20. julija 2006
Primorska / Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Slovenijo imam rada
Se o nogometu...
BENEČIJA
| Postaja Topolovo
Oaza, kjer se čas ustavi
Svetovno nogometno prvenstvo je že krepko za nami, o njem pa kljub vsemu še vedno razmišljamo, beremo, pišemo in razpravljamo. No, jaz spadam v tisto kategorijo ljudi, ki o njem samo abstraktno razmišljajo in celo to šele potem, ko so nekaj tednov nehote vsevprek poslušali medije, sosede, prijatelje in znance, ki so vse dolge dneve razpravljali o preklemani žogi, ki se kotali po travniku.
Priznati moram, da so moji večeri ves ta čas minevali v svetem miru ob skovikanju sov in oddaljenem laježu srnjakov, pod mirnim poletnim zvezdnatim nebom, v mali kraški vasici, kamor nikoli ni seglo vpitje razgretih navijačev. Kljub tej božanski sreči pa sem morala tu pa tam, iz čiste vljudnosti, prisluhniti pogovorom o kakovosti posameznih ekip, o pripravljenosti sodnikov in ne nazadnje o tem, da naših, slovenskih nogometašev na prvenstvu spet nam ni bilo dano spremljati.
Saj ne rečem, Slovenijo imam tako iz srca rada, da bi ji iskreno privoščila nastop in zmago na prvenstvu, celo nekoliko ponosna bi bila na tak podvig. Kljub temu se ne strinjam z vsemi tistimi, ki trdijo, da sta soliden nastop in
Iz evidence, ki jo vodi Davčna uprava Republike Slovenije o kupcih nepremičnin glede na njihovo državljanstvo, izhaja, da je od odprtja tržišča pa doslej v Sloveniji kupilo kakšno nepremičnino že več kot tisoč tujcev. Med njimi je največ Italijanov, Avstrijcev, Nemcev in Angležev. Največ nepremičnin je bilo kupljenih na območjih davčnih uradov Koper,
zmaga na nogometnem prvenstvu najboljša promocija države. Prepričana sem, da je nogomet promocija za tiste države, ki se na dmgih področjih ne morejo izkazati, ali pa slepilo za tiste uboge državljane, ki se drugače dušijo v revščini (vzemimo na primer Brazilijo). Ker v Slovenijo trdno verjamem, pa mislim, da take promocije sploh ne potrebuje, saj so njeni razvojni uspehi v zadnjih petnajstih letih močno utrdili njen ugled v Evropi in svetu.
Poleg tega naj dodam, čeprav v nasprotju s splošnim trendom, da nogomet, po mojem skromnem prepričanju, sploh ni edini, niti najlepši in najboljši izmed športov. Zakaj ne bi bili še bolj veseli zlate kolajne na svetovnem mladinskem kajakaškem prvenstvu v Solkanu? Kajakaštvo je izjemen šport in res je lepo, da mladina spoznava in vzljubi lepoto naših kljub vsemu kar neokrnjenih vodotokov. Pa tudi pogum zahteva in srčnost. Podobno je tudi z alpi-
nizmom, kjer smo Slovenci že dolga leta na samem svetovnem vrhu. Prepričanja, da sta alpinizem in planinarjenje najžlahtnejši športni panogi, pa mi ne bo nihče vzel. Tam v gorah se večnost dotakne naše vsakdanjosti,
Murska Sobota in Kranj. V sedemdesetih odstotkih primerov so bile kupljene stanovanjske ali pa počitniške hiše. Lokacije so turistično najbolj znani in privlačni predeli Slovenije. Tujci zlasti povprašujejo po počitniških hišah v Piranu in Portorožu, v Prlekiji (to je v Prekmurju), kjer je veliko zanimanje za zidanice z vinogradom, ter na Bledu in v Bohinju.
V Sloveniji zidane počitniške
življenje pridobiva nove vrednote in človek se lahko pomeri sam s seboj ter oceni samega sebe. Pravzaprav državo promoviramo tudi državljani sami in to na vsakem koraku: ko smo v tujini prijazni in se kulturno obnašamo, ko doma in po svetu ustavimo avto ob prehodu za pešce ter damo prednost mimoidočim, ko prijateljem in znancem pripovedujemo o naši deželi in njenih naravnih lepotah. Država sama pa prispeva k svoji promociji s kakovostjo življenja, ki jo nudi državljanom, z vzgojo, ki jo nudi najmlajšim, in s skrbjo, ki jo posveča ostarelim. Promocija države je kakovost življenja v njej in ta kakovost stoodstotno prednjači pred pridobljenimi nogometnimi pokali.
Promocijo države srečaš pravzaprav na vsakem koraku. Zadnjič, ko sem spremljala moža na travmatološki oddelek v šempetrsko bolnišnico, so me prijetno presenetili lističi z zahvalami, ki so bili razobešeni na hodnikih. Poleg slovenskih jih je bilo veliko napisanih v angleščini, pa tudi v nemščini, italijanščini in celo madžarščini. Napisali so jih odhajajoči bolniki, ki so se želeli zahvaliti za strokovnost, prijaznost, urejenost in čistočo šempetrske bolnišnice in njenega osebja. Lepa je taka promocija, verjemite mi, in vsi državljani se je moramo bolj veseliti kot vsakega nogometnega pokala.
Res je čas, da nehamo s tarnanjem, kako smo majhni, kako smo slabi in kako so dm-gi boljši. Čeprav priznavam, da kritičnost vodi iz stagnacije v napredek, sem obenem prepričana, da Slovenci le preveč negativno gledamo nase kot narod. Mnogo je pozitivnega na tem čudovitem koščku zemlje, ki je naša in na katero moramo biti ponosni. In tudi zamejska mladina, ki po ugotovitvah nekaterih medijev tako strumno navija za Italijo (pa na žalost ne samo kar se tiče nogometa), bi morala biti veliko bolj ponosna na to našo malo, a prav v ničemer manjvredno domovino.
SuziPertot
hiše prodajajo po ceni od
80.000 evrov navzgor. Z odprtjem nepremičninskega trga so se najbolj bali razprodaje počitniških nepremičnin na Primorskem. Vendar do večjega navala, ki so ga pričakovali predvsem s strani italijanskih kupcev, ni prišlo. Tujci se v glavnem zanimajo za nakupe hiš na Krasu oz. na Goriškem. Starejše hiše, ki jih je treba obnoviti, prodajajo po okoli
50.000 evrov. Na obalnem območju, to je v slovenski Istri, je ponudba počitniških hiš nekoliko večja, cena ene hiše pa v najbolj iskanih predelih znaša celo od
100.000 evrov navzgor.
M.
Težko je za nekatere sprejeti dejstvo, da so urini kazalci v Topolovem naravnani po čisto drugačnem časovnem razmerju kot v
našem 'običajnem' svetu. Tega se morajo zavedati tudi nekateri umetniki, ki se podajo v biser Nadiških dolin, da bi pred 'izbranim občinstvom' prikazali kanček lastnega ustvarjalnega navdiha.
Ni lahko namreč dopovedati pesniku, ki se je s prireditelji zmenil, "da bom gor ob 19. uri", da se ne bo nihče užalil, če bo zamudil za kako minuto, za pol ure oziroma za celih 120 minut, kot se je pač zgodilo. Sedeli smo namreč v piceriji nekje med Čedadom in Špe-trom, ko je bilo 'še prezgodaj za vse', čeprav je ura kazala krepko čez sedmo. Videti je bilo, da je tedaj pesnik pri naši mizi polagoma opuščal svoje začetne dobre namene in se vdal razposajenemu in do skrajnosti umirjenemu vzdušju
Državljani iz drugih članic EU so od leta 2004 dalje, tako kažejo uradni podatki, v Sloveniji kupili skupaj okoli 1.200 nepremičnin, torej stanovanj, hiš, zemljišč in tudi gozdov. Med kupci prevladujejo Angleži, Avstrijci in Italijani. Število vseh nakupov slovenskih nepremičnin s strani tujcev še ni kritično, zaradi česar Sloveniji ni treba uvajati varovalnih ukrepov. Slednje bi lahko uveljavili v primeru prevelikega zanimanja za nakupe nepremičnin s strani tujih državljanov, kar bi lahko privedlo do ogrožanja oz. okupiranja našega nepremičninskega trga.
Slovenci pa se najbolj zanimajo za nakup nepremičnin na Hrvaškem, posebej ob obali in na jadranskih otokih. Znane so težave slovenskih državljanov, ki na Hrvaškem menda posedujejo že okoli 8.000 počitniških ali stanovanjskih hiš, zazidalnih parcel in drugih nepremičnin, pa doslej zaradi omejevalne zakonodaje svojega lastništva niso mogli vpisati v zemljiško knjigo. Vlada je pred kratkim sprejela predlog zakona o recipročnosti nakupa nepremičnin med slovenskimi in hrvaškimi državljani oz. interesenti, kar bo omogočilo, da bodo Slovenci lahko v bližnji
družbe.
Kdor ljubi Topolovo in se po njem v obdobju festivala potepa že nekaj let ter je pri mizi hkrati edini, ki pozna pot do skri-
te vasice, z lahkoto prepriča sopotnike, da besed, kot so zamu-da-pravočasnost-točnost topo-lovški slovar ne pozna, a obratno, otepa se jih.
Menda smo bili za nekatere To-polovčane še prezgodnji, ko smo v sredo, 12. julija, po dveurni zamudi končno prica-pljali do trga sredi vasice, saj smo prisotne zmotili pri krožniku mineštre. Zato se je tržaška ekipa podala po strmih uličicah Topolovega, ki se je letos predstavil v drugačni preobleki. Evropski skladi so namreč segli do Benečije in pripomogli, da je vasica pridobila še lepšo podobo: stari tlak iz cementa so nadomestili s kamnito oblogo in poskrbeli so tudi za nočno osvetlitveno mrežo, ki je ravnokar začela delovati, ko smo vstopili v 'čakalnico to-
prihodnosti brez ovir kupovali hiše, stanovanja, zemljišča in druge nepremičnine na Hrvaškem. Če bo Hrvaška soglašala, bi tržišče nepremičnin med sosednjima državama lahko brez ovir začelo delovati čez nekaj mesecev. Čeprav so hrvaški lastniki nekoliko skeptični do razprodaje svojih nepremičnin tujcem, za katere je največ zanimanja na območju obale in na otokih, pa izvedenci napovedujejo, da se bodo v naslednjih nekaj letih cene nepremičnin na Hrvaškem povišale vsaj za
polovške postaje', da bi prisluhnili prebiranju poezij našega sopotnika. Jurij Paljk je sicer moral svoje verze interpretirati na odprtem, osvežilne kaplje dežja pa so začetno lokacijo onesposobile. V tesnem, a prijetnem prostoru čakalnice je pesnik, ki ga je predstavil beneški 'kolega' Miha Obit, nastopil z izborom poezij, ki jih je prebral v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku. Srečanje z odgovornim urednikom našega tednika je pač sodilo v niz pesniških nastopov, ki so že nekaj let stalnica topolovške Postaje. Letos je bil spored tovrstnih	književnih
utrinkov dokaj pester. Nastopili so med drugim pesnica Alexandra Petrova, Pierluigi Cap-pello, Maurizio Mattiuzza in Gregor Podlogar. Postajo so kot običajno obogatile tudi številne instalacije in video-doku-mentarci (omeniti gre projekcijo Ko se čas ugasne goriškega režiserja Ivana Gergoleta), veliko zanimanja pa je občinstvo posvetilo slovenskemu režiserju Janu Cvitkoviču, ki je v Topolovem predstavil svoj zadnji celovečerec Odgrobado-groba. Tudi letos je glasba v sklopu Postaje odigrala ključno vlogo. Med toliko koncerti, ki so se med festivalom zvrstili, sta veliko navdušenja sprožila nastop skupine EtnoPloč Trio in koncert simfoničnega orkestra CEI, ki ga vodi Igor Kuret. Letošnjo Postajo pa je sklenil nastop bobnarjev, ki jim pravijo Les Tambours de Topolo'.
IG
okoli 40 odstotkov. Že zaradi visokih cen bo trgovanje z nepremičninami najbrž manjše od pričakovanega.
Hrvaška, ki se pogaja za vlkjučitev v EU, bo polno sprostitev trga nepremičnin dolžna zagotoviti do meseca februarja 2009. Za zdaj pri njih na trgu z nepremičninami velja načelo recipročnosti, kar pomeni, da za vsakega državljana evropske povezave velja isti sistem, kot velja za hrvaškega državljana v posamezni članici.
M
NOVI	GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
g I /\	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
V-	1	I—- /	lt.,1	Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št.	800	129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it
Jamčenje zasebnih podatkov:	v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo	največjo
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
[iC
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu To številko smo poslali v tisk v torek, 18. julija, ob 14. uri.
Trgovanje z nepremičninami v Sloveniji
Več kot tisoč tujcev kupilo hišo ali parcelo
Foto IG
Državljani evropskih držav so kupili 1.200 nepremičnin
Kmalu bo možno kupovati hiše tudi na Hrvaškem
LETO XI. ST. 28 (510) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. JULIJA 2006
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Igor Gregori
Pravično!
Med vsemi poletji, ki jih je italijanski nogomet kdajkoli doživel, bo letošnje ostalo v spominu zaradi svoje globoke razburljive protislovnosti.
Res ne vem, ali se je še kdaj zgodilo, da bi se številni nogometaši državne reprezentance v preteklosti povzpeli do viška svetovnega nogometnega olimpa in da bi hkrati njihovi domači klubi doživljali tako podlo, a do skrajnosti upravičeno sodno afero. Moggi in njegovi 'tovariši' so jo namreč tako debelo nakuhali, da pristojni pri italijanskem športnem sodnem organu niso mogli mimo take kazni, ki bi suvereno obračunala s krivico, storjeno državnemu nogometnemu gibanju.
Potem ko je kapetan Cannavaro dvignil svetovni pokal proti berlinskemu nebu, so nekateri že upali, da bo evforija prevladala nad razumnostjo, da bo pomilostitev nadomestila obsodbo. Znano je, da imajo Italijani večkrat kratek spomin, s katerim skušajo smeti pomesti pod preprogo.
Zmaga svetovnega pokala v nogometu pa vendar pomeni le eno: ne glede na izraženo suverenost igranja, si reprezentanca, ki si pribori svetovno prvenstvo, slednje navsezadnje oziroma kratkomalo zasluži. Tako je bilo tudi tokrat, ne glede ali so nam Italijani simpatični ali ne. Škoda bi bilo zato, ko bi italijanski nogomet iznakazil tako pomembno zmago - vsaka ekipa, ki si pridobi zlati pokal, je vredna spoštovanja ! - s splošno sodno oprostitvijo: novo dostojanstvo lahko nudi italijanskemu nogometu in njegovemu zadnjemu dosežku taka kazen, kot jo je izrekel predsednik prizivne zvezne komisije Cesa-re Ruperto.
To si želimo vsi, ki ljubimo 'najlepši šport na svetu'; menim, tudi zamejci, ki večkrat za vsako ceno izhajamo iz apeninske politike in iz ravnanja italijanske države do nas pri ocenjevanju vsega tega, kar diši po 'italijanskem'. Športa, predvsem pa - dovolite - svetovnega pokala v nogometu ne gre istovetiti s politiko in niti z zgodovinskim spominom. Če sem doslej, kot velika večina zamejcev, načrtno navijal proti vsemu, kar se mu pravi 'azzurro', sem se tokrat od tovrstnega mišljenja oddaljil. To gotovo ne zato, ker mi je italijanska ekipa pri srcu, ampak zato, ker so italijanski nogometaši zasedli tako mesto v zgodovini nogometa, ki si ga pač zaslužijo! Ne glede na zadnje nezgode v državnem prvenstvu je italijanska A liga še vedno izraz kakovostnega zgodovinskega nogometnega miljeja v svetovnem merilu.
Ravno zato me sploh niso motili navijači italijanske reprezentance, ki so po zadnji enajstmetrovki branilca Grossa takoj napolnili trge in ulice, da bi se končno predali veselju. Trst gotovo ni bil izjema. Ko sem se podal po mestnih ulicah do Velikega trga, sem občudoval radost starejših ljudi, družin z otroki, mladeničev in mladenk, ki so razposajeno prepevali in se veselili zmage: mar nismo bili priča istim prizorom, ko je Brazilija zmagala v Koreji, ali pa francoska reprezentanca še prej v Parizu?
Ko sem tako s težavo prispel do Velikega trga, je vse prekipevalo: tedaj sem se znašel v morju italijanskih zastav in gotovo se nisem počutil doma, a prvič je vendar bilo, ko me teh ni bilo strah.
Ogromna množica ljudi, stojnice, vrsta razstav o železniški progi, ki je Gorico pred sto leti povezala z Dunajem, prihod muzejskih vlakov z Jesenic in iz Trsta, stojnice s turistično ponudbo, srečanje vrha slovenske vlade s skromno italijansko delegacijo, stari gospodje v starih železniških oblačilih in dame, kakršnih danes ne vidimo več, predvsem pa ogromno slovenskih ljudi in manj italijanskih prebivalcev Gorice, lepa proslava, še daljša zabava v noč, to in še kaj več bi lahko zapisali pod sobotno proslavo 100. obletnice Bohinjske železniške proge, ki jo ita-
r
Vi
Srečko Katanec, nekdanji trener slovenske reprezentance, je za naš tednik spregovoril o SP Nemčija 2006
lijanski someščani imenujejo preprosto Transal-pina.
Stoletna Bohinjska proga bo imela svetlejšo prihodnost, bi lahko še zapisali pod sobotno slavje ob Trgu obeh Goric, kot pogovorno imenujemo trg pred Svetogorsko železniško postajo v Gorici. Pravzaprav je šlo za slavje ob 100. obletnici Bohinjske železniške proge, ki sta ga sosednji občinski upravi skupaj priredili, a moramo pošteno povedati, da se je slovenska stran veliko bolje odrezala, kar se je poznalo na vsakem koraku, saj je tudi za razglednico in poseben poštni žig poskrbel slovenski filatelistični klub Košir iz Trsta. Muzejski vlak, ki je po sto let stari Bohinjski železnici v soboto popeljal številne visoke goste, je svojo pot zaključil na železniški postaji v Novi Gorici, kjer se je začela slovesnost, lepo pa je bilo tudi srečanje politikov s slovenske in italijanske strani na skupnem trgu. Na žalost muzejskih vlakov, ki sta prišla iz Trsta in Jesenic, nista poganjali lokomotivi na paro, ker je prevelika požarna nevarnost, a občutek veselja na licih potnikov je bil takoj viden.
Železnica, ki ima izjemen nadnacionalni turistični potencial, je kljub težavam skozi celotno obdobje svojega delovanja ohranila povezovalno vlogo med srednjeevropskimi narodi, je poudaril slavnostni govornik, slovenski premier Janez Janša.
Bohinjska železnica, katere izgradnjo so ob otvoritvi primerjali s projektom Sueškega prekopa, zaradi raznolikosti pokrajine izstopa med alpskimi transverzalami in je skupna dediščina večine srednjeevropskih narodov, je še poudaril predsednik slovenske vlade Janez Janša, ki je tudi pozdravil prizadevanja za oživitev Bohinjske proge in poskus njene uvrstitve na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Slovenski premier je tudi opozoril, da naraščanje obsega železniškega prometa na Slovenskem doslej niso spremljala ustrezna vlaganja v zastarelo železniško infrastrukturo, "kar bo treba nadoknaditi v naslednjih letih". Izpostavil je še prednosti vlaka kot varnega ter cenovno in ekološko sprejemljivega prevoznega sredstva.
Na lepi slovesnosti ob vlaku na novogoriški železniški postaji sta spregovorila tudi župana Nove Gorice in Gorice. Po mnenju novogoriškega župana Mirka Brulca Bohinjska železnica, ki je ob nastanku pripeljala razvoj v kraje ob progi, danes "tiho in spokojno drema med krasnimi dolina-
mi", zaradi česar je v nevarnosti, da "zares zaspi". Zato si bodo župani občin ob progi skupaj z Društvom za Bohinjsko progo in Slovenskimi železnicami prizadevali za vpis "lepotice" v Unescov seznam svetovne dediščine, da proga dobi ustrezno mesto v evropskih povezavah in da pristane na seznamu turističnih znamenitosti Slovenije. Slovesnost ob 100-letnici, ki se je je ob številnih visokih gostih udeležil tudi podsekretar na italijanskem ministrstvu za evropske zadeve in zunanjo trgovino italijanske vlade Miloš Budin, je nekoliko prebudila Bohinjsko železnico, ta pa ima zagotovljen obstoj in prihodnost, je prepričan generalni direktor Slovenskih železnic Jože Jurkovič, ki je v svojem govoru tudi povedal, da nameravajo skupaj z lokalnimi skupnostmi pripraviti enotno vizijo razvoja proge ter oblikovati tako turistično ponudbo, ki bo progi zagotovila razvoj. Bohinjska železnica je bila in je še vedno pomemben simbol skupne preteklosti in zgodovine narodov, je povedal goriški župan Vittorio Brancati. Izpostavil je pomen obeh Goric kot evropskega simbola mirnega sožitja, spoštovanja in razumevanja različnosti in kultur, ki sta tako "najprimernejša lokacija za zgodovinsko srečanje predsednikov Slovenije, Italije in Hrvaške". Brancati se je nanašal na spravno srečanje, ki naj bi ga imeli italijanski, slovenski in hrvaški predsednik.
Rdeča nit lepe proslave, ki jo je režiral Marjan Bevk, je bila zimzelena pesem Marjane Držaj Vozi me vlak v daljave, sooblikovale pa so jo različne skupine iz krajev ob Bohinjski progi.
Poleg gostiteljev, županov obeh Goric, predsednika slovenske vlade Janeza Janše so bili prisotni še zunanji minister RS dr. Dimitrij Rupel, mag. Janez Božič, minister za promet RS, dr. Lovro Šturm, minister za pravosodje RS, dr. Peter Verlič, državni sekretar v ministrstvu za promet RS , dr. Jože Jurkovič, generalni direktor Slovenskih železnic, Miloš Budin, italijanski državni podsekretar na Ministrstvu za evropske zadeve in zunanjo trgovino, dr. Daniele Verga, veleposlanik Italije v Sloveniji, Carlo Gambacurta, generalni konzul Republike Italije v Sloveniji, dr. Ernest Petrič, veleposlanik Republike Slovenije v Avstriji, Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic v RS, poslanci Državnega zbora RS: mag. Vasja Klavora, Samo Bevk, Srečko Prijatelj, slovenski evroposlanec Lojze Peterle ter goriški prefekt Roberto De Lorenzo in drugi ugledni gostje.
Jurij Paljk
Slavje v Ogleju
V oglejski baziliki so škofje iz dežele in kard.
Nicora vodili praznovanje sv. Mohorja in Fortunata
FotoJMP
1906-2006
Stoletnica Bohinjske proge in Trst...
Pokojna Avstrija, po zaslugi katere se je z obzidjem obdano mestece s komaj sedem tisoč prebivalci razvilo v veliko trgovsko in svetovno znano pristanišče, je do Trsta zgradila dve neposredni "železni cesti". Prva je tako imenovana Južna železnica (gledano z Dunaja), ki je prek Gradca, Maribora, Celja, Ljubljane, Postojne, Sežane in Nabrežine leta 1857 dosegla Trst pod Greto. Slovesnosti odprtja te povezave se je udeležil sam avstrijski cesar Franc Jožef, ki je imel takrat 27 let. S to železniško povezavo je dunajska vlada želela pospešiti delovanje tržaškega pristanišča, zgrajenega ob morju v neposredni bližini železniške postaje. Danes mu pravimo Staro
pristanišče, ker je bilo zgrajeno pri Sv. Andreju Novo
pristanišče.
Zgraditev prve železniške povezave s Trstom je spodbudila gradnjo drugih železniških odsekov. V tem pogledu gre omeniti predvsem zgraditev železniške proge od Divače
čez istrski polotok do Pulja, kjer je imela sedež cesarsko-kraljeva vojna mornarica. Na to progo se je leta 1882 priključila proga Tr-st-Kozina in Hrpelje z izhodiščno postajo pri Sv. Andreju. Po razmejitvi leta 1947 se je po tej progi odvijal potniški promet do Boršta in Drage, ki je bil leta 1960 dokončno ukinjen in usoda proge zapečatena. Omenimo naj še, da je s postaje pri Sv. Andreju leta 1902 začela voziti ozkotirna železnica za Poreč v Istri, znana po svoji počasnosti in problemih z burjo, zlasti na žaveljskem in miljskem odseku. Ukinjena je bila leta 1935, njeno progo so razdrli ter tračnice in druge uporabne naprave v naslednjih letih odpeljali v Abesinijo, ki jo je zasedla fašistična Italija.
Zaradi stalno naraščajočega pro-
meta v Starem pristanišču pod Greto se je dunajska vlada v prvih letih 20. stoletja odločila, da poveže Trst z novo železniško progo prek Krasa, Gorice, Soške doline in Baške grape, Bohinja in Jesenicami in Koroško z Dunajem in s Prago. Zgradili so jo v dobrih petih letih, kar je bil velik dosežek za takratne čase. Avstrijske oblasti so od Jesenic do Trsta uradno imenovale Wo-cheinerbahn, Slovenci Bohinjska proga. Italijani so zanjo prevzeli ime Transalpina. To progo so slovesno odprli 19. julija 1906. Pred tem so vzdolž nove proge zgradili krajem primerne
proge v Novi Gorici, v soboto, 15. julija popoldne, je bilo povabljeno tudi vodstvo italijanskih železnic, ki je poskrbelo za vožnjo italijanskega muzejskega vlaka iz Trsta v Gorico prek Opčin in Re-pentabra.
V	krajevnem tisku zadnje čase beremo, da uprava italijanskih železnic prodaja številne svoje nepremičnine, med temi tudi postajno poslopje pri Sv. Andreju. Ni znano, kakšna usoda čaka bogat železniški muzej, ki tam deluje že od leta 1984 in ga upravlja rekreacijsko združenje železničarjev.
Kar se tiče železniškega odseka od Opčin do meje s Slovenijo pri Repentabru, je promet po njem potekal še nekaj let po novi državni razmejitvi leta 1947. Nato je bil postopoma opuščen in zapuščen, tako da je progo zaraslo grmovje. Pred kratkim so jo
•TfffI1
m
h
m
postaje, med katerimi sta po velikosti in arhitektonskem slogu izstopali postajni poslopji v severnem delu Gorice in ono v Trstu, kot končna in izhodiščna postaja. Bohinjska proga od Jesenic do Trsta je dolga 144 kilometrov.
Obe postajni zgradbi sta kulturnozgodovinska spomenika. Goriška postaja še danes služi svojemu namenu in so jo v zadnjem času temeljito obnovili. Postaja pri Sv. Andreju v Trstu pa žalostno sameva in je od vseh pozabljena. Praktično ne služi več svojemu prvotnemu namenu. Odsek nekdanje Bohinjske proge med Opčinami in Sv. Andrejem je elektrificiran in dobro vzdrževan, a služi le delno tovornemu prometu v povezavi s postajališčem v Červinjanu. Na uradno slovesnost ob stoletnici
Foto JMP
očistili in usposobili za napovedani prehod muzejskega vlaka, namenjenega na slovesnost v Novi Gorici. Za to priložnost v Trstu, na žalost, ni bilo nobene javne uradne obeležitve dogodka. Tržaška občina naj bi se obvezala, da bo dala natisniti nekaj spominskih razglednic, pošta pa pripravila poseben poštni žig. Uradni Trst ni torej pokazal nikakršnega zgodovinskega ponosa. Kar je povezano s Slovenijo in nekdanjo Avstro-Ogrsko, tu ni nobenega posluha, prej kaj drugega.
Alojz Tul
Na dnu...
ZAMENJATI PASTIRJA NI PRAV LAHKO...
o
...JE SKORAJ LAŽJE ZAMENJATI OVCE !
Deželni odbor je na svojem zadnjem zasedanju dodelil prispevke za športne objekte po deželnem zakonu št. 8 iz leta 2003.
Deželni svetnik Slovenske skupnosti Mirko Špacapan z zadovoljstvom ugotavlja, daje v seznamu, ki ga je v odboru predstavil pristojni odbornik Antonaz, kar lepo število slovenskih društev in občin. Med njimi so tudi tiste, za katere se je slovenski svetnik še posebej zavzel: Srenja iz Medje vasi bo tako deležna prispevka v višini 21.600 evrov za ureditev športne ploščadi; občina Dolina bo za naslednjih 10 let dobivala letno vsoto 4200 evrov (skupno 42.000) kot prispevek za obnovo občinske telovadnice. Slovenski športni društvi Gaja in Vesna pa bosta koristili prispevek 40.000 evrov oziroma 126.000 evrov (v desetih letih), prva za prenovo teniških igrišč, druga pa za nakup in ureditev novega igrišča ter izgradnjo z njim povezanih objektov.
Prejeli smo^
Odmev iz Švice
Dragi g.urednik Paljk, oglašam se iz Švice, kjer živim že 25 letin sledim tudi razvoju te multinacionalne države. V italijansko govorečem kantonu Ticino je prebivalstvo že močno pomešano s priseljenci iz Italije, ki imajo tudi dvojno državljanstvo. Na splošno pa se državljani tega kan tona imajo za
Švicarje, vsaj kar se tiče politike in ekonomije. Jezikovno in kulturno ostajajo pa močno vezani na Italijo in Dante je tudi njihov velikan. Torej neka razdvojenost, ki sloni v glavnem na interesu, a v praksi ne moti nikogar. Bo tudi v Trstu in v Gorici tako s Slovenci? Verjetno! Razlika je le v tem, da je Ticino pod Švico že
Rok zapade 15. septembra letos
Prošnje za ustanove
Služba za jezikovne in kulturne identitete ter za rojake v tujini Osrednje direkcije za šolstvo, kulturo, šport in mir, sporoča, da ustanove in združenja, ki nameravajo zaprositi za priznanje ali za potrditev priznanja kot ustanova primarnega pomena za slovensko manjšino v prihodnjem finančnem letu 2007, morajo predložiti prošnjo do petka, 15. septembra 2006. K prošnji je treba priložiti ustrezno dokumentacijo v smislu 10. člena z odlokom Pred-
sednika Dežele FJk št. 253/2005 razglašenega pravilnika. Pravilnik št. 253/2005 in informativna pola, ki jo je treba izpolniti in skupaj z drugimi dokumenti priložiti k zgoraj navedeni prošnji, sta na razpolago na deželnem uradnem spletišču pod	naslovom
www. regione.fvg.it/istruzione/is truzione.htm v predalu "Focus" pod geslom "Minoranza slove-na". Na razpolago je dvojezična, v italianščini in slovenščini napisana verzija informativne pole.
Povejmo na glas
200 let, Trst in Gorica pa sta v Italiji le 90 let...
S Ticinom je podobno kot s pokrajinama Bočen in Aosta: ima ze-
lo	široko avtonomijo, dejansko status države v državi. Še danes govori italijansko kar 90 odstotkov prebivalcev.
V	Trstu in v Gorici je Slovencev manj kot 10 odstotkov, imajo pa, vsaj na papirju, zaščitni zakon...
Lep poletni pozdrav iz dežele Viljema Tella
Srečko Simoneta
Pismo uredniku
Dragi Jurij,
v Preprostih besedah, ki si jih objavil v Novem glasu z dne 29.6.2006, si naravnost zaprepaščen nad astronomskimi plačami evrobirokratov v Bruslju in se na koncu nič retorično sprašuješ: "Le kdo, le kdo bo vse te tiče futral?"
Odgovor: Futrali jih bomo mi, dragi Jurij, vsi tisti finančno najbolj šibki in revni, kot vedno. Brez skrbi.
Ljub pozdrav
Jolka Milič
Enkratna uveljavitev Slovenije
S sprejemom v območje evra, kar se bo dokončno udejanjilo s 1. januarjem prihodnjega leta, je naša matična država Slovenija doživela izjemno priznanje. Priznanje, ki ga Evropa ne podeljuje kar tako, na lepe oči, ampak so zanj potrebni dosežki, tisti najtežje uresničljivi: potrebna je takšna raven demokratičnosti in predvsem ekonomske moči, ki na novo pridruženo državo praktično izenačuje z že doseženimi standardi najbolj razvitih evropskih držav. Hočemo reči, da predvsem na ekonomskem področju ni in ni bilo nikakršnega popuščanja in da je v evro sprejeta le tista država, ki je zares in dobesedno dosegla vsesplošno gospodarsko trdnost. Slovenija bo 13. država, ki bo imela v obtoku evro, in bo na ta način prehitela druge države iz nekdanjega socialističnega bloka oziroma jim utrla pot. V tovrsten uspeh seveda niso vsi vedno verjeli z enakim prepričanjem in to ne velja samo za razhajanja v času osamosvojitvenih odločanj tedaj še jugoslovanske republike. Znani so npr. nasprotujoči namigi tistega obdobja, da Slovenija svoje osamosvojitve ne bo ekonomsko preživela in se bo kaj hitro znašla v revščini ter verjetno bankrotirala. Toda dvomov tudi v kasnejših letih ni manjkalo, čeprav so bili drugačni in po svoje upravičeni. Prehod iz ene družbene ureditve v drugo, iz enega ekonomskega sistema v drugega ni preprosta zadeva, zato je bilo Slovencem kaj hitro jasno, kako je nujno zavihati rokave in dokazati, da zares nekaj veljajo. Povsem dohiteti demokratično in gmotno ra-
ven razvitih evropskih držav pa je bila tolikanj težja naloga, ki je nikakor ni bilo mogoče zlahka izpolniti. Sloveniji je uspelo tudi v tej zelo zahtevni zaključni fazi ter tako dokazala sebi in drugim, kako premore dovolj ustvarjalnih moči in notranjega dogovora, da se vzpne na sam evropski vrh in v njegovo ugledno družbo. In kje so torej razlogi, da se je veliki met posrečil in da lahko z vsem prepričanjem trdimo, da je govor o uspešni državi?
Slovenija je bila vselej najuspešnejša jugoslovanska republika, poleg tega je z geografsko, še bolj pa kulturno in duhovno mejitvijo na razvito zahodno Evropo ves čas ohranjala stik z izročilom in merili stare celine. Nadalje se je izjemno preudarno in v pravem trenutku opredelila za osamosvojitev ter še prej uvedla učinkovito notranje demokratično dogovarjanje. Predvsem pa se zdi, da so odločilen doprinos prispevale tolikokrat citirane delavnost, varčnost in skromnost slovenskega človeka, kar je vse vložene napore povezalo v prodoren razvoj, vreden vključitve v novo Evropo. Ne nazadnje gre pri najnovejšem uspehu, se pravi za sprejem v evro, vse priznanje sedanji vladi kakor seveda prizadevanjem v isto smer naravnani politiki od osamosvojitve do današnjih dni. Pokazalo se je namreč, da so naše navedene in druge kvalitete pridobitev tudi za Evropo, ki je na ta način dopolnila svoj krog še s slovensko barvo svoje že prej bogate raznolikosti.
Janez Povše
Vodstvi SKGZ in SSO sta se srečali
Zelja po dobrem sodelovanju
Prejšnji teden sta se v Trstu sestali vodstvi obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. Srečanja so se za Svet slovenskih organizacij udeležili predsednik Drago Štoka, Marij Maver, Janez Povše in Giorgio Banchig, medtem ko so Slovensko kul-turno-gospdarsko zvezo zastopali predsednik Rudi Pavšič, Livio Semolič, Jole Namor, Igor Gabrovec, Ace Mermolja, Jure Kufersin in Marino Mar-sič. Številne so bile tematike na dnevnem redu, od odnosov s političnimi strankami levosredinskega zavezništva pa vse do finančnih dotacij, ki jih
za svoje delovanje prejemajo slovenske organizacije, ustanove in
društva. Posebna pozornost je bila namenjena nastajajočemu deželnemu zaščitnemu zakonu. Ugotovljeno je bilo tudi, da mora manjšina čim prej doseči soglasje glede ustanovitve skupnega zastopniškega telesa, ki naj ga sooblikujejo politične stranke in civilna družba.
Ob zaključku srečanja sta vodstvi SKGZ in SSO sklenili, da se bosta predsedstvi obeh krovnih organizacij redno srečevali z namenom, da sproti obravnavata odprta vprašanja tudi operativnega značaja. Obenem je bilo sklenjeno, da bo jeseni potekal celodnevni seminar, ki naj bo uvod v boljše sodelovanje in usklajevanje pobud znotraj manjšinske skupnosti. Vodstvi SKGZ in SSO sta si bili edini v ugotovitvi, da je med prioritetami v prihodnjem obdobju uresničitev večnamenskega središča v Benečiji, ki je s tega vidika popolnoma odkrita.
NOVI
GLAS
Prejeli smo
Ustvarimo zdravo tekmovalnost na projektih in delu v korist skupnosti!
Spoštovano uredništvo Novega glasa.
V	številki 29. junija 2006 ste objavili odprto pismo Damijana Ter-pina o nekaterih pomembnih dogodkih, povezanih s Kmečko banko, finančno družbo KB1909 in drugih zadevah goriške bližnje zgodovine. Dovolite nama, da navedenim ugotovitvam dodava še
slovali in dobro služili tudi marsikateri posamezniki. Razlika je bila samo v tem, da so eni delali predvsem v logiki skupnosti, drugi pa lastne dobrobiti. Že ob svojem nastanku je moralno lastnino nad nekaterimi družbami prevzela SKGZ in to zadnjič javno potrdila na občnem zboru v Boljuncu, po letih gospodarskega poloma, ko je prav zaradi te mo-
pomočjo svojih sogovornikov v Sloveniji. S tem bi si pridobili ze-
lo	pomembno vlogo pri lastništvu in bodočem upravljanju banke. Kar nam je znano, so odv. Terpin in ostali iskali pomoč v demokratični Sloveniji, vendar od tam ni bilo nobenega odziva. Prijatelja pač vidiš, ko rabiš pomoč. V februarju 1996je bilo treba dokapitalizacijo
BANC -iGlIICJOr?.* KMBCIA BANKA
Foto AC
nekatere druge poglede in tako prispevava, da si bodo vaši bralci pridobili bolj jasno sliko in ustvarili bolj objektivno mnenje o dogodkih.
Naša dejstva bova predstavila po posameznih argumentih, da bo zadeva bolj pregledna:
Težave Kmečke banke: glavni razlog, da je bila v banki imenovana komisarska uprava, je bila ugotovitev inšpektorjev Banca dTtalia, da je premoženje nezadostno za potencialne izgube pri podeljenih kreditih. Med temi je bilo veliko takih podjetij, ki so poslovala na tržišču nekdanje Jugoslavije, ki je bila takrat v vojni. V okviru celotne vsote kreditov je pomemben delež pripadal podjetjem v okviru skupine Safti, kar naj bi predstavljalo še dodatno ogroženost za banko. Nedvomno je, da so to bile usodne strateške napake. Leta 1993 je imela Kmečka banka 23,208 milijard lir (11,987 milijonov evrov) premoženja, 99 uslužbencev, 418 delničarjev in 555 milijard lir (287 mio evrov) bilančne vsote.
Družbeno gospodarstvo: za Slovence, ki živimo na ozemlju Italije, je od nekdaj značilno, da smo imeli kar nekaj gospodarskih pobud, ki so temeljile na povezovanju podjetnikov in združevanju kapitala v družbah, ki so se zavzemale tudi za splošni interes skupnosti. Take so bile zadružne hranilnice in posojilnice, Trgovska obrtna zadruga, Jadranska banka, Mizarska zadruga in druge. Po drugi svetovni vojni je tega ostalo bore malo, vendar vseeno nekaj se je le obdržalo: hranilnice, danes zadružni kreditni banki, Kmečka banka, kasneje ustanovljena TKB in podjetje Safti, ki je nastalo s prevzemom likvidacije Jadranske banke leta 1926. Poslovanje teh družb po drugi svetovni vojni je bilo zaradi takratne ekonomske logike zelo povezano s tržišči nekdanje Jugoslavije in tako se je tudi krepila kapitalska osnova tega gospodarstva. Glede na tedanjo ureditev v Jugoslaviji je jasno, da so imeli nekateri privilegiran odnos in lažji dostop do tržišča, vendar ne velja zanemariti dejstva, da so na tem tržišču in z istimi vezmi po-
ralne lastnine plačala zelo velik politični davek. Kar je nam znano, to premoženje ni nikoli pripadalo Jugoslaviji kot državi ali dm-gim subjektom te države. SKGZ je končno celotno zadevo uredila na zelo trasparenten način: premoženje je vlasti neprofitnih skladov.
Rešitev Kmečke banke: komisarska uprava je banko vrnila lastnikom, ker so ugotovili, da so inšpektorji pretiravali z oceno o možnih izgubah pri dodeljenih kreditih in da ima banka še vedno 7 milijard lir osnovnega kapitala. Pri tem so pomembna naslednja dejstva: družbe skupine Safti so vrnile dejansko vsa prejeta posojila, odbor delničarjev pod vodstvom odv. Petra Sanzina je odlično opravil svoje delo in potekal je pomemben politični pritisk (manifestacije). Toda banka je bila vrnjena slovenskim delničarjem pod temi pogoji: da vstopi v skupino druge italijanske banke, konkretno CAER iz Bologne, da ima italijanski partner vsaj 35% delež in odločilen vpliv pri poslovanju banke oziroma, da de facto upravlja banko.
Dokapitalizacija banke: pomembno je vedeti, da je Banca dTtalia zahtevala od slovenskih delničarjev dokapitalizacijo v znesku 4,7 milijard lir, kar je bil temeljni pogoj, da smo lahko ohranili večino. Sam postopek dokapitalizacije je bil tak, da so slovenski delničarji lahko dokapitalizirali samo v razmerju z lastnim obstoječim deležem. Če posameznik ni dokapitaliziral, bi njegov delež avtomatično prevzela CAER in bi s tem presegla začetnih 35% in je bilo mogoče, da bi pridobila tudi večino. Očitno so nekateri ocenili in pri tem se niso ušteli, da vsi delničarji ne bodo v stanju dokapitalizirati družbe. Italijanski partner bi tako lahko zelo elegantno prišel do večine in poleg upravljanja, ki ga je že itak imel na osnovi vsiljenega statuta, bi prevzel tudi lastništvo banke. Na sestanku pri odv. Sanzinu je dr. Zuppin, predsednik uprave Safti, sporočil članom odbora, da njihove družbe niso v stanju vplačati svojega deleža, in je predlagal, naj to opravijo delničarji iz političnega kroga odv. Terpina s
 : ! I
izvesti ali bi izgubili večino. Ker smo vedeli, da večina naših delničarjev ne bo v stanju vlagati novega denarja v kapital banke, si je podjetje Medias s.p.a. izposodilo 2,7 milijard lir pri slovenski banki z osebnim jamstvom dveh upraviteljev in ta denar posojalo vsem delničarjem, ki niso imeli drugih možnosti. Posojilo je banka preklicala po 6 mesecih in je bilo treba celotni znesek vrniti v treh dneh. Slovenski prijatelji pa taki! Jasno, da so garanti "zelo lepo" spali v tistih nočeh. V dneh, ko se je bila odločilna bitka za ohranitev večine v banki, so nekateri člani odbora delničarjev šli na letne dopuste, drugi pa so bili na službenih potovanjih v tujini. Omeniti velja, da so tudi uslužbenci banke "obljubili" sodelovanje pri dokapitalizaciji s 1,160 milijard lir, vplačali pa so samo 160 milijonov, kar pomeni približno 1.650.000 lir na osebo oziroma toliko je bilo vredno naložiti v ohranitev družbe, ki jim je omogočala delo. Pri dokapitalizaciji je bilo odločilno delo upraviteljev družbe Medias, ki so kon-taktirali vse delničarje, razen štirih, in jih prepričali, da so vložili lastna sredstva v dokapitalizacijo ali pa so si sposodili denar, ki so ga kasneje vrnili s prodajo delnic. Po dokapitalizaciji je imela banka 34.998 milijonov lir (18,077 mio evrov) premoženja, 97 uslužbencev, 470 delničarjev in 288 milijard lir (149 milijonov evrov) bilančne vsote.
Imenovanje nove uprave: za 4.
maj 1996 je bila sklicana skupščina delničarjev za imenovanje nove uprave po komisarski upravi. Predsedniku Odbora delničarjev odv. Petru Sanzinu je bila poverjena naloga, da sestavi kandidatno listo slovenskih delničarjev za nov odbor in nekaj dni pred skupščino je bila dogovorjena lista z naslednjimi imeni: odv. Peter Sanzin, g. Adriano Corsi, dr. Diego Marvin, g. Damiano Klanjšček, ing. Angel Pahor in g. Gio-vanni Miklus. Vsi predlagani so nekaj dni pred skupščino kandidaturo sprejeli in soglašali s sestavo. Nekaj minut pred skupščino pa so g. Alessio Figelj, g. Adriano Corsi in odv. Damijan Terpin (tedanji pokrajinski tajnik Sloven-
ske skupnosti in dva člana odbora delničarjev) zahtevali spremembo sestave in izsiljevali, v imenu stranke SSk, vsaj dva člana v upravi, drugače ne bodo podprli liste na volitvah ter A. Corsi bo umaknil kandidaturo. Na sestanku sva bila prisotna podpisani B.P. in sen. Darko Bratina, ki je kandidatno listo predlagal skupščini. Ker je bila lista predhodno pripravljena in dogovorjena z odv. P. Sanzinom, ki je bil odsoten in nedosegljiv, in ker je bila zahteva postavljena izsilje-valno v imenu stranke, kar bi predstavljalo začetek strankarske in politične lotizacije odbora, sva predlog zavrnila. A. Corsi je umaknil svojo kandidaturo (zamenjal ga je g. Giovanni Plesničar) in s tem dogodkom so somišljeniki odv. Terpina prenehali sodelovanje pri upravi banke.
Za predlagano listo je glasovalo 269 delničarjev, za listo CAER, ki je imela 3 člane v upravnem, je glasovalo 6 delničarjev, 7 je bilo belih in neveljavnih glasovnic in
10	delničarjev prisotnih na skupščini ni glasovalo. Poslovanje banke z novo upravo: poslovanje banke je potekalo po ustaljenih tirih pod popolno kontrolo italijanskega direktorja, ki so ga za nedoločen čas predhodno zaposlili komisarji, in predstavnikov družbe CAER, ki so imeli veto nad vsemi sklepi odbora. Med delničarji so nekateri, iz znanih krogov, širili glas, da je boljše delnice prodati, ker itak bodo "vedno isti" vse zapravili. Vka-pital je pristopila tudi Nova Ljubljanska Banka d.d., in tone zaradi pomoči ali česa podobnega, ampak ker je svoje težko izterljive terjatve do skupine Safti zamenja-
la za delnice banke. Postopoma pa je postalo jasno, da bo zelo težko ohraniti večino v banki tudi zaradi teh razlogov:
- skupina CAER se je pridružila drugi bančni skupini, v kateri je bila tudi Cassa di Risparmio Gorica, in direktor CAER dr. Sibani je jasno sporočil upraviteljem, da dveh bank na istem teritoriju ne morejo imeti in da bodo Kmečko banko ali prodali ali pridružili CR Gorica z odkupom vseh preostalih delnic;
- ker so slovenski delničarji postopoma prodajali deleže in ni bilo enostavno vedno najti nove delničarje, poleg tega nam je bilo jasno, da vprimeru javne ponudbe za odkup po zanimivi ceni bi s težavo ohranili večino, denar je pač denar tudi pri ohranjanju slovenskih vrednot;
- da bi obdržali banko v slovenskih rokah, smo nekaj časa raču-
nali na pristop NLB. Žal je Banca dTtalia zavrnila prošnjo Nove Lljubljanske banke, da bi presegla 5% zakonsko omejitev v lastništvu Kmečke banke in tako postala strateški partner z odkupom deleža vlasti CAER;
- poslovanje na bančnem področju se je v nekaj letih popolnoma spremenilo in samostojne banke s poslovnim obsegom Kmečke banke so bile vse priključene večjim skupinam ali so prenehale poslovati. V naši deželi se je takrat ohranila samo Banca di Cividale, s tem da se je povezala z Deutsche bank;
- število uslužbencev se je zmanjšalo na 76 oseb;
- primerjava z zadružnimi bankami ni osnovana, saj so poslovanje, kapitalska sestava, obdavčitev dobička in drugo popolnoma neprimerljivi. Zadružne banke poslujejo povezane v zadružni zvezi, ki bo tudi koristnik celotnega premoženja v primeru prenehanja poslovanja. Brez članstva
v	zadružni zvezi omenjene banke nimajo možnosti samostojnega poslovanja.
Končno se je CAER odločila banko prodati in kot kupec je bila predlagana Friuladria iz Pordenona, ki je jasno sporočila članom odbora delničarjev, da bo odkupila vse delnice in da bo Kmečka prenehala s svojo avtonomijo.
Ob upoštevanju teh elementov je bilo jasno, da je obstoj samostojne banke v slovenskem večinskem lastništvu samo utvara in da je potrebno strategijo postaviti na novo: ohraniti družbo kot finančni subjekt in lastnino nepremičnine (simbol slovenske uveljavitve v mestu), realizirati čimvečjo donosnost delničarjem, ki so nam zaupali v težkem trenutku, in rešiti delovna mesta.
Prodaja banke: odločitev o prodaji bančne dejavnosti ni bila lahka. Bili smo pred dejstvom, da bomo banko izgubili, in potrebno je bilo pragmatično odločiti brez obotavljanja in nepotrebnega tipično manjšinskega jokanja, ki nas je že stalo Trgovski dom,
saj, če bi takrat prenesli lastnino na privatnike, kar je bilo možno, bi nepremičnina ostala v slovenski lasti. Za dosego omenjenih ciljev smo dosegli sporazum z Banca di Cividale. Rezultati so bili naslednji:
slovenski delničarji so pri prodaji realizirali 32,330 mio evrov v denarju, delnicah B. di C. in v delnicah KB1909, oziroma preko petkrat več, kot je bila vrednost kapitala in dokapitalizacije v letu 1996;
število delovnih mest se ni več zmanjševalo in tudi potovanja v Čedad niso tako mučna, če samo pomislimo, da je bila alternativa, da bi uslužbenci morali potovati drugam po polotoku (glej uslužbence dmgih bank v naši deželi) ali izgubiti službo; ohranil se je samostojni finančni subjekt KB 1909 z lastnino nad nepremičnino, ki je danes posta-
la sedež slovenskih organizacij v centru mesta in s premoženjem v vrednosti 18,900 mio evrov, ki je vlasti slovenske skupnosti, preko skladov SKGZ, privatnih delničarjev, nekdanjih delničarjev Kmečke in novih privatnih delničarjev, in družb iz Slovenije (NLB in drugi imajo 15% kapitala).
Prepričana sva, da je slovenska skupnost lahko ponosna, da je uspela iz velikih težav, v katerih smo se znašli sredi devetdesetih let, rešiti premoženje in izoblikovati nove razvojne možnosti. "Iz ovir je treba ustvariti možnosti," nam je vedno pravil Darko Bratina.
Velika večina nekdanjih delničarjev banke je verjela v projekt finančne družbe KB1909. Danes ima družba 420 delničarjev in svoje delnice je iz različnih razlogov, od tega maloštevilni zaradi politike, prodalo 50 delničarjev. Vsi so lepo zaslužili, saj se vrednost delnice v letih dviguje. Poleg tega je bilo rešenih in na novo ustvarjenih kar nekaj podjetij in v sami Gorici 35 novih delovnih mest. Družba je tudi prevzela zasebna jamstva za plačila dolgov Primorskega dnevnika in s tem so bili posamezniki razbremenjeni. Če je bilo ravnanje pravilno ali ne, bo vsak presodil sam. Pri našem delu pa imava čisto vest, da smo vdanih, težkih razmerah dosegli to, kar je bilo objektivno možno. Zato, vsaj glede na te dogodke, meniva, da ne kot posameznika ne kot skupnost res ne potrebujemo "žegnov in odvez". Raje bi videla, da bi vsi skupaj uporabili vse omejene, razpoložljive energije, človeške in materialne, za gradnjo novih gospodarskih pobud, ki bodo v interesu tako posameznikov kot celotne naše skupnosti. O nekaterih zadevah naše bližnje in daljne preteklosti ne bomo nikoli našli popolnega soglasja, saj je vse preveč političnih, idejnih, materialnih in človeških elementov, ki nas ločujejo. Vseeno pa moramo potegniti črto in nadaljevati na ti-
stih elementih, ki nas združujejo. Prenehati je treba z osebnim blatenjem, očitanjem in podtikanjem polresnicah laži, vse to nas vodi samo v dodatna ločevanja. Ustvarimo raje zdravo tekmovalnost na projektih, idejah in delu v korist celotne skupnosti, pa naj bo še tako deljena in raznolika. Tudi različni politični in idejni pogledi so izreden resurz, na katerem lahko gradimo solidarno, dinamično in uspešno družbo, na katero bomo vsi ponosni ne glede na našo preteklost in na dosedanje delitve. To je vodilo našega dela in tega se bomo drža-
li	tudi v prihodnosti.
Zahvaljujeva se vam za pozornost, ki jo boste namenili temu pričevanju, in vas lepo pozdravljava.
Boris Peric, Carlo Devetak Gorica, 11. julija 2006
Foto IG
y TT- • • • •	-* ~V~i	NOVI
Kristi ani m družba	glas
Prejeli smo
Kako je mogoče voliti stranke, ki so očitno proti naukom Cerkve?
M!
"Tt JT i delamo dobro ne kot sužnji, ki . nimajo svobode delati drugače, temveč delamo, ker nosimo osebno odgovornost za vse, za celoto, ker ljubimo resnico in dobro, ker ljubimo Boga, in zato tudi vse, kar je ustvaril"
Slovenski Primorec, Katoliški glas, sedaj Novi glas, je bil v naši družini kompas verskega in narodnega življenja od njegovega prvega izvoda. Več desetletij je tednik dobro opravljal vlogo svetilnika v vsakdanjem življenju celotne naše zamejske verske skupnosti. V njem smo se prepoznavali.
Danes se težko prepoznavam v Novem glasu. Skušal bom razložiti, zakaj ne morem sprejemati določenih važnih stališč, ki jih zagovarja. Vprašujem se, kako je mogoče svetovati ljudem voliti ljudi in stranke, ki zagovarjajo načela, ki so očitno proti naukom Cerkve in evangelija, kot na primer razporoko, splav. S simpatijo gledajo na poroko med istospolnimi, so v prvi vrsti v napadu na družino, v bioetiki zagovarjajo načela, ki so v nasprotju z navodili cerkvenega vodstva in podobno. Izjave raznih ministrov nove rimske vlade potrjujejo zgoraj napisano. Ali je naša goriška in tržaška verska skupnost že toliko odpadla od vere, da se tega ne zaveda?
Morda dobimo odgovor v Prvi Mojzesovi knjigi. "Ko je nekoč Jakob kuhal jed, je prišel Ezav ves onemogel iz pustinje. In Ezav je rekel Jakobu: "Daj mi, da pogoltnem malo rdečega, tega rdečega, kajti ves onemogel sem!" Zato je dobil ime Edom. Jakob je rekel: "Prej mi prodaj svojo pravico prvorojenstva!" Ezav je rekel: "Vidiš, da umiram, čemu mi bo prvorojenstvo?" Jakob je rekel: "Prej miprisezi!" In mu je prisegel in prodal pravico prvorojenstva Jakobu. Jakob je potem Ezavu dal kruha in kuhane leče. Ta je jedel in pil, nato je vstal in odšel. Tako malo je Ezav cenil pravico prvorojenstva."
Tudi mi najbrž umiramo kot slovenska zamejska skupnost, ker nas je vedno manj, bodisi zaradi asimilacije, še prej pa, ker smo zgubili, ali bolje rečeno, zavrgli odnos do Stvarnika in tako ni več
življenjske moči v nas in so zato naši domovi vedno bolj prazni. Toda rešitev ni v prodajanju našega prvorojenstva, našega sinovstva božjih otrok za krožnik leče, ampak da zahtevamo, da se nam vrne dostojanstvo, ki nam je bilo vzeto pred komaj enim stoletjem ne samo v sociali in politiki, ampak tudi v Cerkvi. Cerkev je tu na zemlji, ali vsaj tako bi moralo biti, vidno znamenje božje ljubezni, zato nam božja pomoč lahko pride samo po njenih rokah, po rokah njenih Pastirjev. Kako? Leta 1931 je msgr. Ukmar, danes svetniški kandidat, zapisal: "...zagotavljam vam: to so najboljši državljani Italije...". Leta 1936 je goriški nadškof Margotti pisal Vatikanu med drugim: "...Iz poročil župnikov ob priliki pastirskega obiska je razvidno, da skoraj vsi slovenski verniki prejmejo velikonočno Sveto Obhajilo, devedeset odstotno Furlani ter pedesetodstotno drugi Italijani...".
V	manj kot enem desetletju je naše ljudstvo iz najboljšega postalo maščevalno, iz najbolj pobožnega v večini protiversko. Nekaj velikega se je moralo zgoditi. Vzeto mu je bilo tisto bistveno človeško dostojanstvo, brez katerega človek ne more živeti. In to tudi od strani tistih, ki bi morali predstavljati zakrament Očetove ljubezni do svojega ljudstva; tako stanje pripelje vsakega človeka, vsako skupnost v upor, če gleda dogodke samo s človeškega vidika.
"Vzrok nekaterih naših težav in problemov so lahko nepopolnosti ali grešno življenje naših prednikov ali starejših članov družine: njihovi neskesani grehi, nepovrnjeni dolgovi, splav, umor, žalujoče vdove in sirote, vedeževalstvo, čaranje, malikovalstvo in podobno... Ti grehi vpijejo po Božjem maščevanju. Zato moramo prositi Gospoda za usmiljenje in odpuščanje. Če so ostali kakšni neplačani dolgovi, morajo biti poravnani. Kjer obstaja sovraštvo ali odklanjanje, je potrebna sprava." (pater James Manjackal).
Naši bratje Italijani so že leta 1945 v tistih bibličnih štiridesetih dneh v Trstu in Gorici, kot je napovedal prerok, okusili maščevanje za greh, in ker se njih zadržanje do nas v bistvu ni veliko spremenilo do danes, je bil tudi izid letošnjih političnih volitev pri nekaterih doprinos slovenskih vernikov, ki bi po svoji vesti nikakor ne mogli voliti za stranke, ki imajo kot program alternativo programu, ki nam ga je pokazal Jezus s svojim življenjem, velik opomin, da spremenijo svoje zadržanje do
Boga. Mi delamo dobro ne kot sužnji, ki nimajo svobode delati drugače, temveč delamo, ker nosimo osebno odgovornost za vse, za celoto, ker ljubimo resnico in dobro, ker ljubimo Boga, in zato tudi vse, kar je ustvaril. To je resnična svoboda, h kateri nas hoče pripeljati Sveti Duh. Cerkvena gibanja hočejo in morajo biti šole vse svobode, te resnične svobode..." Tako papež Benedikt XVI.
Koliko naših skupnosti in gibanj je bilo prisotnih; bojim se, da nobena, ker jih ni.
Skoraj stoletno zaničevanje
Wmt
VV> ; '•/
'lili
nas.
Toda tudi naš upor Cerkvi in njenim naukom ne glede na pomanjkljivosti njenih nekdanjih predstavnikov je imel in ima še danes velike posledice na našo skupnost. Morda največja in najhujša posledica tega upora je naše duhovno umiranje. Ko je papež prejšnji mesec poklical v Rim vse skupnosti, ki "naj pokažejo drugim z življenjem, kako je lepo biti resnično svobodni v resnični svobodi božjih otrok" in še: "Sveti Duh pa nas dela sinove in hčere Boga. On nas skoraj zaplete v isto odgovornost Boga za njegov svet, za vse človeštvo. Uči nas gledati na svet, na drugega in nas same z očmi
naše najbolj intimne in življenjske bitnosti je zavrlo v nas okus in željo po resnični svobodi. Zadovoljujemo se z drobtinicami, ki padajo z mize tistih, ki, če pogledamo v zgodovino, niso bili nikoli resnični in zanesljivi prijatelji, morda obratno.
To je tragedija nas slovenskih zamejcev zadnjih šestdeset let. Po mojem prepričanju je edini izhod iz tega narodnega in duhovnega močvirja, da se po zgledu našega svetniškega kandidata Ukmarja obrnemo k našim Pastirjem, da nam najprej z javno gesto obžalovanja vrnejo tisto narodno dostojanstvo ter dostojanstvo božjih otrok, ki so nam jo pred skoraj sto leti
odvzeli tudi s pomočjo prednikov današnjih Pastirjev. Ne bojmo se povedati našim Pastirjem, da jih bosta zgodovina in Gospodar zgodovine sodila najprej po njihovem odnosu do nas, kot sta to že storila z nekaterimi njihovimi predniki. "...Potrebno se je spomniti, da je goriška nadškofija od oglejske Cerkve prevzela posebno nadnacionalno poslanstvo in to prav zato, ker je podedovala štiri petine oglejskega patriarhata, ki se je raztezal od doline Cadore do Koroške, od Furlanije do Kranjske in Štajerske. In z lahkoto omenimo, da je prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems pridigal v vseh jezikih na svojem ozemlju: z različnimi jeziki, čistimi orodji, je izražal iste ideje, misli in ista občutja. Goriška Cerkev je v 19. stoletju in vse vse do nadškofa Sedeja opravila temeljno delo na področju pastorale. Najbolj boleča lika tega dela sta Frančišek B. Sedej in msgr. Luigi Fogar. Oba sta bila daleč od nacionalizmov, a izjemna pastoralna delavca!" Tako prof. Sergio Tavano (Voce Isontina, 20.10.2001).
Vittorio Peri: Una vita per la cultura:... "Še posebej se je odlikoval s svojimi razisakavami furlanske kulturne identitete, z raziskavami manjšin Srednje Evrope (popolnoma je spremenil že sam izraz, kot je tudi razgalil njegovo antidemokratično in rasistično vsebino, s katero so ga in ga še pojmujejo in uporabljajo), z raziskavami o zgodivini Ogleja, o imenitnih goriških osebnostih, kakršen je bil msgr. Luigi Fogar, tržaški škof, za katerega je trdil, da je bil edini italijanski škof v deželi, ki je v dramatičnih desetletjih 20. stoletja znal pričevati s svojo držo katoliške in kulturne odgovornosti znotraj državnih in pastoralnih težav, ki sta jih povzročila tedanji režim in ideologija." (Voce Isontina, 07.1.2006).
Ne bojmo se povedati našim Pastirjem, da nekrščansko zadržanje naših bratov italijanskega jezika, s katerimi pri sveti maši slavimo in molimo skupnega Očeta ter si podajamo roko v znamenju miru in sprave, ti isti bratje v javnem življenju, politiki in sociali so v večini nasprotniki naših najbolj važnih naravnih pravic in našega narodnega dostojanstva in nas s tem potiskajo v skušnjavo, da se obračamo v pomoč k ljudem tega sveta.
Da ne bom samo nekaj teorizi-ral, naj omenim en primer. Lahko bi omenil drugih tisoč in več, toda upam, da bo ta re-
lativno mali dogodek nekoliko razložil, kaj hočem povedati. Dežela je pred kratkim odredila, da se lahko odprejo slovenske jasli v Gorici. Kdo se je najbolj zagrizeno uprl tej odločitvi? Mož iz stranke UDC (Unio-ne Democratica Cristiana): mislim, da to pove veliko.
Da se povrnem k problemu.
Ali se ne zavedajo Pastirji, da je plebiscitarna odločitev slovenskih volivcev za opcijo, v kateri prevladujejo stranke, ki nasprotujejo krščanski viziji življenja, zelo nevarna za ohranitev prave vere in se s tem sta-
vi	pod vprašaj tudi večno zveličanje?
Prepričan sem, da to, kar pišem, ni noben "optional" ne za nas ne za naše brate italijanskega jezika niti za naše Pastirje, ampak da bomo vsi nekega dne o tem morali dajati odgovor Tistemu, ki ne gleda na osebo.
"Vi ste sol zemlje. Če se pa sol pokvari, s čim jo bomo solili? Ni za drugo, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo"
(Mat. 5,13). Ta Jezusov opomin naj nas vsaj malo predrami v tem nevidnem drsenju v prazno.
Emil Radetič
Zgoraj objavljeno pismo gospoda Emila Radetiča seveda odpira vrsto zahtevnih vprašanj in tudi posega na moralno področje, ki je za nas kristjane pomembno.
Žal nam je, da se ne prepoznava več v Novem glasu, ker gojimo in varujemo iste vrednote in ista načela, kot so jih naši predniki.
Glede volitev samo to: V uredništvu Novega glasa smo se, tako kot večina slovenskih organizacij, od Sveta slovenskih organizacij do stranke Slovenska skupnost, odločili, da bomo podprli tiste politične sile, ki so nam naklonjene in naši narodni manjšini ne strežejo po življenju. S tem, da smo podpr-
li	določene politične kandidate, to šene pomeni, da se z njimi strinjamo, ko gre za krščanska, moralna in druga načela, ki ostajajo vedno ista in jih mi od vedno zagovarjamo. Gre za nujne izbire, ki jih moramo delati, tudi mi, saj smo del slovenske narodne skupnosti v Italiji. Gopod Radetič bo razumel, da nam ni vseeno, koga imamo na krajevni in državni ravni na oblasti. Najbolj zgovoren je primer župana Brancatija, ki smo ga izvolili s samo 26 glasovi več, in med njegovimi volilci smo bili tudi mi. Gospod Radetič nam bo priznal, da se sedaj drugače diha na Goriškem, kot se je pred leti!
In verjamemo, da nas bo Pravični Sodnik dobro sodil po dejanjih!
JUP
16. NAVADNA NEDELJA
Jer 23,1-6; Ps 23; Ef 2,13-18; Mr 6, 30-34
"Dajte jim vi jesti!" (Mr 6, 37), je Gospod dejal apostolom, ki so spoznali, da so ljudje, ki so sledili Jezusu in ga poslušali ter so tako pozabili na čas in hrano, lačni in oddaljeni od pekarne oz. trgovine.
A Jezus je pozoren na vsakega človeka, čeprav ljudje mislimo, da spi sredi viharja (Mr 4,35-41). Poučuje pa nas, da moramo biti usmiljeni in skrbni do sočloveka. Sv. Pavel bo zapisal, naj mislimo prej na druge kot nase (Gal 5,13; Flp 2, 3-4). Tako pripravlja vse na prejem hrane in pijače, ki je njegovo telo in njegova kri. Nasitil bo namreč vse ljudi, ko bo na duhoven, zakramentalen način pod podobo kruha in vina spreminjal grešnega, lačnega in žejnega v svoje telo. Človek bo tedaj pobožanstven in nesmrten, ako bo jedel in pil Boga, ki je postal "meso" zato, da bi mi postali Božji otroci (Jn 10, 33 nss).
Pomnožitev kruha spominja na čudež mane v
puščavi. Skala, iz katere Mojzes privabi vodo za ljudi in živino (2 Mz 16; 17,3-7), je Jezus Kristus (4 Mz20,2-13; 1 Kor 10, 3-4). Spominja tudi na čudež pomnožitve kruha po Elizeju (2 Kr 4, 42-44). Prerok je tudi ozdravil strupeno jed (“Smrt je v loncu, Božji mož"!).
Evangelist Marko pa poroča o strupu hudobije in propalosti v Herodovi rodbini. Herod Antipa, sin Heroda Velikega, živi namreč v divjem zakon u s Herodiado, ki je bila žena njegovega polbrata Filipa, a obenem njegova nečakinja in mati Salome ter svakinja. Krvoskrunstvo je bilo več kot vidno. Farizejsko-judovski krogi so imeli poraz Heroda v vojni zAreto, ki je bil tast in oče njegove prve žene, za očitno Božjo kazen; tako poroča zgodovinarJožef Flavij (Starožitnosti, 18,5), zlasti zaradi podlega obglavljenja Janeza Krstnika. Jezus poučuje nepregledno množico ljudi, ki so se zbrali okrog njega. Mimogrede naroča apostolom, naj se umaknejo v samoto, da si naberejo mnogih moči. Nase pa ne misli. Še jesti ne more v miru z apostoli. Ljudje se mu namreč smilijo, saj so bili kakor ovce brez pastirja (Mr 6, 30-34). Ljudje so lačni ne samo kruha, marveč tudi in predvsem Božje besede. Zato Jezus dela čudeže,
kakor nekoč Bog v puščavi: vzame v roke pet hlebov ječmenovega kruha (ječmenov kruh je hrana ubogih) in ribi, se ozre v nebo, zmoli blagoslov nad darovoma, razlomi hlebe in jih z ribami vred da učencem-apostolom, da jih ponudijo množici. In vsi so jedli in se nasitili. Nato so še pobrali ostanke za kar dvanajst polnih košar. To je vse predpodoba evharistije, hrane življenja. Apostoli torej dajo ljudem hrano, ki so jo preje-
li	zato, da jo razdelijo med množico (Mr 6, 35-44). V posvečenem kruhu Jezus zadostuje za ves svet.
Jezus nas uči skrbeti za telesno, a predvsem za duhovno hrano. Dejal bo: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno živlejnje, in jaz ga bom obudil poslednji dan" (Jn 6, 54-59). Ti dogodki pa nas silijo k premišljevanju in vztrajni molitvi za nove delivce nebeškega kruha, ki je zdravilo za dušo in telo, za celega človeka. Skrb za nove delivce svetih skrivnosti je naložena celotni Cerkvi. In ne samo molitev za duhovne poklice, marveč tudi skrb za nove prijeme in načine delovanja še zlasti za duhovniške poklice. Ni namreč majhno število tistih, ki postanejo duhovniki tudi taki, ki niso prejeli nobene spodbude za ta
poklic v lastni družini. Nekateri starši, tudi poznejših škofov, niso prišli ne na mašniško posvečenje ne na novo mašo sina. To potrjuje dejstvo, da poklic daruje Bog in da so laiki z močno vero poskrbeli za nove mašnike in oznanjevalce blagovesti.
Psalm 23 poje o pastirju, ki je Gospod. Tudi prvo današnje berilo, ki je vzeto iz preroka Jeremija, kljub graji nemarnih pastirjev, zagotavlja Božjemu ljudstvu dobre pastirje, ki pasejo čredo z Gospodom. Ni se nam torej treba bati, da bi povsod zmanjkalo dobrih pastirjev, kajti sam Gospod varuje svojo čredo s palico in gorjačo. Prva, pastirska palica, je znamenje gotovega vodstva, gorjača pa znamenje obrambe pred krvoločnimi zverinami. Sam David je namreč kot mlad pastir in neustrašen junak premagal z gorjačo in golimi jeklenimi rokami leva in medveda (Ps 23;
1	Sam 17, 36-37). Tako in še bolj nas rešuje Bog pred Goljati in sovražniki. Tudi pred hudobnim duhom, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl (1 Pt 5, 8).
Združeni z Jezusovim trpljenjem lahko tudi mi poslušamo Gospodov glas, ki nas spodbuja k dejavni ljubezni: “Dajte jim vi jesti!" (Mr 6, 37).
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
20. julija 2006
PRAZNOVANJE ZAVETNIKOV SV. MOHORJA IN FORTUNATA
Evharistično slavje in okrogla miza o šolstvu
Skupno za oblikovanje novega vzgojnega humanizma
Letošnje praznovanje zavetnikov goriške in videmske nadškofije ter sploh vse dežele Furlanije-Julijske krajine, škofa Mohorja in diakona Fortu-nata, je bilo neobičajno, saj so se škofje vse dežele tokrat želeli srečati z deželnimi upravitelji in z njimi začeti odprt dialog o nekaterih ključnih temah.
V t.i. Rimski dvorani je namreč v sredo, 12. julija, ob 16.30 potekala okrogla miza o vzgoji, izobraževanju in šolstvu. Vodil in povezoval jo je g. Giosue' Tosoni iz Pordenona, pri mizi pa sta sedela deželni odbornik za izobraževanje in kulturo Roberto Antonaz in nekdanji deželni šolski ravnatelj Bruno Forte, torej politik in strokovnjak. V dvorani so bili prisotni posebni gost letošnjega slavja kard. Attilio Nico-ra, nekdanji škof v Veroni in trenutno predsednik uprave vatikanskega premoženja, nato go-riški nadškof Dino De Antoni, tržaški škof Evgen Ravignani, škof Concordie-Pordenona Ovi-dio Poletto, ljubljanski nadškof Alojz Uran, v imenu zaradi bolezni odsotnega videmskega
nadškofa Pietra Brolla upokojeni msgr. Alfredo Battisti, drugi predstavniki krajevne cerkvene hierarhije, civilnih in vojaških oblasti, nekateri šolniki, verniki in ljudje, ki so tako ali drugače dejavni na različnih področjih. Z odgovornimi se hočemo pogovoriti, je uvodoma povedal msgr. De Antoni, kaj lahko naredimo s skupnimi močmi, da bi pri izobraževalnem procesu mladih plodno sodelovali vsi najrazličnejši dejavniki, ki imajo opraviti z vzgojo novih rodov. Antonaz je povedal, da je tematika res pomembna, saj zadeva samo prihodnost naše družbe in dežele. "Današnje življenje je zapleteno," je poudaril odbornik; zato kdor se sooča z njim brez primerne izobrazbe, tvega spreje-
mati to, kar mu pride, pasivno in brez kritičnega duha. Spričo ozračja splošne negotovosti, terorizma, okoljevarstvenih katastrof je potrebno narediti skok v kakovosti, ki omogoči, da lahko mirno "plujemo po morju, ki je polno pasti." Italijanska država žal še ni doumela dometa šolstva in izobraževanja, saj ga kronično podcenjuje in vanj ne vlaga dovolj, je še povedal Antonaz. Sicer pa se vedno bolj krepi potreba po nekaki poenoteni evropski šoli s skupnim jedrom, ki pa je obenem pozorna tudi do specifičnosti vsakega posameznega kraja. V naši deželi je število mladih, ki pred časom zapuščajo šolo, žal dokaj visoko; tudi zato je v pripravi zakon, ki bi zvišal leta obveznega šolanja, saj je dokazano, da se v deželah (npr. na Finskem), kjer se obvezna šola konča z 18. letom, tudi ekonomija bolje razvija. Glede katoliških šol je povedal, da je na začetku svojega mandata sicer bil malo nezaupljiv, toda kot zagovornik pluralnosti v naši družbi rad podpira tudi take šole, če si le prizadevajo za rast družbe in ne samo lastnega dobička. "Skupaj lahko veliko naredimo vsi tisti, ki v kaj verujemo," je prepričano podčrtal odbornik, saj "današnji sovražnik je površinskost." Živeti po veri je pravi anti-dot površinskosti in načinu, ki nam ga ponuja televizija. Prav Cerkev lahko veliko naredi v boju proti poenostavljanju stvarnosti, proti egoizmu in individualizmu, proti mišljenju, ki prisega samo na denar. "Ne gre za bitko proti komu, ampak za to, da bi bili vsi ljudje malo bolj srečni že na tej zemlji." Svet se je sicer spremenil, stare pregrade so padle, "čas je za nova zavezništva." Posebno živo pričevanje je prinesel Bruno Forte, kristjan, ki z veliko vnemo dela na šolskem področju. Pomembnejša od šolstva in izobraževanja je vzgoja: ta namreč predpostavlja splet odnosov in je zato pravi zaklad še posebno na našem ozemlju, ki je od vedno pluralno, križišče različnih narodov, jezikov in kultur. "Vzgoja je stvar razuma in srca," edini in pravi predpogoj za graditev prihodnosti. Prijeti se moramo za roko in skupno hoditi po Jakobovi lestvi, ki povezuje Boga in ljudi. "Spor ni med civilizacijami, ampak med ignorancami." Edina možna perspektiva je dialog. Kot Jona moramo naj-
pv*
™ 1
(
jg r 9w\* ^
Z leve: Andrea Bellavite in Kazimir Černič (DPD)
ti pogum, vstati, misliti pozitivno, vzgajati in ljubiti ljudi velikega in zapletenega mesta Ninive. Naučiti se moramo ne razmišljati o posamezniku, ampak o osebi, ki je bitje odnosov in skupnosti; tudi ni prvenstveno vtepati v glave samo to, kar "rabi" in je funkcionalno. V današnjem času sta moralna in civilna vnema šolnikov-pričevalcev, ki jih žene "strast za človeka" - dolgoročno - pomembnejši od poučevanja interneta, angleščine in podjetništva. Brez vere v pozitivne vrednote ne bomo prišli daleč. V takem okviru ima šolski sistem veliko priložnost in nalogo promocije odprtega soočanja in družbene integracije. Svoje lahko opravi tudi katoliška šola kot sestavni del javnega šolskega sistema. Tudi drugi cerkveni dejavniki lahko veliko pripomorejo, če so dejavno vključeni v razpravo o javnem izobraževanju, k oblikovanju novega vzgojnega humanizma.
Razpravi je sledila krajša predstavitev mednarodne romarske poti iz Ogleja oz. z Brezij oz. Gospe Svete na Svete Višarje. O njej je g. Andrea Bellavite povedal, da gre za pobudo čezmejnega gibanja MOST in krožka Novarca iz Aiel-la, ki s podporo škofijskih Cerkva in Bratovščine Santiago di Compostela pripravljajo omenjeno pot. T.i. Iter aquileien-se bodo prvič prehodili slovenski, furlanski in italijanski romarji od 7. avgusta dalje, na Veliki šmaren pa se bodo srečali z romarji z Brezij. Predsednik MO-ST-a Kazimir Černič je v slovenščini dopolnil, da so si zadali cilj združiti štiri narode, ki radi romajo na Sv. Višarje. "Verujemo v skupno življenje in so-
delovanje ne glede na narodno pripadnost!"
V baziliki je nato potekala slovesna maša, ki so se je med drugimi vidnimi zastopniki oblasti udeležili goriški župan Brancati, videmski kolega Cecotti, predsednik pokrajinske uprave Gher-ghetta in že omenjeni Antonaz. Goriški nadškof je v svojem pozdravu omenil, da nas zavetnika še vedno vabita, da bi mi danes nadaljevali njuno pričevanje in se povezovali, kot je različne narode in kulture povezoval že slavni patriarhat. Kard. Nicora je v homiliji povedal, da se je iz pridiganja in mučeniške smrti svetih Mohorja in Fortunata rodila bleščeča Božja Cerkev. Kardinal se je na glas vprašal, ali ni "poezija ali vznemirjajoča naivnost" v molitvi prositi za večno življenje v družbi svetnikov, medtem ko pretijo tragedije, vladajo negotovost, samota in življenje brez smisla. Ni ne poezija ne naivnost, je zatrdil, saj cilj osvetljuje pot in gradnjo zemeljske solidarnosti, boljšega sveta. Iz krvi mučencev je zrasla sijajna omika, ki je lahko tudi danes prenovitvena moč za Cerkev in vso družbo. Maša se je nadaljevala v latinščini s prošnjami v jezikih oglejskega patriarhata, italijanščini, furlanščini, slovenščini in nemščini. Zbor, ki ga je vodil g. Francesco Fragiacomo, je odlično odpel tudi obhajilno Ena hostija je zate. Tik pred koncem je navzoče v imenu slovenske Čerkve pozdravil nadškof Uran; msgr. De Antoniju se je zahvalil za vabilo, na katerega se je rad odzval, saj se je veselo oznanilo iz Ogleja razširilo vse do Drave.
DD
Kratke
Teološka knjižnica Maribor na rimskem Kapitolu
V okviru mednarodnega projekta Kultura 2000 je Teološka knjižnica Maribor sodelovala v predstavitvi projekta HyperRecords v rimskem Kapitolinskem muzeju. Pripravila je digitalizacijo Biblične arheološke zbirke, ki jo je v letih od 1987 do 1990 knjižnici priskrbel akademik Jože Krašovec, predstavlja pa učno zbirko biblične arheologije na mariborski enoti ljubljanske Teološke fakultete. Nosilec projekta HyperRecords, ki so ga predstavili 23. junija, je bil Kapitolinski muzej, poleg Teološke knjižnice Maribor pa je v projektu sodelovala še rimska Bibliotheca Hertziana. Biblično arheološko zbirko je knjižnica predstavila v digitalni obliki, v nadaljevanju projekta pa načrtuje izdajo tiskanega kataloga in predstavitev zbirke na portalu ljubljanske Teološke fakultete. Knjižnica razmišlja tudi o vključitvi digitalnega kataloga v sistem COBISS. Po besedah vodje Teološke knjižnice Maribor Fanike Krajnc-Vrečko Biblična arheološka zbirka vsebuje keramične posode, posebej oljenke, gliptiko, skarabeje in steklovino iz obdobja 4000 let pred Kristusom do 200 let po Kristusu. Zaradi specifičnih lastnosti ima zbirka več pomenov: v prvi vrsti gre za materialne ostanke geografsko sicer oddaljenih, a za evropsko civilizacijo pomembnih kultur in poznavanje le-teh je brez dokumentiranja skoraj nemogoče. Po vnaprejšnjem dogovoru si jo je mogoče ogledati v Teološki knjižnici Maribor.
Napoved XII. mednarodne likovne kolonije Umetniki za karitas
Od 14. do 18. avgusta 2006 bo na Sinjem vrhu nad Ajdovščino potekala XII. mednarodna likovna kolonija UMETNIKI ZA KARITAS pod geslom: »Naredite iz vašega doma in vaše družine drugi Nazaret, kjer vladajo ljubezen, mir, veselje in edinost, kajti ljubezen se začenja doma« (bi. M. Terezija). Izkupiček prodanih likovnih del bo šel v sklad “Nazareška hišica”, ki bo namenjen pomoči mladim družinam pri reševanju stanovanjske problematike.
V ta namen smo se srečali ravnatelj Karitas Matej Kobal in voditeljica projekta Umetniki za karitas Jožica Ličen s člani strokovnega sveta kolonije, ki ga sestavljajo: Jože Bartolj, Lucijan Bratuž, Silva in Azad Karim, Mira Ličen Krmpotič (na sliki njen Križani), Irene Mislej, Tone Seifert in Anamarija Stibilj Šajn. Sprejeli smo Pravilnik kolonije in se dogovorili o vseh podrobnostih v zvezi z
letošnjo kolonijo in potovanjem prodajnih razstav, kot tudi izbrali devet priznanih likovnih ustvarjalcev iz Slovenije (Jože Bartolj, Simon Jugovič Fink, Biserka Komac, Franc Novinc,
Janko Orač, Tomaž Perko, Branko Šuster,
Rafko Terpin, Valentina Verč) in dva iz Avstrije (Helmut Kortan in Susanne Kortan Gimbel). 17.8. bo “dan odprtih vrat”, na katerega so povabljeni tudi drugi slikarji in kiparji, ki želijo za namen kolonije darovati svoj likovni zapis. Ob 18. uri bo predstavitev nastalih del in kulturni program.
Škofijska karitas Koper že sedaj materialno in finančno pomaga več kot 1000 družinam na Primorskem, poleg tega pa razvijamo tudi druge programe vzgojne in svetovalne pomoči. Vse več prošenj za pomoč, predvsem mladih
družin, pri reševanju stanovanjske problematike, je narekovalo potrebo po ustanovitvi takega sklada. Pri Karitas smo prepričani, da se bodo zgledu umetnikov pridružili tudi drugi darovalci in bo sklad “Nazareška hišica" sposoben trajno nuditi podporo mladim družinam._____________________________________
Romanje treh Sloveni
Prisrčno vabljeni na "Romanje treh Slovenij na Svete Višarje" v nedeljo, 6. avgusta 2006.
Pešpot bomo začeli ob 8. uri ob vznožju gore, nad Žabnica-mi, od koder se bomo ob premišljevanju križevega pota skupaj povzpeli na Svete Višarje.
Ob 10.30 sledi predavanje dr.
Kajetana Gantarja z naslovom "Mejnik, ki narodov ne ločuje, temveč jih združuje".
Slovesno mašo bo ob 12. uri daroval dr. Marjan Turnšek, murskosoboški škof.
V kulturnem programu bomo prisluhnili nagovoru g. Antona Kokalja, poslanca v DZ, in združenemu mešanemu pevskemu zboru, ki bo izvajal kantato Matije Tomca: Marija - Slovencev kraljica.
Sledilo bo družabno srečanje.
Lepo vabljeni rojaki iz zamejstva, zdomstva in domovine! Rafaelova družba in Zveza evropskih izseljenskih duhovnikov
RAFAELOVA			
	rt	K	
	M	...	
DRUŽBA			
• yi	NOVI
6 20. julija 2006	Cronska	glas
Kratke
Nenehne polemike
Livarna še vedno buri duhove
PD STANDREZ
Gledališče pod zvezdami
Poživljajoče komedijske brzice v poletni soparici
Polemike okoli solkanske Livarne in njenega onesnaževanja so na dnevnem redu že vrsto let, dostikrat dosegajo tako raven, ki ni vredna omike, kaj šele dostojnega obnašanja.
Polemike so prisotne na vsakokratnem srečanju čezmejnih uprav, kraljujejo tudi na krajevnih časopisih, še zlasti se pri tem odlikujejo italijanski dnevniki, ki ne izgubijo nobene priložnosti, da ne bi opozarjali na Livarno, pri
tem pa tudi žalijo slovensko stran. Pa je vendarle prišlo minuli teden tudi do srečanja, na katerem so odgovorni pri solkanskem podjetju, ki je danes v lasti nemške firme, predstavili svojo plat zvona. Bila je to tiskovna konferenca v občinski palači v Novi Gorici in ob prisotnosti go-riškega župana.
S podatki merjenja emisij v zrak, v vodo, pa tudi hrupa, so povedali, da so očitki, ki prihajajo iz italijanske strani neutemeljeni. Glede prisotnosti težkih kovin, ki naj bi jih vsebovala voda, prav gotovo, saj jih v proizvodnem programu v Solkanu ne uporabljajo že od leta 1968. Glede meritev formaldehida je ravno tako, saj meritve emisij iz livarne kažejo vrednosti, ki so daleč pod mejnimi, se pravi, dovoljenimi vrednostmi, česar pa nočejo razumeti v
Gorici, kar smo lahko videli tudi minulo soboto na osrednjem trgu pred Svetogorsko železniško postajo, ko je bila proslava ob 100. obletnici Bohinjske železniške proge. Razobesili so namreč prav protestne napise proti formaldehidu, ki naj bi ga v vodo spuščala livarna, a na tiskovni konferenci so povedali, da je prisotnost te snovi v vodi mnogo bolj odvisna od drugih dejavnikov, npr. prometa. Neprijetne vonjave, ki so prisotne v sever-
nem predelu Gorice, predvsem ob nizkem zračnem tlaku, pa so skušali v livarni zmanjšati na minimalno raven s postavitvijo posebnih filtrov, ki jih uporabljajo tudi v firmi Ferrari v Maranellu. Če ima lahko isti filter Ferrari, ponos Italije, potem bi moral biti isti filter dober tudi za livarno, a vsaj sodeč po italijanskih dnevnikih ni tako, kajti še vedno napihujejo in podpihujejo polemiko z livarno, češ da zastruplja okolje.
Višek nedostojnosti so kolegi italijanskega dnevnika dosegli v nedeljo, ko so pisali o livarni in priobčili samo skromen zapis svoje časnikarske pripravnice o slavju ob 100. obletnici Bohinjske železnice. Sicer je res, da ima tednik že ime, ki pove vse, se pravi, da je majhen, zelo majhen.......
JUP
Dramska modrica se je prejšnji teden z nasmejanim obrazom mudila v prijaznem okolju Prosvetnega društva Štandrež, ki je njej v čast in gledalcem v veselje spet priredilo niz gledaliških predstav, tokrat pet, pod romantičnim naslovom Gledališče pod zvezdami. Ta gledališka pobuda se je prvič prikazala na odrskem obzorju leta 2004 in bo zaživela vsaki dve leti. Letos se je dramski krog razširil in dobil mednarodni prizvok s podnaslovom Poletno srečanje manjšinskih gledaliških skupin iz Avstrije,
Italije, Slovenije in Madžarske. Prisotnost ljubiteljskih skupin iz različnih držav so na trgu pred cerkvijo naznanjale plapolajoče zastave, seveda z evropsko vred. Vrsta predstav si je sledila od 28. junija do 15. julija - razen enega večera - na tlakovanem igrišču ob župnijski dvorani Anton Gregorčič. Gledališko ponudbo, sad prizadevnih članov dramskega odseka PD Štandrež, so podprli Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Fundacija Cassa di Risparmio Gorica, goriška občina in pokrajina ter Zveza slovenske katoliške prosvete. Predstave, pred katerimi sta kratek uvod izmenično imela Marko Brajnik in Božidar Tabaj, so nudile zanimiv pogled na ustvarjalna pota in dramske okuse ljubiteljskih gledaliških skupin, ki jih zaznamuje predznak manjšin-skosti.
Zastor nad dobro obiskanimi večeri je v sredo, 28. junija, odstrla, kot smo že pisali v prejšnji številki, gledališka skupina Gruppo filodrammatico della Comunita' degli Italiani Giuseppe Tartini iz Pirana s pomenljivo sladko-grenko komedijo De qua e de la' (del confin) v istrsko-beneškem narečju in režiji avtorja besedila Ruggera Paghija.
Gledališka skupina KPD Planina Sele
Ko so se v ponedeljek, 10. julija, vsaj malce umirile nogometne vode ob koncu svetovnega prvenstva, so v Štandrežu na oder pod milim nebom stopili igralci gledališke skupine zelo aktivnega društva KPD Planina iz Sel na Koroškem, ki so že naši »stari« in vedno dobrodošli znanci in imajo že dolgo vrsto let plodovite stike s štandreškimi komedijanti, z bogatim izmenjavanjem gostovanj.
Koroški igralci so se v režiji dolgoletnega mentorskega spremljevalca Francija Končana predstavili z veseloigro, s pridihom kriminalke, Odkritosrčna lažnivka Marcela Acharda, v prevodu Bruna Hartmana. Z uigranim podajanjem je devet igralcev dosledno trgalo detektivsko mrežo in vodilo gledalce do pravega storilca umora, ki je ob bolj ali manj odkritih lažeh mlade, popoprane hišne pomočnice Josefe, do konca ostal previdno zastrt. Škoda, da so bili pri izvajanju, vsaj nekateri, premalo glasni, tako da so se njihove replike razblinjale po prostoru. Očitno so bolj vajeni nastopati v dvoranah. Te zvočne nevšečnosti je malce sokriv tudi sam režiser, ker je prevečkrat dopustil, da so igralci razvijali dialoge, obrnjeni stran od publike. V
celoti pa je bila igra tekoča in všečna tudi očem, saj so bili igralci oblečeni v okusno izbrane kostume, poudarjajoče življenjski stil dramskih likov. To je tudi ena izmed odlik te koroške skupine,
ki jo vselej radi gledamo na naših odrih.
Beneško gledališče Čedad
Temni oblaki so v četrtek, 13. julija, pretili z dežjem, a Beneško gledališče Čedad je pred številnimi gledalci nemoteno odigralo svoji dve enodejanki. Sproščen smeh je najprej izzvala kratka veseloigra Večerja za enega Freda Frintona v prevodu Lare Ga-riup - P. Miroladova. Režijo je podpisal Adriano Gariup, ki se je tudi duhovito prelevil v po-strežljivega, a kar nerodnega lakaja Jožeta. Njegovega sopro-tagonista oz. soigralko, priletno baronico, je skrbno naličen in v razkošni obleki z razpoznavnimi odtenki ženske spo-gledljivosti poosebil Roberto Bergnach. V prijetno pojoči narečni beneški govorici sta duhovito prikazala, kako postarana gospa vsako leto želi praznovati svoj rojstni dan z večerjo, tako kot včasih, ko so bili še živi vsi njeni oboževalci in prijatelji. V njihovem imenu mora pač nazdravljati le lakaj, ki je ob koncu večerje, pošteno vinjen, v domačem parku deležen običajnih »jubilejnih« ljubezenskih strasti svoje še čile gospodarice.
Komedijo Orkester francoskega dramatika Jeana Anouilha pa je pod režijsko roko Marjana Bevka, že nekajletnega umetniškega usmerjavalca	Beneškega
gledališča, ki že trideset let z odrsko umetnostjo skrbi za ohranjevanje jezika in kulture na tem robu slovenske zemlje, izvajalo šest dobro poznanih igralk v pisanih kostumih. V njihovi družbi je bil tudi Mario Bergnach; s svojo suhljato postavo in štrlečimi lasmi je bil prava burkaška pojava. Utelešal je oženjenega pianista, čigar ljubica je mlada violinistka, a ga zelo rada pogleduje in treplja tudi dirigentka tega nenavadnega orkestra, ki je uigran le, ko se glasba pretaka po glasbilih. Ko ugasnejo odrske luči, pa se med orkestrašicami razdivjajo ljubosumnosti, tekmovalnost, obrekovanja, nevoščljivo-
sti..., dokler se spet ne prižgejo reflektorji, ki morajo, po navodilih dirigentke, ožarjati samo nasmejane obraze in odslikavati homogenost skupine.
Kabaretni trio Trigeminus iz
Manzana
Bliski in grmenje so v petek, 14. julija, napovedovali nevihto, zato so se organizatorji po krajšem oklevanju odločili, da bo tokrat predstava v veliki dvorani župnij-
skega doma A. Gregorčič. Le-ta se je v poletni soparici spremenila v pravcato savno, a gledalci so se kljub temu zabavali in nasmejali ob treh enodejankah, s katerimi je kabaretni trio Trigeminus iz Manzana prvič gostoval v Štandrežu. Abonenti Komigo, večjezičnega festivala komičnega gle-
dališča, so ga že dodobra spoznali, saj je bil letos že tretjič gost v goriškem Kulturnem domu. Tercet, ki ga sestavljajo Mara Berga-masco in Bruno Bergamasco - sestra in brat- ter devetinsedemdesetletni Lauro Moja, pisec besedil
in tudi režiser, je na furlanski gledališki sceni poznan kot ena izmed najboljših domačih skupin. V Štandrežu se je predstavil s prizori burleskno-grotesknega žanra z naslovom Muri di ridi o Sganas-sa. Ob zakulisnem sodelovanju tehnika Stefana Tavagnacca so v furlanskem narečju, pomešanem z dialektom iz Veneta, zaigrali, kako se bančni uradnik razburja ob starejšem furlanskem paru, ki nima pojma, kaj so bančni posli, kako po obnašanju in razmišljanju grozno počasen mož ohranja ob živčni ženi svojo prirojeno mirnost, in kako se zna iz rok zdravstvene inšpektorice izmuzniti preprost lastnik mizarske delavnice. Škoda, da je mestoma vsebinska razvlečenost skazila ironično humornost kabaretnih prizorov in igralsko prepričljivost. Gledališka držina Nindrik-indrik iz Porabja na Madžarskem Letošnjo izvedbo Gledališča pod zvezdami je pod oblačnim in vetrovnim nebom v soboto, 15. julija, sklenila gledališka skupina oz. »držina« Nindrik-indrik iz Porabja na Madžarskem, ki je prvič prišla v goste v Štandrež. Skupina, katere ime pomeni Nekje-drugje, je pred desetimi leti z režiserjem Milivojem Mikijem Rošem orala gledališko ledino. Porabski Slovenci niso namreč imeli gledališke tradicije. Sedaj pa se je gledališko ustvarjanje razraslo, saj imajo že tri dramske skupine, med katere sodi tudi lutkovna. Gledališko delo je pripomoglo h krepitvi narodne zavesti in tudi k vrednotenju melodičnega domačega narečja, ki je po ugotovitvah dialektologinje Zinke Zorko, članice SAZU, najbliže sta-rocerkveni slovanščini, kot je v predstavitvi skupine poudaril režiser Roš. Za štandreško gostovanje so izbrali predstavo Milivoja M. Roša Male bojne, ki so jo naštudirali ob 10. jubileju. Pet igralcev, med katerimi so trije igralski stebri, ustanoviteljica skupine Klara Fodor in Laci ter Štefan Nemeš, je ob ogradi s prizori, ki jih je uvajala in prekinjala pripovedovalka, pokazalo, kakšni so lahko sosedski odnosi. Dobri so, če vladata vljudnost in razumevanje, izjalovijo pa se lahko za prazen nič in se prelevijo v prave vojne. Slednje si je režiser zamislil kot pravi bojni prizor, ki pa je zbanaliziral posrečeno realistično podobo mejaških stikov s krhkim ravnovesjem.
Izvajalci so bili deležni toplega
aplavza in seveda tudi pogostitve, ki so jo delavni in gostoljubni člani PD Štandrež namenili vsaki gostujoči skupini. Zadnji večer so postregli tudi gledalcem, in sicer s pijačo in sladko lubenico.
Iva Koršič
Prizor iz komedije Orkester Jeana Anouilha Beneškega gledališča Čedad
Prizor iz veseloigre Odkritosrčna lažnivka gledališke skupine iz Sel
ggfftpL»_t
iToAL
I "Tl r 1' - I ; _ v
Priznanji za g. Žbogarja in g. Tavana
Goriški župan Vittorio Brancati seje s krajšo slovesnostjo na občini spomnil zaslug in velikega dela, ki sta ga opravila
duhovnika Luigi Tavano in Cvetko Žbogar. Goriška duhovnika, rojena leta 1923, sta pred kratkim obhajala 60 let mašništva. Duhovnikoma je goriški župan podelil kolajno in jima čestital v imenu vse občine.
Popravek
V članku (Novi glas z dne 13. julija) pod naslovom Prešerno idilična podoba nekdanje košnje o Prazniku Na Britofu, ki ga je priredilo PD Podgora, mi jo je pošteno zagodel tiskarski škrat. Neslano se je pošalil z mojimi očmi, saj je iz vsebine izpadlo ime enega izmed ključnih izvajalcev, Iva Ambrosija, ki že od mladih nog navdušeno sodeluje pri domačem društvu in prepeva v podgorskem zboru. Tudi letos seje v obujanju starih navad ob košnji učinkovito vživel v vlogo trdnega kmečkega gospodarja. Za neljub spodrsljaj se mu oproščam. / Iva Koršič
NOVI
GLAS
Poletno središče Srečanja in Izzivi 2006
Konec sproščujočih dni v zeleni mestni oazi
Veselo otroško žgolenje v lepem, obširnem parku Zavoda sv. Družine na ulici Don Bosco v Gorici je potihnilo v petek, 14. julija. Prejšnji teden se je namreč končalo pettedensko (12. junij -14. julij) poletno središče
prvih razredov nižje srednje šole. Število obiskovalcev je nihalo med 35 in 47. Večina je odhajala domov okoli 13. ure. Nekateri so izkoristili ponudbo kosila in odhajali ob 15. uri.
V teh dneh oddiha so se otroci dodobra sprostili, spoznali dra-
Srečanja in Izzivi 2006, ki sta ga priredila Skupnost družin Sončnica in Mladinski dom, podprli pa so ga SSO, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, Cassa di Risparmio iz Gorice, Cassa Ru-rale iz Ločnika in Farre ter Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. ČČ. šolske sestre so, kot že vrsto let, prijazno dale na razpolago čudoviti park s travnikom in igriščem ter tudi sobo in dvorano. Šotor, ki so ga postavili na dvorišču, pa k sreči ni prišel v poštev, saj dežja ni bilo. Vroče sonce je vsak dan vabilo male kopalce v bazen, katerega svežine so se veselili tudi večji obiskovalci središča, ki je bilo namenjeno malčkom iz vrtca, osnovnošolcem in učencem
močjo je otrokom uspelo posneti nekaj igranih in animiranih filmov, ki jih bodo verjetno staršem prikazali na načrtovanem srečanju v septembru.
Ob koncu junija so okusili vznemirljiv spust v rov rudnika v Rablju, kamor so šli na izlet.
gocenost prijateljevanja, predvsem pa se veliko igrali in doživeli marsikaj lepega. Zadnji teden so imeli športni kamp, ki ga je organiziralo športno društvo 01ympija v sodelovanju z ZŠDI. Z mladimi vaditelji so spoznavali prvine odbojke. Za najmlajše pa so animatorke in pomočnice, Julija Kramar, Costan-za Frandolič, Mateja Fajt, z odgovorno za središče Ano Turus, v četrtek, 13. julija, pripravile nekakšne igre brez meja s sedmimi različnimi »postojankami«. Naslednji dan so se zmagovalci, pa tudi vsi ostali, sladkali z nagradami.
V drugem tednu jih je v svet filma popeljal mentor Ciril Murnik iz Ljubljane. Z njegovo po-
Četrti teden je bil ves ovit v svet čarovnije, saj jih je animatorka Marta Lombardi pospremila v svet priljubljenega Harryja Pot-terja.
V sredo, 5. julija, so se v spremstvu izkušenih jamarjev, s čeladami in karbidovkami na glavi, podali v vznemirljivo raziskovanje podzemnih rovov, ki se prepletajo pod goriškim mestom. V četrtek, 6. t.m., so šli na ogled slikovitih Tolminskih korit in imeli postanek ob prijetno mrzli Idrijci. V njej so se kopali in pogumnejši tudi skakali s skal. V Gorici pa so naslednji dan, pod vodstvom animatorke
Tam so se jim pridružili tudi tisti letošnji petošolci in nižješol-ci, ki bodo prihodnje leto v popoldanskih urah obiskovali Mladinski dom. Slednji so namreč preživeli nekaj nepozabnih dni v Koči sv. Jožefa v Zabnicah, na Zelenem tednu v organizaciji poletnega središča. Hodili so po bližnjih gozdovih in vzdolž hu-dornika, ki teče za Kočo, ter se povzpeli do zavetišča Zacchi. Ob Koči so zakurili ogenj in pekli klobase. Mnogo so se tudi pogovarjali o različnih vsebinah. V gorski tišini je zanje na prostem daroval sv. mašo p. Robin Schweiger iz Ljubljane. Domov so se vrnili skozi Kranjsko Goro in se ustavili pri izvirih Save in Soče.
Julije, izkoristili za kolesarjenje. Prevozili so približno 30 km. Iz središča so preko Podgore po stranskih poteh prišli do Ločnika, Jazbin... in na Ceglo in se po glavni poti usmerili spet proti mestu, nato pa še v Pevmo, kjer so ob konjušnici La Remu-da imeli slasten piknik.
Res ni bilo prostora za dolgočasenje!
Petošolcem, ki bodo v prihodnjem šolskem letu obiskovali Mladinski dom, se od 4. do 8. septembra, kot je dejal v imenu prirediteljev Mauro Leban, obeta kratka priprava na šolo s ponavljanjem znane snovi, da bo vstop na nižjo srednjo šolo lažji.
IK
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo urad na korzu Verdi 51/ int. zaprt od 9. do 31. avgusta.
Ženski pevski zbor iz Ronk vabi v sredo, 9. avgusta 2006, v cerkev sv. Lovrenca ob 20.30 na orgelski koncert. Izvajala ga bosta Mirko Butkovic in Matej Lazar. Ponovitev nove maže g. Alessija Stasija bo v Gabrjah ob Vipavi v nedeljo, 23. julija 2006, ob 10. uri. Običajne nedeljske maše odpadejo.
Darovi
Ob smrti dragega Gabrijela Devetaka darujejo žena Ivanka, sinovi Albert, Tomaž in Venček z družinami, gospe Milena in Ada Malič z družinama, gospa Elena Vuk in N.N. 540,00 evrov za potrebne otroke.
Ob smrti Gabrijela Devetaka daruje Rudolf Malič 50,00 evrov za revne otroke.
Ob 27. obletnici smrti predrage mame Angele Kacin roj. Tušar darujejo Marija, Janez in Metka
150.00 evrov za Kulturni center Lojze Bratuž.
Ob izgubi dragih sorodnikov Olge, Lucijana in Elizabete daruje N.N. za družino, ki je meseca maja z veseljem povila sedmega otroka,
150.00 evrov.
Za župnijsko cerkev v Števerjanu: N.N. ob blagoslovu 50 evrov; letniki 1946 ob letnem srečanju 100 evrov; N.N. 40 evrov; razni dobrotniki za novo preprogo 630 evrov; romarji iz Leibnitza 35 evrov; N.N. 300 evrov; Silvana Maligoj 30 evrov. Namesto cvetja v spomin Romana Di Battista: števerjanska SSk 100 evrov; Terpinovi 50 evrov; družina Simona Komjanca 50 evrov; Hadrijan Hlede 30 evrov; družina Knez - Di Battista 100 evrov; Anastazija in Lojze 50 evrov. Namesto cvetja v spomin Jolandi Klanjšček Miki us: sestra Marica in brat Slavko 100 evrov.
Za cerkev na Jazbinah: letniki 1946 ob letnem srečanju 50 evrov.
Za cerkveni pevski zbor iz Števerjana: namesto cvetja v spomin Romana Di Battista: družina Knez - Di Battista 100 evrov.
Čestitke
Valentini seje pridružil bratec Erik. Mamici Silvani in očku Andreu iskrene čestitke! Mama, tata, brat Ivan s Katjo, sestra Milena z družino, nona ter vse tete in strici. Na univerzi Ludwig Maximilian v Munchnuje Sara Terpin z odliko in pohvalo opravila mednarodni doktorat iz germanistike. Čestitajo ji starši, sorodniki in prijatelji. Martini Gereon, kije pred kratkim diplomirala na tržaškem konservatoriju iz klasične kitare, iz srca čestita družina Pahor iz Rupe. Martina Gereon je diplomirala iz kitare. Z njo se veselijo in ji čestitako “komelovci”.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddoje (od 21.7. do 27.7.2006)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 21. julija (v studiu Andrej Baucon): Z Andrejem v poletje med popevkami, polkami in valčki. -Zanimivosti in obvestila. Ponedeljek, 24. julija (v studiu Andrej Baucon); Pop poletje z Andrejem. -Poletni listi včeraj in danes. -Zanimivosti in rubrike.
Torek, 25. julija (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da ... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 26. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Korotan, zibelka slovenske kulture. -Jzbor melodij.
Četrtek, 27. julija (v studiu Niko Klanjšček): Poletje po domače.
Glasba z vrtov sv. Frančiška
V torek, 4. julija, je bil v dvorani Frančiškanskega samostana na Kostanjevici v Novi Gorici zaključni koncert iz cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška. Pokroviteljstvo prireditve je imel Kulturni dom Nova Gorica.
Osnovna tema koncerta je bila Marij Kogoj in njegovi sodobniki. Nastopili so Alessandra Schettino (sopran), Neva Klanjšček (klavir) in Vokalna skupina Vinika z Dobrovega. Zborovodkinja je bila Franka Žgavec, pri klavirju Danijel Brecelj. Program zanimivega večera je oblikovala Tatjana Gregorič.
Program koncerta je obsegal
skladbe M. Kogoja, F.P. Tosti-ja, F. Busonija, R. Straussa, E. Satieja, S. Rahmaninova, A. Schonberga in F. Poulenca. Zanimive so bile Kogojeve skladbe za klavir, pa tudi njegovi samospevi (nekateri izmed teh na besedilo M. Elizabete) ali pa Pesmi za mladino za dekliški zbor. Tako solistki kot zbor so lepo in občuteno podali vrsto verjetno manj znanih del predstavljenih avtorjev. Pozorna in kar številna publika je vse izvajalce nagradila s toplim aplavzom. S tem koncertom je omenjeni ciklus (XII. sezona) posrečeno zaključil svoje bogato letno delovanje.
AB
Akcija za kip Simona Gregorčiča v Gorici
Odbor Slovenske konzulte pri goriški občini, Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Sveta slovenskih organizacij, Zveze slovenske katoliške prosvete, Zveze slovenskih kulturnih društev, Kulturnega centra Lojze Bratuž in Kulturnega doma sporoča, da bo v drugi polovici oktobra letos prišlo do postavitve doprsnega kipa Simona Gregorčiča v goriškem Ljudskem parku, ki gaje izdelal Silvan Bevčar. Odbor seje odločil za akcijo zbiranja finančnih sredstev in poziva ljubitelje “goriškega slavčka”, naj prispevajo v ta namen.
Sredstva se zbirajo v jutranjih urah v prostorih Kulturnega doma in Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
ŠTANDREŽ
| Pokrajinsko tajništvo SSk
Dobro delovanje krajevne sekcije
V sredo, 12. julija, se je v Štandrežu sestalo goriško pokrajinsko tajništvo SSk. Na srečanju so bili prisotni tudi predstavniki štandreške sekcije SSk, saj je kar nekaj točk zadevalo to slovensko vas, ki spada v goriško občino. Poleg pokrajinskega tajnika in deželnega svetnika Mirka Špacapana sta bila prisotna še pokrajinska odbornica Mara Černič in občinski odbornik Silvan Primosig.
V prvi točki so ugotovili, da je štandreška podsekcija zelo aktivna in uživa zaupanje večine prebivalstva, kar je v prvi vrsti zasluga odličnega dela naozemlju in z občani. Zato se je tajništvo zahvalilo vsem članom štandreške sekcije, v prvi vrsti pa sekcijskemu tajniku Tabaju. Sledil je pregled razvoja Projekt Štandrež, ki ga štandreški rajonski svet razvija skupaj z goriško občino in deželo F-Jk. Zadeva pa sklep uredb v korist Štandrežu, ki ga bo goriška občina posredovala Deželi za finančno posredovanje. Z načrtom soglašajo
deželna odbornika Iacopo in Moretton ter goriški župana
predvsem z izboljšavo infrastruktur in uslug, ki naj bi ublažile negativne posledice, ki jih povzročajo industrijski obrati.
Goriško pokrajinsko tajništvo je nato vzelo na znanje priznanje, ki ga je goriška SKGZ izrazila Mari Černič za imenovanje na odborniško mesto na Goriški
Brancati.
Nato so z zadovoljstvom sprejeli novico, da je Deželna civilna zaščita pripravila načrt za ureditev brega Soče, katerega bo sedaj lahko odobril tudi rajonski svet. Za dela bo Deželna civilna zaščita porabila 400.000 evrov. Podali so tudi poročilo o razvoju goriške industrijske cone. Ugotovili so, da mora biti štandreška skupnost primerno upoštevana,
pokrajini. Izraženo pa je bilo tudi upanje, da bo goriška SKGZ v prihodnje znala primerno podpreti tudi druge kandidate in izvoljene predstavnike slovenske zbirne stranke SSk, in to s primerno solidarnostjo že v volilni kampanji.
Tajništvo je tudi zadovoljno z imenovanjem svetnika štandreš-kega rajonskega sveta Maria Muccija s strani goriške občine v
pokrajinsko konzul to za Slovence. Mucci je bil izvoljen s 16 glasovi za, 8 glasovnic je bilo belih, 3 pa so bile neveljavne.
Glede bližajočih se volitev za goriško občino je tajnik Špacapan povedal, da se je že zvrstilo nekaj stikov, vendar stranka za sedaj ni še vzela v poštev možnih povezav. Ne izključuje pa možnosti samostojnega nastopa z lastnim kandidatom.
Srečanje se je sklenilo s poročilom doberdobske sekcije. Sekcijski tajnik Berti-nazzi, skupaj z Ivanom Černičem, je povedal, da bodo morali v kratkem v občinskem svetu obravnavati ustanovitev podjetja Euro-logistica SpA, v katerega bodo vstopile dežela Fjk in pa občine tržiškega območja. Družba bo imela pristojnosti pri nakupu in prodaji imovin in pri urbanizaciji teritorija, na začetku predvsem, kar se tiče logističnega terminala pri ronškem letališču. Poročali so tudi o srečanju z zadrugo Dol-Poljane, na katerem so bili seznanjeni z nadaljnjimi načrti za ovrednoteje tega kraškega naselja, pri katerih je stranka SSk, po zaslugi deželnega svetnika Špacapana, že pomagala za pridobitev ustreznih finančnih sredstev za cementno ploščad.
8
20. julija 2006
Odmevi na SP Nemčija 2006
FIFA WORLD CUP
NOVI
GLAS
FIFA WORLD CUP
GGRmptny
■UlfT
Katanec na klopi slovenske reprezentance
Pogovor / Srečko Katanec
Brez nogometne afere bi Italijani ne zmagali SP-ja
Nogometno poletje, obarvano s svetovnim prvenstvom, bomo v našem tedniku sklenili s prav posebnim gostom. Gre za nogometnega izvedenca, ki je prvi v Sloveniji razvnel strasti za domači nogomet. Govorimo seveda o Srečku Katancu, najuspešnejšem slovenskem trenerju doslej. Primernejšega sogovornika glede nogometnih svetovnih prvenstev res ne bi mogli dobiti. Katanec se je z nami spustil v kratko analizo nogometnih tednov v Nemčiji.
Kako ocenjujete letošnje svetovno prvenstvo?
Videl sem sicer nekaj dobrih tekem. Všeč mi je bil dvoboj med Italijo in Gano. Tudi tekma italijanskih nogometašev proti Američanom je bila dopadljiva. Naj omenim tudi tekmo naših sosedov Hrvatov proti Avstralcem. Splošni trend pa je bil drugačen. Iz svetovnega prvenstva lahko izluščimo nekaj zelo jasnih stvari: razen Nemcev so vse tri ostale pr-vouvrščene ekipe igrale z enim samim napadalcem. Na račun ofenzivne igre so okrepili vezno vrsto -mnogi so igrali s 5 možmi na sredini igrišča- in obrambo. Očitno je igranje z dvema napadalcema danes za trenerje rizično. Ne upajo si postaviti napadalne enajsterice, ker je danes pomemben samo rezultat. Trener je suženj rezultata in zahtev javnosti.
Bi lahko govorili torej o tem, da je na SP-ju zmagal obrambni nogomet?
Ja, nedvomno. Rezultat in javnost preveč pogojujeta trenerjevo delo. Poglejte italijansko reprezentanco. V napadu je bil postavljen samo Toni, za njim pa je kot polšpica igral Totti. Na očeh vseh je bilo, kako je igral Totti. Gledali smo le bledo senco pravega Tottija, igral je 50% - 60% svojega potenciala. Če bi jaz sedel na klopi, bi Totti ne igral. Tottija na finalni tekmi sploh ni bilo. Pa saj ne gre tukaj za Tottija. Dovolj da nekoliko pogledamo v pretekle tedne: koliko je bilo strelov na gol na posameznih tekmah? Gre za zgovoren podatek. Trenerji, ki treniramo manjše reprezentance, žanjemo velike kritike, če igramo s takimi postavitvami, kot smo jih "občudovali" na SP-ju. Obsojali nas bodo, da igramo obrambni nogomet in da se zapiramo v bunkerje. Mi seveda razpolagamo z zelo omejenim "nogometnim materialom". No, pa poglej francosko reprezentanco: na klopi sedijo asi kova Davida Trezegueta, SylvainaWiltorda in Louisa Sahaja. Pri Italijanih so dalj časa sedeli Inzaghi, Iaquinta, Gilardino. Za to se nihče ne škan-dalizira. Logično je, da vidimo samo po eno ali dve šansi na tekmo. In s tem smo zadovoljni. Moram zato priznati, da me je SP razočaralo. Gledali smo namreč nogomet, ki ne pelje nikamor.
Italija je bila na letošnjem svetovnem prvenstvu ekipa "delavcev". Glavne italijanske zvezde so postali branilec Can-navaro, vratar Buffon in obrambni vezist Gattuso.
Ja, glede italijanskega nogometa... Prva postavka naj bo seveda modra misel, da kdor zmaga, je najpametnejši. Italijani so nekaj tekem odigrali res dobro. S super tekmo so premagali Gano z 2-0. Z istim rezultatom so slavili tudi proti Čehom. Ni šlo za "klasične" Italijane, kise "švercajo" iz kola v kolo. "Prešvercali" so se samo z Avstralijo: takrat jim je bila v zadnji minuti dodeljena enajst-
metrovka, ki je dejansko ni bilo. To se v turnirskem sistemu dogaja: kanček sreče ne škodi. Kljub vsemu me prikazana igra ni navdušila iz že omenjenih razlogov. Ampak, seveda, zmagovalec ima prav.
Italijanski obrambni nogomet pa je pokazal lepši obraz od onega, ki je bil na papirju bolj
pripravijo. SP-ji se vrstijo v časovnem razmaku štirih let, kar je ze-
lo	dolgo obdobje. Ronaldinho je bil letos senca tistega nogometaša, ki smo ga občudovali na sezonskih klubskih tekmah. Priprava vrhunskih nogometašev predvideva višek forme tam nekje maja, ko se igrajo odločilne tekme v Champions lea-gue. Neizbežno je, da po tem kondicija pade.
Padec forme se je zelo izrazito poznal pri Brazilcih... ...seveda. Padec se je poznal pri tistih reprezentancah, za katere nastopajo nogometaši najboljših klubov. V to kategorijo spadajo tudi Italijani, ki so postali svetovni prvaki. Po mojem mnenju so se oni poslužili "skrivnega orožja", dodatne motivacije, ki jim je vlila novih moči. Govorim o nogometni aferi, ki razjeda italijanski
spektakularen.
Po mojem mnenju je treba rešitev teh težav iskati drugje. Najprej bi bilo treba razmisliti o ustreznejših terminih za nogometno svetovno prvenstvo. Tako pomembno tekmovanje bi bilo treba prestaviti za kak mesec. Po zaključku državnih prvenstev bi se moral celoten nogometni sistem ustaviti. S pripravami na SP in svetovnim prvenstvom samim bi bilo treba začeti kasneje. V zdajšnjih pogojih namreč mnogi začenjajo SP utrujeni od cele sezone. Pri Barceloni, Milanu ali Juventusu traja nogometno leto 10 mesecev, človek pa ni sposoben neprekinjeno delati in garati toliko časa. Fizično bi še lahko nekako zdržali, mentalno pa nikakor ne.
Mislite, da se predolga in prenaporna sezona maščuje bolj tehničnim nogometašem in da t.i. "nogometni delavci" to bolje prenašajo?
Ne, bistvenih razlik ni. Omeniti pa moramo nekaj drugega. Tehnični nogometaši so tisti, ki se morajo stalno dokazovati. Tega ni mogoče počenjati 10 mesecev zaporedoma. Takega tempa ni mogoče zdržati. Zato menim, da je absurdno začenjati SP 9. junija. Pri določanju teh datumov igrajo mediji in oglaševalci ze-
lo	pomembno vlogo. Komercialno gledano je poletje najbolj zanimiva sezona.
Mediji igrajo v današnjem nogometu preveliko vlogo. Če želimo dobiti realnega svetovnega prvaka, je treba omogočiti vsem reprezentancam, da se primerno
nale tudi na SP-ju. Prijetno so me presenetili Nemci. Glede na potencial in kakovost ekipe so dosegli zelo dober rezultat. Olajševalna okoliščina je seveda to, da so igrali na domačih tleh: to vedno pomaga. Poleg tega so imeli zelo lahko predtekmovalno skupino.
V prvih treh tekmah se res niso utrudili. Če bi bili v kaki težavnejši skupini, bi se težko dokopali do polfinala.
V Nemčiji se uveljavlja generacija napadalcev Kloseja in Podolskega. Gre za perspektivne nogometaše...
So perspektivni, a težko bodo še kdaj igrali na tako visokem nivoju. Čez kak mesec se začenjajo kvalifikacije za EP, Nemci ne bodo več igrali pod istimi pogoji kot v zadnjih tednih. Kakovostno in tehnično gledano, nemška reprezentanca ni tretja svetovna nogometna velesila. Nemci so odlično izkoristili priložnost domačega SP-ja, pred njimi pa se odpira novo poglavje. Začenja se nova zgodba in na to morajo biti posebej pozorni.
Italijani so zadnje SP osvojili pred 24 leti, vi ste v dresu Sampdorie spoznavali italijanski nogomet v začetku devetdesetih. Danes so Italijani ponovno svetovni prvaki. Kako gledate na razvoj nogometa na Apeninskem polotoku v vsem tem obdobju?
V Italiji se igra vrhunski nogomet. Nobena liga se po kakovosti ne more primerjati kot s tisto na Apeninskem polotoku. Težavnostna stopnja je daleč najvišja: med prvo in zadnjeuvrščenim je zelo majhen razkorak. Ko igraš proti zadnjemu na lestvici, je tako, kot bi igral proti prvemu. Milan je lani scudetto izgubil, ker je v zaključnih kolih z rezervno postavo utrpel poraz vLecceju. Če bi čr-no-rdeči zmagali na tisti tekmi, bi bili po mojem mnenju prvaki. Tudi afera o nameščanju sodnikov pri določanju italijanskega prvaka
ni igrala vidnejše vloge. Kako mislite?
Če nisi dovolj dober, ti nihče ne more organizirati celotnega prvenstva. Meni je v vsej tej aferi žal za nogometaše: igrali so prvenstvene tekme in o kalnem ozadju niso vedeli nič. Na nogometnih zelenicah so se izkazali z nogometnimi veščinami. Vesel se, da so Italijani posta-
li	svetovni prvaki, ker so nogometaši čisti. Ponavljam: nihče ti ne more namestiti 38 tekem. Juentus je bil prvak, ker ima zelo kakovost-
nogometni sistem. Brez te afere bi oni ne postali svetovni prvaki. Celemu svetu so hoteli pokazati, da so dobri nogometaši. In to dejansko tudi so.
Afera je bila torej po vašem mnenju ključni motivacijski element? Nedvomno.
Pred štirimi leti so bili pr-vouvrščene ekipe Brazilija, Nemčija, Južna Koreja in Turčija. Letos je svojo uvrstitev med najboljše potrdila samo Nemčija. Se nogometna geopolitika tako spreminja ali so bili rezultati izpred štirih let nekoliko nerealni?
Saj je bilo na očeh vseh, kaj je bi-
lo	z Južno Korejo pred štirimi leti. Sodniki, pa tekmi z Italijo in Španijo: vsi ti "slučaji" so zelo nazorni. Brazilija pa se je soočala z drugačnimi težavami. Že pred prvenstvom sem govoril, da se Brazilci ne bodo kaj prida odrezali. Nosilni stebri kot so Cafu, Emerson in Ronaldo so med sezono imeli številne težave, ki so se potem poz-
obraz naše družbe, družbe prisluškovanja, družbe velikega brata.
Objavljeni telefonski pogovori Moggija, pa tudi Meanija (preiskovani predstavnik Milana, op. av.) kažejo vsekakor, da imajo nogometni birokrati marsikaj za bregom.
Jaz se postavljam samo v bran nogometašem. Jasno je, da je treba vse nepravilnosti kaznovati. Vsi pa niso bili v istem položaju. Nekaterim so prisluškovali, drugim ne. Če se že prisluškuje, bi bi-
lo	treba nadzorovati vse ekipe. Samo tako bi lahko dobili kolikor toliko realno sliko stvari. Morda imajo drugi, ki jim oblasti niso prisluškovale, ravno toliko masla na glavi kot sedanji obtoženci. Mislim, da bodo zdaj zadeve prečistili. Lani je Genoa nazadovala
v	C-ligo zaradi ene nameščene tekme.
Tudi Juventus bo zato doživel isto usodo. O tem ni dvoma.
Ko ste vi igrali v Italiji, je nogometno usodo krojila generacija Baresija, Zenge,
Baggia, pa tudi Mancinija in Viallija, ki sta bila vaša soigralca.
Lahko potegnemo kako vzporednico med njimi in Cannava-rom, Buffonom, GattusominTot-tijem?
Ne, primerjave niso možne. Nogomet se je zelo spremenil.
Gre za časovno obdobje šestnajstih let. In primerjava ni možna tudi zato, ker Totti na tem SP-ju ni pokazal nič.
Ko smo že pri ti. številkah 10. Zidane je zelo em-blematična figura letošnjega SP-ja. Od osmine finala do polfinala je prikazal zelo lepo igro...
Ja, Zidane je odigral 2 tekmi tako, kot zna, ker je okoli njega 9 nogometašev šprintalo in tekalo po igrišču zanj. V polfinalu pa ga, recimo, zadnje pol ure ni bilo na spregled. Tega nihče ne opazi. Javnost, pa tudi vi novinarji, vedno najdete nekaj, v kar se zapičite. In jemljete za zlato vse, kar se sveti. Zidane pa je nekaj odločilnih potez le povlekel....
Ja, to že. In za to mu je treba izreči priznanje. Sam pa imam za take nogometaše čisto druge kriterije. Recimo: kolikokrat je Zidane v finalni tekmi streljal na gol?
V	finalu je dosegel gol, v podaljških je z glavo skoraj zadel še drugič. Drugega gola se ni mogel
veseliti predvsem zaradi odlične obrambe Buffona...
Ja, v redu. Kaj pa Totti? Vseakorsi od takih naogometašev obetam nekoliko več. Ti nogometaši so stalno pod povečevalnim steklom. Njihove poteze se napihujejo, v pozitivnem in negativnem smislu. Realnih ocen o njihovih predstavah ni mogoče najti. No, da ne bo pomote, Zidane je z nekatermi potezami res presenetil.
Pojdimo še na drugo plat Zine-dinea Zidanea in na rdeči karton v podaljških. Kaj se mu je zgodilo?
Tega ne morem vedeti. Zgodilo se je v njegovi glavi. Zidane je take vrste oseba že po karakterju. Rdeči karton se mu ni zgodil prvič. V svoji karieri je bil izključen že tri-
Identikit
”Kapodol”je vzačetku novega tisočletja postala ena izmed najbolj priljubljenih fraz splošnega slovenskega žargona. Skoval jo je slovenski trener vseh trenerjev, Srečko Katanec. Z njo je izražal spoštovanje do nasprotnikov.
Katanec je dejansko prvi novodobni slovenski nogometni junak. Uspela mu je misija, nemogoče, malo dvomilijonsko Slovenijo je v hudi evropski konkurenci pripeljal najprej na EP
2000 v Belgijo in na Nizozemsko, le dve leti kasneje pa seje veselil uvrstitve med svetovno nogometno elito na SP-ju na Japonskem in v Južni Koreji. To je bil tudi višek slovenskega nogometnega gibanja, kije po aferi med samim Katancem in Zahovičem šlo v zaton.
Katanec je imel v devetdesetih tudi odlično nogometno kariero, ki je dosegla vrhunec pri italijanski Sampdorii. Z genovsko ekipo je leta 1991 osvojil scudetto, leto kasneje pa je igral v finalu Champions league proti sloviti Barceloni. Sanje, da bi postal evropski prvak, so se mu takrat razblinile v podaljških.
ne nogometaše.
Vi se torej ne strinjate s predlogom tožilstva, po katerem bi moral Juventus izpasti v C-ligo, Milan, Fioretina in Lazio pa v B-ligo?
Ne, o tem ne vem veliko. Pravim pa, da klubski nogometaši niso krivi in da so prvenstvo osvojili z nogometnimi predstavami na igriščih. Poglejmo malo na lansko prvenstvo: koliko nepravih enajstmetrovk je bilo dosojenih In-terju. Pa Inter sploh ni vpleten v preiskavo.
Vsa ta zadeva je po mojem mnenju prešla svoje meje. Kaže se
najstkrat..
Vseeno pa malo preseneča dejstvo, da se mu je tak spodrsljaj zgodil v finalu SP-ja, njegovi poslovilni tekmi.
To nima zveze. Karakter udari na dan, ko najmanj misliš, da bo. Zaradi tega pa je on posebnež v vseh pogledih, pozitivnem in negativnem.
Za konec pa še dve besedi o stanju slovenskega nogometa.
Tega ne spremljam več.
Kaj pa kriza tradicionalnih velikih slovenskih klubov?
Sploh ne spremljam dogajanja. Nogometne tekme v Sloveniji si nisem ogledal že poldrugo leto. Pa tudi ne načrtujem, da bi si kako sploh ogledal. O tem ti ne znam nič povedati.
Nekateri mediji so večkrat že pisali, da ste tik pred tem, da ponovno sedete na slovensko reprezentančno klop. Obstaja možnost, da se boste vrnili na čelo slovenske izbrane vrste v bližnji ali daljni prihodnosti?
Ja! (v smehu) Če bo zgrajen stadion v Ljubljani.
Torej moramo čakati na nov štadion v Novih Stožicah v Ljubljani...
Prva postavka je dograditev novega stadiona v Ljubljani. Drugič: treba je videti, ali me bodo želeli nazaj na slovensko klop. In če se to ne bo zgodilo, tudi v redu.
Obljube o novem stadionu segajo nazaj v obdobje, ko ste z reprezentanco bili na EP-ju in SP-ju.
Ja. In stojim za stališčem, da mora reprezentanca igrati v prestolnici.
Andrej Čemlc
glas	Kultura	20.	m«	9
Kratke
Zaključen razpis Okno v svet
Nagradni natečaj Okno v svet, namenjen mladim slovenskim likovnikom in kiparjem je zaključen. Slovenska finančna delniška družba KB 1909 ga je letos razpisala drugič. Zmagovalci razpisa bodo znani konec meseca avgusta, pred otvoritvijo prve razstave, 1. septembra v Gorici. Okno v svet, natečaj za umetnike do 35 let, je letos potekal drugič. Poleg likovnikov so dela tokrat lahko prijavili tudi kiparji, katerih odziv je bil velik. Lani je bilo vseh prijavljenih 21, letos pa je do 8. julija 30 umetnikov prijavilo kar 60 likovnih ter kiparskih del. Tema natečaja je bila poljudna, vsak prijavljeni pa je lahko tekmoval z največ tremi unikatnimi deli. Nagrajenci bodo prejeli odkupno nagrado v višini 700 evrov. Vsa nagrajena dela bodo razstavljena v Kulturnem domu v Gorici in v galeriji Artes v Novi Gorici. Razstava se bo septembra preselila v Mestno galerijo v Ljubljani, kjer bodo razstavljena tudi izbrana dela slovenskih primorskih slikarjev iz zbirke skupine KB 1909.
Prispela dela je ocenila strokovna žirija, katero so sestavljali umetnostni kritik Joško Vetrih, slikar Klavdij Palčič, pesnik, publicist, odgovorni urednik Novega glasa Jurij Paljk, umetnostna zgodovinarka in novinarka Primorskih novic Klavdija Figelj, galerist Dragan Abram in direktor Mestne galerije Ljubljana Aleksander Bassin.
Družba KB 1909 je želela z natečajem ponuditi možnost mladim talentom, da se s svojimi deli predstavijo javnosti.
Modrost za vsak dan
Spominjam se še iz osemletke, kako je večkrat poudarjala profesorica slovenščine Ivana Mlinar: "Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most.’’ Ta stavek je bolj ali manj vsakomur poznan. Manj pa so poznani izrazi o modrosti za vsak dan. Zato seje založba
Mladinska knjiga v Ljubljani odločila in izdala knjigo z naslovom Modrost za vsak dan. Gradivo je izbral in priredil Andrej Gogala, uredila pa Andreja Peček. Knjiga, ki ima obilico rekov in pregovorov najrazličnejših avtorjev iz celega sveta, je pred kratkim izšla v Ljubljani. Iz nje smo povzeli le nekaj zanimivih	misli
najrazličnejših avtorjev in narodnosti:
-Vsi živimo pod istim nebom, pa nimamo istega horizonta.
- Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.
- Nobena pozornost, pa naj bo še tako drobna, ni zaman.
- Govorica objema je najstarejša govorica na svetu.
- Resnične besede niso prijetne, prijetne niso resnične.
-Tri stvari so težke: varovati skrivnost, trpeti krivico in dobro izkoristiti čas.
- Bogat ni tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki veliko da.
- Besede iz srca sežejo do srca, besede z jezika pa le do ušes.
- Ljubezen je tista, ki spreobrača srca in daje mir.
- Boljše seje enkrat stepsti kot vse življenje prepirati.
Knjiga je opremljena z reprodukcijami del evropskih impresionistov, ki še popestrijo vsebino in privlačijo bralca k razmišljanju in iskanju ustreznih izrekov v knjigi. / Gabrijel Devetak
Za naš jezik
Komplotali zarota?
Pred leti sem brala nekaj podobnega:
Včeraj se je na vitrinah pojavil letak: na steklo so nalepili tekst s protislovensko vsebino. Jasno: šlo je za komplotl vitrina je "steklena omara za shranjevanje manjših predmetov"; ital. vetrina je v slov. izložba; letak leti, lepak se lepi;
steklo zaznamuje vse, kar je steklenega, steklo v oknu pa je šipa;
tekst je evropeizem, boljše je besedilo; komplot]e tujka, slovensko je zarota.
Sestavek bi bil boljši v taki obliki:
Včeraj se je na izložbah pojavil lepak: na šipe so nalepili besedilo s protislovensko vsebino. Jasno: šlo je za zaroto!
m*
Simon Gregorčič ob 100-letniri smrti
^rfs
UL
Človek, kateri očitno živi med svetom in dela za širše kroge, izročen je tudi očitni sodbi. Temu ne uide nikdo.
(Fran Erjavec - Životopisne črtice)
Kamor koli nas usoda postavi, delajmo po svojih močeh in načela naša in naši nagibi naj ne bodo nikdar sebični.
(Nekatere misli o moškem obnašanju)
Sfv
Prevod furlanske knjige Premočrtna pot Leonarda Zaniera
Prigode karnijskega vandravca
Potovanje je od nekdaj prispodoba življenja, poti, ki povezuje dve točki. Kdor potuje, mora imeti načrt, znanje in izkušnje. Ko odpotuje, nekaj ali nekoga zapušča, si zastavi cilj, pripravi vse, kar potrebuje za pot, hodi po začrtani poti, razmišlja, goji upanje, prečkati mora meje, soočati se mora tudi z nepredvidenimi nevarnostmi, prilagoditi se mora okoliščinam, spremeniti mišljenje, srečati nove ljudi in se nekam tudi vrniti... Vsaka pot nekaj stane, vsaka pot pa tudi nekaj novega prinese, zaznamuje življenje. Simpatična zgodba "za lahko noč" o svojevrstnem potovanju furlanskega kmeta iz Karnije z naslovom Linia dreta, ki jo je napisal v Švici živeči furlanski pesnik in pisatelj Leonardo Zanier, je pred kratkim izšla v trojezični izdaji pri knjižni založbi Urban center onlus iz Vileša pri Gorici. Pravzaprav je na vsaki strani res lepo in s trdimi platnicami oblikovane knjige po ena, nekajvrstična literarna slika v furlanščini, pod njo v slovenščini, na koncu knjige pa je še italijanski prevod; 51 poglavij, prav toliko zvedavih ilustracij Emanueleja Bertos-
Testo di Leonardo Zanier	Linici	ClP0"t3.	Illustrazioni	di	Emanuele	Bertossi
Storiuta cjargniela par durmi
Premočrtna pot
Zgodbica iz Karnije za lahko noč
Linea diritta
Favola carnica per dormire
sija, čigar izrazite in debelušaste podobe se odlično spajajo s povestjo. Za slovenski prevod z naslovom Premočrtna pot je poskrbel naš urednik Jurij Paljk, izid knjige pa sta omogočila odborništvo za kulturo dežele Furlanije-Julijske krajine in goriška pokrajinska uprava. Zanier velja za enega najboljših furlanskih pesnikov, kot veliko drugih Furlanov pa živi v izseljenstvu, čeprav piše izključno v furlanskem jeziku.
Linia dreta - Premočrtna pot je zgodba za otroke in odrasle, vsakdo jo lahko na en mah prebere in po svoje kaj odnese. Pripoveduje zgodbo malega kmečkega človeka brez imena, ki se odloči, da bo šel peš okrog sveta, da bo videl, ali je res, kar pravijo, da je okrogel. Da ne bi zgrešil, odloči, da bo hodil vedno naravnost, premočrtno, kar pa se seveda izkaže za nemogoče. S sabo vzame čutarico vina, gorski nahrbtnik z malico,
kvadratast prt, zobno ščetko, fovč, sukanec z iglo, vžigalice, kos mila, vrv, svetilko, daljnogled, odejo in pa lestev, s katero si pomaga, ko mora zlesti prek zidov ali prečkati potok, večkrat pa mu je tudi v napoto. Kaj kmalu se pojavijo prve težave, toda naš naivni in vedri junak se ne da malodušju, ampak z otroško preprostostjo sprejema vsak izziv, trdno prepričan, da mu bo podvig le uspel. V zameno za prečkanje reke ribiču-godrnjaču naseka drva za zimo in pobeli hišo. Ustaviti ga ne morejo ne rjoveče živali ne gora smetišča ne lakota. Med vandranjem desno in levo zavije v Slovenijo, kjer se sreča s planšarji: "Ni treba znati slovensko, da razložiš, kako si lačen... a tudi za razlago, da je treba jedačo plačati, ni potrebno govoriti po karnijsko," ugotovi. Z njimi dela, pa tudi dobro je in prepeva ob večernem ognju ter ne nazadnje opazi, da tam živijo njemu podobni ljudje, tudi skupne besede najde.
V	nadaljevanju zgodbe, polne iskrivih in ironičnih prigod, spremljamo mladega Furlana po Koroškem v Avstriji in nazadnje na poti domov, kamor pripelje tudi mlado dekle. Končno je že res, da je svet okrogel, ugotovi, a je tudi manjši od tistega, o katerem pripovedujejo. Knjiga, ki jo bodo jeseni predstavili na Videmskem, Goriškem in v Sloveniji, se konča s staro modrostjo: "Življenje so sanje, ki jih moramo prehoditi peš!"
DD
Neizbrisan spomin
Ob 40. obletnici smrti prof. Milana Bekarja
Gospa Zora Saksida nam je v svojem članku (No-
vi	glas z dne 29. junija) opisala pokojnega prof. Bekarja kot boema in pesnika, ki je bil platonično zaljubljen v neko modistko.
Jaz pa, kot nekdanja, njegova učenka na klasičnem liceju v Gorici, bi rada še nekaj dodala v počastitev njegovega spomina! Bil je čudovit profesor; s svojo pesniško besedo je vzbudil v nas dijakih ljubezen do slovenskega naroda in domovine, o kateri smo takrat samo sanjali, a kot zamejci je nismo poznali. Bili smo pač povojna generacija... Njegove lekcije so bile improvizirane, razpoloženjske, nastale so brez učnega programa, v skladu s trenutkom dneva, letnega časa ali prazničnega vzdušja. Prav zato nam je v jesenski dobi recitiral Kosovela, njegovo otožno, kraško samoto, meglene in sive polmrake, kjer lovski streli odmevajo na gmajni in so usodni premraženim brinjevkam. Okrog božičnih in novoletnih praznikov pa se je naš profesor zasanjal v magijo božjega rojst-
va, ki je tesno povezana s čudežem narave! Zunaj je snežilo, atmosfera je postala prava idila; s pogledom skozi okno je začel pritajeno recitirati verze Josipa Murna Aleksandrova: "To so
zimski, zimski časi, sever poti je zamel, skozi okno zrem po vasi, skoro bi kosminke štel..." pa tudi Vlahov, "ki naprej gredo' in nazaj gredo' in zapiskajo še za slovo'," ni nikdar pozabil.
No, potem je prišel Prešernov dan. Takrat ni bilo proslav, a profesor Bekar nam jih je pričaral z zanosom recitiranja Sonetnega venca in Krsta pri Savici.
Ob Veliki noči je bilo v razredu posebno slovesno; na programu je bilo branje iz knjige črtic: "Podobe iz sanj" našega velikana Ivana Cankarja. Kot bi bili v cerkvi, je profesor zadonel s svojim mogočnim glasom: "Velikega petka je bilo treba za Veliko nedeljo, smrti Boga samega ja bilo treba za velikonočno radost... minila je črna maša trpljenja, zazvonilo je k večni, veliki maši in župnik je zapel pred oltarjem: Te Deum lauda-mus!"
Ko pa nas je profesor Bekar hotel soočati s trpljenjem izseljencev, je odprl v rdeče platno vezano knjigo poezij Otona Župančiča. Tiho, nepremično in pozorno smo sledili verzom "Dume" in "Z vlakom": "Inzaz-vižgal je vlak skozi mrak... Skrij mesec, za oblak se skrij, naj ne vidim, kako beži, kako ostaja za mano domovina. Za menoj ve zvezde, za menoj ve planine! Razširi, raztegni se krog domovine, dom moj!"
Meseca maja pa je bilo vzdušje vse bolj romantično in veselo. Naš profesor se je pomladil in začel prebirati ljubezenske pe-
smi slovenskih in tujih avtorjev. Zasanjano je recitiral verze iz pesnitve Maj najvidnejšega predstavnika češke romantike Hyneka Mache: "Bil pozen mrak je prvi maj, večerni maj, ljubezni čas..."
A prišel je nekega dne tudi čas profesorjeve upokojitve. Slovo, grenkoba v srcih, solze v očeh. Profesorja Bekarja ni bilo več na šoli in tudi ne njegovih, neštetih knjig in prenapolnjenih aktovk in torb, ki so romale iz razreda v razred, gor in dol po šolskih stopnicah...
Odslej sem ga srečevala le še na Gosposki ulici. Ko je zvedel, da pišem doktorsko tezo o delih Janka Kersnika, edinega slovenskega pisatelja iz plemenite rodbine, je bil ves navdušen. Nekega dne pa me je profesor ustavil, se rahlo nasmehnil in rekel: "Veš, Irenka, tam v Kersnikovi Jari gospodi je vse polno neznačajnih, opravljivih in nevoščljivih oseb, prav kot v našem zamejstvu." To je bilo najino zadnje srečanje. Zagrenjen je odhajal; tožilo se mu je po šoli in učencih, ki so ga imeli radi. Vedno počasneje je stopal mimo šolskega poslopja, ki je bilo alfa in omega njegove eksistence...
Odšel je, za večno je odšel, toda spomin nanj je neizbrisen. Hvala Vam, profesor!
IBV
Orkester si je zamislil in ga vodi Igor Kuret
Nastopi mladinskega orkestra SEP
Dne 13. t.m. se je začel poletni niz koncertov Mladinskega orkestra Srednje evropske pobude (SEP). Orkester sestavlja približno 80 mladih med 11. in 18. letom starosti, ki so bili spomladi izbrani na avdicijah na konservatorijih in glasbenih licejih 17 držav članic (Albanije, Avstrije, Belorusije, Bol-
garije, Bosne in Hercegovine, Češke, Hrvaške, Italije, Madžarske, Makedonije, Moldavije, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Srbije in Črne gore in Ukrajine). V sedanji obliki je orkester nastal leta 2004 po odločitvi premierjev držav članic, da bi preko njega SEP promoviral sporočilo o kulturnem sodelovanju in evropski integra-
ciji, hkrati pa dal možnost, da se v njem glasbeno in osebnostno oblikujejo mladi glasbeniki. V letu 2005 je orkester nastopil na številnih uglednih odrih, deležen pa je bil tudi pomembnega priznanja Evropske komisije, ki je odločila, da gmotno podpre njegovo vzgojno in izobraževalno delo v okviru programa Kultura 2000. Mlade glasbenike za nastope pripravljajo priznani docenti, ki tudi sami prihajajo iz držav SEP-a, nekateri nekdanji člani pa so danes že stalni člani orkestrov Scala di Milano, Miinch-ner Philharmoniker in Hamburškega opernega orkestra.
Med drugim orkester promovira tudi najboljše mlade talente, katerim nudi možnost, da na koncertih nastopijo kot solisti. Orkester si je zamislil dirigent Igor Kuret, ki ga tudi vodi že od samega nastanka.
Glasbeni program letošnje turneje obsega dela Mozarta in Rimskega Korsakova. Z njim so nastopili 13.7. v Podčetrtku,
14.7. v Topolovem v Benečiji,
16.7. v Postojni, 17.7. v Slovenski filharmoniji v Ljubljani,
18.7. v Čedadu na Mittelfestu, 20. in 21. pa bodo nastopili v Sarajevu. Bralci si lahko ogledajo tudi spletno stran www.ceiyouthorchestra.eu.
NOVI
GLAS
Kratke
Srečanje podpredsednika Godine s predstavniki SDGZ
Podpredsednik Tržaške pokrajine VValter Godina seje sestal z delegacijo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, ki so jo sestavljali podpredsednik Boris Siega, predsednik nadzornega odbora Marino Pečenikter direktor Andrej Šik.
Na srečanju na Pokrajini so obravnavali vrsto vprašanj glede možnega sodelovanja med pokrajinsko ustanovo in združenjem podjetnikov slovenske manjšine v Italiji, za vsestranski gospodarski razvoj tržaškega območja. V podrobnosti so se lotili prihodnosti in perspektiv terminala pri Fernetičih, potrebe po usklajeni turistični ponudbi na pokrajinski ravni ter valorizacije danih področij, kot je kraško. Te naj bi promovirali kot celoto v smislu teritorialnega sistema in pri tem naj bi vključili ustanove in gospodarske dejavnike slovenskega Krasa.
V	zvezi s tem so se pokazale razne priložnosti sodelovanja, ki se ponujajo s čezmejnimi projekti, ki jih financira Evropska unija.
SDGZ je ob priložnosti predstavilo podpredsedniku Godini projekt “Razvoj podjetništva”, ki ga vodi skupaj z Zadružno kraško banko. Projekt ima za cilj spodbujanje podjetniškega duha med mladimi. Zaželeno je bilo, da bi se Pokrajina vključila oz. dala svoj doprinos. Podpredsednik Godina je izrazil resnično zanimanje za predlog in izjavil, da bodo projekt ustrezno proučili.
Srečanje se je zaključilo z medsebojno obvezo, da bi prišlo v prihodnje do periodičnih srečanj, na katerih bi skupaj obravnavali razne problematike našega območja.
Nova ladja bratov Zobec
Ladjedelnica San Rocco v Miljah je bila prizorišče težko dočakanega trenutka. V soboto, 15. julija, so v javnosti
Foto Kroma
predstavili 12,5 metrov dolgo jadrnico, ki velja za prvo ladjedelniško delo podjetja Politec bratov Edija in Mirana Zobca.
Poletje pod kostanjem
Vlado Kreslin: "Nihče ne more brez svojih korenin!"
Poletje pod kostanjem je manifestacija, ki želi v teh vročih poletnih večerih nuditi kanček umetniške svežine. Zamisel za to pobudo se je porodila pri Slovenskem kulturnem društvu Tabor, ki ima svoj sedež v Prosvetnem domu na Opčinah. Ravno na dvorišču Prosvetnega doma pod košatim kostanjem so se doslej zvrstili že trije kulturni dogodki: nastop Papirniškega pihalnega orkestra Vevče in Folklorne skupine Irshava iz Ukrajine. V petek, 14. julija, pa je bil na sporedu koncert prekmurskega kantavtorja Vlada Kreslina, ki so ga suvereno spremljali člani skupine EtnoPloč. To sestavljajo trobentač Matej Špacapan, saksofonist Piero Purini in harmonikar Aleksander Ipavec. Slednji nam je obrazložil, kaj ta sestavljenka sploh pomeni. "EtnoPloč: tako je našo zasedbo prvič imenoval neki prijatelj. Z besedo ploč ni namreč mislil na kalno mlakužo, a na lužo, ki nastane potem ko se sneg stali, in v kateri se marsikaj skriva. V tej prispodobi se zrcali naša glasba, ki je prava 'etnična' mešanica različnih glasbenih zvrsti in stilov ter harmonij: je vse in hkrati nič."
Skupino sta najprej sestavljala Piero Purini in Ipavec, nato se
jima je pridružil še Matej Špacapan.
Ta je z eno samo besedo opisal srž glasbenega sestava. "To je trenutek, goli trenutek", pravi trobentač, ki ima z ostalima
dvema članoma skupine res poseben odnos: "Z Ipavcem in Purinijem se izredno dobro ujemamo, poročil bi ju!" Kaj pa pomeni glasbeniku instrument? Menda vse, saj ga "uporabljamo zato, da bi podaljšali naše dihanje". EtnoPloč pa pomeni saksofonistu Puriniju predvsem prijateljstvo." Igranje lahko po mojem mnenju primerjamo z ljubljenjem. Dodal bi še to, da si nastopanje s Kreslinom in z ostalima dvema kolegoma štejem v pravo čast."
Vlado Kreslin ni naključno izbral to skupino za svoj
openski nastop, saj se njegovi koncerti opirajo predvsem na skrivnostno alkimijo, ki veže med sabo posamezne člane zasedbe. Na sporedu je tako bilo nekaj pesmi, ki jih je kantavtor
interpretiral sam, zgolj v spremstvu svoje kitare, nakar so se zvrstile še skladbe, ki so jih ostali trije glasbeniki oplemenitili s svojo interpretacijo oz. improvizacijo. Občinstvo je tako stopilo v Kreslinov svet, ki se naslanja na tankočutno prežemanje vsakdana, pa tudi na skrivnostno prekmursko podeželje.
Kaj bi Vlado Kreslin brez Prekmurja? "Ne bi vedel, povem sicer le to, da nihče ne more brez svojih korenin, brez tega, kar pač si: nihče ne bi mogel brez sebe", nam je
povedal umetnik po koncertu. Kaj pomeni za kantavtorja petje v skupini, kaj pa petje v spremstvu zgolj lastne kitare? "Oboje mi ustreza. Če sam nastopaš, imaš več časa in prostora za besede, v skupini pa pride bolj do izraza glasbena plat. Nocojšnji večer je bil pomemben zato, ker sem prvič nastopil v zasedbi s skupino EtnoPloč, kar je privedlo do tega, da so nekatere pesmi čisto na novo zazvenele. Ko pa igraš s svojim bendom, se komadi zvrstijo po že ustaljenem kalupu."
Pred kakšnim občinstvom najraje nastopa Kreslin, pred majhnim ali širokim? "Najboljša varianta je srednja, saj v tem primeru lahko učinkovito delujeta glasba in beseda. Takemu občinstvu pravim klubska publika, ki jo običajno srečujem na manjših trgih."
Kaj vse lahko glasbeniku iz Prekmurja pomeni naše zamejstvo? "Poleg meje tudi sam živim. Meja mi je zato O.K.! Gre za prostor, ki je vedno zanimiv zaradi vpliva drugačnega. Tak milje je za prebivalca osrednjega dela Slovenije neznan. Dodal bi še to, da sem vedno zadovoljen, ko nastopam pri vas, saj ste res izredno občinstvo. Poglejte le na ta kostanj", je pokazal glasbenik, "sam sem se pod takim drevesom rodil."
Imate raje pesem ali poezijo? "Oboje mi ustreza. Ravnokar je v tisku moja knjiga poezij o Beltinski bandi. Zadnje leto sem se pač ukvarjal samo s tem".
IgoiGregon
Foto IG
Četrta izvedba Artedna
Likovna delavnica z evropskim navdihom
Lonjer je tudi letos postal pokrajinska prestolnica umetnosti. V nedeljo, 16. julija, je namreč zaživela četrta izvedba priljubljene pobude, ki nosi naslov Arteden. Gre za mednarodni likovni teden, ki posveča v prvi vrsti pozornost stiku med umetniki manjšinskih in večinskih evropskih etničnih skupin. Arteden je namreč eksperimentalna delavnica likovnega iz-
ražanja, ki vabi k ustvarjanju goste-umetnike iz raznih koncev in krajev Evrope. Obenem ponuja prostor za ustvarjanje tudi drugim domačim ustvarjalcem in sodelujočim združenjem, otrokom, ki se bodo tudi letos preizkusili na jutranjih tečajih, in ne nazadnje prebivalcem vasi, ki je postavljena na mejo med Bregom in Krasom. Arteden je pred štirimi leti nastal zato, da
bi vas in vaščani spoznali tuje ustvarjalce in kulture.
Kot običajno tudi letos potekajo likovne delavnice v šport-no-kulturnem centru, kjer ima vsak povabljen umetnik svoj prostor, v katerem snuje umetniška dela, ki bodo na ogled v soboto, 22 julija, ob 20. uri. Likovnega tedna so se letos udeležili Irca Barry Ryan in Ger Clancy, Katalonka Patrizia Munoz, Bosanka iz Slovenije Sanela Jahič, Italijanka iz Belgije Sara Conti in Benečan, ki živi v Gorici, Hijacint Jussa. Arteden se je pričel že pred prihodom umetnikov. Od petka, 14., do nedelje, 16. julija, je bil namreč na vrsti tečaj digitalne fotografije, ki ga je
priredil Foto krožek Trst 80. Obenem sta se minuli ponedeljek začela tudi likovna delavnica za otroke pod vodstvom članov Društva za umetnost Kons in tečaj za mlade pod mentorstvom umetnice Luise Tomasetig.
Lonjerska pobuda je nastala na podlagi zamisli Slovenskega kulturnega drušva Lonjer-Ka-tinara pod pokroviteljstvom ZSKD, Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, dežele F-Jk, tržaške pokrajine, Vsedržavnega odbora jezikovnih manjšin v Italiji in s pomočjo ZKB, Skupine KB 1909, Tržaške knjigarne in Agrituriz-ma Lupine.
IG
hiteli proti Vrsnu. Z avtobusa
Vrsno
se je spremenila v muzej", je menil.
Pot je tekla gladko, brez zastoja. Celo na meji smo postali le nekaj kratkih minut. Kakšna sprememba! Ni dolgo, ko smo na meji izgubljali dragoceni čas, da so vsem izletnikom pregledali dokumente na obeh straneh meje. V Kobaridu smo le mimogrede pozdravili Gregorčičev kip in
Še en poklon goriškemu slavčku
Klub prijateljstva na Vršnem
Pri Klubu prijateljstva smo sklenili, da se bomo spomnili stoletnice smrti priljubljenega pesnika, narodnega buditelja in kulturnega delavca, predvsem pa duhovnika, Simona Gregorčiča - na poseben način. Ne bomo ga proslavljali v dvorani, rajši bomo obiskali njegov rojstni kraj in pokopališče, kjer že sto let počiva njegovo ranjeno srce.
V	soboto, 24. junija, smo zgodaj zjutraj posedli v avtobus v središču Trsta, mimogrede pobrali še izletnike, ki so čakali na Opčinah in na Proseku - in hajdi veselo na pot! Med potjo nam je Ivan Buzečan govoril o krajih, skozi katere
smo se vozili, in nekaj malega tudi o Gregorčiču. "Več boste izvedeli od voditeljice na Vršnem v Gregorčičevi rojstni hiši, ki
Sl.VoN CHfcCOKl K
smo
občudovali Gregorčiču in nam tako priljubljeno Sočo in njeno okolje. Na umetnem jezeru za jezom je tu pa tam plul kak čolnič.
Voda pa je sicer bila zeleno -modra, bistra pa prav nič.
"Valove te zeleno - modre" iz pesnikove poezije Soči smo lahko le bolj malo občudovali, večji vtis so v nas pustile brzice. Meni so drug za drugim prihajali v spomin verzi te čudovite pesmi. Spomnila sem se tudi besed prijateljice, ko sem ji poklonila Izbrane
poezije ob stoletnici pesnikove smrti. "O, Gregorčičeve poezije! Doma smo jih imeli, ko smo bili otroci, še majhni. Mati nas je ob branju Soče učila ljubezni do domovine, ob Jeftejevi prisegi pa, da mora človek držati dano besedo za vsako
ceno". Govorila je o času med prvo in drugo svetovno vojno. Spraševala sem se: "Ali je danes še kaka mati, ki bere otrokom poezije in jim zna ob njih buditi smisel za duhovne dobrine?"
/dalje Nada Martelanc
?nnnntw
msticgg i»«
Foto Kroma
Novi tok s Poropatovo na čelu
Ustanova - koordinacijsko telo med občinami
TRŽAŠKA POKRAJINA
Obvestilo
Duhovne vaje za žene in dekleta bodo v Domu blagrov (Le Beatitudini) nad Trstom od ponedeljka, 21. do srede 23. Avgusta. Vodil jih bo znani p. dr. Leopold Grgič z Brezij. Informacije in prijava: tel. št. 040209409 (Jež) in 04043194 (Martelanc).
Darovi
Za cerkev na Pesku: v spomin na mamo Milko Bak- hčerka Nadja z družino: 50,00 evrov.
Za popravilo strehe Slomškovega doma v Bazovici: Marija Marc Laikova: 20,00 evrov; Adriana Čok: 100,00 evrov.
Ob krstu male Nine Turk daruje
nona Lida 100,00 evrov za misijon p. Ernesta Saksida, Brazilija. Namesto cvetja na grob Josipu Kralju, Angelu Starcu, Slavku Oti, Nadji Magajna Jevnikar daruje družina Koršič od Sv. Ivana v Trstu 100 evrov za postavitev spominske plošče na pročelju rojstne hiše v Trstu velikega slovenskega skladatelja Marija Kogoja.
Za obogatitev družabnosti ob praznovanju zavetnika sv. Ivana daruje družina Koršič 300 evrov.
Čestitke
Na pedagoškem liceju v Trstu je pred kratkim uspešno opravila maturo SARA BEMBI. Društvo Rojanski Marijin dom ji iskreno čestita in želi, da bi še naprej harmonično povezovala svojo glasbeno nadarjenost z delom na pedagoškem področju.
Tržaška univerza in Institut Burlo Garofalo
Kedificiranje čustvenih izrazov na obrazu
Uporaba znanstvene metodologije za kodifici-ranje emocionalnih ekspresij obraza. To je bil cilj tečaja z naslovom Facial Action Co-ding System (FACS), ki ga je vodila Erika Rosenberg, učenka Paula Ekmana, na Institutu za otroštvo Burlo Garofalo. Tečaj je potekal od 10. do 14. julija. VVorkshop je organiziral prof. Kermol, profesor Komunikacijske psihologije v sodelovanju z Doktoratom za raziskavo matere in otroka ter novo ustanovljenim Centrom za raziskovanje FACS (CRF).
FACS je metoda za merjenje in opisovanje sprememb na obrazu. Izdelala sta ga v letih '70 psihologa Paul Ekman in Vincent Friesen, začenši z anatomsko analizo, ki določa napetost vsake mišice na obrazu, in s tem označuje spremembe v izražanju. FACS je zanesljiv pripo-
moček za spoznavanje verodostojnosti emocionalnih ekspresij. Autentičen nasmeh na primer predvideva krčenje mišic velikih ličnic, ki povzročajo dvig ustnih krajcev, in očesnih krožnih mišic. Če pa nasmeh ne odraža realnega čustva veselja, imamo drugo mišično obliko. Erika Rosenberg trenutno poučuje na Univerzi v Kaliforniji. To metodo je uporabila na različnih področjih in pripomogla k poenostavljanju didaktike te metodologije. S svojim delom je postala vodilna v tej stroki.
V Trstu na Doktoratu za raziskavo matere in otroka trenutno poteka nekaj zanimivih raziskav, ki uporabljajo FACS. Vanessa Greco se ukvarja z odnosom med pediatrom in otrokom, medtem ko Sarah Soloperto z novorojenčki, Jasna Legisa pa bo vodila načrt za prvo aplikacijo FACS-a na subjekte z avtizmom.
Odprto pismo ženam in dekletom
Drage gospe in gospodične. Se vam ne zdi, da smo tudi me potrebne nekoliko oddiha sredi poletne vročine? Od ponedeljka, 21., do srede, 23. avgusta, si ga lahko privoščimo v Domu blagrov (Le Beatitudini) nad Trstom. Za naš telesni blagor bodo poskrbele tamkajšnje redovnice, telo si bomo lahko krepile in hladile na kratkih sprehodih v gozdiču, ki obdaja dom... Kar pa je najbolj važno: v tistih treh dneh bo bogatil naš duh z zanimivimi govori znani in priljubljeni p. dr. Leopold Grgič z Brezij. Lani nas je tako navdušil, da smo ga prosile, naj se vrne tudi letos. Pridite, ne bo vam žal.
Pojasnila dobite pri Normi Jež, tel. št. 040299409, in Nadi Martelanc, tel. št. 04043194./N.M.
NOVI
Ribarnica je končno postala razstavna dvorana
Warholova razstava bo v kratkem odprla vrata prenovljenim prostorom tržaške ribarnice. Načrt o prenovitvi starodavne strukture se je pričel daljnega leta 1993 in doživel v vsem tem času marsikateri zastoj. Ribarnico je bilo treba posodobiti z najnovejšo tehnologijo in prostor obenem opremiti s takimi napravami, ki bi služile novi namembnosti strukture. Trst lahko danes razpolaga z izredno razstavno dvorano, v katero so načrtovalci namestili tudi prostor za konference. V nočnih urah pa se bodo obiskovalci lahko sprehajali po terasi, od koder bodo občudovali, kako se tržaško nabrežje svetlika pod luninimi žarki...
nudbah, pokrajina pa bo skrbela za nekatere večje pobude, ki potekajo v Rimskem gledališču in Miramarskem parku. Turistično okrožje pa želi ponovno spodbuditi poljedelski sektor in morsko gospodarstvo. Pokrajina želi vliti novega elana predvsem znanstvenemu turizmu, pri čemer je
treba najprej sprožiti sinergijsko povezavo med znanstvenimi centri, ki so dejavni na našem področju, in podjetniškim svetom, na katerega se opira tržaško gospodarstvo.
Na novinarski konferenci je bil prisoten tudi podpredsednik pokrajinske uprave Walter Godina, ki je jasno izpostavil pozitivne učinke, ki jih kulturna zakladnica naše pokrajine lahko doprinese gospodarstvu. Kulturno-go-spodarski mozaik se bo moral zato opirati na trdno navezo vseh pristojnih dejavnikov (občin, dežele in Trgovinske zbornice). Godina je še dodal, da bo treba obenem spodbuditi sodelovanje kraških proizvajalcev v luči promocije skupne kraške znamke. S tem vidikom je gotovo povezana tudi obnova oz. izboljšava pokrajinskega cestnega omrežja. Pristojni so namreč napovedali, da bo pokrajina že letos vložila 1,2 milijona evrov v ta namen. Na novinarski konferenci so se dotaknili tudi nekaterih drugih tematik, kot na primer obnova tržaških šolskih poslopij. Pri tem naj dodamo, da je glede šole Jože Stefan in oddelka za geometre odbornik Tom-masini dejal, da bo treba poiskati nov sedež. Glede Doma pristaniških delavcev je bilo na konferenci rečeno, da bodo poslopje prenovili. Gledališče Miela bo v stavbi imelo še naprej svoj sedež, vanj pa se bodo preselila tudi druga kulturna združenja, ki bogatijo ponudbo v tržaški pokrajini.
IG
Nova predsednica tržaške pokrajine, Maria Teresa Bassa Poropat, ima jasno pred seboj cilje, ki jih mora njena uprava v prihodnje uresničiti. Svoje namene je izrazila na tiskovni konferenci, ki je potekala v četrtek, 13. julija, v palači Gala-ti. Srečanje je bilo obenem tudi priložnost, da javnosti predstavi obračun prvih šestdesetih dni svojega predsedovanja. Glavne smernice, ki jih namerava ekipa Poropatove udejanjiti, lahko strnemo v kopico vsebin, ki zadevajo v prvi vrsti ovrednotenje koordinacijske vloge pokrajinske uprave, pa tudi spodbujanje kulturnega, socialnega, kmetijskega, turističnega in gospodarskega razvoja: zlasti pri zadnji temi bodo neposredno soudeležene okoliške občine.
Razmik med prejšnjo Scocci-marrovo upravo in sedanjo je očiten in se bo po besedah predsednice pokrajine najbolje izkazal v prozornosti, s katero bo njena ekipa kadrovala. Gre namreč za popolnoma nov način upravljanja, pri katerem bodo občani stalno obveščeni o potezah in načrtih pokrajinskega odbora.
Kot so med drugim poudarili na tiskovni konferenci, do složne ponudbe storitev na ozemlju
deva nuditi večjo pozornost kulturnim dogodkom in umetnostnim produkcijam, pri čemer je predsednica obljubila povečanje finančne podpore za kulturne dejavnosti posameznih občin. Tako bo vsaka občina lahko sama odločala o svojih kulturnih po-
pokrajine lahko pride le v primeru, ko bi pokrajina povečala svojo vlogo kot koordinacijsko telo med okoliškimi občinami. Večje in plodnejše sodelovanje med vsemi javnimi upravami pa tudi zasebnimi ustanovami na pokrajinskem teritoriju torej, pri če-
mer namerava pokrajina docela spoznati prioritete posameznih območij, in to preko neposrednega stika s prebivalci.
Na novinarskem srečanju so obenem predstavili tudi dva strateška projekta z naslovom kulturno okrožje in turistično okrožje. S prvim načrtom si Poropatova priza-
V nekdanji tržaški ribarnici / Modna revija
Mednarodni mladi ustvarjalci na defileju v Trstu
Pravijo, da je veliko težje in drzneje uresničiti svoje ideje in načrte v rojstnem kraju, kot pa se odpraviti uspehom naproti neznano kam. Da pa je tudi nemogoče, lahko mogoče, je dokazala mlada Tržačanka, Barbara Franchin, ki se je pred petimi leti lotila organizacije izjemnega dogodka, na uspeh katerega bi le malokdo stavil. V resnici pa je Franchinovi uspelo to, kar se je večini zdelo neuresničljivo.
V	Trstu si je namreč zamislila izjemen modni natečaj, ki iz leta v leto izbira in krona najboljše modne talente vsega sveta.
Prvi izvedbi, ki je potekala leta 2002 na gradu svetega Justa, so sledile še ostale in letošnjo je Fran-chinova postavila v sam srž
tržaškega poletnega kulturnega dogajanja, se pravi v prostore tiste mestne ribarnice, ki se bo od petka, 21. julija, z odprtjem razstave Andyja Warhola, spremenila v središče sodobne umetnosti. Prireditev, imenovana ITS FIVE, je torej že peto leto zapored pripeljala v Trst več kot trideset absolventov najprestižnejših šol designa vsega sveta. Prvič letos pa se je dogodka udeležila tudi obiskovalka ljubljanske akademije, Davorka Požgan, sicer Hrvatica po rodu. Ob njej so na tržaškem fashion dogodku sodelovali tudi mladi ustvarjalci iz Belgije, Danske, Estonije, Francije, Indonezije, Izraela, Japonske, Južne Koreje, Nemčije, Španije, Švedske, Tajske, Turčije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike, ki so tako predsta-
vili tudi letošnji strokovni žiriji svoje izvirne stvaritve, ki naj bi narekovali smernice prihodnjih sezon.
Peta izvedba ITS FIVE se je v petek zvečer, v prostorih nekdanje tržaške ribarnice, sklenila v znamenju moške mode, saj je tako kot pred letom dni, šla glavna nagrada designerju, ki je svoje risarske spretnosti posvetil skiciranju moških oblačil. Zmagovalec letošnjega natečaja mladih designerjev je namreč šestindvajsetletni Anglež, Aitor Throup. Absolvent londonskega Royal Colle-ge of Art j e torej še enkrat dokazal, da se je srž modnega načrtovanja mlajše generacije preselil iz Pariza in Milana v London. Ravno isto šolo je namreč dokončal tudi drug nagrajenec pete izvedbe modnega natečaja, Daniel Ivarsson, ki si je zagotovil morda najpomembnejšo nagrado, tisto, ki jo ponuja glavni sponzor tržaške modne pobude, Franco Rosso s svojo mod-
no hišo Diesel. Ivarsson je bil	no tako sta študentki visoke šole
namreč z nagrado Diesel Award	Royal College of Art, Švedinja Ma-
deležen tudi izjemne priložnosti:	rija Hjelm in pa Angležinja
za eno leto bo risal kolekcije za be-	Heather Blake prejeli nagradi dru-
neškega designerja in nekatere od	gega sklopa, tistega, posvečenega
svojih oblek tudi prodajal v evro-	modnim detajlom, se pravi Acces-
pskih trgovinah hiše Diesel. Rav-	sorises, kar prav gotovo predstavlja
izjemen uspeh.
Nivo tržaške prireditve je namreč zelo kakovosten. Gostom, mladim designerjem in postavnim manekenkam ponujajo najboljše ugodnosti, od hotelov, do hrane in zabave. O posameznih kolekcijah se izrekajo naj znamenitejši talent scouti in tudi zmagovalcem prejšnjih izvedb je vselej uspelo zaposliti se pri najboljših svetovnih modnih hišah. Žirijo, ki se je prejšnji petek izrekla o zmagovalcih, pa so letos sestavljali: Agnes Barret, kot predstavnica hiše Martin Margiela, Wil-
bert Das, kreativni direktor hiše Diesel, modna novinarka Deanna Ferretti, organizatorka tržaškega dogodka Barbara Franchin, kura-torka Maria Luisa Friša, modni kritik New York Timesa, Cathy Horyn, designer Kei Kagami, Valentina Maggi, v predstavništvu Floriane de St.Pierre, head of studio pri Johnu Gallianu, Elisa Palomino, Maria Luisa Poumaillou za pariški istoimenski boutique, Raf Simons, designer za Jil Sander in Marcus Lereng Wilmont, zmagovalec lanske izvedbe.
Izrednost tovrstne pobude, ki ob mladih talentih in uglednih članih žirije privablja v Trst tudi številne predstavnike italijanskih in svetovnih medijev, kot so ameriški New York Times, francoski Le Monde, Le Figaro, L' Officiel, angleška Daily telegraph, Sunday Times in drugi, je tako spet letos vsaj za nekaj večerov omogočila tudi Trstu, da se je ravno v dneh, ko se v Rimu vrstijo italijanski dnevi mode, počutil v središču svetovnega modnega dogajanja.
(at)
12 20. julija 2006	Goriške	stotičarke	glas
Mirjam Špacapan
Ml
'atura je pred vrati!" Kolikok-. rat smo kot pe-tošolci poslušali te besede. Od profesorjev, staršev, sošolcev in sošolk. Dan za dnem od septembra do konca junija. Do dneva, ko smo vstopili pred komisijo, ki nas je sprašujoče gledala in čakala na trenutek, ko bomo profesorje - komisarje
našnje intervjuvanke doživljale to maturo, ki je bila na preži že celo leto.
Ko so se okoli mize v baru posedla vsa štiri dekleta, sem se seveda nanje najprej obrnil z besedami. "No, kako je zdaj, ko je matura za vami? Kaj počenjate?" Najprej se je oglasila Mirjam, ki je uspešno zaključila študij na klasičnem
Veronika Povšič
Ime: Veronika Priimek: Povšič Rodila sem se: v Gorici
V maturitetni raziskavi sem pisala o: projektnem menedžmentu v novi tehnologiji
no mimo. Dekleta so si oddahnila in se veselijo toplih julijskih dni. Kratkoročno ima seveda tudi vsaka že dobro dodelan načrt. Glede česa? Počitnic, seveda! Martina se pripravlja na zabav polni teden na Ibizi, Veronika se bo verjetno odpravila v katalonsko prestolnico Barcelono. V mestu plaž in morja, pa tudi domiselnih Gaudije-vih stvaritev prijetnih, pa tudi poučnih trenutkov na pretek. Erika se odpravlja na čudovito dalmatinsko obalo. Mirjam svojih počitnic pa še ni programirala. "Uskladiti jih bom morala s plesnimi nastopi in natečaji", je priznala.
Čim lepše poletje torej, drage stotičarke!
Andrej Černič
Ime: Mirjam Priimek: Špacapan Rodila sem se: v Trstu
V	maturitetni raziskavi sem pisala o: figuri Medeje v grški mitologiji
Zaka|? Figura Medeje mi je bila vedno zanimiva kot ženski pojav, ki igra hkrati negativni lik morilke, atudi pozitivno vlogo žrtve okoliščin in življenja. Obiskovala sem: Klasični licej Primož Trubar
Zakaj? Ostale šole mi niso bile všeč.
Geslo za promocijo moje bivše sole: Vpišite se, postali boste pametnejši.^
Najl|ub|a knjiga: Medeja Najljubšj film: cioser
Najl[ubši band/glasbenik: Jordan Rudess (pianist)
Ka| bom, ko bom velika? Baletka
Ime: Martina Priimek: Giovannini Rodila sem se: v Tržiču
V maturitetni raziskavi sem pisala o: obrezovanju žensk Zakaj? Zanimalo meje, zakaj seta praksa še vedno ohranja. Obiskovala sem: Družboslovni licej Simon Gregorčič
Zakaj? Ker je šola, ki se najbolj približuje mojim okusom.
Geslo za promocijo mo|e bivše šole: Razširi ti miselna obzoria.
Najljubša knjiga: Ime rože (Umberto Eco)
Na|l|ubšj film: Shakespeare in love Najl|ubši band/glasbenik: Robbievviiiiams Ka| bom, ko bom velika? Profesorica ali učiteljica
Ime: Erika Priimek: Križnič Rodila sem se: v Gorici
V	maturitetni raziskavi sem pisala o:prodoru
kitajskega blaga na italijansko tržišče
Zakaj? Zanimala meje tematika zaščite t.i. ”made in ltaly” Obiskovala sem:DTTZ žiga Zois Zakaj? V primerjavi z drugimije najboljša.
Geslo za promocijo mo|e bivše šole:nudi ti širok kulturni spekter, ki se ne omejuje samo na tehnične predmete Najljubša knjiga:Tujec (Albert Camus)
Na|l|ubši film :A walk in the clouds (Sprehod po oblakih /
II	profumo del mosto selvatico) ujljubŠi band/glasbenik:Red hotchili peppers Ka| bom, ko bom velika?Odgovoma za stike z javnostjo v kakem podjetju
Erika Križnič
s humanistično usmeritvijo in bosta s tako usmeritvijo tudi nadaljevali. Martina se pripravlja na vstopni izpit na fakulteti za prevajalstvo v Vidmu: na tujem jezikovnem področju bi se tudi rada ustalila. Podobno kot Martina se je tudi Mirjam odločila za prevajalstvo, a je ob tem v eni sapi dodala: "A je tudi balet." Na vprašanje, če lahko to malo pojasni, je odgovorila, da obstaja možnost, da bi se usmerila v balet. Želi si namreč plesati na francoskih odrskih deskah v Parizu.
Pogovor je nato prešel na samo maturitetno preizkušnjo. Nobena od deklet se ni pritoževala, da je bila matura izrazito težka. "Ja, nekatere naloge so bile res bolj zahtevne, bolj naporna in nabita z napetostjo pa je bila priprava." Vsaka se je ob spominih na maturitetne dneve nasmehnila ob kaki zanimi-
vi	anekdoti. Veronika je npr. pripovedovala, kako ji je med drugo pisno preizkušnjo, ko se je soočala z gospodarskim poslovanjem, po dveh urah profesor namignil, da je v izvajanju vaj zašla. "Morala sem začeti vse znova", je z nasmehom na ustnicah priznala Veronika. Tudi Erika se je z Veroniko strinjala, da je bila druga pisna naloga najtežja, dru-
Zakaj? Posebej me zanima pojav nove tehnologije. V “tezini” sem se omejila na eno samo področje.
Obiskovala sem: dttz žiga Zois Zakaj? Šola ti v petletnem študiju nudi konkretno znanje, ki posameznika lahko usmeri v poklic, če ga ne zanima univerzitetni študij.
Geslo za promocijo moje bivše šole: žiga Zois je dobra jk>lavza tiste; ki vas zanimajo tehnični predmeti. Najljubša knjiga: it (stephen King)
Na|l|ubši film: ll mio miglior nemico Najl|ubši band/glasbenik: Greenday Kc bom, ko bom velika? Bomo videli!
preplavili z znanjem, ki smo si	liceju Primož Trubar. Dejala je,
ga pridobili v petih letih	da je sicer matura mimo, a da
šolanja. Tudi sam sem se v ba-	se ni še dobro odpočila. Celo
ru pri pijači čakajoč letošnje	poletje bo namreč posvečala
goriške stotičarke spominjal	baletu, s katerim se ukvarja že
svoje mature in vsem nam	dalj časa in ki je zanjo več kot le
tako dobro znanega stavka, ki	konjiček. Na vprašanje, kdaj si
je svojčas zvenel nekoliko gro-	bo privoščila počitek, je odgo-
zeče, a je danes le še prijeten	vorila, da bo to odvisno od ple-
spomin. Bogve, kako so da-	snih programov. Martina, sto-
la, da si za prihodnost izdelujejo že zelo podrobne načrte. Svojo študijsko pot bodo vse nadaljevale na univerzi. Erika je izbrala smer Jeziki in mednarodna kultura. Gre za študij, ki je v skladu z njenimi željami po spoznavanju sveta in potovanjih. Veronika se bo usmerila v nekoliko bolj tehnično smer. Profesionalno se želi usmeriti v vode ekonomije in gospodarstva. Zato se bo v naslednjih letih študija ukvarjala z ekonomskim upravljanjem turističnih storitev. Všeč bi ji bila vsekakor tudi zaposlitev na področju e-commercea. Ostali dve odličnjakinji imata za sabo petletni študij na šolah
gače pa je bila matura po njenem mnenju dokaj sprejemljiva. Mirjam je priznala, da si je
v	pisnem delu mature pričakovala malo več "sodelovanja" profesorjev. Glede ustnega dela pa je bila zelo zadovoljna: "Veliko vprašanj je bilo povezanih z mojo maturantsko raziskavo." Martina je tudi priznala, da je bil nadzor med nalogami zelo učinkovit in da je bila katerakoli komunikacija dejansko nemogoča. "V pisnem delu mature so mi bili zelo všeč naslovi za nalogo iz slovenščine. Tudi drugi naslovi so bili vsekakor zanimivi.” je sklenila svoje razmišljanje Martina.
No, matura je zdaj res dokonč-
Na Goriškem se je za petošolce sklenila matura
Odmev višješolskih stotič
tiča z Družboslovnega liceja Simon Gregorčič, je priznala, da si je od šolskih naporov sicer že opomogla. Tudi sama pa ne bo tratila časa. Čez poletje bo morala pošteno pritisniti za klavirske tipke, ker jo jeseni čaka izpit na tržaškem konservatoriju. Spet bo sedela pred komisijo, tokrat glasbeno. Opravljala bo izpit čez peti razred študija klavirja. Za neutrudno dekle se je izkazala tudi Veronika, odličnjakinja na DTTZ Žiga Zois. Tudi ona je priznala, da po maturi ni kaj dosti počivala. Povedala je, da
v	poletnih mesecih pomaga v domači trgovini z živili. Tudi zanjo je torej počitek še na čakalni listi. Veronikina sošolka Erika pa že uživa zasluženi počitek. Izkoristiti mora namreč poletni prosti čas, ker jo jeseni čakata dve novi preizkušnji. Poleg univerzitetnega študija je namreč sto-tičarka z zavoda Žiga Zois dejala, da bi se rada soočila tudi s svetom pravega dela. Poiskala si bo kako začasno zaposlitev. Dekleta so v pogovoru pokaza-
NOVI
GLAS
Z evrom bo Slovenija tudi na finančni ravni postala polnopravna članica EU
Politične stranke prepričane v uspeh na lokalnih volitvah
Politično življenje v Sloveniji se je umirilo, saj so tudi politiki iz strank, poslanci in posamezni ministri začeli odhajati na počitnice. Mnogi bodo preživeli oddih na hrvaški obali in bodo vsaj za kratek čas pozabili na
nadzorstvom	javnosti.
Dokončni menjalni tečaj med valutama bo ostal enak dosedanjemu centralnemu tečaju. To pa znaša 239,640 tolarja za en evro.
Uvedbo skupne evropske valute so ugodno ocenili poslov-
sprejet že pred tridesetimi leti in seveda že zdavnaj ne ustreza spremenjeni politični ureditvi Slovenije. Vse prejšnje vlade so se spremembam odnosa države do cerkva oz. verskih skupnosti izogibale. Izvršilna oblast bo odslej
zvedele, za katero stranko ali kandidata bodo upravičenci volili. SDS pričakuje, da bo mnogo volilcev glasovalo za svetnike in župane iz strank, ki tvorijo sedanjo vladno koalicijo. Volilci naj bi zlasti zavrnili t.i. "rdeče občine", kot so
slabe odnose med sosednima državama. Nanje je pred nekaj dnevi opozorilo vodstvo SLS , ki je v parlamentarni postopek poslalo predlog resolucije o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Na dnevni red Državnega zbora bo morda prišel na enem od zasedanj parlamenta prihodnjo jesen.
Sicer pa se je v Sloveniji v prejšnjih dneh zgodilo nekaj važnih dogodkov, tkejo pa se tudi novi. Najpomembnejši je nemara potrditev finančnih ministrov evropske povezave, da je Slovenija izpolnila vse pogoje in merila za vstop v evro območje 1. januarja leta 2007. Ob čestitkah Sloveniji, so finančni ministri in tudi politični predstavniki EU poudarili, da bo skupna valuta pomenila velik izziv in tudi veliko priložnost. To predvsem pomeni, da bodo morale oblasti v Sloveniji voditi politiko, ki bo omogočala nadaljevanje gospodarske rasti, obvladovanje inflacije in nadaljnje utrjevanje javnih financ. Pričakujejo, da se cene v maloprodaji in tudi na področju storitev ne bodo nerealno povečale, saj bo preračunavanje enostavno in zaradi tega pod
neži, finančni izvedenci v okviru ministrstva za finance, pa tudi v Narodni banki Slovenije. Prvič in to nepričakovano pa je uvedbo evra komentiral tudi filozof Tine Hribar, in to v novi številki Nove revije, mesečnika za kulturo. Piše, "da bomo potem, ko bomo začeli uporabljati evro, postali polnopravni člani Evropske zveze, ne samo na politični, temveč tudi na finančni ravni. Ob osamosvojitveni zamenja-
vi	jugoslovanskega dinarja s slovenskim tolarjem smo si okrepili nacionalno samozavest in tolar kot plačilno sredstvo zadržali dovolj časa, da smo se lahko svobodno odločili, ali naj ostanemo pri njem ali pa ga lahko zamenjamo z evrom kot elementom evroslovenstva, ne da bi pri tem trpela naša slovenska zavest."
Po pomembnosti in mnogih razsežnostih vzbuja zanimanje in politične ocene tudi zakon o verski svobodi, ki ga je Državni zbor obravnaval tudi na zadnjem zasedanju pred parlamentarnimi počitnicami. Z njim bodo nadomestili Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je bil
upoštevala in dovolila vpis v register samo tistim verskim skupnostim, ki imajo najmanj sto članov in deset let delujejo
v	Sloveniji. Treba je opozoriti, da zakon podpirajo skupnosti, ki imajo skupno 99 odstotkov vernikov v državi. Pri nas ta čas deluje 42 registriranih verskih skupnosti.
Novi zakon tudi za prihodnost določa plačevanje prispevkov duhovnikov v zdravstveni in pokojninski sklad. Enake prispevke sta plačevali že Jugoslavija in pozneje tudi slovenska država. Če bodo upoštevali tudi modele finančne pomoči verskim skupnostim, italijanskega in madžarskega, in ju prenesli na slovenske razmere, bi Slovenija za verske skupnosti namenila okoli pet milijard tolarjev na lezo. O zakonu bo državni zbor odločal jeseni.
Ali bo Pahorjeva obsodba komunizma vplivala na izide lokalnih volitev?
V	pripravah na lokalne volitve, ki bodo najbrž v mesecu oktobru, vse politične stranke izražajo prepričanje, da bodo uspešne. Pri tem pa prikrivajo rezultate ankete, ki so jih opravile največje stranke in z njimi
Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Izola in Piran. V Ljubljani bo kot neodvisni kandidat v tekmovanju za župana sodeloval tudi Zoran Jankovič, nekdanji predsednik uprave velepodjetja Mercator. Soočiti se bo moral s sedanjo županjo Danico Simšič, iz stranke Socialnih demokratov, ki bo ponovno kandidirala. Na volilne opredelitve bo morda vplivala hrabra in tudi primerna izjava Boruta Pahorja, predsednika Socialnih demokratov, na njenem kongresu v Novi Gorici. Poudaril je, "da je komunistična partija domoljubni upor izkoristila za prisvajanje oblasti, ki jo je vse do osamosvojitve Slovenije ohranjala s totalitarnim sistemom."
V	Sloveniji je veliko nekdanjih borcev in aktivistov, ki zgodovinsko resnico o zlorabi domoljubnega boja zanikajo oz. je ne priznavajo. Zaradi tega bo morda del pripadnikov tako imenovanih dogmatskih sil na bližnjih lokalnih volitvah stranki Boruta Pahorja obrnil hrbet. To bi se lahko zgodilo zlasti v Novi Gorici, v Kopru ter v občinah Izola in Piran.
Marijan Drobež
Tudi zaradi prizadevanj in delovanja župnika Stanka Sivca
Krajevni praznik v Prvačini v spomin na praznovanje sv. Cirila in Metoda
Krajevna skupnost v Prvačini, naselju z bogato preteklostjo, v katerem so domačini izražali in dokazovali zlasti svojo narodno pripadnost in zavednost, je sklenila, da bo 5. julij odslej njihov krajevni praznik. Spominjal bo na 5. julij leta 1920, na praznik sv. Cirila in Metoda, ko so se Prvačani, namenjeni k maši, odločno upr-
li	italijanskim vojakom, ki so hoteli iz njihovih rok iztrgati, iz hiš odstraniti slovenske narodne zastave. Podrobnosti o tem uporu, ki je bil med prvimi na Primorskem, so objavljene v brošuri z naslovom Za dom in rod, ki jo je izdala Krajevna skupnost s sodelovanjem Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Pisci besedil so jurij Rosa, Vlasta Tul in Ivanka Uršič.
Krajevni praznik Prvačine so le-
tos prvič obhajali s pestrim in raznolikim programom. V spominskem parku pesnika Simona Gregorčiča in slikarja Jožeta Tominca so posadi-
li	oljko, kar je bilo simbolno dejanje ob 100-letnici pesnikove in 140-letnici slikarjeve smrti. Preteklost Prvačine in dogodke v tej znani vasi na Vipavskem so ponazorili z razstavo, ki so ji dali naslov Za dom in rod. Predstavili pa so tudi grb in zastavo Prvačine. Družba sv. Cirila in Metoda je bila v Prvačini razširjena, dejavna in uspešna. Italijanske oblasti so vihranje zastav, ognje na predvečer 5. julija in procesijo v počastitev praznika razglasile za iredentistično manifestacijo. Ko so karabinjerji nasil-
no hoteli odstraniti zastavo, ki so jo verniki nosili v sprevodu, so damačini ogorčeno planili
nanje. Karabinjerji in vojaki so odgovorili s streljanjem, pri čemer so bili štirje udeleženci
težko ranjeni in so jih morali odpeljati v goriško bolnišnico. K spoznavanju preteklosti naselja in spoznavanju dogodkov in posameznikov v preteklih časih s svojo dejavnostjo pomembno prispeva tudi Stanko Sivec, župnik v Prvačini. Že v Bovcu, kjer je prej služboval, je spodbudil razne aktivnosti, med njimi proslavljanje 800-let-nice tamkajšnje župnije. Lani je pripravil razstavo z naslovom Naša dediščina, ki je prispevala k zbiranju dokumentov in drugega gradiva iz preteklosti, s čimer je pripomogla k zasnovi in razglasit-
vi	krajevnega praznika. Župnik Stanko Sivec že snuje novo razstavo, ki bi jo odprli 30. novembra v čast sv. Andreja, zavetnika župnije v Prvačini.
M
Kratke
Trije najbolj vplivni kandidati za župana mestne občine Nova Gorica
Politične stranke v Novi Gorici končujejo notranje obravnave o svojih kandidatih za župana ter svetnike novega mestnega sveta mestne občine Nova Gorica. Pri tem predloge usklajujejo s strankarskimi centralami v Ljubjani. Kaže, da se bodo na lokalnih volitvah med seboj soočali predvsem trije najbolj znani in vplivni kandidati, ki imajo vsi skoraj enake možnosti za izvolitev za župansko funkcijo.
Sedanji župan Mirko Brulc iz stranke Socialnih demokratov je zelo dejaven v predvolilni kampanji ter si nasploh prizadeva, da bi bil potrjen za župana. Svojo aktivnost je povečal tudi nekdanji župan Črtomir Špacapan, ki seje, tako kaže, odrekel svoji prejšnji stranki, LDS, in bo na lokalnih volitvah nastopil kot neodvisni oz. nestrankarski kandidat za novega župana mestne občine. V zadnjem času omenjajo, da bo Slovenska demokratska stranka, zdaj največja in voditeljica vladne koalicije v Sloveniji, za župana mestne občine Nova Gorica kandidirala Aleša Nemca, uspešnega direktorja gospodarske družbe Istra Avtoelektrika v Šempetru pri Gorici in predsednika regionalnega razvojnega sveta Goriške statistične regije.
Seveda pa so pri izbiranju kandidatov za mesta novih županov mestne občine Nova Gorica možna in najbrž verjetna tudi presenečanja, saj naj bi bilo vseh kandidatov za omenjeno vodilno mesto sedem ali osem.
V Cerknem bodo zgradili mladinski hotel
V Cerknem, ki se uveljavlja tudi kotturistični kraj, bodo kmalu pridobili mladinski hotel. Uredili ga bodo iz nekdanjega dijaškega doma, ki je že dalj časa opuščen. V hotelu bodo imeli od 80 do 100 ležišč. Občina Cerkno in Državna tehnična pisarna (slednja sodeluje pri opravljanju posledic naravnih nesreč) bosta v investicijo vložili 230 milijonov tolarjev. Nov mladinski hotel bo udobnejši in bo imel višji standard, kot jih imajo podobni objekti drugod v Sloveniji.
Edina rešitev za energetske težave so nuklearne elektrarne?
Naftna družba Petrol seje po višini prihodkov, ustvarjenih v letu 2005, uvrstila na prvo mesto med 500 podjetji v Sloveniji. Predsednik uprave Marko Kryžanowski je v pogovoru, objavljenem v novi številki Kapitala, revije za naložbo denarja, dejal,
"da je del rezultata zagotovo vezan na dvig cen naftnih derivatov, kar pomeni višje prihodke, ostalo pa gre na račun večje prodaje na dopolnilnem programu, ki v zadnjih letih strmo raste.
Zelo nas veseli, da je opazna rast tudi na trgih Hrvaške in Bosne. Lahko rečemo, da je bila usmeritev Petrola za širitev na nove trge pravilna.” Družba Petrol predvideva nadaljnjo rast poslovanja in prihodkov v naslednjih petih letih. Odprli bi nove bencinske servise v Sloveniji, Albaniji, Bolgariji, Romuniji, Avstriji in v Italiji. Zdaj imajo 360 bencinskih servisov, poslovno koristno pa bi bilo, če bi omenjena naftna družba imela od 700 do 800 bencinskih servisov.
O pričakovanju glede gibanja cen nafte pa je prvi mož Petrola dejal: “Eni pričakujejo, da se bodo cene nafte hitro zvišale tudi do sto ameriških dolarjev, kar je sicer teoretično mogoče. Vendar pa bi take cene zavrle gospodarsko rast. Edina rešitev za energetski problem so nuklearne elektrarne. Vsi veliki proizvajalci pa se zavedajo, da bodo porabniki v primeru visokih cen začeli iskati alternativne vire. Po naših ocenah je realna cena za sodček nafte 50 dolarjev, proizvodni stroški pa znašajo med 30 in 50 dolarjev, kar pomeni, da nafte po 10 dolarjev za sodček ne bo več.”
Načrtno gojenje zelišč, sadežev in gliv
Mestna občina Nova Gorica, Kmetijsko-gozdarski zavod Nova Gorica, Srednja poklicna in tehnična kmetijsko-živilska šola Nova Gorica, Biotehniška fakulteta v Ljubljani, Goriški muzej, Društvo planota na Trnovsko-banjški planoti, nekatere druge ustanove, organizacije in društva na Goriškem izvajajo projekt za gojenje zelišč, sadežev in gliv na območju Trnovske in Banjške planote. Tam namreč uspevajo najrazličnejša zelišča, ki jih je moč uporabljati za čaje in drugačne napitke, pa tudi za izdelavo mila in lepotnih krem. Posamezniki imajo o tem že izkušnje, zaradi česar bodo letos poleti že posadili prve manjše površine z zelišči, to pri dvanajstih pridelovalcih na skupni površini 3.000 kvadratnih metrov.
S pomočjo mestne občine Nova Gorica, ki je brezplačno dala v uporabo opuščeni objekt v Grgarskih Ravnah, bodo tam postopno razvili zeliščni center. Zelišča in izdelke tamkajšnjega kmetijstva ter gozdarstva bodo tržili kot posebne kmetijske pridelke oz. živila, ki izhajajo iz naravnih danosti in drugih posebnih pogojev na trnovski in banjški planoti. Na tem območju naj bi torej v prihodnje poleg turizma, pretežno na Lokvah, gojili tudi zelišča in druge sadeže.
Vrh slovenske politike na proslavi 100. obletnice Bohinjske železnice v Novi Gorici (foto JMP)
NOVI
GLAS
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
"18 kvadratnih kilometrov spremembe v človeku"
Šest dni v vasici s petnajstimi hišami na odročnem in turistično zelo poredkoma obiskanem otoku na Jadranu. Premer otoka je 18 kvadratnih kilometrov, ki jih vse po vrsti v večernih urah prežema veter in čuden, meni do pred tednom dni nepoznan občutek življenja na zemlji sredi morja.
Ko večer za večerom sediš na tem zidku na trgu pred portičem v sosednjem večjem zaselku, se ti iz minute v minuto konkretizira zavest, da so ti ljudje navsezadnje srečni. Vsak večer se družijo na tem trgu pred portičem: prikupne deklice dolgih las, rožnatih kril in zlatih "bunkic" v ušesih, zagoreli dečki z žogami v roki, ki so se zaradi vročine znatno zmanjšale, njihove mlade mame, vse zapovrstjo visokorasle in brezhibne postave, starke v črnini in naj-lonkah na lesenih deskah, postavljenih pred hiše, nekaj zakoncev srednjih let, še vedno z roko v roki, osamljeni ribiči v lesenih barkah: mali univerzum, ki se večer za večerom srečuje na tem trgu. Ne slišiš zvoka televizije iz odprtih oken, ne obstaja kaka policijska izpostava (in lahko zato večina tukajšnjih avtomobilov kroži brez registrske tablice, ko pa so za odpad, se jih kratkomalo parkira kje ob cesti za vekomaj), obrazi teh nekaj tujcev, ki se tu ustavijo, vaščanov niti ne pretirano zanimajo. V naši vasici s petnajstimi hišami te vsi pozdravijo, otroci, nekaj dolgolasih metalcev in starke v črnini. Potem pa žive svoje življenje naprej, ne obstaja tista radovednost, ki sem jo občutila npr. na italijanskem jugu.
Včasih se tako zgodi, da moraš nekoga srečati, ali se moraš znajti v nekem kraju, v nekem prostoru, da ti potem noter nekaj klikne in pustiš kraju ali tuji kulturi, da se ti približa. Ne braniš se več. Tako je bilo pred toliko leti v VValesu: po začetnem mesecu, v katerem sem se branila učenja valižanščine in si raje na vse kriplje prizadevala, da bi vežbala "v življenju itak veliko koristnejšo angleščino", sem mo-
rala na obvezen "Vikend učenja valižanskega jezika" v vasico ob morju. In takrat, ko sem videla, kako si toliko odraslih prizadeva naučiti se tega jezika, ko me je presenetila ponudba lahkotnega učenja valižanščine ob igri, kozarcu piva v pubu in sproščenega druženja na trati, mi je nezavedno nekaj tu notri kliknilo. In sem se vdala, začela sem spoznavati nekaj, kar se mi je do meseca prej zdelo "za življenje v Italiji povsem nekoristno" in kar mi je omogočilo, da sem se ravno zaradi tega "nekoristnega" tudi v mnogočem spremenila.
Tokrat je v meni nekaj kliknilo v majhni sobi tega večjega zaselka na otoku, ki služi kot turistični urad. Spraševala sem o trajektnih povezavah s kopnim (le nekaj na teden), o možnih povezavah s sosednjimi otoki (ki ne obstajajo), o vodenih ekskurzijah bližnjega otočja (ki so obstajale do lani, letos pa ne več), o drugi strani otoka (ki je povsem divji in nenaseljen). Fant mi je prijazno odgovarjal in predvsem izustil stavek, zaradi katerega se je v meni nekaj premaknilo:
"Še dobro, da imamo povezavo s kopnim večkrat na teden, pred petdesetimi leti je trajekt vozil le enkrat tedensko". Takrat sem spoznala nekaj, kar me je presenetilo: željo, da spoznam tukajšnji svet, navade teh ljudi, ki večer za večerom videvajo vedno iste obraze in se kljub temu vedno, neprestano pogovarjajo. Sprašujem se: "Kaj si pripovedujejo, ko pa se njihovo življenje vrti okrog tega malega portiča?!" In isti hip pomislim, kako je naše življenje nasičeno z vsem; ne predstavljamo si več nezmožnosti internetnega povezovanja, atrofiziramo se z neselektivnim buljenjem v televizijo, po nekaj letih se ne držimo več za roko, naši otroci se mogoče ne igrajo več skrivalnic. In tudi, če vem, da bi tu ne mogla dalj časa živeti, vem tudi, da sem temu zidku na trgu pred portičem hvaležna, ker mi je pokazal, kako smo v naši neprestani sli, da nekaj naredimo, da nekam odhitimo, da odjadramo drugam, da naredimo toliko in toliko milj in obiščemo to in ono, pozabili dopustiti, da se nas vsaj za hip dotakne duša kraja in njegovih oseb.
ČLOVEK JE PRISTAL NA LUNI? DA, DA, NEDVOMNO.
Gospod Putin se bo moral sprijazniti s kruto usodo. Doma se bo v naslednjih tednih lahko jokal. Na vrhu G8 je namreč Bush zelo jasno povedal, da noče, da bi se ruski predsednik igral na njegovem peskovniku. Putinu žal ne bosta pomagali niti kriljenje z rokami in in trmoglavo ihtenje. Gre za dva zelo trmasta dečka. Navadno je tako, da, kar želita doseči, to tudi dosežeta. Na tak ali drugačen način. Zakaj ne, tudi z vojaškimi letali in preventivnimi akcijami. Saj poznate bistroumno geslo iz oglasov ene od zobnih past: »Bolje je preventivno ukrepati kot zdraviti.« Očitno sta si predsednika enotna v skrbi za zobno higieno. Kljub tej enotnosti pa jo je ameriški prvi mož ruskemu kolegu lepo zagodel na zadnjem vrhu G8. Prijatelja George W. in Vladimir sta namreč prijateljsko kramljala o tem, ali naj se Rusija pridruži bogatim prijateljem v elitni trgovinski organizaciji WTO. Očitno ni šlo vse po načrtih. George noče Vladimira v svojem elitnem klubu, ki določa trende svetovne tržne ekonomije. Zakaj? Gre
Prijateljstvo v peskovniku
za kako zamero? Morda ob zadnjem obisku v Rusiji Busha niso sprejeli v najbolj luksuzni sprejemnici? Zamere so pač zamere. Ampak, zadeva je res čudna. Ko gre za preventivne ukrepe, sta Vladimir in George W. vedno zelo enotna. Boj proti terorizmu, izkoreninjenje najhujšega zla, obramba demokratičnih načel: gre za fraze, ki si jih predsednika vedno izmenjujeta s širokim nasmehom na obrazu. Na eni strani vpijejo »Dajmo jih, teroriste čečenske!«, na drugi »Dajmo jih, teroriste talebanske!« in si ob tem stiskajo roke. In so najboljši prijatelji.
Berlusconi, tesen Bushev zaveznik, je dejal, da so ruske akcije proti Čečenom upravičene in da je Putin zgleden demokrat. Putin, bivši KGB-jevski agent v času sovjetske diktature, modro in pametno upravlja državo. In, tako Berlusconi, ni komunist! Ker je razumel napake iz preteklosti in je opravil strmo pot spreobrnitve. In je danes junak, ki se bori proti terorizmu. In vsi skupaj se
kot velika družina zberejo na srečanju G8 in milostljivo posvetijo dnevni red problemom na Bližnjem vzhodu med Izraelom in Libanonom. Bush in Putin, najboljša prijatelja, seveda skupno obsojata podla dejanja države ceder. In prizadevanjem za vzpostavitev miru se seveda pridružuje tudi Italija, ki mora po petletnem obdobju neprepoznavne zunanje politike spet stopiti na plan. In Prodi je to storil z velikim medijskim pompom. Predlagal je, naj pomembno mesto med mirovnimi posredniki v vojni med Libanonom in Izraelom prevzame Iran. Seveda! Domislica pa taka: kot bi predlagal, naj bo predsednik sodišča, ki preučuje italijansko nogometno afero, Luciano Moggi. Enkratno! Putin in Bush sta se še naprej pogovarjala. Kot velika prijatelja. Fotografi so ju ujeli, ko sta se vozila z električnim avtomobilom, ki ga je upravljal sam Putin. Putin je namreč v nasprotju z Bushem velik naravovarstvenik: poleg tega, da je odobril Kyotski protokol, se
vozi tudi z avtomobilčkom, ki ne onesnažuje. Ko sta se prva moža ZDA in Rusije začela pogovarjati o WTO, pa se je temperatura naenkrat spremenila. Ohladilo se je. Bush je postal trmast in ni mu bilo več do tega, da bi se vozil naokoli z električnim avtomobilčkom. Putin pa je nekoliko ponorel, ker mu je prijatelj George prepovedal vstopiti v klub posvečenih. Zakaj? Bogve... Rusija postaja ekonomsko vse močnejša. ZDA pa bi morale biti po padcu SZ edina supervelesila. Pa ni tako... Globalizacija kaže svoj obraz. Ameriki vse hujšo konkurenco delajo Kitajska (letna rast BDP tam nekje okoli 8%), indijska polcelina in nazadnje tudi Rusija. Vse tri države so bogate s surovinami, hkrati pa veselo izkoriščajo delovno silo proti vsem demokratičnim standardom. Proizvodnja stane malo, cene so konkurenčne in tržišče na vse to dobro reagira...
Bush se boji za svoj peskovnik in trmasto vztraja, kljub temu da je Vladimir njegov prijatelj. Peskovnik globalne tržne ekonomije pa je samo eden.
Andrej Čemic
Mladinski dom
SLOV I K
ŽELIŠ DOPOLNITI SVOJE ZNANJE IN RAZŠIRITI KULTURNO OBZORJE? Prijavi se na
MUL Tl DISCIPLIN A RNI PROGRAM ZA KAKOVOSTNO KADROVSKO RAST Študijski program, namenjen univerzitetnim študentom
Program tečaja:
1. seminarska dejavnost
- trajanje: od septembra 2006 do maja 2007 (60 ur predavanj, vodenih obiskov podjetij)
- lokacija: Gorica, KBcentcr, korzo Verdi, 51 in Trst, sedež SDZPI, ul. Ginnastica 72
2. tečaj poslovne angleščine
- trajanje: od septembra do decembra 2006 (30 ur)
3. delovna praksa v konzorciranih podjetjih in ustanovah
4. Discover Management Program
- Odkrivajmo Management na poslovni šoli za management IEDC Bled
Prijavni obrazci in vse dodatne informacije so na razpolago na spletni strani www.slovik.org. Termin za prijave: 8. september 2006
info@slovik.org
Blagoslovitev novega kombija
Preden so se v ponedeljek, 26. junija, petošolci in nižješolci, ki nameravajo prihodnje leto obiskovati v popoldanskih urah Mladinski dom, odpeljali na Zeleni teden v Kočo sv. Jožefa, je g. Marijan Markežič blagoslovil novi kombi Mladinskega doma. Z božjim blagoslovom bo v prihodnjem šolskem letu varneje prevažal varovance Doma. Za to priložnost so sestavili molitev:
Dobri Bog, vse, kar smo in kar imamo, je dar tvoje dobrote in vseh, ki nas imajo radi. Želiš, da živimo drug za drugega in si tvoje darove med seboj bratsko delimo. Blagoslovi ta kombi in vse, ki
Peš po Korziki (12)
Med morjem in gorami
Tuarelli je bil umirjeno vikendsko naselje. Med sprehodom nisva srečala nikogar, z izjemo malega belega kuštravega psa, ki naju je izza ograje ene od hiš nalajal, kot da je rotvajler. Pred vikend graščino na zavetišču nasprotnem bregu sva že pred sprehodom opazila rdečega ferrarija Testa Rossa. Luksuzni športni avtomobil je pričal o tem, da v njej počiva nekdo, ki v materialistično naravnanem svetu, pred katerim sva bežala, nekaj pomeni. Ferrari je v čistem neokrnjenem okolju deloval kot tujek. S svojo močno rdečo barvo je naravnost bodel v oči in rušil
Midva s Hermanom in nemški kolesar smo jih zanimali le bežno in najraje bi videli, da nas sploh ne bi bilo. Jana, Helga in kolesarjeva sopotnica pa so bile deležne izjemne pozornosti. Tipčki so seveda tekmovali med sabo, kdo bo potegnil bolj šarmantno, bolj carsko potezo. Ker je bilo že na prvi pogled jasno, da so jim žene že preveč pristrigle peruti, da bi lahko postala situacija neprijetna, sem se sproščeno prepustil opazovanju dogajanja ob mizi in neizmerno užival. Mislim, da smo se imeli vsi skupaj fino. Tudi Herman in biker. "Babe" so bile itak nav-
umirjeno barvno ravnovesje. Medtem ko sva se sprehajala, sta do zavetišča pripešačila tudi Herman in Helga. Ob srečanju sta se nama le z veliko muko nasmehnila, saj sta še vedno drgetala v premočenih oblačilih. Obema je bilo videti, da nista med potjo niti najmanj uživala. Jana je Helgi posodila zimske tekaške hlače, saj ni imela punca več nobenih suhih hlač, Herman, ki sem mu ponudil podobno uslugo, pa je rekel, da je O.K., čeprav se mi je zdelo, da gre bolj za moški ponos. Kakorkoli že, prijateljska gesta nas je še bolj zbližala, in ko je bilo vse nared za skupinsko večerjo na terasi, s pogledom na reko, smo skupaj sedli k robu mize. Poleg nas štirih in nemškega kolesarskega para je k mizi prisedla še skupina osmih nizozemskih pohodnikov, starih okrog petdeset, ki so prišli na počitnice brez žena in so se temu primerno obnašali kot vsega "odpičenega" lačni najstniki. Takoj so poskrbeli za bučno vzdušje. Iz pohlevnih levčkov, ki ubogajo na vsak ženin ukaz, so se spremenili v postavne leve, osvajalce ženskih src in korziških vrhov, pa še česa, skratka, "strgali so se s ketne".
dušene nad galantno pozornostjo...levčkov.
Večerja se je proti koncu prelevila v manjšo žurko. Ker človeško telo po pravem fizičnem naporu alkohol bolj slabo prenaša, sem bil po treh malih točenih že malo "out of focus". Nizozemskim "osvajalcem", ki so se hrabro napajali z vinom, so varovalke popustile še veliko prej. Postavna blondinka, ki je prišla pomagat šepavemu oskrbniku, in bi po iz-gledu bolj sodila na kakšno modno pisto v Milan ali Pariz kot v zavetišče v Tuarelli, Bogu za hrbtom, jih je spretno obračala, tako kot je ona hotela.
Na vzhodu se je ves čas bliskalo, s severa pa se nam je z neba nasmihala polna luna. Z večerjo-žurko smo potegnili tja do desetih zvečer in obema se je v spominu zapisala kot eden zabavnejših dogodkov na poti. Ko smo se odpravljali k počitku, je kazalo, da nas čaka prijetna noč z mirnim spancem ob šumenju bližnje reke, a se je vse skupaj sprevrglo v moskitovo pojedino, tako da smo se zjutraj zbudili vsi zabuhli od popikanosti.
/dalje Nace Novak
so nam ga priskrbeli.
Varuj in navdihuj vse, ki se bodo v njem vozili, da bodo spoštovali vsa prometna in varnostna navodila ter drug drugemu lajšali pot do načrtovanega
cilja.
Drug ob drugem naj napredujemo v dobroti, prijaznosti, pravičnosti in potrpljenju.
To te prosimo po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
16 2o.iuiiia2006 SCGVEmil Komel - Snovanja 2006 glas
Na začetku julija so se končala Snovanja 2006
Niz svojevrstnih glasbenih prireditev in tematskih večerov je ovrednotil produkcijo šole Komel
Mladinski zbor E. Komel, Poje vam mladost
Niz enajstih tematsko zasnovanih glasbenih prireditev Snovanja 2006 se je začel 7. aprila in končal točno tri mesece kasneje, 7. julija letos. Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice je tako uresničil in prikazal marsikatero zamisel in pobudo, ki je nastala v učilnicah šole in delavnicah Mednarodnega centra za glasbo in umetnost Arsatelje, s tem pa želel tudi opozoriti na vidni razmah šole v zadnjih letih ter obenem na zaskrbljujoče probleme zaradi prostorske stiske in kritičnega finančnega stanja, ki že več let pesti to pomembno goriško ustanovo. Projekt so finančno podprli in omogočili različni zasebni sponzorji, kot npr. Skupina KB1909, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, Čedajska banka-Kmečka banka, trgovina Bogaro&Clemente, Pekarna Brumat iz Nove Gorice, Pečar Piano center iz Gorice, Kmečko posestvo Edi Keber, K2 Šport in še zlasti Fundacija Goriške hranilnice.
Dne 7. aprila so gojenci šole Komel izvedli izbor iz skladateljske zapuščine primorskega glasbenika Pavleta Kalana in predstavili notno publikacijo Glasbene misli za mladino. V sre-
do, 12. aprila, so se v dvorani Pokrajinskega muzeja na goriškem gradu predstavili obetavni mladi pianisti iz razreda prof. Sijavuša Gadžijeva. V sredo, 19. aprila, je na odru velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž nastopil orkester Srednje glasbene šole Ljubljana z odličnimi solisti (pianista Katja Činč in Anže Vrabec, violinist Domen Lorenz) pod vodstvom Tomaža Habeta. V petek, 5. maja, je občinstvo presenetil s svojim prvim celovečernim koncertom mladi pianistični talent Alexan-der
Gadžijev. V soboto, 6. maja, so
svojo prvo zgoščenko z naslovom Poje vam mladost predstavili pevci odličnega Mladinskega zbora Emil Komel pod vodstvom Damijane Čevdek; gre za sestav, ki je prerasel šolski okvir
ter je na različnih prireditvah in tekmovanjih že prejel laskava priznanja. V soboto, 13. maja, je z izborom skladb renesančnih avtorjev Gallusa, Purcella in Dowlanda na domiselno zasnovanem večeru nastopila Pevska skupina Musicum, ki jo kot mentor vodi Matjaž Šček. V petek, 26. maja, so se gojenci glasbene šole v navzočnosti igralke Antonelle Cerminara in režiserja Diega De Bree na svoj način poklonili solnograškemu geniju VVolfgangu Amadeusu Mozartu na večeru z naslovom
Lieber Wolfi. V četrtek, 8. junija, je z repertoarjem za diplomski izpit nastopil zreli pianist Simone Peraz iz razreda prof. Sijavuša Gadžijeva; rojen v Pordenonu, študent muzikologije v Gorico, je z najvišjo oceno diplomiral 24. junija letos na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini. V četrtek, 15. junija, so se v mestnem Avditoriju furlanske kulture uspešno preizkusili učenci različnih od-
Peter Gus, Musicum
POGOVOR
Ravnatelj SCGV Komel prof. Silvan Kerševan
Je šola Emil Komel še zanimiva in
potrebna za našo manjšino?
Snovanja so uspela. Z njimi je zadovoljen tudi ravnatelj SCGV Komel prof. Silvan Kerševan, več kot 30 let duša glasbene šole in pravi "vulkan" vedno novih zamisli. Formula se mu zdi posrečena in jo namerava predlagati sotrud-nikom tudi v prihodnje, saj odpira nove možnosti in oblike delovanja. Letos se je namreč nabralo nekaj takih vsebin, ki bi jih bilo škoda ne ovrednotiti na primeren način, v programirani in organizirani obliki. "Gre mi za to, da bolj ovrednotimo produkcijo naše šole," nam je povedal, prepričan v to, da bi bilo smotrno izkoristiti isto formulo in bolj organizirano načrtovati nastope že od jeseni dalje. Pomembno je tudi lastne pobude uveljavljati in promovirati, saj npr. "veliko govorimo o slovenski glasbeni literaturi, premalo pa jo ponujamo...
Izdali smo zbirko Kalanovih skladb, ki so res vredne, da bi pogosteje segali po njih, namesto da pogrevamo vedno isto, staro snov." Potrebno je torej iskati kaj novega. Tudi v tem smislu pomenijo tematski večeri zanimiv in ploden pristop.
Prof. Kerševan je zadovoljen z vsemi dosežki gojencev: konec junija je na tržaškem konservatoriju z odliko diplomiral pianist Simone Peraz, dijakinji Harjet Antonič in Noemi Cristiani sta se zelo dobro izkazali na izpitu teorije, že diplomirani pianist Federico Furlanetto je opravil v Vidmu sprejemni izpit za orgle. In vendar je ravnatelj ob koncu šolskega leta resno zaskrbljen: "Sola še nikdar ni bila v takih težavah, kakršne so sedaj." Po eni strani se njeno delovanje krepi, nanjo se vpisuje vedno več gojencev, kar govori o tem, da ljudje cenijo njeno kakovost; po drugi strani pa se napoveduje res vroča jesen, saj "nimamo dovolj učilnic za
otroke. Sola vsako leto težje shaja, ker vsak otrok več pomeni tudi finančno breme za šolo." V zadnjih mesecih so imeli celo vrsto sestankov, in vendar se ni premaknilo prav nič. "Očitno ne smemo biti preveč uspešni!" grenko pripomni. Stojijo pred dilemami, saj nočejo zvišati šolnine gojencem, prav tako grozno bi se jim zdelo ne sprejemati novih otrok. Problem je v tem, nam še pove prof. Kerševan, da so finančna sredstva že 15 let vedno enaka in niso sorazmerno razporejena: "Nekatere šole rastejo, druge gredo navzdol. Treba bi bilo ažurnirati merila in prispevke... Mi smo potrojili število učencev, prispevki pa ostajajo nespremenjeni... Če nam kdo ne bo pomagal, bo počilo..." Zaradi deficita je ves odbor šole Komel v skrbeh; širijo se negodovanja in napetosti, vzdušje res ni rožnato. "Če imamo več kot 300 otrok, ne moremo imeti samo pet uslužbencev. Od tistih, ki so plačani na uro, pa ne morem zahtevati, da delajo zastonj in hodijo na seje... Mladi so brez službe, brez denarja.... Imamo tudi kvalitetne docente, ki pa jih ne moremo zaposliti..." Ker so že številni pozivi in klici na pomoč naleteli na gluha ušesa, se ravnatelj na glas sprašuje, koliko je delo, ki ga opravlja šola Komel, še potrebno in zanimivo za našo manjšino. "Zdi se namreč, da je vse drugo pomembnejše od naše šole." Če bi se politiki malo bolj zavzeli, bi se stvar le rešila, pravi ravnatelj. "Ce se nič ne bo premaknilo, pa bomo zaprli 'barako'." September in z njim začetek novega šolskega leta je pod vprašajem. "Smo na prelomu: ali se kaj reši ali bomo zaprli. Na tak način ne bomo mogli dolgo naprej..."
DD
delkov. V nedeljo, 25. junija, so solisti, komorne skupine, zbor in orkester Arsateljeja pod vodstvom priznanega dirigenta Marca Feruglia razkrili nekaj biserov sakralne glasbe božanskega Mozarta.
Zadnji koncert, z naslovom Glasbene afinitete, pa je potekal v dvorani Pokrajinskega muzeja v petek, 7. julija. Protagonisti srečanja so bili nekateri starejši gojenci oz. učitelji šole Komel, ki se jim je spontano porodila želja po skupnem muziciranju, po tem, da drug ob drugem preizkušajo drugačna glasbena ob-zorja in se obenem tudi	sami
preizkušajo. Zraven so se s	pogla-
bljanjem glasbenih ali drugih afinitet seveda zabavali,
občinstvu pa podarili neobičajno zanimiv koncert. Poseben je bil že zaradi tega, ker nikakor ni šlo za zaokrožen prikaz ustvarjalnosti kakega skladatelja, dobe ali sloga, temveč se je predstavil kot mozaik vpogledov v različne glasbene duše, ki so - skoraj vse - zaznamovale 20. stoletje. Sopranistka Alessandra Schettino in pianistka Neva Klanjšček sta izbrali M. Kogoja in F. Poulenca, pianista Neva Klanjšček in Simone Peraz sta štiriročno izvedla mrke Pagine di guerra Alfreda Caselle, čelist Aleksander Sluga je mojstrsko zaigral sonato Madžara Kodaka, violinistka Clara Bensa in kitarist Franko Reja spevno Paganinijevo sonato za ta neobičajni duo, flavtist Fabio Devetak in kitaristka Martina Ge-reon sta se odločila za brazilsko in argentinsko glasbo Celsa Ma-chada in Astorja Piazzolle, violinistka Clara Bensa in čelist Aleksander Sluga pa sta za konec zaigrala Ravelovo sonato. Torej splet različnih avtorjev iz vsega sveta, splet okusov in afinitet, ki nazorno govori o tem, da je stvarnost šole Komel kar se da živobarvna in slikovita.
Danijel Devetak