Angleži niso za mir. V zadn.ji številki nismo mogli več objavlti zanimivega govora angloškoga ministrskoga preftsftdtnka Asqfuitha, v katerem je odgovarjal na govor nernškoga držaynega kaneelarja Betlimann-Hollvvega. Asquitii j-e navedel doslovno besede nemškega državnega kancelarja, drj bi dokazal, da je bil na,meii kancelar,evih besed ta, da bi naj četverosporazum prieel z mirovnitni pogajanji, udločitov bi pa naj l?ila v -kancelarjevili rokah. Asquitl? je na.to nadaljev.al: Z drugimi besedami povedaino, se zaJiteva od nas, da bi morali' mi zavzeti stališče prernaganih napram zmagonosnemu aasprotaikuv toda mi nismo premagan;. Ali tudi ne l.omo ] rema.gani. Zavezuiki so se zavezali s slovesno pogodbo, da ne išoejo nobenega posebnega miru in ga tudi ne sprelmejo. Pogoji, pod katorimi smo |>rij<ravl.eni skleniti mir, so izvršitev namenov, za katere smo pri^eli za orožje. Te smotro sem povedal že mesca novembra li)14. Rekel sem takrat med drugim, da ne maramo vtakniti meča prej v nožnico, dokler ne bo popolnoma in konfiuo.veljavno strto iii uničeno vo'aško gospodstvo Prusije. Glede usode Belgije, Srbije in Crnegore je de~ jal Asquith, da zavezniki niso samo varuhi držav, ki so sklenile pogodbo, ampak tndi aeodvisnib držav ia jirostega razvoja slabe,,ših dežel (glej Grško, Portugalsko, Nizozemsko!). Ni pac kaj bolj smešnega, kakor če si državni kancelar Bethmann-Holhveg prisva.p, (-ravico, da mora. Nemči.ja ] red vsemi državami vstrajati pr.i tem, da se mora razniin nnrodom dati priložnost za prosti razvoj v okvirju maternega iezika in narodne posebnosti. Asq.nit'n je nato padaljeval: Moj odgovor drža,vnemu kancelarju BethmannHollvvogu je zelo eaostavea: Zavezniki si žele in vstrajajo pri tem, da se stara Belgija zopet upostavi.