Vsak dan se srečujeva, pa vendarle veva tako malo drug o drugem. Pozdraviva se in izmenjavju nekaj vljudnostnih fraz. fido ve, koliko časa bi to še trajalo, če ne bi bilpo naravi precej radoveden. Slišal sem, daje bil veasih izredno aktiven in da je bil že pred vojno član partije. Pa sem ga kar narav-nost vprašal, če bi mi lahko o tem povedal nekoliko več. Nerad je pristal na pogovor, kajti ve, da sodelujem pri časopisu in da kot tak najbri ne morem ničesar ali bolje rečeno skoraj ničesar ohraniti zase. No, prepričal sem ga, da ni čisto tako. Ko pa se mi je zazdelo, da je to, kar mi je povedal, le vredno objave, sva se komaj sporazumela. Pristal je, vendar je postal z besedami nekoliko bolj skop in niso mu šle več tako gladko iz ust.
Franc Intihar, krepak sedemdesetletnik, je bil prvi sekretar partijske celice v Zalogu. Leta 1932, v aprilu mesecu, je postal na predlog Franca Cernega član partije in skoraj istočasno tudi njen sekretar. V celici so bili poleg Černeta in njega še Jože Peršič in Polde Maček.
Zaradi pomanjkanja sred-stev — izhaja namreč iz revne delavske druzine — je bilo treba kaj kmalu s trebuhom za
kruhom. Vseskozi se je sreče-val z izkoriščanjem in se mu je večkrat postavil tudi po robu, vendar se je z delavskim giba-njem srečal šele v Papirnici Vevče. Vedel je sicer tudi ie prej, da so delavci organizi-rani, toda šele srečanje z Joie-tom Mazovcem mu je odprlo oči. Po vojski je začel z delom v partiji. Takral je izhajala razna literatura in treba jo je bilo širiti po najrazličnejših kanalih. Ni mu bilo težko skočiti do Litije, Trbovelj ali Bizovika in tam oddati vse tisto, za kar bi policija do-bro plačala. Ob nedeljah so se sestajali na pokopališču in od tam seje širila prepovedana literatura.
Leta 1933 je bil prvič v rokah policije. Za prvega maja so kurili kres in to je bilo tedaj najstrožje prepovedano. 'Mesec dni je bil zaprt, saj je
Franc Intihar
vseskozi trdil, da ni imel pojma o prepovedi, pri njih pa da kmečki fantje tako vsak dan kurijo, je rekel. Tudi njegova sodelavca Jože Kačar in Joie Aniur sta bila oproš-čena, Franc Taurer in Peter Čermelj pa sta dobila vsak po leto dni. Šesreea, da sepoliciji niti sanjalo ni, daje član parti-
Kerje bil kompromitiran, se je moral za nekaj časa uma-kniti. Sekretar celice je postal Ivan Maček, po njegovem odhodu v Sovjetsko zvezo pa je bil nekaj časa znova sekretar Intihar. A le za kratko dobo. Zaradi bolezni ni mogel več tako agilno delati. Po okupa-ciji je bil nekaj časa komandir zaščitne čete na terenu, vendar je hotel na vsak način v hribe.
Naš pogovor
Vsekakor je bil takrat na te-renu veliko bolj potreben in zato se je s to njegovo odloči-tvijo odlašalo iz dneva v dan. Kmalu je bil interniran in na Rabu jepreiivel nekajstrašnih mesecev. Po vrnitvi se je moral vsak dan javljati deiurnemu v Polju. To pa mu je prišlo celo prav, sajseje kiij kmalu pove-zal s krajevnim komitejem v Polju. Vendar je bil kmalu ponovno interniran, to pot v Dachau, od koder se je vrnil šele 15. junija leta 1945.
Po osvoboditvi je ves čas aktivno delal, hkrati pa se je tudi strokovno in idejno izo-braieval. Opravil je pomočni-ški izpit za galvanizersko in kovinobrusaško          stroko,
končal je tudi srednjo partij-sko šolo. Kljub bolezni ni niti za hip popustil na terenu ne v Papirnici Vevče, kjer je bil vrsto let sekretar.