1062 GLOSI SLOVENSKI SAMORASTNIKI V RAZKOŠJU VILE BLED Z reprezentativno razstavo v galeriji Vila Bled je dobil pojav slovenskih slikarjev samorastnikov novo dimenzijo: skozi razkošna, a ne tudi glavna vrata so stopili v kroniko slovenskega sodobnega likovnega življenja. Odziv pri občinstvu, domačem in tujem, je bil izjemen, obisk močno nad povprečjem, tisk je pojav registriral s simpatijo, strokovna kritika se ni oglasila. Prav gotovo gre pripisati domiselnosti organizatorja idejo, da je razstavo slovenskih samorastnikov po- vezal z danes domala že atraktivnim svetom naivnih ali že kar Hlebinsko šolo. Ta povezava, reprezentativnost razstave, možnost ocene in soočenja prizadevanj in rezultatov slovenskih samorastnikov, hkrati pa še zmerom bolj ali manj trdno nezaupanje do tega sveta in njegovega izraza sili tudi nestrokovnega, zgolj ljubiteljskega spremljevalca slovenske likovne umetnosti v razmišljanje o nekaterih vprašanjih, ki presegajo ozkost likovnega razpravljanja in imajo v sebi številne prvine splošno kulturne narave. Zoran Kržišnik, ravnatelj galerije in organizator razstave, je v prvem odstavku svojega uvoda v katalog Slovenski samorastniki v razkošju Vile Bled 1063 zapisal: »Kulturno poslanstvo blejskega razstavišča dobiva z novo razstavo Sveta naivnih — slovenski samorastniki izrazitejšo barvo in ostrejši profil. Že spočetka je bilo jasno, da je poudarek programa Vile Bled na mednarodnih kvalitetah; da si mora prizadevati odpreti okno — in vrata — v svet. Okno — z zagotovitvijo dragocenega tujega razstavnega gradiva, ki ga bomo tod prikazali domačemu in mednarodnemu občinstvu; vrata — s prikazovanjem domačega likovnega gradiva mednarodnega zvena in moči. Takšna je bila razstava GRUPE 69; takšen je Svet naivnih — slovenski samorastniki.« Razstava ni bila komercialna, zato ni razlogov, da ne bi teh besed razumeli tako, kot so zapisane. Hlebincem in slovenskim samo-rastnikom je priznana kvaliteta, dopušča se celo soočenje ob mednarodnih merilih, priznava umestnost razstavljanja v elitni, samo vrednim avtorjem in eksponatom namenjeni galeriji, kar seveda opravičuje odločitev, da je bila razstava takoj za nadvse ugledno GRUPO 69. Z drugimi besedami bi to pomenilo: slovenski samorastniki so tu, priznani in sprejeti, del našega likovnega življenja, samosvoj svet in hkrati dopolnilo tistega, v katerega se mu zdaj odpirajo vrata. In vendar ni čisto tako. Vprašanje slovenskih samorastnikov (nekoč smo jim rekli, po analogiji na Hlebince, naivci) ostaja še zmerom odprto, zlasti z vidika vključevanja tega sveta in izraza v splošni tok slovenske sodobne likovne umetnosti. Odgovor na to vprašanje bi bil seveda dokaj preprost, če bi bilo mogoče enako preprosto odgovoriti, kaj pravzaprav je slovenska sodobna likovna umetnost, ali vsaj, kakšna je, kakšne so njene značilne, razpoznavne poteze. In predvsem: ali je ta umetnost tako zelo homogena, da jo je mogoče spra- viti pod skupni imenovalec in je zato mogoče, potrebno in nujno odklanjati vse, kar pod takšen imenovalec ne sodi? Tudi laičnemu očesu ni težko opaziti, da kakega prevladujočega izraza dobe pravzaprav ni oziroma menjujejo se tako hitro in razvojno večkrat tako nelogično, da nobeden izmed njih ni postal in ne more postati obvezen. Kljub sorodnim ali skupnim tokovom ostaja slej ko prej poglavitni zakon uveljavit-vena moč in sposobnost posameznika. Ob umetnosti poparta, razporejanja že obstoječih in znanih predmetov, industrijske dekoracije in podobno, ni prav nič paradoksalno, če je pognala korenine tudi tako imenovana naivna umetnost oziroma umetnost samorastnikov. Z nekoliko drznosti bi bilo celo mogoče trditi, da je, recimo, abstraktna umetnost sama spodbudila »naivnost«. Resda nekoliko bizarno, pa vendar: na eni strani hoteno, filozofsko podprto, pojmovno rafinirano poenostavljanje v izrazu in ideji pri modernem, avantgardnem slikarstvu, na drugi strani pa emocionalna preprostost, v liku, barvi in sporočilu, naivnih oziroma samo rastniških slikarjev. In navsezadnje: abstraktna umetnost je krenila na svojo zmagovito pot prepričana, da se iz dneva v dan bolj otresa sleherne pripovednosti, ki ne bi bila čisto likovna, sleherne literarnosti, vsakršne vsebine in vendar se zdaj, celo prek najboljših in najbolj izvirnih avtorjev vrača k neki novi figuraliki, ki je tako izrazito filozofsko pojmovna, tako opazno literarno pripovedna, da pomeni popolno zanikanje svojih začetnih teoretičnih izhodišč. Takih primerov je tudi v slovenskem sodobnem slikarstvu in kiparstvu dovolj. Ali je ob takih tendencah in rezultatih res tako anahronističen pojav prav gotovo svojska literarnost v liku in sporočilu (ah pričevanju) v slikarstvu slovenskih samorastnikov? Ciril Zlobec 1064 Ko teče beseda o samorastnikih, večkrat govorimo o modi in modnosti, celo o poplavi, ki da grozi preplaviti trg in pokvariti že tako dokaj majavi okus našega občinstva. Koliko samorastnikov je Zoran Kržišnik od-bral za razstavo v Vili Bled? Jakija, Janeza Sedeja, Jožeta Tisnikarja, Konrada in Jožeta Peternelja, Antona Plemlja, Viktorja Magvara in Antona Repnika. če bi bilo zastopano kiparstvo, bi bil najbrž dovolj že Peter Jovanovič in izbor bi bil dovolj kritično popoln, ozek, da bi ga bilo komaj mogoče imenovati skupino, zlasti še če vemo, da so se vsi, ki so se doslej iz tega kroga uveljavili, uveljavili kot posamezniki: tako Janez Sedej kot Jaki, Tisnikar in drugi. Celo v primerjavi med Hlebinci in slovenskimi samorastniki — na kar je blejska razstava naravnost navajala obiskovalce — ne moremo mimo samostojnosti, ki jo izpričujejo slovenski predstavniki. Pri Hlebincih imamo res opravka z zelo posplošenim svetom in izrazom, s tematiko in barvo, ki predvsem godita, pa tudi s tako izrazitim medsebojnim vplivanjem, da je že težko ločiti izvirno od posnetega. Docela drugače pa je pri slovenskih predstavnikih, vsak izmed njih je resnično nezamenljiv, samosvoj, celo tam, kjer bi bile podobnosti razumljive (na primer pokrajina pri Žirovcih), je včasih opaziti že kar napor, da bi se izognili skupnemu celo v malenkostih. Pa tudi nobenemu izmed njih ni do dopadljivosti: Tisnikar vztraja pri svoji grozljivi in prvi trenutek celo odbijajoči viziji razpadanja in smrti. Tudi Jaki s svojim živalskim svetom in skeleti ni prav nič dopadljiv, ali Repnik s svojo posebno socialno tematiko, Magvar z dosledno zvestobo svojemu odkritju dolenjske zemlje. Janez Sedej je bil, ko se je pred leti prvikrat predstavil javnosti, več kot presenečenje, bil je resnična poživitev v slovenskem slikarstvu, Jaki si je izsilil spoštovanje s svojo agresivno ustvarjalnostjo, Tisnikar s svojo pretresljivo zaverovanostjo v smrt, Ma-gyarja je odkril Zagreb in v njem kos slovenske zemlje, Repnik z neko trpko vdanostjo nadaljuje žalostno kroniko svojega nelahkega življenja in prav tako resnobno kroniko okolja, v katerem živi in je njegov živi del. Oba Peternelja odkrivata svojo pokrajino in otroštvo v njej, Plemelj išče sebe in podobo časa. Sedej, Jaki, Tisnikar, Magvar, oba Peternelja, Plemelj nimajo drug z drugim mnogo skupnega, razen morda okoliščine, da rasto samo iz sebe, hkrati pa vendar dokazujejo, da popolnoma naravno lahko stoje drug poleg drugega, zanimivi so vsak zase in kot celota in njihova dela potrjujejo upravičenost njihovega naravnega obstoja, njihove žive prisotnosti v slovenskem slikarstvu našega časa. Vendar, kot rečeno, vprašanje slovenskih samorastnikov ostaja odprto. Sto razlogov lahko najdemo, da opravičimo svojo simpatijo do njih, prav toliko, da se pred njimi zavarujemo z dvomom. Pojavih so se dokaj samozavestno, ustvarjalno agresivno, priljubljeni so in zaželeni doma in v tujini, zbudili so zanimanje za likovno dejavnost tudi tam, kjer je doslej ni bilo, in v krogih, ki z moderno umetnostjo niso mogli vzpostaviti stika. Zdaj so tu in prav je, da jim brez nervoze odmerimo ceno in prostor. Krsto Hegedušič, ki je hote ali nehote dal znak za Start Hlebinske šole in je še danes eden velikih zaščitnikov naivcev, je zapisal med drugim tudi naslednje: »Pol čara naivnega slikarstva se skriva v neznanju. To neznanje, ta nespretnost sta ustvarjala naključnosti in nepričakovanosti, ki so likovno zanimive kot slikarstvo otrok. Če bo tako tudi za naprej, se lahko spričo iskrenosti, poštenja, ljubezni in volje za delo nadejamo še Nestabilna stabilnost 1065 svetlih trenutkov našega naivnega slikarstva.« Ta opredelitev naivnega (in samorastniškega) slikarstva in našega odnosa do njega je najbrž točna, vsekakor pa je postala že estetsko merilo. In vendar je v svojem bistvu naivna in nenaravna. Tudi pri samo rastniških slikarjih je prizadevanje po vsakršnem izpopolnjevanju, tudi popolnosti, obvladovanju obrti nekaj nadvse naravnega. Zato je razumljivo, da smo tudi pri samorastnikih (in naivcih), kot pri akademskih slikarjih, priče nekakšne »eksploatacije« že odkritega, vsak skuša izpopolniti, poglobiti svoj svet, svoj izraz. Tako je naključij in igre neznanja čedalje manj. Takšno pot so šli tudi najbolj priznani mojstri Hlebinske šole z Ge-neraličem na čelu in tako pot hodijo tudi slovenski samorastniki. Prav je, če pri njihovi oceni to upoštevamo. In še kratek pripis: ob razstavah samoukov človek ne more mimo določene zaskrbljenosti. Tako blejska kot že prej kostanjeviška, trebanjska in druge so pravzaprav izbori zmerom bolj znamenite Ledičeve zbirke. Marsikateri avtor, tudi na blejski razstavi, bi bil predstavljen mnogo bolje, s kvalitetnejšimi deli, če bi se organizatorji obrnili neposredno nanj. Povsem razumljivo je namreč, da tudi samorastniki (in naivci) poznajo razvoj in da imajo boljša in slabša dela. Zato taka pot tudi ni povsem na mestu, saj so avtorji potisnjeni v drugi plan v odnosu do zbiratelja, hočem reči: v nekem smislu je posvečena večja pozornost zbirki kot zbirki, manj pa resnično največjim uspehom posameznih umetnikov. Ciril Zlobec