XVI-7M995
ACROCEPHÄLUS
Opazovanje grivaste gosi Branta bernicla na Ledav-skem jezeru
Observation of Brent Goose Branta bernicla at Le-davsko jezero in NE Slovenia
Karin RIZNER, Primož KMECL
OPIS OPAZOVANJA
Ledavsko jezero leži na rečici Ledava ob regionalni cesti Gederovci-Kuzma, ki poteka po zahodnih obronkih Goričkega. Jezero je akumulacijsko, na jugu zajezeno z nasipom, severni breg pa se zarašča z vrbovjem, črno jelšo in trstjem. Meri 145 ha in je zaradi svoje velikosti zanimivo za vodne ptice na selitvi in prežimo-vanju.
Dne 26. 4. 1994 je bilo na Ledavskem jezeru vetrovno in spremenljivo nevihtno vreme. Že takoj po prihodu na nasip sva zagledala nena-
vadno temno gos, ki je plavala približno 70 m od nasipa. Pri pogledu skozi teleskop (20-60 x 77) sva ugotovila, da gre za grivasto gos Branta bernicla.
Za gos je bila majhna, imela je zelo temen vrat in črn kljun, belo liso (obroča) na vratu pa dobro vidno; na perutih ni imela nobenih belih prog. Ker je po nekaj minutah zletela in pristala na polju južno od jezera, sva lahko opazila še druge podrobnosti: kratek vrat, temen trebuh, zamolklo rjave boke z rahlo nakazanimi svetlejšimi programi, kratke in črne noge. Iz
Slika 1: Gnvasta gos Branta bernicla bernicla na Ledavskem jezeru (Gončko, SV Slovenija) dne 27.4.1994 (M. Vbgnn) Photo 1: Brent Goose Branta bernicla bernicla at Ledavsko jezero in NE Slovenia on 27™ April 1994(M. Vbgnn)
95
ACROCEPHALUS
XVl-71-1995
vseh teh znakov sklepava, da je bila gos odrasla, in sicer nominatna podvrsta bernicla. Na nogah nisva opazila obročka. V naslednjih urah se je zadrževala na polju, kjer se je hranila s travo in sveže kalečo pšenico.
Naslednjega dne jo je opazoval še kolega Milan Vogrin, ki jo je fotografiral in vrsto tudi potrdil.
OPIS IN STATUS VRSTE V EVROPI
Zaradi primerjave z opazovanjem in fotografijo podajava tudi kratek opis vrste iz literature (Madge, Burn 1988).
Pri grivasti gosi prevladuje temna, skoraj črna barva perja na glavi, vratu in prsih, beli sta le lisi na obeh straneh kratkega vratu. Tudi vse neporaščene dele (kljun, noge) ima črne. Trebuh in boki so sivo rjavi z bledimi obrobami na perju, ki so bolj ali manj obsežne (glede na podvrsto). Hrbet, trtica in peruti so temno rjave barve, prav tako letalna peresa. Zadek je bel. Spola se med seboj ne razlikujeta. Mladostne primerke ločimo od odraslih po bolj rjavi barvi perja in belih progah po perutih; manjkata jim tudi beli progi na vratu (Madge, Burn 1988).
Grivasta gos je tipična obalna vrsta (gnezdi in prezimuje ob morski obali), na celini se, razen v času velike selitve, redko pojavljajo le posamezni osebki (Cramp 1986). Gnezdi v arktični obalni tundri in prezimuje ob plitki morski obali in rečnih ustjih, kjer se prehranjuje z morskim in kopenskih rastlinjem (morsko travo Zosters sp., zelenimi in rdečimi algami, halofiti, travami, lišaji in mahovi).
Zelo je družabna in se predvsem med pre-zimovanjem in golitvijo združuje v tisočglave jate. Redko se druži z drugimi vrstami gosi. Je precej zaupljiva, verjetno predvsem zato, ker so vrsto zaradi drastičnega upada populacije v 30. letih v večini držav, kjer prezimuje, zakonsko zavarovali (Cramp 1986).
Pri grivasti gosi ločimo podvrste: nominat-no bernicla, hrota in nigricans (Cramp 1986). Razširjene so cirkumpolarno po vsej arktični obali. V zahodnem palearktiku gnezdi le podvrsta hrota, in sicer na otočju Spitsbergen in na Zemlji Franca Jožefa. Ta podvrsta gnezdi še na obalah severne Grenlandije in arktične Kanade vzhodno od Melvillovega otoka. Podvrsta bernicla gnezdi na obalah ruske tundre od otoka Kolgujev do lajmirskega polotoka. Pod-vrsta nigricans pa gnezdi na obalah ruske tundre vzhodno od lajmirskega polotoka, na obalah severne Aljaske, Kanade in severnih ka-
nadskih otokih približno od 102. vzporednika.
Gosi podvrst bernicla in hrota prezimujejo v Evropi {hrota tudi v Ameriki), gosi podvrste nigricans pa na obalah ZDA in le izjemoma zaidejo v Evropo.
Podvrste se med seboj razlikujejo predvsem po barvi perja na trebuhu in bokih. Podvrsta hrota ima od vseh najbolj svetlo perje po vsem trebuhu in bokih, podvrsta nigricans pa ima črn trebuh in samo boke močno belo progaste. Nominatna podvrsta ima črn trebuh in le rahlo nakazane bele proge po bokih.
Znana je le ena populacija gosi podvrste bernicla. Njen prezimovalni areal je na obalah SZ Evrope (Nizozemska, Nemčija, Danska, zahodna Francija, SV Anglija). Iz ruske tundre gosi priletijo konec septembra prek Baltika; nekatere se ustavijo na Danskem in v Nemčiji, dokler ne pritisne zimski mraz, nekatere pa letijo brez postanka na zahodnejša prezimovališča. Gosi se vračajo ob začetku marca. Do srede maja se zbirajo na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji, od koder odletijo na svoja gnezdišča (Cramp 1986).
Populacija nominatne podvrste je v 30. letih tega stoletja (natančneje po letu 1932) doživela katastrofalni upad zaradi bolezni, ki je napadla njihov glavni vir hrane - morsko travo vrste Zostera marina. Ocenjujejo, da se je populacija zmanjšala za pribl. 75 % (Cramp 1986). Zaradi pomanjkanja hrane so se preživele gosi začele prehranjevati bolj z drugim (predvsem morskim) rastlinjem in tako danes ni več opaziti ozke specializacije v njihovi prehrani. Populacija si je že povsem opomogla (250.000 osebkov podvrste bernicla) in vse kaže, da število še vedno narašča (Rose, Scott 1994), verjetno tudi zaradi zakonskega varstva.
RAZPRAVA
Ker grivasta gos prezimuje na obalah SZ Evrope, ni presenetljivo, da se občasno pojavlja v skoraj vseh drugih državah Evrope in celo severne Afrike (Cramp 1986, Glutz von Blotzheim, Bauer 1990). Kljub temu prevladujejo opažanja izpred 50 let; novejša opažanja na celini so redka, večinoma na večjih jezerih (Bodensko, Nezidersko) in rekah (Glutz vom Blotzheim, Bauer 1990).
Po podatkih Komisije za redkosti (Komisija za redkosti 1993) grivasta gos tudi v Sloveniji v zadnjih 50 letih ni bila opažena, arhivirana sta samo dva starejša podatka. Oba podatka sta zelo stara in sta brez natančnega datuma opa-
96

XVI-71-1995
zovanja (Reiser 1925). Za prvega je znano leto, da so se opazovane gosi (8-10 osebkov) prehranjevale na Dravi v bližini Maribora v zimskem času v sedemdesetih letih 19. stoletja. Opazovalci so en osebek ustrelili. Za drugi osebek pa je znano samo, da je bila grivasta gos ustreljena na Dravi in shranjena v zbirki Pich-ler-Krainz (Reiser 1925).
Catalogus faunae Jugoslaviae (Matvejev, Vasic 1973) jo navaja kot redkost, ki se pojavlja le v zimskem času (december, januar). Omenja dva podatka o opazovanju podvrstebernicla: leta 1899 v Dalmaciji (Cetina) in leta 1906 v Slavoniji (Lonjsko polje).
Za Slovenijo so zanimivi predvsem podatki o pojavljanju pri naših severnih sosedih - v Avstriji, na Madžarskem in v drugih državah Srednje Evrope. Seznam ptic Avstrije grivasto gos omenja kot redkost (Bauer 1989), znani so podatki iz leta 1928 (kar 200 osebkov!), 1951 (3 osebki), 1962 (5 osebkov), vsi podatki so z Ne-židerskega jezera (Glutz von Blotzheim, Bauer 1990). Znan pa je tudi novejši podatek o opazovanju osebka grivaste gosi na Velikovškem zbiralniku 28.3.1991 (Wruss 1992). Na Madžarskem je prvi znani podatek o opazovanju te vrste iz leta 1851, od takrat pa je bilo potrjenih 16 opazovanj - od tega 5 opazovanj na Neži-derskem jezeru in 8 ob reki Tisi (Glutz von Blotzheim, Bauer 1990).
Na severu Srednje Evrope (Nizozemskem, v Belgiji in Nemčiji) grivasta gos nominatne podvrste redno prezimuje, zato tam seveda ni nobena redkost. F&č pa je iz zadnjih let znanih le nekaj podatkov za celinsko Nemčijo, kjer se občasno pojavljajo tudi gosi podvrst hrota in nigricans.
Domnevamo lahko, da je bila opazovana grivasta os na Ledavskem jezeru iz naravne populacije in da gre za resničnega naključnega gosta. To domnevo podpirata dejstvi, da je bila razmeroma plašna in brez obročka. Ne gre prezreti precejšnjega števila opazovanj te severne vrste na Madžarskem in v panonskem delu Avstrije. Zanimivo je, da se je gos ustavila na majhni vodni površini glede na velika panonska jezera.
Čas opazovanja je z viška zbiranja v jate za polet na arktična gnezdišča in možno je, da je kak dejavnik zmotil njeno orientacijo na selitvi, še posebej, če je šlo za neizkušeno prvo-letno ptico.
Očitno se je vrsta resnično dobro prehran-sko prilagodila, saj smo jo opazovali pri hranjenju s pšenico in travo. Ali pa to pomeni, da
ACROCEPHALUS
je vendarle ušla iz ujetništva? Tako ali drugače, vsekakor smo bili veseli gosta z visokega severa, ki nas tako redko obišče.
ZAHVALA
Zahvaljujeva se Milanu Vogrinu za fotografijo in Andreju Sovincu za pomoč pri pregledu starejše literature.
LITERATURA
Bauer, K, Berg, H. M. (1989): Artenliste der oesterreichischen Vogelfauna. In: Rote Listen der gafaehrdeten Saeugetiere Oesterreichs und Verzeichnisse der in Oesterreich vorkommenden Arten. Wien: Oesterreichische Gesellschaft fuer Vogelkunde, pp. 13-17
Cramp, S. (ed.) (1986): The Birds of Western Falearctic. Oxford: Oxford University Press, Vol. I, pp. 436
Glutz von Blotzheim, N., Bauer, K. M. (1990): Handbuch der Voegel Mitteleuropas. Wiesbaden: Aula-Verl., Band 2, pp. 222-238
Komisija za redkosti (1993): Seznam redkih vrst ptic Slovenije 1990. Acrocephalus 14 (58-59), pp. 99-119
Madge, S., Burn, N. (1988): Wildfowl, An identificaton guide to the ducks, geese and swans of the world. London: Helm, pp. 148-150
Matejev, S. D., Vasic, VE (1973): Catalogus faunae Jugoslaviae IV/3, Aves. Ljubljana: Acidemia Scientiarum et Artium Slovenica. str. 21
Reiser, O. (1925): Die Voegel von Marburg an der Drau. Graz pp. 127-128
Rose, P M., Scott, D. A. (1994): Waterfowl Population Estimates. IWRB Publ. 29, str. 41
Wruss, W (1992): Pomembna avifavnistič-na poročila o gostujočih vrstah na avstrijskem Koroškem. Acrocephalus 13 (54), pp. 139-144
POVZETEK
Dne 26. 4.1994 je bil na Ledavskem jezeru opažen odrasel osebek grivaste gosi Branta bernicla nominatne podvrste bernicla. Gos se je zadrževala na jezeru vsaj še 27.4.1994, opazovanje je dokumentirano s fotografijo. To je prvo opazovanje te severne gosi v tem stoletju v Sloveniji. Gos seje hranila s pšenico in travo, kar je zanimivo glede na nedavno ozko specializacijo vrste na morske rastline.
V celinskem delu Srednje Evrope je grivasta gos redek gost, tudi v severnejših deže-
97
ACROCEPHALUS
XVI-71-1995
lah od Slovenije. Zanimivo je pojavljanje v času zbiranja za odhod na gnezdišča in dejstvo, da se je zadrževala na razmeroma majhni vodni površini.
SUMMARY
On April 26th 1994, a fullgrown Brent Goose Branta bernicla bernicla was observed at Ledavsko jezero in NE Slovenia. It stayed there for at least another day and was duly photographed. This is the first observation of this northern species in this century in the territory
of Slovenia. The goose fed on wheat and grass by the lake, which may be quite interesting in view of its recent narrow specialization on sea plants.
In the continental part of Central Europe as well as in the countries north of Slovenia, this bird is a rare guest. It is interesting that this particular individual occurred here at the time when birds gather to depart for their nest sites and also that it made use of this relatively small water body.
Kahn Rižner, Riharjeva 28, 61111 Ljubljana Primož Kmecl, Riharjeva 28, 61111 Ljubljana
Rožnati pelikan Pelecanus onocrotalus na Dravskem
polju
White Pelican Pelecanus onocrotalus at Dravsko
polje in NE Slovenia
Milan VOGRIN, Nuša VOGRIN
UVOD
Dne 29. 4. 1995 sva obiskala zadrževalnik Medvedce na Dravskem polju v SV Sloveniji. Zadrževalnik je postal »znan« po letu 1993, ko je bila odkrita gnezdeča mala cipaAnthus pra-tensis. Izredna je (bila) tudi ohranjenost močvirnih in vlažnihvtravnikov, ki so enkratni v tem delu Slovenije. Žal je že v letu 1993 zasebni ri-bogojec pričel dvigovati nivo vode in vzrejati ribe v njej. Danes je večina kompleksa, ki meri 155 ha, potopljena. Vegetacija v zadrževalniku propada, redka flora in favna pa sta verjetno za vedno uničeni.
Za ta dan sva se pravzaprav odločila, da ga ne bova posvetila pticam, temveč dvoživkam (Amphibia). Vendar sva že ob prihodu ugotovila, da verjetno le ne bo tako. Zadrževalniku sva se bližala z južne smeri, to je iz vasi Sestrže oziroma z roba gričevja Savinsko. Na primerni čistini sem postavil teleskop in si začel ogledovati vodno površino. Za začetek sem videl mladostnega rjavega lunjaCircus aeruginosus,
ki je preletel nasip zadrževalnika in nadaljeval svoj nizki let nad polji. Nekje na sredi, v bližini odmirajočega grmovja, sem zasledil še eno zanimivo vrsto - bila je žličarica Anas clypeata. Opazil sem samca, ki je dvoril samici. Po po-zornejšem pregledu sem ugotovil, da so na zadrževalniku najmanj štirje (4) osebki.
Nekako v tem trenutku sem iz bližnje poseke zaslišal tudi petje kobiličarja Locustella naevia. Osebek je bil seveda na preletu, če le ni šlo za kakšen primerek iz zadrževalnika, kjer tudi gnezdi. Po tem uvodu sva se odpravila v sam zadrževalnik. Vendar sva se zaustavila tik pred njim. Nušino pozornost so pritegnili nežni glasovi, ki so prihajali s kolovozne poti. Bili so gorski urhi Bombina variageta, ki sva jih takoj premerila. Ko sva končno prispela v zadrževalnik, je najino pozornost pritegnila velika bela caplja Egretta alba, ki pa, kot se je pokazalo malo kasneje, ni bila sama. V zadrževalniku so se tega dne zadrževali štirje osebki (4).
98