142
gradovih sniva, cvetlicam laske boža« in »cekinčke — zlate zvezde — šteje«; je »deseti brat«, ali obenem »kralj v deveti deželi«. Zdi se nam, ko da nam oddaleč zveni iz »Glose«: »Koder se nebo razpenja. ..« Pa tudi tista »O Vrba ...« nam zazveni, ko čilamo »Materi« (sir. 271. Zdi se, da je ta najgloblja, najsilneje občutena. Koliko tragike je v njej! — Zbašnik je spesnil tudi precej erotičnih. Ali kako resno je sodil o teh stvareh, vidimo iz pesmi »Mi« [str. 541: Popotnik pripoveduje o tujih deželah, o ljudeh tam, delavnih, o njih energiji:
»a mi brezdelni, smešni harlekini nikoli  novih  zarij,  solnca  novega  ne
učakamo: saj s kvantami preganjamo spomin si... z brezdeljem in pijačo žalostno zavest zamakamo ...«
Bodi dovolj! Kakšen namen naj ima, da bi še dalje našteval lepote te mlade poezije? Njenega avtorja ni več med nami. Čuditi pa se moramo, da ni v življenju našel vsaj te nagrade, da bi bil videl katero svojih stvari natisnjeno: potrkal je zastonj (potrkal je pač rahlo in najbrž samo enkrat!) na vrata uredništev naših leposlovnih listov ... (Uvod, str. XIII.] Hvaležni smo stricu poetovemu, g. dr. Fr. Zbašniku, da nam je preskrbel to posmrtno izdajo. Zbirka je tudi še v nekem drugem oziru izredno poučna: iz nje namreč vidimo, koliko in s kakšnim uspehom se je rajnik kot dijak učil. Poleg tega, da je bil v vseh predmetih prvi v razredu, s s je silno marljivo pripravljal za slovstveno delo, recimo kar naravnost, za pesniški poklic. Uvod (str. XIVJ nam nekoliko odkriva to skrivnost, kdo so bili rajniku učitelji v poeziji: Župančič, Murn, Ivan Cankar, Golar, Koljcov, 5urns, Richard Dehmel, Arno Holz. Dostavili bi pa še lahko: Silvin Sardenko (n. pr. v »Kmetiških«, III.] ter češki pesnik Machar (»Magdalena«, ki o njej govori naš poet kar dvakrat, str. 52 in 62]. Tudi staro-klasični svet, ki ga je rajnik tako izborno umeval — ko so v 7. razredu čitali rimske elegike, jih je Zbašnik vse prevedel v metrih izvirnika — mu je dal eno misel tam,
ko se primerja z blodečim, večnonemirnim Odisejem (str. 51). Res da se semterlja pozna doba učenja in dozorevanja (n. pr. tista nedoločna bolestnost), vendar pa je pestrost in dovršenost oblike naravnost presenetljiva. Značilno, zelo značilno je tudi, da poudarim še enkrat, to, da nima niti ene pesmi o svojih preganjavcih, o življenju v vojašnici: bil se je preveč zagledal — v čisti svet poezije.
Skratka: pesmi Franceta Zbašnika so prvovrsten, dragocen donesek k notranji zgodovini našega srednješolskega dijašiva v predvojnih letih. Kako bi se bil dalje razvijal, je težko soditi; vendar pa s to knjižico v roki smemo reči:
Ribniška dolina, izgubila si svojega pevca! Mladi poet, ki tiho snivaš v tuji zemlji, preživel boš nas, starce.          j rjebevec
Engelbert   Gangl:   Zbrani spisi za mladino. II. zvezek. Pripovedne pesmi. Drugi natisk. V Ljubljani, 1920. — Zakaj je Gangl označil te« svoje mladinske »zbrane spise« za pripovedne, ne razumem, kajti pripovedna,   naivno pripovedna   ni   nobena. Še tisti o »junaku« ne, ki je prišla kot taka v   berila   in   antologijo   balad   in   romanc (Skel-Wester).   Snovnost   Ganglove   knjige (pod cikličnimi naslovi, ki so, da so, in nič ne povejo: zgode in nezgode, pisano življenje) so motivi, ki smo se jih preobjedli do sita že doli od rieyev, Lebanov preko Stritarja v mlečno kašnost in metuljčarstvo naših dni. Gangl ni izviren, ni nazoren, ni j istinit v čuvstvovanju. Ima edino to vrlino, j da piše Stritarju sorodno mehek in uglajen i ritmični  jezik,   a  brez  prijetne   Stritarjeve domačnostne konkretnosti. V družbi in družini takih mladinskih slovenskih pesnikov mu seveda pristoja naslov nekakega prvaka. A baš zato se zna v bodočnosti kdaj rabiti I Ganglovo   ime   kot   simbolni   termini za   brezkrvnost   narejene   mla-j dinske   pesmi.   Saj ne smem zameriti I Ganglu, da ni v njem božjega daru Levsti- I kovega, očitali pa bi mu smel, da je P0"J kazal tako malo potrebne ambicioznosti, da j I bi si bil izobrazil okus in kritičnoestetsko I sodbo s sistematičnim širjenjem stanovskega I obzorja iz Župančiča, Dehmela, G. Falkeja, I P. Kellerja, Francozov in Rusov, kar bi bil (
143
rnim srtja . pr. a je nosi o je nima h, o za-
i so tranji ašiva
raz-
knji-
pev-:emlji,
/ec.
isi za
Drugi Oangl spise« ti pri->bena. t taka jmanc knjige in nič o živ-Db jedli preko arsivo ren, ni vrlino, iglajen tarjeve in dru-;snikov Drvaka. ij rabiti :rmin mla-:ameriti Levsii-je po-osti, da :stetsko >vskega Falkeja, ir bi bil
svojemu odličnemu formalnemu talentu dolžan, dolžan pa tudi svojemu poslu kot centralna oseba mladinskega slovstva, kot dolgoletni urednik »Zvončkov«.
Dr. I. Pregelj.
Fran Milčinski: Drobiž. V Ljubljani, 1921. Založila Tiskovna zadruga. Natisnila Delniška tiskarna. — Knjiga je ponatis manjših šaljivih in satiričnih črtic iz zadnjega desetletja. Milčinski je v prvi iz 1.1909. isti ko v zadnji iz 1.1920. Prijeten domač šegavež je, vonjivo družinski in lokalen, značilen po svojem vedrem optimizmu, ki tragike prikazovati že iz svoje čudi ne more. Ali je tak pripovednik za našo dobo in naše občutje modern, časoven, ne vem. Da je vzgojen in koristen, je gotovo. Ni globok, a je jasen in etično dozorel, ni ambiciozen, umetniški, a je neposreden, ker je ves domač, umerjen, slov-niško in listkarsko vešč. Ni največji naš duh, a je gotovo naš najboljši humorist in najprisrčnejši mladinski pripovednik. Prav rahlo je v sorodu Murniku, ki pa je estetsko manj izbirčen in včasih vodmatsko ne-vzgojen. Imenoval bi ga slovenskega Pavla Kellerja. Knjige »Drobiž« sem vesel, četudi sem jo občutil v tem svojem in svojih času kot anahronizem...            Df }   pregeIj
GLASBA.
Beležke. Po večletnem mrtvilu se je končno zgodil mal dogodek, ki bo mogel v kratkem v temeljih spremeniti in urediti naše glasbeno življenje. Da se to zgodi, je stvar ljudi, od katerih to z vso upravičenostjo  pričakujemo.
S tem, da je prišla intendanca v roke g. Hubada — g. Govekar se je tudi zanimal zanjo (glej »Slovenski Narod«) —, je prišlo vodstvo gledališč v roke človeka, ki nima tako neumnih ambicij kakor edino mogoči bivši inlendant sedmega reda. Sedaj je mogoče, da postane v gledališčih predmet zanimanja stvar sama. Mogoče je, da se v doglednem času zgodijo spremembe na že napol gnilem telesu, tako da se naša gledališka umetnost enkrat že vsaj začne.  Operacija, ki bo  potrebna  za sa-
nacijo gledališč, bo kaj huda, vendar neizogibna, če hočemo kaj doseči. Treba je, da se koncentrirajo naše umetniške sile, predvsem najboljše, potem pa tudi povprečne, treba pa tudi, da dobimo možnosti, da se ustvarijo nove. Zavedati se moramo nepobitnega dejstva, da imamo lahko v Ljubljani dobro dramo in naravnost sijajno opero. Opustiti se mora seveda priljubljena gesta — po svojem značaju naravnost nesramna —, da pogledamo preko vsega v zrak in rečemo: Kje pa je kdo, ki kaj zna? Treba je nuditi možnost, da se skaže, ali je kaj in koliko.
Naša naloga ni, da vsak korak kogarkoli brez preudarka hvalimo ali grajamo, ampak da ga klasificiramo po našem lastnem premisleku. Javnost mora biti pripravljena, vsako zanesljivo pravilno delovanje podpirati, stvar odgovornih vpostavljencev pa je, da delujejo pravilno. Ne samo, da vse najbolje hočejo, ampak da vse najbolje store.
Želeli je, da se naše idealne predstave o gledališču enkrat začnejo izpolnjevali. Ko novi intendant doseže, da se izpolnijo, bo vsem postalo jasno, da je napravil svoje največje življensko delo.
Noben pevec naše opere ne doseže Pavle Lovšetove v tem, da s svojim petjem ustvari atmosfero, ki izključuje vsako drugo stvar in umetniški interpretaciji tako popolnoma posveti pozornost, da se je navzame tudi okolica. Spočetka je bil njen glas šibak in plah, kakor smo videli pozneje, gotovo zato, ker prej ni bila nikoli na odru. 2e sedaj pa pomeni g. Lovšetova za našo opero interpretacijsko umetnico, kakršno bi lahko iskali. Končno je pevka prišla na svoje pravo mesto. Kajti kolo-raturka v koncertni dvorani ni nikoli tako dobrodošla kakor na odru. Ko človek posluša njeno petje, dobi soroden vtis, kakor če vidi okusno marijonetno gledališče, zlasti če je scenerija tako razumno izdelana, kakor to zna Fr. Klemenčič. Njeno muziciranje z glasom in igranje marijonetk imata nekaj skupnega. Predvsem človeško prikupnost, ki nastane s tem, da se v igri ali petju razodeva okus v malenkostih