zgodovina vloga opeke v arhitekturi alvarja aalta »Opeko uporabljamo v gradbeni tvu. Je kvader iz ganega materiala, primer- ne velikosti, da ga polo imo le z eno roko. Pri gradnji uporabimo malto. Moderno pomeni nekaj, kar je »novo«, »sodobno« oz. del trenutnega časa. Termin se je pojavil v začetku 16. stoletja in je opisoval sodobne trende.«1 Tema tega članka2 je po mojem mnenju izredno zanimiva. Opeka – material, ki je v uporabi e od pradavnine – ka e zgodovinske plasti, tako da tudi opeka, uporabljena »modernistično«, odpira vrata na i domi ljiji. O, Opeka je oprijemljiv predmet, ima te o, dol ino, irino in vi ino in je strukturni element. gana je v peči in narejena tako, da traja. Njen videz in barva sta odvisna od naravnih materialov, temperature ganja in kvalitete gline. Opeka je namenjena konkretni uporabi, v gradnji jo uporabljamo z določenim namenom – za stene in zidove tak nih ali drugačnih zavetij, bivali č, kulturno pomembnih zgradb, dr avnih poslopij itd. Abstraktno obravnavanje tako konkretnega predmeta, kot je opeka, se lahko zdi retorično, morda celo patetično. Vendar opeka gotovo ima poetične lastnosti, povezane s člove ko izku njo, ki jih v tem članku ne morem izpustiti. Posku al pa se bom izogibati sentimentalnosti. Poetičnost opeke izhaja iz dveh njenih značilnosti. Po eni strani gre za poezijo oblike in snovi, ki izhaja iz obdelave gline, torej ročnega ganja neobdelane snovi. Hkrati pa je opeka del člove kosti, del na e kulturne zgodovine, saj je kot gradbeni material skoraj brezčasna in nezgodovinska. Poetičnost deloma izhaja tudi iz njene trajnosti, navidezne preprostosti, predvsem pa iz čarobnosti trenutka, ko se neobdelana snov z ganjem strdi v gradbeni material, ki ga je izdelal človek. Gre za koncept »novega ivljenja« snovi, ki se začne, ko mehka, inertna snov s pomočjo ognja postane nekaj konkretnega in uporabnega. Opeka je eden redkih materialov, ki so lahko banalni, celo arhaični, hkrati pa tudi ceremonialni in prefinjeni. Opeko je preprosto izdelati, če le imamo pri roki glino. Ni zahtevna za proizvodnjo, je trajna in poceni. In kar je najbolje, iz kosov opeke lahko enostavno zgradimo karkoli, od navadne pečice do kraljevega gradu. Iznajdbi na soncu posu ene opeke in gane gline sta odločilni točki v svetovni zgodovini člove tva. Inertna, mehka glina se v vroči peči čude no preobrazi v trajen in uporaben gradbeni material, v vsakdanji artefakt. Iz različnih vrst gline nastanejo gane opeke različnih barv z različnimi povr inami. Vsaka zgradba je torej zaznamovana s svojim krajem (vsaj včasih, ko so bile mo nosti prevoza e omejene), ima genius loci, povezan s tradicijami, ki so del kvalitete gline in lokalnega načina ganja opeke. Glede na barvo, povr ino, teksturo, gostoto, te o, vpojnost, obliko odprtin, toplotne lastnosti, prevodnost vode ali toplote in odpornost na ogenj lahko izberemo natančno tak no opeko, kot jo potrebujemo. O, Najstarej e odkrite opeke so iz obdobja 7500 pr. n. . Na li so jih v zgornjem področju Tigrisa in na jugu Anatolije, blizu Diyarbakirja. Naslednje, novej e najdbe so iz obdobja med 7000 do 6395 pr. n. . iz Jeriha in Catal Hüyüka. Arheolo ka odkritja ka ejo, da so ganje opeke (v nasprotju z mnogo zgodnej o, na soncu posu eno blatno opeko) izumili v 3. tisočletju na Bli njem vzhodu. Ker je bila gana opeka mnogo bolj odporna na mraz in vlago, je omogočila gradnjo stalnih zgradb tudi v pokrajinah, v katerih uporaba blatne opeke zaradi ostrega podnebja ni bila mo na.3 Dimenzije opeke izhajajo iz dimenzij človeka – dolga je pribli no kot stopalo, te ka in iroka pa je toliko, da jo človek zlahka dvigne, nosi in polo i. Ko kaj gradi in se pri tem dr i dimenzij človeka, ljudem tudi ustreza, kar je zgrajeno. Kar je zgrajeno iz opek, ima dimenzije, ki so povezane s člove kimi in jim ustrezajo, deli zgrajenega pa so človeku razumljivi. Zaradi člove kega sistema dimenzij so opečne zgradbe dostojanstvene, napolnjene s člove ko toploto, opeke kot gradbeni material pa s tem dobijo tudi poetično dimenzijo. Člove ka roka pusti sledove v načinu polaganja opeke. Obseg opečnega zidu lahko zaznamo z znanim sistemom merjenja, ki izhaja iz njegove uporabnosti. AA Ko se je zaključil projekt za center va ke skupnosti v Säynätsaloju, je Aalto napisal zahvalno pismo estim sodelujočim polagalcem opek: »Helsinki, 3. aprila 1951 Gradbena dela na mestni hi i v Säynätsaloju, ki so po mojem, gledano arhitekturno, med najpomembnej imi gradbenimi izdelki, so izpeljali Toivo Nykänen, Paavo Asplund, Yrjö Marjamäki, Aimo Renlund, Väinö Puolanen in Sakari Sundvall. Kot arhitektu mi je bilo izredno pomembno razviti kulturo gradnje v na i dr avi in zato sem v Säynätsaloju uporabil golo opeko za fasade in v velikem delu notranjosti. Moram reči, da sem nadvse zadovoljen z rezultati va ega sodelovanja, saj smo skupaj dosegli vzoren primer finske kulture opečne gradnje. Alvar Aalto«4 Finski arhitekt in profesor Simo Paavilainen je opozoril, da se Aaltova izjava nana a na podobo arhitekta v drugem desetletju 20. stoletja.5 Paavilainen ima gotovo prav, toda Aaltove opazke se tukaj nana ajo tudi na njegov odnos do opeke v petdesetih letih; opeka je bila takrat za Aalta nekako »nova «. Uporaba rdeče opeke (razen za funkcionalne, torej industrijske zgradbe, pri katerih jo je pogosto uporabljal na Finskem – na primer pri tovarnah Sunila in Toppola v Ouluju, ki sta tudi njegovo delo) je povezana s časom po zgodovina drugi svetovni vojni, ko je bil profesor na MIT, in časom po smrti njegove prve ene. Aalto je rdečo opeko pogosto uporabljal za natečajne projekte in za neposredno naročene načrte predvsem v zgodnjih petdesetih. Načrti za večino teh zgradb so nastali konec tiridesetih in v začetku petdesetih. DCMM F Finski docomomo je popisal modernistične zgradbe na Finskem. Na seznamu (in v knjigi, ki je nastala na podlagi tega seznama)6 je pribli no 70 zgradb, od tega 18 Aaltovih. Izmed sedemdesetih jih je devet iz gole, neobdelane opeke, med njimi sedem Aaltovih ter kapela Heikkija in Kaije Sirena v Otaniemiju (1957, prenovljena 1976 zaradi po ara) in osnovna ola Meilahti (Viljo Revel, Osmo Sipari in Olli Borg, 1949-53). Sedem Aaltovih zgradb (iz rdeče opeke) pa je: mlin za celulozo Sunila (1936-54), Helsin ka tehni ka univerza (194974), Mestna hi a Säynätsalo (1949-52), Univerza v Jyväskyli (1951-76), Hi a kulture (1952-58), eksperimentalna hi a Muuratsalo (1952-54) in Dr avni po kojninski zavod (1953-57). V tem članku so predstavljene le s slikami (skupaj e z nekaterimi, ki jih ni na seznamu docomomo). Zelo pomembna zgradba iz Aaltovega obdobja rdeče7 opeke je tudentski dom Baker House, katerega projekt je delal v času profesure na MIT v Bostonu. Navdu ila ga je kvaliteta ročno izdelane opeke, ki so je izdelovali v majhnem lokalnem dru inskem podjetju.8 Rad bi poudaril, da so na Finskem e pred Aaltovim obdobjem »rdeče opeke« tudi drugi arhitekti gradili z opeko, med drugim poslovne stavbe in hi e. Omeniti moram (poleg Sirena ter Revella, Siparija in Borga) Erkkija Huttunena (tovarne in pisarne ALKO) in Väinöja Vähäkallia ( tevilne zgradbe za finske zadruge v tridesetih in tiridesetih). Huttunten je sicer bolj znan po svoji jasni funkcionalistični arhitekturi, Vähäkallio pa je bil nedvomno eden od mojstrov uporabe rdeče opeke pred drugo svetovno vojno. 1. Aira – stanovanjsko naselje, 1928. Aalto je uporabljal opeko (tu pobarvano belo) že za svoje zgodnejše, neoklasicistične zgradbe. 2. Mlin za celulozo, Sunila, 1936. Območje mlina za celulozo Sunila (Kotka) je hvalnica opečni industrijski arhitekturi. Sunila Paper Mills 1936. The Sunila (Kotka) Paper mill area is an ode to the red brick Factory Architecture O Arhitektura je razvejana umetni ka disciplina. Po mojem mnenju se razteza vsaj v estih dimenzijah. Opeka ima potencial v vseh estih. Prva dimenzija: vodoravna črta; horizont; le eča oseba. Druga dimenzija: navpična črta; pravi kot; stoječa oseba. Opeka predstavlja obe dimenziji: vodoravni stiki, navpično nalaganje (opek), prostor ustvarimo z nalaganjem enot. Tretja dimenzija: koncepti prostora; tridimenzionalnost; neomejen prostor. Četrta dimenzija: čas; ritem; gibanje v prostoru; gibanje časa; svetloba v prostoru; čas dneva: letni časi; koncept večnosti. Opeke se lepo starajo. Opeka je material, ki je sodoben, dobro prena a vlago in mah, znak minevanja časa. Opeke u ivajo »večnost«. Uporabniki imajo pri opečni gradnje neomejene mo nosti. Peta dimenzija: arhitektura kot del opazovanja; arhitektura čutov – vida, sluha, tipa, voha in okusa. Šesta dimenzija: tradicija in spomin; razumevanje tradicije; zgodovina člove tva in osnovne zahteve gradnje; prisotnost arhitekturnega arhetipa.9 Finski psihoanalitik Tor-Brön Hägglund je napisal zanimiv članek z naslovom »Umske podobe, iz katerih izhaja umetnost«,10 v katerem opi e različne stopnje umetni kega procesa. Med drugim opa a naslednje: »Če umetni ko de- lo vidimo kot močno zaznamovano z umetnikovim samoljubjem, z drugimi 3. Baker House, 1947-49. Grobost fasade Baker House iz domače opeke se v notranjosti zmehča. Baker House, 1947-49. zgodovina 5. Hiša kulture, 1952-58. Hiša kulture, ki je bila za finsko komunistično stranko zgrajena blizu sre- dišča Helsinkov, je ena najboljših povojnih opečnatih zgradb v Helsinkih. Aalto je posebej zanjo oblikoval nenavadno opeko, ki nekoliko spominja na koruzna zrna. besedami, da se je jaz zaljubil v objekt, namesto da bi stopil v kreativni proces, bo za gledalca delo sicer impresivno, ne bo pa izkazovalo poni nosti, ki jo imajo globlja umetni ka dela. Samoljubna kreativnost oziroma samoljubna umetnost je deklarativna, prero ka, militantna, poveličuje umetnika ali kako drugo osebo, ne daje pa uravnote enih občutij lepote, senzibilnosti in manjka mu fantazija ljubezni. Samoljubna umetnost postane snov za posvečene, podobno kakor intelektualna umetnost oziroma umetni ki snobizem.«11 Ker se moramo vedno navezovati na zgodovino in na čas, Hägglund zapi e: »Pogosto trdijo, da fantazije motivirajo obujanje preteklosti ali pa izhajajo iz njega. S tega stali ča bi morali na e pretekle izku nje in čustva narekovati na e fantazije. To pa dr i le na zavestni ravni spomina. Podzavestno so fantazije starej e od spomina na dogodek ali izku njo. Fantazije so torej zasedale na e misli, e preden so nastali spomini, v katerih nam predstavljajo zadovoljstvo ali frustracije. Fantazije ivijo med instinktivnimi in čustvenimi mislimi ter postopoma prisilijo posameznika, da jih uresniči v tak ni ali drugačni obliki. Šele potem lahko ustvari spomin na dogodek.«12 Svoje razmi ljanje pa zaključi: »Če jo (umetnost) obravnavamo s tega stali ča, je jasno, da ne more biti nekaj, kar bi se razvijalo ali napredovalo k stanju večjega napredka, kot denimo velja za tehnologijo in človekove dru bene ideje. V umetnosti ne obstaja napredovanje ali nazadovanje, ampak se skoznjo v skladu z duhom časa izra a večna člove ka elja po pozunanjenju nečesa iz njegove preteklosti v obliko, ki presega izvirnik. Izra a člove ko nujo po podrejanju lastnih spominov konstruktivnim silam, na primer stalnemu obnavljanju v boju proti vsepre emajočemu jarmu uničenja.«13 Niti umetnost niti arhitektura ne nastaneta zaradi samov ečnosti (čeprav so mediji danes o tem prepričani). Prava arhitektura se ima za del dolge in bogate »vrvi«, v kateri vsako vlakno dr i skupaj vsa druga. Modernizem je elel prerezati to vrv, kar mu je do neke mere tudi uspelo. Alvar Aalto pa ni bil taka oseba. Razumel je, da je arhitektura del ir e člove ke izku nje, ne pa le been fenomen, muha enodnevnica. Vsako vlakno v vrvi tradicije mora ostati nepo kodovano, vsako arhitekturno dejanje je del ir e tradicije. Konec tiridesetih se je Aalto po eni strani elel odcepiti od mednarodne, eklektične povojne minimalistične arhitekture, po drugi strani pa je z iskanjem novih arhitekturnih vsebin morda elel omiliti alovanje po izgubi svoje prve ene. Mogoče tudi s tem, da je rdeča opeka – preprost, trajen, poceni in zgodovinsko pomemben material – postala del njegovega oblikovanja. Morda pa se je Aal 4. Državni pokojninski zavod, 1948-57. Detajl fasade. 6. Univerza za tehnologijo, Helsinki, s knjižnico, širša ureditev območja Otaniemi, 1948. Opeka je glavni material, ki ga je Aalto uporabil za celotno območje kampusa v Otaniemiju. (Foto: E. L.) zgodovina nastala večina zgradb na fotografijah. Aalto: »Kot svoj osebni in čustveni pogled pa bi rad dodal, da je arhitektura s svojimi detajli na nek poseben način del bi- ologije. Lahko bi rekli, da je nekak na velikanska postrv ali losos. Ne rodi se odrasla, ne rodi se niti v vodi niti v morju, v katerem bo kasneje pre ivljala svo- je dni. Rodi se stotine kilometrov daleč od svojega doma, tam, kjer se reke zo i- jo v potoke, majhne izvire med kamnitimi griči, v prvih kapljah komaj stopljene- ga snega, kar najdlje od svojega običajnega ivljenja, ravno tako daleč, kot so člove ka čustva in instinkti oddaljeni od na ega vsakdanjega dela.«14 O : 1 Gl. www.wikipedia.org. 2 Članek je nastal na podlagi predavanja, ki ga je imel avtor v Ljubljani 22.2.2007 v organizaciji do.co.mo.mo, Slovenija. 3 Gl. www.wikipedia.org. 4 Schildt, Göran, »Inhimillien tekijä«, v: Alvar Aalto 1939-1976, str. 161. 5 Sippo, Hanni (ur.), Alvar Aalto. The Brick, Alvar Aalto Museum, 2001, str. 57. 6 Kairamo, Kinnunen, Laaksonen in Tuomi, do.co.mo.mo, Architectural masterpieces of Finnish Archi- tecture, AAA, SRM in docomomo Finland, Helsniki, 2002. 7 »Ognjena barva glinene opeke je v veliki meri odvisna od kemične in mineralne sestave surovine, temperature ganja in atmosfere v peči. Opeka ro nate barve je posledica velike vsebnosti eleza, bele ali rumene opeke pa vsebujejo več apnenca. Večina opeke se za ge v rdečkastih odtenkih, če pa povi amo temperaturo, dobimo odtenke temno rdeče, vijolične in potem, pri 1300 stopinjah cel- zija, rjave ali sive barve. Opeke iz kremena in kalcija imajo ir i nabor odtenkov in barv, odvisno od barvil, ki jih uporabimo.« -Gl.: www.wikipedia.org. 8 Jaakko Kontio, članek v: Sippo, 2002, str. 9. 9 Seznam arhetipov oz. »primarnih čustev« v arhitekturi lahko najdemo v članku Juhanija Pallasmaa zgodovina nastala večina zgradb na fotografijah. Aalto: »Kot svoj osebni in čustveni pogled pa bi rad dodal, da je arhitektura s svojimi detajli na nek poseben način del bi- ologije. Lahko bi rekli, da je nekak na velikanska postrv ali losos. Ne rodi se odrasla, ne rodi se niti v vodi niti v morju, v katerem bo kasneje pre ivljala svo- je dni. Rodi se stotine kilometrov daleč od svojega doma, tam, kjer se reke zo i- jo v potoke, majhne izvire med kamnitimi griči, v prvih kapljah komaj stopljene- ga snega, kar najdlje od svojega običajnega ivljenja, ravno tako daleč, kot so člove ka čustva in instinkti oddaljeni od na ega vsakdanjega dela.«14 O : 1 Gl. www.wikipedia.org. 2 Članek je nastal na podlagi predavanja, ki ga je imel avtor v Ljubljani 22.2.2007 v organizaciji do.co.mo.mo, Slovenija. 3 Gl. www.wikipedia.org. 4 Schildt, Göran, »Inhimillien tekijä«, v: Alvar Aalto 1939-1976, str. 161. 5 Sippo, Hanni (ur.), Alvar Aalto. The Brick, Alvar Aalto Museum, 2001, str. 57. 6 Kairamo, Kinnunen, Laaksonen in Tuomi, do.co.mo.mo, Architectural masterpieces of Finnish Archi- tecture, AAA, SRM in docomomo Finland, Helsniki, 2002. 7 »Ognjena barva glinene opeke je v veliki meri odvisna od kemične in mineralne sestave surovine, temperature ganja in atmosfere v peči. Opeka ro nate barve je posledica velike vsebnosti eleza, bele ali rumene opeke pa vsebujejo več apnenca. Večina opeke se za ge v rdečkastih odtenkih, če pa povi amo temperaturo, dobimo odtenke temno rdeče, vijolične in potem, pri 1300 stopinjah cel- zija, rjave ali sive barve. Opeke iz kremena in kalcija imajo ir i nabor odtenkov in barv, odvisno od barvil, ki jih uporabimo.« -Gl.: www.wikipedia.org. 8 Jaakko Kontio, članek v: Sippo, 2002, str. 9. 9 Seznam arhetipov oz. »primarnih čustev« v arhitekturi lahko najdemo v članku Juhanija Pallasmaa 7. Univerza v Jyväskyli, 1951-58, pogled na kampus v Jyväskyli iz zraka, glavna zgradba je na levi. tu zdelo, da se je pribli al samoljubnemu oblikovanju, ko je re eval tehnična vpra anja, povezana z njegovimi novimi opekami, saj je omejeval uporabo opeke na eno samo zgradbo. Alvar Aalto je o tradiciji in kreativnosti zapustil pogosto citiran zapis iz svoje »Taimen ja tunturipuro« (»Postrv/losos in gorski izvir«), s katerim bom zaključil to besedilo. Članek je bil objavljen v italijanski reviji Domus leta 1949, v času, ko je »Geometrija čutenja«, ki je bil med drugim objavljen v: Peter MacKeith (ur.), Encounters. Architectural Essays of Juhani Pallasmaa, Rakennustieto Oy, Helsinki, 2005, str. 94. 10 »Mental Images Underlying Art«, v: Timo Valjkka (ur.), SYNNYT Nykytaiteen Lähteitä, Sources of Conteporary Art, Nykytaiteen museo r. y., Sulkava, 1989, str. 12-27. 11 Prav tam. 12 Prav tam. 13 Prav tam. 14 »Taimen ja tunturipuro«, v: Domus, 1949. Fotografije so last Alvar Aalto Foundation, razen fotografije Otaniemija je avtor barvnih fotografij Maija Holma. 8. Mestna hiša, Säynätsalo (urbanistični načrt 1942-47, natečaj za mestno hišo 1948, zaključek 9. Eksperimentalna hiša, Muratsalo, 1952-54. Eksperimentalna uporaba opeke na dvorišču. gradnje 1952). Opeka je močno prisotna v sobi mestnega sveta.