Jasmin Čaušević

	SKRITI PARADIŽ



	Avtor: Jasmin Čaušević

	Lektorirala: Nataša Koražija

	Grafična obdelava: Sebastjan Auser

	Fotografije: Jasmin Čaušević

	Naslovnica: Jasmin Čaušević

	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje

	Izdaja: 2022, 1. Elektronska Izdaja



	©2022, Jasmin Čaušević

	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti repruduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 131271171

	ISBN 978-961-96068-3-4 (ePUB)





	1. NAZAJ K INDIGU



	Sobota, 28. 10. 2017, marina De L’Etang Z’Abricot Fort de France, Martinuque



	Po dobrih šestindvajsetih urah potovanja od doma do jadrnice po imenu Indigo, ki me je pričakala v marini na otoku Martinik, sem se je končno dotaknil. Srce mi je zaigralo, kot bi po dolgem času srečal ljubezen svojega življenja. Ves ta čas, sedem mesecev in pol, me je čakala osamljena in zapuščena. A zdaj sem tu, zdaj bo drugače. Skupaj sva preživela visoke oceanske valove, neusmiljeno so naju poganjali močni vetrovi in nevihte. Trgali so ji jadra, meni srce, a duše nama niso vzeli. Tudi volje ne. Ko je samevala, jo je dosegel še hurikan Maria. Pričakala me je z odtrgano anteno, odtrganim radar reflektorjem, z natrgano desno pripono, rahlimi lepotnimi poškodbami trupa, v notranjosti je bilo nekaj vode od močnega hurikanskega dežja, itd. »Zalizala« bova bojne rane in se podala kot Don Kihot z Rosinante na novo pot. Nočeva boja, ne z mlini na veter, ne z morjem in ne z nevihtami. Želiva si zmeren veter, zmerne valove in srečno pot do cilja. Ko sva skupaj, sva eno, zaupava si!





	Prve tri dni sem visoko zavihal rokave, saj sem se vrgel močno v delo. Čistil sem barko od zunaj in znotraj, jo brisal, pospravljal po predalih, pral perilo. Začel sem razmišljati, da bom moral v drugo marino in še v kakšen trgovski center. Potrebujem seveda prevoz, najbolje pa bo najeti avto za dva dni. V marini sem srečal prijaznega možakarja, ki je psa peljal na sprehod v pozni večerni uri, jaz pa sem ravno prišel z dolgega sprehoda. Beseda je dala besedo in spoznal sem se s Francozom Gillesom. Ko sem ga povprašal, kje bi lahko najel poceni avto in mu povem, kam vse moram iti in zakaj, se mi je sam ponudil, da me odpelje, saj mora tudi sam v La Marin. Dogovorila sva se kar za naslednji dan. Tako je to, če človek ne »špara« jezika ter si na čisto preprost način poišče znanca in še prevoz hkrati. Naslednji dan sva se z njegovim avtom odpeljala v mesto, obiskala trgovine, skladišča, jaz pa sem nakupil vse, kar sem potreboval. Še novi inox priponi so mi naredili po meri iz stare, kar me je zelo presenetilo, saj sem mislil, da bom moral čakati kakšen dan. No, pa je bilo vse kar hitro gotovo. Novega znanca sem povabil na kosilo, da sem se mu nekako oddolžil za vso prijaznost. Tam sva klepetala in se spoznavala ob pivu še dobri dve uri. Zvečer sva obiskala še supermarket in nabavila živila ter vodo v plastenkah za na barko. Za nameček pa me je povabil še k sebi na katamaran na kozarec vina pred spanjem. Spoznal sem še njegovo ženo Nathalie. Večer je potekal v res sproščenem vzdušju, dokler ni bil čas, da grem tudi sam spat.





	Naslednja dva dni sem montiral vse, kar sem nakupil, in tako je bila barka pripravljena na odhod. Plačal sem še marino, se poslovil od res prijaznega osebja marine, si zvečer naredil še dobro večerjo, saj naj bi bila to poslovilna noč, kajti naslednji dan odplujem dalje.

	Kasneje sem se sprehodil še do katamarana svojega novega znanca, a je žal tudi on odsoten. Morda je samo v službi v pristanišču, kjer si je nedavno našel dobro plačano in prijetno delo. V mislih sem se vseeno poslovil od Gillesa in Nathalie.



	2. OD KARIBOV DO OTOKOV ABC





	Ponedeljek, 6. 11. 2017, marina De L’Etang Z’Abricot Fort de France, Martinuque–Kralendijk, otok Bonaire, 471 NM

	Zjutraj ob 9:15 minut odrinem iz marine. Vem, da bom nekaj časa na vodi, torej nekaj dni in noči. Prijetna enourna plovba skozi plitvine v zalivu Fort de France me popelje v globoke vode Karibskega morja. Spet sva prijatelja z jadrnico in točno vem, kaj potrebujeva. Piha vzhodnik z močjo 15 do 20 vozlov, zato vem, da bo to prijetna pasaža z jadri, postavljenimi v metuljčka. Zapuščam Martinik, zapuščam otok, ki sem ga nekako vzljubil, prav tako pa sem se ga naveličal, kajti na njem sem preživel kar dobra dva meseca.

	Že po prvi uri plovbe v globokem morju se mi nasmehne ribiška sreča in ulovim več kot 70 cm velikega mahi-mahija. Odtrgam mu škrge, temna kri priteče po kokpitu, in ga tako humano in na hitro usmrtim. Potem ga očistim in razrežem. Mesa je dovolj, da me bo ta riba nahranila za vsaj nekaj dni.



	Popoldan mi pasažo na meter in pol visokih valovih pokvari elektrika, saj se mi izklaplja avtopilot. Tako tudi ugotovim, da je motorni akumulator že dotrajan in bo treba kupiti novega. Samo da zdrži avtopilot, to sedaj najbolj potrebujem.

	Prva noč je bila svetla, saj se je luna pokazala po 21. uri, torej po dvanajstih urah plovbe. Do takrat sem preplul že čez 70 NM; opažam, da mi gre lepše od pričakovanj. Lepa noč je, topla in prijetna. Ne spomnim se, kdaj sem imel tako lepo sestavljeno plovbo, s pravim vetrom in prijetnim morjem. Malo sem dremal v kokpitu, malo sem se sprehajal iz kokpita v salon in spet nazaj, dokler se ni naredilo lepo sončno jutro, ki so ga kaj kmalu prekrili oblaki. Temni oblaki na moji levi, tam nekje nad Grenado, so počasi prihajali k meni. Popoldne sem tako doživel prvo nevihto z obiljem dežja in morda le nekaj več vetra. Po dobre pol ure se je vse razkadilo in pokukalo je sonce, ki je kaj kmalu posušilo dežne kaplje. Kot dober ribič z veliko ribiško srečo sem proti večeru ulovil manjšo tuno in spet večjega mahi-mahija. No, ribe bo sedaj res dovolj, saj lovim le za hrano in le toliko, kolikor je lahko pojem.





	Prihaja noč. Tudi ta noč je bila prijetna v zmernem vetru, ki je obljubljal še naprej prijetno pasažo. Z enakim tempom in približno enakim doživetjem sem dočakal še drugo jutro. Ob določeni uri sem pogledal na GPS prikazovalnik in ugotovil, da sem bil drugi dan slabši od prvega, saj sem drugi dan preplul 132 NM v 24 urah, prvega pa kar 142 NM. Pa saj milje niso pomembne, pomembno je, da vse dela in teče, kot mora.

	Časovno se je končal drugi in začel tudi tretji dan na odprtem Karibskem morju; zdaj sem ravno nekje na polovici poti. Nekaj mi ni dalo miru in v roke sem vzel elektro instrument ter se podal iskat pravo napako, zakaj elektrika v akumulatorjih ni v redu. Odklopil sem še na novo napeljan dovod od vetrnega generatorja, nato pa iskal napako. Ti šmenta, našel sem jo! Enaka napaka kot letos januarja na Bequii, ko mi ni hotel motor polniti akumulatorjev zaradi elektro elementa – upora. Hitro sem ga snel in se odločil, da ga naslednji dan zamenjam, saj po kontrolni tabli s kazalniki vse deluje v redu.



	Zvečer se je na hitro stemnilo, pa ne zaradi prihajajoče noči, ampak zaradi megle, ki je naznanjala nevihto. Ta je udarila takoj in v trenutku sem bil moker. Ko je le malo pojenjala, sem se slekel do golega, vzel šampon in se oprhal v dežju. Tako čist in ponovno oblečen v suha oblačila sem šel v kuhinjo, kjer sem si spekel ribji file in si skuhal še pire krompir iz dehidriranega krompirja v prahu. Dobra večerja, ni kaj.

	Dan je lepo tekel in jaz sem napredoval po planu. Če se ne bi veter in morje okrepila, bi bilo še bolje. Še zdaleč pa s svojimi 25 vozli vetra in z valovi, visokimi do 2,5 metra, ni, kot je bilo pri prečenju Atlantika. Sredi noči postanejo valovi drugačni, nekako bolj so kratki in udarjajo z boka, jadrnico pa meče kot lupinico. Še sam sem vsaj dvakrat padel po tleh, zdrsnilo mi je, saj je vse mokro od morja, ki škropi po kokpitu. Poleg tega se je prej naredila še nevihta in s svojim ogromnim in res močnim nalivom poskrbela, da je voda pronicala skozi vse mogoče špranje v barko. Ah, spet bom imel vse mokro tam, kjer ni treba. Vso noč in vse dopoldne me je spremljalo to nevihtno vreme, dokler ta sivina ni odšla nekam drugam, meni pa se je skozi oblake pokazal nihče drug kot sonček.



	OTOKI ABC

	Po 471 preplutih morskih miljah v treh dneh, sedmih urah in tridesetih minutah sem prispel na otok Bonaire. V čudoviti predmestni plaži, v turkizni vodi, sem se privezal na bojo. Najprej sem si naredil nekaj za jesti, spil eno pivo in potem šel spat. A glej ga zlomka, kot da nekaj noče, da bi šel v posteljo. Ko sem ravno zaključeval z delom, se je oglasila vodna črpalka, in to sama od sebe. Čez dobrih pet minut spet. Postal sem bolj pozoren na to dogajanje. Ko pa se je naredilo to naslednjič, sem vedel, da bo spanje za nekaj ur prestavljeno. To se mi je že dogajalo, ko je spuščala kakšna cev za vodo ali pa je spuščalo kje na spoju, po navadi pri bojlerju vroče vode, tam, kjer je voda najbolj vroča. Vse sem premetal, vse pregledal. Vse je držalo, vode ni bilo nikjer videti. Črpalka se je spet oglasila. Tokrat sem šel pogledat tisto, kar je nemogoče, a se kasneje pokaže za mogoče. Zunanji tuš na krmi se je nekako premaknil, da je pri tipalu za spuščanje vode malo stisnilo tipalo, zato je voda kapljala. In ko se je nakapljalo, je črpalka spet načrpala vodo in pritisk v cevi. No, lepo! Vse sem pregledal, kabino, kjer imam skladišče, pa vso premetal, da sem prišel do bojlerja. Glavno je, da sem zadevo uredil. Skladišče je bilo tudi kmalu pospravljeno, kot mora biti, in lahko sem šel spat.



	Naslednje jutro sem usposobil dingija in nanj montiral motor, a ta ne bo vžgal, pa če ga na kolenih prosim. Opravil sem hitri servis, menjal svečko, očistil cevi in jih prepihal. Pametnejši vedno popusti, zato je malce kasneje motor delal! Odpravil sem se na obalo, da bi se prijavil in odjavil na policiji, pa mi je prijazna delavka povedala, da ne delajo, ker je prišla potniška ladja MSC, in da naj se oglasim naslednji dan. Povedal sem ji, da jutri zgodaj odhajam, ona pa je skomignila z rameni in rekla: »Žal.«

	Obrnil sem se in odhitel plačat privez na boji, za katerega sem odštel 21,60 USD za dva dni, potem šel še na holandsko malo pivo, saj sem na Nizozemskih Antilih vendar! Zraven sem dobil geslo za wifi in tako »žulil« tisto dobro 2,4 dcl majhno pivo skoraj eno celo uro. Sledil je še ogled mesta in nato obisk supermarketa. Želel sem kupiti samo kruh, a sem potem nabavil kar nekaj sadja in zelenjave ter drugih malenkosti, ki so se mi zdele poceni.

	Popoldne sem se zapeljal nazaj na barko, se na hitro osvežil v topli morski in bleščeče čisti vodi. Zunaj je 30 °C, morje jih ima 31 °C. No, česa takšnega pa že dolgo ne. Naredil sem si večerjo, prebral nekaj strani knjige, nato si pogledal še film in čas je bil za spanje. Naslednji dan zgodaj zjutraj sem odjadral dalje, proti Curacau.

	Današnji vtis nad mestom Kralendijk me ni pustil ravnodušnega. Mesto je ravno toliko majhno, z nesodobnimi hišami, s preprostimi in prijaznimi ljudmi, da mi je kar težko oditi z njega po dveh dneh. Zakaj pa se ne bi vrnil s Curacaa, ko opravim obveznosti? Naslednji dan spet ujamem ugoden veter, še lepše morje in sonce. Obstaja še kakšna lepša kombinacija za jadranje? No ja, včasih bi prav prišla tudi kakšna družba, a prav zaradi nje se mi je mudilo na otok Curacao.

	Po slabih sedmih urah in preplutih 38 NM sem priplul do vhoda v zaliv Spanish water. V peljarju sem prebral, kako avtor opisuje vhod, kot nekaj zelo zahtevnega. Nekako temu niti nisem verjel, dokler nisem prišel do njega. Na levi so koničaste čeri, ki gledajo iz morja, na desni pa turkizna plitvina, le na sredini je komaj 5 metrov globokega morja. Po sredini kanala je morje dovolj globoko, a te pol milje res nočete prepluti ponoči. Ko sem priplul do marine in sem se privezal, sem sam sebi priznal, da sem bil v tem delu od vhoda v kanal do priveza zelo napet, bolj kot celo plovbo od Bonaira do Curacaa. Hitro sem se oprhal, nato pa prosil marinera v marini, če mi lahko pomaga najti avto, ki ga potrebujem za pot do letališča. Zapeljal me je do najbližje izposojevalnice avtomobilov, kjer sem najel avto za tri dni. Nato sem se vrnil na barko, skuhal kosilo in se zapeljal na letališče po goste. Moji gostje tokrat niso imeli sreče in moja dobra prijateljica je hudo zbolela, tako da smo je nekaj dni imeli celo v bolnišnici, zato bom ta nekajdnevni del enostavno preskočil. Zdaj je že v domovini in upam, da bo z njo kmalu vse v najboljšem redu.

	Iz marine, ki stoji v elitnem delu, imenovanem Santa Barbara, se po enajstih dneh odpravim do zaliva Fuikbaai. Na sliki v peljarju je imel turkizno vodo in lepo okolico, ko pa sem po slabih dveh miljah priplul vanj, je od okolice najbolj izstopala stara betonarna, od turkizne vode pa je zaradi nje ostala le motna voda, ki se tudi pri štirih metrih ni toliko zbistrila, da bi videl do dna, kje je sidro zaoralo v dno iz mulja.

	Malo sem se spočil, nato pa sem šel pisat stroške in delat analizo zadnjih dni. Curacao je velik otok; glavno mesto otoka Willemstad je ogromno ter razvlečeno, šteje pa približno 140.000 prebivalcev. V mestu in nasploh na otoku vlada draginja na vsakem koraku, kar sem tudi sam okusil ali videl. Izposojen avto Kia Soul stane 65 USD na dan, bencin stane 1,05 USD za liter, marina je zelo draga in znese 60 USD na dan, izdelki v trgovini so dvakrat dražji kot pri nas, če ne še več, cene v restavracijah pa so res pretirano visoke, vsaj za tisto, kar ponujajo. Še pivo v najmanjši steklenici, tj. 2,4 dcl, stane od 3 do 5 USD. Pravzaprav cel otok ni nič kaj posebnega niti nima nekakšnih posebnih znamenitosti, da bi lahko rekel, da me je prevzel. Pravzaprav me je bolj razočaral, a na njem sem ostal kar precej dolgo zaradi že zgoraj navedenih zadev.



	Po šestih dneh sem zapustil Fuikbaai in sidral levo v zalivu Spanish Water. Sidro je lepo prijelo v mulju in veriga se je ustrezno zategnila. Jutri grem v trgovino, saj potrebujem kruh, mleko, sadje, zelenjavo in še kakšno malenkost, ki se je porabila na barki. Zanimivo je to, da vsako jutro iz dingi pontona vozi brezplačni avtobus v nekaj kilometrov oddaljeno trgovino Spar ter se po eni uri vrača nazaj v zaliv. Dobra strategija prodajalca z brezplačnim avtobusom, v katerem je bilo vsaj 20 ali več strank.

	Komunikacija s svetom s plovila

	Priplul sem do otoka, enega od mnogih na svoji poti. Najprej je sledilo varno vplutje v zaliv, marino, sidrišče, kamor koli že je. Če grem na sidrišče, poiščem primeren prostor med množico bark, nato spustim sidro in verigo nekje med 5 do 7- kratnikom globine sidranja. Nikoli manj! Dvignem rumeno zastavico ob desni priponi do prvega križa, nato pa se lotim telekomunikacije. Svojim domačim moram javiti, da sem varno prispel, da sem sidran, da je vse v redu z mano. Naj naštejem nekaj komunikacij:

	1. Z mobilnim telefonom slovenskega, domačega operaterja

	To je sicer najlažji in najenostavnejši način. Odvisno pač, v katerem območju se nahajamo, od tega območja pa so potem odvisni stroški. Vzemimo primer karibskega Martinika. Ker spada ta otok k Franciji, je pogovor preko GSM-operaterja enak tarifi EU. Torej ni tako pretirano drago in je tudi najboljša opcija, da se javimo domov, da pošljemo SMS ali da se pogovorimo z glasovnim klicem. A vedno ne gre vse gladko! Internet je čisto druga pesem. Internetno gostovanje ni v sklopu EU, ampak v sklopu 2. območja. Torej je to dražja varianta in tega pač ne bomo uporabljali, zato bomo poiskali wi-fi ali pa si kupili kartico otoškega ponudnika storitev. Na tej strani Atlantika je najboljši ponudnik Digicel, ki je prisoten na vseh otokih.



	2. Uporabimo SIM-kartico ponudnika Chat Sim (www.chatsim.com)

	Tudi sam jo uporabljam že dve leti in za to opcijo imam s sabo še en pametni telefon. Pa saj tudi rezerva mora biti. Moje prvo srečanje z njimi je bilo več kot zadovoljivo. Zasledil sem jih na spletni strani, naročil SIM-kartico za 12 EUR, se odločil za opcijo »no limit chat« cena za eno leto je 12 EUR (v tem delu je samo klepet brez pogovorov). Aplikaciji WhatsApp in Facebookov Messenger delujeta tu zelo dobro, žal aplikacija Viber ne deluje, ker ga več ali manj Digicel ignorira. Plačal sem še paket 1000 fotografij za 12 EUR in poštnino 6 EUR. Torej vse skupaj 42 EUR. Se nabere, a ne? Ampak to je le začetni strošek, nadaljnja uporaba je cenejša. Vseeno vam iz lastnih izkušenj povem, da če je poslanih preveč sporočil v enem dnevu, lahko nastopijo težave. Zakaj? Saj potem to ni klepet brez limita! Točno to! Oni to razumejo kot nekaj sporočil na dan, koliko teh sporočil, vam res ne znam razložiti. A najprej vas obvestijo preko SMS, nato pa vas, če tega ne upoštevate, enostavno izključijo iz omrežja in ko plačate novih 12 EUR vas lepo priklopijo s prijaznim pozdravnim sporočilom. Je pa uporaba zelo priročna in prijazna. Vzamemo telefon, se priklopimo na otoškega ponudnika storitev in nato pošljemo sporočilo domov, da smo srečno prispeli. Najnovejše cene in vse ostalo v zvezi s to storitvijo si poglejte na njihovi spletni strani.



	3. Ponudnik satelitske povezave Iridium ali Inmarsat

	Za satelitsko klicno povezavo pošiljanje kratkih SMS-sporočil do 160 znakov in za pošiljanje lokacije uporabljam kot rezervo Inmarsat-2 satelitski telefon, ki omogoča tudi branje in pošiljanje e-pošte. Vendar pozor! Ta storitev je preko slovenskih ponudnikov mobilnega omrežja zelo draga, ravno tako za tiste, ki vračajo klice na to satelitsko omrežje. Lahko pa preko evropskih ponudnikov kupite SIM-kartico Inmarsat in izberete dve možnosti za uporabo tega telefona. Prvo je predplačniško razmerje, kjer kupite bon za 50, 100, 250, 500 ali 1000 enot, kar je veliko ceneje kot je pri ponudniku vaših mobilnih storitev (približno petkrat ceneje). Cena predplačniškega bona za 100 enot stane pri takšnih ponudnikih približno 120 EUR. Ena enota je 1 minuta satelitskega pogovora ali 0,5 enote za SMS in lokacijo. Torej če se lotimo malo matematičnega izračuna, vas bo klic iz satelitskega telefona kamor koli po svetu stal 1,20 EUR, kar pa pomeni še nekaj: ne samo da je ta klic veliko cenejši od domačih ponudnikov satelitskih storitev, ampak je tudi cenejši od storitev GSM-omrežja za območje 2 in naprej. Ta satelitska povezava deluje na kopnem kot tudi sredi oceana, ko ste oddaljeni več 100 NM od kopnega. Meni osebno je v kritičnih trenutkih že večkrat prišla prav. Ko jo potrebuješ ob kakšni okvari na barki, ne sprašuješ, koliko bo stal pogovor ali SMS. Cene satelitskih telefonov in ponudnikov storitev si oglejte na internetu.



	Druga opcija satelitske povezave je vedno bolj priljubljena - naprava IridiumGo. To je modem (cena modema okoli 820 EUR in pada), na katerega lahko priklopite pet pametnih naprav, torej vaših lastnih pametnih telefonov ali tablic ter aparatov vaše posadke. Pomembno je, da imate na njih instalirane Iridium aplikacije, ki preko njih povežejo telefon z modemom. Tukaj se spet poraja vprašanje, kaj je tu dobrega. Pravzaprav je tukaj prva dobra stvar že sama misel, kaj vse nudi ta naprava. Spet imamo dve možnosti uporabe vsega, kar nam nudi ta modem; prva je predplačniški paket z opcijami po izbiri ali pa letna pogodba z mesečno naročnino 150 EUR, ki vsebuje neomejeno število SMS-ov in pošiljanj lokacije kjerkoli po svetu. V to ceno je vključena neomejena internetna povezava preko satelita. Vendar tu se vse malo zalomi, saj se povezava večkrat prekine, pa še počasna je kot tisti prvi modemi, ki so še žvižgali. Brskanje po internetu, socialna omrežja ter vremenske aplikacije za enkrat tu še pozabite. Tega žal še Iridium ne zmore, saj je vse skupaj več ali manj v povojih. Dovolj dobro deluje preko aplikacij, ki so v povezavi z Iridiumom. Je pa vsekakor dobro za spremljanje vremena preko Grib datotek, pa pisanje e-pošte (najbolje brez večjih prilog in sličic, da modem ne nalaga celo noč). Poleg tega je v tej naročnini še brezplačnih 150 minut satelitskega pogovora, ki ga lahko opravimo kamorkoli po svetu. Že sam pogovor je tukaj več kot poceni, saj stane minuta pogovora 1,00 EUR. Poleg tega lahko prejemate brezplačne SMS-je, ki vam jih lahko domači in prijatelji pošiljajo preko spletne aplikacije, saj to tudi njih nič ne stane. Ampak zakaj bi se sploh lotili tega, če pa lahko več napišejo preko e-pošte, ki je v neomejenih količinah zastonj za oba. Vsekakor možnosti je še veliko, jaz sem le naštel in opisal tiste, ki jih sam uporabljam in jih imam na krovu svoje barke. Nikoli ne vem, katera opcija pride prav, in če ena opcija zataji, mi še vedno ostane na razpolaga druga. Nesreča pač nikoli ne počiva in želim si, da nesreč ne bi bilo, telekomunikacije pa naj uporabljamo samo za lepe stvari in dogodke. Morda že za to, da komu od domačih povemo, da ga imamo radi, da ga pogrešamo in podobno.



	Ker je tukaj na Curacau vse dražje kot na Bonairju, se odločim, da zaplujem nazaj. Hmm, tega pa še nisem nikoli počel, da bi jadral nazaj, a očitno je to tudi dobro enkrat narediti. Poleg tega se mi v glavi porajajo nekatere stvari in morda bom za nekaj dni odletel domov, barko pa pustil v tukajšnji marini, ki je veliko cenejša kot na Curacau. Mojo sidrno verigo je napadla rja; novo bo najbolje kupiti kar tam. Po 38 NM sem do mesta Kralendijk priplul v dobrih devetih urah, proti vetru, toku in valovom, direktnimi v nos. Ves čas je delal motor in kljuboval naravi. Privežem se na prosto bojo in počakam na naslednji dan, da obiščem trgovino z navtično opremo. Tukaj me je pričakalo presenečenje. Verige nimajo na zalogi, jo pa dobijo v roku petih dni, cena pa je 5,80 USD za čevelj (30,5 cm) pocinkane 8-mm verige. Ojoj, kako je šele tukaj vse drago! Ničesar mi ne boste prodali!



	Nekaj naslednjih dni sem se družil s tukajšnjimi ljudmi, nekaj tudi z jadralci, ogledal sem si celoten otok, a moja nemirna duša mi spet ne pusti ostati na enem mestu, zato odjadram v dobrem vetru proti malemu Curacau. Le 6 NM stran od otoka Curacao leži otoček Klein Curacao ali mali Curacao. Pravzaprav je to nenaseljen otoček in največja turistična točka Curacaa. Čeprav otok meri komaj nekaj več kot 1,5 km2, je na njem svetilnik, nekaj turističnih koč iz lesa in palminih listov, ki so odlična in edina senca proti močnemu soncu. Otok ima čudovito in na oko skoraj neskončno plažo iz bele mivke. Voda je v priobalnem pasu v širini 50 m kristalno čista in turkizna. Globina v tem delu ne sega več kot 8 m, nato pa se strmo spusti v modre in temne globine. V teh globinah je veliko podvodnih jam, najbolj poznana in od potapljačev obiskana pa je Shark Cave, ki leži na 47 m globine. Pravzaprav je podmorje okoli otoka raj za potapljače.

	Na otok sem priplul sredi dneva, ko so bile vse boje že zasedene, zato sem začasno sidral prav na robu, kjer se dno strmo spušča v globino. Sidro je sicer dobro prijelo v peščeno dno, a ker je spodaj pod peskom kamnita plošča, sem se zavedal, da je to sidranje lahko samo začasno in ob res lepem vremenu in mirnem morju, kakršno je bilo prav zdaj. Najbolj srhljivo se je bilo spustiti po stopnicah iz barke v vodo. Malo mi je žal, da sem si ogledal film 'Globoka modrina', ki me je spominjal prav na to globoko modrino in misel na jamo morskih psov, ki me res ni pustila ravnodušnega.

	A nekako sem moral priti do plitve in turkizne vode, zato sem film in morske zveri izpustil iz scenarija ter se prepustil lepotam tega otoka. Sam otok ima čudovit in barvit podvodni svet. Na stotine tropskih rib vseh velikosti in oblik so me pri snorkljanju navdušile. Fotografiral in snemal sem ter z navdušenjem spremljal vsak gib rib, morskih skatov, morskih listov, rakov in drugih živali. Najbolj so me navdušile želve vseh velikosti, ki jih je kar precej in mirno plavajo ob ljudeh. Ker je otok zaščiten pred ribolovom, se ribe ne bojijo ljudi in so bolj ali manj navajene na njihovo prisotnost. Ob tolikšni količini rib sem večkrat pomislil, koliko bi jih lahko imel na krožniku, če bi jih lahko lovil s podvodno puško. A tokrat bo na jedilniku kaj drugega in sem se moral zadovoljiti z obrokom brez ribe.



	Čez dan je na otoku vsaj pet ali več turističnih ladij in katamaranov, ki pripeljejo turiste na ta »sanjski« otok. Več sto ljudi izniči ta čar otoka, sploh zaradi hrupa in zaradi glasne glasbe, ki se razlega iz teh velikih plovil. Turistom je treba ugoditi z glasbo, ugodjem, hrano in pijačo, če so jim že zaračunali 60 USD po osebi za celodnevni obisk otoka. Pozno popoldne, ko razen kakšne jadrnice ali katamarana ni drugih, pa postane otok spet sanjski. Čudoviti so sončni zahodi, čudovit je pogled na to neskončnost, na to vodo, v katero pade sonce in ga za ta dan ugasne. Zvečer je na otoku mir, sliši se le rahlo šumenje vala, ko se dotakne peščene obale. Če Curacao ne bi imel tega otočka, ne bi imel niti fotografij čudovite plaže. Vsaj nekaj, kar je popravilo oceno celega otoka Curacao, vsaj nekaj, kar se splača obiskati. Zato sem na tem otoku ostal kar nekaj dni in se prepuščal lepotam tega antilskega bisera.

	Pričelo se je vetrovno vreme, zato se odločim, da se vrnem na otok Bonaire. V tem času sem se z nekaterimi podjetji dopisoval preko elektronske pošte in jim ponudil nekaj svojih knjig, ki bi jih lahko podarili poslovnim partnerjem. Poleg tega sem bil že kakšni dve leti v dogovoru s slovenskim podjetjem VesselSpa, ki mi je v pisnem dogovoru ponudil delni popust na aparat Rainmarin za razsoljevanje vode. Zato sem pobrskal po internetu in videl, da je marina na otoku Bonaire ena najcenejših, poleg tega pa sem našel »last minute« letalsko vozovnico, ki sem jo kupil preko spleta.

	Tokrat sem imel za plovbo proti otoku manj vetra, zato tudi manj valov, tok pa je bil zmernejši. V nekaj urah sem pristal na boji, se privezal in že sem se začel zanimati, kako je z začasno odjavo na uradih tega otoka. Tudi v marini sem rezerviral prostor za Indigo in se nekako pogodil za dokaj dobro ceno priveza. Zapuščam tople tropske kraje in počasi odhajam domov na hladno, a bo vsaj toplo pri srcu, saj bom doma za novoletne praznike.



	Petek, 19. 1. 2018, Velenje – Kralendijk, otok Bonaire

	Po nekaj dneh sem spet na letalu, na eni od klasičnih relacij družbe KLM, Brnik – Amsterdam – Bonaire. Na zadnji postaji, Bonairju, se malo zalomi, saj ni moje prtljage. Bravo! Obljubijo mi, da bo prtljaga naslednji dan tu. Dobro, samo da bo res, jim zažugam, potem pa napišemo zapisnik in s taksijem se odpravim v marino.

	Indigo me pričaka v dobrem stanju, kot da bi bil opran in očiščen. Kasneje od soseda na pomolu izvem, da je v zadnjih dneh deževalo, pravzaprav so se razvile močne plohe, ki so trajale po pol ure. No, zdaj vem, zakaj je barka tako čista! Popravim in opravim še nekaj del na jadrnici in še vedno čakam prtljago.



	V ponedeljek zjutraj mi po e-pošti javijo, da je prtljaga prišla in naj pridem ponjo, saj jo moram pokazati carini. Ko sem prišel na letališče, sem tam čakal 6 ur, da so mi jo izročili, nato pa dejali, da je vse v redu in da ni treba čakati carinskega pregleda. No, pa so me malo »viju-viju«. Vam napišem pritožbo! In sem jo, res! Pa še zahtevek za povračilo stroškov. Upam, da kaj zaleže. Naslednji dan se odjavim na policiji in carini, jutri pa še plačam marino, dotočim gorivo in potem gre zares: grem tja, kjer sem že bil, na otok Curacao, nato pa dalje. Zato se popoldan še zadnjič sprehodim po otoku in si v fotoaparat shranim spomine.





	Sreda, 24. 1. 2018, Kralendijk, otok Bonaire–Curacao





	Končno! Prišel je dan odhoda. Vremenska napoved je dokaj zmerna za te otoke, kjer vedno piha veter. Vetra naj bi bilo do 22 vozlov, valovi pa bi dosegli 2,2 metra. Nič posebnega, bi rekli. Takoj ko pridem iz zavetrja otoka, malega Bonairja, res zapiha in pokažejo se tudi valovi. Nekako malo manj kot po napovedi, zato mi je še realna slika ljubša kot pa napoved. Z zmernim pasatom ter metuljčkom v jadrih plujem proti otoku. Indigo pluje s tokom, vetrom in z valovi. Zato hitrost ne pade pod 6,5 vozla, dosega pa vse nekje do 7,8 vozla. Po tako hitri plovbi za naju z Indigom sva v dobrih petih urah preplula 37 NM do zaliva Fuikbaai, kjer sem sidral in si rekel, za danes bo dovolj. V mirnem zalivu bom prenočil in grem jutri naprej.

	Zjutraj zapustim miren in varen zaliv ter se v umirjenem vetru dvanajstih vozlov odpravim proti današnjemu začrtanemu cilju, zalivu Santa Cruz. Plovba je že skoraj malo dolgočasna, saj piha vzhodnik, valovi pa so do enega metra visoki. Z razvito genovo, na katero sem pričvrstil tangun, dosegam hitrost 6 in več vozlov. Prijetno je in prav čutim to morje, enako, kot sem čutil Jadransko morje in plovbo ob njegovih otokih. Pod mano je globina nekje 700 metrov, čeprav plujem pol milje od obale.



	Nekje na pol poti zaplujem pod siv velik oblak in čez nekaj časa me poškropijo dežne kaplje. Ni jih bilo veliko, a za vsak primer sem si pripravil nepremočljivo jakno. Veter se okrepi in zdaj piha 22 vozlov in več, smer pa je SV. Skrajšam jadro in ga preusmerim na drugo stran, zato Indigo poleti s hitrostjo 7,4 vozla. Še malo zvijem genovo, in ko sem na 6,4 vozla, se počutim že bolje. Po 28 NM le priplujem v zaliv Santa Cruz, ki pa je prazen. Pred mano je le peščena plaža z nekaj palmami in spremnimi objekti, ki jih uporabljajo potapljači, saj je tu potopljena manjša ladja. Sidram na 5 m globine, veter pa še vedno piha od 18 do 21 vozlov. Vetrni generator se obrača in vem, da bo v mojih štirih akumulatorjih dovolj elektrike.

	V čisti in bistri vodi se kasneje potopim do sidra in se prepričam, če je le-to dobro vkopano v pesek. Nastavim še sidrni alarm na pametnem telefonu in si skuham kavo ter malo kasneje še pozno kosilo, ki bo tudi danes brez ribe, saj se na dveh različnih palicah in vabah tudi danes ni nič ujelo. Tudi danes bom prisiljeni vegetarijanec. Včasih se spomnim, da zelenjave sploh nisem maral, vse od zelenjave mi je bilo odveč. Vendar se z leti navadiš in danes imam rad vso zelenjavo.



	Petek, 26.1.2018, Santa Cruz, Curacao – Oranjestad, Aruba, 58 NM





	Petek je, zjutraj se še pred bujenjem ure prebudim kot moj vnuk, kadar gre s starši na morje in je ves v pričakovanju, da ga ne bodo pozabili zbuditi. Enostavno nisem mogel več spati, zato sem že ob 5. uri vstal in po popiti kavi ter dobrem zajtrku pripravil barko za plovbo. Zaliv je bil miren, le na obali je nekaj luči nakazovalo, da je zaliv naseljen. Še pred svitom sem dvignil sidro in se odpravil proti otoku Aruba. Veter je bil spet malo močnejši, kot je bil napovedan, zato pa so bili valovi manjši, a veliko bolj neprijazni, saj so me tolkli z boka in plovba je bila, kot rad rečem, »very rolly«. Že dolgo ne tako »rolly«. Nadel sem si rešilni jopič z Epirbom, se priklenil s pasom na vrv za varovanje, a se še vedno vseeno močno držal, da ne padem ali se ne udarim. Razmišljal sem, kaj bi bilo, če bi bil sedaj kdo na barki, ki ni navajen takšnega morja, takšne plovbe, takšnih valov. Vem, bilo bi mučno za oba, njega in mene. Zato sem včasih srečen, da sem sam. Iz tega razmišljanja me privabi slika na obzorju. Pokazala se je mavrica in v sivih oblakih nad njo sem prepoznal nevihto, ki se je bližala proti meni. Prišla je, a kot je prišla, je po slabe pol ure tudi odšla. Ničesar pretresljivega ni pustila v meni, enostavno sem jo sprejel kot navadno plovbo ob lepem vremenu in soncu. Vmes sem še nekajkrat s kamero v kader ujel nevihto in si naredil zanimiv filmček. Po drugi strani pa se sprašujem, kaj bom danes jedel za kosilo. Spet zelenjavo? Ne bo nič ribjega mesa? Ne ne bo, ker se noče nič ujeti na moje posebne, ničkolikokrat uspešno preizkušene vabe. Vsaki dve uri sem menjaval vabo za ribe, a nobena ni bila prava. Ribe so bile v vodi, saj sem jih opazil, ko so nad jato rib leteli ptiči in se pognali z glavo kot japonske kamikaze z letali direktno v vodo, da so ob tem ujeli ribo in nahranili svoje lačne želodce. Slika ob prihodu na otok pokaže rafinerijo z industrijskimi objekti, jaz pa sem pričakoval bele neskončne peščene plaže, palme in flaminge.

	Po devetih urah plovbe in po preplutih 58 navtičnih miljah sem prišel na cilj, otok Arubo in zaliv ob glavnem mestu otoka, Oranjestad. Najprej pa moram opraviti obvezno prijavo na otoku, ki pa je tu malo drugačna kot na drugih otokih skupine ABC. Ker je Aruba poznana po množičnem navalu turistov, ki prihajajo s turističnimi in luksuznimi križarkami, sem se moral pred vplutjem v »pristanišče« po radijski zvezi na kanalu 11, najaviti pri tamkajšnjih oblasteh, da bi najavil svoj prihod in dobil dovoljenje za vplutje.

	Po prejemu le-tega sem moral z barko vpluti do rumeno označenega mesta in jo privezati na pomol, kar za enega samega člana posadke ob močnem vetru 22 vozlov res ni lahko. Tukaj uradniki pridejo do barke in na barki sem moral izpolniti nekaj obrazcev, ter vpisati vanje obvezne podatke. Ta čas sta uradnika sedela vsak v svojem vozilu, ter klepetala in pisala po svojem telefonu. Po prejemu obrazcev sta odšla v svoji pisarni, ter se kmalu vrnila s potrjenimi dokumenti. Čeprav sem mislil, da bo tukaj potekal dolgotrajen postopek prijave, je bilo vse opravljeno v slabih 45 minutah. »I love Aruba!«

	Kasneje sidram desno od glavnega porta, kjer sta privezani za pomol strašili dve ogromni križarki. Kljub temu da sem sidral v plitvem, na slabih štirih metrih globine, sem zaradi močnega vetra spustil v vodo 8-kratnik verige. Veter ne pojenja, zato spet nastavim sidrni alarm na telefonu. Kuham si pozno kosilo, nad mano pa skoraj vsakih 15 minut pristane letalo. Takoj ob meni je pristajalna steza in očitno je otok oblegan s turisti.



	Novo sobotno jutro. Danes sem se pozno prebudil, čeprav zunaj precej piha. Mislil sem, da veter pojenja, pravzaprav pa se je še okrepil. Gledam vremensko napoved, ki za danes napoveduje veter do 22 vozlov, pravkar pa sem izmeril skoraj 33 vozlov. Popoldan ga je še malo več. Letala s turisti, željnimi Arube, imajo zamude, nekatera ne vzletijo, nad našimi jamborji pristajajo le velika. Na sidrišču ostajamo vsi na svojih barkah, vežemo dingije in pospravljamo tende. Če bi šel zdaj z dingijem do obale, me sunki vetra potegnejo do Kolumbije. Ne, hvala! Zamotim se z delom; ker nimam kruha, ga zamesim in spečem v pečici ter naredim pozno kosilo. Vsaj elektrike imam dovolj, vetrnica dela na polno, vodo pa si že jutri naredim, saj imam svojega Rainmana.

	Zvečer sedim za mizo, pred mano je prenosnik in pišem, torej delam. To moje potovanje počasi postaja nekakšna služba in ni več samo užitek: članki za časopise, zgodbe, knjige, predstavitve knjig, predavanja, prodaja knjig ipd., pač res neke vrste delo. In od vsega tega je najbolje to, da imam res dobro pisarno.

	Danes mi je zmanjkalo vode v zadnjem tanku, pa tudi s pitno vodo sem bolj na tesnem, razen obvezne rezerve seveda, ki se je ne dotikam, razen v sili, ko bi šlo nekaj narobe. Rezerva pa je pri meni v obliki 100 litrov vode v sprednjem tanku in 50 litrov pitne vode v plastenkah. Danes je že devet dni, kar sem jo zadnjič natočil, in če se zaveš, da si jo lahko sam pridelaš, potem nisi z njo preveč varčen. Tokrat si jo bom proizvedel prvič in priznam, nekoliko treme je v meni prisotno. V kokpit postavim svojega Rainmana in ga poženem. Dela! Prvi liter pitne vode steče nazaj v morje, potem pa jo poskusim še sam. Dobra je! Natočim si 150 litrov v tank, 30 litrov pa v plastenke - te bodo moja pitna voda. Skupaj 180 litrov vode se je torej nateklo v dobrih dveh urah in pol. Hondin motorček je za to porabil točno 1,5 litra bencina, kar me tukaj stane 1,39 EUR. Točno toliko, kolikor v tukajšnjem supermarketu stane 1,5-litrska plastenka vode. Vodo za gospodinjstva na otoku proizvajajo na enak način kot jaz, z desolinizacijo. Vso ostalo vodo v plastenkah pa pripeljejo od drugod. Vse skupaj še pospravim in življenje na barki se spet normalizira. Lepo je biti neodvisen. Tudi z elektriko je tako. Barka že ni bila priključena na elektriko točno 61 dni. Sončna celica in vetrni generator polnita akumulatorje, da imam jaz ves čas neomejeno brezplačno elektriko.



	Med predelavo vode sem še zajtrkoval in v nedeljo pečen domač kruh je res dober. Malo se že pozna, da imam zaradi svojega dedka, ki je bil pek, pekovske gene. Včasih nekatere stvari pač ne gredo na silo, zato sem še vedno na sidrišču in ne morem naprej. Še nekaj dni bo tako. Tudi danes piha močan veter in se nikakor ne umiri. A to ne moti velikih potniških križark, za katere je Aruba le ena od postojank, da pristajajo na doku Oranjestada. Danes so tu kar tri v eni vrsti, vse tri na enem pomolu. Aruba je že tako majhen otok, dolg 30 in širok komaj 9 km. Je zelo gosto naseljen; ima čez 100.000 prebivalcev ter gosti mnogo hotelskih turistov. Danes je zaradi potniških križark tu še kakšnih 8.000 ljudi več. Prav zdaj, od januarja do aprila, je najvišja sezona, plaže z belim peskom so oblegane, povsod je slišati glasbo, zvečer pa se vidi in sliši kar precej reševalnih vozil na nujni vožnji.

	Danes je tu še poseben dan, saj se vsak torek organizira Bombini festival glasbe, hrane in ročnih del. Da je večer v Oranjestadu še bolj barvit od barvitih svetlobnih napisov, luči in še česa drugega, skrbi za to mavrični avtobus imenovan Kuku Konuku. Vsak večer organizirajo ogled mesta in nato vas odpeljejo na nepozabno večerjo. Največja specialiteta pa so jedi iz morskega psa.

	Ponoči je pihnilo skupaj z dežjem tako močno, da mi je poškodovalo del tende in odtrgalo del inox nosilca. Sreča, da ni trajalo dolgo. Zjutraj sem tako moral vse to popraviti in urediti v prvotno stanje. Včasih si želim, da ne bi s sabo vozil vseh ostankov, ki ostanejo po montaži določenih segmentov na barki. Tako mi je tudi tokrat prav prišel del inox cevi, ki sem ga nadomestil s tistim, ki ga je neurje odtrgalo in ga odvrglo na dno morja. Ta mogočna Aruba, ki jo imajo nekateri za »prestiž«, se meni v teh dneh ne kaže ravno gostoljubna. No ja, vsi niso na sidru kakšnih 250 m od obale, kot sem to jaz. Nekateri to doživljajo v luksuznih plavajočih hotelih - križarkah, nekateri v pravih hotelih, apartmajih ipd. Nekaj pa ta otok le ima: tropsko klimo, dovolj sonca čez vse leto, bele peščene plaže in turkizno morje. Prebral sem, da eno od teh peščenih plaž – Eagle Beach uvrščajo med 10 najlepših plaž na svetu. Sam najraje hodim peš po mestu in si ogledujem lepote, včasih pa naletim tudi na kakšno žalostno zgodbo življenja. Ogledujem si pastelno barvitost fasad poslopij, ki so zgrajena v mešanici holandskega in španskega stila. Je pa to mesto, ki najbolj živi ponoči, saj je v mestu veliko nočnih klubov in igralnic, kjer premožni turisti (največ iz ZDA) zapravljajo svoj denar. Največkrat fotografirana je verjetno rožnata hiša, trgovski center, kakor tudi rožnati flamingi, ki pa jih jaz tukaj še nisem videl. Jutri bo treba v trgovino, kupiti bi moral kar nekaj hrane in drugih stvari, ki so potrebni za nemoteno življenje na barki. Včeraj mi je po drugi peki kruha, zmanjkalo tudi gospodinjskega plina, zdaj imam že prazni dve jeklenki od treh.



	Danes je v Sloveniji kulturni praznik in tudi sam sem se danes spomnil Prešerna. V mislih se mi zapodijo vse kitice Povodnega moža, ki sem se je v osnovni šoli moral na silo naučiti. Še danes jih znam na pamet, čeprav sem del prve kitice znal stresti iz rokava, še preden smo si to balado (do takrat sem mislil, da je to samo rima), začeli učiti v šoli. Le kdo od starejših se ne spomni cigaret F57 in na strani zapisanega dela verza? Zlati časi vam povem. Zlatih časov pa ni tu, čeprav je za nekatere Aruba res zlata. Včeraj in danes spet nisem šel na kopno. Preveč piha, vmes pa me nekajkrat poškropi dež. Danes sem se razveselil 10-dnevne napovedi vremena, ko sem videl, da bo naslednjo soboto tudi zame posijalo sonce. Jupi! Pa saj je toplo in velikokrat sije tudi sonce, ki ga včasih, skoraj na dosegu rok nad Indigom prekrije trup letala, ki pristaja na komaj nekaj sto metrov oddaljenem letališču. In da si ne bi kdo mislil, da pristajata eno, dve letali? Ne, vsaj 20 ali več jih pristane. Prav toliko jih vzleti in ljudje krožijo. Včeraj sem spet čaral in proizvajal vodo. Na eni strani stroj črpa slano vodo, po drugi cevi priteče ven sladka - pitna voda, na tretji cevi pa se izloča sama sol v zrnu za kuhinjo. Ma ne no, to tretje ni res, le bolj slana voda teče nazaj v morje. 200 litrov sem je spet pridelal v slabih treh urah. Presenečen sem, ker je dobra za piti, tudi brez vseh dodatkov. Spekel sem si tudi kruh, tako dobrega si nisem še nikoli. Pravijo, da vaja dela mojstra. In za to plinsko pečico s srednjim spodnjim gorilcem moraš biti res mojster. Marsikaj drugega sem že pekel in vse se lepo speče. Kruh je pa malo drugače peči. Jaz sem malo varčeval pri peke papirju in ga nisem zamenjal, zato sem dobil malo črno skorjo, ki pa na prvi videz deluje, kot bi bil kruh zažgan, a ni. Naredil sem si še dobro pozno kosilo z večerjo in tudi pire krompir z zelišči mi je dobro sedel s fileji ribe. Za danes so vremenarji napovedali veter 22 vozlov s sunki do 25 vozlov, pa so sunki presegli 35 vozlov na sidrišču. Nevihta z dežjem je samo ena od mnogih, in potem se sprašujem, zakaj bi šel na kopno, če za to nimam potrebe. Veliko bolj prijazna je slika sidrišča v soncu pred nevihto, kot tista, ko se naredijo valovi, piš vetra in morskih kapljic pa tišči Indigo nazaj. Kaj bo šele v naslednjih dneh, saj napovedujejo vremenarji veter 25 vozlov s sunki do 30 vozlov. Pomeni to, da bo veter čez 40 vozlov? Počasi razmišljam, da bo treba v vodo vreči še eno 18 kg težko sidro in si tako zagotoviti večjo varnost. Zvečer si pogledam še kakšen film iz svoje kinoteke (s sabo imam za 1 Tb filmov na zunanjem disku), če pa dobim navdih, pa še napišem kakšno stran ali več za moj novi roman.

	Danes opoldan je začelo pri nas pihati konstantnih 24 do 26 vozlov z rahlimi sunki vetra do 31 vozlov. Prav v tem vetru je priplula na sidrišče jadrnica Hallberg Rassy z Norveško zastavo. Mladi par je v tem vetru poskušal sidrati vsaj petkrat, dokler jima ni uspelo, da sta sidrala na idealni poziciji in da se je sidro zarilo v peščeno dno. Ne vem sicer, zakaj sta šla v tem vetru prestavljat iz palube v morje dingija, na katerega sta dala še motor, nato pa se je on odpeljal kakšnih 40 m od barke proti obali, takrat pa se je motor ustavil. Ne bom pretiraval, če bom rekel, da je v naslednjih slabih petih minutah in vsaj petdesetim poskusom vžiga motorja, čoln odneslo 300 m stran od njegove barke. Njegova mornarka je videla, kaj se dogaja, in je začela kričati. Takrat je že iz švicarskega katamarana zaplul večji dingi z močnejšim motorjem proti njemu in ga dosegel ter odvlekel nazaj do njegove barke. No, ravno o tem sem večkrat pisal, kako je treba biti previden pri večjih vetrovih z našimi manjšimi dingiji in motorčki, primernimi za kosilnice. Treba je pretehtati, ali je to početje smiselno, kajti lahko bi se čoln tudi obrnil. Sreča, da se je tokrat dobro končalo. Če bi se to zgodilo meni, le kdo bi priklical pomoč iz moje barke? Od zadaj naprej bom imel v nahrbtniku za vsak primer še ročno radijsko postajo. Če se mi že slučajno zgodi kaj podobnega, lahko pokličem na kanal 16, če pa se nihče drug ne, se javi vsaj dežurni v portu.

	Popoldan sem se lotil likovne vzgoje in slikanja na platno. Kot že nekaj zastavic do sedaj, sem se lotil tokrat še panamske zastavice. Belo platno za zastave (hvala Zvonetu in Tomažu - SVB za platno ter Matjažu – BiggR za robljenje in trakove) sem poslikal in dobil nekakšen precej dober približek zastavice države Panama. Pa sem spet privarčeval 20 USD. Slikam jih z obstojnimi akrilnimi barvami, belih zastavic pa imam kar nekaj na zalogi. Končni izdelek pokaže, da se pri likovnem pouku v osnovni šoli nismo učili tehnike slikanja na platno ali pa sem jaz ravno takrat manjkal. A dosedanja praksa kaže, da še nikjer do sedaj nisem imel problemov zaradi tega. Zato, ko se barva posuši, bo le služila namenu.

	Na Arubi kot vseh drugih otokih v Karibskem morju dajejo velik pomen karnevalu. Ulice so za čas karnevala zaprte, promet po njih ni dovoljen, maske se sprehajajo po celem mestu in se zbirajo na osrednjem trgu, kjer se začne organizirana povorka. Karneval traja nekaj ur, maske pa so več ali manj skupinske in vedno imajo tematiko. Kostumi so zato več ali manj odprti, veliko je bleščic, perja in vsega drugega lepega, kar pomaga narediti masko še lepšo. Ob robu ulic so postavljene stojnice s pijačo, hrano, pustnimi rekviziti in še s čim, vsaka od njih ima svojo glasbo, ki se razlega iz velikih zvočnikov. Povsod je videti tudi veliko turistov in tudi zanje je karneval neke vrste praznik in posebno doživetje.



	Danes sta še tu dve potniški križarki, kar pomeni, da je zato ljudi še veliko več. Najbolje je stati na mestu in opazovati povorko. Večer prinese svoj mir na barki, ogled kakšnega filma in počasi bo treba pod tuš in smuk med svežo posteljnino.

	Rad imam jadranje, nikakor pa ne čakanje, da se vreme umiri, sploh ob kolumbijski obali, kjer bom kakšnih 80 NM stran moral pluti proti Panami. Vsako čakanje pomeni, da enkrat dočakaš, in tako sem tudi sam dočakal dan »D«. Jutri grem na že dolgo pričakovano plovbo, saj se je vreme delno umirilo. Upam, da se ta »delno« čisto umiri do takrat, ko bom jaz na tistem kraju. Popoldan naredim spet slabih 200 litrov vode, tako da imam sedaj polne tanke ter polne plastenke pitne vode. Pregledam še motor, če je vse v redu z njim, pregledam še vrvi ter ostalo opremo na barki, pripravim dokumentacijo za jutrišnjo odjavo pri oblasteh in v poznih urah grem k počitku. Jutri še pred svitom vstanem in odrinem s sidrišča. Čas je že bil!



	3. OD OTOKOV ABC DO PANAME





	Sreda, 24. 2. 2018, Oranjestad, Aruba–Otoki San Blas, Panama, 595 NM

	No, pa je prišel dan »D«. Včeraj mi je kolega Miran Tepeš poslal e-pošto in se malo pošalil, da na barki niso bile alge, o katerih sem pisal na blogu, ampak je začela barka puščati korenine, saj sem že predolgo na Arubi. Malo za šalo, ampak morda pa je vendarle resno mislil.

	Po jutranji odjavi pri carini in policiji, po predanih obrazcih, dobljenem odhodnem žigu v potni list sem ob 9. uri zapustil otok Aruba. Pri vetru od 17 vozlov in valovih med 2 in 2,5 metra je Indigo končno zaplul na nekaj dnevno neprekinjeno plovbo. Dan je minil do popoldneva čudovito, potem pa so se dvignili valovi, in ker so prihajali iz boka, so me valjali. Zato se je tudi avtopilot kar nekajkrat izklopil in odpovedal poslušnost. Do 22. ure sem plul kar precej na SZ, potem pa sem se spustil proti ciljni točki. Tako sem se izognil plitvemu morju in ribiškim mrežam. Noč je bila »very rolly«, pa ne zaradi valov, ki niso presegali dveh in pol metrov, bolj zaradi tega, ker so prihajali z boka. Noč je bila zaradi vetra dokaj hladna, zato sem po dolgem času oblekel tanjšo navtično jakno z dolgimi rokavi. Veter se je okoli ene ure zjutraj celo malo okrepil in nekaj časa držal konstantnih 24 vozlov. Bil sem hiter, zato sem že po prvih trinajstih urah mislil, da bom naredil lasten rekord v preplutih miljah na dan. No, pa se ni izšlo, bilo jih je samo 152,4 NM v prvih 24 urah. Ob deseti uri dopoldan me je presenetil veter, tokrat drugače, saj je le-ta padel na dobrih 7 vozlov in prižgati sem moral motor. Najhuje mi je pluti, ko ni vetra, valovi pa so še vedno dokaj visoki in zibajo barko. Kakor veter odide, se tudi vrne in potem je bilo jadranje lažje. Tudi ribičija mi nekako ne gre in tudi danes je trnek ostal prazen. Tukajšnja plovba je zelo prometna, sploh zaradi velikih ladij. Kar nekaj sem jih srečal ponoči, veliko tudi čez dan. S kapetanom katamarana, ki me je prehitel in plul proti Panami, sva po radiu izmenjala nekaj besed in nadaljevala vsak svojo plovbo. Čez dan je bilo vreme prijetno sončno, toplo, le morje se je ohladilo na dobrih 22 °C.



	Zvečer plovba poteka normalno, vendar sta dva večja vala obrnila barko iz smeri in potem je bilo treba barko spraviti nazaj v pravi položaj, jadra na svojo stran, preventer na boomu se je spet dobro izkazal.

	Po lepo naspani noči sem zjutraj zajadral že v tretji dan moje plovbe. Danes sem v 24 urah naredil samo 126 NM. Valovi ne popuščajo in samo to zadnjo noč sem vsaj 10-krat popravljal smer, ker se je izklopil avtopilot. Ob pogledu na preplute milje sem spoznal, da sem v popoldanskem času nekje na polovici začrtane poti. K4 fotoaparat sem zmontiral na stojalo, da je bil fiksen, in posnel kratek triminutni video, kjer je res opazno, kako se barka ziblje levo in desno, včasih pa se tudi vzpne na val in kasneje zdrsi po njem. Kar nekaj mojih video posnetkov je na omrežju YouTube. Še naprej pa raziskujem igračko IridiumGo in vse bolj in bolj opažam, da je ta Iridium s tem »Go« šele v povojih. Saj ne rečem, da je čisto vse zanič, vendar pa je slab na internetu. Vremenske karte in Grib file dobiš hitro in v barvah. E-pošta tudi dobro dela, le navaditi se je treba sistema, da vidiš prejeto pošto, šele ko mu uporabnik sam dopove, naj mu ga pokaže. Da bi šel pa na kakšno spletno stran s slikami in malo pobrskal na svoji spletni strani, pa je za enkrat misija nemogoče.

	Zvečer si skuham pozno kosilo, a moram delo enkrat prekiniti, spet zaradi avtopilota in »razmetanega morja«. Nič ne kaže, da mi bo ta noč bolj naklonjena.



	Četrti dan plovbe. Do startne devete ure zjutraj sem preplul novih 137 NM. Ugotovil sem, da sem po planu počasen in plovba se mi bo za nekaj ur zavlekla tudi v peti dan. Že prejšnji dan proti večeru se je veter okrepil, a sem mislil, da bo to tako kot po napovedi, da bo veter močan 20 do 23 vozlov. Potem pa se je še samo krepil in krepil in okoli polnoči je pristal na zabeleženih 34 vozlih, kjer je med 28 in 34 vozli ropotal vse do jutra. Pa saj jaz vedno pravim, da veter ni tak problem, če ga ne bi spremljali valovi. Tokrat so bili valovi visoki 3 metre, tu in tam pa kakšen morda celo malo več. Površina morja je bila vsa bela in razpenjena. Še dobro, da je svetila luna. Rad imam luno, takrat noči na morju niso temne in strašljive. Visoki valovi so se prelivali in ob tem proizvajali zvok, ki ni ravno prijeten za ušesa in srce. Pravzaprav nič posebnega za ta del morja, ki sem ga ves čas čakal, da se umiri. Napoved je bila z valovi tja do tri metre, tako da sem približno vedel, kaj me čaka. Valovi so prihajali v krmi bok, kakšen pa tudi v krmo, ki je takoj poplavil kokpit. Preden sem uspel prinesti vrata iz salona, da zaprem barko, sta mi že dva vala ušla v notranjost salona. V prvem je bilo komaj nekaj deset litrov vode, drugega pa sem na srečo jaz delno prestregel in je pljusnil vame, saj sem bil ravno ta čas z vrati na stopnicah. Barko so valovi premetavali levo in desno, zato se je tudi avtopilot ob vsakem večjem valu izklopil, ko se je barka nagnila in precej ušla iz kurza. Bil sem privezan z leve in desne strani, kar sem res malokrat, a še tu me je enkrat ob nagibu barke odneslo na levo stran in udaril sem ob rob barke z glavo, da sem poleg zvezdnatega neba videl še zvezde svojega vesolja. Buška je hitro zrasla, a vem, da bo kmalu izginila. Kakorkoli, do jutra se je vse umirilo in lahko mirne vesti priznam, da sta bili ta noč in plovba ena med najbolj razburljivimi na vsej moji poti. Takšnih nočnih plovb si res ne želim več!



	Danes sem govoril tudi s SY Zano, ki je iz Kolumbije na pot odpravila en dan prej v isto smer kot jaz. Borut mi je rekel, da se je njemu dogajalo enako in da je tudi zanje bila to najslabša plovba do sedaj. Očitno bo nekaj na tem, čeprav on pravi, da je imel mnogo slabše razmere kot jaz. No, potem sem jo jaz še dobro odnesel!

	Popoldan se je vse umirilo, na nekakšno klasiko za ta del morja in jadranje je postala pravljica. Jutri moram popraviti ali zamenjati stikalo za vžig motorja, saj ga je verjetno zalila voda in ne deluje več. To pa sem ugotovil, ko sem danes pri dvigu podnic in brisanju vode našel kar nekaj sledi hladilne tekočine. Nalil sem novo, motor pa ni kresnil. No ja, z dodatno žico na starterju sem ga prisilil, da se je zagnal in zapredel, jaz pa sem imel nasmeh na obrazu. Jutri rešim še to nadlogo in jutri popoldan načrtujem pripluti na trenutni začrtani cilj.

	Tokratna že četrta noč na morju je bila odkup za prejšnje razburkane noči. Kombinacija vetra in valov me je spominjala na dopustniško jadranje po Jadranu. Tudi naspal sem se za oba dni. Sicer večkrat po pol ure, a ko seštejem, je to kar nekaj uric.

	Zjutraj ob 9. uri sem spet zapisal preplute milje in tokrat jih je bilo še manj kot včeraj, torej le 134 NM. Še 47 NM mi manjka do cilja v petem dnevu, kar je lahko tudi 8 ur plovbe in to je ravno malo pred večerom, kar bi se lahko še vedno lepo izteklo. Popoldan ob 15. uri se je pokazal obris kopnega in ob 17:10 je bilo sidro v vodi ob otoku Walsaladup, ki spada v skupino otokov San Blas države Panama. Tako sem po 595,4 NM oz. po štirih dneh in osmih urah dosegel drug kontinent, Ameriko. Preplul sem še eno veliko lužo, Karibsko morje. Od karibskega otoka Martinik preko otokov ABC in vse do Paname sem preplul 1334 NM. Res je to veliko morje.



	Pripluti na sidrišče je dokaj enostavno, če si že prej nekaj prebereš o teh otokih, vseeno pa ni za tvegati in je bolje pripluti na te otoke še po belem dnevu, da lahko vidiš, kje so koralni grebeni, razne čeri in plitvine, da ne nasedeš. Ko sem priplul, je bilo na sidrišču približno 7 plovil in z lahkoto sem našel primeren prostor za sidranje v kristalno čisti, svetlo modri barvi morja. Slišal sem žvrgolenje ptic, ki so jih preletavale iz enega na drugo palmino drevo. Zvečer pa me je dosegla tišina, kakršne že dolgo ne pomnim. Če je vseh ostalih 360 otokov takšnih kot ta, potem lahko zatrdim, da je Bog zamenjal otoke San Blas s Karibi. Karibi niti v sanjah niso tako lepi, kot je otočje San Blas. Zamislite si skupino manjših otokov, ki samo dobre tri metre štrlijo iz morja, na katerem so kokosove palme, okoli otoka pa plaža iz bele mivke. Prehodite jih lahko okoli v nekaj minutah, večje pa tudi v manj kot v uri. Nekaj otokov je naseljenih z avtohtono skupino Indijancev plemena Kuna.

	Zvečer sem barko pospravil, očistil, si skuhal res dobro pozno kosilo in spil eno pivo, s katerim sem si nazdravil za srečno priplutje na začasni cilj. Zdaj se začne dolga procedura in postopek pridobivanja papirjev za panamski prekop, plačilo taks in drugih stroškov. Upam, da mi to uspe urediti v naslednjih treh tednih. Birokracija tu ne pozna meja.



	4. SREDNJA AMERIKA − PANAMA Z OTOKI SAN BLAS





	SAN BLAS OTOKI, OTOK WALSALADUP

	Noč na sidru ob otoku Walsaladup je bila mirna in res sproščujoča. Spal sem kar nekaj ur in zbudil sem se, ko se je naredilo sončno jutro. Najprej sem v tem jutru po dolgem času zaplaval v čudoviti in kristalno čisti modri vodi, nato pa sem spil jutranjo kavo, katere uživanje je prekinil prihajajoči čoln. Dva domačina sta prodajala sadje in zelenjavo. Ko sem izvedel cene, sem kupil precej sadja in nekaj paradižnika, za kar sem odštel 12 USD. Komaj se je ta vodna tržnica odpeljala, se je pripeljala nova, v pravem drevaku, tokrat je to ribarnica. Riba je pošla, imamo še nekaj jastogov (rarog) mi reče domorodec in potegne iz mreže enega ter mi ga ponudi za 5 USD. OK, vzamem. Pa imam spet nekaj za večerjo ali dve. Iz sadja si naredim smuti, ki bo moj današnji zajtrk.



	Kasneje spustim čoln v vodo in grem na otok. Na njem živijo štiri družine iz plemena Kuna, ki so nastanjene v skromnih kočah. S poglavarjem otočka in njegovim sinom se tudi fotografiram, nato obiščem še druge koče, jih pozdravim, a pogovor težko steče, kajti špansko ne znam prav dobro, oni pa od angleščine najbolje poznajo besede, povezane z dolarji. Nič nisem kupil od njih, a vseeno sem preživel lepi dve uri na otočku, na katerem se mi zdi, da se je čas ustavil že petdeset let nazaj. Vode nimajo in so zelo srečni, če jim prineseš kanister pitne vode. Elektriko jim daje solarni panel, kuhajo na ognju ali na plinu, vse v kokosovi vodi.



	Popoldan dvignem sidro in se zapeljem do 10 NM oddaljenega otok Chichime, kjer sem dogovorjen s posadko SY Zana. Sidram na 11 m globine in sidro lepo prime, jaz pa v vodo spustim 50 m verige. Tako, zdaj pa na veliko barko in na veliko pivo! In res, po prijetnem in srčnem pozdravu, se ob velikem pivu in pogovoru razvleče čas do poznega večera.



	OTOKA CHICHIME

	Zopet ena od mirno prespanih noči na sidru. Dejansko je barka na prostem in ni zakrita za kakšnim otokom, ampak jo od valov čuva koralni greben, ki je le dobrih 100 m pred mano. Chichime Cayos ima dva otoka, manjšega Piplgua in večjega Dummat. Na obeh je nekaj preprostih koč, le da je večji otok bolj namenjen ljudem, popotnikom ali turistom, ki si želijo preživeti nekaj dni v miru v preprostem svetu, a še vedno s kančkom civilizacije.

	Prav presenečen sem bil, ko sem danes stopil na otok in na njem opazil poleg koč tudi lastniške šotore, videl sem preproste bungalove, narejene iz bambusa in palminih listov, videl sem nekakšno preprosto zunanjo kuhinjo in na eni od miz goro posode na prostem. Malo naprej sem naletel celo na skupno odprto kolibo, v kateri je velik LCD TV, zunaj pa velik rdeč satelitski sprejemnik. Lahko rečem, da je kljub čudovitemu otoku okolica zanemarjena s plastenkami in praznimi pločevinkami piva ter s praznimi pločevinkami brezalkoholnih pijač. Tu lahko spiješ pločevinko panamskega piva za 2 USD in uživaš v naravi ter druženju z drugimi jadralci. Danes sem vprašal domorodca, zakaj ima vsaka koča oz. družina psa, če pa je pomanjkanje pitne vode in hrane za njih, kaj šele za živali. Potem pa sem izvedel in uresničile so se mi slutnje, katere sva premlevala s kapitanom SY Zane. Pse imajo zato, da ponoči začutijo drugo žival in lajajo nanjo, ter tako prebudijo domače. Ta druga žival je krokodil, ki priplava po slani vodi iz celine. Včasih se izgubijo, spet drugič jih ponese zahodni veter skupaj z valom. Na teh zunanjih otokih naj ne bi bili v nevarnosti, problem pa je na otokih blizu celine. A vseeno mera previdnosti ni odveč, kajti tudi na Holandskih otokih so ga že videli, ki so le 10 NM oddaljeni od tu. No, danes me je dokončno minilo tudi do kopanja! V podzavesti imam morskega psa in zdaj sem k njemu dodal še krokodila, ki je menda še bolj nevaren.

	Hmmm, in pod barkami plavajo dvometrski skati … Jaz sem danes užival v družbi posadke SY Zana, ki me je povabila k njim na kosilo, saj so kupili veliko ribo, ki je bo dovolj za vseh pet oseb. Riba je bila ogromna in samo polovica je zadostovala za vse nas. Vzdušje je bilo prijetno, kulinarične dobrote pa res čudovite. Druženje se je zavleklo v pozno popoldne in dogovorili smo se, da se bomo skupaj premikali z barkami nekaj časa in uživali v skupni prijetni družbi.

	Sobotno sončno jutro ob kavi, pogled na otok in modro vodo, se te tako dotakne, saj kar ne moreš verjeti, da nekaj takšnega res obstaja. Raj! Domorodci so že ob vodi, eden celo stoji do kolen v vodi in z navadno palico, ki je spredaj samo ošiljena, lovi ribe. Primitivno, a čez čas vidim, da uspešno. On ima ribo, jaz ob kavi je ne bom nikoli imel, če ne bom naredil nečesa podobnega. Pravzaprav danes ne potrebujem ribe, saj imam še jastoga, ki sem ga včeraj skuhal in meso spravil v posodo. Danes gre z rižoto v želodček, pa ne samo moj, kar nekaj nas bo za mizo. Če dobro pomislim in izračunam, je nekako takole: jastog me je stal 5 USD, 400 gr riža ter ostale začimbe, olje ipd. Še 1 USD zraven in smo na 6 USD. Če preračunam v naše evre, znaša to 5 EUR. Za ta denar se bomo najedli trije odrasli in dva otroka. Rižota z jastogom na otokih San Blash stane 1 EUR na osebo. Je lahko še kaj ceneje?



	Zvečer sem imel malo domotožja, sedel sem v kokpitu s kozarcem vina. To francosko rdeče vino je še zlata rezerva iz Martinika, na ABC-jih pa je bilo vino tako drago, da sem se včasih vprašal, kdo to kupuje. Ob današnjem glasbenem izboru pesmi Katie Melua in pogledu na sončni zahod, sem se spomnil nekaterih lepih trenutkov od doma. Zvečer sta me veter in rahli hlad pregnala v salon. Čas bo za spanje.



	OTOK WALSALADUP

	Jutranje bujenje in pogled v kopalniško ogledalo. Hitro stopim korak nazaj in potem se le spoznam. Da, to sem to jaz. Lasje so postali malo daljši, brada je stara tri dni, po licu imam vdolbinice od kroglic od ogrlice – očitno sem nerodno spal in se zaležal na njej. Ampak to sem še vedno jaz. Samo umijem se, skrtačim zobe in malo namažem že pod malo poraščeno pazduho. Odpeketam do štedilnika in si skuham svoj Barcaffe. Sinoči sem popravljal štedilnik, saj sta mi oba plinska gorilnika spuščala grde in črne saje. Vse sem razstavil, očistil, sestavil, da mi ni ostal noben rezervni del in prižgal plin. Dela! Mojster sem, ni kaj! Mali gorilnik dela tako lepo, da ni nobenih saj, desni, velik gorilnik, pa se prižge samo polovično. Hmmm, očitno sem tega pokvaril. Nič, bom jutri pogledal, kaj sem naredil narobe. Če bi se tega lotil v tistem trenutku, bi verjetno štedilnik letel v morje. Če je pokojni Šterk jadral brez motorja, potem lahko tudi jaz brez pečice, seveda če si nabavim nekaj konzerv in nepogrešljiv črni ključek za konzerve. Zjutraj se le premaknem, odjadram en del in drugi del »motoriram« nazaj na otok Walsaladup, saj je tam mir, ki ga na otoku Chichime ni. Sinoči so se neki mladci z manjšim katamaranom sidrali točno pred mene, le 10 metrov pred mojim premcem so pristali. Bravo! Upam le, da si ne bomo dvigovali sidrne verige. Če pluješ sam, je v takšni situaciji težko dvigniti sidro. Po navadi je to lažje v paru, eden upravlja plovilo, drugi s sidrom. Pri meni je vse v eni osebi. Včasih se kar zahvalim tudi sam sebi, da sem si zmontiral kakšno dobro in uporabno stvar na barko, tokrat je to brezžični daljinec za sidro. Zdaj lahko to počnem za krmilom, na premcu, na sredi barke, kjerkoli. Vseh šest mladičkov me gleda na desni strani dvotrupca in spremlja, kaj bo ta stari ata čaral. In res, ko sem potegnil sidro ven, mi je eden le rekel: »Oprosti.« No ja, samo da sta barki celi in da je njihova veriga še na dnu. Tole je bilo pa res blizu.



	Popoldan na sidru berem pilota, ki mi ga je skopiral Gregor, in se učim vse o Pacifiku in Francoski Polineziji. Pijem popoldansko kavo, kosila že dolgo nimam več, večerja pa bo okoli šeste zvečer. Kasneje se tudi ohladim v vodi, saj danes res žge, 31 ⁰C jih kaže na termometru v senci. Zvečer opravim obvezen večerni klepet z novimi znanci in spet je tu noč, ko je treba zapluti v sanje. Malo še pogledam spisek za nabavo hrane in pijače, nekaj dopolnim in okvirni znesek nakupa se spet poveča. No, bom že kako, vse sem, bom tudi to! Plovba po Tihem oceanu bo dolga. Verjetno bo barka imela vsaj 10 cm višjo vodno linijo, ko natovorim nanjo vse, kar sem spisal.



	OTOK KALUGIRDUP

	Jutranje kopanje v prekrasni vodi zmotita delfina, ki ju najprej nisem videl, saj sta bila oddaljena od mene dobrih 10 metrov. Če povem iskreno, sem se ju kar precej ustrašil in nikakor nisem želel blizu, zato sem se bolj držal bližine barke. Vem, da nista udomačena, in ker sem jaz prišel v njuno okolje, se bom očitno moral prilagoditi njunim navadam. Pravzaprav še nikoli nisem videl delfina tako blizu sebe, ko sem bil v vodi. Okoli 11:30 zapustim sidrišče in zajadram v slabem vetru osmih vozlov v bok, proti vzhodnim Holandskim otokom. Po dobrih petih miljah sidram v 11 m globoki laguni v t. i. Caobos Cayu, kjer je otok Kalugirdup. Prvič sem tukaj videl otok, ki je obdan z mangrovami. V vodi imam 50 m verige, sidro se je dobro vkopalo in 5 m za mano imam greben, ki je globok slab meter.

	Pravzaprav mi tu ni všeč, a po pilotu od Bauhausa je to sidrišče navedeno kot eno lepših na teh otokih. Vsake oči imajo svojega malarja in jaz se jutri zagotovo prestavim še za en ali dva otoka vzhodno. Tu se potem otočje konča in morda še najdem kakšno drugo laguno za koralnim grebenom. Spijem kavo, skuham si pozno kosilo in po njem odgovorim na nekaj novih sporočil. Pozneje si v knjigah preberem še nekaj zanimivosti za Tihi ocean. Neka žilica mi ne da miru in preverim en res dolg polnilni kabel (USB – mikro USB) in ga priklopim na IridiumGO, saj je baterija že skoraj prazna. Samo pokadilo se je in IridiumGO ne bo več polnil, dokler ga ne dobi dober servis. Dobrih 5 ur je trajalo, da sem improviziral polnilec K4 fotoaparata, ki ima približno enako voltažo in avtomatski izklop polnjenja ga speljal preko »spajkanih« dveh žic direktno na baterijo. Če bi se dalo, bi se ugriznil za zadnjico, a nikoli nisem bil tako gibčen in nikoli več ne bom. Srečen sem le, da sem vsaj malo iznajdljiv in praktičen ter da si znam pomagati z drugimi predmeti. Sedaj ta polni, a to ni to. Moral bo na servis in spet je to dodaten strošek. Najbolje bo zaspati in pozabiti na vse.

	Pri pitju jutranje kave me zmoti trkanje na barko, in ko pogledam ven, zagledam dva domorodca, Indijanca plemena Kuna. Ker so otoki San Blas zaščiteni, moram plačati mesečno takso za bivanje, a ta je samo za vse otoke Holandskega arhipelaga. Plačam 10 USD in dobim potrdilo z žigom in podpisom. Vse kot mora biti. Ker nimam ribe ne mesa, razen v konzervah, se grem potapljat s harpuno (podvodno puško) in le redko srečam kakšno pravo ribo. Vmes fotografiram kakšno zanimivo koralo, rumeno ali rdečo morsko zvezdo, malo naprej pa naletim na res velikega skata. Najprej sem mislil, da je manta, a ni imela spredaj zavihkov. Bil je ogromen, ne pretiravam, ko napišem, da je bil v širino slaba dva metra velik skat. Zakopaval se je v pesek in me gledal, medtem ko se je okoli njega dvigovala megla od peska.



	Narazen sva bila približno 4 metre in saj se jih ne bojim, le en nelagoden občutek pa vseeno obstaja, ko se spomnim, kako je pičil Steva iz Avstralije. Potopil sem se proti njemu, naredil nekaj posnetkov in odplaval naprej. Pogledam v travo in tam se nahaja lepa riba, približno 40 cm velika. Potopim se do nje, namerim in ustrelim. Harpuna švigne v njeno telo in ulovljeno ribo dam v posebno mrežo, ki jo imam za pasom. Na barki jo očistim in jo dam v hladilnik, da bo lepo na hladnem do večerje. Iz nje sem naredil dva fileja, ki bosta za eno ali dve večerji, saj je riba tehtala več kot 800 gramov. Zvečer sem spekel še kruh, da bom imel za zajtrk svežega in že hladnega.

	Sinočnja peka kruha mi je odlično uspela. Tako je bil dober, da bi se najraje usedel za mizo in se ga do sitega najedel, nanj namazal maslo, ker margarine nimam, kot sem to počel v otroštvu. Pravijo, da je to strup za želodec, a bilo je tako dobro! Vroč kruh z margarino, malo soli ... Mmmm! Pa mast in ocvirke, malo česna ali kolut čebule … Zlata srednja 60. Leta prejšnjega stoletja. Otroci smo takrat živeli drugačno življenje, kot ga živijo sedaj naši otroci in vnuki. Res je bilo lepo! Današnji dan se je začel z oblaki nad Indigom, in kot kaže trenutna vremenska napoved, se bo tako nadaljevalo nekaj dni. Tudi dež je napovedan, zapihal je tudi močnejši veter in vetrnica spet proizvaja tok. Tudi to ni slabo, saj po njenem delovanju vem, kdaj je vetra več kot 10 vozlov, saj drugače, če je manj vetra, se ta ne aktivira. Na hrup, ki ga proizvaja ob delu, sem se že navadil in včasih ga v glavi izklopim in ga niti ne slišim.



	Danes sva se s kapetanom SY Zane dogovorila, da greva lovit jastoge oz. raroge. Z njegovim dingijem sva se odpeljala do kamnitega dela obale in se potopila do dna ter v skritih kotičkih iskala rdeče živalce. Našla sva le enega, in ker je bil premajhen, sva ga pustila živeti. Sva pa zato pod večjimi skalami in v luknjah le-teh našla rakovice, ki sem jih s harpuno ustrelil in potem potegnil na površje. Ko sva iz vode potegnila štiri velike rakovice, sva vedela, da bo to dovolj za našo večerjo. Pod vodo sem ostal še nekaj časa in občudoval koralni podvodni svet, občudoval barvitost rib, saj so nekatere ribe velike komaj dva ali tri centimetre, spet druge so večje in drugačnih oblik. Prav prevzame te ta lepota. Nekaj posnetkov je lepih in zadovoljen sem z novim fotoaparatom. Zvečer sem rakovice na njihovi barki pripravil v rižoti. Mesa je bilo dovolj, da se je vseh pet oseb do sitega najedlo. Rižoto sem pozabil fotografirati, a kaj, ko je tako omamno dišala in smo jo pojedli, še preden sem se spomnil, da bi jo lahko ovekovečil. Prvič v življenju sem jedel tako velike rakovice in lahko rečem, da so mi slajše od jastoga. Le mesa je veliko manj, saj se nahaja le v nogah.





	OTOK NALUNEGA

	Zjutraj dvignem sidro in odplujem proti otoku Nalunega, ki se nahaja tik pod otokom El Porvenir. Za mano je dvignila sidro tudi SY Zana, a je kasneje odšla sidrat drugam, saj se je posadka želela še kopati na čudovitih peščenih otokih, ki jim poseben čar daje palmino drevje. 16 NM dolga plovba je bila čudovita zaradi vetra, ki je pihal z močjo 15 vozlov in dosegel jadra točno v bok. Po dobrih dveh urah in pol jadranja, sem sidral za otokom Nalunega. Ko sem spustil sidro na dno je bila globina pod mano 7 metrov, ki se je zaradi grebena strmo vzpenjala in dosegla pol metrsko plitvino. Po spuščeni 50 m dolgi verigi sem pristal na 21 m globine. Drugačno sidranje, kot smo ga bili navajeni na Jadranu. Opoldne sem z Rainmanom proizvajal pitno vodo in jo natakal v sprednji tank barke.

	Poleg mene ves dan plujejo Kune v svojih dolgih in hitrih čolnih, na katerih imajo precej močne motorje. Drugače je tu, kot je na palminih otokih, kjer se več ali manj prevažajo z drevaki. Pa saj je tudi otok povsem drugačen od drugih na San Blasu. Tukaj je zgrajena koliba do kolibe in nekatere od teh stojijo na kolih, kakršne so imeli mostiščarji. Najbolj zanimivo mi je, da sem skoraj cel dan v kokpitu in na barki, a nihče od Kun ni prišel do mene, da bi mi ponudil sadje, zelenjavo ali ribo. Vsi nekam hitijo in se ne spuščajo v pogovor.



	Petek, 9. 3. 2018, Karibska Panama

	Tako je to po navadi. Ko mi ni treba vstati in imam ves čas tega sveta, sem ob peti ali šesti uri zjutraj že buden. Sinoči sem si nastavil bujenje za ob šestih zjutraj in po glasnem jutranjem bujenju se nikakor nisem mogel prebuditi. Po petih minutah poležavanja le vstanem, se umijem in uredim, nato pa si skuham kavo. Danes bom imel zajtrk kar med plovbo, saj moram pojesti nekaj sadja, sicer ga bom moral zaradi gnilobe zavreči. Zdrav zajtrk, ni kaj, upam le, da bom zdrav tudi jaz! Zato kar dvignem sidro in odplujem izza grebena. Komaj začutim odprto morje, že skačem z barko čez rolajoče se valove. Gor, dol, gor, dol … Včasih premec barke pade v prostem padu in sliši se zamolkel udarec ob vodo. Ne bo šlo tako, zato barko naravnam na kot pribl. 60° in barka zdaj pluje čisto drugače. Po dveh miljah in pol zavijem proti današnjemu cilju in že sem na odprtem Karibskem morju.

	Valove imam v bok, vetra pa ravno prav, tudi v bok. Raztegnem jadra na polno, jih zategnem in barka se nagne, saj je vetra za 17 vozlov. Današnji cilj je Puerto Lindo ali Panamamarina, kjer moram biti do 15:30, da še ujamem uradnika, da mi izroči dokumente ob prijavi v Panami. Tako, zapuščam najlepši del Atlantskega oceana. Zagotovo so zame otoki San Blas destinacija št. 1. Otoki iz samega belega peska, ki štrlijo komaj dober meter iz vode, na njih rastejo kokosove palme, tu in tam kakšen bananovec, ptičje petje, tišina … Človek bi rekel, da sem v Raju. Ko sem prvič videl fotografije Karibov, sem videl bele peščene plaže, palme, lepa ženska zagorela telesa. Ko sem priplul na Karibe in obiskal njihove otoke, sem bil zelo razočaran, saj sem od vsega maloprej naštetega videl zelo malo. Verjamem, da imajo hotelski resorti zadeve takšne, kot so na fotografiji, a to je le en del, ki je umetno narejen, v sami naravi pa tega skoraj ni. Že ko sem prišel na Barbados, sem ob pogledu na mesto Bridgetown osupnil. Tako opevan turistični otok, pa tako velika beda. Tako je tudi z drugimi otoki, le da so eni bolj, drugi pa manj obljudeni.

	San Blasi so se mi vtisnili v spomin in gredo z mano naprej kot nekaj lepega, dokler ne vidim še česa lepšega. Indijanci plemena Kuna so prijazni, nevsiljivi in če jih sprejmeš takšne, kot so (po malem tudi umazani, leni in neurejeni), potem se nimaš česa bati. Za vse dni, ki sem jih preživel na teh otokih, sem plačal mesečno takso v vrednosti 10 USD. Razmišljam, koliko stane sedaj Telaščica ali vstop na Kornate. Verjetno veliko več. Ker so Kune močna rasna veja v Panami, so že »skoraj neodvisni«, saj po njihovem ozemlju ne pluje ne panamska policija ne panamska obalna straža in tudi ne ameriška obalna straža, ki naj bi nadzorovala »bazen« med Kolumbijo in ostalimi državami Srednje Amerike. Pravzaprav so skoraj brez nadzora.

	So skromni in se preživljajo predvsem od turistov, jadralcev, ki pa jih čez celo leto ni malo. San Blasi so torej za mano in vprašanje je, kdaj jih spet vidim, če jih bom sploh še kdaj. Vreme je oblačno, dvakrat je že rahlo padal dež. Temperatura zraka je vseeno 27 °C, veter pa je topel in prav prija mi, da danes pihlja. Jadram na polno, saj danes res nimam časa za lahkotno jadranje. Ker na San Blasu ni nekega nadzora, sem si prvič do sedaj dovolil, da se nisem šel takoj prijavit na urade, ki to zapovedujejo. Pravzaprav je tudi tako, da Panama dovoljuje 72 ur od vstopa do prijave. Kdo pa ve, kdaj je pri meni teh 72 ur, razen če bi bil tam mesec dni in bi po odjavi z Arube videli, da sem plul manj kot dva vozla do Paname, zato je tako dolgo trajalo. Pa saj niso bebci, oni vse to že vedo.

	Po 44 NM in sedmih urah ter desetih minutah sem sidral pred marino v Puerto Lindu. Petdeset minut imam še časa, preden uradnik obrne ključ v svojem modrem kontejnerju in potem do ponedeljka ne bo nič. Skočim v dingija, se odpeljem do pomola, ga privežem in v nekaj korakih sem pri uradniku. Podam mu vse papirje, potni list, dokumente z Arube, potem pa jih gleda in pravi: »Gospod Kausevik, niste pravi kapetan, ker ste bili na San Blasih in se niste prišli najprej prijavit!« Gledam ga in se spomnim pregovora »Kdor molči, devetim odgovarja«, ki mi ga je povedal pokojni oče, zato sem tiho. Uradnik se zatopi v papirje in le popiše ter izpolni vse dokumente. Po plačilu takse za plovilo ter plačilu plovnega dovoljenja mu odštejem 185 USD. Ker je bil uradnik res v redu in me je samo oštel, mu dam za kavo še 5 USD in oba sva zadovoljna. Pravi, da ne bo za kavo, ampak jutri dopoldne za zajtrk. Naj mu tekne! Pot proti dingiju me vodi poleg bencinske črpalke in pogledam za ceno goriva, saj ga nekaj potrebujem. Dobra je, zato bom jutri napolnil rezervoar z dizelskim gorivom. Zunaj imajo postavljene gostinske mize, zato sedem in spijem pivo. Cena 3,33 dcl pločevinke Balboa piva stane 0,70 $. Prava cena in pravo pivo!

	Zvečer si pripravim večerjo, pašto s hobotnico, ki sem jo malo prej ulovil − zapakirano v konzervi v enem od predalov s hrano. Kasneje še pogledam ostalo polovico filma, ki mi ga ni uspelo pogledati sinoči, nato odidem v posteljo.



	PORTOBELO, KARIBSKA PANAMA

	Danes imam čas in poglej ti zmešnjavo! Ura je pet zjutraj, jaz pa ne morem več spati. Včeraj pa je bilo prav obratno. A tako pač je to! Najprej kavica in tehten razmislek, kako dalje in kaj naprej. Odločim se, da po zajtrku zaplujem vzvratno v marino in se privežem na bencinski črpalki, natočim gorivo v rezervoar in v vsaj tri kanistre, da se pač najde še kakšna rezerva. Nikoli se ne ve, kdaj pride prav, prav tako od viška ne boli glava. Na desni bok si pripravim bokobrane, na vse tri bitve namestim vrvi, se odsidram in zaplujem do pomola, se sam privežem in pozvonim. Počasi se do mene sprehodi črpalkar, ki mi natoči dizelsko gorivo (0,83 USD/lit) in kanister bencina, ki ga potrebuje moj čarovnik za vodo (0,89 USD/lit). Vprašam ga, ali morda ve, ali kateri od mojstrov v marini vari inox. Prijazen možakar me odpelje do belega kontejnerja in dogovorim se za varjenje. Sredi dela so, a me vzame naprej. Super! Skočim na barko po inox sidro Spade in vzamem odlomljeni lok, da mi ga privarijo. Ko ga prinesem, se želim dogovoriti za ceno, a mojster pravi, da ne ve, koliko bo dela, pol ure ali uro. Dela ima 20 minut, a potrpim in nič več ne rečem. Vmes odnesem še smeti, v marino se pripelje kamionček z zelenjavo in sadjem. Komaj se ustavi, že je pri njem gneča. Ljudje v marini verjetno vedo, kdaj pride. Kupim dve polni vrečki sadja in zelenjave, za kateri plačam 15 USD. Torej so cene, tako na oko, 30 % nižje kot v Sloveniji. Ker imam čas, stopim do črpalkarja, s katerim spijeva v bifeju črpalke vsak svoj sok, ki mi je, čeprav mi ga je priporočil kot zelo dobrega, močno presladek.

	Čas je, da grem po sidro. Mojster je delo dobro opravil, in ko ga vprašam za ceno, mi reče lastnik, ki ima tudi čendlerijo, naj notri plačam eno uro. Grem, brez računa je to 48 USD. Bravo! Očitno ima šef dober nos in ve, da me nikoli več ne bo videl, zato je dvignil ceno. Na barki namestim novo sidro, saj se mi zdi boljše od Delte. Odplujem proti Portobelu, in ker je vetra komaj za 8 vozlov, me valovi rolajo, genova se mi zapira, barka pa pri treh vozlih in pol nikakor ne uboga. Zvijem genovo in prižgem motor. Po dobrih dveh urah in dvanajstih premotoriranih miljah sem sidran v Portobelu. Tukaj je kar nekaj plovil na sidru, saj je dejansko tu edino dobro sidrišče pred umazanim Colonom. Popoldan se še osvežim v morju, kajti danes ni toliko vetra in je res vroče. Zvečer sidra poleg mene še SY Zana in že smo na kratko skupaj.

	Nedelja, gospodov dan … Prebudi me čivkanje črnega ptiča, ki sedi na vetrnem generatorju, ki pa se zaradi brezvetrja ne vrti. Vstanem iz postelje, vzamem fotoaparat in ga hočem fotografirati, a preden to naredim, mi odleti. Nato si v kopalnici obrijem tri dni staro brado, se uredim in kasneje berem pravila v zvezi s prehodom skozi Panamski kanal. Preoblečem še posteljnino, zamenjam brisače in se čudim dvema polnima torbama umazanega perila, ki bi ga bilo treba oprati. Bo, tudi to bo. Vse pride enkrat na vrsto.



	Ob desetih privesla k meni Borut. Skočiva v mojega dingija in se zapeljeva na pijačo v Casa Velo. Casa Vela je med jadralci znan bife in picerija, ki ima tudi pomol za dingije. Včasih je dobro biti med drugimi jadralci ali vsaj z gostincem, saj imajo ti veliko informacij, ki so nam vsem nujno potrebne.

	Jaz priznam, da sem glede tega malo len, a počasi se navajam tudi na to. Informacije sva dobila, niso pa bile spodbudne. Samo v teh enajstih dneh meseca marca so bili v Colonu štirje ropi, vsi na jadralce. Končali so se s hudim pretepom in poškodbami. Od teh štirih se je menda eden končal s smrtnim izidom, saj je bil jadralec zaboden z nožem, ker pač ni želel izročiti roparju svojega mobilnega telefona. Colon je že od nekdaj poznan kot mesto razbojništva, na kar vsi jadralski forumi še posebej opozarjajo. Poleg tega izveva, da so na Galapagosu s 1. 3. 2018 uvedli še eno takso v vrednosti 140 USD, za kar sva oba brala na spletnih straneh. Poleg že tako zasoljenih taks še dodaten udarec. Vse skupaj bo treba dobro premisliti in preračunati. Ogledava si še mestece, najdeva pralnico za perilo in jaz zavijem še v cerkev, da malo pokukam k nedeljski maši. Častijo črnega Jezusa, o katerem je razvita prava zgodba. No, kako pa, saj so sami črni. Malo postojim, na skrivaj naredim en posnetek in se vrnem na barko. Ker je imela posadka Zane včeraj dober ribiški ulov, me povabijo na kosilo. Po kosilu dvigneva sidri in zaplujeva proti Colonu, saj imava jutri meritev barke za prehod čez kanal. Po štiriurni plovbi sva po preplutih 22 NM sidrala že v mraku pri globini 15 m na označenem mestu za meritve. Jaz še na hitro uredim mesarsko razmerje z danes ulovljeno ribo wahoo, saj bom jutri jaz povabil posadko Zane na kosilo.

	Tako, večer je tu, sidrišče je zaradi močnega tranzita zelo rolajoče, a en dan se bo že potrpelo. Noč na sidru je bila nemirna, čeprav se je proti jutru stanje malo umirilo. Zjutraj vstanem, še preden me zbudi budilka, saj imam ob 7:30 dogovorjeno meritev barke. Pravzaprav jaz vem, koliko je barka dolga, pa tudi oni to vedo, vse piše v dokumentih, a vedno dodajo nekaj centimetrov ali decimetrov, saj barko merijo »čez vse«. Namesto ob dogovorjeni uri pripelje pilot s pilotino gospoda merilca nekaj čez enajsto uro. Končno! Izpolniva šest formularjev, izpiše nekaj strani na njegovi tablici in tako dobim vse želene papirje. Dobim tudi papirje za banko, na katero moram iti plačat vse dajatve za kanal in tudi varščino. Vendar me tudi ta merilec posvari pred Colonom in kriminalom v njem. Čeprav on pravi, da za to niso krivi prebivalci mesta, ampak je kriva policija, ki ne bo prišla, če jo turist pokliče. Nevarno je! Zelo!



	Ko mojster konča delo še pri SY Zana, se oba s plovili prestaviva do sidrišča pri Clubu Nautico. Sidrava in greva z dingijem na kopno, da poiščeva banko. Na Cruiser terminalu poiščeva taksi in res imava srečo, saj dobiva prijazno taksistko, ki naju odpelje v mesto. Tudi ona nama razloži, da je v mestu prisoten kriminal, da je tega vedno več in da postaja vedno huje. Vprašava jo, ali je tega več podnevi ali ponoči, pa nama odgovori, da čas ni pomemben. Colon je revno mesto in veliko je brezposelnih, prav tako je tudi veliko narkomanov. Sama pravi, da stanuje blizu Colona, a se samo pelje čez mesto do Cruiser terminala, kjer stoji s taksijem. Iz avta izstopi šele doma na dvorišču. V avtu se vedno zaklepa, saj znajo barabini odpreti vrata na avtu tudi na križišču, ko čakaš na prosti pretok prometa, in potem imaš lahko veliko smolo. Zapelje naju do bankomata in oba dvigneva nekaj gotovine. Nato naju zapelje do vrat banke, kjer naju pred vstopom varnostnik pregleda z detektorjem kovin. Še ena posebnost tukajšnje City banke: v banko ne smeš s sončnimi očali na obrazu in ne s kapo na glavi. Oboje moram pospraviti v nahrbtnik. Prijazna uslužbenka banke izpolni dva formularja, napiše potrdilo o vplačilu za 1.875 USD. Iz banke narediva dva koraka in že sva v taksiju, ki naju pelje čez Duty free cono in potem naravnost do terminala. Free cona je poseben del ograjenega dela mesta, z znanimi znamkami blagovnih imen in velikimi butiki, kjer prodajajo vse artikle po brezcarinskem načinu, torej brez davka. Cena 30 USD za taksi v obe smeri in čakanje pred bankomatom ter pred banko je zanemarljiva v primerjavi z informacijami, ki sva jih dobila, in se tičejo najinih življenj.



	Že v taksiju se dogovoriva, da zapustiva mesto in odplujeva proti sidrišču v Portobelo. Ker je ura štiri popoldan, se zavedava, da bova plula in sidrala že v temni noči. Po nočnem vijuganju med sidranimi plovili tudi sam sidram in si nato skuham svoj prvi obrok, saj prej za hrano ni bilo časa. Uredim še dokumente. Jutri je nov dan, prvi dan čakanja na vstop v kanal. Čakalna doba pa je trenutno tri tedne!

	Jutro v Portobelu je bilo zelo soparno, saj ni bilo vetra. Že dopoldne je bilo zelo vroče, živo srebro pa se je povzpelo do 30 °C. Sinoči, malo pred spanjem, ko sem šel v kokpit pobrat nekatere stvari, se mi je v salonu odlomila prva stopnica. Danes zjutraj sem še pred jutranjo kavo saniral to nesrečno stopnico, ki je popravljena, še bolj trdna in varna. V desni rami se je zaradi zdrsa z odlomljene stopnice pojavila bolečina, a upam, da čim prej mine.

	Posadka Zane me je ravno pri pospravljanju orodja prišla pozdraviti, saj so morali v trgovino. Ko so se vračali, so mi prinesli novico, da sva imela z Borutom včeraj več sreče, kot bi si lahko mislila. Sinoči so bile v Colonu demonstracije. Policisti so ustrelili kar nekaj demonstrantov. Danes je zadnja novica na tukajšnji TV, da je Colon zaprto mesto in da v njem divja prava vojna med prebivalci Colona in policisti. Kako je v resnici tam, sva lahko izvedela zvečer, ko sva šla z Borutom na moški večer v Casa Velo, saj sta bila tam dva Kitajca, ki sta morala skupaj z družino zapustiti Colon. V mestu imata svojo trgovino in vse svoje premoženje, ki sta ga morala zapustiti. Menda je tam res grozno, saj če je res verjeti njunim besedam, policija zaradi lastnega strahu ne izbira sredstev in brez vprašanj strelja vse povprek. Tudi lastnik Casa Vele je rekel, da je slišal po TV, da je menda umrlo že kar nekaj ljudi. Midva pa sva bila včeraj v Colonu s kar precej denarja in plačala prehod skozi kanal. Danes popoldan sem povabil posadko Zane na kosilo. Preživeli smo res lep in prijeten popoldan. Ker sem imel v hladilniku predvčerajšnjem ulovljeno ribo wahoo, sem jo spekel v pečici, zraven naredil še pečene hlebčke polente, omako iz brokolija, masla in pomaranče, mešano solato, na začetku pa sem postregel juho, ki sta je bila otroka najbolj vesela. Sladico je imel kapetan Zane s sabo; v zavitku je bila res dobra črna čokolada s sadjem.



	Danes sem dobil tudi uradno napoved za prečkanje Panamskega kanala, ki se bo začelo 31. 3. v jutranjih urah in bo trajalo dva dni. Torej, če bo vse držalo, bom 1. aprila v Tihem oceanu. Sinoči sva se še pozanimala za trgovine, kje se kaj splača kupiti in kje ne. Zvedela sva, da je v Colonu ceneje kot v Panama Cityju. Ker je menda konec demonstracij in si obe strani ližeta rane, bova kar sama preverila, kaj drži in kaj ne. Dogovorila sva se, da greva jutri dopoldan sama v trgovino v enega od trgovskih centrov.

	Jutro je, a preden sva zapustila barki, smo imeli vsi v zalivu kontrolo. Carini in policiji sem moral pokazati dokumente o prijavi in potni list. Na Indigu so bili malo pred 9. uro, pri Zani pa dobro uro prej. Oba sva imela dokumente urejene, zato sva končala s kontrolo v slabih petih minutah. So pa barke ena za drugo odhajale s sidrišča. Zanimivo je, da prej nisem videl toliko izobešenih rumenih zastav, kot sem jih zdaj. Verjetno so se ustrašili, ker niso prijavljeni in nimajo plačanih vseh dajatev do Paname. No, pa se odpraviva. Počakava avtobus in ta pride, poln seveda. Ta avtobus je pred leti vozil ameriške šolarje v šolo in iz šole. Ker se je avtobus amortiziral, so ga kupili trgovci z avtobusi iz Paname. Malo so ga prebarvali, nakičili in preoblekli sedeže, ampak samo na sedalu in naslonjalu. Zadaj se še vidi iverka in sponke niso dobro zabite v trdi iveral, zato malo gledajo ven, zaradi česar kakšna črna mama stakne rano. Šofer z eno roko vozi, menjuje prestave, z drugo jé mango iz plastične posode, ki mu ga je verjetno pripravila žena. Pogovarja se z nekom, ki stoji ob njem, zato naju hitra in stresna, več kot enourna vožnja za slaba 2 USD le pripelje na želeni cilj, v trgovski center v Colonu.

	Najdeva železnino, kupiva neke malenkosti, jaz tudi filtre za desolinizator. Poiščeva še trgovino, primerljivo z našim Intersparom, in nakupujeva. Vsak zase polniva svoje vozičke, saj je treba kar nekaj hrane in pijače nakupiti za pot čez Tihi ocean in potem še za druge otoke. Baje je tu še edina možnost, da si kupim kaj poceni, tam je vse veliko dražje. Nakupiva in že prej sva se zmenila s šefico, da bova zapravila kar nekaj dolarjev, če bi nama zapeljali nakupljeno v Portobelo. Po uri čakanja naju le sprejme prijazen in tih možakar ter naju še bolj stresno zapelje do Portobela.



	Nakupiva in že prej sva se zmenila s šefico, da bova zapravila kar nekaj dolarjev, če bi nama zapeljali nakupljeno v Portobelo. Po uri čakanja naju le sprejme prijazen in tih možakar ter naju še bolj stresno zapelje do Portobela.

	Blago v dveh vožnjah z Borutovim večjim gumenjakom spraviva na barki in šele potem se začne čarovništvo: kako v nekaj majhnih in že skoraj polnih predalov spraviti nakupljeno. Spet mi je žal, da nimam večje barke, da bi imel več prostora. Po večurnem prestavljanju, premikanju in zlaganju mi je le uspelo vse pospraviti. V barki je vse na svojem mestu, mislim le, da sem za 10 cm globlji. Ko že mislim, da sem končal, se spomnim, da imam v hladilniku še 2 kg piščančjih beder, ki jih je treba sleči iz kože, obrezati, vakumirati in spraviti v hladilnik na hladno. Tudi to opravim in se vsaj prepričam, da sem kupil prave kokoši, ne pa »golobe«, ki jih ponujajo v teh krajih.

	Dan se počasi končuje; zaradi kar nekaj stresnih situacij sem utrujen, zato bom šel počasi spat. Zjutraj se po sadnem zajtrku odpravim v mestno pralnico. Odnesem eno od dveh vreč, ki je polna posteljnine in brisač ter drugega perila. V pralnici se vsi stroji obračajo, očitno Kitajcem posel res dobro teče. Enega od njih povprašam za pranje, a mi pokaže, da je vse zasedeno. Vseeno ponudi, da mi operejo vse perilo, ga posušijo in zložijo. Preden se odločim, ga vseeno vprašam za ceno. Možakar mi stehta vrečo in v njej je dobrih 14 kg perila. Gleda perilo, računa in izračuna, da bi to bilo dva ali tri pranja, dva sušenja, zlaganje, prašek, mehčalec, delo … 10 USD, če ni preveč! Takoj mu sežem v roke in dogovoriva se za posel. Žal je jutri dela prost dan, zato me bo oprano perilo čakalo v petek okoli 12. ure. Malo se še sprehodim po mestu, odkrijem železnino in v njej kupim neke malenkosti, ki jih potrebujem. Obiščem info center ter večjo trdnjavo, nato pa grem na barko. Razsoliti moram še 150 litrov vode za v tank, za pitje pa malo razmišljam, saj se bojim, da sidrišče ni najbolj čisto. Zvečer še pobarvam nekaj zadev na barki, da bo le-ta jutri še lepša.



	Zdaj pa še nekaj infomacij o tem naravnem velikem zalivu in mestu Portobelo (Lepa luka). Ime mu je dal Krištof Kolumb davnega leta 1502, ko ga je prvič obiskal. Kasneje, malo pred letom 1600, si je španski znanstvenik Velarde zamislil, da bi iz tega lepega zaliva naredil mesto, ki bi bilo strateško pomembno za ladijsko trgovino. To mu je tudi uspelo, tako da je po načrtu arhitekta Antonellija zgradil močno utrdbo Bateria de Santiago in na koncu zaliva še eno večjo Fuerte San Jeronimo, ki sta varovali mesto pred pirati z morja. Vendar je prebrisani in lačen bogastva zloglasni pirat Henry Morgan 70 let kasneje opustošil to čudovito mesto, ki je bilo varovano z morja, ne pa tudi s kopnega. To slabost je spoznal ta slavni pirat in ga tudi s kopnega zasedel; oblegal ga je nekaj dni, nato pa z vsem nakradenim blagom odplul po morju. Luko so kasneje obnovili Angleži, in ko so nekaj nižje naredili Panamski prekop, je mesto Portobelo padlo v pozabo. (Vir: Info Portobelo)



	Ko sem se danes sprehajal po njem, sem videl več revščine in zapuščenih hiš. Trgovine imajo v lasti Kitajci; zunaj in znotraj so neurejene. Mehanična delavnica je na prostem, namesto strehe ima mojster napeto cerado, da je vsaj malo v senci. Renovira in restavrira se velika carinska hiša, vse ostalo pa je v 90 odstotkih bolj slabo. V mestu je kar nekaj bifejev in restavracij, v katere ne bi stopil, če bi bile takšne tudi v Sloveniji. Za tukajšnje razmere pa je to nekaj normalnega in vsakdanjega. V mestu in okolici je menda nekaj manj kot 3000 prebivalcev. Zanimivo je še to, da imajo veliko rimskokatoliško cerkev, ki ima v lasti velik lesen kip črnega Jezusa (Cristo Negro), ki ga je naključno našel nek ribič, zavrženega in prekritega z zelenjem.

	Zjutraj sem mislil oditi že ob osmih proti Puerto Lindu, saj sem se odločil, da grem v navtično trgovino po nov dodaten solarni panel. Sinoči mi je spet zmanjkalo elektrike in sem moral za dve uri zagnati motor na barki. Če sem je imel na Arubi preveč, je imam v tukajšnjem zalivu, kjer je brezvetrje, vsekakor premalo. Ni kaj, tako ali tako sem vedel, da bom potreboval vsaj še en močnejši solarni panel. Na srečo se je do devete ure deževje izlilo in z dingijem se zapeljem do pomola in potem hitim do postajališča za taksije. Pravzaprav mi danes vsak taksi ne odgovarja, potreboval bi večjega in ne limuzino. Pridem do tja in edini taksi je ravno takšen, kot ga potrebujem. Možakarja pozdravim po špansko in mu zaželim lep dan. Ko ga vprašam, če zna angleško, mi pove, da ne bo šlo. Prav, torej se sporazumevava malo po špansko malo pa improvizirava z rokami. Pojasnim mu, da bi rad šel do Puerto Linda v Panamarino (tako mi piše na listku na bencinski črpalki). Hočem, da me zapelje gor, da me počaka 15 minut, da kupim solarni panel in da me odpelje nazaj. Cena? On hoče 35 USD, jaz njemu ponujam 15 USD. On nekaj preklinja po špansko in mi ponudi 30 USD, kar je zadnja cena. Jaz njemu ponudim 20 USD ali pa grem vprašat njegovega kolega, ki se je ravnokar pripeljal na parkirni prostor. OK, pol pol, torej 25 USD, mi pravi. Seževa si v roke in odpelje. Po 20 km vožnje prideva v Panamarino, tako tudi piše na zaprtih vratih suhe marine. No, a to ni to! Pogledam na Google in najdem tisto, kar iščem. Marina Linton. Možakar me pogleda in želi še 5 USD. Kaj naj, če sem zafrknil? Pokimam in greva še dobre 4 km do marine. Stopim v prodajalno, si še enkrat pogledam 165-wattni panel in ker vem, da so šefu vsi trije paneli ostali od nekoga, ki jih je naročil, potem pa jih ni vzel, mu postavim za četrtino nižjo ceno. On pravi, da bi mi jih dal po malo večji ceni, če bi vzel vse tri. Bi, a kam naj jih dam? Končno se pogodiva za 30 USD nižjo ceno, ravno toliko, kolikor stane taksi. Plačam 1,15 USD po Wattu. Vprašam ga za sidrno verigo 8 mm in pravi, da je to tu nemogoče dobiti, razen če ga naroči iz Evrope, a to traja. Tu uporabljajo colske mere in ne metrične, torej veriga ne velja. Vzamem panel, ki ga s taksistom naloživa čez zadnje sedeže, in se odpeljeva nazaj do mojega dingija.

	Z dingijem zapeljem panel na barko in se hitro vrnem na pomol, saj je pralnica za perilo odprta le do 13. ure. Vzamem perilo, plačam 10 USD in pohitim nazaj na barko. Ker sem sam, bo demontaža 100-wattnega panela trajala nekaj časa, ravno tako postavitev novega na njegovo mesto. Po dobrih treh urah dela sta panela na svojem mestu in namesto 4,8 A mi že polni 12,2A. Opa, to pa bo bolje, kot je bilo. Najbolje se bo napredek pokazal v nekaj dneh delovanja.



	Po opravljenem delu vse pospravim, se oprham in si skuham dobro kavo, ki jo počasi spijem v senci. Najbolj vesel sem, da od zjutraj do zdaj ni več deževalo. Kasneje še ob zadrgi zašijem tendo in nastavim inox nosilce. Še spoliram jih v naslednjih dneh, kakor tudi kokpit, in barka bo videti lepša. Pa saj mora biti, če gre skozi kanal. To je za barko velik praznik, kot je za šolarja prvi dan v šoli.

	Nedelja je, 18. marec, in ti dnevi do odhoda v kanal nikakor ne minejo. Danes sem se odločil, da se premaknem malo nižje od Colona v izliv reke Rio Charges. Ko pogledam na svoj ploter, vidim, da ni dobre navigacije, čeprav naj bi bila Japesen kartografija med boljšimi, zato je ni na črnem trgu, niti »skrekane« verzije ne. Karte, ki jih uporabljam, pa so zelo drage, a zanesljive. Pogledam še na tablico na Navionics navigacijo, kjer je nekaj oznak boljših kot na Japesenu. Pregledam še Open CPN, a ima slabe oznake. Na koncu si vse ogledam še na Google Earth. Ker sem o tej reki veliko prebral v Bauhausovem pilotu, si ta del, ki je najboljši, fotografiram.

	Plutje bom torej izvedel več ali manj brez navigacije, tako »po občutku«. Hitro skočim še v trgovino po kruh in nekaj sveže zelenjave, sadja imam tokrat dovolj. Najdem tudi keson in odvržem smeti, potem pa se hitro vrnem na barko, se pripravim in odplujem. Plovba do Colona je živi dolgčas, saj nisem srečal nobenega plovila. Zato pa sem jih srečal precej na sidrišču pred Colonom. Že v sidrišču zvijem vsa jadra in plujem na motor mimo vseh velikih ladij, tankerjev in še česa. Fotografiram jih in dvakrat se moram celo umakniti večjim ladjam, saj plujejo naravnost v pristanišče ali pa gredo čez kanal, saj prihajajo z desne in imajo prednost.

	Skoraj 30 NM dolga plovba je bila do ustja reke dokaj hitra, saj sem prispel tja nekaj čez tretjo popoldan. Zdaj pa preverjam svoj občutek. Pravzaprav sploh ne bi bilo nič posebnega, če se mi ne bi zdel ta mali greben iz pilota veliko večji v naravi. Vidim valove, kako se naredijo, ko ga dosežejo. Ocenjujem in merim z očmi. Veliko časa nimam, za mano so meter visoki valovi, vetra pa je okoli 17 vozlov. Grem po levi! Pridem skoraj do skal, a se obrnem, nekako ozko se mi vse zdi in povsod so valovi. Še zadnji čas zavijem ven na morje in zaplujem po desni. Tu je malo širše. Plujem dva vozla na motor; ko pride globina na tri metre, še malo zmanjšam, na slab vozel in pol. A ker so valovi z boka, jaz pa skoraj lebdim, me val odnaša na obalo. Vedno bližje sem coni, kjer je plitva obala. Stresno je! Preklinjam to svojo odločitev, kajti tu še obrniti ne morem. Globinomer mi ves čas sproža alarm zaradi premajhne globine, a jaz še kar rinem naprej: 2,7 m … 2,5 m … 2,4 m ... 2,3 m in tu mi nekako reče, da to ne bo v redu. In ko že hočem dati v vzvratno, me val dvigne in spusti. Takrat naredi »tresk«! Kobilica je zadela v nekaj trdega, verjetno v večjo skalo! V notranjosti se mi odpre spodnji predal na mizi v salonu, verjetno sem ga pozabil zakleniti. Nekaj še pade po tleh, kot da se je razbilo, a ne pogledam. V šoku prestavim ročko za hitrost in zapljujem vzvratno. Z lahkoto je šlo. Torej nisem nasedel, le udaril sem v nekaj trdega, kar je pravzaprav še slabše, kot če bi nasedel. Gledam v salon, kdaj bo pritekla voda, in razmišljam, da sploh ne bi šel v globoko vodo, če mi morda vdira voda, da ne nasedem in potonem. Vode ni. Če je do sedaj ni, potem teče počasi. Kalužne črpalke ne slišim in mislim, da ne meče vode v morje. Ko sem že na štirih metrih, vključim avtopilota v vzvratni plovbi in zmanjšam obrate motorja. Skočim v salon, odpiram kalužne pokrove in jih mečem, kamor padejo. Kaluža je suha, prekati prazni. Pri zadnjem prekatu vidim na tleh, da mi je od udarca s stene v salonu odtrgalo merilne instrumente (temperaturo, barometer in hidrometer, ki se je tudi razletel na dele). Vse je v redu, tudi zadnji vijaki v kaluži so suhi. Skočim ven, obrnem barko in zaplujem na odprto. Sam sebi rečem: »Stari, tokrat si imel več sreče kot pameti!«

	Ma klinc gleda to reko in mojo vegetacijo na spodnjem delu barke. Mislil sem, da bi zaplul v reko, da mi s trupa odpadejo školjke in vsa ta golazen, ki se nabira v slani vodi. Ves jezen in pod stresom obrnem proti Portobelu, od koder sem prišel. Vmes ni nobenega sidrišča, zato je edina možnost, da se vrnem. Ura je že štiri popoldan, torej pred deveto ali deseto zvečer ne bom prišel na sidrišče. Spet bo treba sidrati v popolni temi. Veter piha točno v nos, valovi pa se zlivajo proti meni. Ne da se jadrati, a vseeno napnem glavno jadro, ki ga na škoti potegnem do konca in si vsaj malo pomagam stabilizirati barko. Od časa do časa pa zaplujem iz kota 15° v kot 30°. Motor še vedno rohni in barka spredaj preskakuje valove, morje pljuska po barki in od časa do časa zalije tudi mene v kokpitu. Samo da pridem do sidrišča! Vetra je že krepko čez 20 vozlov. Od stresa, ki sem ga doživel, na ploterju iščem plitvino z grebenom, ki je na moji poti. Ne smem zdaj še zapluti nanj! Potem ga najdem levo od vhoda v zaliv. Nastavim črto in plujem. Temna noč, nekaj zvezd, luna, če bo, potem bo po 23. uri, kot je tu v navadi. Ko jo potrebujem, je ni, doma pa mi sveti tudi čez zagrnjene zavese in spuščene rolete.

	Ura je 21:20, ko vplujem v zaliv na sidrišče pred Portobelo. Malo se že znam orientirati, a ne vidim vseh bark v temni noči. Nekatere so zapuščene na sidrišču, nekatere brez luči in zdi se mi, kot bi se igral igro Če ne vidiš, pa zadeni! In da ne zadenem nobenega plovila, sidram čisto zadnji v večji globini, a varno. Jutri se prestavim. Najprej pogledam prekate. Suhi so! In če vsi valovi, preskoki in še kaj drugega niso premaknili kobilice, potem je vse v redu. Cel dan sem pojedel samo dve jabolki in dve banani in spet nisem lačen. Verjetno od vsega tega adrenalina in stresa. Oprham se, da sperem sol s sebe, potem pa si natočim hladno kolo in dodam nekaj ruma. Po 20 minutah ne vem več, ali je bila to kola z rumom ali rum s kolo. Vse je šlo v noge pri enem kozarcu. Prekati so še vedno suhi, in to je dober znak za Tihi ocean.

	Jutro. Začetek koledarske pomladi. Tu je vedno poletje. Danes se je živo srebro kljub delni oblačnosti povzpelo na standardnih 28 °C. Občutek imam, da z akumulatorji nekaj ni v redu. Zato se povežem z mojim on-line mehanikom Damjanom, ki mi svetuje, kaj narediti. Po njegovih navodilih narediva nekatere teste in na koncu ugotovim, da mi eden od treh velikih akumulatorjev ne dela. Revež je izpustil dušo in tak obremenjuje še tista dva, ki sta v redu. Konec leta 2014, torej pred dobrimi tremi leti, sem jih kupil v Španiji, tako da imam tri enake akumulatorje po 145 Ah. Izločim ga in upam, da bo samo z dvema, ki sta še dobra, sedaj vsaj delno bolje, dokler ne nabavim novega. Čakanje na sidrišču se nadaljuje. Vsako jutro je en dan manj do odhoda za prečenje kanala.



	Naslednji dan že zjutraj skočim v dingija in se zapeljem na obalo, nato pa komaj pridem do ceste, že se pelje avtobus. Kot sem videl to pri domačinih, dvignem roko in ustavi se poleg mene, čeprav tu ni avtobusne postaje.

	Vstopim in se usedem. Tukaj je sistem, da ko vstopiš v avtobus, greš mimo šoferja in sedeš, če je prosto, če ni, se stisneš k drugim potnikom na stojišču, primeš se za naslonjalo sedeža in se držiš, da ne padeš. Plačaš šele pri izstopu iz avtobusa, ko šoferju poveš, kje si vstopil. Goljufati se ne izplača, saj stane karta od Portobela do Colona komaj 1,75 USD, to pa je razdalja za uro in pol vratolomno hitre vožnje po vijugastih cestah. Avtobus je skoraj kot iz filma 'Ko to tamo pjeva'. Notranjost je obrabljena in umazana, najhujša stvar je vidljivost šoferja, ki je omejena na spodnjo tretjino vetrobranskega stekla, pa še to je polepljeno s folijo in črkami.

	Pridem v trgovsko cono, na srečo živ in cel. Najdem trgovino Battery Store in se dogovarjam za manjkajoči akumulator. Imajo ga. Prvi je dražji in stane 809 USD, a je namenjen navtiki, drugi ima novo ohišje, notranjost je obnovljena in je štirikrat cenejši; stane 208 USD. Zahvalim se in grem dalje. Za prvega nimam toliko namenjenega denarja, pa tudi če bi ga imel, ne bi dal toliko zanj. Drugi mi ne diši, ker je obnovljen. Pravzaprav to prvič slišim, da so akumulatorji obnovljeni. Zato stopim k sosedom, kjer prodajajo avtomobilske dele. Tu najprej povprašam za oljni filter in filter za gorivo. Ni problema, vse imajo. Dobim še 5 litrov kvalitetnega olja za motor. Vprašam še za akumulator. Prijazen trgovec pokaže, kaj ima, a ni nič primerno za mene. Ali je premočno ali pa preslabo. Lahko pa mi do ponedeljka naroči točno to, kar hočem. Cena okoli 280 USD. Malo se še pogodim za ceno in obljubi mi ga za 260 USD. Dobro, po vso to robo pridem v ponedeljek. Zunaj pred trgovino stoji taksist. Vprašam ga, koliko stane vožnja do Portobela. Kot iz topa izstreli, da 70 USD. Ja, seveda, tujec sem in treba me je ožeti. Nasmejim se mu in pravim, da je njegov kolega cenejši. Vpraša me, koliko mu ponujam. 25 USD, mu rečem. On pa pravi, da me njegov kolega zagotovo ne bo peljal za ta denar, 50 USD pa je njegova zadnja cena. Nič ne bo, grem po kolega, mu odvrnem, čeprav vem, da tega kolega ni. A vseeno vstopim nazaj v trgovino in prosim prodajalca, če bi mi za ponedeljek uredil taksi, da ga bo on kot domačin dobil ceneje kot jaz. Ni problema! Pokliče nekoga in se pogodita za 35 USD, a mi pravi: »Verjetno bo to v ponedeljek samo še 30 USD.« Bravo jaz, dobro sem to naštudiral. Ker imam čas, obiščem še nekatere trgovine in v njih kupim stvari, ki jih potrebujem. Vesel sem, kajti dobil sem skoraj vse, kar sem imel napisano v telefonski beležki. Odpravim se čez cesto na avtobusno postajo in čez deset minut je avtobus na postaji. Spet sledi vratolomna vožnja do Portobela.



	Novo jutro je in nov dan, ki se seveda začne dobro, grenko, črno kavo brez dodatkov. Šele po kavi začne glava razmišljati, kaj bi danes telo počelo. No, najprej sem še ob kavi pogledal vsa sporočila, e-pošto in potem odgovarjal nanje. Zmanjkalo mi je tudi sladke vode in razmišljam, ali bi jo delal tu ali grem raje drugam. Ne ljubi se mi pri vsakih 200 litrov menjavati 5-mikronskega filtra, ki tudi ni tako poceni. Voda je tu očitno onesnažena ali od dna, ki je iz mulja, ali pa od česa drugega, kar je zame še neznanka. Nekaj filtrov imam še na zalogi, saj sem jih kupil v Colonu, a očitno jih moram še kar nekaj nabaviti, saj je to potrošni material. Vem, da so veliko cenejši od novih membran, če bi jih slučajno poškodoval. Vseeno se odločim, da jo naredim še tukaj, morda je to zadnjič. Natočim poln tank vode, nekaj si je natočim v plastenke, ki jih uporabljam za pitno vodo, in na koncu še pogledam nov filter. Črn! Popoldan še pregledam vrvi, dve zamenjam z novimi, v dve pa moram dati vplesti zanko, saj tega ne znam sam. Ena bo za dvig genove in ena za dvig glavnega jadra. Pregledam še pripone, ki so videti cele in »zdrave«, kot bi temu rekli po domače. Z mastjo namažem še zobnik v jamborju ter sornika med jamborjem in boomom. In še to in še ono …

	Sledi popoldanska kavica, potem si naredim še kosilo in takrat nas na sidrišču doleti prava dežna nevihta. Nič kaj ni bilo vetra, dež pa, kot bi se strgal oblak. Po dolgem času sem spet doživel, da je deževalo več kot 15 minut skupaj, ampak tokrat je res ulivalo. Pravzaprav od takrat naprej dežuje vsakih nekaj minut. Danes ne grem na kopno, ne da se mi. Po poznem kosilu mi bo dobro del dober film in nič ne bo narobe, če grem zvečer prej v posteljo. Lahko bi rekel, da je bil danes bil čisto navaden dan. Dež, ki je neutrudno padal tudi čez noč, je bil nekajkrat tako močan, da sem se prebudil. Tudi čez dan je deževalo od jutra pa vse do večera. Večkrat tudi tako močno in na gosto, da nisem videl sosedove barke na sidrišču. Tega nisem poznal do sedaj. Vedno je bilo nekaj minut dežja, tudi naliva, potem je vedno posijalo sonce. Zvečer sem kljub solarnima paneloma in vetrnemu generatorju moral prižgati motor, da sem dobil spet nekaj elektrike. Včasih bi doma temu rekel dan za lenarjenje, crkljanje in večkratni obisk hladilnika ali predala s sladkarijami. Zdaj je pozna noč, temna, tokrat brez dežja. Cel dan sem se skrival v barki, bral knjigo in razmišljal o prebranem: »Velikokrat je sreča tako blizu nas, da moramo daleč odpotovati, da se tega zavemo …« (Rudi Kerševan)

	Danes sva na moji barki z Borutom tuhtala, kako bi najceneje »prišla čez« tudi z gumami in vrvmi, ki jih potrebujeva za prehod čez kanal. Kontakt sva našla na internetu in poklicala Tita. Ni to naš Tito, je pa panamski, in če samo on obvladuje celo situacijo z najemom pnevmatik in debelih vrvi, potem ima tudi nekaj sicilijanskih korenin. Ko je Borut govoril z njim, naju je skoraj malo osrečil, saj je povedal, da ima ravno danes eno pot v Portobelo in da lahko naloži vse, kar potrebujeva. Čisto po špansko oz. panamsko pride Tito z enourno zamudo v gostišče Casa Vela, in ko se srečamo, nama ponudi predračun za želene stvari, in če želiva, jih lahko dobiva takoj, saj ima vse to, kar potrebujeva, s sabo. Ne poveva mu, da bova to uporabila za obe barki, kajti potem bi plačala dvojno ceno. Pogledava napisano, preračunava in se strinjava. Midva poskusiva vseeno še malo znižati ceno, ker se včeraj po telefonu ni dalo, a se tudi tokrat ne da. Možakar se zaveda, da je edini v tem poslu in zato nima konkurence. Plačaj pa dobiš! Prav. Plačam zahtevan znesek in možakar sam prinese štirinajst pnevmatik in štiri vrvi. Pogledam račun, na njem so pnevmatike, vrvi, dostava in dodaten servis. Kaj je to? To je ovijanje gum s folijo, da ne boš imel črne barke. Neverjeten servis, a plačam. A kaj, ko to moraš imeti, saj brez tega ne gre. Tito je črn in od našega Tita je prevzel samo velik trebuh. Kmalu prinese pnevmatike in vrvi na pomol. Še ena spominska fotografija vsaj s tem Titom, če z našim ni šlo.



	Pnevmatike in vrvi pripeljem na barko. Osem jih je za Indigo, šest za Zano, ko pa pridem čez kanal, dobi še Zana mojih osem pnevmatik ter vse štiri vrvi. Zana je na vrsti za čez kanal, dva dni za Indigom. Če nama trik uspe, si strošek razdeliva in bova s tem nekaj denarja privarčevala. Sam se še vedno že tri dni ubadam z iskanjem še dveh manjkajočih oseb, ki bi držali vrvi pri prehodu čez kanal. Danes spet napišem 10 e-pošt. Včeraj sem objavil iskanje teh ljudi na prav za to določeno spletno stran, danes še na FB, ki je namenjena prav temu. Ena e-pošta pade na plodna tla in kontaktira me Francoz Alex. Žal ga ni več tu v Panami, trenutno je na Havajih, a mi posreduje dva kontakta, oba sta njegova znanca. Na moje veliko presenečenje sta oba kontakta zelo zanimiva, prvi je od Slovenca, drugi od Srba. Pokličem prvega in javi se mi tukaj živeči Slovenec Rok. Razložim mu, kaj potrebujem in mi pravi, da me pokliče čez eno uro nazaj, saj se mora posvetovati s partnerko.

	In res, čez slabo uro mi sporoči, da mi gresta z njegovo partnerko z veseljem pomagat pluti skozi kanal, saj tudi onadva, čeprav živita v Panama Cityju, nista nikoli doživela te avanture iz smeri Colona proti Panama Cityu. Enkrat sta menda bila na turističnem ogledu. Pa še vikend je, ko nista v službi in jima odgovarja. Pa nas je pet, čisto po pravilih! Jupi! No, zdaj pa imam skoraj vse za kanal. Le še do Colona moram pripluti na dan D, in ko se vkrca še pilot, potem bomo res začeli z avanturo.

	Danes se mi je končno javil kolega Gregor in to bo spet nekaj novega zame in Indigo. Še ko sem bil doma, me je Gregor vprašal, ali bi se mi lahko pridružil na barki in bi zaplula skupaj čez Tihi ocean, ki ga ima željo prepluti. Ne vem sicer, zakaj ravno ocean, a če ima človek željo, so lahko te želje tudi nenavadne. Morda bi vseeno lažje razumel, da si kdo želi priti na enega od mnogih otokov na Tihem oceanu in jadrati med njimi. Vstopiti na barko v Panami, biti 4.000 NM (40 dni in več) na morju brez kopnega, potem pa na prvem otoku izstopiti in odleteti nazaj proti domov … To je res nenavadno! Obljubil sem mu, da lahko pride, čeprav jaz jadram sam, pa ne zato, da bi rušil neke rekorde, kateri so bili porušeni s Kanadčanom Joshua Slocumom, pred več kot stotimi leti, kakor tudi z drugimi, znanimi jadralskimi kolegi iz Slovenije. Ampak enostavno zato, ker se ne želim prilagajati drugim in hiteti do cilja. Rad sem samostojen, brez obveznosti, in če se že moram komu prilagoditi, je to vreme ali razmere na morju. In zdaj, ko ima kolega letalsko vozovnico za Panamo v žepu, zdaj vem, da pričakujem novega člana posadke. Videl in doživel bo tudi prečenje skozi Panamski prekop, ki je za marsikoga posebno doživetje. Torej, dobrodošel, Gregor!

	Zgodnje jutranje vstajanje je botrovalo dogovoru, da opravimo še zadnje nakupe, predno gremo na drug ocean. Z Borutom se dogovoriva, da najameva avto v Colonu in skupaj z njegovo posadko opravimo večino nakupov v Colonu, Panama Cityju in še kje. Dejansko nama je to najcenejša verzija, ki jo lahko dobiva. Najprej gremo vseh pet z avtobusom do Colona, nato peš do Herzove izposojevalnice za avtomobile. Najamemo avto Kia Rio, ki je skoraj nova, in se najprej zapeljemo v Panama City. Avtocesta, ki pelje iz Colona do Panama Cityja, je dokaj v redu, na njej so delovišča in polovične zapore ceste, tako da sem se počutil kot v Sloveniji. Pri vhodu v mesto so nas pozdravili visoki nebotičniki vseh vrst in oblik. Visoki so, stekleni, betonski, svetleči, kvadratni in okrogli. Predvsem so to stavbe, v katerih poslujejo razne banke. Tukaj je veliko bank, in kot vemo, je Panama še vedno v razvoju, kljub temu da je »Off Shore« država in s tem je tudi poznana kot velika »pralnica denarja«.





Glavno mesto je drugačno od Colona in veliko bolj prijazno. V njem sem srečal veliko belcev, čeprav je največ temne populacije. Očitno so združeni in mirno živijo skupaj v tem velikem mestu z 880.000 prebivalci. Panama City z okolico pa premore kar milijon in pol ljudi. Najbolj me v Panami motijo smeti, ki so vidne povsod. Sicer v centru mesta malo manj, a jih je vseeno videti. Zato celotna Panama vsaj po smeteh deluje malo umazano in neurejeno. Trgovine so dobro založene z blagom, predvsem iz ZDA, nekaj je artiklov tudi od drugje. Kar ni uvoženo, je dokaj poceni, vse ostalo je dražje. Vsekakor pa je vsega dovolj.



	Prva postaja je restavracija, kjer se dobimo na kavi z Rokom, ki nam pojasni, kje je najbolje in najceneje nakupovati. Seveda ga poslušamo in tako tudi naredimo. Po prijetnem spoznavanju in pogovoru se poslovimo in naslednja postaja je navtična trgovina, kjer nabavim cink anode za barko in še nekaj manjših malenkosti, ki pa so zvišale račun za več, kot sem pričakoval. Ker v tej prodajalni nimajo vsega, se zapeljemo še v drugo. Tam dobim tudi nekaj drugega materiala, a ponovno ne vsega. Razpravljava, kako veliko mesto je Panama City, pa nimajo vse robe, kot jo imajo recimo v Trstu.

	Naslednja na vrsti je trgovina s hrano. Pa saj je že imam veliko, skoraj nimam več kam kaj dajati, a moram nabaviti še nekaj hrane za čez kanal, nekaj pijače, spet je tu zelenjava, pa še kakšna malenkost in kmalu je voziček poln. Račun pa spet visok, da je stanjšal denarnico. Ker je bila že pozna ura, smo šli na kosilo v neko samopostrežno restavracijo. Zanimiva hrana, dobra, meni tudi okusna in predvsem cenovno ugodna. Sledila je še vožnja do Colona, kjer sem imel naročen akumulator, olje za motor ter vse filtre. Komaj smo ujeli še pravi čas pred zapiranjem. Za vsak primer kupim še nekaj filtrov za razsoljevalec vode in s tem zaključim nakupovanje.

	Zvečer z dingijem zvozimo vso robo do barke, sledi zlaganje v že polne predale in hladilnik. Nato pa grem še pod tuš, saj se bo prileglo malo počitka. Jutri moram spet zgodaj vstati. Zjutraj me zbudi budilka, nato pa si privoščim kavo in nekaj malega za zajtrk in zaplujem do Zane, saj morava z avtom v Colon, kjer ga morava vrniti izposojevalnici avtomobilov. Po dobri uri in petinštiridesetih minutah prispeva na najin cilj. Avto vrneva, oni ga pregledajo in ne ugotovijo nobene napake ali praske.

	Skozi mesto Colon, ki velja za enega najbolj nevarnih v Srednji Ameriki, se vračava peš. Midva sva bila tu že nekajkrat, a se počutiva neogrožena. Nihče nama nič noče, nihče naju ne ustavlja, nihče od naju ne zahteva ničesar. Počasi greva proti glavni avtobusni postaji, saj morava z avtobusom nazaj v Portobelo. Vmes naletiva na nekaj zanimivih stvari in jaz jih fotografiram. Prav tako naletiva na pokrito tržnico in sprehodiva se med stojnicami ter kupci. Fotografiram, včasih celo vprašam, ali lahko fotografiram, saj si ne želim sitnosti. Nihče me ne zavrne, le opazil sem, da se ljudje nočejo izpostavljati in fotografirati. Pogledava si raznolikost izdelkov, preveriva cene, nato pa greva na avtobus.

	Ko sem se vrnil na barko, sem najprej odnesel polno torbo perila v pralnico, saj si želim, da mi ga še jutri operejo. Od četrtka do ponedeljka je tukaj vse zaprto, saj imajo kratke počitnice zaradi prihajajočih praznikov. Mojster mi obljubi, da se tokrat potrudi pri pranju perila in mi zagotovi, da me jutri po 12. uri čaka oprano in zloženo. Zmontiram še nov akumulator, a ker je malenkost večji, ga res s težavo dobim v za to namenjen prostor. Končno uredim še to zadevo, si skuham popoldansko kavo, se malo odpočijem, nato pa naoljim še tik s tikovim oljem. Zdaj se že bolje počutim, saj počasi končujem vsa že vnaprej zapisana dela.

	Danes sem se dogovoril tudi s čistilcem bark, ki čisti barke v vodi. Dogovoriva se še, da mi odmontira še dve obrabljeni cink anodi in jih nadomesti z novima. Cena? Najprej mora pogledati. Velja! Po polurni zamudi pridejo trije korenjaki vsak z eno vrečko v roki. Kje pa so jeklenke? Dihalke? Oprema? »Mi to tukaj delamo brez jeklenk,« mi pravi. Vsak od njih naj bi zadržal dih in ostal v vodi več kot tri minute naenkrat. Bravo! Orodje? No, tega pa imaš ti, a ne? Res je, imam ga, a vseeno sem pričakoval bolj resen pristop k delu. Fantje si pogledajo barko, dogovorimo se za ceno in se potopijo. Nekaj zapletov smo imeli z enim od vijakov, a smo tudi ta zaplet rešili. Po dveh urah je barka očiščena, anode so pritrjene, preden odplujem v prekop, pa očistim še umazan rob na vodni gladini. Po preverjenem in prevzetem delu jim še plačam zahtevan znesek, ponudim tri piva, in ko jih spijejo, jih z dingijem odpeljem na obalo.

	Šele ko pade na morje trda noč, je čas za večerjo. Skuham si jo, pojém slasten obrok, čeprav sploh nisem čutil lakote, a vem, da moram nekaj spraviti v prazen želodec. Zvečer še vse pospravim, namestim na posteljo svežo in dišečo posteljnino, se oprham in odhitim v posteljo. Pozno je že. Jutri je nov dan in čaka me še zadnji list zabeleženih del, ki jih moram opraviti.

	Zato se zjutraj spravim k menjavi olja v motorju, obeh filtrov, pregledu jermena, čiščenju predfiltra za gorivo in podobnih opravil. Po dveh urah je bilo vse lepo zamenjano, očiščeno in zadovoljno sem v knjigo napisal servisni list in ure motorja. Iz kanistrov pretočim 40 litrov goriva v tank, prazne pa že napolnim, preden zaplujem v ocean. Najprej sledi skok v morje, nato se oprham na krmi, se preoblečem in se odpravim v pralnico po oprano perilo. Šefa ni, zato me postreže delavec. Ker sem mu v reklamacijo dal prevleko za vzglavnik in eno od rjuh, ki ni bilo dobro oprano, sem najprej pogledal to dvoje. Pogledam rjuho in ta je čista kot nova. Pogledam še prevleko, a ta ni moja. Moja je imela neke modre oblačke, ta pa je bela. Ko še bolj pogledam, pa vidim rahle obrise nekdaj modre barve. Očitno je možakar vse skupaj namočil v tekočino, podobno naši varekini, in poglej si čarovnijo: belo kot sneg na Krvavcu! Kaj naj zdaj? Naj ga prosim, da mi nariše oblačke? Spakiram in grem na barko. Tu pregledam še ostalo perilo, ki pa je lepo oprano in tudi zloženo. Cena je tokrat za 30 % višja, a je res vse, kot mora biti. Le modre oblačke pogrešam.

	Ker imam črne vrečke in lepilni trak, za vsak primer dodatno zavijem avtomobilske pnevmatike, da pa ne bi bila moja ali katera druga barka umazana ali črna, nanje namestim vrvi in jih navežem po desni strani barke. Uredim in popravim še neke malenkosti v notranjosti barke, zato je zdaj čas za pozno kosilo. Najprej sem mislil počakati še Gregorja, a pride tako pozno, da bom njemu skuhal, ko bo na barki.

	Kasneje pride na obisk še Borut. S sabo prinese pivo, ki ga ob klepetu spijeva. Borut se vrne na barko, jaz pa moram na kopno, saj vsak čas pride Gregor. Kot sem pričakoval, ga pripelje taksi in na njegovem obrazu vidim začudenje, kot bi me želel vprašati, kje sploh je. Najprej sva odšla v picerijo, naročila dve mali pivi in pico, saj je bil Gregor lačen. Ko sva se tako pogovarjala, je večkrat rekel: »Jasmin, a ti sploh veš, kje sem?« Bolj kot vprašanje, kje je, je bilo v tem vprašanju slišati hvaležnost, da je tu, da se mu bodo uresničile sanje. V njegovem glasu se je začutila sreča, kakršno premore le človek, ki si nekaj srčno želi. Še dolgo v noč sva se pogovarjala na barki, a ker je bil Gregor utrujen od potovanja, sem mu predlagal, da pogovor nadaljujeva jutri.



	Tako sva se začela privajati na skupno bivanje. Zame se bo tu kar precej spremenilo, zanj pa tudi. Zato sva že zjutraj začela z delom in privajanjem na skupne dneve. Popravila in namestila sva nove nosilce za sončni panel, očistil sem vodno linijo na celotni barki ter popravila sva nekaj malenkosti, katere so pač bile potrebne popravila.

	Datum za pot v prekop se počasi približuje, zato je bilo treba poklicati na Urad za razporeditev plovil, ki plujejo skozi njihov prekop. Pa se je prvič zapletlo. SY Indigo je na seznamu za sobotni prehod, a trenutno še ne vedo, kdaj moram priti na zborno mesto, ki je na označenem delu sidrišča v Port Colonu. Povedali so le, da bodo vedeli za točen razpored šele jutri zvečer po šesti uri popoldan in da se takrat ponovno slišimo. To seveda naredi malo živčne vonje, kajti še dve osebi morata priti v Portobelo, da smo v pripravljenosti. Torej sploh ne vemo, kdaj odplujemo od tu, kaj šele, kdaj odplujemo v kanal. Včasih je to lahko zgodaj zjutraj, lahko pa šele popoldan. No ja, upam, da se vse uredi in da nam v soboto lepo steče. Morda se pa prestavimo celo v soboto zjutraj? Le kdo ve? Očitno jim logistika po letu 2000, ko je Panama prevzela prekop od Američanov, zelo šepa. Verjetno je njihova miselnost takšna, da mi potrebujemo njih, ne oni nas. In realnost je prav takšna!

	Po popoldanskem kosilu sva odšla na sprehod v naselje, da si ga Gregor ogleda. Kupila sva nekaj plastenk vode za rezervo, zvečer pa sem skuhal dobro večerjo, ki sva jo oba z užitkom pojedla. Po večerji naju je prišel pozdravit kapetan SY Zane in skupaj smo odšli v Casa Velo, kjer sem za spomin pustil slovensko zastavico, mi pa smo si naredili slovenski debatni večer. Okoli polnoči je obvezen počitek, kajti jutri nas čaka spet deloven dan. Petkovo jutro, praznično jutro v Portobelu, saj tudi tu praznujejo t. i. veliki petek. Najprej moram narediti nekaj vode, saj sta tanka več ali manj prazna. Gregor ima željo, da bi se peljal malo s tem za nas malo posebnim avtobusom vsaj do prvega večjega mesta, tako da za začetek začuti ta panamski utrip. Odpelje se do Sabanita in nazaj. Medtem jaz delam vodo in poliram inox v kokpitu. Potem na ograjico privežem še pnevmatike in debele vrvi, da mi jih morje ne odnese s palube, in ko končam, si naredim dober sadni smuti.

	Že kar popoldne se Gregor vrne na barko in greva še v trgovino. Prvič sem videl, da v trgovini zaradi posta ne prodajajo alkohola, saj imajo tam, kjer je zložen alkohol, pivo in vino, nameščene trakove, da ne moreš priti do te žlahtne in opojne kapljice. Kupiva, kar še potrebujeva, in greva na barko. Pogledam na telefon in vidim sporočilo, da sta Rok in Nivia že na poti v Portobelo. Odlično!

	Ura je 18:00 zvečer in treba bo poklicati pisarno v Port Colon, da vidim, kdaj sem na vrsti za vstop v prekop. Ko na drugi strani linije povedo uro, se usedem na rit. »Gospod, ob 5. uri zjutraj imate odhod z zbornega mesta za prehod čez kanal. Do vas bo prišel pilot in vam dal nova navodila.« Dve uri imamo časa, da nekaj skuhamo in se najemo. Potem vse pripravimo in pospravimo, nato pa pripravimo barko za odhod. Jaz prižgem motor, začnem dvigovati sidro, a motor čez tri minute utihne in ugasne. Superca!

	Menjal sem oljni filter in po servisu sem samo prižgal motor za eno minuto in ga potem ugasnil. Tokrat je bilo to premalo in motor se noče več prižgati. Verjetno ima zrak v šobah. Vseeno še zamenjam en filter, vanj načrpam gorivo in spet ne vžge. Pa ravno zdaj, ko ni treba. Po dveh urah in pol motor le zaprede kot mora in Borut mi reče, da je to karma, ker je on bil zraven motorja. Kakorkoli, ob 22.30 odplujemo proti Colonu. Imamo vetrovno vreme in valovito morje in ob pol treh zjutraj smo že sidrani na sidrišču zbornega mesta. Ura je tri zjutraj. Dve uri še in pridejo po nas. Ne vem, ali bi šel spat ali ne. Moja posadka že vsa spi. Utrujen sem in poln adrenalina od motorja, ki mi jo je tokrat malo zagodel. Vseeno me spanec v kokpitu premaga in zaspim.



	5. PANAMSKI PREKOP





	NEKAJ BESED O PANAMSKEM PREKOPU

	Danes ima Panama dva prekopa ali kanala čez svojo panamsko ožino. Prvi je bil že odprt pred prvo svetovno vojno, leta 1914 in velja za projekt, ki je zahteval največ človeških življenj, saj je pri izgradnji le tega umrlo več kot 25.000 ljudi. Od takrat naprej povezuje Atlantski in Tihi ocean ter meri okoli 82 km v dolžino. Na sredi prekopa je jezero Gatun in mogočna reka Rio Cagres teče vanj, zato je kanal bolj sladek kot pa slan, čeprav povezuje kanal oba oceana. S tem so skrajšali plovbo vsem plovilom, da ni več treba pluti okoli Južne Amerike in mimo ubijalsko viharnega Rta Horn. Pluje se v obe strani hkrati in plovba poteka v enaki smeri, kot poteka vožnja z avtomobilom po cesti.

	Ker je z leti napredoval pomorski promet, je ta prekop postal preozek in zapornice prekratke. Zato so začeli graditi nov večji, širši in globlji prekop vzporedno s starim, ki je bil že odprt in po katerem lahko sedaj plujejo tudi tankerji do 400 m dolžine in nekaj več kot 50 m širine. Tudi globina je tukaj večja in meri 38 m, kar je za celih 5 m globlje od starega kanala. Panamski prekop dobiva konkurenco, saj že nekaj let gradijo nov in še večji prekop, širši, predvsem pa daljši v Nikaragvi. Ta prekop bo dolg 278 km.





	31. 3. 2018, Colon–Balboa YC, Panama

	Dve uri za spanje sploh nista bili dve uri, bolj se mi je zdelo, da sem ravnokar zaspal in se tudi ob enem zbudil. Morda sem spal le z enim zaprtim očesom, saj sem imel na barki utrujeno posadko, ki je tudi ravnokar zaspala. Poleg tega me še vedno ni popustil stres zaradi motorja, ki ni želel delovati in smo zaradi njega zamudili nekaj ur.

	Ura je 4:45 in pripravljen sem za prihod pilota. Če pride, hitro zbudim posadko in gremo naprej. Vendar je ura že nekaj minut čez peto in prvič pomislim, da bodo zamudili kot zadnjič pri meritvi, ko so zamudili štiri ure. Tu je španski vpliv in vse gre na počasi ali pa ti ponudi besedo »manjana (jutri)«. Ura je 5:22 minut, ko pride do barke večja motorna pilotina in nam pripelje pilota. Ta se izkrca na barko, tako da nas je zdaj šest. Druga dva pilota odpeljejo na drugi dve barki, saj gremo z barko v navezi treh bark, kot bi šel čez kanal trimaran. Zbudim posadko, ki nejevoljna vstane, dvignemo sidro, zaplujemo za eno veliko ladjo in se držimo varnostne razdalje. Možakar, ki ima naziv pilota, sedi v kokpitu z VHF- radijsko postajo v eni roki in z nekaj listi papirja, na katerih je verjetno naveden postopek plovbe naših bark. Jaz moram biti ves čas za krmilom, on je tisti, ki ima glavno besedo, kaj se dela in kako se bo delalo vnaprej. Po slabih pol ure plovbe se zdani in skoraj smo že pred prvimi zapornicami. Ker smo odpluli tako zgodaj, se le opogumim in vprašam pilota, kakšen je postopek čez dan, kje bomo vezani za prenočitev in če bomo kot predvideno v dveh dneh prišli skozi kanal. Možakar me preseneti in pravi, da ker imajo precejšno gnečo, bomo zaradi tega v kanalu do poznega večera in če bi bilo vse v redu, bi kanal morali prepluti in ga tudi zapustiti do 21. ure zvečer. To menda ni v praksi, a očitno bom spet testni zajček in upam, da se bo vse dobro izšlo. Prepluti je treba pot od sidrišča do Yacht Cluba Balboa na pacifiški strani, torej razdaljo približno 90 km, ter počakati polnjenje in praznjenje bazenov med zapornicami. Hm, težka bo, a jaz nisem strokovnjak in oni vedo več kot jaz.

	Priplujemo 100 m do prvega bazena. Takrat se ustavimo in čakamo na mestu, da se nam pridružita še preostali barki. Ko prideta, postavi glavni pilot največjo barko na sredino, tokrat je to 13 metrov dolga jadrnica pod irsko zastavo, na njen bok pa je z leve strani privezana 10 metrov dolga jadrnica z brazilsko zastavo, Indigo pa je na desni strani. Tako privezani priplujemo v prvo zapornico in obstanemo tik za veliko ladjo, s katero bomo ves čas skupaj v vseh bazenih. S strani nam delavci kanala vržejo na barko dve tanjši vrvi, na kateri moramo navezati svoje debele in močne vrvi. Te vrvi potem oni na kopnem zataknejo na bitve, dva iz naše posadke, ki sta zadolžena za te vrvi, pa morata ob dvigovanju nivoja vode zategovati vrvi, da je naše plovilo vedno v enaki oddaljenosti od stene bazena. Medtem pa moramo večkrat manevrirati tudi z motorji, saj v bazenu nastajajo vrtinci zaradi dotoka vode. Ker je jezero Gatun veliko višje od vhoda iz Karibskega morja, nas morajo s pomočjo vode nekajkrat dvigniti za nekaj metrov. V prvem delu so trije bazeni in trikrat je enak postopek. V prvem se še malo lovimo, saj smo vsi prvič v njem, vsak naslednji bazen je enak prvemu, tako tudi postopek in je vse lažje. Ko zapustimo tretji bazen in zapornice, smo v delu kanala, ki je na enakem nivoju gladine vode, kot je jezero. Tu se vse tri barke razvežemo in plujemo ena za drugo naprej.



	Vse skozi z naše leve strani srečujemo velike tankerje, kontejnerske ladje in celo eno potniško križarko smo srečali. Lahko bi rekel, da je ta kanal bolj podoben rečnemu koritu, ki je širok kakšnih 100 metrov, nekje še manj, spet drugje več. Vsi plujemo med 5 in 6 vozli, zato tudi, ko srečamo velike ladje, ni valovanja. Velika plovila pred nami in za nami plujejo prav tako s to hitrostjo in nihče nikogar ne prehiteva. Tako bomo pluli naslednjih 60 km v tem prekopu, vključno z jezerom.

	Pilotu smo dolžni med plovbo nuditi vse potrebno, kar potrebuje (hrana, WC in podobno). Od drugih jadralcev sem na forumu prebral, da so zelo izbirčni glede hrane in postrežbe, da imajo radi boljšo hrano in ne kar navadnih testenin s konzervo tune in paradižnikovo omako. Jaz sem imel srečo, da sta na barko prišla Rok in Nivia, in ker je ona prava domorodkinja, rojena v Panami, sta na barko prinesla nekaj svojih živil in nam naredila panamski zajtrk. Kasneje smo imeli še kosilo, rižoto s hobotnico, in popoldansko malico.



	Pozno popoldne okoli 17:00 smo se zopet povezali in tokrat zapluli v bazen prvi, za nami pa je bila druga ladja kot v prvih zapornicah. Očitno je bila ta hitrejša. Včasih po radiu obvestijo pilote, kako naj reagirajo, da delo v bazenih poteka hitro in da se ne čaka na ladje. Tokrat so nas v naslednjih treh bazenih spuščali in postopek z vrvmi je bil obraten kot v prvem delu. Ravno se odpira zadnja zapornica in ura je nekaj čez osmo zvečer. Vsi smo veseli, saj pred nami že vidimo mesto Balboa in luči drugih plovil, ki so na bojah pred Yacht Clubom. Ravno takrat pa se mi na komandni konzoli prižge rdeča luč za temperaturo in oglasi se alarm. Tukaj ne morem ugasniti motorja in ga ohladiti, pogledati, kaj se je zgodilo, ali celo popraviti.



	Moram iti dalje, kar je čez nekaj minut usodno za moj motor. Ta se je tako pregrel, da se je stopila izolacija na kablih alternatorja in starterja na motorju, da je prišlo do kontakta med pozitivnim in negativnim polom, ki je prižgal iskro in že tako vroča izolacija je enostavno zagorela, da sem imel v trenutku na motorju 10 cm visok ogenj. Gregorja sem poslal preverit stanje, saj sem jaz moral biti za krmilom, a ko je ta videl, da izolacija gori, je želel zmočiti krpo ter mokro krpo vreči na te kable, jaz pa se pograbil aparat za gašenje in s prahom ugasnil ogenj. Motor je obstal in po radiu smo poklicali barko z irsko zastavo, da nas odvleče do prvih boj, na pomoč smo poklicali še Yacht Club, da nas pride njihov mornar s čolnom privezat na bojo. Namesto da bi se veselili, imamo zdaj problem še z motorjem. Ko smo bili privezani, je po pilota prišel čoln panamskega kanala in poslovili smo se. Pohvalil nas je, da smo imeli dobro hrano, in povedal, da se je dobro počutil med nami. Škoda le, da smo imeli nesrečo z motorjem.

	Vendar se kljub tej stresni in zame boleči situaciji nisem pustil zmesti, zato sem se obnašal, kot da se ni nič zgodilo, in na mizo postavil steklenico vina, kozarce, naredili smo nekaj za jest in proslavili prihod v Pacifik oz. Tihi ocean. Po večerji smo odšli še na kopno v restavracijo na eno pijačo, saj sta Rok in Nivia zapustila barko in odšla domov, ki pa je le nekaj kilometrov od tod. Tam smo srečali posadko irske barke in le kako bi lahko zdržali brez piva, saj je kapetan Irec, dva iz posadke sta Angleža in na krovu sta še dva francoska štoparja, ki potujeta po svetu na način, da si najdeta barko in plujeta z njimi. Naš pilot je bil zelo v redu, in tudi druga dva, ki smo jih spoznali, sta bila super. Pravzaprav sem imel ob sebi neverjetno dobro ekipo: Gregor, Borut, Robi in Nivia.





	Nedelja, 1. 4. 2018, Balboa Yacht Club, Panama s Tihega oceana

	Današnji prvi dan v Pacifiškem ali Tihem oceanu se je začel še z eno skrbjo več, kako odpraviti napako na motorju. Najverjetneje bo treba dobiti mehanika, saj je na dveh žicah stopljena izolacija in je prišel direkten stik na zaganjač motorja.

	Po zajtrku barko zapusti še kolega Borut s SY Zane. Ostala sva le še Gregor in jaz. Okoli 11. ure pridejo na mojo barko kolegi iz irske barke in Bill se kot elektronik in elektro inženir ponudi, da pogleda kable in sanira to poškodbo. Ponudbo sprejmem z obema rokama in začneva s saniranjem poškodb. Ko vse popraviva, zamenjava, dodava, poskusiva zagnati motor, a ta ne dela. Pravzaprav ga ne zažene zaganjač, zato se najino motoroznanstvo na tej stopnji tudi konča. Potreben bo mehanik; upam, da se od zaganjača napaka ne preseli na alternator in še dalje na motor. Trenutno se je treba sprijazniti, da je motor v okvari in ga je treba popraviti do te mere, da bo brezhiben, kajti Tihi ocean je velik in motor bo še velikokrat potreben. Bill kot Irec ostane še nekaj časa na barki in pripoveduje svojo zgodbo življenja, kakor jo pripoveduje vsak od nas, ki jadramo po oceanih. Kot pravi Irec, rad spije kakšno pivo in ob njem je pogovor še lažji.

	Popoldan z Gregorjem pospravljava po barki, saj je bilo včeraj kar precej ljudi na njej, kar je seveda pustilo določene posledice. Pozno popoldne si pripraviva kosilo, medtem pa dobim sporočila povabilo od Roka, da me s svojo družino vabi na sladoled. Pome pridejo ob dogovorjeni uri na parkirišče pred Yacht Clubom in me zapeljejo nekaj kilometrov stran na njim znano lokacijo, kjer si naročimo sladoled; tako spoznam tudi njuna otroka. Ker sta oba približno enakih let, kot je star moj vnuk, se z njima veselo pogovarjam v slovenščini, tako da dobim nostalgijo po vnuku. Po čudovitem dveurnem druženju me pripeljejo nazaj do Yacht Cluba. Rok mi ponudi pomoč, če bi karkoli potreboval, dokler sem tu.

	Zvečer se z Gregorjem pogovarjava o preživetem večeru, ki sva ga preživela vsak po svoje, in kasneje leževa k počitku. Spet je za mano še ena dobro prespana noč, čeprav je tu ob kanalu ves čas prometno. Zanimivo je, kako velika plovila, pa naj so to kontejnerske ladje, tankerji ali ogromni trajekti, ki prevažajo v sebi na stotine novih avtomobilov, ne delajo večjega vala. Večji val naredijo samo manjše ladje, čolni ali plovila od kanala. Zato je tu na priveznih bojah vedno bolj rolajoče kot pa ne. Umiri se šele zvečer, ko se plovni promet malo umiri.

	V tem lepem, sončnem in prekrasnem jutru spijeva kavo v kokpitu in si ogledujeva vse, kar se dogaja okoli naju. Kaj kmalu dobim sporočilo na satelitski telefon, da pride Borut na obalo, midva pa naj bi mu na kopno pripeljala pnevmatike in vrvi. Ker je v območju kanala in v območju postavljenih boj Balboa YC prepovedano pluti s svojimi dingiji, po radiu na kanal 6 pokličem vodni taksi, ki pride do Indiga v petih minutah. Ta storitev prevoza je vključena v ceno boj, zato lahko pokličeš vodni taksi tudi desetkrat na dan ter se voziš s kopnega na barko in obratno. Ko se pripelje do Indiga, vanj naloživa vso opremo in že plujemo proti pomolu, kjer naju že čaka novi uporabnik gum in vrvi. Najprej imamo na pomolu težavo z oskrbnikom pomola, kajti ne dovoli prenašati našega tovora. Očitno je, da še niso imeli primera, da bi nekdo pretental panamskega Tita. Končno se le nekako dogovorimo in odnesemo gume do parkirnega prostora, kjer stoji najet avto, in naložimo vse v prtljažnik. Ker imam veliko dela z motorjem, smo se dogovorili, da gre namesto mene na SY Zano Gregor, ki bo pomagal pri vrveh.



	Tako ostanem sam na barki in ves dan telefoniram, se pogovarjam in prigovarjam razne mehanike, da imam problem, ki je delno saniran, pri zaganjaču pa se je ustavilo. Končno se en mehanik le odloči in javi, da pride jutri pogledat motor, kajti preveč mu delo ne diši, saj sumi, da ni v okvari samo zaganjač. To bova skupaj ocenila jutri po 10. uri.

	Čez dan še pospravim barko, napolnim tanke s sladko vodo, saj smo v dveh dneh porabili cel tank in pol vode, kar je bilo zelo razsipniško, a po drugi strani se ne obremenjujem, saj moj razsoljevalec iz morske vode naredi 70 litrov pitne vode na uro. V treh urah sta tanka polna, napolnjene so tudi plastenke s pitno vodo. Ko imaš tega čarovnika na krovu, je res vse drugače in lažje. Pa še ena stvar se je pokazala kot koristna. Če se mi pokvari motor, še vedno lahko delam vodo, saj nisem odvisen od njega, kajti razsoljevalec ima svoj neodvisni Hondin motor.

	Proti večeru se z Ircem Billom dogovarjava za pivo, ki mi čez pol ure javi, da je spremenil načrt, saj se je pravkar dogovoril z eno mladenko. Seveda ga razumem. Bolje mladenka v njegovi družbi kot pa jaz. Zato si pripravim dobro večerjo: pečene plantain banane s curryjem in piščančjim filejem v temni dimljeni omaki. Dobro je. Ne, čudovito je!

	Naslednji dan le pride do mene mehanik. S sabo ima torbo in večji potovalni kovček, v katerem je orodje. Pomagam mu, da iz taksija na mojo barko prenese svoje stvari, nato pa se še sam vkrca. Pove mi, da mu je ime Kenny. Motor, ki ga imam jaz na barki, dobro pozna in ga je že večkrat popravljal, pravkar pa popravlja še enega na katamaranu nekega Američana, a očitno so tam stvari bolj kompleksne. Najprej pokadi eno cigareto, čeprav že težko diha, nato pa gre v barko in si pogleda, zakaj sem ga klical. Tudi sam poskusi zagnati motor, a mu ne uspe. Zato vzame stvar v svoje roke: z elektronskim instrumentom premeri nekatere električne dele in mi pove, kaj vse je treba v prvi vrsti narediti. Potem mi odvijači alternator, zaganjač in regler. Poda mi naslov, kam naj grem po nadomestne dele, in zaključi z operacijo motorja. Jutri bova naprej, pravi. Kasneje pokličem Roka, saj se mi je sam ponudil, da če bi imel težave s španščino ali če bi moral v mesto v kakšno trgovino, mi lahko on pomaga, če bo le imel čas. Pravzaprav pa se lahko časovno drug drugemu prilagajava. Pokličem ga po telefonu in pravi, da pride pome malo kasneje in me odpelje v želen servis in prodajalno rezervnih delov.

	Tako se dobiva na parkirišču in odpelje me v Panama City. Pogovarjava se, med pogovorom pa občudujem visoke in čudovite stolpnice vseh možnih oblik in barv. Promet v mestu Panama City je verjetno podoben vsem drugim milijonskim mestom po svetu. Tudi če ni konec službe, so ulice polne avtomobilov, kolesarjev, le pešcev vidim bolj malo. Panama City je v tem delu res lep in mogočen. Name naredi poseben vtis, ki ga težko opišem. Bil sem že v velikih mestih po svetu, večjih, a nekako me je to mesto še bolj očaralo, saj nisem pričakoval tako modernega mesta oz. modernih in visokih stavb.



	Rok kaj hitro najde veliko stavbo, na kateri so navedeni vsi znani proizvajalci elektronike in električnih aparatov. Ko vstopiva, spoznam, da posel vodijo Kitajci. Nekaj zaposlenih je tudi domačinov. Podjetje že na prvi pogled odlikuje urejenost in prijaznost. Ker zna Rok tudi špansko, se hitro dogovorimo, kaj potrebujemo. Naročim vse nove dele, za stare pa prosim, če mi lahko na e-pošto napišejo, koliko bi stalo popravilo, da imam vsaj rezervo, če se kateri del od njih pokvari. Še predno pridem na barko, dobim ponudbo, ki res ni pretirano velika. Ker dele potrebujem, potrdim popravilo. V petih minutah dobim novo sporočilo, v katerem me obveščajo, da lahko jutri po deseti uri pridem po vse naročeno in popravljeno. Hitri so, ni kaj! Z Rokom, ki je ves čas skrbel za komunikacijo s tem servisom, se dogovoriva, da pride jutri okoli 10:30 pome, ker prej on ne more. Vesel sem, da si je našel toliko časa, da mi bo pomagal najti vse v tem velemestu.

	Zjutraj se Bill, Robi in jaz dobimo na parkirišču in slednji nas odpelje v trgovino z rezervnimi deli. Pričakajo me lepo zapakirane škatle s svetlečimi deli za mojo barko. Vse je na mestu, jaz k vsemu dodam in kupim le še dve stikali za vžig motorja. Rok me poduči, da se lahko z njimi malo »pogliham« za ceno. Ker to opravilo uspešno opravim, plačam in gremo. Vesel kot radio gledam nakupljeno, saj to pomeni, da bom lahko šel dalje, če bo jutri vse v redu z motorjem. Pozno popoldan pred Balboa YC pripluje še SY Zana. Ko se privežejo na bojo, me kapetan pokliče po radiu in me povabil, da proslavimo tudi njihov srečen vstop v Tihi ocean. Prijetno druženje ob dobri kapljici pozno zvečer zaključimo in z Gregorjem se vrneva na najin Indigo, kjer utrujena zaspiva.



	Jutro. Najprej kavica, potem pa grem na obalo, kajti potrebujem neke informacije iz pisarne. Ravno ob tem času me pokliče mehanik in mi pravi, da pride okoli 12. ure. Torej imam na razpolago še nekaj več časa in ne bom hitel. Vesel sem, da imam rezervne dele; če bo vse v redu, bo mojster delo hitro opravi. In res, mojster pride ob 11:30 in se loti dela. Sestavi in priključi zaganjač in alternator, potem prižgemo motor. Bo delal? Vžge iz prve in dela, a po desetih sekundah ga ugasnemo, saj še ni vse nared.

	Vesel sem kot otrok. Mehanik zmaja z glavo in pravi: »Jasmin, ta motor nikakor ni v redu.« Pogledam ga naravnost v oči in ga vprašam: »Kako ni v redu, če sem pravkar videl in slišal, da deluje?« Možakar vzame v roke ključe za vijake in začne razdirati motor. Vedno več je vijakov na tleh, vedno več delov je ob strani, nekaj jih celo visi na ceveh. Ojoj! Stanje se še slabša. Čez nekaj trenutkov je izmenjevalec na tleh, neke cevi, kolektor … Mojster mi pokaže zamašen izmenjevalec, kolektor je nabit s črnimi sajami, v eni od gum so se nabrale lopatice inpelerja, spet drugje najdemo nekaj podobno plastiki. Umazanije je na pretek. Ne čudim se več, zakaj se pregreva. Ko pogledam motor, se mi zdi, da ga pol manjka. Vse se mi mrači pred očmi. Potem čistimo, prebijamo, vlivamo kislino, pregledujemo, čas pa beži. Čistimo tudi kolektor. Kenny spet zmaja z glavo in pravi, da ta nikoli več ne bo dober. Potreben bo nov. Ker sem se zadnjič pogovarjal z Američanom, ki ima pri sebi kar nekaj rezervnih delov za motorja, ga vprašam, če ima ta kolektor in za koliko bi mi ga prodal, da ne čakam naročenih delov iz Amerike, ker to je specifičen del in tega res nimajo v tukajšnjih trgovinah na zalogi. Možakar mi čez čas pove, da ga ima, pove mi tudi ceno. Skočim do njegovega katamarana in ga kupim, drag je kot žafran. Če me mehanik še enkrat pošlje po kakšen del, bo v denarnici zazijala še samo prazna luknja, čez katero se bo nabrala pajčevina. A če ga moram imeti, potem naj bo, in tesnilo še, prosim! Ko vse uredim, prinesem del na barko, mojster pogleda na uro in pravi: »Za danes bo dovolj! Jutri bova nadaljevala delo!« Pogledam ga in vprašam, če ne bova dokončala dela? Kenny zamahne z glavo in pravi, da je njegove službe konec in da je za danes zaslužil dovolj.



	Mehanik gre z barke, jaz mu plačam današnje delo, kot mu plačam vsak dan, ko je tu. Gregor pospravlja, jaz kuham kosilo, potem jeva. Kasneje dobiva obisk in v prijetnem klepetu pozabim na težave, ki še vedno čakajo jutrišnji dan. Morda bo danes (ker je ura že krepko čez polnoč) tisti dan, ko bo vse končano. Morda …

	Zjutraj se kljub kratki noči zbudim in odidem na kopno ter se s hitro hojo sprehodim nekaj več kot 2,5 km do banke, potem skočim še v trgovino in po isti poti nazaj na barko. Res lep sprehod, za danes imam teh 5 km hoje dovolj. Jutranja prometna konica se po cesti vleče kot jara kača in na trenutke promet obstane na tem že dopoldan vročem soncu. Meni sprehod prija, da vsaj malo razmigam telo in odmislim stroške. Do sedaj se jih je nabralo, kot me je stala vsa pot s hrano in nakupi skupaj.

	Na barki me v družbi Gregorja čaka Borut. Poklepetava, in ker sva pretentala panamskega Tita, narediva obračun in si porazdeliva dobiček. SY Zana bo danes odplula naprej, saj ima na barki dodatno posadko iz Slovenije in bodo kar nekaj časa pluli med tukajšnjimi otoki in zalivi. Najtežje se je bilo posloviti, saj oba dobro veva, da se bova na širnem Tihem oceanu težko srečala. Postala sva dobra prijatelja in v tem mesecu dni, kar sva skupaj, sva se nekako navezala drug na drugega. Če se ne vidiva na morju, se pa zagotovo vidiva v Sloveniji.

	Kasneje pride mehanik Kenny in začnemo s sestavljanjem motorja, ki nam gre dobro od rok. Končno ga le po nekaj urah sestavimo skupaj in ga poženemo. Motor lepo prede, vendar mehaniku ni všeč vodna, impelerska črpalka. Kaplja, nekaj vode priteče v kalužo, čaka pa tudi, da priteče olje, a tega ni. Vseeno pravi, da bi bilo dobro imeti novo črpalko v rezervi, kajti Tihi ocean je dolg in širok. Tudi to sem iskal pri Američanu, ki pravi, da nove nima, ima pa obnovljeno, a mi jo Kenny odsvetuje. Malo kasneje ugotovimo, zakaj ni bilo signala za alarm na motorju; pregorel je namreč senzor. Treba bo nabaviti kar nekaj nove robe in spet gledam v denarnico. Tukaj je vse nenormalno drago, pa še čakati je treba vsak artikel, ki pride iz Amerike.

	Motor še vedno teče in po eni uri delovanja le-tega ugasnemo, saj se je pokazalo, da deluje brezhibno in se ne pregreva. Spet plačam mojstru za današnje delo, ki je bolj draguljar kot mehanik, vsaj po ceni ure sodeč, a očitno obvlada svoj posel. Res zna in za takšno znanje mi ni težko seči v denarnico, dokler je še v njej kakšen dolar. Spije še pivo in skupaj greva na obalo, da poiščeva črpalko. Najprej zavijeva v Volvo Penta servis, kjer nimajo ničesar, kar potrebujeva, kar pa imajo, pa je drago, kot da je vse iz zlata. Ničesar ne kupiva. Jaz se vrnem na barko, on v pisarno. Njegova pisarna je zadnja gostinska miza v bistroju Balboa YC. Pridem na barko; jaz pospravljam notranjost, Gregor je dežuren zunaj in pospravlja kokpit in palubo. Priden je bil danes; ko sem bil jaz z mehanikom in mu pomagal, je šel Gregor v nabavo gospodinjskega plina, da bova tudi tu polna in da naju kaj ne preseneti.

	Popoldan prižgem motor in ga na 2000 obratih pustim delovati dve uri. Vse tako, kot je naročil mojster. Vse deluje, kot mora. Kljub težavam in napetosti začutim utrujenost, čeprav še zdaleč ni vse urejeno z motorjem, a vem, da bo kmalu. Kasneje pride na barko še Bill, verjetno gre jutri tudi on s svojo barko naprej proti otoku Las Perlas, nato pa naprej proti Galapagosu in Markezom. Tudi njega čaka 4.000 NM dolga plovba. Za vsakega od nas je časovno drugačna. Kolegi Brazilci pravijo, da računajo na pristanek na Markezih čez 45 dni in nimajo s sabo veliko goriva. Bill planira za to pot okoli 30 dni. Midva po tihem računava nekje 36 dni. Z Billom si ogledujeva vremensko karto in se čudiva, kako daleč na jug ni vetra, koliko dni traja brezvetrje. Ne bo enostavno, res ne. Potrebne bodo ogromne količine goriva in res dober motor. Upam, da je moj mojster dobro opravil nalogo, saj na širnem oceanu ni vmesnih postaj, otokov in ne sidranj.

	Zvečer z Gregorjem še malo poklepetava in potem je spet čas za posteljo. Jutri pride mehanik, ki je zadnje čase že skoraj tretji član Indiga. Danes, tako kot že mnoga jutra v tem tednu, pričakujem mehanika Kennyja, ki pride na barko ob 10. uri. S sabo prinese termostat za motor, ki ga zamenja in zdaj spet dela alarm, ki javlja napake ob povišani temperaturi motorja in za premajhno količino olja v motorju. V motor nalije še sredstvo proti zmrzovanju v raztezno posodo, vodne črpalke pa se ne dotakne, saj nove nisva dobila, ravno tako tudi ne rezervnih tesnil. Tista kapljica, ki spušča na črpalki za slano vodo, upam, da ne naredi celega morja v motorju. Takoj ko jo bom lahko, jo bom zamenjal. Mehaniku plačam še današnje delo: termostat in 4 litre sredstva proti zmrzovanju. Tako, popravilo motorja me je stalo dobrih 3.600 USD, a po drugi strani sem vesel, da se mi je to naredilo tukaj in ne kje sredi oceana.

	Kasneje se z Gregorjem odpraviva v trgovski center Albrook, kjer kupiva še dva 20-litrska kanistra za gorivo. Potem greva še v supermarket in nakupiva še nekaj zadev, ki jih potrebujeva, predvsem pa sva osredotočena na sadje in zelenjavo. Imava poln voziček vsega, zato na blagajni odštejem kar nekaj papirnatih bankovcev. A kaj, ko to hrano potrebujeva in brez tega pač ne gre. S taksijem se vrneva do barke, kjer me že čaka Bill, ki danes odhaja proti otokom Las Perlas in nato naprej čez Tihi ocean do Francoske Polinezije. Težko se je posloviti od kolega, ki sem ga nedavno spoznal in ki mi pravi, da sem zanj nekaj lepega, kar se mu je zgodilo v Panami. Hudo je, a treba se je posloviti, saj gremo vsi isto pot. Morda se le srečamo kje za obzorjem. Z zlaganjem hrane se kar nekaj časa zamudiva, da zloživa vse v hladilnik, v predale in v plastične zaboje. Zdaj pa res ne gre več niti škatlica vžigalic na barko. Poln sem in zdaj je res dovolj! Jutri natočiva še gorivo in vodo. Upam, da bo barka zaradi svoje teže plula vsaj 4 vozle. Indigo potrebuje novo registracijo, saj je bolj kot jadrnica postala tovorna ladja. Kasneje pripravim dobro pozno kosilo, spijem še kavo in čakam klic Roka, saj smo se zmenili, da gremo na večerjo.

	Ob dogovorjeni uri se pripeljeta Nivia in Rok ter me odpeljeta v center mesta. Nočno doživetje tega mesta je res drugačno kot dnevno. Mesto je lepo in impozantno. Prispemo do restavracije, kjer poleg azijske in japonske, strežejo perujsko hrano. Lepa in dobra restavracija mi pusti dober vtis že od samega vstopa vanjo, saj so vsi uslužbenci prijazni. Prinesejo nam tri menije, a ne v papirnati obliki – na elektronski tablici.



	Preko tablice si lahko pogledamo, kako izgleda krožnik, ki ga želiš naročiti; poleg so dopisane tudi cene ter vsebina, ki je na krožniku. Zame nekaj novega in čudovita izkušnja tega velemesta. Naročimo tri jedi in vsi bomo poskusili vsako od teh treh naročenih specialitet. Spijemo še en pisco sour in kaj kmalu je miza polna vseh dobrot. Saj ne vem, kje bi sploh začel fotografirati, kaj šele jesti. Hrana je bila vsekakor okusna in ne pretirano draga. Pripeljeta me še nazaj do pomola in poslovimo se v želji, da se še kdaj srečamo. Utrne se mi solza, težko se je posloviti. Naključna poznanstva nas bogatijo in nam dajejo dobro izhodišče za naprej. Hvala vama, Nivia in Rok, da smo bili vsaj nekaj časa skupaj!

	Nov je dan in po popiti kavi z Gregorjem odideva do taksista, s katerim se malo pogodiva za ceno. Ko doseževa mojo tarifo, naju zapelje do marine Flamingo, da se odjavim. A najprej moram na listo potnikov dodati Gregorja in ga takoj zatem skupaj z mano odjavim. Jutri greva tudi midva naprej proti otokom Las Perlas. Formalnosti mi lepo tečejo in že kaj kmalu dobim klofuto. Plačati je treba nedeljsko delo za dokument Zarpe pri odjavi. Celih 46 USD. Ni druge, plačam in že greva z jeznim taksistom, ki naju je predolgo čakal, nazaj proti Yacht Clubu.

	Stopiva na barko in začneva takoj z delom. Kupil sem poseben kabel, ki ga moram potegniti za AIS instrument od krmilne konzole do instrumentov v salonu barke. Zraven še vlečem 12 V samo zanj in podreti je treba tretjo spalnico, v kateri je skladišče. Po dobrih dveh urah dela sva končala z delom, a še vedno kaj najdeva in urejava. Treba bo še natočiti gorivo v barko in kanistre, saj mora biti barka polna goriva, da sploh prideva tako daleč, kajti tukaj vlada brezvetrje. Odločiva se za lažjo verzijo, in to v marini La Playita, kjer valovi ne nabijajo barke v pomol. Tudi vodo imajo in jo bova natočila kar tam. Priplujeva do tja, pa nama pravijo, da se je za gorivo treba najaviti, sploh ob koncih tedna, ker turistične ladje vozijo turiste in na pomolu za točenje goriva le-ti izstopajo in vstopajo. Žal danes ne bo nič. Bravo! Že drugič danes, da so me presenetili. Obrneva barko in greva nazaj do Balboa YC in natočiva nafto preko kanistrov. Veliko dela, ki bi lahko bilo opravljeno v prejšnji marini v samo pol ure. Gorivo, ki ga potrebujeva za razsoljevalec, pa nimajo, ker jim ga je zmanjkalo. Jutri bo, mi pravi mojster na črpalki. Prav, pa jutri. Tudi vode ne moreva natočiti. No, to že natočiva kje drugje. Ves čas sem spremljal delovanje motorja, gledal na opozorilne lučke in poslušal motor, če dobro deluje. Morda sem že malo obseden s tem, a vseeno upam, da bo zdaj vse v redu z njim.

	Slab spanec ponoči sem pripisal pozni in količinsko preobilni večerji. Zato ni bil problem z zgodnjim jutranjim vstajanjem in že čez eno uro sva odplula v marino Playita, da natočiva vodo. Potrebujeva še bencin, a tega nimajo v tej marini, zato bom moral peš v sosednjo marino Flamingo, ki je oddaljena 20 minut hoda od Playite. Odrineva z boje proti marini in kasneje se v njej enostavno privežem na eno prosto mesto na pomolu. Gregor bo natočil vodo v oba rezervoarja, jaz pa grem po gorivo. Ko se vrnem, še enkrat pregledava olje, ga malo dolijem in potem odplujeva proti otokom Las Perlas. Končno zapustiva celinsko Panamo.





	6. OTOKI LAS PERLAS, PANAMA



	Sreda je, 9. april, in ker vetra ni, motoriram in motor večkrat kontroliram, a ta lepo prede, kot bi bil nov. Vendar kasneje opazim, da le ni vse v redu. Števec, ki kaže obrate motorja, poskakuje enkrat do 2000 obratov, kolikor jih resnično imam trenutno v plovbi, spet drugič pade na 1500 ter spet naslednjič se vrne nazaj na 2000. Potem čez čas pade na ničlo in tam ostane 10 sekund, nato pa se spet vrne na 2000. Hmmm … Malo me je strah, spet sem živčen in v stresu, a po drugi strani poslušam delovanje motorja in ta dela kot mora. Zato si ne dajem velike žrtve za števec. Vseeno po sporočilu kontaktiram mehanika Kennyjem, ki mi pravi, da verjetno nekaj ni v redu z obnovljenim alternatorjem, ki ga je, ne vem iz kakšnega razloga, montiral, namesto da bi montiral novega. Svetuje mi, da to naredim jaz, ko prispem na današnji cilj. Največji problem je, ker mi le-ta polni motorni akumulator s kar 15,5 V, servisne akumulatorje pa s 14,4 V. Nekaj zagotovo ni v redu. Jaz mislim, da je ena žička več priklopljena, ki prej ni bila, in jo je mojster priklopil, ker menda tako mora biti. Počasi se že navadim na to in plujeva dalje. 10 NM pred otoki Gregor zagleda najprej večjega morskega psa in ga lepo fotografira, čez nekaj časa pa zagledava kita in jaz posnamem filmček, kajti če bi ga čakal, da ga fotografiram, mi ne bi uspelo. Le dobrih 300 m od Indiga je plaval v nasprotno smer. Kako impozantna žival, ki pride na površje, vdihne zrak in v zrak švigne voda. Waw! Večji je od Indiga. Malo pred mrakom, po 43 NM dolgi plovbi, zavijeva v zaliv otoka Pedro Gonzales, kjer je že sidrana ena jadrnica. Gregor pravi, da je velika in francoska. Ko po desetih minutah zavijeva v zaliv, takoj spoznam irsko jadrnico kolega Billa. Kakšno naključje! Po večerji sva povabljena na njihovo jadrnico na eno prijetno druženje in pivo.



	Če sem še sinoči slabo spal, sem to jutro vstal spočit in naspan. Kar obilica dela me še čaka danes, nekaj od tega bom dodelil Gregorju in verjetno nama bo uspel popoldanski premik še na drug otok. Preden se lotim še drugega dela, sva že spet povabljena na kavo k sosedom. Ni kaj, komanda je komanda in zaveslava k internacionalni posadki. Spijemo kavo, se pogovarjamo in šalimo, ko kasneje prinese ena od članic posadke cel kokos, ki ga kapetan lepo razbije in začnemo jesti kokosovo jedro. Belo kot sneg, zunaj pa rjavo. Vsi vzamemo košček, le Gregor ga odkloni, kajti on kokosa ne mara. Pravzaprav tudi jaz nisem ljubitelj kokosa in peciva iz kokosa, a ta kokos tukaj kar rad pojem. Nekako le prepričamo Gregorja, da ga degustira, in ko poje en košček, prosi še za drugega. Čez dve minuti si je že prilastil več kot polovico kokosa in pravi, da ga bo odnesel na barko, ker nekaj tako dobrega še ni jedel. Potem pa pravi: »Če prijatelji izvedo, da sem jedel kokos, ki ga vneto odklanjam vsakomur na obiskih, potem bodo mislili, da z mano nekaj ni v redu. Pravzaprav pa, kaj vem, kaj me še čaka. Če sem jedel kokos, se lahko zgodi, da kar ostanem z vami in jadramo skupaj še naprej.« »No, zakaj pa ne,« pravim.

	Kasneje se na barki lotim še menjave alternatorja. Starega ter obnovljenega zamenjam z rezervo, ki pa je čisto nov. Sicer me malo muči en kabel, a se vedno znajdem in tudi to uredim. Kasneje poženem motor in sedaj je vse v redu, razen polnjenja, ki je sicer manjše kot včeraj, a je še vedno blizu 15 V na motornem akumulatorju. Pospraviva orodje in zaplujeva proti jugu otoka Del Rey. Danes je le nekaj malega vetra in počasi jadrava. Vmes ulovim še eno rdečo ribo, katere imena ne najdem v elektronski knjigi rib. Vseeno jo obdelam ter pospravim, saj bo dobra za večerjo. Po 22 NM plovbe le prispeva na jug otoka v zaliv Cocos in tu sidrava. Pripravim ribo, jo spečem, zraven pa še dodam pečen krompir v krhljih, paradižnikovo solato in tokrat na željo Gregorja spijeva kozarec belega vina.



	7. TIHI OCEAN





	Sreda, 11. 4. 2018, Las Perlas, Panama–Hiva Oa, Markeško otočje, 4.204 NM

	Nemirna noč, čeprav bi si človek mislil, da je globoko v zalivu zaščiten pred valovi in vetrom. No, tukaj ni bilo tako. Mrtvi val se je odbijal od barke in jo zibal, da sem enostavno moral vstati še pred peto uro in si skuhati kavo. Potem sem bral peljar za Pacifik in želel, da najdem kaj spodbudnega v zvezi z nabavo goriva na poti. Najlepše bi bilo, če bi bile barke kot letala v zraku, ki se jim približa veliko letalo, spusti cev in že tankaš daleč nad Zemljo, mi bi pa tako nekako počeli na morju. Ah, Jasmin, tako pa tudi ne gre! Vseeno še povprašam jadralskega kolega, ki je že plul po teh morjih, kako je s točenjem goriva na Galapagosu, pa je odgovor daleč od spodbudnega. Kakorkoli, se že znajdem, če ne z gorivom, pa z jadri.

	Ob 7:30 odrineva iz zaliva in rečeva, da tokrat gre zares. Jaz nadaljujem s svojim jadranjem okoli sveta, s katerim sem tudi omogočil kolegu Gregorju, da uresniči svoje sanje in prečka »njegov ocean«. Najprej motorirava, saj nimava dovolj vetra. Kasneje ga je za 7 do 8 vozlov, a tudi ta je naravnost v nos, kakor tudi valovi, ki butajo v premec Indiga. Težka sva: oprema, hrana, voda, gorivo … Vržem vabo v morje in jo vlečem za sabo. Morda se kaj ujame za večerjo, in glej ti srečo! Potegne in laks se odvija, kot da bi nekaj bežalo stran od mene. O, ne! Vlečem, zaviram, tisto nekaj v vodi odvija. Oja, to je nekaj velikega! Jaz zaviram in ne pomaga, zavora ne drži in tisto na drugi strani je močnejše. Poskusim prijeti laks, a se mi ta zareže v prst in pusti belo pekočo črto na njem. Čez čas povlečem in takrat se sname prevelika riba ali kar koli je že bilo na drugi strani. Navijem laks na rolo, na koncu ni vabe. Ostal mi je le zravnan gambet, riba pa ima nov pirsing v ustih. Midva plujeva naprej, se pogovarjava in čez čas mi začne nagajati števec za obrate. Torej le ni vse kriv alternator. Po moje je tudi kriv akumulator, ki je morda ob okvari prišel v stik plusa in minusa. Nezadovoljen gledam v števec, kako skače, kot da se igra z mojimi živci. Dvignem stopnice, pod katerimi se nahaja motor, a ta lepo prede. Postavim roko na izmenjevalec in držim 3 ali 4 sekunde. Vse je v redu. Nič, grem ven in gledam, poslušam … Vse je v redu. Potem me iz stresa potegne zvok laksa z nove Pennove role, ki je večja in močnejša. Tudi laks je debelejši in na koncu je nova vaba. Tokrat zmagam in na barko potegnem skoraj 60 cm veliko tuno. Ravno merska je in zato gre v obdelavo, meso pa kasneje v hladilnik.

	Veter le spremeni smer in ugasneva motor, napneva jadra in pri vetru 8 vozlov jadrava 3 vozle, včasih celo malo manj kot 4 vozle. Tako sva plula 4 ure in prihranila nekaj goriva. Jezen sem, ker se bojim za gorivo, saj je pot še dolga, preden ujamem ugodne pasatne vetrove. Danes se mi zdi Tihi ocean kot Jadransko morje, kadar je mirno in ko je gladina kot olje. Upam, da bo jutri z vetrom kaj bolje.

	Zvečer si razdeliva dežurstvo po urah in greva v najino prvo noč plutja na Tihem oceanu. Uf, še veliko jih bo, preden doseževa cilj. Prva noč je minila mirno, saj je predel motor, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Zdaj vem, zakaj se temu oceanu reče Tihi. Vem pa, da zna spet drugje pokazati svojo moč in potem velja pregovor, da tiha voda bregove dere. Malo sem bil v skrbeh zaradi Gregorja, da se ne bo znašel na moji oz. drugačni barki, a moram priznati, da ni imel večjih problemov. Najbolj všeč mu je instrument AIS, saj je potem odmislil gledanje v daljavo in preučevanje, kam gre kakšna ladja, kje ima kakšno luč itd. Še bolj so ga zanimala imena ladij, s kakšno hitrostjo plujejo, v katero smer ipd. »AIS je prava stvar na oceanu,« mi pravi.

	Zjutraj spijeva kavo, preverim, koliko je Indigo preplul, in za prvih 24 ur zapišem 109 NM. Malo, a drugače ne gre. Potem nadaljujeva z dopoldansko telovadbo. DeIava vajo za razgibavanje celega telesa, ki se ji reče dviganje in spuščanje jader. Takoj ko začutiva veter vsaj 8 vozlov, že odvijava genovo, medtem ko imava glavno jadro vedno odprto in dvignjeno na pozor. Potem veter ugasne in premikava se komaj 1,7 vozla. Zvijeva genovo, prižgeva motor in pod 1700 obrati motorirava s hitrostjo 4,7 vozla, kdaj več, kdaj manj. Nikakor ne bi rada trošila goriva, saj se dobro zavedava, da bova kar nekaj dni v brezvetrju ali v občasnem vetru. Goriva imava kar nekaj, pravzaprav veliko več v kanistrih kot v tanku, ki je montiran v barki. Kasneje zapiha veter in spet ponoviva vajo po postopku raztegni, drži, ugasni, zvij, prižgi itd. Morda sva se »tistemu« zgoraj malo zasmilila in nama je v nekem trenutku poslal dobrih 10 vozlov vetra. Indigo je poletel s petimi vozli hitrosti ter tri ure po moško rezal morsko gladino. Midva pa sva bila srečna kot mala otroka, ki sta dobila bombone od mame.



	Dan mine v rahlem delu, pisanju, pogovoru, včasih sva kar tiho in sva vsak v svojem svetu in razmišljanju. Pravo predstavo pri premcu Indiga je odigral zelo velik delfin, ki se je igral in visoko poskakoval iz vode. Kmalu je prišel čas za večerjo in sreča je, da imava v hladilniku še nekaj tune, saj je bil danes ulov enak ničli. Spečem in pripravim večerjo in kolega me vedno pohvali, kako dobro kuham. Jaz pa mu z veseljem rečem, da mu bom tudi jutri pripravil večerjo, ker sem tako pohvaljen. Po večerji imam prosti čas, saj Gregor pomije posodo in vse pospravi. Ko se spusti mrak nad morje, zvijem laks in pospravim ribiški pribor, nato pa sam sebi rečem: »Jasmin, več sreče prihodnjič.«

	Počasi postajam tudi astrolog, saj mi Gregor ves čas kaže zvezde in vsak večer omenja Južni križ, ki ga poznajo skoraj vsi morjeplovci razen mene. Vidiva tudi planete in celo eno zelo visoko leteče letalo zamenjava za zvezdo. Sem mislil, da je utrinek in sem si že zaželel nekaj več vetra. Ker je bilo letalo, tudi danes ni bilo s tem vetrom čisto nič. Srečen sem, da se je tako odvilo, kajti tako je letalo ostalo celo in ni strmoglavilo, jaz pa že počakam na veter.

	Če je bila sinočnja noč mirna, potem je bila današnja pestra. Pa kako ne bi bila, če se je začel petek 13. Marsikaj sem že videl na morju, tudi na oceanu. Da bi pa od enajste ure zvečer pa do šeste ure zjutraj neprestano bliskalo in grmelo, tega pa še ne. Žareče puščice so padale v morje manj kot 3 milje stran od barke. Vso elektroniko sem spravil v pečico, nekaj telefonov in IridiumGO modem sem dal še v ekonom lonec ter ga zaprl.

	Strah me je, da mi elektroniko zažge strela. Nabrala se je nekakšna meglica, ki jo je težko opisati, zrak pa je bil težak in soparen. Vsaj morje je bilo prizanesljivo, saj je bilo mirno, vetra pa spet nič. Ob tretji uri zjutraj začne škrabljati in potem je začelo deževati, kot da je sodni dan. Ne spomnim se, da bi kdaj tako močno deževalo, in to dve uri skupaj. Ni padal dež, zlivalo se je z neba. Edino v barki je bilo sprejemljivo, a ne predolgo. Kjerkoli je bila kakšna luknja, razpoka, kjer ni bilo dovolj zatesnjeno, povsod je tekla voda. Pa saj to ni res! Še nikoli ni prišla slana voda od morja preko palube v salon, tokrat je sladka voda curljala povsod, da sem jo komaj uspel brisati.

	Ko je nevihta prenehala, sva se z Gregorjem oddahnila. Zjutraj spijeva kavo in zajtrkujeva. Potem pogledam elektroniko in naprave in poglej ga zlomka! Gori opozorilna lučka za žarilne svečke. Pa kaj se to še ne bo nehalo? Prav jezen sem že na vse to, kar se mi v aprilu dogaja, kar se mi ni dogajalo vsa prejšnja leta, odkar sem izplul. Pogledam v knjige, literaturo, nič ne piše. Kličem v Slovenijo on-line mehanika, kličem panamskega mehanika Kennyja, nihče ne ve, kaj mi je storiti. Stojim na mestu in se zavedam, da danes ne bo kot včeraj in predvčerajšnjim, ko je Indigo preplul vsak dan po 110 NM. Potem zamenjam rele in se mi zdi, da je bolje, saj lučka ugasne. A še vedno me skrbi polnjenje motornega akumulatorja s 15V, kar je očitno previsoko. Nadaljujeva plovbo. Tokrat je morje kot Velenjsko jezero v brezvetrju. Ena sama gladka šipa. Če želim naprej, moram motorirati, če obstanem na mestu, me bo tok odnesel nazaj proti obali. Kasneje pripravim kosilo in se jezim, ker sem porabil zadnje meso tune. Če danes česa ne ulovim, bova jutri vegetarijanca. In sreča se mi malo kasneje nasmehne. Zaslišim zvok odvijanja laksa z role in zategnem. Palica se usloči in malodane poči. Zategnem kolešček, a še vedno vleče Pennovo mašinico. Potem skoči iz vode …. Mečarica! Moja prva mečarica! Velika je kot ta razpotegnjeni petek. Na roli imam laks 80 lib, ki mora zdržati. Gregor snema ta dogodek, da bo ovekovečen. Vlečem, se mučim, popuščam, spet vlečem. Ne gre. Morda le 10 cm in se spusti v globino, se vrže ven, da jo lahko občudujem v njeni veličini. Ta mečarica bo moja! Bo, ja! V naslednjem trenutku se je na roli strgal laks, saj se je zažrl med navitje in ni zdržal teže. Gregor sploh ne more dojeti, kaj se je zgodilo, jaz pa sem jezen, da kar piham. Pa je šla ena boljših vab in približno 200 m laksa z njo. Tolažim se, da je bolje, da je mečarica ušla, saj je bila prevelika za domači hladilnik, kaj šle za tega na Indigu. Jutri dopoldne imam popravni izpit iz ribolova, morda ujamem kosilo. Večer je miren, brez vetra. Motor dela dobro in prvič vidim levo od sebe večjo ladjo, ki gre v isto smer kot Indigo. Kmalu bo polnoč, Tihi ocean pa je še vedno tih.

	 Če je bil včerajšnji dan poln stresa zaradi elektrike in alternatorja, potem sem to noč vse skupaj nekako odmislil. Dobil sem pet mnenj strokovnjakov in od teh petih mi nihče ne more pomagati, saj sem jaz tu, oni drugje. Začuda so lučke ugasnile, števec obratov dela, kot mora, motor v tej bonaci prede že nekaj časa, kot je predel pred nesrečo. Akumulator je kljub visoki polnitvi hladen in počasi postajam hladen še sam. Pred Indigom je širni ocean in preplutih je dobrih 10 % poti. Danes je Indigo v 24 urah preplul le 106 NM. Jutri dopoldan računam, da bom na polovici poti do otočja Galapagos, ki je komaj 25 % poti do Markezov.

	Ker je trenutno Tihi ocean nenormalno miren proti Atlantiku, sem se odločil dopoldan ustaviti barko in narediti nekaj pitne vode ter jo še dotočil v zadnji rezervoar. Vmes sem še pregledal motor in očistil filter za morsko vodo, pregledal, če je v raztezni posodi dovolj hladilne tekočine, preveril olje v motorju, in ker je bilo vse, kot mora biti, sem bil že boljše volje. Moj čarovnik Rainman je dobro opravil nalogo in razsolil precej vode, saj je tukaj izmerjeno na termometru morje doseglo neverjetnih 30 °C. Voda je čista in posledično je v razsoljevalcu filter ostal čist in bel. Pravzaprav pa ves ocean le ni tako čist, saj sva na poti srečala veliko plavajočih ovir v obliki debla, raznih vej in celo eno celo drevo, ki je bilo v obliki črke V. Kar zamislil sem si, kako bi bilo, če bi nanj naletel ponoči in bi zadel to plavajočo oviro, ki bi se mi zagozdila v premec ali celo zlezla pod njega vse do kobilice.

	Ko sem opravil z vodo, sva se z Gregorjem odločila, da se v tej vodi tudi okopava, saj je bila čista in mirna. Ker je na tem mestu globina večja od 3000 metrov, tok pa ima tu svojo moč, sva šla v vodo izmenično in nisva odplavala precej daleč od barke. Še sreča, da sva naredila tako, saj sva imela odprto glavno jadro, kar pomeni, da je barka vseeno malo hitrejša od toka in od naju kot plavalcev. Sledilo je še šamponiranje, tuširanje in odplula sva dalje tako »higiensko dovršena«. Med samo plovbo sem še iz kanistrov pretočil nekaj goriva v rezervoar in delal izračune o gorivu in miljah ter gledal vremenske karte, kdaj naju bo dosegla kakšna sapica vetra. Ta se je le pokazala in res zapihala kot sapica, zato sva raztegnila jadra in zmanjšala obrate na motorju, vseeno pa sva pridobila dober vozel in pol hitrosti. No ja, ne za dolgo.

	Ker do kosila nisem ujel nobene ribe, pravzaprav ribe niti povonjale niso moje vabe, sem moral danes improvizirati in skuhal sem enolončnico, ki nama je bila obema všeč. Sobota je in jutri bo nedelja. Morda bo jutri na jedilniku juha? Če bo, bo vsekakor brez govedine in domačih rezancev. Ko je dan padel v zaton in ko so se na nebu pokazale čudovite barve, ki so posledica igre sonca, oblakov in vode, se je na premec pretihotapil slepi potnik v obliki pernatega bitja. Pravzaprav sploh ne vem, katera ptica je to. Če bi imel boljši internet, bi jo že našel in imenoval. Kar nekaj ur je vztrajala na inox ograjici in kljubovala gravitaciji. Naj revež počiva in vem, da bo odletel, ko se bo počutil dovolj močnega.



	Z Gregorjem se dobro razumeva in sva precej usklajena, kot bi že prej jadrala skupaj. Tudi sam pravi, da se je navadil na barko in zdaj so mu že tudi nekatere drugačne stvari postale jasne. Čeprav sem v jadranju samotar, mi je prijetno v družbi, v kateri se veliko pogovarjava, se šaliva in postajava vedno boljša družba drug drugemu. Ta pot je ena mojih najdaljših, in če sem se vedno otepal družbe, sem tokrat vesel, da jo imam.

	Ponoči se je nebo zaprlo in spet je deževalo in deževalo. Dvignili so se valovi in plovba je postala vse bolj neprijetna, najbolj sem bil vesel vetra, saj je pihalo med 11 in 16 vozli, kar je obetalo spodbudno jadranje in ugasnjen motor. Malo kasneje se je izkazalo, da je to obetanje splavalo po vodi, saj je veter pihal direktno v premec barke in čeprav sem se odločil spremeniti smer za več deset stopinj in »orcati – kolikor s svojo trebušasto barko sploh lahko orcam« nisem dosegal neke zavidljive hitrosti. Tudi valovi, ki so prihajali v tem primeru z boka, so postali nadležni in plovba je bila rolajoča.

	Danes se je pričel 5. dan na oceanu. Zjutraj ob 8. uri sem pogledal na ploter in za Indigom je ostalo 124 NM v četrtem dnevu. Največ do sedaj. Čez dan sva se z Gregorjem ukvarjala z jadri, dvigovanjem, spuščanjem, uravnavanjem, nekaj tudi z vremenom. Kolega Tone me je preko e-pošte spomnil na Boba iz Nove Zelandije, ki je vremenar in odlično pozna celoten Tihi ocean. Takoj sem ga kontaktiral in že čez nekaj minut sem dobil prvo sporočilo z napotki, kdaj in kje bo možno najti veter, s katerim bom lahko dosegel ciljno črto. Da dosežem primeren veter, me čaka še 6 dni plovbe do njega. Še nekaj napotkov, pametovanja in še česa drugega je bilo danes, a vse okoli vremena, motorja, elektrike in drugega. Zadnje e-sporočilo je prišlo od Boba in v njem račun za 28 USD, ker mi je poslal eno sporočilo in napotke za plovbo. Drag je ta Bob!

	Danes je Indigo prečil pol poti od Paname do Galapagosa. Ker sem sredi ITCZ (Intertropical Convergence Zone, tudi doldrums ali v našem jeziku - brezvetrje), porabil pa sem že nekaj goriva, sem trem agentom z Galapagosa poslal povpraševanje, če mi lahko uredijo samo gorivo, ne bom pa se ustavljal na nobenem od otokov. Ker je Galapaško otočje striktno in zaščiteno otočje, je to več ali manj misija nemogoče. Končno se javi junak in pravi, da mi bo uredil gorivo v Puerto Baquerizu, cena je 1,32 USD za liter, a prej moram opraviti vstopne formalnosti, plačati storitve in vse takse: 12 USD na bruto tono plovila, GNP 200 USD za dve osebi, GNP inšpekcija 100 USD, bio inšpekcija 100 USD, carinske dajatve 32 USD ter plačilo agenta 250 USD. Se pravi, če želim natočiti 200 litrov goriva, me bo to gorivo stalo 1.012 USD! No ja, potem lahko ostanem še nekaj dni na Galapagosu in plačam še bojo itd. Noro! To je misija nemogoče, saj mora Gregor biti ob določenem dnevu v svoji službi. Potrebna bo varianta št. 2, a še ne vem, katera je to. Jo že stuhtam.

	Zvečer vseeno vse pozabim in se prepustim razmišljanju, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega. Tihi ocean mi je takoj ob vplutju zagodel z motorjem, a kot sedaj ugotavljam, se mi je to zgodilo na najboljšem možnem mestu, ko sem imel samo dobro miljo ali dve do privezne boje, ko sem imel možnost dobrega mehanika, ko sem imel možnost kupiti rezervne dele brez čakanja, itd. Sreča! Če bi se mi to zgodilo tukaj, po preplutih 500 NM oceana in še to v brezvetrju. Ojoj!

	Jutro je in ura je osem. Pogledam preplute milje in danes je najslabši dan, komaj 105 NM se je nabralo. Vseeno se je dan začel bolj optimistično, saj začutiva veter in razvijeva še sprednje jadro. Plujeva na veter, sicer počasi, a ker je situacija takšna, kot je, druge opcije ni. Na ribiški palici zamenjam barvo vabe v upanju, da prejšnja ni dobra, saj imam s sabo te nove in res kvalitetne. Vseeno mi tisti ribiški nemir ne pusti miru in iz kabine potegnem še drugo palico, na katero navežem umetno vabo, manjšega lignja. Spustim v vodo in vlečem za sabo tako, da čuvam, da se laksa med sabo ne zapleteta. Čez eno uro nekaj potegne in vleče, a tako slabo, da sem prepričan, da sem zagrabil kakšno travo ali kaj podobnega. Vseeno navijam in na barko privlečem manjšo, komaj 25 cm veliko tuno. Premajhna je; naj še raste, zato jo vrnem v morje.

	Medtem se veter še malo okrepi in orcava s hitrostjo 4 vozle, le da sva spremenila smer plovbe in namesto na vzhodne otoke zdaj letiva proti zahodnim ali še celo bolj zahodno. Z interneta bo treba potegniti širšo sliko Gribov in videti, kaj to pomeni za naprej. V takšni situaciji se še nisem znašel. Če bi mi dovolili na Glapagosu natočiti gorivo, bi bilo vse skupaj mala malica in bi z njim z lahkoto prešel iz brezvetrja do pasatnih vetrov. Popoldan berem knjigo Ocean i druge priče avtorja Mladena Šuteja. Tudi sam upam na drugačno in lepšo zgodbo tega oceana. Tako se vsaj malo zamotim in ne gledam več vremenskih slik, kart in ne vlečem smeri, kje bi bilo bolj ugodno pluti. Pozno popoldne pa spet improviziram pri kosilu, saj danes spet nisem ničesar ulovil. Spomnil sem se pobegle in prevelike mečarice, ki bi mi dala mesa za teden dni. Še vedno vztrajava pri vetru in jadranju. Ves čas popravljava jadra, saj se veter spreminja, pa naj je to moč vetra ali samo smer. Kakorkoli, Indigo pridno nabira milje in je vedno bližje cilju, ki pa je še zeloooo daleč. Kmalu pridem na vrsto za svoje nočno dežurstvo, zato se bom malo ulegel in še za kakšno urico zatisnil oči.

	Zanimivo, kako hitro mine dan na oceanu, kako poln je vsega, pa čeprav sem 24 ur na barki, okoli mene pa je samo morje. Ni kopnega, ni sidrišč, ni marine. Ničesar ni. Ena sama ogromna količina vode. Proti jutru od daleč vidim ladjo, ki Indigu seka pot. Plovilo, ki se na AIS-u pokaže kot majhna ikona, je v resnici velika ladja, ki pluje s hitrostjo 15,2 vozla in se kaj kmalu oddalji od Indiga. To je v teh dneh edino plovilo, ki sem ga videl v tem širnem oceanu. Zjutraj kot vedno preverim milje; preplutih je novih 106 NM. Res je malo, a ob tako šibkih vetrovih mi je plutje med 3,5 in 4 vozli prav prijetno, samo da ne trošim goriva. Veter je še vedno slab, a ga čez dan nekajkrat napiha tja do 12 vozlov. Ni ravno najboljši za jadranje, zato orcam med 30 in 45 stopinjami. Zjutraj nas zapusti slepi potnik, ki je pokakal premec, in Gregor, čeprav je naredil precej dobrih fotografij s tem ptičem, se huduje, ker čisti umazano palubo. Kar nekaj smeha je zaradi te dogodivščine.

	Oblačno dopoldne zamenja sonce in takoj je tudi počutje boljše. Približujeva se Galapagosu in ves čas tuhtam taktiko, ki sem jo že ne vem kolikokrat spremenil zaradi smeri vetra ali smeri plutja. Spet si s satelitskega interneta potegnem vremensko in vetrovno karto in jo postavim v aplikacijo za gledanje vremena, valov, vetra in še česa. Taktika za plovbo ostane ista, le da dodam dva ali tri »če bi …«.



	Včeraj sem dobil naročilo za 5. del reportaže v navtični reviji, zato moram napisati kar precej teksta. Torej, dela mi ne manjka, sem pa te dni pisal tudi za spletno e-Navtiko. Le s knjigo se mi nekako ne da nadaljevati, a vem, da me tudi to premaga in jo nekega dne dokončam. Gregor ves prosti čas nameni uživanju v pogledu na neskončno obzorje, fotografira in se veseli vsakega trenutka, ki ga preživi tukaj na barki. Kot po napovedi se zvečer veter umiri, morje ostane spet z nizkimi brazdastimi valovi, Indigo pa zvečer zapusti drugo stopinjo zemljepisne širine in se vneto približuje Ekvatorju in nulti točki, kar pomeni, da takrat zapuščamo severni ocean in se spuščamo v južnega. Zvečer se na nebu spet pokaže ozvezdje Južnega križa, ki ga zdaj tudi sam poznam. Pojavi se spodnji krajec Lune, ob njej pa močna Venera. Sonce pade v vodo in vem, da se jutri dvigne na drugi strani …

	Ob pol šesti uri zjutraj sem šel spat. Bila je noč dela in noč navdiha. Pisal sem in pisal ter napisal šest in pol strani. Jaz pošljem tekst, fotografije pa bodo poslane od doma. Evo, vse se da tudi sredi oceana. Kako lepo je, ko združiš prijetno s koristnim, jadranje in delo. Še preden bo posvetil dan, moram malo zaspati, da se spočijem. Ura je osem. Kako kratek spanec sem imel, sem videl šele v kopalnici, ko sem se zagledal v ogledalu. Nenaspan, neobrit, zaležan, tri mesece se že nisem postrigel, zato imam »petarda« frizuro. Hja, nekje bo treba začeti. Po dobrih petnajstih minutah sem videti že bolje. Res je, da ne morem skriti zatečenih žepov pod očmi, zato pa sem se obril, uredil, lase lepo potegnil nazaj po glavi, še mesec ali dva in Polinezijke mi bodo lahko spletle kitke. Ne, ne, šalim se, tega pa ne bom nosil. Preko satelita pošljem trenutno lokacijo Indiga in spet sva preplula 108 NM. Nekam malo se mi zdi, saj so bili kar nekaj ur dobri pogoji za hitro jadranje v orco. Večkrat je Indigo poletel s šestimi vozli, kar je za trenutno težo plovila kar odlična hitrost. Je, kar je, saj je treba paziti tudi na pripone, vrvi in še kaj, saj ni vse v hitrosti in nismo na dirkah.

	Veter pade in ob deseti uri dopoldan je jadranja konec. Pri dveh vozlih hitrosti, od katerih je morda vozel in pol posledica morskega toka, se res ne da jadrati. Okoli Indiga je spet jezerska bonaca in Gregorju naročim, naj zažene motor. Ta lepo zaprede in gremo dalje. Kasneje še pretočim 40 litrov nafte iz kanistra v glavni tank. Za en dan bo dovolj, tank pa je spet skoraj poln. Cilj mi je še vedno naravnan na otoke Galapagos, morda mi sreča potrka na vrata in si uredim vsaj 100 litrov goriva s kakšne ribiške ladje, če bi jo morda srečal. Čez dan pospravim kopalnico in potem še pobrišem sprednjo spalnico. Nabralo se je spet nekaj tiste sive vlage, ki jo moraš pobrisati, odpreti omare, prezračiti in pogledati, če je na oblačilih že kaj sivih madežev kot posledica vlage. Ni kaj, to je cena tega področja in s tem se je treba slej ko prej sprijazniti. V salonu imam dva okrasna vzglavnika, ki si ju za popoldansko siesto namestim pod glavo. Še včeraj se mi zdi, da sta bila lepa in rjava, danes je na njima nekaj sivih krogov.

	Še vedno lovim ribe z dvema palicama, z dvema različnima vabama, ki jih vsak dan vneto menjam in iščem ter iščem kombinacije. Po dobrem ribiškem začetku je sedaj klavrno obdobje, ko postajam vegetarijanec. Riba se noče ujeti, pa da jo prosiš. Moja zadnja ugotovitev je, da v Tihem oceanu sploh ni več rib. Pozno zvečer padeva pod 100 NM do navideznega prvega cilja, otoka San Cristobal na Galapagosu, še prej pa bova prečkala Ekvator. Vse to bo jutri. Veliki dogodki …

	Noč brez vetra. Indigo se premika z motorjem, ki deluje v optimalnem razmerju obrati : poraba. V tem času sem v pasu brez vetra premotoriral preveč. Motor deluje v redu, se ne pregreva, vsaj zaenkrat, problem bo gorivo. Danes sem poslal e-pošto še četrtemu agentu, ki ima v e-pošti ribiški naziv, in ga prosil, če mi lahko danes zvečer kot ribič proda nekaj nafte, a mi kaj kmalu odgovori, da ne sme, če nisem prijavljen na Galapagosu. Pošlje mi še enako cenovno postavko, kot mi jo je poslal njegov predhodnik. Cena z 200 litri goriva nekaj čez tisoč zelencev. O, ne, ne bo šlo. Bom kasneje čez dan naredil nov strateški plan.

	Ura je 10:40 po tukajšnjem času in približujemo se ekvatorju: jaz, Gregor in Indigo. Gregor me pod pretvezo, naj na preverim nekaj podatkov, pošlje k računalniku, sam pa teka po stopnicah kot muha brez glave.



	Pokliče me v kokpit, in ko pridem ven, vidim pogrnjeno mizo, na njej pa dva kozarca in steklenico Whiskya. Nasmejim se, saj vem, kaj to pomeni. Mornarska je res težka. Seveda mi najprej prebere govor, ki ga je lepo napisal, nato pa mi natakne na glavo zlato krono. Nalije še kozarca z zlato rumeno tekočino in en del od tega darujem bogovom morja in vetra, saj prehajava ekvator (0. 00. 000 S) in s tem tudi zaplujeva v južni ocean. Upam, da naju bodo z Indigom bogovi čuvali tudi v teh morjih, kot so naju v severnih. Takšen je običaj in tega se držijo malodane vse barke, ki prečkajo ekvator. Lepo presenečenje in zanimiv dogodek, ki ga sam ne bi tako lepo izpeljal. Hvala, Gregor!



	Popoldan na podlagi vseh dejavnikov le izračunam, kako potrošiti najmanj goriva in ujeti največ vetra, da se prebijem do 5 stopinj južno, kjer naj bi bili pasati, s katerimi bi jadral naslednjih 3.000 NM do Markeškega otočja. Motoriram že 30 ur in goriva je vedno manj. Tokrat bo šlo res na tesno. Po odličnem kosilu, ki ga je danes skuhal Gregor, se v temni noči dotakneva otočja Galapagos in ga sekava po sredini brez ustavljanja. Indigo je preplul od Panamskega Balboa Yacht Cluba do tu celih 985 NM. Na poti imava kar nekaj premikanj, saj pred nama plujejo ribiška plovila, točno na poti pa se nama je ob povečanju resolucije karte pokazala tudi precej velika čer. To noč previdnost res ne bo odveč.

	Trdno odločena, da ne obiščeva otokov skupine Galapagos, ki spadajo pod državo Ekvador, sva le nekako upala, da bova vplula v to cono ob belem dnevu in da bova kakšno malenkost fotografirala, morda kaj videla, dobila gorivo in nato šla naprej za pasati. Kakorkoli sva računala, so bili ti računi brez krčmarja. Vplula sva ponoči v trdi temi, videla nisva ničesar, goriva pa tudi nisva dobila, čeprav sva srečala 30 ribiških ladij, ki so plule v najini neposredni bližini. Vse skupaj je bilo že malo smešno, a na trenutke tudi srhljivo, sploh spoznanje, da nama lahko zmanjka goriva. Do osme ure zjutraj sva še motorirala, potem pa se je pokazal rahel jugovzhodnik in sva jadrala med 3 in 3,8 vozla. Temu se reče varčevanje z gorivom. Pa tudi namenila sva se pred pasati narediti kar nekaj stvari, ki jih verjetno potem ne bova mogla, ko bova zajadrala z vetrom. Zato nama je to počasno jadranje odgovarjalo.

	Deseti dan plovbe brez postanka je danes. Danes sva preplula 119 NM v tem enem dnevu. Kasneje sem pretakal gorivo iz kanistrov v rezervoar, Gregor se je lotil čiščenja notranjosti barke. Jaz sem še pripravil svojega čarovnika Rainmana, da v miru naredim vodo za v rezervoarje in potem še pitno vodo v plastenke. Ravno sem postavil razsoljevalec v delovno področje, ko se začne z vso silo odvijati laks z role. Seveda vse spustim iz rok, primem palico, spustim še par deset metrov laksa in nato zategnem ter vlečem ulov proti sebi. Zdaj ne vem, ali je bila riba šokirana od tega, kar se je zgodilo, ali pa se mi je snela, saj sem lahko laks navijal na rolo z lahkoto. Potem pa se je kar naenkrat začel boj. Riba v svojo smer in nato v globino. Jaz navijam in hitim, da jo čim prej dobim na barko. Nekajkrat obstane, palica se zvije in samo čakam, kdaj se bo strgal laks in bo riba ušla, kot je ušla mečarica. Te ribe sploh ni bilo na površje, dokler je nisem potegnil kakšnih 10 metrov do barke. Uf, velik mahi-mahi je! In vlečem naprej. Tokrat zmagam jaz in riba je v kokpitu. Pa saj to ni mala riba, ampak je to že riba, ki zaseda precejšen del kokpita. Nalijeva ji alkohol v škrge in jo humano usmrtiva. Jaz ji spustim še kri, nato pa jo izmerim in stehtam: 82 cm in 5,2 kg, moj največji mahi-mahi do sedaj. Gregor poka od veselja, saj pravi, da si je tega ulova želel. Hitro še naredim spominsko fotografijo, nato pa gremo v koline. Čez pol ure imava 14 kosov mesa, ostalo vrnem v morje.

	Počistiva kokpit in potem nadaljujem z delanjem vode. Kasneje postoriva še nekaj nujnih opravil, spijeva kavo in se dogovoriva, da jaz naredim pozno kosilo, Gregor pa zamesi in speče kruh. Jaz pripravljam kosilo in vmes se že peče kruh. Lahko rečem, da tako lepega kruha nisem pričakoval. Tako visokega! In ko sem ga zvečer poskusil, je bil tako dober, da sva ga četrt pojedla. Kapo dol, Gregor! No, zdaj sploh ni več dileme, kdo je dežurni pek na Indigu.



	Malo prej sem še vakumiral ribje pakete, da bo meso v hladilniku počakalo dlje časa, če v tem času še česa ne uloviva. Zvečer, že v temi, ko je zasijal del lune, prižgeva motor in odplujeva dalje v iskanju vetra. Spomnim se, da sem po televiziji gledal neko francosko oddajo, ki se je imenovala Iskanje zaklada. Dve skupini sta po celem otoku iskali zaklad, dokler ga nista našli. A da sta ga našli, je trajalo kar nekaj časa. Asociacijo na to oddajo sem dobil zato, ker midva iščeva veter na oceanu, in to že traja 11 dni. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom na oceanu videl več dni morje »kot olje«, bi se mu smejal, poleg tega pa je še tukaj brezvetrje. Potem se vprašam, kako so v starih časih velike ladje plule na jadra, brez motorja, obstale v zračnem žepu po več dni, brez desolinizatorja in še brez česa drugega, pomembnega pri plovbi. Kapitani, moj poklon!

	Zjutraj sem komaj čakal zajtrk in kruh. Čeprav ga je skoraj polovica ostala sinoči v najinih želodcih, je bil tudi danes, ko se je ohladil, dober. Ko ga bo zmanjkalo, bova ponovila vajo in ga spet spekla. Indigo pluje na motor, včasih, ko ujamem malo vetra, tudi na jadra, spet drugič pa, da pridobim na hitrosti, uporabim kar oboje, veter in jadra. Malo nama še manjka in dosegla bova 5 stopinj južno, kjer naj bi pihalo. Uf, še dan ali dva, potem pa bo šlo kot sneta sekira. Preračunavam gorivo in zdaj vem, da ga bom imel dovolj. Tank je skoraj poln, »zlat« kanister, ki vsebuje 20 litrov goriva je še poln, ostali kanistri pa so že prazni. No, če naju že veter noče, naju pa je po dolgem času dosegla ribiška sreča. Tudi danes je bilo tako in Gregor je ulovil svojega prvega oceanskega mahi-mahija. Ni bil tako velik kot včerajšnji, a ravno pravšnji za v pečico, skupaj s krompirjem, korenčkom in čebulo. No, malo kasneje še jaz potegnem enega v kokpit in ga skrajšam za glavo in del repa. Zdaj je tudi ta »merski« za v pečico. Dovolj ribolova zaenkrat, hladilnik je poln ribjega mesa. Popoldan pred kavico malo zadremam v kokpitu, ko me zbudi Gregor in kriči: »Poglej kite, poglej to! Kot podmornice so!« Res pogledam in ojoj! Samo 50 m stran od barke vidim od 8 do 10 kitov, večjih od Indiga, ki plavajo skupaj. Enkrat gredo dol in spet gor, ko pridejo na površje, spustijo z zrakom vodo, ki deluje kot velik gejzir. Fascinantno! Gregor je že naredil prvih 128 posnetkov teh velikih sesalcev, ko jaz še vedno v stanju prebujanja iščem svoj fotoaparat ali vsaj telefon. No, nekaj posnetkov sem naredil, a vseeno imam raje, če se ta dogodek ne bi ponovil. Naj oni plavajo kje drugje ne pa ob Indigu, ki je ob takšni bližini prva igračka za te morske »podmornice«, kot jih je imenoval Gregor. Ni prijeten občutek, kajti dokler tega ne doživiš, se naslanjaš na razne zapise in pripovedke o kitih. Ko pa ga vidiš v živo, pa dobiš tako močno strahospoštovanje, da te je enostavno strah ob misli, kaj pa če se zaleti vame. Hvala za to doživetje in naj bo zadnje.



	Pozno popoldne ujameva nek izgubljen veter, ki piha do 9 vozlov in ga izkoristiva za jadranje. Jadrava, končno! Zdaj sva že tako nizko, da lahko določim cilj, Markeška otočja. Še samo 2876 NM do cilja!

	Nekaj po polnoči je padel veter in spet je bilo potrebno motorirati, a samo do jutra, ko se je pokazal slab južni veter osmih vozlov. Ta je potem naraščal in obstal v območju 10 do 12 vozlov. Indigo ujame svojo hitrost, kljub temu da je barka pretežka, najbolj pa jo ustavi bočni val, ki je včasih skoraj ustavi, kot bi zadela v nevidni zid. Že dopoldan nastavljava jadra, spijeva kavo, si narediva zajtrk in najtežje od vsega je vsekakor držati ravnotežje, ko kuhaš ali pečeš ob štedilniku. Valovi te gugajo, barka je zaradi vetra in jader nagnjena na eno stran, jaz pa balansiram in iščem nek položaj, ki mi bo omogočil prijetno delo v notranjosti barke. Včasih je problem samo naliti tekočino iz ene steklenice v neko ozko posodo. Tisti, ki jadrajo več dni skupaj, to poznajo, težko pa je nekomu, ki jadra samo nekaj ur na dan, povedati, kako je to pri nas. Ali pa kako se zjutraj v kopalnici umivaš med valovi, kam si naslonjen, kje se držiš, kam si oprt z nogami, kako greš na stranišče, se slečeš in kako se nazaj oblečeš in še in še je tega. Na jadrnici je treba živeti vsakdanje življenje, to pomeni jesti, piti, opravljati biološke potrebe, popravljati, kuhati ipd. Vse se da, ko se telo in organizem navadita na nepredvidljive gibe. Še dobro, da nimava morske bolezni.

	Današnji dan je postregel z mešanico vsega. Najprej je bilo oblačno, potem je že pokukalo sonce, a ga je prekril velik črn oblak, ki je potem z dežjem razsoljeval barko celo eno uro, za njim je prišlo sonce, ki ima na prostem žarečo moč in se moraš umakniti v senco. Kasneje se veter okrepi in že je čas poznega kosila. V pečici spečem ribo, dodam krompir, zelenjavo, naredim solato iz zelja in dodam obrezan paradižnik. Ker imam v posadki Dolenjca, se ob takšni jedi prileže tudi kozarec rdečega vina. Ni kaj, vse uredim na zadovoljstvo posadke. Bolje to, kot imeti upor na barki.

	Do danes je za nama ostalo 1300 NM preplute brazde in pred nama je še slabih 2800 NM do cilja. Trenutno sva pozno popoldne prišla na dolgo pričakovanih 5 stopinj južno, a še vedno nisem zadovoljen s pasati. Bojim se, da bi se tu na robu pasatnega območja z vetrom lahko zgodilo še marsikaj, zato sem se odločil, da se zapodim še bolj južno, do 6 ali pa celo na 7 stopinj, da bom globoko v pasatu in se potem obrnem proti Markezom, ki se nahajajo na slabih desetih stopinjah. Vsak skipper ima svojo taktiko, ki je odvisna od trenutnega stanja na terenu. Stanje vetra na karti je pokazalo ugoden veter že na treh stopinjah, pa tam niti sledu o vetru ni bilo.

	Jadrava! Sredi noči pride nevihta z dežjem, dvigne veter iz 8 na 18 vozlov in že krajšava jadri. Začne tudi deževati, tako da sem kaj hitro moker kot miš. Čez dobre pol ure se vse umiri in letiva 5 vozlov z 12 vozli vetra. Še enkrat se do jutra zgodi nekaj podobnega, potem pa se vreme umiri. Na jugu sva, jadrava po južnem morju, noči pa so sveže in nočno dežurstvo presedim v vetrovki. Mislil sem, da bo vreme bolj toplo ali vsaj podobno dnevnim temperaturam. Prišli so pasati in Indigo jih ujame v jadra. Morje je sicer nemirno in barka poskakuje levo in desno, a važno je, da gre v smeri proti oddaljenemu cilju.



	Na barki še vedno velja prepoved ribolova, saj imava v hladilniku kar nekaj kilogramov ribjega mesa. Najprej bova to porabila, potem pa se že katera še zmoti in se natakne na trnek. Imava pa danes zjutraj na barki poleg letečih ribic še čisto pravega lignja. Gregor se spet ne more načuditi temu pojavu in pravi: »Eni se trudijo, da bi jih ujeli, nama pa kar sami skačejo na barko! Česa vse še jaz ne bom doživel?«

	Današnji že 15. dan na morju mine v soncu, jadranju in pripravi dobrega poznega kosila. Zvečer pričakujeva poslabšanje vremena in nekaj več vetra, le upava lahko, da nama valovi ne bodo nagajali in se zaletavali v bok, da nama bo to posledično izklapljalo avtopilota.

	Noč, ki je ravnokar minila, me je spomnila na moje dežurstvo, ko sem še pred leti delal v rudniku. Ko sem mislil, da bo v tisti noči, ko sem bil dežurni, mir, takrat je bilo največ dela. Tudi tokrat je bilo tako. Tretji član posadke, avtopilot, se je izklapljal ob vsakem večjem valu, kadar je z boka udaril v Indigo ali pa je prišel pod barko in jo enostavno spodnesel ter pustil, da je sama spremenila smer. Najprej sem mislil, da je za to krivo pomanjkanje elektrike, a kasneje instrumenti pokažejo, da imam te za izvoz. Prav mučno je biti osredotočen na kontrolni instrument avtopilota. Zjutraj preko satelitskega telefona pokličem kolega Iztoka v Trzin in ta mi razloži, kaj naj naredim. Čez eno uro sem to naredil in glej ga zlomka, avtopilot ne izklaplja več. Najraje bi kar zaplesal v kokpitu. A pozno popoldne je bilo veselja konec, saj je avtopilot razglasil stavko in vsake toliko časa spet izklopil delovanje instrumenta. Jutri nadaljujem z iskanjem boljših možnosti. Še na pol poti nisem, torej bo treba poiskati boljše pogoje za nočno druženje z avtopilotom.

	Popoldne skuham popoldansko kavo in Gregor se je že krepko navadil na svoje tri kekse, ki jih vedno ponudim, da se malo pocrkljava z njimi. Pravi, da ko pride domov, bo ta običaj obdržal, te sladke tri piškotke pregrehe. Nato zamesim kruh, in ko je prvič vzhajal, naredim še kosilo. Gregor me je danes prosil, naj zamenjam vabo, kajti na to se ujamejo samo mahi-mahi riba. Tudi danes sem kljub »lovostaju« vrgel trnek v vodo in čez dobre pol ure sem že povlekel na krov barke še enega mahi-mahija. No, jutri zamenjam vabo in upam na tuno, da moj kolega ne bo imel več slabega okusa v ustih. Po večerji sem dal peči kruh in kasneje, ko je bil pečen, sem ugotovil, da je to moj najboljši kruh, ki sem ga spekel na barki. Zvečer, ko bi moral trebušček počivati, pa sva si še malo toplega odrezala in si namazala nanj maslo. Vsaka pečenka se skrije pred to delicijo. Danes sva imela že drugi dan za sabo 120 NM, kar pomeni, da jih pridno puščava za krmo. Trenutno je še 2460 NM do cilja.

	Jutro ... Spim le tri ure in vstanem. Vleče se ta Tihi ocean kot jara kača. Zjutraj pribija sonce, spet popoldan ne pojenja, zvečer pa se ohladi. Valovi mi nagajajo in me prisilijo, da balansiram med ovirami na in v barki. Večkrat tudi ne uspem ujeti prave poti in na meni ostane modrica. Včasih kot včeraj ostane površinsko prebita glava. Pa saj ni veliko, le toliko, da je buška in da priteče kri. Pri vsem tem zanašanju si moram narediti zajtrk. V eni roki posoda v drugi žlica, s tretjo roko se držim, da ne padem. Ja, točno ta tretja mi manjka. Le kako prav bi mi prišla! Včasih sem kot tekači, ki tečejo v hrib, v strmino. Tako se tudi jaz počutim na valu, kot da se vzpenjam proti svojemu štedilniku in potem tako pod kotom skuham in jem. Kavo si skuham, a potem s tako vročo balansiram po kokpitu in čuvam, da se ne polijem ali celo opečem. Hahaha. Včasih je problem na stranišču. Preden dam hlače dol čez kolena, se že štirikrat udarim v glavo. Še sreča, da je stranišče manjše in sem vedno na nogah, ko zadenem steno v smeri guganja. Umivanje zob je poglavje zase, saj preden namažem pasto na krtačko, vsaj trikrat zgrešim. Nato se z eno roko držim za umivalnik, z drugo si krtačim zobe, z nogami sem zagozden, da ne padem. Prava akrobacija. Pa britje. Ojoj, vedno pazim, da se pri britju brijem po vratni žili le takrat, ko je barka v vodoravnem položaju, sicer bi imel že koline. Zdaj vem, kaj se sprašujete. Pa je to sploh užitek? Priznam, da tudi meni takšno jadranje ni užitek, je pa vsekakor sestavni del tistega dneva, kjer slabo traja nekaj ur ali celo dan. Zato je naslednjih nekaj ur lepših. In kdo lahko povrne občutek na pogled, ko vzide sonce, ko ujameš ribo in se veseliš ulova kot majhen otrok igrače. Čeprav ta riba ni moja igrača, je le ulov, ki mi služi za preživetje. Zamotim se s spreminjanjem jader, malo v to smer, nato malo nategnem, naredim trebušček, skrajšam, spet zvijem. Potem pride temna in črna noč, ko ničesar ne vidim, zato slišim in včasih začutim val, ki udari v barko. Ta zaječi, kot da je živa, prestavi naju in naju vrže v drug položaj.

	Avtopilot ne ve več, kje je, in spusti svojo komando. Tečem, pritiskam, krmarim ... Spet v pravem položaju jadram. Nato pogledam v nebo in se zavem, da so razni Kempinski, Palace in Apollo hoteli s petimi zvezdicami pravo osiromašenje bivanja. Indigo ima nad sabo milijon zvezdic, dobro kuhinjo in bazen. Ma ta bazen je tako dober in velik, da ga ne premore noben hotel. In potem, ko vse lepo teče, se naslonim na mehko blazino in se zagledam v svetlečo piko. Le kdo je to? Zvezda ali morda nekdo, ki misli name in me čaka? Misli mi poletijo drugam, 12.000 NM stran, in mi obudijo spomine. Ti so vedno lepi in ravno teh je največ. V roke vzamem satelitski telefon in pošljem današnjo lokacijo Indiga. Tu sem, točno tu, da boste vedeli! V enem dnevu sem pridelal novih 120 NM in ravno za toliko sem bližje cilju. Že dva tedna sem brez kopnega in brez soja mestnih luči, sidrišč in marin. Še malo manj kot 2.400 NM, še nekje okoli dobrih 20 dni. In spet udari val, tokrat gre nekaj kapljic malo čez krmo. Slane so in nič ni narobe, saj je slano povsod, slano in vlažno. In spet se naslonim nazaj in ugotavljam, kako lepo je videti ta svet z vode. Srečen sem, da sem eden redkih, eden med osmimi milijardami ljudi na svetu, ki lahko to doživlja. Ja, kot bi se vzpenjal na goro. Oceani so kot Himalaja in vsak ocean ima svoje ime, kot ga ima vsaka gora v Himalaji. Na vrhu osvojene gore zapičiš zastavo, tu, ko pridem čez ocean, dvignem na jambor zastavo. In v obeh pogledih osvojiš tisto, kar te žene, kar te veseli. Vem, da ne bom ničesar novega dosegel. Vse to je že doseženo. Vse to je že osvojeno. A vseeno ti tisti pustolovski duh ne pusti miru. Ko me vprašajo, kam pa zdaj, se spomnim naslova knjige Braneta Grubarja: Kam? Drugam … Potujem kot v vesolju. Ogromen prostor, nikjer nikogar, samo Indigo je na morju, kot majhna lupinica sredi neskončnega. Pomislim, da sem edini, ki plujem na tem planetu. Nikogar ni. In potem presenečenje kot pri Nasi: življenje obstaja, prihaja neznano ploveče plovilo. Zemljani? Nezemljani? Pogledam na AIS in 6 NM stran od mene pluje velika ladja, le imena ni vpisanega. Kako je to mogoče? Vidim MMSI, vidim hitrost 12,6 vozla in še kaj, imena pa ni. No, vsaj noč mi je malo polepšala s svojimi lučmi, ki so kaj kmalu izginile. Na morju nismo sami. Življenje obstaja! Preverjeno.

	Ponoči sta se umirila veter in morje. Danes naj bi bilo mirno, potem pa bi bilo spet malo več vetra in valov, vse skupaj še v mejah normale. Zjutraj vstanem, in ker je bil Gregor dežuren, je spet nekaj »naklepal«. Čez minutko pride ven v dolgih modrih hlačah, mornarski črtasti majici, klobuk je na glavi in na njem peterokraka zvezda. Namesto puške ima zvezano mojo čakljo in že poje partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje, a v svoji priredbi. Po navadi sem do jutranje kave bolj zaprte sorte, tokrat pa sem se mu smejal na ves glas. Prazničen dan je in on je tak, kot da je osvobodil celo Primorsko. Na koncu mu zaploskam za njegov trud in seveda za to, da se mu vse to ljubi početi. Človek je poln pozitivne energije. Potem mu pravim, da bo kmalu 1. maj, in ga vprašam, ali bo takrat spet kaj posebnega. Jutranja budnica? Program? Pa pravi: »Veš kaj, Jasmin, za 1. maj kres odpade, saj smo pred skoraj mesecem dni na tej barki že goreli.« No ja, to drži, a vseeno bi rad imel jagnjetino z žara, pravo piknik varianto. Ker jagnjetine nimava, bo pa mahi-mahi.



	Ravno danes sva se pogovarjala, kako hitro mine čas na barki. Komaj je jutro, potem je že kmalu noč in zjutraj spet piševa nove številke, nove milje in odštejeva še en dan. Danes sem zamenjal vabo in sedaj lovim tuno za Gregorja. Tako je kot v spletni trgovini: kar si izmislijo, to dostavimo naročniku. Res je, da včasih traja, tudi kakšen dan več. Tudi pri nama danes ni bilo tune, morda bo jutri. Me je pa zato po kosilu pohvalil, da tako dobrega mahi-mahija še ni jedel. Ah, ta moj mornar. Zdaj pa ne vem, a je dober ali ni, ali mu je ta riba sploh všeč. Vem pa, da po novem obožuje mojo zeljno solato z veliko česna in popra. Zdaj je po novem to njegova solata številka 1.

	No, tudi avtopilot se je popravil. Iztok mi je po telefonu svetoval, naj provizorično napeljem nov kabel od akumulatorjev do komponente na konzoli, saj sem mu povedal, da nekje očitno prebija, saj mu napetost pada iz 12,6 V na 11,5 V. Potegnem nov kabel, namestim priključne čeveljčke in stvar dela. O, kako sva bila vesela, da se ne bo več izklapljal. 24-urni test je zdržal brez problema. Zdaj sva kabel samo zaščitila, ga že nekje nekega dne na sidrišču zamenjam in spravim tako kot mora biti. No, kaj pa me še zdaj čaka? Sredozemlje in Atlantik s Karibskim morjem mi postreže s pozitivo, Tihi ocean pa mi je pokazal svojo moč že takoj, ko so se zaprla zadnja vrata bazena v prekopu. Potem še dvakrat in zdaj nisem več najbolj prepričan v Indigo. Vseeno plujemo dalje s pozitivno energijo in nasmehom na shujšanem obrazu. Fokus na dobro, bi rekla kolegica!

	Danes zjutraj ob 7:30 po našem času se je končal 17. dan plovbe po Tihem oceanu in prav tu, nekaj ur kasneje že v 18. dnevu, se je na številčnici pokazala številka 2.134, kar pomeni še 2.134 NM do cilja. To pa je številka, ko sem preplul Atlantik od Sao Vicente (Zelenortski otoki) do Bridgetowna (otok Barbados – Karibi). Torej, 17 dni že plujem, za sabo imam 1.962 NM, a pred sabo še razdaljo enega Atlantskega oceana. Danes ponoči bo Indigo šele nekje na polovici plovbe od Paname do Markezov. Dopoldan se je spet dvignil veter in največ, kar je zapihalo, je 21,9 vozla, valovi so razmetani in nesorazmerni, prihajajo pa iz JV ter treščijo v polkrmo Indiga. Plujeva s skrajšanimi jadri, saj ko je veter v sunku, barko pa doseže val, ima ta nagib z leve strani na desno v povprečju 60 stopinj ali še kakšno stopinjo več, kar lepo zaziba iz leve v desno pa spet nazaj. V takšnem primeru mi ni všeč pritisk na pripone, še najmanj pa pritisk te ogromne gmote vode na krmilni list.

	Dva dni že lovim tuno, pa je še nisem ujel, jutri sledi nadaljevanje in imam dober občutek, da bo nekaj na trnku. Tudi avtopilot je do sedaj pokazal svojo moč in se lepo, brez izklapljanja postavlja nazaj v smer plovbe. Tako dobro že dolgo ni delal. Pravzaprav dobro dela tudi vetrnica in solarna panela, saj do sedaj še nisem prižgal motorja, da bi delal elektriko. Tudi najino stanje na barki je dobro, počutje tudi, hrane in vode imava več kot dovolj, še za eno takšno pot, torej sva se res dobro pripravila. Najlepše je, ker imava svetlo polno luno, zato je tudi noč svetla; takšne noči so nekaj najlepšega.

	Živel 1. maj! Če bi bil doma, bi bil verjetno danes dan obsijan v soncu, povsod so pikniki, druženja, obiski … Tukaj na oceanu pa je vse enolično, tudi danes je sončno. Čez dan je vreme toplo, tudi če ni ves dan sonca. Noči pa so hladne, pa čeprav piha veter bolj z juga oz. JV. Pričakoval bi topel veter, ne pa da sem ponoči v poletni jakni z dolgimi rokavi. Tudi današnji dan dejansko ni drugačen od drugih dni. Veter je še vedno konstanten in piha do 20 vozlov, valovi so visoki okoli 2 metra, vsakega toliko časa pa prihrumi kakšen večji val. Tako je bilo tudi ponoči, ko je Indigo z boka zadel močan val in takrat je barko ustavilo, prestavilo in prepričan sem bil, da je barka zadela v nekaj trdega. Vse, kar je bilo zloženo za sedeži v salonu, na policah, vse, kar ni bilo pritrjeno, je poletelo po zraku in pristalo na tleh. No, pa je bil samo val, ki je zmešal tudi najinega avtopilota, ki sva mu potem morala pomagati, da je spet zaplul v svojo začrtano brazdo.

	Ker danes na jedilniku ni bila riba, sem spekel palačinke in sva se malo posladkala. Včasih prav prija. Gregor mi je celo rekel, da to lahko ponovim vsakih nekaj dni. Noč je polna zvezd, veter je še vedno konstanten, morje pa se je, kot je bilo napovedano, malo dvignilo. Če ne bo kaj hujšega, bo tako, kot je, kar v redu. Raje imam takšne razmere kot brezvetrje, ki si ga tokrat ne želim, saj sem na minimumu z gorivom, do konca pa je še 1791 NM. Še dobro, da proizvajam in imam dovolj elektrike za avtopilota in vse ostalo, kar je na barki.

	Današnji dan je postregel z oblačnostjo, ki se je v poznem dopoldnevu razkadila in kasneje je le posijalo to dolgo pričakovano sonce. Na barki se do 16:30 ni dogajalo nič posebnega. Jaz sem ob tem času pripravljal in kuhal današnje kosilo, Gregor pa je fotografiral detajle valov. Kar naenkrat se je slišal zvok role in laks se je hitro odvijal. Ker sem bil jaz v barki in v kuhinji, je za ribiško palico prijel Gregor in več kot elegantno v kokpit potegnil več kot 60 cm velikega mahi-mahija, ki sem ga v samo nekaj minutah spremenil v štiri velike in čudovite fileje, ki so romali v hladilnik. Za danes je kosilo razdelano, a tudi jutri bo na meniju spet riba. Vreme ostaja isto, sončno do večera, brez dežja. Veter je konstanten in valovi so enaki, kot so bili včeraj. Menda bo tako ostalo do petka, potem pa se malo umiri. Še vedno plujeva dokaj počasi, a razmeram in barki primerno, saj naju valovi rolajo levo in desno. Poleg tega sva imela v vodi podvodno kamero in kar osupnil sem, koliko alg in drugih organizmov se je nabralo na trup barke, ki jo še dodatno upočasnjuje. Če želiva spremeniti smer plovbe, ugodiva valovom in rolanju, izgubiva pa veter in hitrost. Saj ne vem, kako bi to napisal. Kot da se Eol poigrava z barko, Neptun jo kali, mene pa On zgoraj preizkuša, koliko živcev še imam v sebi. In ko že mislim, da sem doživel vse slabo, kar moram doživeti na svoji poti čez Tihi ocean, mi spet zagode elektronika. Spet ta avtopilot! Do včeraj je bil še v redu, ko pa se je veter dvignil tja do 27 vozlov v konstanti in potem še sunki malo manj kot 32 vozlov, se je spremenilo tisto lahkotno jadranje za avtopilota. Tudi val se je dvignil in očitno mu je že ta predstavljal drugo in drugačno dimenzijo v delovnem okolju, zato je izklapljal.



	Ker nama avtopilot ni bil v pomoč, sva si morala biti midva drug drugemu v oporo in tako sva se menjavala na vsaki dve uri, da sva lahko vozila … Na roke! 1650 NM je še pred nama! Ojoj! Ni prijetno to početi ne podnevi ne zvečer, kaj šele celo noč. A ničesar nisva mogla storiti, sprijazniti sva se morala, da bo danes tako, jutri pa poiščeva napako in rešitev. Pa tako lepo je delal nekaj zadnjih dni!

	Zjutraj brez kave in zajtrka začneva z delom. Gregor vozi barko, jaz iščem napako. Plazim se v zadnji prekat barke, gledam, iščem, ničesar ne najdem. Potem pregledam kable in stike. Vse je v redu. Potem dodam še en kabel za električno napeljavo, morda je kabel pretanek. Nekajkrat celo popraviva nastavitve. Ne dela. Kličem Iztoka v Slovenijo, in ko izrabimo vse možnosti, ko se že skoraj predamo in vdamo v usodo, se vseeno malo kasneje še poigram s servisnimi nastavitvami in glej ga zlomka, avtopilot je začel opravljati svoje delo. Do večera je delal dobro, upam, da bo tudi čez noč in vse do otoka Hiva Oa, kjer naju že čakajo vroče Polinezijke v krilcih iz listja, nedrci iz dveh polovic kokosovega oreha, rožo za ušesom in s svojo temno rjavo kožo. Uf, grem nazaj spat in sanjat.

	Sobota je in avtopilot je deloval celo noč. Pa saj ne vem, kako bi se lahko človek še bolj veselil. Velika stvar, ki pomeni veliko, v tem trenutku največ. Kdor tega ni izkusil na dolgih plovbah, sploh ne ve, o čem govorim, o čem pišem. Jutranja zarja je nekaj najlepšega na morju. Obarvana v teh čudovitih barvah, ki obdajajo ta ocean in ga prikažejo še bolj mogočnega, kot je že. Lep je, kljub temu da se je veter malo umiril, valovi pa še ne. Valovi so razmetani na vse strani, nekateri večji, nekateri manjši. Spominjajo me na mojo jutranjo frizuro, ko se zaležan zbudim. Čudno je to, ko že vse kaže, da se umirja od nekod priletijo valovi, vedno višji in tu in tam nekateri bočno zelo močno udarijo v barko in se prelijejo čez njo. Postaneš moker, a vseeno zbran in miren. Plovba se nadaljuje, sam pa se samo preoblečem.

	Danes sva si vzela čas za počitek, za lenarjenje ter sva dobesedno uživala v prvem dnevu vikenda. Jaz sem bral knjigo, Gregor je še vedno nekaj pisal in fotografiral. Nato me je še sam prosil za eno dobro knjigo iz moje knjižnice na barki. Ko jo je začel brati, je pri v kokpitu naenkrat nastal bralni kotiček. No ja, ne za dolgo, saj sem kaj kmalu ugotovil, da je knjiga lahko tudi dobro uspavalno sredstvo, pri katerem gredo oči zagotovo skupaj, tudi če si tega sam ne želiš. Gregor je zaspal kot majhen otrok. Prišel je čas kosila in kuhati v valovih je res pravi podvig. Barko premetava in jo rola, jaz pa stojim na široko, se upiram in iščem naslon, da me ne odnese na drugo stran barke. Štedilnik je ves čas v gibanju in se pozibava kot zibelka za dojenčka, na njem pa posodi, v katerih se kuha in peče. Skuham okusen riž z nekaj zelenjave, ki se odlično poda k pečeni ribi. Pečena riba je za prste oblizati. Sočna, ravno prav pečena in predvsem dobra. Naredim tudi solato iz svežega zelja, ki ga v tej zibajoči se barki na tanko narežem z nožem. Dodam še fižol iz konzerve in vse dobro začinim ter dodam čudovito oljčno olje. Odprem omarico za krožnike, da postrežem s kosilom, in takrat val zadene barko v bok. Da ne bi krožniki poleteli ter se razbili, vse zagrabim z rokami in z dlanmi tiščim v omarico. No ja, potem pa je solata poletela na drugo stran barke. Skleda iz melamina poči na tri ali štiri dele, solata pa pade na tla. Gledam in se čudim. Ostal sem brez solate, brez posode, ki me spremlja že vrsto navtičnih let, poleg tega pa imam mastna tla. Zdaj je, kar je. Na hitro pobrišem tla in dokončam kosilo, ki ga pojeva brez solate, saj iz mojih tal pristane v morju.

	Zvečer se morje kar precej umiri, veter pade na 12 vozlov. Barko obrnem z vetrom ter naredim metuljčka. Na sprednjem jadru imam tangun, glavno jadro oz. boom pa privežem z vrvjo, da ne bo opletalo. Ker je barka zelo poraščena z algami in nekakšnimi pacifiškimi priseski, naju to upočasnjuje za cel vozel, a vseeno plujeva z zmerno hitrostjo. Pogovarjava se o okvirnem prihodu na Hiva Oa, saj mora Gregor takoj po pristanku domov in v službo. Upava, da bova imela vsaj zmeren veter do konca te plovbe. In spet je tukaj noč in spet črtam še en, tokrat 25. dan na oceanu. Nedelja. Čeprav je nedelja na oceanu, bo danes na mizi ali v rokah juha z rezanci, pa če ravno bo to juha iz vrečke. Kasneje zamesim kruh, in ko ga spečem, si rečem: »Jasmin, ta ti je tudi dobro uspel. Še prehitro ga bo zmanjkalo.« Spomnim se, ko sem bil že na plovbi po Atlantiku in potem še po Karibskem morju, sem marsikoga spraševal, če peče kruh ali če ima kakšen dober recept zanj. Pa sem dobil neke namige, nikoli pa nič konkretnega iz česa sem sklepal, da malo ljudi peče kruh iz enega samega razloga, ker imajo naše plinske pečice po navadi samo en sredinski gorilnik in potem če ne znaš peči kruha, pač žgeš testo.

	Ko je prišel na barko Gregor, je pokazal, kako ga peče on. Kruh je lepo uspel, čeprav sva skupaj kombinirala sestavine, kajti tudi on nekaterih ne pozna in ne uporablja. Bom pa jaz predstavil svojo peko kruha, za katerega potrebujem naslednje sestavine:

	750 g bele moke

	2 čajni žlički suhega kvasa

	¼ čajne žličke sode bikarbone

	2 čajni žlički sladkorja

	2 čajni žlički soli

	4 čajne žličke zdrobljenih lanenih semen

	4 čajne žličke olja

	6 dcl mlačne vode



	Vse skupaj premešam, zgnetem v homogeno maso, in ko se mi ne lepi več na prste, testo pustim pokrito s kuhinjsko krpo vzhajati kakšno uro. Nato vse še enkrat pregnetem in dam na peki papir, ki je že na pekaču, spet pokrijem in vzhajam še pol ure. Dvakrat zarežem po testu z nožem in testo je pripravljeno, da postane kruh. Zdaj pa moja dobra izkušnja. Jaz imam v pečici dva tanka pekača, ki ju postavim enega na drugega na drugo zarezo v pečici, torej nekje 8 do 10 cm nad plinskim gorilnikom. Spodnji pekač tako prevzame funkcijo zaščite srednjega gorilca za plin, prostor med enim in drugim je toplotna komora za zgornji pekač, na katerem je kruh. Pečem ga nekako tako: 10 min na polnem plinu, nato še 40 minut na 2/3 moči plina. Kruh bo garantirano pečen in boljši, kot ga lahko kupite v katerikoli trgovini. Nikakor pa ne sredi Tihega oceana. Dober tek!

	Indigo še vedno pluje v smeri do Markeških otokov Francoske Polinezije. Vreme je bilo danes sončno, valovi še vedno udarjajo v polkrmo Indiga z JV. Piha pasatni veter z JV z močjo 14 vozlov s sunki do 18 vozlov. Preostalo nama je nekaj manj kot 1300 NM do cilja. Danes sem snemal vodni del trupa v morju in se zgrozil, kako zaraščen trup ima Indigo od mikroorganizmov in raznih prisesalcev. Nekateri so dolgi celo več cm in so prozorni ter se s seski prisesajo na barko. Upam, da je ne bodo pojedli.



	Ocean … Res je velik, morda zdaj po skoraj slabem mesecu plovbe brez postanka in po že preplutih 3.000 miljah se vprašam, ali sem sam na njem. Pravzaprav se zavedam, da nisem sam in da ne plujem sam. Ocean je kot široka cesta, ki nima konca in se nikoli ne konča. Vem tudi, da vse jadrnice večinoma plujejo v isto smer, a nikoli nobene ne srečam, nikoli nas nobena ne prehiti. No ja, saj nas ne more, čeprav se zavedam, da sem tokrat počasen, a sem vseeno očitno še dovolj hiter. Danes je dan kot vsak drug, ki se začne z dobro kavo in nadaljuje z dobro knjigo. Okoli mene sama voda in če je kot danes, ko sta se veter in val malo umirila, potem je to razlog za lep dan. Danes je treba spet narediti nekaj vode, saj je že približno 10 dni nisem in je počasi zmanjkuje. V dobrih dveh urah pridelam 40 litrov pitne vode in 120 litrov vode za v tank, ki bo služila za kuho, pranje itd. Tudi danes je vse lepo steklo; s štirimi vozli sva celo jadrala med obratovanjem Rainmana, tako da ni bilo nekih velikih zaostankov zaradi tega. Popoldne je veter še malo padel dol, kakor tudi valovi in jadranje je postalo že kičasto. Zvečer pa sem že ničkolikokrat razmišljal, da bi jadra malo zvil za nočno jadranje, takrat pa zapiha veter s sunki do 22 vozlov in spet jadrava bolj športno. Še ena noč je pred nama in jutri bo še ena ….

	Če je še sinoči zapihal močan veter, se je ta proti jutru popolnoma umiril in razvila sva skrajšana jadra v popolno celoto. Umiril se je val, umirila se je barka. Le Gregor se ni, ker je bilo komaj za 8 vozlov vetra in le-ta je kvaril njegove načrte za naprej. Veter je vztrajal v svoji šibkosti in posledično je postalo tudi morje vse manj valovito, tako da sva popoldan imela komaj meter vala. Barka pa ni šla nikamor, pogled na hitrost barke naju je spravila v slabo voljo in vse sva prepisala temu, da je zaraščena po trupu. Iti v vodo na tej nekaj tisočmetrski globini in očistiti vsaj delno nesnago in morda kasneje malo hitreje pluti, tudi to je bilo vprašanje. Odločitev o tem ni padla, zato plujeva naprej v tem stanju. Bistvo vsega je priti na cilj, če tudi dva ali tri dni kasneje, kot je bilo po planu.

	Popoldan sva se na temo čiščenja barke v globoki oceanski vodi nasmejala, saj sta morda kakšnih 200 metrov za Indigom plavala dva velika kita. Kar ne morem si zamisliti, kako bi bilo, če bi se srečali iz oči v oči v vodi. Midva plujeva na zahod, onadva sta na sever; lepo sta zajemala zrak in ga kot gejzir spuščala v zrak. Potem sta se o nekaj kratkih minutah potopila in nisva ju več videla. Sčasoma se tudi teh živali navadiš in nisi več tako vzhičen ob vsakem srečanju z njimi, kot se je to dogajalo prvič ali drugič.



	Ker je bila plovba več ali manj umirjena, sva imela možnost jesti z mize. Zato sem skuhal pire krompir in popekel zelene šparglje ter jih pokuhal še v rdeči omaki, ki se ne bo polila po barki ob nizkem valovanju. Po kosilu pa sem iz skrite ladijske zaloge potegnil steklenico Undurraga, čilskega Cabernet Souvignona, ki sva ga vsak po 1 dcl spila iz steklenega kozarca na peclju. Včasih se je treba tudi pocrkljati in potem pozabiš, da si večkrat zaradi vetra in valov jedel kar na kolenih in lovil ravnotežje, da je hrana ostala v krožniku. Še enkrat se je izkazalo, da je kuhinja v hotelu Indigo, ki premore nešteto zvezdic na nebu, vedno dobra in kvalitetna, kar se izkaže po praznih krožnikih in nasmehu na obrazu, ko je trebušček poln.

	Zvečer je bilo stanje z vetrom enako, le valovi so nama včasih ponagajali, saj se je tu in tam našel kakšen večji val, ki je po malem spreminjal plovbo Indiga. Jutri po napovedi pričakujeva več vetra in zato tudi hitrejšo plovbo. Danes pač nadaljujeva s tem, kar imava. Če sem še sinoči za današnji dan pričakoval več vetra, je bilo to pričakovanje samo na podlagi napovedi. Današnja sveža napoved in točka lokacije mi razjasnita stanje, ki kaže na to, da še danes ne bo več vetra kot 10 vozlov. Konec dneva lahko rečem, da ga je bilo povprečno 8 vozlov, valovi pa so bili komaj pol metra visoki. Če upoštevam faktor, da se v tem oceanu na trup barke vsak dan nabira več in več nesnage, potem je Indigo kar preveč zaraščen in seveda s takšno zaraščenostjo ne morem biti hiter in tudi ne moreva pričakovati rezultatov. Še en problem je nastal po teh dveh dneh brez vetra. Kljub soncu in dvema sončnima paneloma je zvečer pokazal indikator akumulatorjev, da je skladišče energije premore še samo 30 % energije. Če vetrni generator ostane tiho tudi to tretjo noč, potem se avtopilot ne bo imel iz česa napajati. Ni bilo druge in danes sem priznal poraz ter za eno uro prižgal motor, da sem vsaj nekaj dodatnih amperov spustil v skladišče energije. Več si ne upam, saj sem na »špar programu«, kar se goriva tiče. Zato pa so na krovu Indiga vsaj dobra volja, zdravje in optimizem, da bo jutri bolje.

	Noč je mirna, a hladna. Zvečer že mislim, da se ozračje ogreva, potem pa proti jutru ugotovim, da brez jakne ne gre. Kakšen jug Tihega oceana je to? In če je bila noč hladna, je bila vseeno brez vetra, vse do jutra. Zgodnje jutro je ob svitu postreglo s črnimi oblaki in z vetrom, ki se je še samo krepil. To je bil veter, ki je bil posledica bližajoče se nevihte (squall), ki je v teh področjih kar pogosta, a ne traja dolgo. No, ta je Indigo samo poškropila z nekaj kapljami, čeprav si želim obilnega deževja, da mi razsoli barko. Veter je pihal z močjo do 20 vozlov in nekateri sunki so dosegli 24 vozlov, zato je barka kljub obraščenosti dosegla meni dobro hitrost. Tudi valovi so se dvignili in se zaletavali v barko iz JV. Kakorkoli, veter sem dočakal, vetrni generator je opravljal svojo funkcijo, ravno tako tudi solarna panela, ki sta dobivala dovolj sončnega dotika. Morda bom imel danes več elektrike.

	Okoli poldneva veter in valovi odidejo drugam in Indigo ostaja brez pogonske sile, zato sva spet počasna. Če sem še prej, ko je barka bila hitra, imel upanje za kakšno ribo roparico, sem tokrat vedel, da verjetno do večera nimam možnosti, da se kaj ujame na vabo. Danes bo na jedilniku še zadnja sveža zelenjava, namesto ribe pa bo konzervirano meso in razni dodatki ter priloga. Še sreča, da sem se res dobro založil z raznovrstno hrano, tako da v enem tednu nimam enake priloge ali česa drugega. Hrane imam na barki še za dve prečenji Tihega oceana, tako da žejna in lačna zagotovo ne bova. Le z Gregorjem sva ugotovila, da so ananasovi kompoti iz Paname veliko slabši kot kateri koli iz Slovenije. Svežega sadja že nekaj časa nimava, zato pa ga bo v izobilju, ko prideva v Francosko Polinezijo. Zvečer je zapihal veter, a ni ga bilo toliko, kot bi si ga želel. Tudi 12 vozlov je bolje kot 10 vozlov, zato je Indigo le malo pospešil in upam, da bova imela jutri dopoldne boljši povpreček preplutih milj. Na barki se ne dogaja nič posebnega, vzdušje je, čeprav se je danes začel že trideseti dan na vodi brez kopnega, dobro in počasi se že veseliva, da bo čez nekaj dni pred nama otok Hiva Oa.

	Počasi zaznavam utrujenost, ki se v meni kopiči v vseh teh dnevih plovbe. Če bi rekel, da nisem utrujen, bi se zlagal. Zjutraj potrebujem nekaj tistih svojih svetlih trenutkov, preden se povzdignem v dnevno življenje. Še vedno mi je sladka razvada jutranja kava, pogled za krmo v daljavo, ki je prepluta, in ta tišina, v kateri se sliši le val oceana. Nastopil je trideseti dan plovbe, trideset dni, ki jih obkroža nepregledna količina včasih sive, včasih temne, spet drugič pa smaragdne površine oceana. V knjigi Karavane, ki sem jo včeraj prebral do konca, avtor opisuje nepregledno in nevarno puščavo in ves srečen stoji v oazi. Enako je z mano, okoli mene nepregleden in nevaren ocean, jaz pa sem na Indigu, edini oazi, ki je varna orehova lupinica sredi njega. Kljub temu sem tudi sam srečen. Milje se vneto odštevajo in vsak dan sva za nekaj teh milj bližje cilju. Čeprav vem, da se z vrvjo ne očisti skoraj nič trupa barke, sem le popustil in z Gregorjem sva na ta način »očistila« premec, vse do kobilice. Vem, da ni nič bolje, a vseeno je morda občutek boljši.

	Veter se je v toku dneva malo okrepil in spremenil je smer. Zdaj že skoraj piha iz čistega zahoda, in to je tisto, kar si želim, pravi pasat. Avtopilot opravlja svoje delo, zato je plovba veliko lažja. Verjamem, da vse nastavitve še niso nastavljene, kot bi morale biti, če ravno včasih preveč pričakujemo od tehnike, da bo ta točno takšna, kot je želja v naših glavah. Še vedno sem akrobat na valovih, ki lovi ravnotežje, da se lahko giblje.

	Popoldne se mi nasmehne ribiška sreča in prvič v življenju ulovim 90 cm dolgo mečarico, ki jo potegnem v kokpit. Lepa je s svojo pahljačo. Skoraj mi je je žal, a tudi jaz imam rad ribo, in ker je ni več v hladilniku, bom tudi te vesel, čeprav pravijo, da meso mečaric ni najboljše. Trditve preverim že popoldan in spečem ribo, zraven pa naredim rižoto z jurčki. Dobra kombinacija, pa tudi se mi zdi prav dobra, čeprav sva oba z Gregorjem mnenja, da je danes izstopala fenomenalna rižota.



	Pripravlja se noč, še ena izmed tridesetih, ki so že za mano. Indigo reže valove v trdi in temni noči. Pluje brez kratkih ali dolgih luči po široki avtocesti oceana. Pluje svojo pot, pluje pot do cilja … Danes je spet eden tistih posebnih dni. Moram iti malo nazaj, nekaj mesecev, točneje na 19. oktober 2017, ko sem priletel na karibski Martinik. Po hurikanski sezoni in delnem pustošenju Marie sem odjadral čez Karibsko morje do otokov ABC (Aruba, Bonaire, Curcao) in nato čez Kolumbijski bazen do Paname, otokov San Blas, Portobela, Panamskega kanala, Balboe, otokov Las Perlas, mimo Galapagosa in tega nepreglednega Tihega ocena ... Danes je v tej tretji ruti za Indigom novih 5000 NM! Hja, 5000 milj, ki so bile razburljive, včasih temačne in včasih lepe s priokusom sladkega, namesto slanega. Ja, to so posebni dnevi, ki štejejo. Upam, da bo Indigo še naprej dobro rezal brazdo Tihega oceana. Tudi tu v tem oceanu je za Indigom že 3389 NM, ki so preplute v vseh teh dnevih brez postanka dan, noč, dan, noč, sonce, oblaki, dež, veter … Sinoči se je veter okrepil in ves čas je pihal z močjo od 17 do 22 vozlov, zjutraj pa se je ob svitu pokazalo temno in oblačno nebo. Zapihal je še močnejši veter, s sunki tja do 25 vozlov, valovi so se okrepili in dvignili.

	Deževalo je kar nekajkrat. Najbolj nenavadno je bilo, ker je pihal pasat z vzhoda, valovi so prišli z JV, tu in tam je kakšen večji val udaril Indigo direktno v bok, torej iz juga. Kje je tu logika? Včasih prav pomislim, iz česa so narejene naše barke, ki jih zvija, lomi, prepogiba od jamborja do premca, krme in kobilice. Koliko še lahko kljubuje krmilni list v vsej tej količini vode, valovom? Danes se je izkazalo, da ne dolgo. Kajti vedno bolj in bolj se je spet začel izklapljati avtopilot in ni več zdržal teh visokih valov, valov, ki so se zaletavali z boka, v bok in še kakšen v krmo. Krmilo je delovalo le še za levo pozicijo, v desno ni šlo več. Ko sem dobro premislil, sem zvil vsa jadra in se zapodil v zadnjo komoro barke, kjer je montiran avtopilot. Vedel sem, kje moram iskati, in če je z jeklenico za krmilno kolo vse v redu, avtopilot se odziva, potem je problem le mehanski in tudi tega sem kmalu odkril. Zaradi valov in pritiska na krmilni list s samo ene strani je objemni del roke avtopilota malo popustil in krmilni list se je obrnil na eno stran. Moral sem zlesti v komoro, odvijačiti krmilno roko, ta čas pa je Gregor v kokpitu naravnal krmilo in jaz sem hitro privijačil ter zategnil vijaka na roki avtopilota. Zvečer je tudi veter popustil kakor tudi valovi, dež pa je dodobra v tem dnevu razsolil barko in tudi mene, saj sem bil kar dvakrat moker. Avtopilot je ubogljiv, tako kot avtopilot mora biti.

	Nedelja. Veter je potihnil in piha od 10 do 12 vozlov, temu primerna je tudi hitrost plovbe. Po jutranji kavi vseeno obrnem barko z vetrom, jadra postavim v metulja, ju fiksiram, in čeprav plujem malo izven začrtane poti, izkoriščam veter, uporabim val in tok. Malo hitrejše plujem, kot bi po prejšnji nastavitvi jader, ki so bila naravnana v polkrmo. Valovi so malo manjši, a razmetani, brez neke forme, kot rad včasih rečem. Posijalo je sonce in upam, da bodo sončni paneli polnili akumulatorje. Čeprav je sonce, to ni direktno in čez kopico belih oblakov prodirajo sončni žarki, ki niso najbolj uporabni. To se najbolj čuti po zunanji temperaturi, ki pa ni tako močna. Čez dan je nekje od 26 do 27 °C, veter pa je bolj hladen kot topel. Zvečer pa te veter, ki ves čas piha v krmo, kar malo ohladi in tudi ozračje pade na 24 °C.

	Danes je bil edini dogodek ribičija. Na krmi imam dve palici z različnimi vabami in naenkrat se na eno od palic ujame riba in povleče. Zagrabim palico in vlečem, obenem pa Gregor vleče drugo vabo na barko, da se mi riba ne zaplete z laksom druge palice. In glej ga zlomka, ko jaz vlečem svojo ribo proti krmi, se na Gregorjevo kar naenkrat zatakne še ena riba in tako vlečeva vsak svojo proti krmi. Žal se 10 m pred krmo, ko se je v vodi nazirala zlato zelena barva mahi-mahija, le-ta sname in Gregor na krmo potegne samo vabo. Ni mu bilo vseeno, a po drugi strani sva imela še eno ribo, ki je nisva smela izgubiti. Jaz sem imel tokrat več sreče in na barko potegnem lepega, okoli 70 cm velikega mahi-mahija. Kaj kmalu sem iz njega naredil lepe fileje in že za pozno kosilo sva jedla svežo in sočno ribo. Nekaj je je ostalo tudi za jutri in pojutrišnjem. Noč bo očitno mirna in nespremenjena, zato plujeva po nespremenjeni poti in z nespremenjeno obliko jader. Milje pa … Indigo je vedno bližje cilju in pravljična plovba čez Gregorjev ocean se bo kmalu iztekla.

	Pa se je zjutraj končal 34. dan in začel 35. dan plovbe čez Tihi ocean. Velik je ta ocean, ni kaj, poleg tega pa je velik in je zelo spremenljiv. Enkrat je na njem velik val z vetrom, spet drugič je manj vetra in manj vala … Saj ne vem, kaj bi si mislil. Ko sem decembra in januarja spremljal vreme, se mi je zdelo, da bo El Ninja poskrbela za močnejše pasate. Pravzaprav je na to z gotovostjo kazalo, saj so bili vsi modeli vremena prav obetavni. No, pa se je zgodilo, da je vetra in vala manj, plovba z obraščeno barko pa je še slabša, počasnejša. Na barko se lepi vse, kar plava v vodi, saj je tudi krma, vse do tuša, do koder pljuska voda, vsa obraščena in zelena. Poleg tega se na krmo sesajo nekakšne školjke. Ko sem o tej obraščenosti bral po forumih, sem mislil, da se šalijo, zdaj vidim, da je vrag vzel šalo. Ni kaj, na Hiva Oa bo treba v vodo, se temeljito lotiti dela in očistiti trup Indiga. Danes je veter popustil in po napovedi bi ga moralo biti več, a komaj ujamem v jadra kaj več kot 8 vozlov zahodnika. Valovi so nižji, komaj za kakšen meter jih je. Plovba je dolgočasna in po malem stresna, saj je počasna in prav zato je barka na teh malih valovih nemirna. Rezultat tega pa je, da jadra plapolajo in tolčejo, kot da bi kočijaž z bičem udaril po zraku. Ni prijetno, a nič ne morem. Verjetno bo to že dolgo plovbo vreme prestavilo še za kakšen dan. Saj nama gre, a te milje počasi tečejo in vedno manj jih puščam za sabo. Še nekaj več kot 500 milj je do cilja. V nekih normalnih okoliščinah bi rekel mala malica, še 4 dni, tu pa ne vem, ali jih bo 5 ali 6.

	Je pa to zagato z vremenom polepšal ulov ribe, tokrat res največje, kolikor sem jih ujel, če ne štejem tistih večjih barakud v Karibskem morju. Tokrat se je ujela »menda« edina živeča riba v Tihem oceanu, mahi-mahi. Ja, kaj pa drugega! A tokrat je bila res velika. Več kot meter dolga riba in vsaj dobrih 7 kilogramov težka mi je delala kar nekaj preglavic, a ker je bila dobro ujeta na trnek, sem jo le uspel privleči v kokpit, ki pa je bil po širini premajhen za njo. Ko sem naredil kar nekaj dnevnih filejev, sem palico pospravil za nekaj časa, saj je mesa dovolj.



	Cesar, ki je imel hudo bolno hčerko, je v eni od pravljic dejal: »Cesarstvo tistemu, ki mi priskrbi zdravilo!« Jaz pa bi danes najraje zavpil: »Ves Tihi ocean tistemu, ki mi pripelje 100 litrov nafte ali priskrbi 15 vozlov vetra!« No, danes ostaja ocean tam, kjer je, saj ni moj, goriva tudi nimam, vetra pa je komaj od 4 do 6 vozlov. Indigo pač pluta, skupaj z vetrom in tokom, okoli dva vozla hitrosti. Česa takšnega pa še ne, niti v sanjah. Vedel sem, da se bo naredila luknja brez vetra, saj tako kaže vremenska napoved, ampak da bo pa takole … Tega pa res ne! Takšno in podobno vreme je napovedano vse do petka zvečer, zato močno upam, da se kje najde vsaj kakšna močnejša sapica, ki naju bo z Gregorjem pripeljala do cilja.

	Popoldan sem se odločil, da skočim v ta več tisoč metrov globok ocean s plavutkami in masko ter privezan za barko očistim vsaj en del trupa, morda vodno linijo. Ko sem se potopil pod barko, me je skoraj kap! Trup so zasedli vsaj 10 do 12 cm dolgi morski podvodni »teroristi« ter se res prisesali na trup z neko sluzasto in gumijasto vsebino. Ko sem poskušal to odstraniti s ploščkom, sem takoj videl, da je to delo za več ur. To se kar tako na hitro ne da, saj je barka obraščena po celem trupu, kobilici, krmilnem listu … Gregor mi poda podvodni fotoaparat, a posnetki niso najboljši. Do Markezov plujem v obraščenem ali kot bi rekli v bolj zimskem profilu, kar se tiče podvozja Indiga. Dan brez vetra in nekaj valov mine v delu. Najprej naredim nekaj pitne vode, nato pa zamesim kruh in ga kasneje spečem. Pripravil sem tudi zelo okusno kosilo; namesto zeljne solate, ki je pač ni več, jeva rdečo peso iz konzerve, ki sem jo dobro pripravil in začinil, tako da je vsak dan zmanjka, četudi nisva ljubitelja te rdeče rastlinice. Na oceanu po toliko dneh pač nisi več izbirčen in ti je na koncu vse zelo dobro.



	V noč odhaja Indigo z ropotom jader in guganjem, saj je na gladini nekaj vala, vetra pa niti za vzorec. Drugi dan brezvetrja na oceanu. Sedim v kokpitu in razmišljam, čeprav z očmi zrem tja nekam daleč za krmo. Morje je rahlo valovito, tu in tam se najde kakšen val, ki je malo večji in zaguga barko, ta zaguga jadra, spet ta od tega zaplapolajo, udarijo v prazno … Beda. Trenutno pač »uživam« v tem zavestnem lebdenju in recimo temu navideznemu obvladovanju situacije. A raje bi imel veter, kot da si domišljam, da me ta drobni korak stran od popolnega jadranja in izgubljenega vetra ohranja pri miselni prispodobi, da bo jutri bolje. Verjamem v plimovanje sreče, ki mi je večkrat kazala svoj nasmejani obraz. Prav ta sreča me je do sedaj pripeljala v ta veliki črni biser, Tihi ocean. Globoko vdihnem, kot da bi preizkušal prožnost majice, ki jo nosim na sebi, in pogledam na ploter. »Samo 1,8 vozla se premikam!« Pogledam v zastavico, ki visi nekje nad mojo glavo in plapola v vetrcu. Spustim pogled do merilnika vetra in pogled na prikazovalnik mi skoraj spusti iz ust kletvico. 3,2 vozla vetra piha v krmo. Presežek! Pogledam v nebo tega megličastega popoldneva, kjer je sonce kot neka razbeljena krogla samevalo na čistem in brezmadežnem nebu. Nikjer oblačka. Sam pri sebi se nasmehnem in se spomnim, kako sem kot otrok in mlad fant odrasel v mestu, daleč stran od morja in vetra. Zdaj pa že nekaj časa drsim z Indigom čez vodne prostranosti tega sveta. Slan morski zrak, veter, ki biča obraz, jadra, ki so napeta, a se ne strgajo. Svoboda … In predvsem zaupanje v barko. Zdaj pa dobrih 390 milj pred ciljem, po skoraj preplutih 4000 miljah, spet nova življenjska preizkušnja, ki preizkuša mojo glavo, moj že 37. dan na oceanu, ki mu ni in ni konca.

	Še naprej mi oči počivajo s pogledom iz premca na to mirno in prostrano vodo. Jutri je nov dan in jutri bo zapihal veter. Morda pa res … Mora! Tretji dan brezvetrja na oceanu. A danes naj bi bilo drugače, vsaj proti večeru, ko naj bi zapihal močnejši pasat. A vendar sem veter začutil že prej, saj je nekje ob 15. uri prvič napolnil plapolajoča jadra. Sicer je bil še rahlo sramežljiv, ni si upal pokazati, kaj mi bo danes namenil. No, čez eno uro je že spodobno pihljalo in barka je dobila prve slabe 4 vozle hitrosti, nato več, pa več in … In potem je ena od dveh ribiških palic sprožila znak odvijanja laksa in laks se je odvijal kot nor. Poletim k palici in zategnem zavoro, povlečem. Palica se upogne, a se ne zlomi. Odvito imam skoraj 300 metrov laksa. Zdaj vem, da je to lahko le tuna ali mečarica. Čakam. Če skoči iz vode, bo to mečarica, če gre v globino, bo tuna. Upira se, vlečem in vlečem. Utrujam jaz njo, utruja ona mene. Vsake toliko časa si spočijem in otresem roko. Spet potegnem, spustim, navijam. Ne vem, kolikokrat sem to že danes naredil. Palica je ukrivljena in samo čakam, da poči. Gregor snema to borbo med ribo in mano. Potem vidim, da ne bo lahka, mislim, da je ne bom potegnil na barko, kajti prej bo počil laks ali pri vozlu na vabi. Nimam upanja, da bo to uspešen ulov. Spet vlečem in takrat se začne odvijati leva palica. Gregorju zavpijem, naj jo prevzame. Tudi on ima enake probleme kot jaz, le da sta ta palica in rola močnejši. Počasi se riba utruja; jaz jo vlečem, a ona gre vse globlje. Tuna je, pravim … Nato jo čez nekaj dolgih minut potegnem v kokpit. Kot pravi Gregor, kot bi v kokpit vrgel veliko poleno za v kamin. Bila je tuna. Gregor še vleče svojo, jaz pa svojo počasi rešujem muk. Kokpit je krvav, kot da imava koline. Gregor privleče še svojo tuno, jaz pa jo potegnem v kokpit. Tudi njo rešim muk in ji spustim kri pod stransko plavutjo. Ne moreva se nagledati današnjega ulova. Stehtava ribi; obe skupaj tehtata nekaj čez 14 kg. Wau! Nareževa meso, narediva karpačo, nato pa se začne shranjevanje mesa, ki ga res ni malo. Nekaj ga spečem še za današnje res pozno kosilo; oba sva zadovoljna s svežimi dobrotami, ki nama jih ponuja morje.



	Jaz sem že ulovil večjo tuno, Gregor pa ima svojo prvo trofejo. Pravzaprav imava trofeji oba, a največja je, da je veter že pihnil čez 10 vozlov in že spodobno plujeva proti cilju. Zdaj kaže, da bo vetra dovolj vse do cilja. Še malo manj kot 300 NM …

	Po prijetni in presenetljivo topli noči ter pasatom, ki je končno napolnil jadra Indiga, je prišlo jutro. Sicer malo oblačno, z nekaj kapljami dežja ter s konstantnim vetrom do 12 vozlov. Barka je z vetrom poletela in s premcem rezala valove, ki so se znašli pred njo. Morje je pršilo in kapljice so od časa do časa priletele v kokpit, včasih pa se je kakšen večji val razlil tudi po barki. Zato pa je bil čudovit pogled na merilce vetra in hitrosti kakor tudi na preplute milje. Pomembno je, da se je Indigo premaknil s točke brezvetrja, kjer sva obstala tri dni. Zdaj kaže na bolje in že optimistično ugibava, kdaj bova na cilju. Okoli poldneva se je pokazalo sonce in tudi plovba tako postane prijaznejša. Morda me po treh dneh mirovanja spet zmoti iskanje ravnotežja med hojo po barki, saj so valovi večji, barka pa se ziblje na vse strani. Najtežje je kuhati, pa naj bo to kava ali priprava kosila. Ni kaj, spet se moram navaditi na to. Danes je bilo spet nekaj problemov s pridobivanjem elektrike. Ugotovil sem, da je dušo dokončno spustil regulator za vetrni generator, ki očitno že kliče po novem.

	Do večera se veter ni spremenil in močno upam, da tako ostane še naprej. Prišla je tudi temna noč. Danes zvečer ni treba pospravljati palice za ribolov, saj nisem niti namočil trnka v morje. Le zakaj bi ga, saj imava mesa tune v izobilju. Za pozno kosilo si pripraviva čudovite kose tune s prilogo in solato, vse skupaj pa zalijeva s cabernetom.

	Ura je 7:31 zjutraj. Začel se je štirideseti dan na Tihem oceanu. Torej je Indigo že 39 dni na morju in reže valove, kot reže plug v še nezorano njivo. Danes samo nekaj minut kasneje je Indigo zaplul v novo tisočico preplutih milj brez postanka. 4000 milj je že za njegovo krmo! Wau! In lahko skoraj zagotovo rečem, da sva pojutrišnjem z Gregorjem na kopnem. Lahko si zamislim prizor enega od mnogih filmov, ko mornar sedi na jamborju in zagleda kopno, se uščipne in je slika še vedno ista, torej ne halucinira, zato zavpije: »Kopnoooooo!!!« Res mora biti čudovit občutek, čeprav iskreno povem, da me ta in takšna plovba zadnjih treh dni sploh ne moti. Moj vnuk bi mi rekel: »Dedi, dvakrat še spim pa gremo na morje!« Jaz bi mu rekel drugače: dvakrat še spim in sidram na otoku Hiva Oa. Ah, ti Francoska Polinezija, kako si daleč! Ni čudno, da se tukaj začne najlepši del sveta in da je vsak od morjeplovcev, ki je že obiskal te otoke, rekel, da so to rajski otoki ter najlepši del na plovbi okoli sveta. Na barki danes ni bilo česa početi. Vse je tako, kot mora biti, in ker je nedelja, se tudi midva počutiva nedeljsko. Sonce na nebu žari kot žareča krogla. Nad kokpit sva raztegnila tendo, saj bi bila drugače rdeča kot kuhana raka. Še vedno je v senci 29 °C. Veter je spremenljiv, a še vedno dovolj ugoden za plutje proti začasnemu cilju. Nad barko se je pravkar prikazal beli galeb, kot bi jo želel pozdraviti v tem delu sveta. Nato vsi nadaljujemo svojo pot.



	41. dan, zadnji dan neprekinjene plovbe. Pravzaprav na tem oceanu ostanem še kar dolgo, saj je na njem veliko čudovitih otokov, ki so na moji poti. Se je pa začel zadnji dan prečenja dela oceana med Panamo in Francosko Polinezijo. Ko se ozrem nazaj, bilo je že zdavnaj, ko sem zadnjič stopal po trdnih tleh, ko sem bil še na kopnem v Panami. Kar malo mi je žal, da se končuje ta večdnevna plovba, ki je bila zame nekaj novega, saj sem prvič imel ob sebi člana posadke, kolega Gregorja. Samotar, ki plujem sam, se težko prilagajam in verjamem, da se je tudi meni težko prilagoditi. A pokazalo se je, da sva se z Gregorjem čudovito ujela, in kar žal mi je, da bo Gregor zapustil mojo barko in odletel domov v Slovenijo. V sebi bo odnesel lepo preizkušnjo ter uresničeno željo za okroglo obletnico, »moj ocean«, ki si ga je tako močno želel prepluti. Vesel sem, da sem mu lahko izpolnil to željo in da so se mu uresničile sanje. Jaz ostajam tu in nadaljujem pot, kako pa drugače kot sam, saj sem tako navajen. Morda se mi na poti okoli sveta še pridruži kdo od jadralcev, ki ga ni strah zemljepisnih širin ali dolžin in ne večtisočmetrskih globin.

	Čeprav je bila ta plovba počasna zaradi vedno večje obraščenosti barke (ne pozabimo, da so barko dva dni pred vstopom v Panamski prekop očistili potapljači in mi zamenjali cinkove anode) in tudi zaradi brezvetrja, zaradi vseh drugih akterjev, ki so bili deležni te plovbe, lahko kljub vsemu rečem, da je le-ta potekala sorazmerno dobro in da sem zadovoljen z njo. Malo nas je, ki smo prepluli več kot 4000 navtičnih milj v enem kosu, pluli več kot 40 dni in noči skupaj. Za takšne dneve sta potrebna dobra logistika in dobra psiha. Pravzaprav sem srečen, da je z barko vse dobro in da sva oba člana posadke živa in zdrava. Največ je pripomogel »tretji član posadke«, neumorni avtopilot, ki je kljub mnogim preglavicam le zmogel krmariti do konca. Pravzaprav je šele zdaj v pravi in najboljši kondiciji. Veliko je pomagala tudi kakšna topla in srčna beseda znancev in prijateljev, kakšen nasvet v prejetem e-sporočilu, ki sem jih dobil res veliko, sploh od meni do sedaj nepoznanih ljudi. Hvala vam! Veliko mi pomeni, da sem lahko računal na Sebastjana, ki je vsak dan objavljal tekst za blog, fotografijo in lokacijo, da so bili bralci vedno na tekočem, kje se nahaja Indigo in kaj se na njem dogaja. Vedno sem se lahko obrnil na Damjana, Mitjo in Iztoka, ko sem potreboval strokovno ali tehnično pomoč, kakor tudi na Eda, ki je še vedno dežurni vremenar. Hvala tudi drugim, ki jih nisem potreboval, a so kot zdravniška in druge ekipe vedno ostali pripravljeni in on-line. In ne nazadnje hvala vsem sponzorjem in donatorjem, da smo s skupnimi močmi postavili ta del projekta do realizacije! Hvala vsem vam, ki me berete in me spremljate; številke so presegle pričakovanja. Danes zjutraj je ostalo še malo manj kot 100 milj do kopnega, do otoka Hiva Oa. Torej lahko upravičeno postavim steklenico penine v hladilnik, da bo primerno ohlajena po končanem sidranju na omenjenem otoku.

	22. maj 2018. Indigo je na sidru, na sidrišču otoka Hiva Oa. Priplula sva v jutranjih urah, zdrava in dobro razpoložena. Pričakal naju je vulkanski otok, poraščen in visok, v vseh barvah in odtenkih zelene in črne. Občutek je krasen. Ker je barka ves čas pospravljena in več ali manj od znotraj čista, ne bova imela veliko začetnega dela, zato bova vzela ohlajeno steklenico penine iz hladilnika, jo odprla in nazdravila uspešni in srečni plovbi do Francoske Polinezije.



	Še nekaj podatkov:

	4204 NM sva preplula čez del Tihega oceana brez kopnega.

	40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do Hiva Oa.

	30 dni ali 2932 NM sva neprekinjeno jadrala, saj sva imela še samo približno 40 litrov goriva.

	5817 NM je bilo preplutih v III. etapi od Martinika (Karibi) do Hiva Oa (Francoska Polinezija).

	In še zanimivost: s sabo voziva 7 polnih vrečk smeti! (Vem, da o tem dejstvu nihče ne razmišlja!) V morje sva metala le organske odpadke!





	8. MARKEŠKI OTOKI, FRANCOSKA POLINEZIJA





	OTOK HIVA OA

	Občutek, ki se ga ne da opisati z besedami. Pluješ med barkami na sidrišču, na obrazu se ti pozna utrujenost in iščeš sidrišče. Vsi vedo, da si šele prišel, ker je barka umazana, kot so bile umazane njihove in bo umazana vsaka naslednja. In ko pluješ mimo teh bark, te vsi pozdravljajo kot zmagovalca, čeprav so tudi oni enkrat zmagali. Po sidranju sva si z Gregorjem privoščila malico in kozarec penine. Kar nekaj časa sva sedela in se pogovarjala, kot da se že dolgo nisva videla. Nato sva malo zaspala in zvečer uredila najnujnejše na barki. Po večernem spanju sva se prebudila v nov dan, ki ga spremlja petje petelinov, hrup z drugih bark, gradbišča ob obali, kjer delajo valobran in pomole. Kasneje je prišla na barko posadka iz SY Cajucita. Malo smo proslavili njihov jutranji prihod na Hiva Oa, potem pa smo skupaj odšli v mesto, da smo opravili formalnosti okoli prijave pri tukajšnjih oblasteh. Tudi kazalce na urah smo morali prestaviti, saj je tukaj poseben časovni pas, ki je razdeljen na pol ure. Tako je Markeško otočje 11 ur in pol za slovenskim časom.

	Sledil je še obisk v trgovini in seveda smo vsi skupaj odšli še na obvezno od Gregorja tako opevano Hinano pivo, ki ga je prav on plačal. Dan je hitro minil; pa kako ne bi, saj je bilo prijetno zapustiti barko in se sprehoditi po kopnem, videti stare in spoznati nove ljudi. Hoditi po cesti, videti avtomobile … V info pisarni sem dobil tudi skripto o teh otokih. Piše pa nekako takole: Markeški otoki so skupnost petnajstih otokov, od katerih pa so glavni Hiva Oa, Nuku Hiva, Fatu Hiva, Ua Pu in Ua Huka. Spadajo v Francosko Polinezijo, ki je zelo velika in razpotegnjena. Markeško otočje je vulkansko otočje, zato so tla otokov črna in kamnita. Otočje je visoko in hribovito, a zanimivo, saj je večinoma poraščeno in ob siju sonca se svetloba igra z vsemi odtenki zelene barve. Na vseh otokih živi nekaj več kot 9.000 ljudi. Leta 1526, ko je sem priplula španska ladja, so te otoke prvič obiskali tujci. Vmes je bilo še kar nekaj ekspedicij do teh otokov, vendar je največji pečat leta 1842 pustila francoska ekspedicija, ki je zavzela te otoke in jih enostavno označila za francosko ozemlje. Zgradili so objekte, infrastrukturo in začeli spreobračati domačine v katolike. Kdor se je uprl, so ga enostavno ubili. Otočje še danes spada pod upravo Francije, zato je tukaj uradni jezik francoščina. Še v letu 1900 so na teh otokih živeli kanibali, ki so jedli človeško meso. Noč na sidru je bila mirna, sledili so jutranji rituali, ki so nama počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, saj se je odpravil raziskovat mesto. Že jutri namreč odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej do konca očistil svojo spalnico, nato sem se lotil predala, v katerem imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor v pitni vodi, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo. Ko je bilo vse opravljeno, je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.

	Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas, da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je, kar je. Starega vržem stran ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas, ko se je voda sama delala, sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor na grobo očistil, jaz pa bom svojo stran očistil na fino, potem se še jutri lotim druge strani, da bo Indigo spet lepa in svetleča barka. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom lahko naredil sam.



	Po končanem čiščenju in narejeni vodi se lotim popravila nekaterih drobnih zadev, kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjava nekaterih zaščitnih gum itd., nato pa se oprham in grem na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dveurni debati in obnavljanju angleščine Irca zapustim in se vrnem na svojo barko, kjer si naredim dobro kosilo, nato pa se lotim še peke kruha. Zvečer, ko se je že Gregor vrnil iz mesta, sva še enkrat povabljena na SY Cajucito na pivo. Tam so že trije Norvežani, s katerimi se potem zabavamo dolgo v noč. Kot bi se dogovorili, da naredimo Gregorju poslovilni večer ob njegovem jutrišnjem odhodu z otoka.

	25. maj je danes. Včasih smo temu dnevu rekli dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji, smo zvečer na televizijskem aparatu gledali še zadnji del vsakoletne serije Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti, zdaj pa bi lahko temu rekli še samo »še pomnite, tovariši«. Sem otrok komunizma in takratnega sistema, v katerem je bilo lepo. Ta sistem mi je dal brezplačno šolanje, dal mi je službo, ki sem jo dobil tisti dan, ko sem dostavil prošnjo za službo, dal mi je družbeno stanovanje, dal mi je počitnice na morju v družbenih kompleksih, dal mi je … Marsikaj mi je dal, čeprav nisem bil član Zveze komunistov. Bil sem le državljan takratne Jugoslavije, ki je imela za predsednika tovariša Tita, sam pa sem živel v Titovem Velenju. Na takratni sistem in takratno življenje imam čudovite spomine, ki ostanejo v srcu za vedno.



	Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet domov. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in nasploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko. Zdaj je dejstvo, da bom plovbo nadaljeval sam.

	Tudi sam sem odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, tj. banana, pomelo, mango, zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem, od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi, da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – pick up tracki itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90 % žensk, ki jih videvam, v laseh ali za ušesom cvet.

	Ko sem se vrnil na barko, sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je display potreben zamenjave, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce v kombinaciji s slano vodo. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo, in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.

	Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je potegnilo skozi ves dan. Šele danes sem izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična. Dopoldan sem počistil, česar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan Bill s SY Cajucita, saj, kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega, pač pridem na njegovo barko jaz. Vmes sem si še pisal z Borutom (SY Zana) in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno nekje na Tihem oceanu, na poti proti Markeškemu otočju. Po obisku sem posadko Cajucita povabil na svojo barko na večerno druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe Billa smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, s šparglji in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Povečerjali smo, se družili, spili kozarec ali dva, potem so mi zapeli še pesem Happy Birthday ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida. Ja, danes sem praznoval svoj 57. Rojstni dan.



	Novo jutro je in že zjutraj je kazalo na sončno in lepo vreme - čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna. Zato sem že kar dopoldan odšel v mesto, saj je nedelja, in želel videti, kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me s sosednjega hriba pozdravita glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil z velikega žara, ob katerem je bilo kar nekaj moških kljub dopoldanski uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto, mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da šteje 72 let, in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vsepovsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa. Pred njim sedita dva domačina, ki igrata na tukajšnje instrumente ukulele, in čudovito pojeta avtohtone pesmi.



	Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem, ker sem videl, da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim posnetek ali dva še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo policije, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok, in me vpraša, kako mi je otok všeč. Ta mi svetuje, kaj moram še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, moraš se povzpeti do letališča itd.

	V tem lepem sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur, kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hoditi ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No, pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa, kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 CFP ali 23 EUR! Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu. Tako je minil še en dan na Hiva Oa. Prvi ponedeljek na Hiva Oa.

	Danes je prvi delovni dan v tednu. Sinoči sem si pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride neka gospa, ki obvladuje vse, kar jadralci potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem gospodinjski plin in počasi bom potreboval tudi gorivo. Na kopnem srečam to tako želeno žensko, domačinko srednjih let. Dogovoriva se za pranje. Jutri, pravi, da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. Prav, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 CFP ali 2,51 EUR/kg. Če je vse drago, ne vem, zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah, zato bo treba odpluti na Nuko Hivo; tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po neobdavčeni ceni, a dokument stane 156.000 CFP. Joj, saj nimam tankerja, da se mi to splača! Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je treba vse gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske črpalke do dingija in nato še na barko. Potem je treba vse pretočiti v tank in nato ponoviti vajo. Danes z dizelskim gorivom na črpalki ne bo nič, ker ga je zmanjkalo; jutri ga menda pripeljejo. Popoldan s palube odstranim rešilni splav, saj sta mi dva obročka na nosilcih spustila rjo, kajti očitno nista bila pravilno galvanizirana. Ker sta zarjavela, je taka posledično na tem mestu tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox obročke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s kokakolo. Jutri pričakujem čudež in sijoče inox elemente. Zvečer sem povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spat, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.

	Kot sva se z gospo Sandro dogovorila, sem ob 8:30 zjutraj odpeljal vrečo z umazanim perilom do njenega poslovnega objekta, ki stoji malo višje nad suho marino. Od nje sem dobil še nekaj koristnih napotkov, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim, če je gorivo že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.



	Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov in voziček ter odšel v nabavo po gorivo. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, se zapeljem približno 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke … Postopek ponovim petkrat v tem dnevu. Po štirih urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kanistra za vodo, ki sem si ju izposodil s sosednje barke. Na obalo grem še štirkrat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem. Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča, da so prišli, saj ne vem, če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli, sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga včeraj pral na roke. Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem, kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15-kilogramska jeklenka s plinom vred precej poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga. Dopoldan sem bil spet delaven in očistil sem še desno stran barke nad vodo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari, in potem sem poiskal Wi-Fi ter si v bifeju naročil malo pivo. Na YouTube sem želel poslati tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem, če ni moj Iridium GO hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.



	Zvečer sva s kapetanom SY Cajusito odšla na BBQ-party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj tukajšnjimi posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je navdušil kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so na dveh kitarah in enem bobnu igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega utrgam in ga prinesem na barko.

	Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo. Priznati moram, da sem prvič res zadovoljen. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 CFP, kar je približno 31,80 EUR ali manj kot 2 EUR po kilogramu. Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tja, kjer pač mora biti, sem ga dal v plastične vrečke, saj sem ga s tem še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice itd. v PVC-zabojih s pokrovom. Vlaga se na perilu še prehitro pozna. Kasneje sem odšel v mesto in spet mi sama od sebe ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela cvet za desnim ušesom, kar pomeni, da je prosta, da išče moža ali fanta. Tukaj na otokih sreče se očitno ženske same ponujajo, in to še z dobrim avtom, samo pogledati je treba, kje stoji cvet.



	V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim poceni sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, limete ipd. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček ter se povežem še na internet, da vidim, kaj se novega dogaja v naši podalpski deželici. Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik, in ustavi mi prijazen domačin, s katerim se zapletem v pogovor. Na sebi ima ogrlico iz čekanov divjega prašiča, zato ga vprašam, če ima njegova ogrlica kakšen pomen. Pove mi, da izhaja iz stare družine prav iz tega otoka, zato so iz roda v rod prenesli folklorni ples, ki ga tudi sam pleše. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih, saj odhajajo na delo na razne atole, na otok Tahiti in drugam. Tukaj na otoku je približno 3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje, kako se potem poročajo, pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Odgovorim mu, da se naslednjič zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta.

	Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu bokaporta v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica. Ko sem to popravil, vse funkcionira kot mora. Nato po zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in - poglej ga zlomka - spet je večer. Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še druga nedokončana zgodba. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.

	Meseci minevajo, dnevi letijo z ne sluteno hitrostjo. Danes smo že v mesecu juniju. Še dolgo v današnje jutro sem pisal in končno napisal sedem strani besedila za navtično revijo. Izbral sem tudi nekaj fotografij in vse skupaj spravil v datoteko. No, tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem, ter besedilo in fotografije oddam preko tablice in interneta vse do naročnika. Kako je to praktično! Počutim se kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam, ali bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam,« ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor svetuje, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih počasen, saj deluje enako kot preko satelita. No, zdaj pa ne vem, kako naprej, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka približno 1000 NM plovbe in vmes je še veliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda. Ker sem že v mestu, danes kupim samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, prodajajo pa tudi oblačila za vsak dan in tudi takšna lepa, za k nedeljski maši. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim. Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pogovarjam in potem grem dalje. Ker imam vse v nahrbtniku, lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne, ne. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško, a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko. Na dingi pontonu skočim v dingija, se odpeljem na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kupim 15-kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita. Povem vam, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka se prilega v višino in širino, kot da je tam že vnaprej določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam, kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak primer še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim z gobico ter čistilom za posodo, ki naredi peno, če kje spušča plin. Poskusim tudi na štedilniku … Dela! Sam svoj mojster v hiši!



	Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, češ, kje sva se že midva videla. Pogledam na barko, zastava je švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me, če sem bil tega in tega datuma na Bonairju. Drži, bil. Pravi, da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok. Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No, jaz se ponudim, da prinesem vino, in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Prijetno druženje, združeno s kulinariko, se je potegnilo krepko v noč in kar pozno sem šel spat. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in se verjetno ne bo več vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki. Če povzamem samo to, kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dobro povprečje, ni kaj! Čez dan se lotim popravila ročne črpalke na WC-ju, kajti pri ročki mi spušča voda. Po slabi uri zamenjam semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo Susane in Robert z Reuniona, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 g Barcaffeja. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala, kako sem; ja, res smo srčni ljudje, mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se sem se navezal na tukajšnje ljudi. Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že pade noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj si že dolgo nisem pogledal nobenega dobrega filma.

	Nedelja je in privoščil sem si malo več spanja kot ponavadi. Danes nimam česa početi, zato bom užival in bral knjigo, ki jo berem že dolgo časa, a je nikoli ne dokončam. Malo zaradi tega, ker imam delo, nekaj pa zaradi tega, ker res ni najbolj berljiva. Pri kavi me zmoti glas iz VHF-postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag najem avtomobila (približno 120 € za en dan), me Gill in Renatte povabita, da grem z njima in domačinom en krog po otoku. Seveda sem takoj za. Dobimo se ob 12:30 na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Sonin in nas v belem tovornjaku, ki je deloma tudi osebni avto za pet oseb, odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka. Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv od zelene vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce, so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz noni sadeža zelo drag in menda zelo zdravilen. Peljemo se skozi dve manjši vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja, je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne. Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a mislim, da ne poznam nobene njegove pesmi. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njem ni kamnov s sporočili, ni ne rož ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem, da sem prvega videl, drugega pa še nisem zasledil.





	Zvečer se ustavimo še na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer, in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu, se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Sonie je prijazen domačin in očitno ga pozna veliko ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona. Vsem trem se zahvalim in grem do barke pozdravit irskega kolega Billa. Z njim spijem še eno pivo, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in zanje nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.

	Zgodaj zjutraj me zbudi budilka, nato sledi kavica, še pred sedmo uro zjutraj pa moram v mesto. Ustavim prvi avto, ki je pripeljal mimo, nato pa v mestu skočim na pošto. Po obisku pošte in urejenih stvareh se dobim še z novo začasno posadko, ki sem ji obljubil, da jih prepeljem z otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva. Hitro kupimo še kruh in gremo na barko. Ura je pol devetih zjutraj. Dvignem najprej krmno sidro, nato še enega s premca in zaplujem proti otoku Fatu Hiva, ki je okoli 51 NM oddaljen od otoka Hiva Oa. Z mano sta dva Francoza in Švedinja. Posadka, ki je samo začasna, recimo temu štoparji na vodi, kar je od Kanarskih otokov čisto vsakdanja stvar.



	OTOK FATU HIVA

	Veter je precej močan, saj piha med 18 in 24 vozlov, valovi pa niso kaj dosti visoki, le redki dosegajo dva metra. Imam napeta jadra in orcam, kot da imam performance barko. Trenutno se mi zdi, da je kar nekaj balasta s trupa odpadlo. Osebno sem bom o tem prepričal jutri, ko bom šel v vodo. Na Hiva Oa to ni bilo mogoče, saj je bila voda zelo umazana in kalna zaradi gradnje pomola. Po devetih urah in pol že v popolni temi sidram v deviškem zalivu otoka Fatu Hiva, ki je moj današnji cilj. Sidrišče je kar polno in težko je najti prazno mesto na primerni globini in ravno v tem času me spozna SY Zana, ki je na desnem boku in mi pravi, naj sidram desno od nje. Globina pri njem je 30 m, pri meni okoli 22 m, saj sem veliko bližje obali. Ni kaj, sidram, za vsak primer v vodo vržem še krmno sidro, saj v tem trenutku in v popolni temi ne morem zagotovo oceniti, kolikšna je globina vode ob obali, če me morda veter zasuče. Prav nerad sidram ponoči v trdi temi, sploh če je sidrišče polno plovil, mene pa omejuje tudi globina, saj imam komaj 50 metrov verige, kar je absolutno premalo za to globino. Če mi prostor ne bo všeč, se jutri prestavim. Sidro za enkrat drži. Moji gostje želijo oditi, kot smo se dogovorili, na obalo, ker mi nočejo biti v napoto, a jaz jim tega ne dovolim. Najprej pripravim večerjo za vse, nato pa se oprhamo in gremo v posteljo. Zdi se mi, da so mi hvaležni, da so lahko ostali na barki in spijo na udobnih ležiščih. Konec je dneva, konec je ponedeljka, 4. junija 2018.



	Moji trije štoparji so se naspali in zjutraj smo se učili, kako se skuha prava turška kava. Vsi so bili navdušeni nad njo, saj sem jo njim pripravljal prvič, na tradicionalen način: torej v džezvi kavo popečemo, potem dodamo vrelo vodo, pena se dvakrat dvigne in ostane kompaktna. Malo za tem, ko je videl Indigo na sidrišču, je prišel z dingijem še Norvežan Gaute, ki je kar povedal, da je prišel na turško kavo. Zdaj je menda to edina dobra kava. Sprašuje, kje naj kupi Barcaffe ali podobno kavo, kjer je na ovitku naslikana džezva. Malo smo se še pošalili z njim, nato pa sem mu seveda skuhal želeno kavo in druženje se je nadaljevalo še kakšno uro. Z Gautejem se poznava še z otoka Hiva Oa, kjer smo se dvakrat družili in se imeli presenetljivo prijetno, saj je že pil mojo kavo ter se navdušil nad njo. Potem sem kot po dogovoru potegnil iz skladišča še plavutke, dve maski za potapljanje in tri lopatice, s katerimi smo vsi trije moški odšli v vodo in očistili podvodni trup barke in del kobilice. Zdaj je barka čista in gladka ter pripravljena za nadaljnjo plovbo, ki pa še ne bo kmalu, saj nameravam na tem otoku ostati vsaj nekaj dni. Moja začasna posadka me kasneje zapusti in gre svojo pot, jaz pa ostajam sam na barki. Malo za tem pride Borut s SY Zane in malo poklepetava, nato pa me povabi na njihovo barko na kosilo v zahvalo, ker sem jim pripeljal nakupljene stvari z otoka Hiva Oa. Povabilo sprejmem in ob določeni uri sem tam. Malo poklepetamo, rad se podružim z otrokoma, nato pa sledi presenečenje: voščijo mi za nedavni rojstni dan. Dobim čudovito in uporabno darilo, regulator za vetrni generator, saj je Borut zvedel, da se mi je pokvaril. Super darilo, ki sem ga bil zelo vesel. Nato pa sem dobil še darilo od otrok, ki pa sta v tistem času žal morala s sosedi oditi na dogovorjen izlet. Dobil sem polno posodico originalnih domačih keksov, ki sta jih sama naredila, pakiranih v lepi embalaži s trakom in mašnico. Baje je bila to njuna želja in ker vesta, da imam rad kekse ob popoldanski kavi, sta se potrudila in spekla kekse samo zame. Potem mi dajo še 7 let star rum, ki sta mi ga za rojstni dan preko Boruta poslala Nivia in Rok iz Paname. Kaj naj rečem? Nekatera nova prijateljstva so res čustvena in lepa. Hvala vsem prijateljem za darila in ker so se spomnili mojega rojstnega dne!



	Zvečer sem že montiral nov regulator za vetrni generator in upam, da bo sedaj dovolj elektrike tudi od vetra, ne samo od sonca. Danes piha močan veter s hribov na sidrišče in ni nič kaj prijetno, upam le, da bo sidro zdržalo. Naspal sem se in niti slišal nisem, kdaj je SY Zana dvignila sidro in odplula. Skupaj smo bili le kratek čas, a bilo ga je dovolj za prijaznost in druženje.

	Dopoldan sem šel v vodo in očistil vodno linijo, kajti v Tihem oceanu se očitno barka zelo umaže, čeprav je videti voda dokaj čista in bistra. Nadenem si plavutke, masko, vzamem posebno gobico v roke in že sem v vodi. Včeraj je ena gospa vpila, ko je videla več kot dvometrskega skata. Borut mi je včeraj rekel, da je videl dva velika. Jaz tukaj nisem videl še nobenega in samo da ne pridejo tisti, ki imajo plavut na hrbtu, čeprav jih je kar precej povsod v Tihem oceanu. No ja, povsod je isto in enako, nad tri metre ali nad trideset metrov, le dol ne smeš gledati, vedno gor, in potem je vse v redu. V dobre pol ure sem očistil vodno linijo in barka je spet lepa. Hitro skočim iz vode, se oprham, potem razsoljujem vodo, saj mi je je zmanjkalo v zadnjem tanku, prav tako je zmanjkalo pitne. Mimo barke se pripelje Gauteov sin in me povabi na njihovo barko, da si ogledam 55 čevljev veliko lepotico, čeprav je stara 30 let. Barka je res lepa, lep je les, lep je salon, kopalnice, spalnice idr. V centralnem kokpitu spijem še en sok, se malo pogovorim in grem na svojo barko. Barki sta narazen dobrih 100 metrov in spet me dobi dež, saj je danes že desetkrat deževalo. Na barki preverim stanje zelenjave in sadja ter ugotovim, da sta dva manga bolj mehka, zato si naredim sadno malico, da sadja ne zavržem. Kasneje demontiram še vetrni generator na drogu, pogledam, če so žice dobro spojene in je vse ostalo, kot mora biti, in vse nazaj privijačim, kot je bilo. Zdi se mi, kot da nekaj ni v redu, a vse kaže, da je. Vmes me na radijsko postajo kliče še Bill, ki z novo posadko prihaja v ta zaliv. Pravi, da je na Hiva Oa dolgčas, ker sem šel, in je priplul za mano. In res je v dobre pol ure sidral pred mano. Spet bo zabavno! Zvečer si naredim tunin steak po angleško v poprovi omaki, za prilogo pa je solata. Na barko nekdo potrka, in še preden pogledam ven, mi pravi: »Jasmin, danes je pri meni party, bar se odpira ob osmih zvečer. Udeležba obvezna!« Bil je to viking Gaute, in še preden sem lahko kaj rekel, mi je le pomahal in odšel dalje. Tako je to, ko imaš na 3,5 metra dolgem dingiju vpeto zverino od 15 konjev in potem bolj letiš po zraku, namesto da bi plul po vodi. Ni kaj, če moram priti, pač pridem, na zabavo mi res ni težko iti. Vzamem komplet šestih malih piv in kekse ter grem na lepše. Še sreča, da se je vse dogajalo na veliki skoraj 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, enega Irca, dveh Kataloncev (ne Špancev!) ter moje malenkosti iz podalpske državice Slovenije. Bilo je zabavno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali, kako se v slovenščini sliši Povodni mož. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj.

	Zjutraj po kavi se z dingijem zapeljem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše Fatuiva in ne, kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje Hanavave z nekaj hišami, trgovinico, šolo. Seveda ni pravega naselja, če ni v njem tudi cerkve. Včasih so imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti česa takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo ničesar na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici, in vsi me z nasmeškom pozdravijo. Počutim se dobrodošel. Bravo, Fatuiva! Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani, a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro, dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet skozi naselje, ko me ustavi prijazen možakar. V dobri angleščini me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu, da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.



	Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu, potem si skuham že pozno večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo treba jesti, ker je bil le-ta kaloričen in močan. Moji kolegi na barkah danes počivajo, in ko sem se ustavil pri Kataloncih, sem izvedel, da se vsi postijo. Seveda, saj je včeraj prijalo Hinano pivo, rum punč, nato je bil treba testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100-odstotne agave, Braastad konjak, Jinro - korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje, in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne stiskaški. Jutri bodo morda že boljšega zdravja.

	Sinočnja napoved se je uresničila. Vsi so bili videti bolje. Jaz grem spet na kopno, kajti dela se lep in čudovit dan. Na kopnem srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t. i. štop. Danes, pravi, je čakal name, če se morda pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi on šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem, kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko, da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi, da bo počakal na trajekt in se odpeljal na Hiva Oa. Žal, Dietrich …

	Nadaljujem peš, saj sem se odločil, da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem, kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej zgrešil, saj je na sredi moje poti začelo deževati. Nekaj časa sem vedril pod drevesom, nato pa je dež pojenjal in jaz sem šel dalje, saj nisem iz sladkorja in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa, in ker je v tem času malo vode, ni nič posebnega, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in se vrnem v dolino. Vmes mi še spodrsne, tako da z nogo padem v luknjo, ki na srečo ostane cela, le na nekaterih mestih je popraskana. Vesel sem, da ni kaj hujšega. Nadaljujem pot skoraj do čistine. Tam se v potoku umijem in spet se ulije, tokrat še bolj kot prej. Hitro skočim pod veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne na hitro skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi, naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo angleško, jaz pa skoraj nič francosko in še manj pa polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem, da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje, zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh, samo z eno leseno steno ločenih prostorov. En prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom nerazpoznavne barve, saj je po njem iz lonca kipelo ničkolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici, na kateri je zloženih več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola - to je jedilnica. Za steno je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan. Mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se, in ko želim plačati, pravi, da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še skupno fotografijo, in ker je dež ponehal, sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.



	Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico, privoščil pa sem si še piškota od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že ves popoldan dežuje, se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, ker se na tem otoku ne da prijaviti.

	Današnji dan se je začel zelo zgodaj: zamesil sem kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober, ko je še svež, in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in nanj natresti malo popra in soli. Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil česa velikega, raje nekaj manjšega in cenejšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od Indijancev Kuna kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma: eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl, kaj lahko najdem še v naslednjih dveh, treh dneh, kolikor mislim ostati na tem otoku. Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Zvečer ju povabim na Indigo na kavo ali na pivo in z veseljem se odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet se obeta prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola, kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naše druženje.

	Pozno popoldne si začnem pripravljati kosilo. Porabiti je treba nekaj zelenjave ter dve banani. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in jed bo čudovita. Zvečer po osmi uri pridejo kolegi vsak s svojim dingijem. Še enkrat se je izkazalo, da se lahko imaš v manjši skupini lepše in bolje kot v tisti veliki, ko nas je enkrat več na barki. Druženje se je kljub temu zavleklo do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega, kar spada zraven. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo, čeprav so včasih razlike v letih večje, se družimo, dokler smo skupaj, in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanem z mnogimi otoki in otočki.

	Že včeraj so me domačini, mlajši od mene, stari nekje do 40 let, povabili, če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil, da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri: jaz, moj kolega Katalonec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dve kopji in vsak je imel za pasom mačeto. No, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še čim drugim, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja, je bil to videti bolj odojek kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Naredil sem še posnetek ali dva živega prašiča, nato pa so fantje vse opravili hitro in brez muk. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok. Dva sta ga odrla in ga pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in … Ogenj je gorel! Po dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli skupaj s pečenimi bananami in pili kokosovo vodo. Res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ga ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne, hvala! Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.



	Zato pa sem imel proti večeru več sreče in bil sem gost domačinov, para, ki se ukvarjata točno s tem, kar jaz potrebujem. Ona, Desiree, izdeluje in riše tape, on, Jack, pa rezlja lesene skulpture iz ebenovine in tikovega lesa. Ker Desiree nima ničesar narejenega, mi žal ne more nič pokazati, zato pa se dogovoriva, da mi do jutrišnjega večera naredi tapo, ki mi bo lahko v ponos. Dogovoriva se še za velikost in ceno. Cena je bila tako minimalna, da bi ji najraje sam ponudil še več, a počakajmo do jutri, da vidim, kaj bo iz tega. Skupaj kasneje spijemo še zeliščni čaj, ki pa je bil zame kar močan, kot bi pil kavo.

	Dopoldne je sidrišče zapustila še SY Cajucito, popoldne pa sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Kataloncem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč. Pa je minil še en dan … Še en dan od mnogih na Tihem oceanu … Naslednje jutro sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem osem ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo. Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, dokler ni okoli poldneva prišel kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru povedal, kako mi po eni strani zavida, da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži, zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem, kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo sporečejo, vendar vem, da se vse slej ko prej uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta. Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič na zabavi pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj bo ura kmalu pet in dogovorjen sem z Desiree za tapo na njenem domu. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo. Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do skromne hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi; zdi se mi lepa in polna. Riše jo s trdim in ošiljenim kosom lesa, barva z doma narejenim čopičem, ki je sestavljen iz lesene paličice in ščetin divjega prašiča. Ni še čisto končana, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim, da pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat Jacka med delom fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je tudi v notranjosti skromna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je končana, Desiree se še podpiše, nato se še fotografirava. Ko že hočem iti, še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in kipec iz tikovine. No, potem spet sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo, in kdor koli to bere, mu ta dva čudovita in prijazna človeka toplo priporočam za nakup spominkov ali bolje rečeno pravih umetnin. Poleg tega sta še prijazna, simpatična in zelo gostoljubna. Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu. Obiskati želim še kakšen otok Markezov, ki ga do sedaj še nisem.



	Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem, da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja začne pihati iz JV in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Jadram in lovim ribe, ki danes žal ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar razen delfinov in potem pred otokom srečam še dva kita, orki. Bili sta oddaljeni malo več kot 300 metrov, a ju prepoznam po plavuti. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima sledil še kakšni dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje. Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja, da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo. Počasi ostajam brez njih. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib.



	OTOK TAHUATA

	V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM, in v zalivu sta dve barki: ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njem precej rolajoče, če ne kar najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem, kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo. Nabijalo ga bo v betonski pomol. »Slabo si si to ‘naštimal’, Jasmin,« si rečem in si grem kuhat kavo. Zvečer me je Bill s SY Cajucita povabil na večerjo v restavracijo, ki jo ima v lasti eden od domačinov in pripravlja samo tisto, kar ujame na trnek, ulovi v gozdu ali nabere od zelenjave. Prav zanima me, Zvečer moram z dingijem na obalo, in ker so bili na obali visoki valovi, ki so se odbijali visoko v zrak od pomola, sem se odločil teh 300 m preveslati, motor pa pustim na barki, saj bi mi ga odtrgalo z dingija in ga razbilo ob pomolu. Priveslam do obale in že sem v trenutku moker, v dingiju pa je približno 60 litrov vode. Potegnem dingija ven in ga odnesem 50 m stran, kjer valovi ne dosežejo kopnega. Iz nepremočljivega nahrbtnika vzamem še brisačo in perilo ter majico in hlače. Na pipi pri pomolu se malo umijem, obrišem, preoblečem in grem na večerjo.



	Hitro najdem Chez Jimmy Restaurant, a me dočaka prvo presenečenje, saj je pred vhodom veliko obutve. Pred vhodom v restavracijo se je treba sezuti in pot nadaljevati bos. Sezujem se in takoj najdem prijatelje, saj sta v celi restavraciji samo dve mizi, en velik biljard in namizni nogomet na ročke. Naročimo hrano, in ko jo Jimmy prinese na mizo, vidim, da je bila možna dvojna izbira. Dva jesta hobotnico, kuhano v kokosovem mleku, potem pa popečeno z neko domačo zeleno travo in trakci papaje. Poskusim in ni slabo. Jaz si naročim divjega prašička, ki je bil kuhan v kokosovi vodi, potem pa pečen v ponvi ter prelit z gorčičnimi semeni in gorčično omako. Boljša izbira! Pri obeh pa je bila priloga pečen na lističe narezan sadež kruhovec. Piva v restavraciji pri Polinezijcu Jimmyju ni, zato smo ga šli kupit v sosednjo trgovino, kar je tu dovoljeno. Zabavali smo se še dolgo v noč, z Jimmyjem sem igral biljard in rezultat je bil: Slovenija 1 – Polinezija 0. Ne bi pa šel z njim v ring, saj je včasih treniral sumo borbo, zdaj pa se je odločil, da bo gostinec. Tehta 130 kg in lahko rečem, da je vseh 130 kg ena sama prijaznost. Pred odhodom plačamo še hrano; večerja stane 7 € po osebi. To je prvič, da sem v Polineziji dobil nekaj poceni, čeprav nisem jaz plačal večerje. Pot z dingijem je bila spet znanstvena fantastika in spet sem se kopal ob polnoči. Zdaj sem vsaj izvedel, zakaj je tako. Tu drugače ni takšnih valov, a ker je slabo vreme na Gambierih, se je veter obrnil in piha v zaliv ter prinaša visoke valove. Tako je dva, tri dni, potem pa se umiri. Noč na sidru je bila nemirna in nič kaj prijetna.



	Dan se je začel s kavo in razmišljanjem, kaj bom počel danes, saj se mi na obalo ne ljubi, malo zaradi bolečin v nogi, malo zaradi razburkanega morja. Kasneje se le lotim peke palačink s kurkumo in bananinim nadevom, v katerega sem dal malo ruma in sladkorja. Dobre so. Ko pogledam proti obali in razmišljam, da bi rad bolje spoznal to vasico z nekaj hišami, se mi poraja vprašanje, če je na naslednjem otoku še kaj lepšega. Ni mi treba videti na vsakem otoku vsake stavbe, cerkve ali ceste. Odločitev pade, ker je zdaj ravno moj popoldanski čas za kavo, skuham in spijem kavo, pojem tri piškotke in potem vse pospravim, pripravim barko za plovbo, dvignem sidro in zaplujem v nočno ruto do Nuku Hive. Otok je od tu oddaljen kakšnih 90 milj ali celo kakšno miljo več in ravno prav bom jutri priplul, da bom sidral v zalivu otoka v dopoldanskem času. Meni res ni treba en teden premišljevati, kdaj bom šel naprej, in se ves teden pripravljati na to, kot to počnejo drugi.

	Plovba se je že začela dobro, saj je pihal JV veter z močjo 12 do 16 vozlov. Valovi so bili komaj nekaj čez meter, morda meter in pol. Si lahko človek zaželi česa boljšega za nočno plovbo? Pozna se, da sem očistil podvodni del trupa barke, zato je barka poletela enkrat celo 7,1 vozla, drugače pa je bilo povprečje 5,5 vozla. Pravo nasprotje proti tistemu, kar se je dogajalo na prečenju dela Tihega oceana. Zdaj se vsaj tolažim, saj večina plovil pride na Markeze s takšno poraščeno barko ali še s slabšo. Tudi moj povpreček prečenja je bil soliden, saj jih kar precej potrebuje od Paname do Markezov od 35 do 45 dni. Ravno tu se je zgodilo, da sta dva jadralca plula 51 dni, saj sta imela probleme z avtopilotom in sta 3300 milj krmarila na roke! Na največjo nesrečo je eden od njiju na svoji straži 150 NM pred Fatu Hivo le pritisnil na gumb avtopilota in ta je za čuda spet delal. Tu se dogajajo res čudežne stvari. Ravno prej, prav tu v zalivu Taiohae, je kolega nekemu Francozu prodajal svoj izvenkrmni motor, ker je padel v vodo in elektronika ne dela več. Ko pa ga je Francoz prižgal, se je ta zagnal, kot da je ravno prišel iz trgovine. Ne vem, kako se bosta zdaj zmenila, saj je zadeva postala malce čudna. Kolega ga zdaj noče dati od sebe, ker dela, drugi ga spet želi imeti, ker je bil takšen dogovor in se je spet zapletlo.



	OTOK NUKU HIVA

	Kakorkoli, noč je bila mirna, plovba fantastična in ob šestih zjutraj, ko sem plul mimo otoka Ua Pou, sem že videl obrise velikega otoka Nuku Hiva. Sidral sem v zalivu, polnem bark, točno po šestnajstih urah in pol plovbe, in preplul sem točno 90,2 NM. Malo za mano sta prišli še SY Isis II. In malo prej še SY Cajucito, ki me je presenetil, saj je kapetan rekel, da še tri dni ne gredo nikamor. No, zdaj je tu in najprej so se povabili k meni na turško kavo in kurkumine palačinke, povabili pa so še SY Isis II, da se mi bo splačalo peči. Pravijo, da je količinska peka boljša. Samo nasmejim se na to izjavo in si mislim, saj palačinke niso golaž. Popoldan je minil v peki palačink, potem v kuhanju kave in obiskih na barki. Ko so odšli, sem moral raziskati, kaj mi porablja elektriko. Pa sem ga le našel, »požeruha«! Spet mi je mrknil še en 4 leta star servisni akumulator. Tako pač je to, ko menjaš enega po enega, kar je najslabše, kar lahko narediš. Zdaj bom pač do Tahitija ali celo še dalje plul samo z dvema akumulatorjema in s samo 300 Ah v shrambi. Zvečer sem šel na obalo in kar kmalu me najde ostala družba. Skupaj se odpravimo na ogled mesta Taiohae. Privabi nas zvok bobna in tolkal, zato se napotimo proti njemu. Kmalu zagledamo vajo plesalk. Boben igra prava tetovirana Polinezijka, na tolkalih pa sta dva Polinezijca, ki sta tako skladna, da je to skoraj težko verjeti.



	Tudi Polinezijke so tetovirane; sicer so bolj baročno oblikovane, a njihova polt, nasmeh in cvet v laseh prikažejo, da so to prijazni ljudje. Ko končajo s plesom, nas povabijo na ogled vaje avtohtonih plesov in pesmi, ki bo tudi tukaj na tem mestu, a šele čez eno uro in pol. Seveda pridemo, obljubimo! Potem gremo v trgovino, kupimo pivo in gremo vsi skupaj na obalo ter kar tam ob čudovitem pogledu na nebo, na morje in barke počakamo do predstave. Pravzaprav je bila to vaja in bilo je res čudovito. Pesmi v avtohtonem jeziku, ples, ki ponazarja čas, ko so živeli še nepodjarmljeni. Zvečer smo vsi lačni, zato se odpravimo v bližnjo restavracijo na večerjo. Sicer ni bilo tako poceni kot zadnjič. Ko smo ob polnoči prišli do dingi pontona, nas je presenetila oseka, popoldan smo namreč prišli še po plimi. Kar nekaj dingijev je bilo »obešenih za vrat« in so viseli navzdol, čeprav je razlika med plimo in oseko tu 1,7 m. Zvečer v temi komaj najdem svojo barko. Preveč jih je na kupu in kar kmalu izgubim občutek za razdaljo. Naslednjič si jo svetlobno označim in jo takoj najdem.

	Noč je bila nemirna, a ker sem bil utrujen še od prejšnje noči, ki je bila namenjena plovbi, sem potegnil s spancem krepko v dopoldan. Naredil sem si kavo in ravno takrat je začelo deževati. Deževalo je kar nekaj ur, seveda s krajšimi presledki. Da mi dan mine hitreje, sem skočil v mesto, šel v trgovino, nabavil nekaj nujnih stvari in začel kuhati bosanski lonec. Ne bom ga kuhal v navadnem loncu, saj imam ekonom lonec in bom namesto 6 ur kuhanja zamenjal za kuhanje v slabih dveh urah. Za danes imam na svojo barko povabljenih kar nekaj ljudi, seveda je to stalna družba, zato bomo poskusili nekaj specialitet iz bivše Juge. Dva od teh sta že bila na Hrvaškem in v Bosni ter se spomnita mesa na žaru in čevapčičev. Da ne bodo mislili, da je specialiteta samo to, bo danes na moji mizi pravi bosanski lonec. Spečem še biskvit iz sadja, ga premažem z evrokremom in tako naredim preprosto torto. Bilo je dobro in vse smo pojedli.



	Zvečer je bil že tri dni prej najavljen norveški večer z norveško glasbo in pokušino norveške pijače AnkerDram. Vedel sem, da če se odpravim, bo to spet trajalo čez polnoč. No, ta norveški večer se je sprevrgel v zabavo, ki je trajala skoraj do svita. Po moje nihče v zalivu to noč ni spal, kajti če pomisliš na norveško glasbo, pomisliš na njihovo tradicionalno pesem. No, tokrat je bil večer v norveškem rock`n`rollu. Kljub vsemu sem po dobrih treh urah spanja vstal ob 8.30 ter po kavi in zajtrku odšel na kopno v raziskovanje naselja, hiš, ljudi, običajev. Veliko sem fotografiral, nekaj materiala tudi posnel ter štiri ure namenil hoji in svežemu zraku. Ker je danes nedelja, je bilo veliko ljudi pri maši, kasneje pa imajo družinska druženja. Na skoraj vsakem dvorišču je prižgan žar. Tukaj je nedelja res dela prost dan in nihče ne bi delal ne v trgovini in ne doma. Pravijo, da je to dan za počivanje, družino in prijatelje. Ko se vrnem na barko, si ogledam posnete fotografije in jih uredim. Kasneje prideta na kavo dva člana posadke iz SY Isis II., nato še dva iz SY Cajucita. Dogovorimo se, da bo danes na SY Cajucito večer filma in da se dobimo na barki ob 19. uri. Ker mi ta druženja počasi presedajo, sem hvaležno odklonil vabilo z izgovorom, da imam danes delo s pisanjem bloga, nekaj za revijo, nekaj zase … Ko so odšli z barke, se res spravim k pisanju, ko priplujeta k barki dva dingija. V njih sta oba kapetana omenjenih bark in nič meni nič tebi se usedeta v kokpit, kot da sta tu doma. Potem me še enkrat vprašata, če pridem na filmski večer, ker če ne, bosta pripeljala vse ljudi na mojo barko. Da resno mislita, vzameta iz žepa ročni radijski postaji in ju vključita na kanal 16. Vem, da sta ta dva res malo nora, čeprav se jima zrela leta ne poznajo. Zdaj tudi vem, da drži stari pregovor Bolj star, bolj nor! Ko jima le obljubim, da pridem, samo da me pustita dve uri na miru, da nekaj napišem in si pripravim večerjo, le odideta z barke. Torej mi ne preostane kaj drugega, kot da danes zvečer zaženem motor na dingiju in se tam tudi prikažem. Saj ko bom spet odplul od tod, bo nekaj dni prijetno v samoti, čeprav vem, da ju bom pogrešal. Res sem odšel na barko v letni kino in tam je bil res pravi kino. Uf, kaj vse imajo ljudje s sabo. Pogledali smo si film, in sicer v kokpitu, film pa se je preko LED-projektorja vrtel na velikem belem platnu. Na mizi ter vsepovsod v kokpitu je bilo precej pokovke. Ko se je film končal, je začelo deževati. Hitro sem moral zapustiti družbo, saj sem na barki pustil odprta okna. Po eni strani mi je to odgovarjalo, da sem se umaknil v tišino, zato sem na barki prebral še nekaj strani knjige, nato pa so mi začele črke poplesavati in oči so se počasi zapirale.



	Zjutraj so me prebudili kolegi, ki so dvignili sidro in odhajajo v drug zaliv. Jaz danes še ostajam tu, saj imam kar nekaj dela. Moram v trgovino, da nakupim stvari za nekaj dni, ko bom na morju in na atolih, saj ne vem, kako je tam z raznimi potrebščinami. Vem, da so tam manjša naselja, morda kakšna manjša trgovinica, a vprašanje, kakšne so tam zaloge in cene. Varneje bo, če osnovne stvari nabavim tukaj, čeprav česa posebnega tudi ne potrebujem. Zato se odpravim v trgovino in nakupim nekaj stvari, ki jih potrebujem, nekaj zelenjave in se vrnem na barko. Pripravim še kanistre za rezervno gorivo in grem na bencinsko črpalko ter nabavim še 80 litrov nafte za motor in 10 litrov bencina za motorček od dingija. Marsikje ne moreš do bencinske z barko, zato je edini način, da grem z dingijem do obale, potem pa pot pod noge do bencinske, ki je namenjena avtomobilom. Prav, do tu je vse v redu, tokrat pa sem moral ob oseki po ravnih lestvah zlesti na vrh pomola. Razmišljam, kako bom spravil polne in težke kante v dingija. Globine je vsaj 3,5 m. Je že res, da se z eno roko se držiš za lestev, z drugo držiš kanister, s tretjo pa si približaš čoln, da lahko vanj položiš kanister. Ampak … tretje roke pa nimam, vedno mi zmanjka ta tretja roka! Bom že nekako. In sem res, tam sem prosil delavca na črpalki, če mi pomaga, zavedajoč se, da je tu res nerodna stvar za nas navtike.

	Ravno začnem rezati male limone, da si naredim liter in pol limonade, ko se nebo naenkrat zapre, naredi se megla, dež pa tolče po barki kot za stavo. A ko bi vedel, bi nalovil to silno deževnico za v tank, ki bi bil v desetih minutah poln. Skuham si še kavo in potem, po dežju, odnesem na kopno še smeti. Že je tu priprava večerje in kmalu bo tu spet noč … Ja, res, tukaj dan mine enkrat hitreje, kot se to dogaja doma.



	Zjutraj spijem kavo in pripravim barko ter dvignem sidro. Zapuščam otok Nuko Hivo; odplul bom približno 30 NM stran še na eden otok Markeškega otočja. Nisem se še odločil, kje bom sidral, a verjetno bom najprej izbral zaliv Hakahetau, saj sem prebral, da je tam lep zaliv z majhno vasico, ki šteje komaj nekaj hišk, ponuja pa pokušino avtohtone hrane. Poskusil se bom dogovoriti za kakšno, a pod pogojem, da sem lahko zraven, ko se bo le-ta pripravljala in kuhala. Rad bi videl, kako se nekaterim domačim zadevam streže v tukajšnjem loncu. Izplujem iz zaliva, kjer sem sidral nekaj zadnjih dni, in plujem proti otoku. Danes ni treba nikogar pozdraviti, se od nikogar posloviti, saj so vse tri barke odšle na drugo stran otoka v zaliv, kjer bodo menda prespali na plaži ob tabornem ognju. Zunaj me pričaka veter z močjo 15 do 18 vozlov. To je to ravno takšen veter, ki ga potrebujem za dobro in hitro jadranje. Temu se reče pravi veter, ki pa ga žal skoraj nikoli ali pa le redko ulovim. Pa saj nisem edini, vedno nekomu od nas manjka ta veter, ki je idealen. Jadra so se napela, barka drsi po vodni gladini s hitrostjo 5,5 do 6 vozlov in meni se smeji. Hitro bom na drugi strani. In res, 29 NM preplujem v petih urah in desetih minutah. Temu se reče pravo jadranje!



	OTOK UA POU

	Hitro sidram v zalivu Hakahetau na otoku Ua Pou. Ne morem se nagledati čudovitih barv. Prelivajo se iz svetlo zelene v skoraj črno barvo, siva v belo, temno zelena spet v svetlo zeleno. Res navdihujoče. Na vrhu hriba nad zalivom stoji sedem koničastih vršičkov. Čudovito. Skuham si kavo in pripravim piškotke, ko se po VHF-postaji razleže glas: Indigo, Indigo … No, lepo, sem vedel, da ne bom sam. Povedo mi, da dve barki prihajata za mano in naj jima pripravim prostor za sidranje. Hahaha, prostora je dovolj, torej bo ta klic pomenil vse kaj drugega. In res, čez slabo uro sta že tu dve barki in sidrata poleg mene. Povedo mi, da so me zjutraj ob odhodu spoznali po rdečih jadrih, ko sem šel iz zaliva. No, super, si mislim, jutri zamenjam jadra, rezervna so modre barve. Nekateri od njih ne zdržijo dolgo na barkah in gredo na kopno, jaz ostajam na barki. Čez pol ure že slišim dingija in eden od kapetanov mi pravi, da je rezerviral pri domačinih mizo za večerjo za vse. Menda je zelo poceni, zato mi ni treba kuhati na barki. No, lepo, zdaj pa mi že drugi urejajo prehrano.



	Večerja na kopnem je bila res dobra. Raznovrsten krožnik dobrot, med katerimi smo lahko poskušali pečeno tuno, pečeno ribo wahoo, surovo mečarico, dimljeno z brinovimi vejicami, riž, kuhan kruhovec, na ognju pečen pardižnik, itd. Domačini so se res potrudili in v hišo smo spet vstopili bosi, čeprav so na tleh plošče, podobne naši keramiki. Potem pa nam je še njihova snaha spekla nekakšno testo, ki bi bilo najbolj podobno našim princeskam, namesto kreme pa je uporabila domač zmrznjen sladoled s koščki sadja in vse skupaj prelila s čokolado, ki jo dela tukajšnji »Schokomann Manfred.« Ker nam ni bilo dovolj druženja pri domačinih smo naredili nekakšne »after party« še na Indigu. Vsak je prinesel s svoje barke nekaj piva, kakšne kekse in smo se družili do enih zjutraj.

	Zjutraj so moji sosedje še spali, jaz pa sem se odločil, da grem obiskat tukajšnji slap in potem grem še do Manfredove čokoladnice. Torej najprej z dingijem do kopnega, potem pa pot pod noge in po dobri uri in pol pridem do čudovitega slapa. Prava paša za oči in ušesa, pravo nasprotje proti slapu na otoku Fatu Hiva. Splačalo se je priti moker od potu, saj je bila pot kar naporna čez pravo džunglo, ki jo sestavljajo palme, divja drevesa, ovijalke ter res visoki in debeli bambusovci. Potem pa se ti odpre pravi razgled na nekaj lepega. Zamislite si slap, deročo vodo, kako pada v globino, spodaj pa čisti tolmun, v katerem sem se kasneje kopal. Nad slapom dve visoki palmi in nebo je svetlo zaradi sonca. V to skrito kotlino pada posebna svetloba, zato ima na trenutke voda rdečo barvo, na trenutke zeleno, potem spet modro ... Slečem se do golega, saj sem tam sam in grem v vodo. No ja, prvo minuto je bilo »brrrr«, čeprav ni tako hudo hladna voda, spet naslednjo minuto je bilo dokaj prijetno, potem pa je bilo že tako super v tej vročini 30 °C, da že skoraj nisem hotel iz vode. Voda je globoka približno meter in pol, zato tudi zaplavati ni problem.



	Žal sem moral pot nadaljevati še kakšnih 2,5 km, malo nazaj, potem spet malo v drugo stran do čokoladnega moža Manfreda. Že na vhodu na njegovo posestvo se zavem, da je možak posebnež. Ko pridem do njega, pa spoznam, da je res še večji posebnež. Hišo si je uredil visoko na hribu, na posestvu pa ima približno 180 kur, petelinov in piščancev, kot sam pravi. Potem zagledam še tri pse in nekaj mačk, za katere se pohvali, da jih ima 25. Vse pa se prosto sprehaja po dvorišču. Menda ima mačke zato, da mu s kremplji praskajo drevesa kakavovca, kar je menda zelo dobro za drevo, saj takšno obrodi dvakrat več plodov. Narediva še pokušino raznovrstnih čokolad s poprom, makadamijo, raznimi sadeži itd. Pove mi, da je že 30 let tukaj in da se je moral lotiti nekega posla. Z ženo sta se domislila izdelave čokolade in zdaj imata čokoladnico. Glede na kure, mačke, ter kaj nehigienskega, raje ne pogledam, kje dela čokolado, le kupim eno tablico 120 g in se mu zahvalim za vse. Potem že skoraj v večeru pridem na barko, si naredim večerjo in verjamem, da bom danes šel prej v posteljo. Tudi radio VHF miruje, zato ga raje ugasnem, da se ne prebudi. Naporen dan je bil. Jutri še nekaj postorim po barki: narediti moram še vodo z mojim Rainmanom, speči kruh, če ga ne dobim v tukajšnji vasici, potem pa mislim, da bo že pol dneva mimo. Kaj se zgodi zvečer, če je človek utrujen? Zaspi ob televizorju. Jaz televizorja nisem gledal, odkar sem šel od doma, a sem vseeno zaspal, ko sem na računalniku gledal film. Spal sem do tretje ure zjutraj in se prebudil v salonu. Na ekranu je bila tema, saj je zmanjkalo baterije. Hitro sem si umil zobe in skočil v posteljo. A zaspati ne bo mogoče, to vem. Zato vzamem v roke knjigo, začnem brati in si mislim, kako bom čez 10 minut že spal. Ob peti uri še gledam na uro, nato pa res zaspim in se prebudim ob 9. Uri zjutraj. Spet se lotim dela, saj mi tako dan prej mine. Najprej nastavim razsoljevalec, da si naredim vsaj 200 litrov vode, nato pa grem v salon in se lotim akumulatorjev. Ker imam samo dva »zdrava« servisna akumulatorja, snemem kable za tretji akumulator, ga odstranim iz skladišča, kasneje zapeljem na obalo in pustim ob kakšnem zaboju za smeti. Vse očistim, namažem in pospravim. V tem času natočim poln rezervoar vode, to je 150 litrov, zdaj še natočim vodo v plastenke in napolnim posodo za spiranje membran. 190 litrov vode sem danes pridelal. Ravno pospravljam kokpit, ko pride z dingijem sosed iz barke, na kateri visi zastava Nove Zelandije. Ne poznam ga, a vem, da je tu že od takrat, ko sem sidral v tem zalivu. Saj veste, kako to gre, začetni pozdrav, kako si, kako ti je ime, od kod prihajaš: povabim ga na barko in potem smo že znanci. Klasika, skoraj tako hitro, kot si otroci najdejo prijatelje v peskovniku! Med pogovorom izvem, da jadra z ženo, da je sem prijadral s Havajev in gre počasi domov, a medtem pluje po isti poti kot vsi. Jaz planiram, da bom morda odrinil zvečer, on pravi, da bo še ostal nekaj časa na Markezih, potem pa se gre potapljat na atole, saj je strasten potapljač. Moral bo le na Tahiti, ker se mu je pokvarila črpalka na razsoljevalcu, na tem otoku pa ni dosti pitne vode, zato je prišel vprašat, ali imam posoditi kak kanister za vodo. Še sam ne vem, kako, a pogovor je stekel v poslovno smer in dogovorila sva se, da on kot potapljač jutri očisti moj podvodni del barke, jaz pa mu naredim na njegovi barki vodo s svojim razsoljevalcem. Seveda se je možakar zagrel in je prišel kar danes, ker ne ve, kako poraščena je kobilica. S sabo je prinesel tudi orodje in vso potapljaško opremo. Kmalu se potopi v vodo. No, grem pa še jaz za njim. Nataknem si plavutke, masko in se mu pridružim. On začne z delom in jaz se nekajkrat na dah potopim, saj mi kaže, koliko školjk je na kobilici. Ko hočem na površje pa potem iz vode, se naredi tema in ob barki priplava tigrasti skat, velikosti vsaj dva metra čez širino in ko ga zagledam samo 3 m stran od mene, mi v sekundi od straha zmanjka zraka in se dvignem na površino, a ker gledam skata z glavo, zadenem v trup barke, ravno tja, kjer je bila prisesana neka školjka. Prebijem si glavo in začnem krvaveti. Super! Tu je kar nekaj morskih psov in ti zavohajo kri do 1800 m daleč. Zato grem ven iz vode in za mano tudi Piter. Pravi, da ti skati niso nevarni in da ga je on videl že pred mano. Bolj nevarni so morski psi, ki jih skoraj dnevno vidimo plavati tudi v zalivu. On bo nadaljeval delo, jaz pa si razkužim in povežem rano na glavi. Ni tako hudo, kot sem mislil; rana je dolga samo dobra dva cm. A kar precej krvavim. Pri meni je problem ustaviti kri, ker vsak dan jem tablete za redčenje krvi. Vseeno jo nekako ustavim in vesel sem, da me ne bolita ne glava ne rana. Jutri grem jaz na njegovo barko in mu naredim vodo, zato ostajam tu še eno noč in odrinem na pot jutri zvečer.

	Jutro je in jaz sem kar zgodaj vstal. Po kavi sem šel na sosednjo barko, da jim naredim nekaj vode, potem pa sva šla skupaj z možakarjem do moje barke, kjer je on do konca pod vodo očistil kobilico. Jaz sem še enkrat očistil vodno linijo, saj se je nabralo kar nekaj alg, nekaj se jih je nabralo tudi na boku. Čez dobro ura je bila lepa in bela. Kasneje še z dingijem odpeljem akumulator na obalo, saj je dotrajan. Kmalu pride do moje barke Norvežan Gaute, mi poda zavitek in mi reče, da je to posebno darilo od njega in želi, da bi se ga vedno spominjal. Odprem zavitek in v njem je precej velika mola, ročno delo Indijancev Kuna z otočja San Blas. Edino, kar mi je še manjkalo, mi je zdaj on prinesel, saj je kupil tri, ki so mu bile všeč. Pritekle so solze sreče in veselja, da imam ob sebi ljudi, ki so res pravi prijatelji.



	Preberem si nekaj zadev o atolih, pregledam zemljevide in kmalu je na vrsti popoldanska kavica. Danes je v zaliv prijadralo in sidralo kar nekaj plovil, zato je pravi čas, da zapustim to gnečo in odrinem spet na nekaj dnevno plovbo proti atolom Tuamotu. Kateri bo prvi, še ne vem, vem le, da je vstop v vsakega prava dogodivščina zaradi močnega toka, a upam le na najboljše. Po večerji oz. poznem kosilu dvignem sidro, kar pa ni najbolj enostavno, saj se je pred mojim sidrom ustavil katamaran. Konec dober, vse dobro!



	PROTI ATOLOM TUAMOTUS

	Odplujem na 430 NM dolgo plovbo, kar pomeni vsaj tri dni in še nekaj. Že čez tri ure mi je bilo žal, da sem odšel. Napoved vremena, ki sem ga prejel preko satelita, mi je ustrezala, saj je kazalo, da bo pihal JV veter s hitrostjo med 15 do 20 vozlov. Veter mi gre na roko, valovi prihajajo z iste strani, a se jih ne razveselim, saj me bodo tolkli direktno v bok. Če bo vetra okoli 20 vozlov, pomeni dva metra ali še več valov. Takoj ko zapustim otok in pridem na odprti ocean, zapiha okoli 22 vozlov. Barka leti 6,7 vozla, zato hitro krajšam jadra. Še med krajšanjem se veter okrepi in zapiha do 26 vozlov, jaz še bolj krajšam. Vmes pade še dež in moker sem kot miš. Preoblečem se in grem nazaj v kokpit, a me tam v prvi minuti dobi val, ki gre čez barko. Vso noč piha med 22 in 29 vozlov, valovi udarjajo v barko ter se odbijajoč v velikih količinah zlivajo čez njo, nekateri tudi v kokpit. Deževalo je vsaj sedem krat in vsakič z dežjem pride tudi več vetra. Noč pa črna kot luknja v rudniku, saj se je luna izgubila za črnimi oblaki.

	Zjutraj preverim vreme in si naložim nove gribe. Nič ne kaže na bolje. Računam, da bom v torek zjutraj na atolu Raroia. Tam naj bi pihalo približno 20 vozlov, kar pomeni tudi večji val. Preberem, da ta atol ni zaščiten od vzhodnika in da je vstop ob večjem vetru še toliko težji. Torej veter + val + močan tok na vhodu v atol = nič dobrega. To je zelo znan atol, najbolj po tem, da se je njem nesrečno razbil znameniti Kon-Tiki. Naj bom Kon-Tiki 2? Ne, hvala! Obrnem barko proti atolu Fakarava, ki je malo nižje in še dodatnih 100 NM oddaljen. En dan plovbe več, pomeni večjo možnost, da se veter umiri. Bom pa šel malo gor in malo dol po atolih.

	Čez dan se veter malo umiri in zdaj piha med 17 in 22 vozlov, kar je dokaj zmerno, le valovi mi še nagajajo. Jutri bo menda bolje. Prvi dan je preplutih 132 NM, kar ni tako slabo za te valove. Ostaja mi še dobrih 410 NM. Ko preračunam milje z dnevno plovbo, sem vesel, ker se mi bo ravno izšlo in do atola pridem ob belem dnevu. Vreme se okoli polnoči spremeni in spet je kar nekaj dežja, ki s sabo prinese veter in valove. Tokrat je pihal veter pretežno okoli 30 vozlov, valovi so se zlivali na barko in po dolgem času je na nekaj mestih v salon pricurjalo nekaj slane vode. Voda pač najde luknje in špranje. Saj ne vem, ali me je mučila utrujenost ali pa me je to zibanje na valovih kar nekajkrat uspavalo, tako da sem se kljub nočnemu dežuranju, krajšanju jader, brisanju slane vode v barki in še čemu nekajkrat zadremal po nekaj minut. Okoli poldneva je veter začel pojenjavati in okoli treh popoldan ga imam še samo med 12 in 14 vozlov. Tudi morje se umiri in valovi padejo na meter in pol višine. No, to je primerno tudi za ribolov, zato gre laks z vabo v morje. Žal do večera ni bilo uspeha, zato danes ne bo sveže ribe. Popoldne na soncu za dobre pol ure še zadremam, berem knjigo, premišljujem … Za kosilo si naredim okusno solato. Za danes bo dovolj, saj niti ne potrebujem neke energije. Moram pokuriti še kakšno zalogo okoli pasu, ki se mi je nabrala na Markezih. Očitno sem se malo preveč sprostil, zato je bil ob večerih napad na hladilnik neizbežen. Tudi današnja plovba je uspešna, saj je za Indigom ostalo 138 NM.

	Po tretji noči prehajam v tretji dan plovbe. Ta noč je bila bolj mirna in veter je kar precej popustil. Ponoči je pihalo med 11 in 14 vozli, zato sem razvil obe jadri v celoti, jih trimal, kolikor se pač še da trimati že razmajana in utrujena jadra. V teh jadrih je že za 10.000 NM vetra. V skladišču imam rezervna jadra, a vem, da niso tako močna kot ta, zato naj tam še malo počakajo. Prazničen dan je danes, 25. junij. Sedemindvajset let nazaj sem bil tudi sam del te zgodbe in na srečo priča samo desetdnevne vojne. Mojih 27 dni je takrat hitro minilo in vesel sem, da ni trajalo nekaj let, kot je to trajalo v sosednjih republikah bivše države. Iz razmišljanja me prebudi laks, ki se na hitro odvija. Vstanem in grem do palice, potegnem in začutim, kako je riba spustila umetno vabo. Čez eno uro se ponovi enaka zgodba kot prej: zagrabi, potegnem, pa se sname. Jezen sem; ko se bo to naredilo tretjič, skočim v vodo in jo sam nataknem na trnek. No, tako se to samo reče, čeprav imam občutek, da tudi danes ne bo riba za kosilo.

	Opoldne malo kalkuliram. Če plujem na atol Fakarava, je do tam še 210 NM, kar pomeni, da pridem tja v sredo okoli ene ali druge ure ponoči. To mi ne diši. Prehitro, saj moram potem 7 ur krožiti pred vhodom v atol, da dobim dobre pogoje. Ostaja mi rezerva, to je atol Kauehi, ki se mi ne zdi zahteven in ima dovolj širok ter globok vhod, poleg tega pa je notranjost atola dovolj plovna, na karti pa vidim samo tri koralne glave, ki štrlijo iz vode. Torej nekih večjih presenečenj s kobilico ne more biti. Odločim se, da grem tja, saj imam do tja približno 30 NM manj, kar pomeni, da atol dosežem ravno v mraku. Čas za vhod in sidranje že v temni noči ni ravno najboljši, a drugega izhoda trenutno ne vidim. Ah, te zakonitosti; najbolje je do vhoda v atol priti zjutraj, torej ob belem dnevu, še bolje je, če je to uro in pol po največji oseki. Prižgeš motor in ga naviješ na visoke obrate ter se premikaš s hitrostjo vsaj dva vozla v notranjost atola. Premagaš močan tok na vhodu, sidraš, nato pa spiješ dobro toplo kavo na sidrišču. Še zna biti pestro! Po kalkuliranju se lotim peke kruha, torej ga je treba najprej zamesiti, potem testo počiva, spet premesiti, spet počiva in nato sledi še peka v pečici. Tri ure mi vzame štruca kruha. No, pa mi naj kdo reče, da mi je dolgčas! Medtem ko testo vzhaja, spet potegne riba, tokrat že tretjič, in ko nategnem, vem, da se je ta dobro nasadila na trnek. Čez čas ugotovim, da bo kar problem. Težka je in zavora popušča. Zato popustim zavoro in ji dam malo vobode. Tokratna taktika bo utrujanje. Spet malo navijem, spet popustim, in ko spet navijam, napetost popusti in ribe ni več. Potegnem laks na barko in vidim, kako se je sponka dobesedno zravnala, vaba pa je ostala ribi kot moden piercing v ustih. Pa je šla zadnja dobra vaba. Saj jih še imam, a niso tako dobre, kot je ta. Najdem še eno, ki bi lahko bila uspešna, a je trnek tako rjav, da če se riba napiči nanj, se zastrupi in umre zaradi tetanusa. Do kosila z ribolovom nisem bil uspešen, zato si skuham zelenjavno rižoto. Bo pa jutri riba, vem, da bo. V najslabšem primeru bo za kosilo pašta s tuno iz konzerve.



	Prihaja že četrti večer in preplutih je točno 400 milj v treh dneh. Ni slabo, a vseeno mi ostaja do cilja 140 NM, kar pomeni, da bom čez noč malo popustil, jutri čez dan pa poskusim kakšno miljo pridobiti, tako da mi morda prehod uspe še pred mrakom. Do jutra ni bilo nobenega problema, plovba je potekala zelo dobro, dokler me ni presenetil en črn oblak, ki je prinesel močan dež in močan veter nad 30 vozlov, za katerega mi ni jasno, od kod je jemal takšno moč. Skrajšal sem jadra in vse je bilo v redu. Nevihta je trajala pol ure. Najbolj mi je žal tende, ki je zaradi močnega vetra klonila pri zadrgi, en meter na šivih, ki so prepereli od sonca. Ker je bila raztrganina prevelika, tega nisem mogel zašiti, zato sem tendo in zadrgo enostavno privijačil s »kniping« vijaki. Začasno bo, dokler na sidrišču tega ne popravim oz. zašijem. Vsaj škoda ne bo še večja, če spet zapiha močan veter. Čez dan je potem veter padel pod 12 vozlov in bil sem kljub polnim jadrom resnično počasen. Vedel sem, da na atolu ne bom ob pravem času.



	9. TUAMOTU ATOLI, FRANCOSKA POLINEZIJA



	Tuamotu je skupina 76 atolov, ki spadajo pod Francosko Polinezijo. V reklamnem katalogu Stopover Handbook je s temnim tiskom navedeno, da so to atoli, ki so lahko zadnje, kar je jadralec prejadral, če ne upošteva vseh dejavnikov in navodil. Najbolj znani so po tem, da je leta 1947 na otoku Raroia nesrečno pristal Thor Hayerdahl na splavu Kon Tiki. Toamotu atoli se lahko ponašajo tudi s Fakaravo, edinim atolom v tej skupini, ki spada v rezervat z najboljšo biosfero in ga je zaščitil Unesco. Nevarnosti se začnejo z vstopom v atol, saj je tam izredno močan tok. Treba je vedeti, kdaj je plima in kdaj oseka, da se vpluje v atol eno uro in pol po največji oseki, ko ni tam toliko vode in ta nima takšne moči. Plovba po atolu je lahko zelo nevarna zaradi koralnih grebenov in koralnih glav, ki so lahko le nekaj več kot nekaj centimetrov pod vodo. Če jadralec ni previden, je katastrofa neizbežna. Upoštevati je treba vse oznake, če jih pa ni, je treba navodila preveriti na klasičnih ali elektronskih kartah. Če je sonce močno, se le-to odbija od gladine vode. Večkrat se zgodi, da jadralec kljub vsem oznakam zapluje na greben. Sidrišča so nevarna in treba je znati pravilno sidrati s pomočjo napihljivih žog ali bokobranov. Velikokrat se zgodi, da sidro in verigo rešujejo potapljači, ta poseg pa nikakor ni poceni, zato nemalokrat jadralci odrežejo verigo in sidro z verigo pustijo v vodi ter namestijo drugega.





	ATOL KAUEHI

	Zaradi vremena in drugih dejavnikov sem bil danes počasen in sem do ure, ko merim čas, naredil samo 123 NM, kar pomeni, da sem za tri ure prepozen za vhod v atol. Kljub vsemu pri plovbi ob atolu malo testiram karte na ploterju in vidim, da so točne, zato že v noči, ob 20. uri, uro in pol pred oseko (torej približno 3,5 ure prehitro) pred vhodom v atol pospravim jadra in se odločim, da zaplujem skozi njega. Zavedam se, da je to nevarno, a še sam ne vem, zakaj sem se tako odločil, a vseeno poskusim vpluti. Povečam sliko na ploterju in se z barko po GPS postavim na ravno črto, središčnico med levim in desnim delom atola, ki ima v sredini največjo globino, in poženem motor na 2200 obratov. Ko dobim zalet, plujem s hitrostjo 5,7 vozla. Zaplujem blizu vhoda in začutim valove, vrtince in še kaj. Hitrost pada: 5, 4, 3, 2 in na koncu premorem le komaj več kot en vozel hitrosti. Imam 18 vozlov vetra v nos, kar dejansko ni tako velik problem, srečen sem, da ga nimam v bok. Zaradi pomanjkanja hitrosti in vetra začne barko obračati v desno. Tukaj se prvič prestrašim in prepričan sem, da bo barko obrnilo, jaz pa bom nasedel s kobilico in vsega bo konec. Čeprav motorju ne zaupam več popolnoma, mu dodam še 500 obratov in sedaj sem že čez limit, torej na 2700 obratih. Čutim, kako se počasi premikam s hitrostjo 1,3 vozla. Barka se trese, v mojem želodcu pa se ustvarja kislina. Pod ogromnim stresom sem. Bova z Indigom zmogla ali ne? Še sreča, da so navigacijske karte C map-Japesen res točne za to področje. Kaj vse bi se lahko zgodilo, če ne bi bile, če bi bilo v tem trenutku na tem mestu premalo satelitov, lahko bi bil zamik pri prenosu pozicije ipd. Sam ne vem, koliko časa sem potreboval za prehod v atol, kajti bilo je res mučno. Vem pa, da se mi je začel valiti kamen od srca, ko sem prvič videl, da plujem spet s hitrostjo 2 vozla, kasneje premorem že 3 vozle in potem 4 in 5 vozlov. Zavpijem od sreče iz vsega grla. Zdaj se zavedam, da nisem premagal vhoda v atol in njegovega močnega toka; imel sem le ogromno srečo. Očitno me ta torek, 26. junija 2018, varujejo vsi angeli tega sveta. Nočna plovba do sidrišča po atolu ni bila zahtevna, čeprav je zdaj že pihalo dobrih 20 vozlov vetra, v atolu pa so se naredili manjši valovi. Po skoraj osmih miljah plovbe mimo redkih koralnih glav, ki so na srečo lepo označene, le priplujem do sidrišča in med barkami vidim eno in edino prazno bojo. Še to ujamem, se privežem in bom lahko zadihal.

	Za takšen podvig obstajata le dve opciji: ali si malo nor ali pa imaš res veliko srečo. Vem pa le eno: to sem naredil prvič, zadnjič in nikoli več! Sreča je vsekakor opoteča, tokrat je je bilo zelo veliko! Le pravi navtiki, ki poznajo atol, vedo, kaj vse bi se lahko naredilo, če bi šlo kaj po zlu. Tako, pa sem po štirih dneh ter treh urah in pol preplul 544 NM in zdaj sem v svojem prvem, pravem atolu. Jutranje prebujanje v mirnem zavetju atola Kauehi. Potem pridem v kokpit in se razgledam po okolici. Wau! Podobno, kot je bilo na San Blasih. Bela mivka, palme, sinja modrina, ki že bode v oči. Slečem si spodnjice, se vržem v vodo, ki ima 28 stopinj, in zaplavam. Že zjutraj je sonce močno in na barki se čuti. Pravzaprav bolj slišim vetrni generator, kako ga obrača od vetra.



	Po kopanju se obrijem in uredim, nato pa se mimo pripelje mlada Francozinja s katamarana, ki smo se spoznali na Hiva Oa. Prišla me je pozdravit in jaz ji ponudim kavo. Ob klepetu in kavi nama mine čas, nato pa preko ročne postaje dobi poziv, da pride po moža, ki je na kopnem. Sede v dingija in se odpelje, kot da je rojena v čolnu. Čas je za zajtrk, nato pa se lotim dela. V sprednjo kabino mi je zaradi valov in obilice vode nekaj le-te priteklo v sprednjo spalnico, zato je spalna blazina mokra. Treba jo bo posušiti. Vse še obrišem, nato pa preverim plastenke z vodo, ki jih imam v rezervi. Očitno je ena malo spustila med obračanjem v visokih valovih. Obrišem mokroto, najdem grešnega kozla in ga odstranim. Potem se lotim prekatov na tleh, ki se nahajajo pod podom, saj je v njih nekaj malega vode. Dvignem pod in v vedru se nabere štiri litre slane vode, ki je prišla tja iz vseh možnih lukenj in špranj. Ni kaj, se pač nabere in se obriše ter posuši do suhega. Pometem in obrišem še tla ter očistim kopalnico. V vodo položim dingija, nanj montiram motor, a se mi ne da na obalo. Nadenem si masko in plavutke ter s fotoaparatom odidem, preveriti, kako je urejena boja in če je varna. Vmes fotografiram štiri male črnoplavute morske pse, velikih ne vidim. Pravzaprav ne vidim nič kaj dosti rib. Če ne bi bili ti štirje skupaj ob kovinski sponki za bojo, ne bi videl žive duše v morju. A vem, da je v njem še marsikaj drugega. Popoldne si skuham dobro juho, nekaj napišem in razmišljam, kako se da živeti brez interneta, brez FB, brez vseh ostalih pritiklin, brez katerih si v domačem fotelju ne moremo več zamisliti življenja. Življenje je tukaj poceni. Ne potrebujem avta, jadram z vetrom. V trgovino grem vsake toliko časa, da kupim najnujnejše. Kruh si pečem sam, ribe lovim sam, kuham si sam …

	Prišla je noč in počasi bo spet treba v posteljo. V Sloveniji se bo začelo novo jutro novega dne. Seveda, saj smo zdaj že točno 12 ur narazen. Po vetrovni noči sem moral sredi noči izklopiti vetrni generator, ki se je tako zelo slišal, da me je prebudil iz sanj. Kakšne so bile te sanje, ne vem. Pravzaprav vse, kar doživljam, so ene same sanje.

	Zjutraj, ko si ravno kuham kavo, me sosedje, ki jih bežno poznam še iz Markezov, povabijo na zajtrk, saj so spekli kruh; nočna peka, so kasneje rekli. No, pa sem šel, spil kavo, se malo pogovoril, nato pa se vrnil na svojo barko. Veter je nekje okoli desete ure zjutraj utihnil in ni ga bilo več niti za vzorec. Zato pa sem toliko bolj občutil, kaj pomeni v tem soncu biti brez vetra. Peklenska vročina je bila, saj so tam zgoraj ves dan nalagali na ogenj. V nekem trenutku je termometer pokazal celih 32 °C. Vroče! Ne morem si pomagati drugače, kot da skočim v vodo, ki ima danes 28,6 °C. Res prava osvežitev. Kasneje se lotim desolinizatorja, saj so se pri zadnjem delanju vode pojavile čudne vibracije. Zato ga delno razdrem in pregledam črpalki, impeler, jermen, zamenjam olje v motorju. Vse je v redu, zato vse privijačim nazaj. Na koncu ga še zaženem, da preverim, ali dela. Dela, kot mora delati.

	Po radiu me pokliče kapetan danske barke, ki ga osebno ne poznam. Ko se prestaviva na varen kanal, se pogovoriva, zakaj me je klical. Trenutno je sidran na JV. Rad bi videl, kakšno navigacijo uporabljam in če imam kakšen peljar v PDF-obliki za te otoke. Očitno se hitro širi glas o nočnem prihodu v atol. Ko mu povem naslov, ugotoviva, da imava oba enakega. Tudi sam sem teh peljarjev ali pilotov v elektronski obliki kar precej dobil od kapetana SY Male. Zadeve krožijo med navtiki, saj si tako pomagamo. Jutri opoldne pride na naše sidrišče in bova rekla kakšno na to temo. Nato se še enkrat ohladim v vodi in se kasneje odločim, da grem na kopno. Očitno nisem tip človeka, ki bi takoj ali ob prvi priliki odšel na kopno. Najprej si rad na barki vse pospravim, potem pa grem, saj vem, da s tem čakanjem nisem ničesar zamudil. Z dingijem počasi vijugam med koralnimi glavami, ki jih je kar veliko. Nekatere se vidijo dobro in so le kakšnih 10 cm pod gladino, spet druge so pol metra nižje in jih težko vidim. Največkrat se zgodi, da takšne koralne glave začuti elisa na motorju od dingija. Takrat zna biti že prepozno, in če imamo srečo, nam je v najboljšem primeru zlomilo samo varnostni zatič. Varno vijugam do kopnega in si ogledam teh nekaj hiš v naselju. Vroče je, zato kaj dosti ljudi niti ne vidim, ki bi hodili zunaj. Najdem tudi dve trgovini, ki se ravno odpirata po opoldanskem počitku, zato si ogledam njihovo notranjost, a ničesar ne kupim, saj ničesar ne potrebujem. Med palmami, ki prevladujejo na tem otoku, najdem kar nekaj lepih in polnih kokosov, ki ležijo na tleh. Poberem enega in ga dam v nahrbtnik. Olupim ga na barki, saj nimam s sabo mačete. Spil bom kokosovo vodo, ki je zelo zdravilna, ali pa bom kaj skuhal v njej. Kokos ponavadi razbijem z drugo stranjo mačete. Cel plod je poln snežno bele slab centimeter debele plasti kokosovega mesa. Zvečer si naredim še pozno kosilo in se odločim, da bom bral knjigo The Pacific crossing guide in se učil, kje in kako nadaljevati plovbo. Seveda tokrat plovbo nadaljujem po belem dnevu.



	Danes sem mislil, da bom dlje spal, saj sem sinoči še dolgo v jutro gledal film in se prebedel. Ko sem šel v posteljo, nikakor nisem mogel zaspati, a sem se kasneje spet prepričal z branjem knjige. Zaspane oči so se kar same zaprle. Zjutraj spijem kavo, v kokpitu gledam svojo tendo in razmišljam, če bi se je zdaj lotil in jo zašil. Veliko je tega šivanja. Enkrat meter dvajset, drugič petinštirideset centimetrov. Namesto mene je nihče ne bo, čeprav tudi nihče še ni pazil, da je moja tenda oz. da je platno (sunbrella) privijačeno. Še meni se to zdi smešno, a drži. Vseeno se lotim dela, in ker je vroče, šivam, delam na soncu in se hladim vsake toliko časa v vodi. Vmes tik ob barki priplava dober meter in pol velik morski pes. Hitro ga fotografiram in upam, da se kmalu vidimo tudi bližje v vodi, saj bi rad bližje videl tega črnoplavutega morskega psa. Štiri ure in pol sem šival tendo, potem sem zamenjal triplex LED-luč, ker je bila v stiku z vodo in ni več svetila, le brlela je še, potem pa sem se lotil še motorja. Zamenjal sem olje in filter ter kasneje preveril, če vse dela, kot mora.

	V tem času pride do mene starejši možakar s kanadskega katamarana, saj potrebuje en vijak M3. Povabim ga na barko, sam pa grem po vijake. »Če ga ne bova našla, ga bova pa naredila,« mu pravim in možakar se nasmehne. Malo je manjkalo, pa bi ga res morala delati, kajti takšni vijaki so tudi pri meni redki in komaj sva izbrskala enega, ki mu je ustrezal. Ponudim mu še kavo, ki jo spijeva do polovice, nato pa njega prežene dež, saj imava oba odprta okna na plovilih. Ker on ni sam na barki, mu res ne bi bilo treba iti, a se je zagnal v dingija, kot da prihaja tornado in ne nekaj kapljic dežja v močnejšem vetru.

	Pozno popoldan grem še malo na obalo, se sprehodim, ogovorim domačine in povabijo me k sebi na dvorišče. Njihovo dvorišče je tudi obala. Tako zvem, da je danes pri njih praznik, zato so prižgali žar, igrali kitaro … Ja, bil je res lep popoldan in večer. Čeprav smo se težko sporazumevali, smo se na koncu zelo dobro imeli. Pozno zvečer se peljem proti barki. Približno 700 m je treba vijugati med koralnimi glavami in uspe mi. Zdaj bo treba narediti že kar pozno večerjo in dan se premika v noč, ki bo tokrat kratka, saj bom še ponoči, natančneje proti jutru, odvezal barko z boje in ob svitu bi rad bil pri izhodu iz atola.



	Zjutraj se prebudim, preden me zbudi budilka, ura kaže 3:15. Zgodaj je, vem, a drugače ne gre, saj moram upoštevati kar nekaj dejavnikov. Danes se premaknem na drugi največji atol Fakarava. Od tu pa do sidrišča imam približno 50 NM, kar sploh ni veliko, je pa zato problem uskladiti vse druge dejavnike, ki so potrebni za varno vplutje v atol. Najprej si skuham kavo in jo počasi spijem, še enkrat pogledam karte in si ogledam pot. Pogledam si vremensko karto in karto vetrov. Pihalo bo, upam le, da ne preveč. Potem pripravim barko in ob 4:15 odrinem s sidrišča proti izhodu iz atola. Noč je, zato plujem po karti, ki jo imam naloženo na ploterju. Do tja imam približno 7,8 NM. Razvijem jadra, kajti veter je idealen. Izognem se dvema označenima koralnima glavama, nato pa plujem v nočni tišini. In kot sem načrtoval, se je miljo pred izhodom začelo daniti. Ko pridem do izhoda iz atola, je že svetlo in praktično me tok izpljune v ocean. Super, bolje ne bi mogel načrtovati in vsega tega tudi izvesti. Danes piha okoli 20 vozlov, morje pa je rahlo valovito. Valovi segajo komaj slab meter.

	Do atola Fakarava sem imel res mešano vreme. Najprej je pihalo okoli 20 vozlov, nato je kar naenkrat nehalo pihati in sem imel pol ure veter z močjo 7 vozlov, tako da sem za 20 minut prižgal motor, nato pa so prihrumeli črni oblaki, me malo poškropili z dežjem, zato pa toliko bolj prevetrili jadra. Pihalo je pretežno od 24 do 27 vozlov. Največji izmerjen sunek vetra je bil 36 vozlov. In če zdaj napišem, da valovi tudi pri tem vetru niso presegali enega metra, mi bo kdo še težko verjel. Tega pojava tudi sam ne poznam. Morda valove ščitijo bližnji atoli? Kdo ve. Čez čas se z mesta, kjer je montiran avtopilot, sliši čuden zvok, kot da je nekaj polomljeno ali pa preskakuje. Zvok je res specifičen, zato ne bom nadaljeval plovbe z avtopilotom in bom te 4 ure krmaril na roke. Bom na sidrišču pogledal, kaj je z mojim drugim članom posadke.



	ATOL FAKARAVA

	Do atola Fakarava pridem ravno pravi čas. Kdaj je pravi čas? Pravi čas je, ko vpluješ v atol podnevi, eno uro in pol po najnižji oseki. In približno tako je bilo tudi danes. Ko sem vplul v atol, me je še od zadnjič skrbelo, koliko me bo tok ustavil in koliko moči motorja bom potreboval. Ker je pihal spet dober veter, si za pomoč pustim skrajšano glavno jadro, prižgem motor, ga nastavim na 2200 obratov in plujem. Vhod v atol je veliko širši od prejšnjega. Hitrost skupaj z vetrom in motorjem je 6,7 vozla. Plovba je tako lahka, da sem ta vhod v atol v povprečju preplul s hitrostjo 7,6 vozla. Namesto nazaj me je neslo vanj! Pravo nasprotje od zadnjič. Po kar nekaj miljah počasne plovbe priplujem do sidrišča in sidram na 17 metrih. Sidro dobro prime, upam le, da ga bom ob odhodu brez težav potegnil ven, saj so na dnu tudi koralne glave. V devetih urah sem preplul 51 NM.

	Najprej vse pospravim, pripravim dingija, motor, nato pa skočim v vodo in se okopam. Ker danes nisem še nič jedel, si naredim sadno malico in pojem manjši pomelo. Kruha nimam, zato ga hitro zamesim in do večera bo že pečen. Tukaj bom skupaj s SY Cajucito in morda še s kom. No, do srečanja je še nekaj časa, dobro bi bilo tudi malo zadremati, za kar pa ne bo časa, zato si skuham kavo in že razmišljam, kaj bo za večerjo. Danes je že mesec julij. To je mesec, ki naznanja počitnice, sezono dopustov, potovanja … Tukaj se to bolj malo pozna, saj ni nikoli snega, zime, vedno je poletje. Obstajata le dva letna časa: deževni čas oz. čas ciklonov in suhi čas, ki mu pri nas rečemo poletni čas. Trenutno je tukaj 29,4 °C v senci, morje v atolu je zelo prijetno in ima zavidljivih 27 °C.

	Sinoči sem hitro zaspal, verjetno je k temu botrovala utrujenost, in po devetih urah spanja sem se prebudil, kot da sem ves polomljen. Najprej skočim v morje, da pridem k sebi. Morje okoli barke je tukaj sinje modro, ko pa pogledaš v senčno stran, vidiš tisto temno indigo modro barvo. Igra svetlobe. Zaplavam, pravzaprav nekajkrat zamahnem in grem ven. Prav dobro dene za telo. Potem si skuham tisto prvo, močno jutranjo kavo, ki mi požene življenje po žilah. Najprej moram narediti vsaj 200 litrov vode, kajti počasi bo prazen še sprednji tank, ki ga uporabljam le takrat, ko ne morem ali pa se mi ne ljubi delati vode. Ko vse opravim, se oprham, preoblečem in grem v mesto. Najlažje in najbližje je do dingi pontona pri bistroju na plaži. Šele ko pridem v bližino, vidim veliko koralnih glav in spet je potreben slalom med njimi. Tokrat je lažje, saj si je lastnik omislil svojo signalizacijo za varen pristan na njegov ponton. Privežem dingija in me kar strese. Pod mano plava dva metra dolg morski pes. Glava je velika, med očmi ima vsaj 35−40 cm. Ni problem v morskem psu, kolikor je presenetljiva globina, ki po moje tukaj ni večja kot 90 do 100 cm. Lahko bi se ga dotaknil z roko. Naredim vsaj 5 posnetkov, ko vidim še enega. Ta je malo drugačne barve in malo manjši. No, to se splača pa že posneti. Ker že 12 dni nisem ničesar kupil in zapravil denarja, si privoščim Hinano pivo. Veliko, seveda. Lastnika vprašam za ta dva morska psa in on mi pove imeni, ki si ju žal ne zapomnim, zapomnim si le to, da nista nevarna, a če ju med plavanjem srečaš, je vseeno bolje iti stran, če že ona dva ne bosta šla pred mano.



	Ker včeraj nisem bil na kopnem, mi današnji sprehod prav prija. Prehodim približno 4 km, nato pa grem nazaj na barko in se odločam, kaj narediti za večerjo, saj je ura že krepko čez šesto zvečer. Zaželel sem si pice, a nimam salam in sira. No, potem pa opcija št. 2: devet kurkuminih palačink, ki si jih namažem z jagodno marmelado. Ker ne uživam mleka, si vedno naredim palačinke z vodo in lahko potrdim, da so manj kalorične in ravno tako dobre. Tako, večerje je več kot dovolj. Zunaj je temna noč in še vedno je vetrovno, zato pa bo spet lepo spati.

	Že zjutraj mi tista žilica ne da miru in se lotim avtopilota. Najprej se moram prebiti do njega, saj se nahaja v zadnjem prekatu barke. Še prej pa moram izprazniti kabino, ki je še vedno bolj namenjena skladišču kot sobi za spanje. Skozi majhno odprtino v zadnjem delu barke se splazim do njega in ga odmontiram, nato pa še izklopim elektriko, ki vodi do njegovega pogona in do njegovih komand. Ko ga odmontiram, ga prinesem v kokpit in ga celega razstavim. Krtačke v motorju so že dotrajane, a bodo zdržale do Tahitija. Vendar se mi zdi, da zadnja magneta ne delujeta dobro. Spet sestavim avtopilota in ga montiram nazaj na svoje mesto. Poskusim, ali sem kaj popravil, a nisem. Še vedno ropota. Odložim ga v kabino na tla in pustim, da vse skupaj prespim.

	Popoldne grem na kopno in v trgovino. Kupim nekaj malenkosti in izbiram akcijske cene. Ker sem kupil kilogram mletega mesa, vem, kaj si bom naredil za kosilo. Ko pridem na barko, zamesim testo in spečem dve lepinji. Ne morem verjeti, kako mi je lepinja prvič v življenju uspela. Iz mletega mesa naredim deset čevapčičev in jih spečem, zraven še narežem čebulo. Kaj še manjka? Seveda, privoščim si še brezalkoholno pivo.



	Ko je kosilo skoraj pripravljeno, pride k meni Nemec Hainz s sosednje barke in mi prinese četrtino kruha, ki ga sam peče. Izgovor je, da ga testiram, če je v redu. Jutri prinese pa čebulnega, saj je ta črn z otrobi. Povabim ga na barko, in ker je prinesel s sabo še eno pivo, ga vsak pol spijeva in se pogovarjava. V tem času se z dingijem pripelje kapetan SY Cajucita in mi sporoči, da pridejo čez eno uro k meni na zabavo. Hainz gre na svojo barko, jaz pa zamesim testo za pico. In res, po uri in pol prideta k meni Bill in Noamie. Prineseta kolo in steklenico ruma, jaz pa dam v pečico pico. Druženje se zavleče do polnoči, potem pa sta le odplula domov. Bil je še en prijeten večer, še eden med mnogimi.

	Zgodnje jutro je in nekdo trka na barko. Sosed Hainz je prinesel spet dve rezini sveže pečenega čebulnega kruha. »Poskusi ga, ta je še bolj gost in trd kot včerajšnji.« »Hvala ti, Hainz!« se zahvalim in pristavim za kavo. Sledi jutranja kavica in kopiranje fotografij na rezervni HD. Poglej ga, tička! HD mi ne dela. Pravi, da je prazen. Le kako, če nisem niti na internetu niti kje drugje? Kako bo prazen, če je bilo še predvčerajšnjim zasedenega skoraj pol prostora na disku? Ni druge, kot da se jezim na tretjo osebo, ki spet ni nič kriva. Vse skupaj pustim na miru, da ne naredim še večje škode, in preko Iridiuma napišem sinu e-sporočilo, kaj se mi je zgodilo. On bo že vedel, kako naprej. Grem v mesto, poiščem wifi, da vidim, kaj predlagajo drugi. Internetna povezava je tako slaba, da se še dobro prijaviti ne morem. Rad bi kupil nekaj zelenjave, pa tega tukaj ni. Kar dobijo, gre že ob sedmih zjutraj, ko odprejo trgovino. Ni druge, kot da grem nazaj na barko, kjer me že čaka sinov odgovor. Moral bom poiskati wifi, zato grem v lokal na plaži, kjer vem, da imajo internet. Upam le, da mi na prenosnem računalniku zdrži baterija, ki je v tem trenutku 100 % polna, vtičnic pa ni, saj ima lokal svoje sončne panele. Naročim si pivo, dobim geslo za internet in začnem brskati. Da sem prišel na internet, poiskal program, da sem snel program v velikosti 5 Mb, je trajalo, reci-piši, uro in 17 minut! To bi doma naredil v nekaj sekundah. Tako pač je to tukaj. Kasneje si na barki naredim pozno kosilo, po njem pospravim in se lotim branja knjige. Napeta kriminalka me kar ponese s sabo in komaj čakam, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Danes ne pričakujem nikogar, saj oba člana sinočnjega obiska, ki je trajal do polnoči, hudo boli glava.

	Dopoldan mi tista moja raziskovalna žilica ne da miru, zato grem še enkrat po avtopilota, ga postavim na mizo v kokpitu in ga celega razstavim. Končno po nekaj urah najdem napako in zdaj vsaj vem, kje sem. Zobniki na avtopilotu so se povsem izrabili, kar pomeni, da bo treba nabaviti nove. Če ne bo šlo drugače, po internetu morda najdem rabljenega, v skrajni sili pa celo novega avtopilota.



	Popoldan dobim še obisk, saj gre Hainz proti Tahitiju in se je prišel poslovit. Spregovoriva nekaj stavkov in že mora oditi. Lepo je, če imaš ob sebi toliko ljudi, in vsi me imajo radi. Komaj Hainz odnese pete, že pride Bill in spijeva popoldansko kavico, nato pa greva na obalo v bar, ker na barki nimam piva. Kmalu se pridruži vsa njegova posadka in vseh pet nas uživa v dobri družbi in pogovoru. Zvečer že v temi odidem na barko, si skuham večerjo, ko pridejo pome in me vabijo na njihovo barko, saj imajo prižgan žar, na katerem se pečejo odlični kosi mesa. Čeprav sem že večerjal, se odločim, da se jim vseeno pridružim. Nekaj malega prigriznem in se družim s prijaznimi gostitelji. Prebudim se že ob šestih zjutraj. Skuham si kavo in grem v kokpit. Skočim v to jutranje morje, zaplavam in se vrnem na barko, se oprham in obrišem. Takšnega jutra že dolgo ne pomnim. Tiho je, sonce sije in že kaže svojo moč. Jaz pa sedim v kokpitu, srkam kavo in gledam to modrino, na obali pa množico palm. Kot da je danes praznik. Nikogar ni, tudi z bark se noben dingi ne odpelje proti obali. Ob deveti uri, po zajtrku, se le spravim v dingija in se zapeljem do obale, kjer nadaljujem peš do Yacht Servisa. To ime ni tisto, kar sem jaz pričakoval, in sicer neko umazano delavnico, kjer popravljajo vse, kar se plovil tiče. Pokazalo se je drugače, saj ponujajo usluge, ki jih mi navtiki potrebujemo. Pridejo do barke, prevzamejo perilo, ga operejo, posušijo, zložijo in pripeljejo nazaj do barke. Polnijo kuhinjski plin v male jeklenke, uredijo ti gorivo, čeprav tukaj ni bencinske črpalke, peljejo te na letališče ali pa te zapeljejo na želeno lokacijo, ti posodijo kolo, ki si ga lahko izposodiš proti plačilu za ves dan, in še in še. Tam imajo malo boljši internet in z lastnikom se dogovoriva, da si bo vzel čas zame. Poklicala bova nekaj ljudi na Tahiti, če mi lahko pomagajo urediti težave z avtopilotom. Ko pridem do njih, se najprej sezujem, usedem na verando in kmalu mi Stephanie, lastnikova žena, prinese sok in pove geslo za internet. Brskam po internetu in iščem rezervne dele za avtopilota. Kasneje pride še Aldric, lastnik firme, in zdaj skupaj iščeva in primerjava moje že obrabljene in zastarele dele. Na Tahitiju ni nikogar, ki bi popravljal Raymarina. Neverjetno! Jaz pišem maile v Slovenijo, na Hrvaško, enega pošljem v Novo Zelandijo. No, slednji so zelo hitri in mi pošljejo odgovor, da lahko dobim rezervni del, a oni potrebujejo 8 dni, da ga dobijo iz baze, jaz pa naslednje tri tedne, da pride na atol. Končno najdem v Minneapolisu (ZDA) spletno trgovino, kjer imajo to na zalogi. Pošljejo mi lahko v roku 8 dni, če plačam Express Priority Mail. Zmenjeno, bom plačal! Uredimo plačilo in naslov do Yacht Servisa in verjetno bo moj problem rešen. Verjetno, saj ne verjamem vsemu, dokler ne bo montirano. Morda je še kaj drugega narobe, česar nisem videl. Že skoraj popoldne se vrnem na barko, si iz kokosa natočim kokosovo vodo in jo spijem. Z narobe obrnjeno mačeto oreh razbijem, točno tako kot so me naučili na Markezih, in si narežem snežno bel kokos. Vmes pride do mene kapetan novozelandskega katamarana in me vpraša, če imam vijak M 10 x 80 do 90 mm dolgega. Pogledam in najdem 100 mm dolgega. Zmiguje z glavo in potem mu dam še matico 12 mm za podložko in je že bolj nasmejan. Hoče mi ga plačati, a plačila nočem, zato se čez čas vrne s 100-gramsko čokolado. Črna je in zdrava, a rajši bi imel mlečno, čeprav bom tudi to pojedel. Popoldne grem še v drugi market preverit za zelenjavo, saj mi je lastnica obljubila, da mi je lahko nekaj uredi preko svoje kolegice. Vsaj korenček, krompir in še kakšno bučko. Tukaj brcajo po tleh kokosove orehe, česa drugega pa nimajo. Res je problem tako z zelenjavo kot tudi s sadjem. Žal tudi tokrat ni bilo zelenjave, a mi pravi, naj pridem jutri dopoldne. Oh, kako znano mi je vse to! Vseeno si zvečer naredim večerjo brez zelenjave in večer preživim v kokpitu s pogledom na čudovito sidrišče, ki ga je še bolj popestrila čudovita večerna svetloba.



	Zjutraj se prebudim in se uredim ter z dingijem zapeljem do obale, do trgovine. Želim biti prvi v vrsti, da mi kdo ne vzame zelenjave. Pridem pred trgovino in ravno odpirajo glavna vrata. Gospa me prepozna in me pelje v drug prostor, kjer ima zelenjavo, ki jo bo dala kasneje na police. Izberem si kilogram paradižnika, dva kilograma krompirja, kilogram korenčka, kilogram čebule, eno večjo, morda dvekilogramsko zeljno glavo in kilogram jabolk. Na blagajni mi stehta najprej zelje, 2,20 kg. Cena 1.963 CFP, kar je približno 16,50 EUR! Pri nas takšna glava stane 80 centov. Vrnem ji jo, ostalo pa vseeno, kljub temu da je drago, kupim. Prav pogrelo me je. Da lahko kilogram svežega zelja stane 7,50 EUR! Odidem na barko in vidim, da SY Cajucito ravno dviguje sidro. Nič ne vem, da so kam namenjeni, zato se zapeljem do njih. Kapetan je jezen, to se vidi od daleč. Po vprašanju, kam gredo, pravi, da gredo na jug, da so sinoči preveč popili in da je jezen na kapetana sosednje barke, s katerimi se tudi poznamo. Pove mi še, da je to dolga zgodba in da se že še pogovoriva. No, zaradi tega vseeno ni treba zapuščati sidrišča, verjetno so tu tudi drugi razlogi.

	Jaz vse, kar sem prinesel iz trgovine, zložim na svoje mesto in grem spet na kopno. Odločil sem se, da si grem ogledat atol z druge strani. Dolg sprehod bo danes. A kaj kmalu mi je bilo žal, da sem šel tako daleč, saj je sonce pripekalo, jaz pa sem s sabo imel le 7 dcl vode. Tukaj so ljudje zelo prijazni kot verjetno povsod po Francoski Polineziji. Marsikdo mi je ustavil avto in me vprašal, če me kam zapelje. Verjetno niso navajeni, da kdo hodi tako daleč peš. Vseeno se po petih urah vrnem na barko, se skopam v morju in se posladkam z vrstico črne čokolade. Računalnik je po 36 urah končal z reševanjem mojega zunanjega diska in sedaj bom videl, kaj je naredil program in kaj je povrnil od fotografij in dokumentov. Kasneje ugotovim, da je približno 80 % fotografij v redu, veliko mojih filmčkov se je izgubilo za vedno, dokumenti pa so skoraj vsi uničeni in se ne dajo odpreti. Bravo, Recuva! Naredim si pozno kosilo in grem spet za računalnik, morda najdem še kaj uporabnega, česar mi prej ni hotelo odpreti. Občutek imam, da bo tokratna noč še dolga.

	Nekaj dni bom moral biti na sidru, da počakam pošiljko, rezervne dele za avtopilota. A vse bolj in bolj se mi zdi, da bo to trajalo več kot 8 dni. Nekako sem si zaželel, da bi ta čas izkoristil in morda šel na jug atola. Po drugi strani pa me danes vleče delo, med datoteke, fotografije, filmčke. Celo dopoldne in vse do štirinajste ure sem urejal datoteke. Nekaj jih je nametalo kar tako, nekaj podvojilo, nekaj celo potrojilo. Zdaj pa vse uredi in najdi, če znaš! Naslednji rezervni zunanji diski, ki si jih nabavim, ne bodo več navadni, ampak si nabavim SSD-diske, ki so menda veliko boljši, a ta trenutek še vedno dragi. Mene najbolj »boli« za fotografije s potovanj, ki sem jih izgubil, povrniti pa se več ne dajo. Ko me že vse skupaj boli od sedenja, grem v dingija, vanj naložim plavutke, masko in podvodni fotoaparat ter vzamem še malo sidro na 15 m dolgi vrvi. Zapeljem se do koralnih glav, vržem sidro in se tudi sam poženem v vodo. Nekega pretiranega življenja tukaj ni, so pa čudovite korale in ves koralni svet, ki spada zraven. Voda je na globini 3 do 4 metre že malo kalna in temna, zato grem v nižjo vodo do dva metra, a tu je še manj življenja. Vseeno najdem nekaj ribic, živo pisanih, lepih in boječih. Hitro pozabim, da je v vodi hladno, ko sem v njej več kot dve uri. Najbolj se to vidi po koži na prstih in verjetno okoli ust, a tam se sam ne vidim. Vrnem se na dingija in na barko.



	Zvečer pregledam fotografije, ki sem jih posnel v vodi; kar nekaj jih je uporabnih in zanimivih. Današnja noč je bila kratka, saj se, namesto da bi spal kot vsi normalni ljudje, zbudim že ob štirih zjutraj. Ne gre več. Nataknem si očala in berem knjigo. Berem vse do šeste ure zjutraj, dokler ne preberem knjige do konca, in šele nato zaspim. Utrujen sem, saj sem prebral vseh 84 strani do konca. Šele ob devetih se spet zbudim in spregledam v nov dan.

	Ko pijem kavo, razmišljam, kaj bom počel danes. Pritisnem gumb za indikacijo vode – 25 %. Nič, vodo bom že naredil danes. Kaj še? Kruha nimam več. Bi ga zamesil in spekel? Ne, se ne splača tratiti plina sedaj, ko sem ob kopnem. Šel bom na kopno, odnesel smeti in kupil kruh v trgovini, kjer imajo tudi pekarno. Torej najprej bo trgovina. Odložim smeti na točno določeno mesto, saj je otok Fakarava pod zaščito Unesca in si ne bi rad zaslužil nepotrebne kazni, poleg tega pa je policijska postaja stacionirana poleg mesta za odlaganje smeti. Grem še v trgovino in se sprehodim približno 1200 m v eno stran. Vem, da ni dovolj, morda bom šel še popoldan na obalo na še daljši sprehod. Spet grem do dingija in nazaj na barko. Plovba od pomola do barke traja 12 minut in razmišljam, kako draga bageta bo danes, saj sem porabil več goriva, kot je kruh vreden. Kasneje s svojim Rainmanom naredim še približno 160 litrov vode, dokler nimam obeh tankov polnih in dokler niso polne vse plastenke za pitno vodo. Ko tako gledam razsoljevalec, se vprašam, kakšna je tista slana voda, ki teče po tisti drugi cevi, ki gre nazaj v morje. Je veliko bolj slana voda? Poskusim in je slana, a koliko slana, ne vem. Občutek v ustih vsekakor ni dober.

	Hitro še skočim v vodo, ker je vreme lepo, toplo in sonce ima še nekaj moči. Nato se lotim poznega nedeljskega kosila. Ko zagrabim košaro z zelenjavo in pogledam vanjo, vidim vsaj dva od šestih krompirjev že napol gnila. Še voda je stekla iz njiju in smrdi kot sam vrag. Pobrišem po košari, potem si olupim krompir, a tudi notranjost je gnila. Od šestih krompirjev dobim ven komaj dva užitna. Postrgam nekaj korenčka, nekaj ingverja, čebule. Dovolj bo zame. Ker sem kupil zmrznjena piščančja bedra, si spečem en paket, kar pomeni dve bedri. Cela vrečka tehta 1200 g, kar je 6 kosov mesa. Dve bedri spečem prvi dan: eno za danes in eno za jutri. Tako ne potrošim preveč plina. Ostale kose pa vakuumiram po dva kosa skupaj in si naredim pakete za v hladilnik, ker nimam zamrzovalnika. Ponavadi drugi kos mesa zrežem na kose in naredim kakšno rižoto, testenine, jed na žlico, ki ji lahko dodam pire krompir ali polento. Res obstaja veliko možnosti. Danes bom meso pekel v pečici vse skupaj z zelenjavo. Vmes pospravim in pometem po barki, nato zazvoni ura za jajčka kuhat in preverim kosilo. Pripravljeno! Zelenjava in eno bedro za danes, jutri pa drugo bedro in še kaj. Nedelja je, odprem si še eno pivo in sedem v kokpit k že poznemu kosilu, saj je ura pol šestih. Zraven si preko računalnika naložim nekaj pesmi in pravkar je dalmatinska Zora bila, potem Da si moje idro, Lipota moja …

	Med obrokom gledam na sosednji francoski katamaran, na njem pa nekje 45-letni tip dela na premcu sklece. Trenutno dela že tretjo serijo. Ko začne četrto, začnem šteti. 25 sklec v eni seriji, nato tri minute počiva, stresa roke in noge, potem spet sklece in spet nova serija petindvajsetih. Pride tip na dvesto petdeset sklec, pa se še ne ustavi. Vse sem že pojedel, a možakar še vedno neutrudno dela sklece. Zvečer vse pomijem in pospravim, saj se je lepo prebuditi naslednji dan v lepo pospravljeno in očiščeno kuhinjo. Nasploh pa imam rad pospravljeno in očiščeno celo barko, zato tudi vsak dan pospravim in zategnem posteljo.

	Zjutraj me že navsezgodaj pozdravijo in obiščejo norveški kolegi s SY ISIS II., ki so ravnokar prišli na atol Fakaravo. Spijemo kavo, podam jim informacije iz prve roke, kar se tiče trgovin, servisa in cen, nato pa gredo v naselje. Tudi sam grem v Yacht Servis, kajti tam je najboljši Wi-Fi. A ko pridem do tja, se takoj ustavim in razmišljam, če bi sploh šel naprej, kajti veranda je polna in vsi gledajo v ekrane svojih računalnikov, tablic ali pa samo telefonov. Ko tako gledam to gnečo, en francoski par vstane in jaz dobim mesto. Hvala! Naročim sok in dobim 3 dcl za samo 250 CFP ali dobra 2 EUR.

	Povežem se na internet, poiščem aplikacijo za sledenje paketa in že vidim, da se je zadeva premaknila. Paket je potoval iz Minneapolisa v Chicago. »In zdaj bo kmalu tukaj«, rečem Aldricu, šefu servisa. Zamahne z roko in se nasmeje ter pravi: »Naslednje letališče je Los Angeles, nato Sydney, potem Auckland, sledi mu Tahiti in morda res enkrat pride na Fakaravo.« Potem še doda, da je to še vsaj 10 ali 14 dni. Aldric! Ti me pa res znaš spraviti v slabo voljo.

	Vrnem se na barko in kar na roke operem nekaj perila, potem si skuham juho in kmalu je ura pol treh, ko sem rekel, da grem na daljši sprehod. Danes mi v trgovino ni treba hoditi, saj imam vse na barki. Pogledam v nebo; z juga prihaja črn oblak in morda prinese dež. Zaprem okna v kopalnici in spalnici, barke pa tukaj nikoli ne zapiram in ne zaklepam. Tudi dingija ni treba več zaklepati s ključavnicami in raznimi jeklenimi pletenicami. To niso Karibi, tu je vse drugače! Grem na dingi ponton enega od barov na plaži in jim povem, da pridem kasneje nazaj in bom takrat nekaj spil, da opravičim privez za dingija. Ko pridem do konca naselja in si želim obrniti, začne rahlo deževati. No, saj ne bo dolgo, si rečem in vstopim v trgovino. Lepa, nova in dobro založena je. Takrat začne pihati južni veter in dež se dobesedno usuje na zemljo, kot da sta se utrgala dva oblaka. Pogledam skozi okno na sidrišče, svoje barke ne vidim, saj jih je preveč. Vse so se obrnile kontra, proti obali in koralnim glavam. No, to za nekatere morda ne bo dobro, ki so sidrali do 12 metrov globine in so tako blizu koralnim glavam in grebenom. Jaz teh težav nimam, saj sem sidral nekje na 19 m globine, če se dobro spomnim, in sem kar oddaljen od grebena. Sam sebi čestitam, ker sem zaprl okna, kajti zdaj bi imel v barki že poplavo. Dež ne pojenja, celo okrepi se. No, zdaj me skrbi pa za dingija. Samo da se ne potopi poln vode. Tukaj so ceste že poplavljene in voda dobesedno stoji na suhi zemlji. Nad morjem se je naredila megla in nič več se ne vidi. Tudi veter se še bolj okrepi in zdaj so palme že nagnjene na sever. Po dobri uri in pol te nevihte ter po večkratnem ogledu polic v tej trgovini kupim liter smetane za kuhanje, kajti te že nisem videl vsaj pol leta. Čisto na drobno škropi, zato zapustim trgovino, ter grem spet približno 2 km in pol peš do dingija. Dingi se ni potopil in v njem je samo 7 do 8 cm vode. Zaženem motorček, ki me v polmetrskih valovih varno pripelje do barke. Naredim si večerjo in pogledam film.



	Ponoči je še nekajkrat deževalo, vsekakor pa se je malo ohladilo, kar je najboljše od vsega, kar je prinesel ta severni dež in veter. Dopoldne je okoli desete ure še enkrat zapihal močan veter, več kot trideset vozlov, in s sabo prinesel polurno deževje. Tudi to je bilo močno kot včerajšnje, barko je gugalo od valov in zanašalo, a sidro je lepo držalo in nisem imel za kaj skrbeti. Okoli poldneva prideta do mene Mathias in Suzana, mlada Nemca, s katerima sem se enkrat srečal v enem od barov na Markezih, kjer imajo Wi-Fi. Spomnim se, da sta imela v baru vsak s svojo tablico, jaz pa sem brskal po telefonu. Prišla sta me pozdravit, in da se ne pogovarjamo kar z dingija, ju povabim na barko. Njima ni problem pluti po polmetrskih valovih in vetru, saj je njun dingi kar pravi čoln s plastičnim dnom, ki meri 3,20 m in ima zadaj montiran močan 15-konjski motor. Pravzaprav imata tudi barko zelo veliko. Pred nekaj leti sta kupila 27 let star 44 čeveljski Hallberg Rassy; ona tako ali tako menda ni hodila v službo, on pa je bil višji uslužbenec in strokovnjak v nekem avtomobilskem podjetju. Pred tremi leti sta prodala vse, kar sta imela, in se podala na morje. Pač še ena zgodba, ki sem jo slišal že kar nekajkrat, odkar sem na oceanu. Otrok nimata, ona se nasmehne in pravi, da na srečo tudi živali ne. Preprosti osebi, stari nekje okoli 35 do 38 let, ki živita svoje sanje. Povesta mi za moja soseda Novozelandca, ki sta sidrana pred mano, da sta oba stara čez 75 let, da je on sam naredil železno barko pred več kot tridesetimi leti in od takrat plujeta po morjih in oceanih. Dvakrat sta že obkrožila svet in ga zdaj tretjič zaključujeta, ker je menda gospa hudo zbolela. Bila sta tudi na Hrvaškem, menda celo na Aljaski, Severnem tečaju, v Rusiji … Ni da ni, kje nista bila. Kapo dol pred takšnimi ljudmi! Jaz se žal z njima še nisem spoznal, sem pa opazil, da se veliko zadržujeta v barki in da imata klimo, saj vidim, da večino časa teče voda iz ene od izhodnih lukenj na barki.

	Popoldan mi mine v delu, saj se lotim pregleda hrane v skladiščih. Česa vse ne najdem na dnu, celo konzerve, kupljene še na Kanarskih otokih. Datum je še v redu, a mislim, da bom vsebino kmalu porabil. Hrane imam vsaj še za dva ali tri mesece. Najde se tudi večja količina moke, riža, testenin, polente in pire krompirja v vrečkah. Počasi bo treba vse to porabiti. Vse pregledam, prekate pobrišem in še vse enkrat lepo zložim na svoje mesto. Današnji večer je spet vetroven, zibajoč in glasen od zavijanja vetra, ki se sliši med vrvmi in priponami. Vetrni generator se vrti že cel dan in pridno dela elektriko, ki je bom imel kmalu dovolj. Za večerjo si naredim dobro rižoto, večer pa namenim za branje. Pogrešam več knjig ali pa vsaj elektronsko knjigo. No, tudi za to je še čas, vse pride na vrsto.

	Današnja noč je bila vetrovna, zibajoča in glasna predvsem zaradi valov, ki so udarjali v barko. Po VHF-ju me pokliče kolega Gaute s 55-čeveljske barke, ki ima 24 m visok jambor, in pravi, da je izmeril veter čez 26 vozlov s sunki do 34 vozlov. Jaz izmerim veter nekje med 18 in 20 vozli s sunki vetra do 27 vozlov. Verjetno je razlika v višini jamborja. Barka je ves čas lepo poskakovala na valovih, ki so dosegali krepko čez pol metra višine. Sploh nisem vedel, da se lahko to zgodi na atolu. Res pa je, da ni dober občutek imeti kopno z ene strani in 150 m za krmo še koralni greben. Moja varnostna vrv za verigo je tako ječala, da se ni dalo spati v sprednji kabini, kjer je tudi tolkel val v premec. Ob treh zjutraj se prestavim v salon in tudi vetrni generator ugasnem, ker me moti njegov zvok, da ne morem zaspati. Končno le zaspim in se zbudim 5 ur kasneje.



	Zjutraj dežuje, le veter se z valovi umiri. Super, samo sonce še posije pa bo. No, sonce ne posije, a preneha deževati. Seveda, vse pač ne gre na enkrat. Razmišljam, kaj bi danes jedel za kosilo. Ker nimam več nobene ribe ali mesa, moram v trgovino. Nekako mi je v spomin prišla pica. To bom, ja! Ker ne dežuje, grem na obalo in se najprej odpravim do Yacht Servisa, da z lastnikom pogledava, kje je moj paket. Spijem en sok, pogledam na aplikacijo za spremljanje paketa in ugotovim, da se nič kaj ne dogaja, še vedno je v Los Angelesu v Kaliforniji. Potem grem na sprehod. Vmes sem vedril, ker je spet deževalo. Resda nisem iz sladkorja, a vendar, ko gledam domačine, ki se vozijo s kolesi po dežju in so celi premočeni … Ne, hvala! Tokrat grem čisto po drugi poti, po sredini širine atola, ki meri samo 300 m. Najdem domačo stojnico, kjer ena mama prodaja zelenjavo in zagledam banane. Zelene so, a so banane, ki bodo prej ali slej postale rumene. Tukaj jih vidim prvič po desetih dneh. Pokažem na en šop banan, mama jih postavi na tehtnico in reče 2,1 kg, znesek pa 1000 CFP (8 EUR). Haloooo, pa saj niso zlate! Ne, hvala, in jih vrnem nazaj. Po dolgem času vidim tudi zeleno solato. Kakšnega pol kilograma je je v eni vrečki. Cena? Mama spet postavi vrečko na tehtnico in reče 800 CFP (6,70 EUR). Ne, hvala! Medtem ko gledam še ostalo zelenjavo, se pripelje avto. Iz njega skoči mlajša gospa, pogleda po mizi, vzame dve vrečki solate, eno veliko vrečko nekaj podobnega naši blitvi, dve bučki velikosti dveh večjih pomaranč, za to plača 3.150 CFP (približno 26 EUR) in gre. Sprašujem se, le koliko zaslužijo ti ljudje na tej kopri ali v turizmu, da si lahko vse to privoščijo, da še trzne ne z očmi, ko plača ta znesek. Ali pa morda ne ve, da so cene s Fakarave lahko tudi nižje, vsaj v Sloveniji.

	Danes sem res naredil dolg sprehod, vsaj štiri ure sem spet hodil in vmes vsaj trikrat vedril. Ogledal sem si nekaj hiš, nekaj domačinov pozdravil. Žal ne znam francoščine, da bi se lahko z njimi pogovarjal, oni pa so tudi v angleščini bolj slabi. Najbolje bi bilo, da bi cel svet govoril slovensko, a ne? Na koncu grem še v trgovino, saj potrebujem narezano šunko ali kakršne koli salame. Edina trgovina, ki je odprta in najbolje založena, tega, kar iščem, nima. Tu ni trgovine z živili ali mesnice. Vse je zapakirano in zamrznjeno, od mesa do salam. Vprašam, če imajo morda kje drugje to zloženo, pa mi prijazna prodajalka pove, da je v celem mestu zmanjkalo salam in še drugih artiklov in da dokler ne prispe nova ladja z zalogami, za cel atol ne bo nič od moje pice. Zelenjave tudi ni, najdem pa zmrznjeno pico premera približno 22 cm. Cena? 898 CFP (7,50 EUR). O, ne, hvala! Na polici najdem 200 g šunke v konzervi, podobno našemu mesnemu narezku, za 283 CFP (2,36 EUR). Na barki imam še pelate v konzervi, topljeni sir v lističih, nekaj oliv in en paradižnik. Kaj lahko še več naredim za dobro pico? Po prehojenih približno osmih kilometrih grem na barko, a me med potjo ujame piš vetra, pomešan z dežjem. Na barki zamesim testo za pico, si skuham kavo in počasi je čas za večerjo, mojo težko pričakovano pico. Ob njej spijem še Hinano pivo.



	Sinoči sem spet dobil »delodiš« in se spravil k pisanju. Po ne vem koliko mesecih me je spet prijelo in me drži še v današnjem dnevu. A ker sem ponoči predolgo bedel in pisal nadaljevanje novega romana, sem spal do 10:30. Ko sem ob jutranji kavici spet pisal, da mi ne bi ušla nit zgodbe iz rok, sem ob tem želel narediti še nekaj vode, a sem kaj kmalu imel težave s črpalkami in motorjem, saj se je ena od prirobnic na jermenici odstranila od glavnega dela in povzročila neljubo napako, da je sistem obstal. Ob tem se je zlomil tudi vezni člen med črpalko in motorjem. Kljub pozni uri v Sloveniji sem kontaktiral svojega zastopnika za Rainmana, družbo VesselSpa, ki je tako hitro posredovala besedilo in fotografije v Avstralijo k proizvajalcu sistema, da me je ta že čez dve uri kontaktiral in vprašal, kam naj mi pošlje nov sistem. Najprej sem mislil, da je vse skupaj le šala, a ker že čakam na dele za avtopilota, ki prihajajo iz ZDA, sem jim poslal naslov, kam mi lahko pošljejo paket in maloprej so se odzvali ter poslali potrdilo, da so mi urgentno poslali nov sistem po DHL-pošti in ga kmalu dobim. Hitro sem se zahvalil Gregu Vogelniku iz podjetja Vesselspa, kakor tudi direktorju Rainmana Ronu Schroederju in Jacqui Anderson-Turner, da so se odzvali v 12 urah in rešili moj problem. Marsikdo bi rekel, poskusi popraviti sam ali pa daj nekam na Tahitiju v popravilo, če bo šlo. Ne, tukaj je drugače. Takoj dobiš novega, ker želim, da si zadovoljen! Hvala vam, Rainman! Ne vem, če ima še kdo od jadralcev na tem oceanu takšno podporo. Očitno si Rainman želi le zadovoljne stranke. Star sistem po skupnem dogovoru ostaja še naprej pri meni in ga že oddam, ko bom kje bližje ali pa morda kar v Avstraliji.

	Dan mi je minil v pisanju in večkratnem zapiranju in odpiranju oken, saj je tudi danes nekajkrat deževalo, pihal je veter čez 20 vozlov, kljub vsemu nisem pozabil skočiti dvakrat v vodo. Maloprej pa je naše sidrišče obiskala ogromna manta, škoda le, da sem jo lahko opazoval od daleč; vsaj 100 metrov je bila oddaljena od mene in je nekajkrat skočila iz vode. Nekateri so jo videli čisto od blizu, jo snemali in fotografirali. Čez širino naj bi imela več kot 2 metra in bila je nekaj fascinantnega. Žal jaz fotografij nisem posnel, videl pa sem samo en oddaljen skok, preden se je skrila za eno od sidranih bark. Morda bom imel več sreče prihodnjič. Po prespani noči si zjutraj skuham kavo in jo spijem po ne vem kolikšnem času v kopitu. Sonce je. Sicer še vedno precej piha, a si želim, da tudi to preneha. Dovolj imam tega vetra v zadnjih dneh. Razmišljam, kaj bi počel danes. Najprej moram v trgovino po osnovne stvari za tri dni, saj je jutri tukaj praznik, pojutrišnjem je nedelja, potem je že ponedeljek in ne vem, kakšno bo takrat vreme. Skočim v dingija in se zapeljem naravnost na obalo. Seveda počasi vijugam med čermi in koralnimi glavami. Enkrat s propelerjem motorja skoraj zadenem v eno. Ne vem, če si to znate predstavljati, a koralni grebeni so dolgi po več metrov, koralne glave pa so kamni s koralami, ki štrlijo iz vode ali pa so največkrat le nekaj centimetrov pod vodo. Če sije močno sonce in se žarki s svetlobo odbijajo od vode, jih tudi ne vidiš dobro. No, pa sem na varnem. Potisnem dingija na mivko in ga privežem za najbližje drevo. Grem v trgovino, kjer imajo vsega na pretek. Včeraj je bila tukaj dostavna ladja in danes ni problem za meso, za pakirano slanino, mlečno čokolado … Ja, ravno to si kupim, kajti že dolgo je nisem poskusil. A res ni draga, 200 gramska čokolada z velikimi lešniki stane samo 360 CFP (2,95 EUR). To je edino, kar sem do sedaj videl, da je tukaj zmerno, če že ne poceni. Kupim še ostale stvari, ki so mi potrebne in čeprav imam poln nahrbtnik, grem še malo na sprehod. Rad bi se prijavil še na internet, da si snamem eno datoteko z e-pošte. Pridem do Yacht Servisa in tam spijem sok, nato pa 35 minut čakam, da mi naloži 2,1 Mb veliko datoteko, ki je pravzaprav en račun. Ker mi to nikakor ne uspe, vse skupaj opustim. Doma bi za takšno datoteko potreboval celo desetinko sekunde. Preverim še sledenje delov za avtopilota. Juhu, so že na Novi Zelandiji. Pogledam še za Rainmana, ki je že na Tahitiju. Opala! Ta je pa res ekspresen. Torej bo vse najkasneje v enem tednu tu in lahko bom nadaljeval plovbo. Grem do dingija in se vrnem na barko. Komaj privežem dingija in odložim nahrbtnik, ko mimo mene oz. mimo Indiga plava velik morski pes. Perut je res ogromna in ves čas bolj ali manj cela štrli iz vode. Preden vzamem telefon in začnem snemati, je že kakšnih 5 ali 6 metrov od barke in gre v smeri proti naselju. Ko sem ga zagledal na krmi, je bil komaj dva ali tri metre oddaljen od barke!



	Popoldan samo na hitro skočim v vodo. Saj vem, da ni nevarno, recimo da res ni, ampak vseeno. Oprham se in potem mi spet zadiši delo, saj imam še rdečo nit za pisanje v prstih. Pišem! Pozno kosilo, ki je večerja postala in za sladico bo dovolj ena vrstica čokolade. O, kako je dobra! Komaj čakam ponedeljka, morda mi ostane še kakšna na polici in jo kupim. Še nekaj minut čez polnoč sem pisal, in ko sem končal, sem prebral še nekaj strani knjige in zaspal.

	Zjutraj vstanem, si skuham kavo in že slišim dingija, kako motorira k meni. Vidim ga, Bill je. Skuham še njemu kavo, ki mu je izredno teknila. Malo sva se pogovarjala o problemih, ki jih ima s posadko. Jaz teh problemov na srečo nimam, saj plujem sam in vsaj tu mi je prizaneseno. Ko je odšel, sem na hitro preoblekel posteljnino na postelji, zamenjal brisače v kopalnici, počistil kopalnico, nekaj pojedel in šel v Yacht Service, da vidim, ali je kaj novega s paketi, zato pregledam tracking ter malo ošvrknem počasen internet. Pozneje se odpravim na dolg sprehod. Ura je bila že skoraj poldan, sonce je pripekalo in po štirih dneh vetra in dežja je bil danes peklensko vroč dan. In jaz z nahrbtnikom, v katerem danes ni bilo niti kapljice vode. Pa ravno danes, a ne? Izbiram stranske poti po atolu, zavijam bolj v divjino, stran od naselja. Najprej pridem do pokopališča, notri ne grem, ker nikogar ne iščem in ne poznam, zato naredim samo en posnetek in grem dalje. Pridem do slabše hiše in fotografiram sušilnico kokosovih orehov, iz katerih bo nastala kopra.



	Malo naprej je že tako divje, kot bi prišel v pragozd in se le s težavo prebijam. Pogled se mi ustavi na rastlini, ki jo dobro poznam. Ogromno malih fikusov je tam vzklilo in rastejo eden zraven drugega. Marsikatera slovenska vrtnarija bi jih bila vesela. Sprehodim se še nekaj metrov, nato pa se vrnem. Danes sem naredil kar precej kilometrov, a brez vode. Nekaj dobrega in nekaj slabega za telo. Pridem do dingija, grem na barko, vzamem masko in grem v vodo. Na trupu se je nabrala manjša količina alg, ki se vidi kot vata. Ni kaj, jutri bom očistil en del trupa in krmilni list, preden pot nadaljujem proti Tahitiju. Pa imam spet delo, ki ga nikoli ne zmanjka.

	Zgodnje jutranje bujenje preko mehurja, a ravno pravi čas, da grem še vedno v trdi temi v kokpit in razmišljam, ali bi šel z dingijem na obalo ter preveril, če se morda da kje pogledati finalna nogometna tekma, ki je bila v Sloveniji na sporedu ob petih popoldne. Ker smo tu točno dvanajst ur za Slovenijo, je tu skoraj pet zjutraj. Ne da se mi, ne grem in grem nazaj v posteljo. Mi že kdo pove ali napiše, kakšen je rezultat in kdo je zmagal. Tako velik ljubitelj nogometa pa res nisem, a vseeno, to je svetovna finalna tekma in to ni kar tako.

	Zjutraj se prebudim ob osmi uri in grem takoj na Iridiuma, pogledati, koliko je bil rezultat. Vem, da sem dobil vsaj eno e-sporočilo, in sicer od Matjaža, če ne še od koga drugega. Nič razočaran ob prebranem rezultatu si skuham kavo, kasneje zajtrkujem in potem se lotim luči v kopalnici, ki je že nekajkrat bila v kontaktu, to noč pa je očitno spustila dušo. To je edina neonska luč na barki. Svetila je odlično vseh osem let, z enimi in istimi žarnicami, zdaj pa mislim, da je vlaga tista, ki je načela elektronske dele v notranjosti. Preuredim jo v LED-luč, saj uporabim isto ohišje, le dodam LED-ploščico in zdaj bom potreboval še manj elektrike. No, vse je za nekaj dobro. Popoldne grem na obalo na sprehod in v hitri hoji na soncu, seveda kot vedno brez vode, prehodim 5 km in grem spet nazaj na barko. Kasneje malo zaplavam, da se ohladim, a zdaj brez maske ne grem več v vodo. Pa saj se ne bojim, da bi me morski pes napadel, le boljši občutek je, če vidim, kaj gre proti meni. Vidim nekaj rib, nekaj malih morskih psov in veliko velikih čistilcev. Kasneje si skuham še popoldansko kavo, nato pa preberem nekaj strani knjige. Zvečer ob zvezdah posedim v kokpitu in uživam ob večeru. Naredim si limonado, v katero narežem nekaj kolobarjev svežega in olupljenega ingverja in ob poslušanju glasbe Joa Cockerja, preživim del večera pred spanjem.

	Ponedeljek, dan, v katerem ni nič kaj posebnega. Včasih so dnevi enolični, zvečer pa se zaveš, da je dan šel mimo tebe, da sploh ne veš kdaj. Tako je bilo tudi danes. Zjutraj sem spil kavo s kolegom, prisotna je bila tudi debata o tekoči problematiki, ki so največkrat rezervni deli za barko. Jaz čakam dva paketa, ki ju še ni, kolega mora danes naročiti vodno črpalko za motor, spet nekdo drug čaka nekaj drugega. Eni stojimo, ker ne moremo naprej, drugi zaradi lepot tega raja, spet tretji pa se prestavljajo iz enega sidrišča na drugega. Kasneje odhitim na kopno v trgovino, kupim meso in dobim zadnje tri čokolade. Kupim vse tri, ker so tako dobre in po normalnih cenah. Pridem do dingija in ugotovim, da mi spušča desna tuba, kar se ni zgodilo še nikoli do sedaj. To, da mi leva spušča in da ga moram vsak dan malo napihniti, je že stalnica. Leva mi redno povzroča težave, zdaj pa še desna. Verjetno sem ga pustil preblizu obale in se je zapeljal po vodi do ostrega kamenja in spušča! Kliče po novem, a tega še nekaj časa ne bo. Pridem na barko, grem v vodo, očistim rob barke po eni strani, a očitno bo treba očistiti še trup in krmilni list. Se kar nabirata neka vata od zelenja in morska solata. Popoldan postavim še zaščitno ponjavo čez barko, kajti zelo vroče je in sonce pripeka kot za stavo.



	Spet skočim v dingija in grem na obalo, na isto mesto kot dopoldan, le da tokrat pustim dingija v vodi. Sprehodim se do Yacht Servisa in se priklopim na Wi-Fi. Preverim, ali je s paketi kaj novega, in v tistem trenutku dobim e-pošto, naj jim pošljem dokumentacijo, da je Rainman na Tahitiju v carinskem postopku. Vse potrebno imam shranjeno na telefonu in pošljem. Jutri upam na obdelavo in morda ga še ta teden spravijo do mene. Deli za avtopilota so obstali na Novi Zelandiji. Tako je to, če si daleč od doma. Jutri se nameravam oglasiti še do potapljaškega centra, da se pogovorim z njimi, če bi se lahko peljal z njimi do juga atola, da ne grem s svojo barko. Oni tako ali tako hodijo vsak dan na potapljanje, jaz bi pa šel na samostojno snorkljanje in opazovanje morskih psov. Zvečer je čas za večerjo, tokrat ni zvezd. Vreme se spreminja in ta teden bo zelo spremenljivo, vetrovno in deževno. Šel bi v mesto, ker so se začele nekakšne igre, v katerih tekmujejo tekmovalci iz vseh atolov, a se mi v tej popolni temi res ne ljubi. Bom že kaj drugega počel na barki.

	Jutro je in danes imam čas, zato skočim do potapljaškega centra. Prijazna gospa me sprejme, a žal zna samo francosko, zato mi poišče angleško govorečega fanta in sedem z njim za piknik mizo ter se pogovarjava. Povem mu, da si želim samo prevoz z njihovim hitrim čolnom od tu do juga atola, kar bi seveda plačal. Po moje je to približno 40 minut. Fant mi pove, da na njihov čoln žal ne smem, če se ne bom z njimi potapljal. Kako naj se potapljam z njimi, če nimam certifikata za potapljanje? »Ni problem. Pet dni pa imaš, kar hočeš. En dan zdravniški pregled, drugi dan uvajanje in spoznavanje opreme, potop v vodi do dva metra, nato pa tri dni potopi pod vodstvom in na koncu dobiš certifikat za potapljača. Pred pregledom plačaš tečaj v vrednosti 750 USD, in če zdravniškega pregleda ne opraviš, ti vrnemo 350 USD.« Odlično, podjetni ste, da ni kaj. Žal jaz nisem ovca, ki jo boste ostrigli. Točno 350 USD je stal celoten tečaj na Bonairju, pa nisem šel. Žal se ne počutim sposobnega zaradi zdravja in pač ne grem v globine. Podam mu roko in se mu zahvalim za prijaznost. Vseeno pa ga vprašam, ali morda ve, ali je kje v bližini možno videti morske pse. Pogleda me, se nasmehne in pravi, da ni treba na jug. Le pred deveto uro naj grem do označene čeri, ki jo imam 300 m za barko, naj vržem sidro od dingija kar na čer, in ker je tam tudi greben, se mi ni treba potopiti daleč, morda na 5 do 8 metrov ali pa lahko kar od zgoraj snemam. Tam je največja globina 22 metrov, a do dna mi vsekakor ni treba. Ker so menda morski psi zelo radovedni, bo kateri celo zaplaval do mene. Hvala, bom naredil prav to. Obleko imam, pas z utežmi tudi, nogavice in plavutke. Evo, pa bo. Zahvalim se mu še enkrat in grem. Zelo me moti, ker mi spuščata obe tubi na dingiju. Zato takoj ko pridem na barko, dvignem dingija na premec in se lotim pregleda z gobo in milnico. Na levi tubi v pol ure najdem, kje mi spušča, na desni niti po eni uri ne in obupam. Glavno, da niso krivi ventili, ker imam samo enega v rezervi. Zalepim čoln, pravzaprav zalepim zadnji špic, ki je malo odstopil. Čez tri ure ga napihnem in dam v vodo. Do jutri bom videl, kaj sem naredil. Zvečer si pripravim potapljaško opremo in nato naredim še dobro večerjo. Včeraj sem rekel, da ne bom več jedel kruha, kajti tukajšnje bagete so res dobre in sveže, jaz pa sem najbolj lačen po večerji in to traja vse do spanja. Če nimam kruha, verjetno ne bom več lačen.

	Zjutraj se zbudim že zgodaj, saj bi rad bil pred osmo na koralnem grebenu. Oblečem se, pripravim vse za potapljanje in grem v dingija. Zapeljem se približno 900 metrov daleč, kilogramsko sidro vržem zraven manjše čeri na grebenu in grem v vodo. Po dveh minutah snorkljanja v vodi se ustrašim videnega in zaplavam nazaj na dingija. Dovolj imam tega! Mi je tega res treba? Pa saj jih je v vodi več kot petdeset in ne majhnih, nekateri so večji od dveh metrov. Ste se že kdaj poskusili povzpeti iz vode v 2,30 m velikega/majhnega dingija? Verjetno ne in jaz tudi ne. Iz vode se povzpeti v čolniček je skoraj misija nemogoče. Potreboval sem več kot tri minute, da mi je uspelo. Potem pa sem le pomislil, da če tri minute nisem nič videl okoli sebe, nihče mi ni nič odgriznil, potem mi res nihče nič noče. Naj napišem, da so to črnoperuti morski psi ali reef sharks, ki menda ne napadajo ljudi, če niso ogroženi. Vendar so samo pogled na njih in stereotipi, ki veljajo za morske pse hujši od dejstva, da nam ta ne bo nič naredil. Pogledam še enkrat iz dingija v vodo in morski psi plavajo nedaleč stran, na nekaj metrov oddaljenosti. Grem nazaj v vodo, zaplavam po površini, fotografiram in čez čas me želja le potegne po globini in bližini. Lepše in boljše bodo fotografije, tudi kak video bi rad posnel. In tako sem se potopil do globine 5 ali 6 metrov. Tokrat me občutek prevara in se potopim malo dlje, morda na 7 ali celo na 8 metrov. Žal mi je, da nisem dal še kakšen kilogram uteži več na pas, saj bi se tako lažje potopil. Obleka me preveč zadržuje. Čudovito je bilo, žal mi je le, da ne zmorem dlje zadržati zraka. Res je fascinantno! Noben morski pes ti nič ne naredi, kakšen zaplava proti tebi in se hitro umakne. Vedno bolj in bolj sem pogumen. Naredim nekaj posnetkov, posnamem nekaj filmčkov in slaba šolska ura v vodi hitro mine. Pljuča me že bolijo od vdiha in zadrževanja zraka. Ne vem, kolikokrat sem se potopil, zadržal zrak in se vrnil po zrak. Vse to človeka utrudi. Ko doživiš nekaj takšnega od daleč, potem pa skoraj od blizu, »face to face« z morskimi psi, je naslednji korak v možganih: »Kaj bi dal, da bi se ga lahko dotaknil!« No, tega verjetno ne bom nikoli dočakal. Zaenkrat sem si dokazal, da marsikaj zmorem in se ničesar ne bojim. No ja, malo, tisti prvi trenutek sem se jih res bal. Ves vesel se dvignem nazaj v dingija, spravim fotoaparat, da mi ne pade v globino, snamem masko, iz katere se ulije nekaj krvi. A mi je bilo treba iti tako globoko? Malo me je zaskrbelo, iz nosa res ne krvavim vsak dan. Še sreča, da je stekla v dingija ne v morje. Morski psi imajo radi kri, čeprav menda ne človeško.



	Grem na barko, pogledam v razne knjige … Nič nimam napisanega o tem. Kontaktiram Mareta na Unije in ta me potolaži. »Pač ti je počila kakšna žilica, nič hudega. Če bi krvavel iz ušesa, bi bilo bolj vprašljivo.« Strokovnjak že ve. Hvala, Mare! Kasneje pogledam na fotografije, povečane na računalniku, in vse posnete filmčke ter pri zadnjem filmčku vidim, da sem imel kri že takrat pri zadnjem vzpenjanju v maski. Sem pa izredno zadovoljen nad fotoaparatom. Zdi se mi, da dela neverjetno dobre posnetke za tako malo denarja. Škoda le, ker baterije ne zdržijo dlje. Vse se dobro vidi in s sabo odnesem spomin za vedno. Ne plavaš vsak dan z morskimi psi. Tu, na tem atolu, jih je ogromno, na stotine, sploh na južnem delu. Pravzaprav plavajo vsak dan okoli nas in naših bark. Počasi se jih že navadiš in niti ne zmeniš več zanje. Če bi plaval tu kakšen beli morski pes, potem bi bilo vse drugače.



	Črnoplavuti morski pes zraste okoli dveh metrov dolžine in se zadržuje na koralnih grebenih. V večini primerov je ribe, glavonožce in rake. Včasih išče hrano tudi v plitvi vodi ob obali. V večini primerov ne napada ljudi, razen če se počuti ogroženega, za kar je tudi več dokazov. Najbolj jih k agresiji privlači kri in takrat se obnaša nepredvidljivo. Je izredno hiter plavalec in v večini primerov se zadržuje v večjih skupinah.

	Ker sem bil zjutraj zgoden, si šele sedaj naredim nekaj za jesti, nato grem na obalo. Spet moram preveriti, kje so rezervni deli za barko. Tam ugotovim, da so že bližje in so na poti na Tahiti. Če bo šlo tako naprej, bom še en teden vedril tukaj. Spotoma grem še v trgovino, saj sem zadnjič videl, da imajo precej »O« gumijastih tesnil. Najdem pravega, kupim tri, za vsak tank po enega. Dan mineva in danes bom šel prej v posteljo, čeprav malo s strahom, saj me boli glava.

	Zjutraj se prebudim v lepo in sončno jutro. S strahom pogledam po posteljnini, če so kje sledi krvi; ker jih ni, grem v kopalnico. Dobro sem se naspal, glava me ne boli več in vse je v najboljšem redu. Upam, da bo v najboljšem redu tudi internet. Danes bi že moralo biti kaj otipljivega z mojima paketoma, ki ju čakam. A najprej grem na kopno. Včeraj sem izvedel, da je malo naprej od naselja vrtnarija, sicer majhna, a da imajo zelenjavo cenejšo kot v trgovinah, saj ta zelenjava ne pride z ladjo s Tahitija. Moram pa biti res zgodaj tam, in ker jaz danes vsekakor nisem, je vprašanje, če bom še sploh kaj dobil. Do te vrtnarije se kar precej nahodim, saj je kakšna dva in pol kilometra stran od priveza, kjer puščam dingija. Najdem domačo hišo z dvema večjima rastlinjakoma. Zelenjavo vzgaja par iz Nemčije, ki se je sem preselil pred leti. Danes je mami ostalo nekaj manjših glav zelja, nekaj ogromnih korenčkov, nekaj na pol zrelega paradižnika in nekaj kosov bele podolgovate repe. Ker je cena zelenjave vsaj enkrat nižja kot v trgovinah, kupim tri manjše glave zelja, nekaj korenja in repe, paradižnika se ne dotaknem. Ponuja mi tudi zeleno solato, a te ne vzamem, kajti samo za pranje solate porabim ogromno vode. Ves vesel grem še na internet. Po e-pošti prejmem precej visok račun dostavne službe DHL za mojega Rainmana. Račun vsebuje plačilo neke takse (davka), prevoza z malim letalom do atola, delo za računalnikom in še marsikaj drugega. Povežem se s tovarno Rainman in zdaj oni to rešujejo, čeprav mi je šef Yacht Servisa rekel, naj plačam, ker ne bodo popustili niti milimetra. Tako pač tukaj delujejo, zato mi svetuje, naj se tega navadim. No, vseeno do jutri počakam, morda pa se kaj premakne. Kasneje še srečam Norvežane in gremo na sok, saj je za pivo še prezgodaj. Malo se pogovarjamo, ugotavljamo, da bo treba iti na Tahiti, če bi še kdo od nas rad videl plese in ostale zadeve iz kulture domorodcev. Pokažem jim informacije za dobro sidranje na jugu otoka, ki ga mi je poslala Vesna, enega s severa pa mi je poslal Borut. Bomo videli, kako se bomo odločili. Nihče pa ne gre v marino, saj je predraga. Marine sicer nisem videl že od takrat, ko sem šel na pot. Potem grem na barko, a je kar precej vetra in počasi me tudi val zaliva. Ni kaj, tube na dingiju so premajhne, zato se ta trenutno bolj obnaša kot splav. Sonce so zakrili oblaki in verjetno bo tudi danes padal dež. Pridem na barko in vidim, da na komandni plošči sveti rdeča luč. Pogledam, kaj je narobe, in ugotovim, da mi solarni paneli ne polnijo preko regulatorja. Preverim in ugotovim, da je regulator izpustil dušo. Bravo! Do Tahitija ne bo novega. Škoda. Vseeno zvežem kable direktno preko elektro sponk, saj čez dan ne morejo napolniti akumulatorjev; če bo že potrebno, izklopim kontakt. Zvečer dobim obisk s sosednje barke; kapetan je prinesel pivo, ker je dobil po pošti s Tahitija vodno črpalko za motor in bo še ta teden lahko nadaljeval pot. Evo, pa je veselje pri hiši. Vsaj pri nekaterih, seveda. Vetrovno je, barka se malo guga, a ni tako »rolly«, da ne bi bilo prijetno. Zato se po jutranjem kopanju uredim in preverim e-pošto. Čaka me kar nekaj sporočil. In ja, včasih te obišče tudi sonce, ko ga ni na nebu.



	No, pa gremo po vrsti: zunaj je zagotovo sonce, kako pa bi bilo drugače. Ta veter je samo prehodnega značaja in bo že v nedeljo potihnil. Spet napihujem dingija, saj mi kljub lepljenju spušča, ko prideta na barko Bill in David. Prišla sta na kavo, vmes pa me povabita na današnji svečani dogodek, ki se dogaja v enem od lokalov na Fakaravi. Menda je tak glasbeni dogodek samo enkrat na leto, in to je menda danes. Prav, potem pa grem! Malo še poklepetamo, in ko odideta, moram poiskati nadomestne dele. Odpravim se torej na obalo, da poiščem Wi-Fi. Pridem na obalo, privežem dingija. Okoli mene se sučejo štirje veliki morski psi. Vzamem telefon, da bi jih fotografiral, ko iz bližnjega bistroja žena lastnika prinese nekaj kosti tune in jih vrže v vodo. Ne morem verjeti, kaj naredijo te skoraj dvometrske zveri. Čeprav je tu voda globoka morda samo 70 cm, se te pošasti prerivajo ter odrivajo za teh kilogram obranih, a še vedno po ribi dišečih kosti. Voda v trenutku postane kalna od mivke, mrcine se malodane stepejo med sabo, jaz pa snemam s telefonom, kaj se dogaja. Očitno so tudi živali podobne ljudem, kajti današnja slika me nekako spominja na ljudi in gnečo v času razprodaj.



	Od nekod pride še peta mrcina, a vidi, da tu nima česa iskati in gre dalje. No, tudi sam moram naprej, teh morskih psov sem se tudi že sam nagledal več kot dovolj in zadnje čase me vedno manj ganejo. Priklopim se na internet, nič kaj dobrega mi ne kaže. Vsa pošta še stoji na Tahitiju in se ne premakne do mene. Moram jih poklicati ali pa jim pošljem e-pošto. Poklepetam še s šefom Yacht Servisa in potem grem nazaj na barko. Spijem kavo in kmalu bo ura šest, ko bom moral iti na zabavo. Točno ob uri so prišli kolegi pome in z večjim dingijem smo se odpeljali do lesenega dingi pontona, ki je namenjen za goste lokala Fakarava Grill. Poiščemo si večjo mizo, saj nas je kar nekaj. Zaradi rezervacij je bilo večjo mizo težko dobiti, zato z ene večjih odlepim rezervacijski listek in ga nalepim na našo, malo manjšo. Sedemo za mizo in naročimo pijačo, pivo. Čez nekaj časa napovedovalec pove, da bo danes poseben večer, saj bodo nastopali posamezniki in družine iz bark, ki se ukvarjajo z glasbo; seveda bo nastopil tudi kak domačin, če se bo prijavil. Napovedovalec je Phil, ki si z glasbo služi denar, zato ima kar na barki vso možno prenosno »feršterkerijo« in seveda dve kitari ter mikrofone. Danes z njim nastopa tudi domačin Francoz, ki ima farmo za vzgojo biserov; ta bo igral na doma prirejenem kontrabasu. Nastopilo je kar nekaj ljudi, od tega je bila najbolj fascinantna sedemčlanska družina, ki je v glavnem prepevala in igrala pesmi iz južne Amerike (Peru, Ekvador ...). Poznalo se je, da sta oče in mama študirana glasbenika in igrata več instrumentov. Vse pa je presenetila domačinka, deklica, stara 13 let, ki je s svojim ukulele odigrala čudovite pesmi in s fascinantnim glasom odpela nekaj avtohtonih pesmi ter zasenčila vse nastopajoče. Seveda smo si naročili tudi večerjo in še kakšno pivo, kajti Phil je kot organizator uredil tudi 20 % popust na vse naročeno, saj je vedel, da bo prišlo več kot 100 ljudi z bark. Prišli so tudi domačini in restavracija je bila nabito polna. Z očmi sem iskal vse domačinke, ki bi imele rožo za levim ušesom, no, na koncu pa sem dobil eno, ki je imela cel venček na glavi.

	Naslednje jutro sem preživel sam na barki, saj so se nekateri zabavali še na svojih barkah in odšli k poznemu počitku. Okoli poldneva odidem na kopno, poiščem internet, čeprav vem, da danes zaradi vikenda pošiljke ne potujejo. Sprehodim se in se čez dobro uro in pol vrnem prepoten na barko. Danes je na sidrišču vse mirno. Verjetno je marsikatera glava težka in boleča še od včerajšnjega večera. Kasneje se pride še posloviti kapetan SY Cjucita, saj odhajajo na drug atol. Jutri za njim gredo še Norvežani in prijazni Francozi. Zvečer si pripravim večerjo, in ker se je veter malo umiril, si bom pogledal kakšen film v kokpitu in seveda šel malo prej spat, da nadomestim zamujeno prejšnjo noč.

	Nedelja. Zbudim se bolj pozno, vseeno malo poležim in berem knjigo. Kmalu me vseeno nekdo kliče in pridem v kokpit. Norvežani gredo do Tahitija in so se prišli poslovit. Sedimo v kokpitu in se pogovarjamo, nočejo kave, nočejo soka, le voda jim spet danes odgovarja. Kasneje le gredo. Opoldne, ko je plima najvišja, bi radi zdrsnili čez prehod atola. Jaz se lotim svojega dingija in ga napihnem do trdega, potem pa skočim v vodo. Že prej sem potegnil motor z njega, zdaj pa gledam, kje se bodo prikazali mehurčki zraka. Kar nekajkrat ga obrnem, preden na obeh tubah najdem poškodovana mesta. Čoln je star že nekaj let in spušča na tovarniško lepljenih spojih, kar pomeni, da se bo to nadaljevalo. Potrebno bo nabaviti novega. Ker niti slučajno ne vem, kje bi dobil drugega, tega vseeno zalepim, pripravim vse, kot moram, potem ga še operem z gobico in Cif-om, tako da je res videti kot nov. Lotim se še pokrova motorja, ga očistim in spoliram, tudi ta je zdaj lep. Jutri čoln napihnem do konca in upam, da bo še nekaj časa držal in mi dobro služil.

	Pozno popoldan je prišel k meni eden od članov švedske jadrnice, ki sem mu včeraj na zabavi obljubil, da preverim, ali imam 2 mm debelo gumo za tesnilo. Žal tokrat nisem imel želenega, zato se bodo morali zadovoljiti z nekakšno improvizacijo na svoji barki. Želel sem jim pomagati, a vsega tudi jaz nimam. Včasih se moram tudi sam tako znajti in poiskati kakšno zadevo na kateri drugi barki. Še sreča, da si radi pomagamo. Ker sem popravljal dingija, nisem mogel na obalo in na sprehod, zato bom šel jutri. Odločil sem se, da jutri pokličem vse hitre pošte, ki imajo moje pakete na Tahitiju, da vidim, zakaj se zadržujejo; zaradi carine, ki je ne bi smelo biti, saj je plovilo v tranzitu, ali morda česa drugega. Dovolj imam tega čakanja, ki počasi najeda živce. Sredi noči me zbudita močan dež in veter. Zaprem vsa okna, žal že skoraj malo prepozno, a vseeno bolje, da sem dobil skozi okno nekaj sladke kot slane vode. Barka kljubuje močnemu vetru in prvič slišim verigo, ki drsa po dnu, verjetno po kakšnih ostankih koralnega grebena. Morda se celo prvič vprašam, ali bom sploh dobil verigo ven, brez pomoči potapljačev. Najprej bom počakal, da vidim, kaj bo, potem pa bom o tem razmišljal. Ker sem se prebudil, sem še nekaj časa bral knjigo, nato pa sem zaspal do jutra.

	Zjutraj sem se odločil, da grem v trgovino po nekaj deset litrov vode, kajti primanjkuje mi je za pitje in tudi oba tanka za kuhanje, pomivanje posode, tuširanje in umivanje se počasi praznita. Ko prejmem nov desolinizator, mi tega več ne bo treba početi. Vse to pripeljem na barko z dingijem, ki mu ena tuba še vedno spušča, druga pa se mi zdi, da drži in je včerajšnje lepljenje delno obrodilo sadove. Takoj se lotim iskanja še ene luknje in jo takoj tudi najdem, saj se je odlepil pas ob tovarniškem lepljenju le deset centimetrov stran, kjer sem včeraj krpal dingija. Upam, da bo sedaj držalo. Po treh urah, ko se je lepilo posušilo, sem ga za vsak primer še prelepil s sivim lepilnim trakom, nato pa sem z njim odplul na testno plovbo na obalo. Na edini cesti na atolu je precej ljudi, saj je na Fakaravo zaplula manjša potniška križarka (približno 1500 ljudi). Prav presenečen sem bil, ko sem jo videl sidrano blizu našega sidrišča, potnike pa so prevažali na kopno kar v reševalnih čolnih, kot je to v navadi povsod, kjer ladja nima dostopa ali pomola za privez. Sprehodim se do Yacht Servica in imajo zaprto. Kako pa to? Končno med množico že zalepljenih papirjev, reklam in lističev vidim, da so napisali obvestilo, da so na obali – Portu, kjer verjetno posojajo kolesa potnikom s križarke. Seveda, denar se jemlje tam, kjer se ga da pobrati. Sprehodim se še do Porta skozi celo naselje in nekje na sredini, skoraj tam, kjer imam jaz sidrano barko, skoraj ob obali vidim plavati približno dva metra velikega morskega psa. Plava v nizki vodi, ne vem če ima dober meter globine. Zasledujem ga in opazujem, vmes posnamem kakšen video in potem vidim, kako gre proti mamici z otrokom, ki se brezskrbno kopata v kristalno čisti vodi. Turisti s križarke, ki tudi opazujejo vse to dogajanje, vpijejo, mahajo in žvižgajo, kot bi želeli mamico obvestiti o prihajajoči nevarnosti. Kakšnih pet do sedem metrov pred njima pa se »psina« obrne in zaplava bližje nam, tako da smo ga lahko videli v celi dolžini. Potem se obrne in zaplava naravnost v globoko vodo. Vedel sem, da jima nič ne bo naredil, zato sem bil ves čas tiho in sem samo snemal.



	Na obali je velika gneča, prvič vidim stojnice, domačini prodajajo ogrlice iz školjk, lastnik farme biserov si postavi lepo stojnico in prodaja izdelke, na katerih so nanizani črni in nekaj belih biserov, naslednjo stojnico ima lastnik Yacht Servisa, a je tam samo delavec, kajti očitno sta lastnika zasedena z vožnjo kombija. Lastnik farme biserov me za jutrišnji dan povabi na farmo biserov in v njegovo delavnico. Seveda mu z veseljem obljubim, da pridem, in za jutri imam že spet lep dan, dokler ne dočakam paketov. Vrnem se nazaj na barko, tokrat se mi zdi, da tube na dingiju držijo. No, vsaj ena dobra stvar danes. Do večera je dobra ura in si nadenem masko in plavutke, v roko vzamem plastično lopatico in grem za kakšno uro v vodo drgnit barko, da jo rešim brade in alg, ki so se nabrale v teh treh tednih, odkar sem tu. Večer mi mineva v branju knjige in prijetno utrujen po dolgem času zaspim pred polnočjo.

	Ob šesti uri zjutraj se prebudim, saj sem ob sedmih že zmenjen, da me delavec s farme biserov pobere in zapelje do farme, ki je kakšnih 9 km oddaljena od mesta. Pogledam in potipam dingija. Tube niso tako mehke, a še vedno spušča. Očitno je veliko bolje kot prej, zato sem se v sebi nasmehnil, kajti dober občutek je, če ni treba s sabo nositi tlačilke. Vseeno ga zdaj še napolnim z zrakom in grem na obalo. Priplujem po najkrajši poti do obale in sosedovi psi več ne lajajo, očitno so se že navadili name in me že poznajo po zvoku motorja. Privežem dingija in počakam na prevoz. Nisem nič kaj dolgo čakal, ko se pripelje star kamionet, ki je moj prevoz. Pauali je moj današnji voznik in je delavec na farmi biserov. Pripeljeva se do farme, ki sem si jo malo drugače zamislil in najprej mi šef, katerega ime sem pozabil, razkaže delavnico, nato pa butik, kjer prodajajo izdelke ali pa same bisere. Pokaže mi, kako se biseri gojijo in mi pove, kako jih oplodijo. V posodici ima nekaj biserov z napako in mi enega podari. Zahvalim se mu in ga prosim, če mi lahko še enega proda in zavrta vanj luknji, da ju bom nanizal na ogrlico za vratom in bom tako imel spomin nanj in Fakaravo. V dva bisera mi zavrta luknjo in mi ne dovoli plačila. Ko si vse ogledam, ga želim povabiti na pivo ali na malico, pa se izgovori s pomanjkanjem časa.



	Sam se odločim, da grem nazaj peš in se zahvalim za gostoljubje ter za predstavitev o črnih biserih. Komaj pridem do Yacht Servica, zagledam od daleč veliko gnečo. Vsaj deset ljudi sedi na verandi in vsi imajo v rokah telefone, tablice, prenosne računalnike ipd. Torej bo povezava spet zelo počasna. Vseeno najdem prostor in pobrskam po sledljivosti paketa. Ne morem verjeti, a še vedno so na istem mestu, kot so bili včeraj in predvčerajšnjim. Pogovorim se z Aldricom in ta pravi, da počakava še dva dni, potem pa bova videla. A jaz ne vem več, kaj naj čakam. Na čudež? In kaj bom potem čez dva dni videl? Očitno tudi tukaj zadeve ne tečejo, kot bi morale. »Spihati moram ventile na živcih«, zato grem po edini cesti na sprehod. Kljub vročemu soncu, hodim kar nekaj kilometrov proti jugu, morda tri in pol, štiri kilometre, nato se obrnem in grem ob morju. Naj napišem za boljši občutek ali razlago, da atol ni otok, je kot obroč, ki je na eni strani prekinjen in ta prekinitev je vhod vanj. Obroč je širok različno, ta na Fakaravi je širok nekje med 150 do 350 metri in iz vode gleda le dober meter nekje meter in pol. Ko pogledam vso to modrino neba in morja, visoke palme, vso to lepoto in skladnost barv … Ko začutim močno sonce in toplino … Ja, temu se reče Raj! In če res kje obstaja, potem sem jaz trenutno tukaj.



	Ni čudno, da ga je Unesco vzel pod svoje okrilje in ga zaščitil. Sedem na večje deblo in razmišljam … Dolga je že moja pot. Če jo pogledam in sledim po zemljevidu, se moram s prstom kar nekajkrat prestaviti, da pridem iz Poreča do Fakarave. Kar nekaj lepega in hudega sem že prestal. In spet se spomnim paketov. Spet si rečem: če sem vse prestal, bom še to. Ob obali hodim bos in se nikakor ne morem nagledati lepot. Naletim na enega znanih resortov in občudujem apartmajske hiše, plažo, pomol … Ta lepota te fascinira. Fotografiram in naredim nekaj čudovitih posnetkov. Malo naprej stoji velika zasebna hiša, ki se bohoti v bujnem zelenju. Vidim palme, listavce in iglavce. Vse v enem, vse v eni zeleni barvi, le tisoč odtenkov se najde, od svetlo do temno zelene. Hiša pa bela, pritlična, le na meter visokih stebrih stoji, da je takrat, ko se morje razpeni, ne poplavi. Noro! Po osmih kilometrih pridem utrujen na barko, spijem malo vode in čas je za malico. Danes bo na jedilniku pomaranča. Spet grem v vodo, zaplavam in se kasneje oprham, si umijem glavo in sedem v kokpit na toplo sonce.



	Kavo bi! Skuham si jo. Moja kava je še vedno posladkana s tremi piškotki in ob pitju kave rad berem knjigo. Dvignem pogled s knjige in se zagledam v to prekrasno modrino. Mir, tišina, morda celo Raj… Kasneje dobim sporočilo: »Na trackingu ni sprememb. Žal!« Dopoldan se lotim dela, ki ga odlašam že nekaj časa. Odstraniti moram zvočnike iz komandne konzole, saj so tako zarjaveli od soli, da spuščajo korozijo po konzoli in po tleh, tako da je to že tako grdo videti, da včasih pogledam stran in rečem: »Vem, jutri bom.« Končno je prišel »ta jutri«. Odvijačim najprej en zvočnik in ker so to »marine« zvočniki, je to še bolj zlepljeno in zavarovano proti vdoru vode. A voda vseeno pride noter, in ko se to enkrat zgodi, zvočniku ni več pomoči. Nekako ga le oddvojim od okrasne bele plastike, ki jo moram privijačiti nazaj, da mi ne bo na konzoli zijala velika luknja. Vse uredim, očistim, spoliram, zdaj še samo zapolnim luknjo, kjer je bil zvočnik, da mi voda ne bo tekla v notranjost barke. Končam delo in sedaj je tudi vse lepo za videti, snežno belo. Skočim v dingija, ki se čez noč začuda ni preveč ispraznil. Brez da bi ga napihoval, se odpeljem na obalo. Poiščem Wi-Fi. Danes ni tukaj niti lastnikov, a internet vseeno dela in pogledam na aplikacijo za sledenje paketa. Spet isto kot včeraj! Ravno odhajam, ko pride šef. Vprašam ga, če bi bil tako dober in bi poklical na Tahiti, ker zna francosko, in bi se pogovoril z njimi. Pravi, naj uživam v raju in naj počakam do jutri. Jutri si bo vzel čas zame. Skoraj malo užaljen in jezen grem od tam proti pošti, kjer bom prosil uslužbence, da naredijo poizvednico za paket, saj tako pa tudi ne more biti. Pridem do pošte, počakam na vrsto, vprašam, kdo zna angleško, in začnem pripovedovati svojo zgodbo. Gospa me gleda, nato pa pogleda v računalnik ter me prosi za potni list in številko paketa. Pogleda še enkrat v računalnik, gre do poštnih predalov podjetij in iz predala Y.S. potegne večjo oblazinjeno kuverto. Mojo kuverto, ki jo čakam že ne vem koliko časa! Vroči mi potrdilo v podpis, se mi nasmehne in pravi, da lahko grem. Vprašam jo, koliko časa je paket že tu. Odgovori mi, da ga je 18. 7. pregledala carina na Tahitiju in ga še isti dan poslala sem. V tukajšnji poštni predal je bil vložen 20. 7. Če ga še dva dni ne bi dvignil, bi šel za 8 dni nazaj na Tahiti, in če ne bi bilo poizvedbe zanj, bi ga vrnili pošiljatelju v ZDA. No, samo tega bi še bilo treba! Pove mi še, da je ta poslovalnica direktna poslovna enota Francoske Polinezije in ameriški tracker ne ve, kdaj je pošiljka na zadnji lokaciji. Saj ne vem, če je to res, ampak očitno je, ker mi je sledenje še vedno pokazalo, da je pošiljka na Tahitiju. V enem samem trenutku sem bil jezen, potrt, besen, srečen in še kaj drugega. Ne vem, a najraje bi šel na Y. S. in šefu napel nekaj balkanskih, a po drugi strani mi razum pravi, naj grem raje na barko, preštejem do 825 in se umirim. Tako sem tudi naredil, šel na barko, namesto štetja sem se vrgel v delo, odprl paket, vstavil nove dele, zmontiral, naredil prvi električni in mehanski test, potem zmontiral avtopilota v luknji na krmi in nato še enkrat vse preizkusil pod obremenitvijo krmila. Po dveh urah dela za enkrat vse funkcionira namenu in kaže, da bo vse v redu.



	Ko vse pospravim, si skuham pozno kavo, pristavim še za večerjo ter pišem blog. Preveriti moram še vreme. Če bo vse v redu, jutri okoli poldneva, ko je tukaj plima najvišja, dvignem sidro in odplujem iz atola ter odjadram proti Tahitiju. Poiskati moram drug paket, ki ga je zadržala tahitijska carina, in tudi tam urediti stvari. Tudi ta paket z novim desolinizatorjem potrebujem. Žal mi je, da ne morem obiskati še dveh atolov, ki ju imam označena, Apataki in Rangiroa. Očitno ju bom moral obiskati kdaj drugič. Ampak zvečer pa bo na Indigu Hinano beer de luxe party, pa tudi če sem sam!

	Zjutraj se zbudim pred sedmo uro. Kar nekaj stvari moram postoriti, preden se okoli poldneva odpravim s sidrišča. Potem grem na obalo, ker me čaka kar dolg sprehod do odlagališča smeti. Lahko bi se zapeljal z dingijem do porta, nato odložil smeti, pa se spet zapeljal višje, a potem ne bi hodil in ne bi naredil ničesar dobrega zase. Odložim smeti, nato grem še v trgovino, a nimajo ne kruha, ne jajc, ne salam, ne paradižnika. Danes nimajo ničesar. Pa nič! Odpravim se do Yacht Servisa, da še enkrat preverim vreme in se pomenim z Aldricom, koliko mu dolgujem za vse usluge, ki mi jih je opravil. Ko pa mu še povem, da sem včeraj prejel paket, pa mislim, da ne bom samo jaz jezen. Točno tako je bilo in tako sta bila oba razočarana, ker se mi je to zgodilo, da sem na trenutek pomislil, da bi najraje ona dva plačala meni. Konec dober, vse dobro! Ostali smo že dobri znanci in res jima je hudo. Grem na barko, pospravim in ob 12. Uri dvignem sidro. Sicer malo s strahom, kajti bal sem se, da se bo veriga zataknila za kakšno manjšo koralno glavo. A spet je bilo vse v redu in odrinem s sidrišča. Po dobrih šestih miljah pridem do izhoda iz atola in tukaj se začuti tok. Čeprav je skoraj najvišja plima, je mešanje toka in valov tako močno, da s polnimi jadri in 2000 obrati na motorju dosegam komaj 2,2 vozla. Končno se le prebijem skozi teh 400 metrov krizne situacije in že sem spet v oceanu. Moj naslednji cilj je Tahiti, ki ga nameravam doseči v dveh dneh in dveh nočeh. Do tja je približno 260 NM plovbe, in čeprav me bodo kar nekaj poti spremljali dež in nevihte, se jadranja vseeno veselim.

	In še kratka življenjska zgodba o uspehu francoske družine. Kot jaz in vsi drugi jadralci sta se Stephanie in Aldric pred leti odločila, da bosta jadrala po svetu. Z jadrnico sta pred štirimi leti priplula na atol Fakarava in takoj jima je bil všeč. Ponavadi so na otokih ali atolih ostali vedno kakšen teden. Tu pa je starejša hči zbolela in so ostali mesec in pol. Otroka, takrat stara 6 in 4 let, sta si takoj našla družbo med otroki drugih jadralcev ter domačinov. Po nekajdnevnem bivanju sta starša želela oprati perilo, pa ni bilo pralnice. Torej bo treba drgniti na roke. Kasneje so želeli na izlet in na ogled atola s kolesi, a teh se ni dalo izposoditi. Takrat je bila tam samo ena trgovina in ena manjša prodajalna, ki je obratovala le občasno. Ker sta iz Francije, jima je znanje tega jezika dobrodošlo, saj sta se lahko pogovarjala z domačini in drugimi jadralci. Menda je Stephanie malo bolj podjetna in je vprašala moža, kaj če ostanejo tukaj za nekaj časa, otroka bi lahko tukaj hodila v šolo, ona dva pa odpreta servis za jadralce. Tako sta takrat najela hišo, na Tahitiju kupila en pralni stroj in začela posojati kolesa, ki sta jih tudi kupila in jih na začetku imela 17. Pravzaprav sploh ni bilo nekega velikega denarnega vložka, a že na začetku se jima je dobro začelo. Čeprav je internet počasen, sta ga jadralcem dajala zastonj, če so prišli posedet na njihovo verando. Tu lahko še danes dobiš pločevinko kokakole ali 3 dcl soka za 2 EUR. Seveda so ljudje radi spili kakšno pijačo, medtem ko so brskali po internetu. Kasneje sta v ponudbo dodala še čaj in kavo. Domačini jima nosijo v prodajo jajca in domačo zelenjavo, zato še kakšen frank zaslužita tudi od tega. Glavna dejavnost pa jima je še vedno pranje perila, ki ga tudi posušita in zložita. Danes imata več pralnih in sušilnih strojev. Prav tako imata danes 50 navadnih, nekaj otroških in 12 električnih koles, ki so vse bolj popularni med uporabniki njunih storitev. Kupila sta si tudi dva osemsedežna kombija, ki ju imata za transfer oseb z letališča ali na letališče, za izlete po atolu in še kaj. En kombi imata še za transport koles in ostale opreme. Aldric je zelo uslužen, zato se rad pošali, a poskuša urediti vse, kar je v njegovi moči. Tako lahko pri njem napolniš male jeklenke gospodinjskega plina, lahko dobiš gorivo za dingija, saj tukaj ni bencinske črpalke. Pomagata najti tudi kakšne rezervne dele za barko, kot sem to potreboval jaz in dajeta svoj naslov za dostavo le teh. Ko sem ju vprašal, ali sta zadovoljna, pravita, da sta še preveč, da delo dobro teče, da o tako velikem zaslužku niti sanjala nista. Zdaj imata dela že preveč in zaposlila sta prvega delavca, ki se ukvarja s kolesi. Ko sem ju vprašal, če bosta ostala na Fakaravi za vedno, sta se spogledala in Aldric mi je rekel kot vedno: »Kaj pa manjka temu raju? Ostani še ti, ti povem, kaj še tu manjka, za vse je delo, ki si delati želijo!« Prav imata, tukaj je res raj, in če za to dobita še dobro plačilo, potem je življenje res rajsko!

	Napoved je bila pravilna. Veliko je bilo dežja in v zadnjih štiriindvajsetih urah me je sedemkrat »pralo«. Dokler je bilo še svetlo, sem lahko po prihajajočem temnem oblaku kakor tudi po hladnem in močnejšem vetru tudi sam napovedal približujočo se nevihto ali »squall«. Tu se nimaš kam umakniti ali sidrati in kasneje nadaljevati pot. Kar te doleti, te doleti. Zvečer sem začutil, da prihaja nevihta po močnejšem vetru, ki se je pojavil od nikoder. Sam ne vem, kolikokrat sem krajšal jadra, pa jih spet po nevihti raztegnil. Na koncu, ko so me že bolele roke ter pekle dlani, sem se spomnil, da imam na barki vsaj tri ali štiri pare rokavic. A zdaj je že prepozno. Nič mi ne koristi, kaj je v barki, če nimam tega, ko to potrebujem, na rokah.



	Danes popoldne še posije sonce in tudi veter se precej umiri. Če sem prej imel nek konstanten veter med 11 in 14 vozli, je popoldan padel na 4 vozle. Ni kaj, pospravim jadra in prižgem motor, očitno bo treba ta brezvetrni žep premotorirati. V prvih 24 urah, torej do poldneva, sem preplul točno 132 NM, kar je polovica poti. Z izkupičkom preplutih milj sem zadovoljen, ne vem pa, kako bo z drugo polovico. Sicer se veter pokaže občasno, a še vedno premalo, komaj 6 do 7 vozlov ga je. Ker se je zaradi pomanjkanja vetra tudi morje umirilo, bo zato kuhanje poznega kosila toliko prijetnejše. Še vedno razmišljam, kaj bom dal v lonec, a verjetno se bom lotil čiščenja hladilnika in bo nastala kakšna mineštra. Včerajšnja noč je bila temna zaradi črnih oblakov, zato upam, da bo današnja bolj svetla, in ker je že bil lunin mrk daleč stran od mene, pomeni, da moje lune nihče ne bo prekrival. Tudi jadranje je tako v svetli noči vsaj malo bolj prijetno. Moje počutje je še vedno v redu, saj funkcionira vse, kot mora. Če sem se še včeraj malo bal, kako bo delal avtopilot, sem ga danes že odmislil. No ja, avtopilota sem prvič v življenju razstavil, a očitno sem ga tudi pravilno sestavil. Kdor zna, pač zna ali pa je to samo začetniška sreča. Kdo ve, glavno je, da dela!

	Noč je bila spet mirna, čeprav res ne vem, od kod in ne od kod sta se dva pogovarjala po VHF-kanalu 16. Ladje, barke ali ribiškega čolna pa od nikjer. Niti AIS ni nič odkril, onadva pa sta veselo po francosko čvekala vsaj 10 minut. Pomislil sem, da so 80 NM stran od Tahitija na odprtem morju ribiči, zato sem bil to noč še bolj pozoren, da ne bi zaspal za nekaj ur skupaj. Problem je bil tudi veter, ki ga je po dveh urah zmanjkalo in je padel spet na 5 vozlov. Zato sem plul na motor. Tistega malo vetra, ki se ga je uprlo v glavno jadro, je le malo pripomoglo, da sem spet plul slabih 6 vozlov. Ob peti uri zjutraj sem prvič zagledal luči na otoku, ob šestih, ko se je začelo daniti, pa sem imel še samo pet milj do njega. Plul sem seveda še nekaj časa ob njem, saj sem jaz prišel bolj iz SV, moje današnje sidrišče pa je bilo izbrano na zahodnem delu otoka.





	10. TAHITI IN MOOREA, FRANCOSKA POLINEZIJA



	Tako sem ob 10:30 sidral desno od marine Taina, na sidrišču Panaauia, ki je praktično del glavnega mesta Papeete. Od Fakarave do tu sem za 262 NM potreboval 1 dan, 22 ur in 30 minut. Sidral sem na 18 m globine; sidro je takoj prijelo, saj je spodaj mulj. Je pa tukaj takšna gneča z barkami, da sem najprej mislil, da ne bom našel prostega mesta. Pa saj sem kar nekaj časa vijugal med barkami, preden sem našel dobro mesto za sidranje. No, kakorkoli že, sidranje je končano, zdaj pa se bom lotil še krpanja dingija. Predvčerajšnjim, ko sem ga privezal na palubo, sem slišal rahlo piskanje zraka in sem si to označil. Danes nanj zalepim krpo in upam, da bo vsaj manj izpuščal zrak, kot to počne zadnje čase.

	Prvi vtisi o Tahitiju so rahlo razočaranje. Najprej sem mislil, da je ta otok nižji in drugačen. Morda več belega peska in palm. Prvo, kar se zagledal, je industrija, rafinerija, nametane hiše, visoki zeleno poraščeni hribi. In kje je tu romantika? Kje se sončijo tiste ženske z nežno rjavo poltjo, ki so delno tetovirane kot Maori, kje je bel pesek, palme in mesto, ki čaka name? Upam, da kaj takšnega še najdem. Vroče je in že na sidrišču sem videl kar nekaj znanih bark in znanih obrazov. Najbližje sem nemški barki, kjer 77-letni Hainz peče dober in pekoč črn kruh. Danes je sobota in moral bi iti še na obalo v trgovino po nekaj potrebščin, sploh pa sadja in zelenjave. Tukaj je v neposredni bližini velik megamarket Carrefour. A si lahko mislite, da že od konca marca do sedaj nisem videl večje veleblagovnice ali supermarketa z živili? Štiri mesece.



	Ves čas sem se potikal po »garažnih« trgovinah. Po moje bo to izlet med police s sadjem, zelenjavo ter vsem, kar že dolgo nisem videl: banane, ananas … Bom kot otrok, a priden otrok, obljubim! No, najprej pa se mora posušiti zakrpan dingi, potem pa grem. Preden pa grem na kopno, doživim prijetno presenečenje, kakršnega še ne pomnim. Pripravljam si nahrbtnik, nakupovalno torbo in naglavno svetilko, ko nekdo potrka na barko in v lepi slovenščini vpraša, ali je kdo v barki. Pridem ven in v dingiju zagledam mlado dekle. Odzdravim ji z dober dan in potem steče pogovor, da me je to dekle videlo ob prihodu, ko sem se na hitro pozdravil z Nemcem Hainzom, saj ona živi v sosednji barki do njega. Presenetila jo je slovenska zastava in veliko slovenskih nalepk na boomu. Najprej me je vljudno pustila, da se po naporni plovbi spočijem, nato pa me je prišla iz radovednosti pozdravit. Nekako še dolgo nisem prišel k sebi od presenečenja. Skuhal sem kavo in pogovarjala sva se kar nekaj časa. Tako mi je zaupala, da ji je ime Marinela in že dve leti in pol pluje po svetu s fantom Manuellom, ki je francoski državljan. Trenutno je tu na Tahitiju in se že dve leti zadržuje na Pacifiku. Je iz znane slovenske jadralske družine, ki so že prepluli oceane, torej je navajena morja. Zdaj vidim, da nas je res veliko Slovencev, ki živimo in jadramo po svetu. In ja, na njuni barki se poleg Francoske zastave bohoti tudi mala Slovenska zastava. Pa naj še kdo reče, da nismo pomorski narod! Jutri sem oba povabil na kavo in pivo, ona pa mi je obljubila, da se vidimo. Od presenečanja sem pozabil oditi v trgovino.

	Ponedeljek je in delovni dan. Moja prva obveznost je oditi na Upravo DHL in se pogovoriti okoli izstavljenega računa ter prevzeti desolinizator. Ker uporabim navigacijo, me le-ta hitro pripelje do pisarne, in ker je gneča, malo počakam. Ko pridem na vrsto, mi prijazna gospa pravi, da moram račun vseeno plačati, a da mi lahko odbijejo le znesek za dodatno plačilo malega letala s Tahitija na atol Fakarava. Ja, tega res ni treba plačati, saj sem vendar tu, a ostane še taksa in zaračunali so mi še eno uro dela na računalniku in izstavitev fakture. Ne, ne bom plačal, zato grem s papirji na carino in se bom tam skregal! Pridem tja in mi neprijazna uradnica, ki se med tipkanjem na tipkovnico baše s hitro in mastno hrano, pove enako: »Plačaj!« Vprašam, ali počakam, da poje do konca, pa pravi, da ne, da je to samo toliko, da zdrži do kosila, ki je ob 12. uri. Potem mi pove, da so takšna pravila, ne glede na to, da je barka v tranzitu. Čeprav sem tuj državljan, moram to takso plačati. Povem jim, da je to garancijska zadeva. Odmahne z glavo in mi z roko nakaže, da sva končala. Vseeno mi pove še za drugo možnost. Lahko pa plačam agenta in potem tranzitno takso, ki mi jo vrnejo, ko se odjavim iz Polinezije. Prav, to vzamem. Grem do špedicije in agenta, a on hoče za svojo storitev več, kot stane taksa. Sprehodim se nazaj na DHL, plačam račun v celoti, se jezim in jim povem, da bi rad imel paket jutri do dvanajste ure na barki. Pravijo, da ni problem. Kam pripeljemo? Na sidrišče. Velja, pripeljemo do parkirnega prostora. Saj sem vedel, da bo tako, saj drugače ne more biti. Dam jim telefonsko številko satelitskega telefona. Pove mi, da na te številke ne kličejo, ker je klic obupno drag. Pravi, da me bo šofer iz marine po VHF-postaji poklical po imenu barke. No, očitno so tudi tega vajeni. Več kot tri ure sem potreboval za vse skupaj, da sem uredil zadevo. Res si moraš vzeti čas, a na srečo tega imam za enkrat dovolj. Potem grem še proti mestu v industrijsko cono in iščem trgovine, saj potrebujem nov spajkalnik, digitalni senzor ali pištolo za temperaturo motorja in regulator za sončne panele. Spajkalnik najdem, a ker je profesionalen, se mi zdi predrag. Digitalnega senzorja mojstri nimajo, imajo pa lasersko pištolo za odčitavanje temperature, ki pa je draga, kot bi bila zlata. Ne, hvala! Z regulatorjem ne bo nič, moram v center glavnega mesta. Torej grem na barko s praznim nahrbtnikom, saj sem spil tudi vso vodo. Zunaj je sonce in dobrih 32 stopinj. Ko pridem do dingija, pogledam na aplikacijo, ki mi pokaže, da sem danes prehodil 13,72 km. Uf, kar precej rekreacije za en dan. Danes bom verjetno dobro spal.

	Danes dopoldan moram biti na barki, kajti počakati moram, da me pokliče dostava DHL, ki mi pripelje paket. Ravno pospravljam barko, ko me pokliče dostavljalec DHL in mi pravi, da me čaka s paketom. Vzamem še dve posodi za vodo, da si pripeljem vodo na barko, in že hitim proti obali. Tukaj na sidrišču je voda precej umazana, zato je škoda uničevati filtra za vodo, saj tudi ni tako poceni. Zato si bom vodo nalil pred marino in si jo pripeljal na barko. Prejmem paket, nalijem vodo in grem nazaj na barko. Paket je precej velik, poleg tega imam še dva kanistra, polna vode. Zdaj se pozna, kako majhen dingi imam, a vseeno srečno priplujem do barke in paket prestavim na varno mesto. Kasneje se lotim starega desolinizatorja. Iz njega moram izliti gorivo in olje, v novega pa prestaviti gorivo ter naliti novo olje. Ko končam, preizkusim delovanje le-tega, a žal Hondin motor ne zažene naprave. Mučim se, tuhtam, menjam svečke … Vse poskusim. Ne vem, kaj mu je. Potem nastavim natopljeno krpo z gorivom na zračnik uplinjača in ta se zažene. Ne bom se utrujal s tem, zato samo zamenjam uplinjače. Preizkusim in dela! Ma ne, da dela, prede.



	Ko začnem pospravljati, prideta k meni Norvežana. Petra nisem več videl od Markezov, ko smo bili še skupaj na otoku Fatu Hiva. Dolgo je že od tega. Veselo se pozdravimo in potem steče debata, malo se pošalimo, spijemo pivo in gledamo, kako mimo Indiga na sidrišče pripluje švedska barka. Ta ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bila na premcu čudovita in plavolasa morska sirena zagorele polti, ki je le malo zakriva rumen bikini. Vsi trije smo bili samo tiho in buljili v isto točko. Za krmilom stoji možakar, za katerega najprej ugotavljamo, da je oče, nato pa ugotovimo, da je njen fant ali mož, čeprav je od nje starejši vsaj 10 do 15 let. Norvežani in Švedi se med sabo jezikovno razumejo in eden od mojih kolegov vzpostavi stik z njima. Plavolaska bi se pogovarjala, plavolasec pa ne. Pogovor se kmalu konča, ampak mi pa nikakor ne prenehamo gledati osupljivo lepe ženske.

	Kmalu na Tahiti pade mrak, zato gresta na svoji barki, meni pa je dan minil, kot bi trenil. Zvečer se mi ne ljubi na obalo, zato se še samo oprham, pripravim večerjo in grem v nočni kino pod zvezdami. Jutri je nov, že avgustovski dan, jaz pa imam že načrt za del dneva. Drugi del prepustim naključju. Vedno se nekaj dogaja.

	Zjutraj se prebudim kar precej pozno, veliko pozneje, kot bi se moral. S kolegom Gautejem sva se dogovorila, da greva obiskat nekaj navtičnih trgovin, saj on potrebuje nekaj stvari. Jaz bi rad nabavil spajkalnik, če bi bil kje cenovno ugoden, saj mi je stari pregorel. Vseeno spijem kavo, nato pa greva na obalo kar z njegovim dingijem. Potem me preseneti in mi ponudi eno od koles, ki ju je včeraj kupil zase in za sina. Ima namreč veliko barko in jih ima kam shraniti, ko bo zapustil ta otok. No, pa greva kolesarit! Zapeljeva se nekaj metrov in kolo je res super, ima dober menjalnik zadaj in sploh ni tako počasen, čeprav ima zelo široke gume. Zapeljeva se do prve trgovine, nato pa greva proti JZ v drugo mesto in najdeva celo trgovino z rabljeno navtično opremo. Čeprav je vse res staro, se morda najde kdo, ki kaj od tega potrebuje. Jaz kupim le povoščen sukanec za jadra, ki je res poceni. Z njim bom zašil tendo, ki jo je sonce dodobra načelo in šivi so že prepereli. Potem greva še v trgovino, ki je podobna našemu Bauhausu. Tam najdem spajkalnik, ni tako poceni kot kitajski, a ga kupim, ker se ponavadi zgodi kaj ravno takrat, ko nimaš orodja pri sebi. V trgovini zagledava še nekaj osebnih tehtnic in se stehtava. Ja, res se poznata drugačna prehrana in dejstvo, da se veliko gibljem. Zdaj vem, da ne potrebujem namerne diete, saj gredo kilogrami sami dol, če ješ drugače kot doma, kjer je ob večerih hladilnik moj največji prijatelj. Preden obrneva proti domu, pogledam, koliko kilometrov sva prekolesarila. Aplikacija nama pokaže 11,4 km. A treba je priti še na drugo stran. V tem delu Tahitija je precej nizkih stavb, sicer kar prijetno urejenih, vsekakor pa izstopajo hoteli, ki so tu postavljeni le za tuje goste. Vozniki avtomobilov so zelo uvidevni do kolesarjev, čeprav moram pohvaliti vse prebivalce otokov v Francoski Polineziji, kar se tiče prijaznosti. Tudi tista uslužbenka od včeraj ne bo pokvarila ocene do teh ljudi. Kjer koli sem hodil, je čisto in urejeno. Seveda obstaja kakšna malenkost, ki pokvari povprečje, a saj je teh malenkosti tudi pri nas nekaj. Kar je bistvenega pomena, se tu počutim varno, pa naj bo to podnevi ali ponoči. Vrneva se na v marino in odloživa kolesi, ju zakleneva in greva na kavo. Danes sem po pol leta prvič spil espresso kavo. Pa saj ne morem verjeti, da čas tako hiti. Na hitro preverim, kaj se dogaja v Sloveniji, ker sem ravno na Wi-Fi, ki pa ni pretirano hiter.



	Popoldne me včerajšnji zaplet z vžigom desolinizatorja malo zmoti, in ker mi nemirni duh ne da miru, grem naredit vsaj 30 litrov vode v tank, da preverim daljše delovanje in proizvodnjo vode. Motor dela, vse dela in v rezervoar iz morja teče dobra pitna sladka voda. Potem še sperem membrane in ga pospravim. Moram še v trgovino, ker mi je zmanjkalo paradižnika in banan, zato moram spet na obalo in peš do Carrefourja. Spet se sprehodim in že v trdi temi pridem nazaj na barko. Danes je bil res pester in poln dan. Vem, da mi bo spanje prijalo.

	Zjutraj se z dingijem zapeljem do pontona, nato vstopim v navtično trgovino, ki je v marini, da preverim, ali imajo regulator za sončne panele. Prodajalec, verjetno lastnik trgovine, mi pove, da dobi robo naslednji teden. Verjetno bo takrat dobil 30-amperski regulator, trenutno je na zalogi le 10-amperski. Hvala, takšnega imam na barki v rezervi in mi nič ne koristi. Ko že hočem ven, se me spomni, da sem spraševal za sidrno verigo. Pravi, naj jo čim prej vzamem, če mislim, kajti nekaj jo je že prodal in se boji, da bo kmalu pošla. Povem mu, da se vrnem drugič in odidem. Danes moram spet do pisarne DHL, da se dogovorim, da odpeljejo staro napravo in jo pošljejo v Avstralijo v tovarno Rainman. Do pisarne imam kar daleč, kakšnih 5 kilometrov in še toliko nazaj. Med potjo po vročem in žgočem soncu pri 31 °C na drugi strani ceste, a malo na hribčku zagledam trgovino z elektronskimi deli. Vstopim in vprašam po regulatorju, a ga nimajo. Je pa prodajalec zelo prijazen in mi napiše ime firme, telefonsko številko in naslov v mestu Papeete, kjer bom to zagotovo dobil. Prijazni so tile Tahitijci. Tako pridem do DHL in se dogovorim, da me jutri pred marino pokličejo in jaz jim z dingijem dostavim paket. Hitro še napišemo sprejemni in oddajni listek, prevoz plača firma Rainman, ki ima z DHL sklenjeno pogodbo. Vse gre kot po maslu.



	Od tu grem v mesto Papeete in preko navigacije poiščem podjetje, ki se ukvarja s solarno energijo. Prijazen uslužbenec me sprejme, mi poda roko, se malo pošali, angleško obvlada, in poiščeva 30-amperski regulator. Dva ima na zalogi, enega navadnega in enega boljšega, ki da 30 % več energije ter ima trikratno varovanje pred preobremenjenostjo akumulatorjev. Super, vzel bom drugega. Možakar mi izpiše račun in na njem preračunano v našo valuto zagledam številko 316 EUR. »Gospod, samo regulator bi, brez sončnih celic,« mu pravim. On pa meni, da je to točno to, kar bi rad, samo regulator. Povem mu, da je pri nas cena takšnega regulatorja točno štirikrat manjša. On pa meni: »Dobrodošli na Tahitiju, kjer so cene veliko višje kot drugje!« Hvala lepa in nasvidenje, mu rečem. Bodo žice med seboj še naprej direktno zvezane z električnimi sponkami. Dokler jadram, ni tako velik problem. Vrnem se v center in se sprehodim v mestu s tisoči avtomobili, ki se kot jara kača vozijo po glavni ulici. Promet je tukaj res nevzdržen. Sploh ne dojamem, da je tu toliko avtomobilov. Danes je res peklensko vroče danes in v mestu med ulicami sploh ne zapiha veter, zato se mi zdi, da se bo še asfalt stopil. Stopim v eno od mnogih kavarn in si naročim malo pivo. Bravo, 50 frankov je ceneje kot pri nas v marini, a še vedno stane 4 EUR! Po kratkem počitku in popitem pivu se sprehodim do nove mestne marine, potem se sprehodim po parku in si želim na avtobusnem postajališču počakati avtobus. Ura je že pozno popoldne in za mano je že 12 prehojenih kilometrov. Avtobusa ni, zato grem dalje. Tako hodim ves čas peš, dokler ne pridem peš do marine Taina in utrujen od hoje ter sonca komaj čakam, da pridem na barko, da nekaj pojem in se malo spočijem. Danes je za mano po aplikaciji sodeč 19,32 kilometra. Zdaj vidim, da sem res malo nor. Dan je mignil, kot bi trenil, za svoje telo sem naredil nekaj dobrega, a tudi slabega. Najpomembnejše pa je, da sem se dogovoril na DHL-u. Prav čutim, kako bom šel danes prej spat.

	Zjutraj me zbudi alarm na telefonu; ura je šest. Komaj se je začelo svitati, jaz pa sem že zunaj v kokpitu. Nad sidrišče se je spustila nizka oblačnost, morje je iz modre barve presedlalo v sivo. Bolj kot se zaradi vetra delajo 30 cm visoki valovi, bolj se mi zdi ta slika neprijazna. Na krmi se sliši, kako voda in krma udarjata skupaj, saj je zaradi vetra veriga nategnjena. Vetrnica se suče in proizvaja elektriko, ki mi jo danes očitno sončne celice ne bodo. Še enkrat se zagledam proti približno 800 metrov oddaljenemu pontonu za dingije, ki stoji tik ob marini. Mislim si, da bo kar luštno pluti s tem mojim nizkim dingijem do obale. V kokpit prinesem staro motorno enoto Rainmana. Položim enoto v vrečko, nato v škatlo in zalepim z lepilnim trakom. Hiter sem. Skoraj 45 minut prehiter. No, bolje da jaz čakam kurirje DHL kot oni mene. V tistem trenutku me že kličejo po VHF-postaji in še sreča, da sem prej končal. To veliko škatlo spravim na dingija in se odpeljem na obalo, na katero prideva oba s paketom malo mokra. Napišemo dokumentacijo in paket odhaja v Avstralijo. Srečno!



	Vrnem se do dingi pontona in zagledam veliko motorno jahto, ki je privezana prva do restavracije in bara. Ne bi je pogledal, če mi ne bi v oči skočilo ime jahte, Indigo. Grem okoli, jo fotografiram in dva delavca jo že čistita in polirata. No, res je lepa, še lepše ima ime, a je ne bi imel. Ko samo pomislim, koliko stane vzdrževanje in koliko stane marina za takšno jahto … Potem se spomnim, da bi lahko šel do stojnice pri trgovskem centru in si kupil banane, namesto da grem na barko. Začne malo škropiti in razmišljam, ali sem zaprl vsa okna na barki. Zdaj je, kar je, in to bom videl, ko se vrnem na barko. Pridem do trgovine, kjer me pritegne velik plakat, na katerem piše, da imajo samo danes in v omejenih količinah med drugimi izdelki v akciji roastbeef iz Urugvaja. Grem si kupit meso za steak, če je res tako poceni. V trgovini ob pultu je že vrsta. Meso je vakumirano in zamrznjeno v skrinjah, pakirano pa od kilogram in pol do dva kilograma. Vseeno me pritegne in kupim manjši paket, ki ga bom odmrznil, narezal na porcijske kose in ga vakumiral po dva skupaj za dva dni. Ponudba je res cenovno ugodna. Grem še po banane in na barko. Na barki danes opravim res drobna dela, ki sem jih prej zanemarjal, potem berem knjigo in zaspim. Danes na sidrišču spet precej piha, zato vem, da bom spet moker, ko bom šel do dingi pontona. A ker sem že navajen, me to sploh ne jezi več. Pridem na obalo in grem čez cesto od marine na avtobus. Tam čakam še z dvema mlajšima Francozoma. Zapletemo se v pogovor, ki mi je pripomogel k brezplačnemu prevozu. Po njiju sta prišli dekleti, še mlajši od njiju. Ena je bila čistokrvna Tahitijka, druga pa je doma iz Fakarave. Ker sem bil odveč, saj zame ni bilo punce, sem se zadovoljil samo s prevozom do glavnega mesta Papeete. Oni se odpeljejo naprej na piknik, jaz pa grem raziskovat mesto oziroma rad bi našel to ogromno pokrito tržnico. Ni mi je bilo treba dolgo iskati. Najprej si ogledam zunanjost; pritegne me polinezijska glasba, ki jo na razne instrumente igra osem moških. Čudovita glasba, zvok, vokal … Na koncu vsake pesmi si zaslužijo velik aplavz. Stopim še v tržnico in res je velika. Po moje ima vsaj 100 m na vsako stran v dveh nadstropjih. Prodajajo ribe, meso, zelenjavo, sadje, bižuterijo, avtohtone izdelke idr.



	Na vrhu so butiki, ki se ukvarjajo s prodajo pravih biserov iz raznih gojišč po atolih. Če rečem, da sem se notri sprehajal dobre štiri ure, da sem se pogovarjal z raznimi ljudmi, bo skoraj premalo. Želel bi si še več, kajti ti ljudje so res prijazni. Če le znajo malo angleško, se pogovarjajo s tabo, pa tudi v francoščini se nekako pogovoriš z njimi. Verjemite mi na besedo: ko prideš do Markezov in od tod naprej, so res popolnoma drugačni ljudje, kot so na atlantski strani. Prijaznost je res neverjetna; vsak si vzame čas zate, se pogovarja, ti od tistega, kar prodaja, ponudi kaj za poskusiti, nihče ne komplicira, če ga vprašaš, če lahko fotografiraš. Ko mi je v enem od skupnih trenutkov ob pivu kolega Tone K. razlagal o vsej tej prijaznosti, o tukajšnji lepoti otokov in atolov, sem ga kar debelo gledal, ko je rekel: »Če bom šel drugič okoli sveta, bom tukaj ostal.« Zdaj ga razumem in ja, tudi jaz bi najraje. Zunaj pred tržnico sedi možakar, kakšnih 10 let mlajši je od mene in ima čez pol telesa pravo umetnino od tetovaže. Pravi polinezijski vzorec tattooja. Malo pokramljava in mi celo dovoli, da ga od blizu fotografiram, nato pa me še potreplja in pravi, naj pridem še drugič, da bova šla na Hinano (pivo). Nasmehnem se in grem naprej. Morda pa res še kdaj v naslednjem tednu.

	Na terasi enega od lokalov se malo spočijem in spijem Illy kavo, ki tukaj stane 2,50 EUR. Opazujem ljudi, kako si za kosilo naročajo hrano; najcenejši meni tukaj stane 1.890 CFP (16 EUR) ter vse do 4.000 CFP (približno 35 EUR). Zraven še vsak spije kozarec francoskega vina ali piva, in to je še vsaj 800 CFP dodatno. Sprehodim se še ob obali in novi marini ter do avtobusnega postajališča. Ko pride avtobus, stopim vanj in plačam 200 CFP (1,70 EUR) in se zapeljem do marine Taina. Avtobus je star, dotrajan, demoliran, a kolikor toliko čist. V njem se ne pelje veliko ljudi, verjetno zato, ker je sobotno pozno popoldne ali že skoraj večer.

	Jutro, 7. julij, čas prehitro mineva. Ne vem več, kateri dan v tednu je danes. Včasih moram prav pogledati na telefon in koledar, da vidim, ali je torek ali sreda. Včeraj sem na internetu našel še dve prodajalni, ki bi morda imeli zame solarni regulator, poleg tega pa moram obiskati svojega prijatelja Billa, ki je včeraj pristal v marini Papeete, ki se drži samega centra mesta in je čisto nova pridobitev tega mesta. Najprej grem na avtobusno postajo, kjer stoji moški, ki me kar hitro ogovori in mi pove, da mene pa res ni težko popredalčkati, kam spadam: med jadralce! Kajti na meni so jadralska oblačila in tudi obutev. Malo se nasmejiva temu, se predstaviva in tako zvem, da je možakarju ime Jim in prihaja iz Kanade. Kasneje izvem, da je solo jadralec in je tokrat že tretjič na poti okoli sveta v 14 letih. Pravi, da se mu doma ne da žene poslušati, zato je raje na morju. Ima tri vnukinje, ki jih pogreša, to pa je tudi vse. Pogrešanje sicer kompenzira z morjem, a to ni enako, kot bi te otroke videl v živo. Razideva se v mestu, saj morava vsak po svojih poteh, a sva rekla, da se še srečava, saj je bilo obema prijetno kramljati. Odpravim se v Solar Store Ying Chi, a nimajo regulatorja. Potem grem še malo po mestu in dobim sporočilo od kolega Billa, da me s posadko čaka na barki. Pridem v marino, kjer se najprej pozdravim z njim, nato pa še z njegovo posadko, ki ji je Tahiti trenutno končna destinacija in bodo že naslednji teden zapustili barko. Seveda kapetan že intenzivno išče novo posadko, a morda bi prej še kaj zaslužil, zato je dal oglas na AirBnB, da ponudi svojo barko paru, najraje mladoporočencema, za plovbo od Tahitija do Mooree in nato še do Bora Bore. Štirinajst dni za 1.400 USD z zajtrkom. Lani je na Karibih imel na ta način kar osem tednov zasedeno in je lepo zaslužil. Ja, ljudje se marsičesa domislijo, saj imajo precej velike barke. Tako izvem, da stane marina v centru mesta na Tahitiju 32 EUR na noč za 44-čeveljsko barko, na kartico so mu naložili možnost uporabe 7 kWh elektrike ter 1700 litrov vode za samo 4 EUR! Noro poceni! Potem greva skupaj v mesto, on išče audio zadeve, jaz elektroniko, a obiskujeva iste trgovine in se pogovarjava. Tako najdem v eni od trgovin žarnico za kompas; jutri jo zamenjam. Spet v drugi si ogledujem pralni stroj za na barko. To so posebne vrste pralni stroji, ki ne porabijo veliko elektrike in niso veliki porabniki vode. Cena je ugodna, 9.900 CFP (83 EUR). Izmerim ga in preverim, če ga lahko kam spravim na barko, ki je že tako polna, da poka po šivih. Vmes dobiva sporočilo, da je posadka izpolnila nalogo, in sicer so za četrtek najeli avto, s katerim se nas bo vseh pet odpeljalo na raziskovanje otoka Tahiti. Tako si razdelimo stroške najema in goriva, kar na osebo znese komaj 1.200 CFP (10 EUR). Super, a ne? Celo popoldne, vse do pete ure popoldan, ko so zaprli trgovine, sva tako pohajkovala. Zdaj se moram počasi vrniti na svojo barko, še prej pa ujeti avtobus. Zadnji odpelje iz mesta ob 18. uri, in če ga ne ulovim, bom moral 11 km pešačiti ali pa najeti taksi za 2.800 CFP (približno 24 EUR) do naše marine, kjer imam privezanega dingija. Čas je tako hitro minil, da nisva spila niti kave niti piva. Bova pa drugič. Že po temi pridem na barko in šele na barki ugotovim, kako me pečejo noge od hoje.

	Zjutraj me prebudi lep sončen, a vetroven dan. Kakšnih 20 vozlov vetra se nabere na sidrišču in morje je nakodrano. Morda sem imel čez noč nekaj vročine, saj sem čutil, da sem se malo potil, zato grem najprej v kokpit in se oprham, čeprav tudi pri 26 °C to ni ravno prijetno zaradi vetra. Obrišem se in potem začnem kihati. Bravo jaz! Kdor zna sam sebe mučiti, pač zna. Danes ne potrebujem ničesar s kopnega, zato se odločim, da bom kar na barki. Najprej očistim kopalnico, saj je le-ta potrebna čiščenja, sploh po tleh, kajti naberejo se lasje in dlake, pa tudi kakšna smet. Penasta ponjava, ki je na tleh, je že malo črna, zato jo zamenjam z novo, ki jo imam še v rezervi. Na koncu zagledam lepo kopalnico, in nikjer ni praha, kapljic vode, kakor tudi ne prstnih odtisov na ogledalu. Včeraj sem kupil žarnico za zunanji kompas na krmilni konzoli, kar bo treba zamenjati. V slabih pol ure jo zamenjam in se nasmehnem, ko se spomnim Gregorja, kako vesel bi bil te žarnice na kompasu. Ravno pravi čas končam z delom, saj se je kasneje naredilo črno nebo in padel je dež, veter pa je presegel 30 vozlov. Ko je čez 20 minut prenehalo deževati, se je nad marino naredila velika čudovita mavrica. Ker mi ni uspelo dobiti novega solarnega regulatorja, sem montiral rezervnega, ki pa je brez LCD-prikazovalnika in ni tako močen, kot bi moral biti, a končna amperaža le malokdaj presega nazivno in upam, da bo zdržal vsaj toliko časa, dokler ne najdem novega. Ko sem ga zmontiral, sem ga čez dan večkrat pogledal, če še »živi«. Očitno še dela in morda je to bolje, kot da nimam ničesar in imam direktno zvezane panele na akumulatorje. Popoldne pride do mene kolega s švedske barke, ki je kupil kavni avtomat za espresso kavo. Povabil me je, da ga testiramo; morda pa je vseeno boljši od moje turške kave. Seveda sem šel pogledat to čudo in sem bil kar presenečen, da lahko priklopi avtomat za kavo na inverter. Potem mi pokaže to čudo od inverterja, Mastervolt 3000 sinusa, škatla pa velika kot moj HiFi-ojačevalec v domači omarici. Kava je bila še kar dobra, a zelo močna. Ko se bo navadil prave gramature in vode, bo kava res tista ta prava. Vrnem se na barko, ker pa še vedno piha, sem priplul kar malo moker in slan, a se že posušim. Dingija privežem na bitev, v tistem pa dobim SMSsporočilo kolega Billa, da me jutri zjutraj poberejo pred marino, da gremo raziskat otok. Super, spet se bo dogajalo in spet bo dan hitro minil. Upam, da so si pogledali, kaj vse si moramo pogledati.

	Zbudim se, ura pa je komaj 5:45. Uredim se, zajtrkujem in ob sedmih sem na dogovorjenem mestu. Komaj pridem na cesto, že se pripelje kolega David, s katerim se odpeljeva v Papeete. Ostali so še na barki v marini, in ker so bolj počasni, je raje on prišel prej po mene, da se oni lahko v miru uredijo in spijejo kavo. Super. Izkoristim čas in grem v trgovino, kupim pralni stroj in jih počakam na parkirišču.



	A tam me že čakajo, zato se spravimo v avto in se peljemo proti jugu v smeri urinega kazalca. Na začetku sem dvomil, da bomo videli kaj lepega, prijetnega, a sem bil potem prijetno presenečen. Tahiti ima vse razgledne točke in vse zanimivosti lepo označene, predvsem pa zelo urejene. Odraža se s čistočo in res lepo urejenimi spremnimi objekti ter klopcami za počitek. Poleg tega pa je presenetljivo to, da nikjer, ampak res nikjer ni treba plačati vstopnine ali parkirišča. Vse je brezplačno! Najprej smo se peljali do mesta Mahina, kjer je lepa razgledna točka na okolico in plažo Pointe Venus. Ker je to vulkanski otok, so vse plaže do juga več ali manj v črnem vulkanskem pesku, na jugu pa je kar nekaj belih plaž. Vsi naredimo nekaj posnetkov in gremo naprej. Ogledali smo si še svetilnik iz leta 1867 ter zaliv, kjer se je James Cook s svojo posadko leta 1773 prvič izkrcal. Naslednja postaja je bila Faarumai slapovi. Kar trije visoki so, večji od našega slapa Rinke. Parkirišče je urejeno, zato smo pustili avto kar tam in se hitro povzpeli do prvega slapa, ki je nedaleč od parkirišča. Res je lep, visok in veličasten. Po ozki potki gremo do naslednjih dveh, večjega in manjšega. Komaj si jih ogledamo, ko se kot zakleto ulije. Ni kaj, najti bo treba eno od trgovin, kajti jaz sem še prehlajen in si moram kupiti drugo majico. Drugi so se pokrili z brisačo, eni so se slekli do kože, jaz pa sem bil moker.



	Ko smo prišli do prvega mesta, sem jih prosil, da zavijejo v prvo trgovino, kjer sem si kupil navadno majico. Upam, da se na mojem zdravju ne bo poznalo, saj me je tudi malo prepihalo. Potem se pripeljemo do mesta Arahoho, kjer ne najdemo parkirnega prostora. Varnostnik nekaj trenutkov čaka, potem pa nam ukaže, da se zapeljemo na mesto za invalide, sam pa da poseben plastificiran listek z znakom za invalide in dovoljenjem od varnostne službe. Ker sem bil malo skeptičen, sem vprašal kolega, če je to v redu, pa mi ta pravi, da je s tem, ko je dal listek, preveril, če smo res invalidi. In kaj naj zdaj? Šepamo? No, veseli smo. Ogledali smo si lep park, morje pod njim, visoke valove, ki so butali v betonsko zaščito, ter znamenitost, naravno cev, kjer butajo valovi in voda z morja, del teh valov pa gre približno 60 metrov po tej naravni cevi, ki kot drobne kapljice z vso silo udarijo na drugi strani cevi ven, zraven pa proizvajajo zvok, ki se menda sliši 4 km daleč. Res lepo in zanimivo. Potem smo odšli na domače avtohtono kosilo. Prvič sem jedel posebne školjke, že izluščene in kuhane v kokosovem mleku in zelenjavi, ki je podobna kariju. Za prilogo pa je bilo kar precej kruhovca, torej kuhanega in nato malo popečenega sadeža. Čudovito, dobro in poceni, saj je na koncu bilo dražje pivo v steklenici kot ta hrana. Najbolj me je navdušila ena od razglednih točk, ko smo na jugu zavili globoko v celino in med planine. Kot bi se vozil po Sloveniji. Nikjer nobene palme, le prava drevesa, gozdovi ter travniki zeleni, da bolj zeleni ne morejo biti. Na pašnikih se pase govedo. Fascinantno in skoraj nemogoče hkrati, da je lahko tako lepo na tem žgočem soncu. Marsikaj smo še videli, ujeli v objektive in se čudili lepotam, ki so popravile miselnost o Tahitiju. Zvečer se še poslovimo in grem na barko.

	Danes je sobota in treba bo narediti kar nekaj zadev po barki, predvsem pa je treba oprati perilo. Tukajšnja pralnica je draga, čisto po francosko. Imajo pralne stroje, ki sprejmejo samo 6 in 7 kg perila, za to pa je treba plačati 900 CFP (7,60 EUR). Sušenje je malo cenejše, a ko seštejem, potrebujem za dve pranji in sušenje okoli 3200 CFP (27 EUR). Poleg tega je na sidrišču veliko bark in marina je precej velika. Res pa je, da je tudi pralnica za takšno število bark premajhna. Nekateri perejo perilo tudi ob polnoči, ko stroji niso zasedeni. Posteljnino in velike brisače ter boljše majice bom opral kje drugje, na kakšnem drugem otoku, kjer bo ta storitev cenejša. Na barki bom opral le spodnje perilo, navadne majice in kakšno brisačo. No ja, za vsaj dva moja pralna stroja bo tega perila. Pralni stroj priključim na elektriko in vodo, pripravim odvod vode in začnem prati. Medtem ko pralni stroj pere, jaz pospravljam notranjost barke. Stresem preproge, pometem po tleh, pobrišem. Največji problem je seveda čiščenje in brisanje pohištva, kjer se je nabrala t. i. plesen od vlage. Če ne pogledaš dobro, je niti ne vidiš, a proti svetlobi je zelo opazna. Ko je prvo pranje končano, perilo še dobro ožmem na centrifugi, ki sem jo nastavil na velike obrate, in potem operem še drugi del perila. Na srečo mi bo pri sušenju pomagal veter, ki je danes precej močan. Na vrvico pripnem perilo in upam, da bo do večera suho. Perila nikoli ne likam, ga pa zato lepo raztegnem in zložim.



	Zaradi močnega vetra so se na sidrišču naredili kar precejšnji valovi v velikosti slabega pol metra. Popoldan me na kavo pokliče kolega z norveške barke. Najprej mi ni za iti, ko pa mi razloži, da me potrebuje, grem. Seveda se čez pol ure oglasim, in čeprav sem moral tokrat pluti bočno, je bila ta plovba za moj mali dingi kar nevarna, saj bi se lahko tokrat tudi prevrnil. Po popiti kavi in pogovoru greva s kolegom z mojim dingijem na obalo, saj mora on priti do svojega dingija, ki je privezan na pontonu. Danes zjutraj, ko je on še spal, je njegov sin odšel z njim na obalo in ga je pustil tam, najel taksi in odšel na letališče ter se vrnil domov. Ko sva bila po 100 metrih plovbe oba res precej mokra, mi le reče, da zdaj ve, zakaj jaz vedno rečem, da potrebujem novega in globljega dingija. Ravno takrat naju spet zalije val in pravi: »Ja, in potrebuješ ga čim prej!« No ja, nekaj časa ga še ne bo, kajti zavedam se, da je drag in da bi denar raje porabil za kaj drugega, važnejšega in bolj potrebnega. Ko se vrnem na barko, se lotim razsoljevanja vode. Razsolim je še dobrih 160 litrov, saj sem danes porabil kar nekaj vode za pranje perila. Sreča, da sije vsaj sonce in je res precej vetra, zato elektrika sploh ni problem. Vetrni generator maksimalno dela že od včeraj, verjetno pa tudi celice polnijo na 80 % izkoristka, kar pomeni, da bo elektrike tudi preveč. Sonce je že zašlo in treba bo pobrati perilo, saj je že skoraj vse suho. Poleg tega se na zahodu oblači in kaj kmalu lahko začne deževati.



	MOOREA

	Nedelja je in veter je ponehal, sidrišče je mirno. Barko pripravim za plovbo. Zdaj je vetra komaj za 7 vozlov, a napovedanih je 12 do 15 vozlov, in ker bo veter pihal v pravo smer, bo jadranje prijetno. Upam le, da valovi ne bodo preveliki. Bokobrane in privezne vrvi pripravim na levo stran ter zaplujem do bencinske črpalke. Potrebujem nekaj goriva, saj ne vem, kje bo še bencinski servis tako dostopen, kot je tu. Nafto nalijem v rezervoar in v pet posod, dodam še bencin za desolinizator in za čebelico na dingiju. Med ceno goriva ni velike razlike. Nafta stane preračunano v našo valuto 1,13 EUR/lit, bencin pa 1,11 EUR/lit. Vzamem še olje dvotaktol za mojo čebelico, plačam račun in se odvežem. Zaplujem proti otoku Moorea, edinemu otoku, ki je, odkar se spomnim, tako blizu drugega otoka, zato ne bom imel tako dolge plovbe. Komaj zapustim bencinsko črpalko, srečam katamaran z nemško zastavo, ki pluje brez jamborja; le-tega ima privezanega ob strani. Ker smo bili res blizu drug drugega, jih po radiu vprašam, kaj je bilo, pa mi pravijo, da so prišli iz Fakarave in da je bilo včeraj preveč vetra in nosilci pripon enostavno niso zdržali. Uf, upam, da bo vse v redu z mojo barko. Njim pa vse dobro še naprej!

	Že sem zunaj na odprtem morju, na varni strani, daleč od grebenov in pasti. Grem do sidra, da zamenjam konce verige, saj se mi zdi, da je že na začetku precej obrabljena in zarjavela. Poleg tega pa je zdaj še umazana od blata, in ker je zarjavela, se veliko več blata prime nanjo, ta pa potem poškropi vinč, ves sidrni prostor in še vso okolico. Vijak na gambetu se ne da odviti, zato se odločim, da ne bom ničesar menjal. Zategnem verigo med vinčem in sidrom, takrat pa odtrga vinč in ta pade v skladišče verige. Zadržijo ga električni kabli, zato visi. Kaj me bo še doletelo? In kako bom sidral na Moorei? Do tja imam 3 ure in treba bo improvizirati. Najprej sem mislil, da mi je odtrgalo vijake na nosilni deski za vinč, potem pa le dobro pogledam in ugotovim, da mi je razžrlo aluminij na vinču, kjer so bile luknje za štiri vijake. Obrnem vinč, zmešam epoksi maso za metal, očistim, kar je še od lukenj ostalo, v njih nagnetem epoksi maso ter navijačim vijak po vijak. Počakam 20 minut, da masa otrdi, potem obrnem vinč ter ga namestim nazaj v prvotne luknje. Dvom v meni je velik in bojim se, da to kljub sanaciji ne bo držalo. Tuhtam in natuhtam. Grem v notranjost barke in prinesem orodje. Električni kabel potegnem na premec, vzamem električni vrtalnik, sveder osmico in zavrtam ob vinču še pet lukenj, eno pred vinčem in z vsake strani še dve. Vzamem vrvico dyneema 6 mm in vinč enostavno zvežem na ploščo. Potem še privijačim matice na vijake in trije bi znali začasno držati, eden pa je takoj popustil. Upam, da bo dyneema držala. Verjetno bom moral previdno sidrati, na Raiatei pa bom v ladjedelnici že našel mojstra, ki mi bo ta aluminij zavaril ali pa si bom moral zvariti zgornji nosilec in ga z dolgimi vijaki privijačiti. Vse se da rešiti, le včasih je treba precej improvizirati. Ker so bili nekaj več kot metrski valovi in je bilo delo kar precej nemirno, zato sem že na začetku zaradi vetra izgubil najboljšo kapo, potem pa še zaradi valov nekaj orodja, ki je padlo v čez 1000 m globoko morje. Orodje že nabavim novo, samo da bo vinč v redu.



	Ni kaj, barka ima svoja leta, štiri leta pluje po oceanih in drugačnih valovih ter kljubuje valovom in vsem nevšečnostim. Vsak dan je postavljena raznim pritiskom in včasih so ti tako veliki, da enostavno nekaj na barki popusti ali pa slano morje nažira material. Vse razumem. Drugače bo, ko se enkrat vrnem v Jadransko morje. Ko sem prišel dobro miljo pred otok Moorea, je nekje na polovici poti proti otoku, torej na pol milje, plaval velik kit. Prišel je po zrak in potem spet potonil. Bil je predaleč in težko ga bi bilo fotografirati, a sem bil zelo presenečen, da sem ga videl tako blizu obale, čeprav sem kasneje pogledal, da je tam globina nekje nad 500 metrov. Poiščem vhod med grebenoma in zaplujem med rdečo in zeleno oznako ter sledim tem oznakam še naprej, dokler ne priplujem varno na sidrišče. In zdaj bom videl ali bom lahko sidral z vinčem. Sidram v Cookovem zalivu na globini 14 metrov in vse je v redu. Prva pomoč drži, a se preveč ne smem zanašati na to. Dodam še zategovalno vrv s stranskimi amortizerji in priklenem verigo, da vinč ne bi trpel. Tako, zdaj pa si skuham kavo. Po 21 NM in po spet nekaj nevšečnostih sem vseeno v kokpitu ob kavi in svojih treh piškotkih. Zaliv je lep, miren in tukaj je komaj 11 plovil na sidrišču. Še toliko jih je zunaj zaliva, kjer so sidrani ob enem od mnogih hotelov s hišicami na vodi, saj je tam čista voda, a je občutek, da imaš greben tik za krmo verjetno neprijeten. Ob štirih zjutraj me prebudi precej močan severni veter, ki je res presenetil s svojo močjo. Ko sem ga malo kasneje izmeril, ga je bilo vseeno še vedno za 28 vozlov. Ker nas je obrnilo skoraj za celih 180 stopinj, sem moral preveriti, kako daleč stran sem od sosedov, saj vsak posameznik izbira zase dolžino sidrne verige, sploh če je ima dovolj na zalogi. Vse je bilo v redu, le zaspati nazaj je bilo težje. Dopoldan mine v branju pilotov, saj zunaj dežuje. Gledam, kako bom odplul dalje in sploh kam bom odplul. Vsaj en otok iz skupine Družbenih otokov me še zanima, a rad bi videl vsaj še dva od treh. Ko bo čas, se stvari že postavijo na pravo mesto in takrat bom vse vedel. Opoldne dež preneha, a se sonce vseeno ne pokaže. Jaz grem na premec barke in se lotim dela pri sidrnem vinču. Najprej moram povezati na eni žici odtrgan kontakt pri magnetu, ki je namenjen za števec verige. Ko mi že to uspe, skoči vijak iz svojega ležišča in ni ga več moč privijačiti nazaj. Z epoksi maso vse skupaj popravim in nastavim senzor do magneta tako, da daljinski števec dela in prikazuje metražo. Očistim še ves umazan del z vinča in okoli njega ter se na koncu počutim v redu, saj je premec videti čist in bel. Skuham si še juho, kave pa popoldan ne bom, saj bom šel na kopno in na kratek sprehod. Z dingijem se zapeljem do dingi pomola, ga privežem in odidem na ulico. Nekaj korakov naprej je velik supermarket in pred njim je parkiranih kar precej avtomobilov. Grem še jaz malo »firbec past«. Sprehodim se med policami, pogledam, kaj imajo in koliko kaj stane. Trgovina je izredno dobro založena, zelo velika, cene pa so nekoliko nižje kot na Tahitiju. Ker ničesar ne kupim, saj imam vse na barki, grem mimo ene od petih blagajn iz trgovine. Sprehodim se po desni strani obale, pa ni nič kaj zanimivega, razen dveh hotelov, ki imajo apartmajske hišice na vodi, prav tako pa imajo tudi s ceste postavljen visok zid, da ljudje, ki nismo gosti hotela, ne moremo notri. Najdem še eno trgovino, ki je veliko manjša, a bolj domača, notri ni nobene stranke, zato tudi sam ne stopim vanjo in grem raje naprej. Pri domačinki za cesto kupim 2,5 kg mini banan, nato se spet vrnem do dingija, saj se je nad zaliv spustil mrak. Dan se bo počasi končal v prijetno noč, upam, da še naprej brez vetra.

	Končno tisti pravi dan na Moorei, sončen, topel, s tisto malo vetra, ki enostavno prija in hladi. Okoli mene se je spremenila barva vode in ni več tista temna barva, ampak je z igro sončne svetlobe in vode, le-ta postala zelena. Res prijetno jutro ob kavi, s pogledom na morje in kopno. Na kopnem je kar prometno, saj se okoli otoka vije le ena in edina cesta v dolžini 64 km. Če bi imel kolo, bi otok z lahkoto prevozil od jutra do večera in postal tam, kjer bi se mi zdelo lepo. No, morda pa res kdaj nabavim zložljivo kolo, ki bo iz aluminija, da bo lahko in ne bo zarjavelo že prvo leto na barki. A tu obstajajo še druge variante prevoza, saj je otok zelo turističen, in prav v tem zalivu je velik center za razne aktivnosti, med drugim pa imajo tudi izposojevalnico avtomobilov, skuterjev in buggyjev. Vendar so tudi cene zame kar predrage, saj stane najem avta Hyundai Getz za 8 ur 7.500 CFP (62 EUR), za en cel dan pa 9.990 CFP (84 EUR). Ker so tukaj okoli edini, jim posel kar lepo cveti. Vendar je mene zanimal najem skuterja. A tudi ta stane za 8 ur celih in pretiranih 5.500 CFP (46 EUR). Sta pa menda v to vključena neomejena kilometrina in zavarovanje. Želel sem se malo pogajati za ceno, pa so me na koncu grdo gledali, čeprav imajo na dvorišču kar nekaj avtomobilov in skuterjev, kar pomeni, da je ponudba večja od povpraševanja.



	Sprehodim se še nekaj kilometrov ob obali, nato pa se vrnem do dingi pontona, pa nazaj na barko. Ker je voda danes tako lepa, se po treh tednih skopam v morju, saj se že od atola Fakarava nisem kopal v morju. Na sidrišču na Tahitiju se nisem zaradi umazanega morja, tukaj pa se še nisem zaradi vremena. Prav lepo je bilo zaplavati v vodi in se prepustiti užitkom, ki jih plavanje naredi v meni. Kasneje k meni privesla starejši možakar s sosednje jadrnice, ki je sidrana globoko v zalivu, že skoraj v plitvi vodi in njegov prostor za sidranje je daleč najboljši v zalivu. Zanimala ga je slovenska zastava, za katero je najprej mislil, da je ruska. Povabim ga na barko in možakar mi pove o namenu njegovega prihoda k meni. Skuham nama kavo, njemu ponudim tudi pivo in ga poslušam. Pripoveduje mi življenjsko zgodbo o sebi. Njegovo ime je Laszslo Groh in je rojen točno pred 70. leti na Madžarskem. Ker ni mogel več prenašati komunistične diktature na Madžarskem, se je odločil in odšel delat v Južno Afriko. Opravljal je razna dela, nato pa se je zaposlil v elektro družbi Siemens. V Južni Afriki se je poročil in rodila sta se mu dva otroka. Ker je veliko potoval po terenu, se je zaradi tega ločil in se ob ločitvi odločil za morje. Nekaj let je jadral v Indijskem oceanu, zato pozna vse tamkajšnje otoke, potem pa je preko Rta Dobre nade zaplul v Atlantik vse do Karibov, nato pa v Pacifik. Pravi, da je v svojem življenju kupil in prodal 12 jadrnic. Začel je z veliko in sedaj pravi, da ima že trinajsto, a manjše plovilo, 9 m dolgega Ericssona. Tu na sidrišču Cookovega zaliva je zasidran že eno leto in pol. Tukaj je mir, trgovina je blizu, zdravstvo tudi, najpomembnejše pa je to, da ne potrebuje vizuma. Na barki živi sam in pravi, da se lepo preživi s svojo skromno pokojnino. Namen njegovega obiska pri meni pa je bil, da mi proda svoje avtorsko delo, knjigo z naslovom Hina. Napisal je že drugo knjigo, ki je nekakšna romantična zgodba o mladi polinezijski deklici, ki je resnična in se je dogajala med letoma 1825 in 1855. Knjiga je napisana v angleščini in si želi, da ta zgodba starih Polinezijcev, ki so mu to zgodbo pripovedovali, ne bi izumrla. Knjigo je dal natisniti v Ameriki za 7 $, prodaja pa jo za 8 $, saj pravi, da ima 1 $ zaslužka dovolj, le če se bo njegova knjiga brala. Seveda sem njegovo knjigo kupil, avtor se mi je s tresočo roko podpisal vanjo in žal mi je, da je njegova prva knjiga že pošla. Zvečer, ko se spusti mrak nad zaliv in ko ga obsijejo luči z obale, si pripravim večerjo, ki jo zmoti dež. Nič ne morem, zdaj je tukaj deževno obdobje. Sreča, pa imam streho nad glavo, ki vsaj zaenkrat še ne premoči.

	Življenje na Moorei se začne zelo zgodaj in ko pade noč, gredo domačini spat. No, ne ravno dobesedno, dejansko pa ne bedijo dolgo. Tudi za to cerkveno praznično jutro ob Marijinem vnebovzetju so zgodaj vstali, saj sem slišal, da so imeli celo budnico. Slišali so se bobni in verjetno so se znašli v kakšni povorki, ampak ura je komaj šest zjutraj! Niti vstati se mi ne ljubi, da bi pogledal, kaj se dogaja, enostavno se obrnem in zaspim nazaj.

	Tukaj se ob šestih zjutraj začne svitati in ob šesti uri zvečer pade tema. Po jutranji kavi in zajtrku se z dingijem odpravim na kopno, saj grem na daljši sprehod. Pravzaprav bi rad šel do sosednjega mesta in potem še malo v hrib. Vreme je kot zanalašč za to. Ni preveč sonca in ni še tako hudo vroče. Tukaj v Cookovem zalivu je supermarket zaprt, kar mi da takoj vedeti, da imajo tudi tukaj dela prost dan, kot ga imamo pri nas v Sloveniji. Seveda, tukaj v tem zalivu sta kar dve cerkvi, a le ena je katoliška, druga pa je menda protestantska. Računam, da je do mesta kar nekaj poti, vsaj 4 ali morda 5 kilometrov v eno stran. Izbral sem dobro in udobno obutev in že grem. Najprej se ustavim pri domačinu, ki prodaja ročno izdelana in izrezbarjena glasbila, ukulele. Na hitro poklepetava, čeprav mu že na začetku povem, da nisem kupec, a on se ne da. Želi, da bi tudi jaz imel takšno glasbilo na barki ali potem doma, da bi lahko občasno priklical zvoke iz Polinezije. Saj ne vem, kdo se je na koncu koga otresel, jaz njega ali on mene. Glasbilo ostane tam, jaz pa grem naprej po cesti.



	Na njej srečam nekaj turistov, domačinov pa skoraj nič. Ulice so tihe, praznične. Morje je mirno, vetra ni in le med visokimi hribi je nekaj megle, ki še vedno ne dovoli, da bi se videl cel hrib. Tukaj so koničasti in strmi hribi, najvišji od njih je prava gora Tohivea, saj meri menda celih 1.207 metrov. Res strmo za tako majhen otok, ni kaj! Po petih kilometrih pridem do mesta ali naselja, kar koli že je, z imenom Maharepa. Tukaj je velik hotelski kompleks, nekaj apartmajev je na kopnem, precej njih pa je postavljenih po sistemu mostiščarskih kolib na samem turkiznem morju. Res je lepo, kot na razglednici. Nimam prave svetlobe in edino mesto, s katerega bi lahko kaj ujel v objektiv, mi ne ustreza. Tukaj je veliko več hiš, kot jih je v našem zalivu. Imajo zdravstveni dom, lekarno, tri banke, zavarovalnico, dva marketa, izposojevalnico avtomobilov in skuterjev, železnino, nekaj butikov in seveda barov ter restavracij. Sprehodim se še kakšen kilometer naprej, nato pa se vrnem, saj je med tem časom začelo deževati. Skrijem se v Yacht Club in se želim usesti, ko k meni pride v belo oblečen možakar in me vpraša, kaj želim, istočasno pa mi pove, da je lastnik Cluba. Rad bi spil espresso kavo in počakal, da preneha deževati. Žal mi tega ne dovoli, saj je njegov lokal le restavracija, kavarna pa je naslednji objekt in naj grem tja. No, tega pa še nisem doživel, čeprav piše, da je tu Restaurant & Caffee Bar. Že se hočem obrniti in iti, a vseeno vprašam, če lahko pri njih pustim dingija, saj vidim umeten plastičen ponton z inox ograjico in na njem privezana dva večja dingija. Rad bi zamenjal sidrišče in prišel sem. Tukaj je namreč zelo lepa voda, turkizna, čista in verjetno je tok kar precej močan, saj je prostor za sidranje med grebenom in otokom, vmes pa je le nekaj metrov kanala. Pravi, da lahko, če plačam dnevno uporabnino za dingi ponton, ki znaša 500 CFP (4,20 EUR) na dan ali s popustom 2.500 CFP (21 EUR) na teden. Obrnem se, saj je gospod po mojem mnenju precej pohlepen. A očitno najde žrtve, saj obalo zasedejo prebivalci zasebnih hiš in obiskovalci turističnih kompleksov, tako da je priti iz morja na kopno skoraj misija nemogoče. Vseeno grem v sosednji lokal in spijem espresso kavo, le da je na žalost ne dobim v kavni skodelici, ampak v kartonskem lončku. Evo, pa je šel »gušt« za kavo mimo mene. Dež preneha in grem naprej. Ustavim se še pri trgovini, kjer prodajajo razne spominke in oblačila. Zunaj pri obali se igrata fanta skoraj enakih let kot moj vnuk. Pozdravimo se in jaz vprašam, kako jima je ime. Eden zna po angleško odgovoriti, potem pa se komunikacija ustavi. Vseeno se skupaj fotografiramo in takrat vidim, da ima eden na sebi majico, na kateri je še etiketa iz trgovine. No, verjetno je bil moker od dežja, pa ga je mama oblekla kar v oblačilo, ki ga prodaja, kasneje pa bo to dala na polico in spet bo v prodaji kot novo. Le kdo bo vedel, da je bilo nošeno … Vrnem se na barko in pogledam na prehojeno pot; kljub dežju sem danes prehodil kar 12,87 km. Zelo dobro za kondicijo in za moje zdravje.

	Že včeraj sem pričakoval kolega, francoski par, da prideta na obisk s Tahitija na mojo barko. Ker sta »štoparja«, sta na Tahitiju v marini Taina našla barko, ki ju je včeraj po kosilu pobrala. Skupaj so odpluli proti Moorei in se sinoči sidrali v Cookovem zalivu, nedaleč stran od mene. Zjutraj po zajtrku sta me kontaktirala, kasneje pa ju je kapetan dvojambornice z dingijem pripeljal na mojo barko. Po enem tednu smo se zopet videli in bili veseli, da smo skupaj. Ponudim jima kavo, vodo in pecivo, vse drugo pa mi odklonita, kajti danes gresta naprej in nimata veliko časa. Najprej je bil naš dogovor, da bosta eno noč ali dve prespala pri meni, potem pa gresta malo raziskovat tukajšnje planine in otok. Kasneje mi David pove, da sta se prejšnji teden spoznala s parom, ona je Švedinja, on pa Francoz, in da so bili nekaj časa skupaj na Tahitiju. Ker so se dobro ujeli v teh dneh, so skupaj najeli apartmajsko hiško, a na drugi strani otoka Moorea. Nekam znana sta mi Švedinja in Francoz, zato jima povem njuni imeni in ona dva mi prikimata. Pa seveda, poznam ju, saj sem ju s kolegom, ki je učitelj, pripeljal s svojo barko z otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva na Markezih. Svet je res majhen! Tako sem izvedel, da sta drugi par, David in Mia, na Tahitiju, da prideta jutri s trajektom na Mooreo, kjer se bodo srečali in si tako razdelili bivanje, da jih pride ceneje. Tisti učitelj pa je menda odšel nazaj na otok Hiva Oa in tam dobil službo v svoji stroki. Po kavi, pogovoru in obvezni skupni fotografiji ju z dingijem odpeljem na kopno, kjer se poslovimo. Ker je ura skoraj ena popoldan, grem tudi jaz po opravkih. Danes sem se odločil, da obiščem laboratorij za korale, alge in podvodni svet, ki je oddaljen približno 2 km stran od mojega sidrišča.

	Zadnjič sem šel mimo laboratorija, a nisem šel do njih, kajti vse je ograjeno in jasno je, da je to zasebna zadeva. Danes se odločim, da grem tja in jih vprašam, če si lahko ogledam, kaj delajo in zakaj so tam. Ko pridem do tja, me sprejme prijazna mlada študentka, ki je sem prišla na prakso in izobraževanje iz kalifornijske univerze v Santa Barbari ter me povabi naprej. Kasneje me popelje najprej v laboratorij, kjer zbirajo podatke o koralnem grebenu, ki obkroža celoten otok Moorea. V zunanjem laboratoriju se nama pridruži še študent, ki je tudi potapljač, za njim pride še vodja študentov, ki prihaja iz državne univerze Teksas iz ZDA in je po poklicu mikrobiologinja. Prvič vidim razliko v mrtvih in živih koralah, razne vrste koral, alge ipd. Potem mi začne pripovedovati, da je otok Moorea nekaj specifičnega v tem delu in da na plitvem morskem grebenu okoli otoka (približno 60 km je tega grebena) živi ogromno različnih vrst koral. Zaradi onesnaženosti morja in seveda zaradi segrevanja le-tega raziskujejo, kako bi korale živele v bolj toplem morju ter kako se bodo korale obnašale in živele, če se bo segrevanje še nadaljevalo in stopnjevalo. Zato imajo tam prisotnih kar nekaj bazenov, kjer pridobivajo podatke vsake tri ure, prave spremembe pa nastanejo šele po mesecu dni ali več. Seveda mi vse pokažejo, kako deluje, kako se dovaja kisik, kako hladijo ali segrevajo vodo v bazenih, kako deluje pretočni sistem vod, kako dozirajo različne CO2 ter druge pH-komponente v vodo in kako to vpliva na korale in alge. Ja, kar nekaj tega je za videti, in če iskreno napišem, mi marsikatera stvar tukaj ni bila jasna. Ampak očitno je to življenjskega pomena, da toliko univerz iz ZDA in Havajev pošilja svoje študente na ta otok in študij financira.



	Tako izvem, da ta laboratorij deluje od leta 2004, podatki pa se dnevno pošiljajo v razne univerze v ZDA, kjer se ukvarjajo z mikrobiologijo. Najbolj me je presenetilo to, ker sem pričakoval francoske študente in da je to last Francozov. No, pa sem se spet uštel, vse je ameriško. Na koncu se še zahvalim in jih povabim na svojo barko, če bodo imeli kaj časa med študijskimi obveznostmi. Vsekakor je prvo navdušenje zelo močno, in ker še nekaj dni ostanem tu, ker zunaj ni vetra za jadranje, počakam, da vidim, če se bo kdo od njih res oglasil na kavo, sok ali pivo. Ko pridem na barko, je zunaj že mrak. Oprham se, nato si pripravim nekaj za večerjo. Dan je bil res lep in prijeten, predvsem pa poučen ter zanimiv.

	Nedelja je. Dopoldne počasi in z užitkom spijem kavo v kokpitu in gledam okolico v tem lepem soncu. Za danes ni bil napovedan veter, morda le 4 do 6 vozlov, a okoli barke je kar dobrih 12 vozlov severnega vetra. Malo kasneje si iz sadja, ki ga zaradi gnitja na tej vročini obrežem, naredim dober smuti. Nekaj bo treba početi. Odpravim se na ogled drugega zaliva Opunohu Bay. V nahrbtnik dam plastenko vode in dve jabolki. Sonce je, a še vedno piha prijeten veter. Če grem po senčni strani ceste, bo tako bolje zame. Čeprav je nedelja, srečam veliko avtomobilov in motorjev, ki jih je seveda največ. V večini jih vozijo turisti, ki se podajajo na ogled otoka. V tem soncu in vročini je morda vožnja s skuterjem pravzaprav celo najboljša izbira. Spet grem mimo laboratorija, v katerem sem bil že včeraj, in pot nadaljujem ob hišah ob obali. Nekatere hiše so v precej slabem stanju, spet nekaj hiš pa je lepo opremljenih, z lepo in visoko ograjo, skozi katero lahko le tu in tam vidiš v notranjost. Te hiše so običajno večje, imajo čudovite terase, pomol za privez čolna in kopanje, travnik z zeleno travo in seveda nasajene palme. Na vsakem posestvu je kar precej velikih loncev, v katerih rastejo manjše palme. Le-te bodo s časom verjetno presadili v zemljo. Že pred nekaj dnevi sem od domačina, ki prodaja glasbila, izvedel, da imajo najlepše hiše na otoku Francozi, ki so se preselili iz Francije, tu kupili hišo s parcelo ter to hišo obnovili. Zdaj živijo tu do svoje smrti, potem pa to prevzame nova generacija. Pravzaprav je težko dobiti nove parcele ali hiše, tiste, ki pa se prodajajo, so tako drage, da jih tudi težko kupiš. Ko sem šel mimo neke hiše na Moorei, sem videl, da se kot »ugodno« prodaja hiša v Cookovem zalivu. Hiša ima zunanji bazen, stoji malo višje in ni ob morju, parcela pa je velika 1200 m2. Notranjost hiše je vsaj po slikah lepo urejena in opremljena, ima pa tri sobe, kuhinjo in dve kopalnici. Cena pa 65.000.000 CFP (545.000 EUR). Verjetno za francoski standard ni draga, za naš slovenski pa vsekakor je.

	Nato pridem do hotela Hilton, kjer najprej vidim znamenite mostiščarske hiše oz. apartmaje na vodi, ki je tako svetlo modra, da prav bode v oči. Vem, da tukaj apartmaji niso poceni, saj je apartmajski kompleks Hilton znan kot eden najdražjih na otoku. Cena naj bi bila nekje okoli 600 CFP (500 EUR) na dan. Malo naprej je čudovita in zelo obiskana plaža Ta`ahiamanu. Plaža je lepo urejena, ograjena in ima zaradi gostih ter visokih palm kar nekaj sence. Čisto na koncu si je neka večja družba postavila šotorski nadstrešek in praznujejo rojstni dan, saj so navesili v svoji okolici veliko pisanih balonov in velik svetleč napis Happy Birthday. Nasproti plaže je sidranih kakšnih 20 plovil, največ katamaranov, saj je tukaj voda nizka med dvema grebenoma, a je tako čista in lepa, veliko lepša kot v našem zalivu. Je pa res, da je ta del ves čas izpostavljen vetru. Poleg tega v okolici tega zaliva ni nekega večjega naselja, ima pa le manjšo garažno trgovino, ki pa je bila danes zaprta. Sprehodim se še do konca zaliva in v goščavi najdem že skrit in na žalost opuščen spomenik kapitanu Jamesu Cooku, ki je plul tukaj trikrat, in to v letih od 1768 do 1771, od 1772 do 1775 ter od 1776 do 1779. Ko sem se vračal nazaj, sem se ustavil v eni domači slaščičarni in si naročil kepico sladoleda v malem kornetu, se usedel v njihov vrt ter se malo spočil. Po šestih urah sprehoda, fotografiranja in uživanja v lepotah teh dveh zalivov sem še malo pred nočjo prišel na barko, se oprhal in ulegel v kokpitu, da si odpočijem noge, saj so me po prehojenih 15,66 km kar bolele, predvsem pa stopala. Bil je res lep dan.



	Kljub včerajšnji dolgi prehojeni poti sem se zbudil brez bolečin, a bom danes zavihal rokave in delal. Narediti moram kar precej vode, saj mislim tudi oprati nekaj perila. Najprej v dveh urah s svojim novim desolinizatorjem naredim 150 litrov vode, ki je nekoliko tišji od prejšnjega, ni pa močnejši, čeprav ima v sebi boljši motor, a sta črpalki v njem ostali enaki. Potem prinesem iz skladišča pralni stroj in v kokpitu operem za tri pralne stroje perila. Pravzaprav to niti ni tako veliko, saj gre vanj največ 3 kg perila, čeprav dela bolje s približno pol kilograma manj teže v sebi. Največ imam polo majic in kratkih hlač. Ker je pralni stroj kar precejšnji porabnik vode, moram spet narediti 150 litrov vode, da napolnim tanke. Vsaj ožemanje perila ima ta stroj dobro in upam, da se mi bo v enem dnevu perilo posušilo. Obesim še perilo in potem pospravim aparata nazaj na mesto, kjer ju bom naslednjič spet našel. Ravno končujem z delom, ko do mene pripluje Madžar Laszlo. Ker ve, da vsak dan hodim ali se sprehajam, me vpraša, če bi mu prinesel nekaj iz mesta. Seveda privolim. Kasneje ugotovim, da on potrebuje neke stvari iz sosednjega naselja Maharepa, nam pa je najbližje naselje Pao Pao. Nič hudega, če sem obljubil, bom to tudi naredil. Ob dveh popoldne se odpravim na kopno in do Maharepe imam približno 5 km hoje. Tukaj vozi avtobus, a brez voznega reda, in včasih se niti ne ustavi na avtobusni postaji. Pride približno štirikrat dnevno ob delavnikih, a kot že rečeno, nikoli ne veš, ob kateri uri. Nič, jo mahnem peš. Vmes, nekje na polovici poti, me ujame dež. Kar žalostno pogledam proti svoji barki, saj imam na njej perilo, sicer pod tendo, a verjamem, da bo vseeno vlažno. Sam vedrim v telefonski govorilnici in se sprašujem, kdaj je bila nazadnje uporabljena, saj je tudi sem prišla doba mobilnih telefonov, le internet jim šepa in je verjetno najdražji na svetu. Ko dež preneha, grem naprej in na poti najdem lekarno. Ker že dlje časa iščem Sensodyne zobno pasto in je ne najdem ne v megamarketih in ne v drogerijah, se spomnim, da bi jo mogoče le imela lekarna. Pridem do police in jo zagledam: rdečo, rjavo, zeleno … Sicer je zelo draga glede na ceno pri nas, saj stane 790 CFP (6,70 EUR). Ker pa pivo v gostilni stane 800 CFP, potem je zobna pasta za vsaj 50-kratno uporabo zelo poceni. Poleg tega me zobje ne bodo skeleli in ne bom potreboval zobozdravnika. Ves vesel jo kupim in nasmejan zapustim lekarno in prijazno prodajalko, ki na mojo žalost ni govorila angleško. Odidem naprej in najdem prodajalno, ki jo potrebuje stari Laszlo. Kupim, kar mi je naročil, nato pa grem do sosednjega lokala, kjer imajo kafeterijo in med drugim prodajajo tudi domače slaščice. Nazadnje sem si sam spekel biskvit na Nuku Hivi, in to je bila dejansko moja zadnja slaščica, ki sem jo jedel. Ker zagledam nekaj podobnega naši kremni rezini, si ob kavi naročim tudi njo. Počasi in z užitkom najprej spijem kavo, potem pa se lotim sladice. Primerjam jo z našo sladico. Res je dobra, in kar je najpomembneje, niti ni tako draga. In spet gledam domačine, kako hodijo po pecivo in ga kupujejo za več tisoč frankov skupaj. Verjetno imajo tu dobre plače, saj drugače ne gre. V trgovino danes ne grem, ker ničesar ne potrebujem, se pa ustavim na obcestni stojnici in pri mami kupim veliko, 840-gramsko papajo za 150 CFP (1,25 EUR), kar se mi zdi zelo poceni. Ta bo za tri dni, tako velika je. Ta moj dolg sprehod končam pri dingiju. Spet sem prehodil več kot 10 km. Zaplujem do barke Laszla, mu izročim, kar sem mu prinesel, nato pa grem na svojo barko, skočim v morje, se oprham in si pripravim večerjo. Za jutri je obljubljenega malo več vetra in morda bi bil že čas, da se premaknem na drug otok. Če pa pomislim, da na tistem otoku ni nič posebnega, potem ni nič narobe, če ostanem kak dan več tukaj in njega enostavno izpustim. Vsekakor pa moram na otok Raiatea, da popravim ohišje sidrnega vinča.

	Danes ponoči je bilo pestro. Še sam sem se zbudil in šel preverit situacijo na sidrišču. Ponoči je namreč precej zapihalo in spomnil sem se, da imam zaradi včerajšnjega dežja obešeno perilo, ki sem ga zdaj skoraj že suhega pobral in ga odnesel v salon barke. Tam sem vse razpotegnil, da se lahko suši še naprej. Prižgem instrument za veter, ki mi pokaže, da je južnega vetra, ki prihaja preko planin, krepko čez 20 vozlov, nekateri sunki pa dosegajo tudi 26 vozlov. Ura je štiri zjutraj, Ker ne morem zaspati, v roke vzamem knjigo in berem. Moti me le glasnost vetrnega generatorja, ki se tako obrača, da imam občutek, da bo vsak čas pognal barko naprej. Proti jutru le malo zaspim, in ko se zbudim, se veter še ni umiril. Skuham si kavo in razmišljam, kaj mi je narediti, kajti vetra je danes dovolj in lažje je pluti v njem. Če se premaknem proti severnim otokom, bom imel 25 vozlov vetra v hrbet, kar s skrajšano genovo ne bi bilo niti slabo, a vem, da bi imel preveč vala z boka in vprašanje, če bi bila to prava odločitev. Ker že dva dni pridno pišem in urejam besedila in fotografije, se odločim, da še kakšen dan ostanem tukaj, saj tu niti ni tako slabo. Morda s Tahitija pripluje kolega Bill, ki ima zdaj novo posadko.

	Ves dopoldan pridno pišem in urejam besedila, nato pa se že počutim malo skrčen in utrujen, zato grem na en kratek sprehod na obalo. Tukaj morje ni tako valovito, saj je precej zaščiteno kljub vetru, ki piha, zato je plutje z mojim dingijem prav prijetno. Na obali grem tokrat po cesti, ki se vije v notranjost otoka proti hribom. Hiše so veliko bolj revne, tudi urejeno ni, kot je ob obali. Kar nekajkrat sem ob teh hišah videl nekaj podobnega grobovom, a sem to hitro odmislil, saj se mi to zdi nemogoče. A ko na podobne zadeve naletim nekajkrat zapovrstjo, se zavem, da sem imel prav. Fotografiral bi vse, a ljudje so tukaj doma in ne bi rad imel težav zaradi tega početja. Komaj sem našel hišo, kjer sem lahko med dvema grmoma naredil fotografijo, in to z dvema grobovoma. Pomislim, kako bi bilo pri nas v Sloveniji, če bi imeli grobove okoli svojih hiš. Hm, po moje zastrašujoče.



	Po dveh kilometrih se obrnem in vrnem nazaj. Skoraj ob glavni cesti je lokalni ribič postavil na stojalo kakšnih 6 ali 7 kg težko tuno in jo prodaja. Nikogar ni v bližini, da bi ga lahko vprašal, koliko je težka in kakšna je cena, čeprav nisem kupec. Najbolj me zanima, kako ljudje ne zbolijo od takšne ribe, ki se greje po več ur na soncu in temperaturi okoli 30 stopinj. Jaz sem zbolel na Kanarskih otokih samo zato, ker je bil proces skladiščenja ribe iz vode do hladilnika predolg in so se na soncu v ribi ustvarile bakterije in strupi, ki jih moje telo ni preneslo. Z dingijem priplujem na barko in pogledam po zalivu, ki je danes poln. Vsaj dve ali tri barke, ki so bile sidrane vzhodno izven zaliva pred naseljem Maharepa, prepoznam. Očitno jim je krmo preveč zanašalo proti koralnemu grebenu in so se presidrale v naš zaliv. Do večera je pri nas nastala prava gneča. Naštejem 17 plovil, največ, odkar sem tukaj. Ni kaj, veter neusmiljeno piha in se ne da zmesti.

	Po pestri vetrovni in deževni noči me zjutraj zbudi glas, ki kliče moje ime. Pogledam na uro, a je še zgodaj. Pridem v kokpit ves še zaspan in zunaj me čaka Laszlo. Le kaj je tako nujnega? Potem me čudno gleda, da še spim, saj je ura že nekaj čez sedmo zjutraj. Po eni strani ga razumem, da vstaja zgodaj, ko tukajšnji francoski petelini zapojejo budnico. Treba pa je vzeti v zakup, da gre on spat skupaj s petelini, to pa je nekje okoli sedme ure zvečer, ko jaz šele dobro zadiham in zaživim v dnevu. Moja ura za spanje je okoli polnoči ali malo čez. Laszlo me je prišel prosit, ali bi šel spet v mesto in mu prinesel nekatere stvari, ki jih potrebuje. Povedal sem mu, da imam delo in da danes nikakor ne grem tako daleč; če bom šel, bom šel samo na kratek sprehod, potem pa morda še v tukajšnji supermarket po kakšno malenkost, saj imam skoraj vse na barki. Malo užaljen, ker mu ne bom ustregel, odvesla do svoje barke. In kaj naj zdaj jaz? Zaspati ne morem nazaj, zato se uredim in si skuham jutranjo kavo, malo kasneje pa si naredim manjši in lahek zajtrk.

	Dopoldan res pišem, urejam fotografije in jih za vsak primer tudi prenašam na zunanji disk. Nikoli ne vem, kje se pri tej mogočni tehnologiji zalomi, in potem lahko izgubim spomine. Tako zatopljen v delo delam vse do 14:30, nato pa se odločim, da grem ven, saj je veter čisto potihnil in pokazalo se je tudi nekaj sonca. Kar naenkrat je postalo tako tiho v zalivu, da je že vredno pogledati, če nisem morda ostal sam. Odločim se, da se grem malo razgibat, zato se odpravim na kratek sprehod. Morda naletim na kakšno mamo, ki prodaja banane, morda grem celo do plantaže ananasov in si tam kupim kakšnega, saj bo verjetno ceneje kot kje drugje. Edine banane, ki sem jih videl danes, so bile na drevesu, pa še te so bile zelene, in ker so bile blizu hiše, si jih nisem upal utrgati. Videl sem še papajo in na njej kar precej sadežev, a spet blizu hiše, v kateri stanujejo ljudje. Lahko bi jih šel vprašat, če mi kakšno prodajo, a ker papaje ne potrebujem, sem šel naprej. Najdem pokrito in ograjeno veliko plantažo ananasa, a me zaposleni ne spusti v nasad. Ko ga vprašam za ananas, pa mi odgovori, da je on tu samo zaposlen in mi ne more pomagati. Verjamem mu. Grem nekaj korakov stran in odložim nahrbtnik ter iz njega vzamem vodo in spijem nekaj požirkov tekočine. Takrat pa se možakar pojavi z mačeto in v drugi roki drži dva ananasa. Kar nasmejalo se mi je malo, saj sem mislil, da sem se mu zasmilil in mi bo ta ananasa le prodal. Potem pa ta dva ananasa položi na desko, vsakega z mačeto razseka na štiri dele ter vse skupaj vrže kuram in petelinom. Ti hitro pridejo do ponujene hrane in jo začnejo kljuvat. No, pa je šel ananas …

	Kasneje grem še v supermarket, kupim jajca in nekaj mesa, ki je bilo pakirano in v akciji, potem pa se vrnem na barko. Čas bo za kavo, nato pa bom začel pripravljati večerje. Stemnilo se je že in nad Cookov zaliv je padla noč. Vetra ni in danes ne bo slišati verjetno že malo dotrajanega ležaja v vetrnem generatorju. Po večerji se bom spet lotil dela.



	Počasi bi moral naprej, na drug otok. Začasni urnik kaže, da imam sedaj precej prostega manevra, saj sem se odločil, da bom izpustil obisk otoka Huahine in odplul direktno na Raiateo. Jutri je nov dan in ta pokaže, kako in kam.

	Petek je. Veter se je v zalivu vsaj malo umiril, zato je bilo spanje prijetnejše kot prejšnji dan. Prebudim se v sončno jutro in zadiši mi kava. Počasi in z užitkom jo spijem v kokpitu in opazujem, kaj se dogaja v zalivu. Sosed za mano v 39-čeveljskem katamaranu se pelje v dingiju mimo mene. To je edini človek na morju, ki me niti enkrat ni pozdravil, dvignil roke v pozdrav ali kako drugače pokazal, da mu bonton nekaj pomeni. Z njim je žena, ki je popolnoma enakega karakterja. Očitno drži tisti pregovor, »da gliha skup štriha«. Vsakič ko vidim, da me pogleda, ga vseeno jaz prvi pozdravim, on pogleda naprej in gre dalje. Ne vznemirjam se preveč, saj ga ne bom več dolgo gledal. Kasneje grem še v trgovino, kupim kruh in nekaj banan, nato pa okoli 11. ure začnem pospravljati in pripravljati barko za odhod na drug otok. Ko imam vse pripravljeno, dingija zvezanega na premcu, dvignem sidro in sidrni vinč mi lepo deluje - dokler ni bilo treba sidra dvigniti iz mulja. Takrat se malo prestavi, a še drži. Potreben bo obnove, zagotovo.

	Ura je 12:00, ko zapustim sidrišče in kasneje še otok Mooreo. Zunaj zapiha veter nad 20 vozlov, enkrat celo 26 vozlov. Kar malo se začudim, kajti napoved je bila največ 18 vozlov. Če že tukaj piha takšen vzhodnik, kakšen je šele na odprtem oceanu. Razmišljam, ali sem se glede odhoda sploh pravilno odločil. Grem še malo naprej, vrnem se lahko še vedno. Veter se umiri in pade na normalnih 16 do 18 vozlov, zato nadaljujem plovbo. Čuden občutek se me loteva, ko tako plujem, saj že kar nekaj časa nisem. Zdi se mi, kot da se šele privajam na barko. V vodo spustim tudi laks z vabo za ribe in upam na kakšen ulov. Kasneje mi veter pade na 11 vozlov in odvijem tudi glavno jadro, saj sem prej plul le na genovo. Ob pol peti uri se ribiška palica usloči, laks pa se odvija. Skočim do nje, zategnem, povlečem. Navijati se ne bo dalo. Riba skače iz vode in podobna je morskemu psu, velikosti dober meter. Nemogoče si mislim. Pa saj tudi dobro ne vidim na teh 200 metrov razdalje. Hočem naviti, ne gre. Vedno večkrat rola celo spusti, saj zavora ne zdrži pritiska. Odtrgalo bo nekaj, ni druge! Pustim vse na miru in utrujam ribo s tem, da jo vlečem za sabo. Potem pa po desetih minutah spusti. Le kaj je utrgalo? Vabo ali gambet. Potegnem konec na krov in vse je gor, gambet in vaba z jekleno pred vrvico. No, vsaj vaba je ostala, saj jih nimam več v izobilju. Ob 18. uri se veter okrepi. Valovi so precej veliki in neugodno klofutajo Indigo. V nekaj minutah mi je dvakrat spustil avtopilot, saj je barko zadel val in jo zasukal. Vetra je spet čez 20 vozlov in skrajšal sem jadra. Noč, ki se je šele začela, je kljub luni, ki je zakrita nekje za oblaki, bolj kot ne temna. Pestro bo še to noč. Do otoka Raiatea je še 72 NM. In ravno teh preostalih 72 NM je bilo eno od težjih jadranj v mojem življenju. Veter enostavno ni pojenjal in se je držal svojih 22 do 24 vozlov. Vse je v redu, tudi valovi so za ta veter pričakovani in visoki nekje okoli 2 do 2,5 metra, kar ni nič pretresljivega. Prihajali so tako s strani, da je barko celo noč valjalo po širini, da sem se moral dobro držati, da ne padem in se kje udarim. Vsakih nekaj minut pa je prišel večji val z veliko količino vode in barko tako udaril, da je avtopilot spustil, nekajkrat pa celo tako, da me je obrnilo za 90 stopinj in sem bil obrnjen proti Tahitiju. Barka je dobivala klofute s strani morja, ki je bilo tokrat belo in razpenjeno. Že tako utrujen sem potem raje plul in krmaril na roke, saj sem se bal, da bi lahko poškodoval avtopilota. Počitka ni bilo. Poleg tega me je v samo tej eni noči »opralo« šestkrat! Šestkrat me je dobil t. i. squall (piš močnega vetra z močnim dežjem) in takrat je pihnilo malo pod 30 vozli; valovi so ostali enaki. Jadra sem imel skrajšana in takrat je jadrnico še bolj potegnilo z vetrom. Dosegel sem hitrost 6,8 vozla, kar je za mojo barko kar precej.

	Ko sem prišel ob petih zjutraj za otok Huahine, so se valovi umirili in zadnjih 11 NM je enostavno zmanjkalo vetra. Kot bi ga z roko prestavil drugam. Pihalo je za komaj 6 vozlov. Eno dobro miljo sem vztrajal pri tem vetru in čakal, da se veter spet pojavi od nekod, a ga ni bilo. Zvijem sprednje jadro in prižgem motor, saj drugega izhoda ni bilo. Pri 1,8 vozla hitrosti plovbe bi porabil vsaj 5 ur. Z motorjem preplujem pol milje do otoka Raiatea, in ko se želim naravnati na prehod Teavapiti, ki je med dvema koralnima grebenoma, ki sta pod vodo in zelo široka, s strani otoka Tahaa prihaja še en squall. Barko zasučem za 180 stopinj in zdaj plujem stran od otoka, počasi, na 1500 obratih. Počakal bom, da me ta veter in dež ujameta na odprtem, ne pa kje vmes ravno pri prehodu med koralnima grebenoma. Vse skupaj je trajalo dobrih 15 ali 20 minut, nato sem lahko nadaljeval s plovbo.

	Ob 10. uri, po dvaindvajsetih urah plovbe in po preplutih 114 NM, sem se vezal na eno od treh boj, ki je bila še prosta pred marino ob mestu Uturoa.





	11. RAIATEA IN TAHA`A, FRANCOSKA POLINEZIJA





	RAIATEA

	Pospravim barko, se oprham, pojem zajtrk in grem spat. V dveh urah sem se dobro spočil. Uredim se in spijem kavo ter ob treh popoldan z dingijem zaplujem v marino. Poiskati moram mojstra, ki vari aluminij, da rešimo moj sidrni vinč. Preseneti me odgovor v pisarni, da je marina in ves kompleks v lasti čarterja. V naslednji marini, ki je kakšne tri milje naprej, na drugi strani otoka, pa je mojster, ki bi mi lahko pomagal, a šele v ponedeljek. Vprašam, ali moram nočitev na boji plačati in komu, ker ni pisarne marine. Prijazen gospod mi pove, da je boja plačljiva, a ne v denarju, ampak moram zanjo odšteti »six packa« (6 malih piv). No, to me je malo presenetilo. Če bi bilo to v Sloveniji, bi stala boja približno dobrih 5 EUR na noč. Tukaj je alkohol zelo drag, zato stane 6 malih piv Hinano 1500 CFP (12,60 EUR). Ker piva nimam na barki, grem v mesto in kupim teh 6 piv ter počakam, da nekdo pride po njih.

	Mesto Uturoa je prijetno, majhno, a vseeno zanimivo. Predvsem mi je všeč pristanišče za ladje in trajekte kakor tudi za manjša plovila, saj me spominja s spremnimi trgovinicami in butiki na marsikatero obmorsko mesto na Hrvaškem, po katerem sem plul, preden sem odrinil v svet. Še pred mrakom se vrnem na barko, a me kmalu obiščeta fanta, ki sta prišla po pivo. Poklepetamo in potem odideta s plačilom v blagovni menjavi: jaz tebi bojo, ti meni pivo. Ker je to blagovna menjava, ni računa, ni plačila davka in volk je sit, koza pa cela.

	Noč sem prespal, sploh ne vem, če sem se v postelji obrnil. Zato zjutraj spočit vstanem, po v miru popiti kavi pripravim barko in zapustim mesto na boji, kot sem obljubil. Ker ni vetra, pot pa je kratka, komaj 3 NM, motoriram, se previdno izogibam koralnim grebenom in se držim oznak. Priplujem do marine v zalivu Apooiti in se vežem na bojo. Tudi tokrat uspešno in iz prve, čeprav sem sam na barki. No, tukaj bi bil kar malo problem, če mi ne bi uspelo iz prve, saj so boje tako gosto nastavljene, da po moje barka velikosti od 55 čevljev naprej tu nima kaj iskati. Le kakšnih 20 metrov za mano sta greben in plitvina. Tu nekih večjih popravnih izpitov ne more biti, torej zagrabiš bojo iz prve ali pa moraš odpluti dalje in se v velikem loku vrniti nazaj. Ko se zavežem, z dingijem odplujem do sosednjega katamarana in povprašam, kako je z bojami. Boje so last marine, cena pa je kar visoka, 67 CFP po čevlju na dan. Torej bi jaz moral plačati 2.278 CFP (19 EUR) na dan. Drago! Vendar tu druge izbire skoraj ni, saj so globine okoli 35 m, jaz pa nimam več kot 50 m verige. Vprašam ga še za mehanično delavnico in pravi, da je tu zagotovo ni, je pa v sosednji marini, eno miljo naprej. Spet se odvežem in zaplujem še eno miljo naprej do zaliva Upapa. Tukaj je veliko več boj in veliko več prostora med njimi. Vidim pa, da so nekatera plovila za bojami na sidru. Pogledam na ploter in vidim, da je tam manjša plitvina; morda pa le ni koralnih glav in se da sidrati. Zaplujem tja in najprej vidim meni poznano aluminijasto barko z narisanimi usti morskega psa. To je barka katalonskega para Albe in Pola. Nazadnje smo bili skupaj na Fatu Hivi na Markezih. Najdem prostor med barkami in sidram na 12 m globine. V vodo spustim kakšnih 42 m verige, nato na verigo dodam vrv z napenjalcem verige in amortizerji ter šele za tem zategnem verigo pod obrati, da vidim, če sidro drži. Če tega ne bi naredil, se bojim, da bi mi lahko zamaknilo ali pa celo premaknilo okvarjen sidrni vitel.

	Najprej si naredim pozni zajtrk, nato se lotim urejanja barke, čiščenja, menjave brisač in posteljnine. Popraviti si moram tudi zadnji nosilec, kjer imam obešen škripec za dvig dingija na krmi. Nekje ob 16. uri, preden zaprejo trgovine, bom šel v mesto in pozdravil še kolega Katalonca. Ravno takrat je začelo deževati; deževalo je pol ure. Naredila se je močna sopara in vse je porinilo v barko, da sem bil v hipu poten. Ko dež poneha, sem se skopal v morju, saj je tu za spremembo od Cookovega zaliva na Moorei zelo čista voda. Oprham se, si pripravim popoldansko kavo in se posladkam s tremi piškotki. Odločim se, da ne grem ven, ker je že prepozno. Pogledam proti barki kolegov, pa vidim, da dingija ni več za barko, torej sta nekje zunaj. Jutri je nedelja in dela prost dan, torej tudi jutri ne bom ničesar naredil s sidrnim vinčem. Počakati moram na ponedeljek, a to ne bo problem, saj je vsaj sidranje zastonj in ni nobenih stroškov. Edina nadloga so letala, ki letijo tik nad jamborji, saj je nedaleč od tu pristajalna letališka steza in letališče.

	Nedeljsko dopoldne. Sonce je močno in skrijem se pred njim v notranjost barke. Moral bi v trgovino po zelenjavo in sadje, a se mi nekako ne da, morda kaj od sadja najdem popoldan ob cesti, ko bom šel zagotovo na sprehod. Končno me okoli dveh zapeče vest, da je zunaj tako lepe vreme, jaz pa sem še vedno na barki. Skočim v dingija in se najprej zapeljem do sosednje barke, do prijateljev Kataloncev. Čudno se mi zdi, da nihče od njiju ni prišel do mene, saj poznata mojo barko in njeno ime, kot jaz poznam njuno, saj so ogromna usta morskega psa na premcu res zelo vidna. Pridem do barke in zagledam najprej žensko, a se mi zdi malo drugačna. Iz barke pride tudi moški, hmmm, tudi ta ni pravi. Sta prodala barko? Potem se zapletem z njima v pogovor in izvem, da sta Francoza, da to sploh ni ta barka, ampak sta tudi sama slišala, da ima nekdo enak motiv na premčnem trupu in na skoraj enaki barki. Kaj takšnega! Kakorkoli, pogovor je bil dobrodošel in tako izvem, da že jutri verjetno zapuščata sidrišče in odplujeta proti Tongi. Dolga bo, jima pravim, ona dva pa meni, da se tega zavedata in da se ne bosta nikjer ustavljala vseh nekaj več kot 1600 NM. Zaželim jima srečo in se odpeljem proti obali. Tam najdem privez za dingija in grem na sprehod. Kam? Do sosednje marine! Do tja je dva kilometra in še enkrat toliko nazaj. Med potjo je sicer nekaj hiš, nikjer pa ne vidim nobene trgovine. Zato v sosednji marini v zalivu Apooiti vprašam, če mi lahko povedo, kje je kakšna trgovina. Danes je vse zaprto, mi pravi, nekoč je bila tukaj naprej proti mestu ena mala, a je ni več. »V mesto Uturoa morate, tam boste dobili vse, kar boste želeli,« pove.



	Ja, verjamem, a do tja je vsaj 6 km. S temi informacijami se vrnem na barko. Nimam kruha, nimam sadja, ne zelenjave in ne mesa. Pravzaprav pa imam drugo hrano na barki, da trgovine sploh ne potrebujem. Zvečer si naredim špargljevo rižoto, ki je boljša od kakšnega koli mesa, čeprav so bili šparglji iz konzerve. Pravzaprav je tukaj kar precej stvari pakirano v konzervah in niti ni važno, da so le te v hladilniku. Tako imam na zalogi tudi pol kilograma Ancor masla v konzervi, v konzervi imam sir, mleto goveje meso je tudi v konzervi itd. Verjetno pa je v teh konzervah veliko konzervansov in kemije, da lahko vse to obstane sveže in še vedno uporabno.





Zgodaj se prebudim in se lotim sidrnega vinča. Najprej ga moram odvezati, odvijačiti, nato pa še odspojiti od električne napeljave. Vse mi gre kot mora, a čisto pri zadnjem kablu se mi odtrga električna sponka. Ni kaj, kupil bom vseh šest novih in imel bom mir. Težak je ta sidrni vitel, sicer ne vem koliko kilogramov, a ko sem ga dal v eno od vreč, ki mi je včasih služila za jadro, se je ta strgala. Zavijem, zvijem in zavežem z vrvico ter se z dingijem zapeljem na obalo. Na prvi pogled sem na pravem mestu, saj vidim, da proizvajajo aluminijasta plovila. Ogovorim prvega delavca, ki me napoti v glavno pisarno, kjer se dogovorim, da mi bodo zadevo do jutri naredili. Prijazen šef gre z mano in mi pokaže, kdo mi bo opravil delo na vitlu. V vitlu je še vedno olje in v njem je še tudi elektromotor. Z delavcem se dogovoriva, da bo to vse on naredil in odmontiral, nato pa mi bo zavaril aluminijast kotnik in zavrtal vanj luknje. Prosil sem ga, če mi lahko odreže novo vsaj 12 mm debelo nosilno ploščo namesto kotnikov in jo privari na vitel. Vanjo zvrta šest lukenj za vijake. Mojster takšne plošče nima, ima pa 16 mm debelo. Strinjam se in upam, da je še toliko prostora med vitlom in pokrovom sidrnega skladišča. Vse se dogovoriva in potem mojster pristopi k delu, jaz pa se odpravim v mesto.



	Ker tudi tukaj avtobus vozi vsako pomlad enkrat in morda v jesen dva krat, sem se odpravil na cesto in dvignem palec. Kaj kmalu mi ustavi prijazen možakar in me zapelje do mesta. Kupiti moram šest sponk za kabel, šest inox vijakov, ker so stari prekratki, še neodvrtljive matice in večje podložke. Skočim še v samopostrežbo, kupim sadje in zelenjavo, en paket mesa in se napotim proti marini. Tokrat nisem imel sreče z dvignjenim palcem. Vsaj kilometer in pol sem prepešačil, nato pa mi le ustavi prijazen možakar, ki mi v pogovoru pove, da je skipper na enem od katamaranov, in me zapelje v marino, čeprav je njegova hiša dva kilometra pred njo. Prijazni ljudje me spremljajo vso pot po Polineziji. Pot do dingija me pelje spet mimo delavnice in za vsak primer grem pogledat, kako napreduje delo na mojem vitlu. Možakar pravi, da vse še lepo zbrusi, spolira in čez 15 minut bo gotovo, jaz naj grem pa kar v pisarno in plačam račun. Ko plačam račun, vzamem vitel in grem na barko. Malo pozno je že, a če mi se vse poklopi, ga bom imel pred nočjo zmontiranega na mestu. Napeljem elektriko iz inveterja do premca, vzamem vrtalni stroj, svedre in ostalo orodje. Najprej moram seveda iz tršega papirja narediti šablono po novem nosilcu, da bom lahko točno zavrtal luknje. Šablono nastavim na nosilec sidrnega vinča, zavrtam luknje in potem privijačim vitel. Močno bo to in kljubovalo bo sidranju na oceanu. Zadovoljen sem s svojim delom in ob enem vesel ko vidim, kako močno je zdaj narejeno. Zamenjam še električne sponke na kablih in vse privijačim z vijaki M8. Izoliram in preizkusim delovanje. Dela in vrti se v obe smeri. Pozno je že, zato bom nadaljeval jutri. Zmontiral bom še magnete in senzorje za moje daljinsko delovanje vitla. Hitro pospravim orodje in res je okoli mene trda tema.

	Lepo sončno jutro je danes in ravno pravšnje za delo, ki ga sinoči nisem dokončal. Najprej se lotim dela ob sidrnem vitlu, saj moram pričvrstiti senzor števca verige. A to delo opravim presenetljivo hitro, v slabe pol ure, saj mi je vse delovalo že v prvem poskusu. Potem še očistim prostor okoli vitla in zelo sem zadovoljen s tistim, kar vidim. Verjetno me bo ta nosilec za pričvrstitev na nosilno letev preživel. Očistim in umijem tudi kokpit, saj se je umazal, ko sem po njem valjal orodje, vitel in še kakšno reč, ki mi je prišla prav ob delu, ki sem ga opravljal. Vse se bo hitro posušilo, saj nas tudi danes greje toplo sonce nad južnim oceanom. Ko končam, se okopam v tej čisti in modri vodi. Ravno ko se oblečem, pride do barke čoln, v njem pa je domačin. Zdi se mi znan, a ne vem, od kod. Me je pa prepoznal on in se ustavil pri meni. Spomin se mi počasi ustavi na Markezih, na otoku Hiva Oa, kjer je ta mladenič doma in me je enkrat pobral, ko sem štopal do naselja. Pove mi, da zdaj dela tukaj pri čarter firmi in je z delom ter plačilom zadovoljen. Mlad fant, poln polinezijskih tattoojev in s cvetom za desnim ušesom, kar pomeni, da je še samski.



	Po 14. uri pripluje na sidrišče SY Cajucito in se sidra ob meni. Bill me povabi na njihovo barko, da mi predstavi nove člane posadke. Vprašam ga, če kaj potrebuje, a odvrne, da potrebuje samo en srčen prijateljski objem. Malenkost, dragi prijatelj, prihajam! Sedemnajst dni se nisva videla. Na barki se malo pogovarjam z njegovo novo posadko, ki je že tretja, odkar ga jaz poznam, torej v dobrega pol leta. Prijetni štirje mladički in nihče ni starejši od Billove najstarejše hčere. Kasneje, ko začne padati mrak na naše sidrišče, se odpravim na svojo barko. Danes je lepa zvezdnata noč, zato še malo posedim v kokpitu in se kasneje odpravim spat.

	Občutim, da sem se res dobro naspal in ves še zasanjan poležim v postelji in se pretegujem v tem čudovitem sončnem jutru. Danes se mi nikamor ne mudi, danes nikamor ne grem, niti na kopno mi ni treba iti. Vse imam na barki in ne potrebujem ničesar. Tudi sicer nisem zahteven. Vstanem, spijem jutranjo kavo; tokrat je ne pijem v kokpitu, ampak v barki za navigacijsko mizo. Ne, nikamor ne grem, a notri sem zaradi tega, ker je zunaj začelo pihati. Napovedan je močnejši veter, domačini imajo zanj celo ime, a si ga nisem zapomnil. Vem le to, da bo tri dni pihalo od 25 do 30 vozlov ali še več. Eden od kolegov jadralcev je bil danes v mestu in je povedal, da tukaj še ni videl tako velikih valov, pa je že dva meseca na tem otoku. Na sidrišče prihaja veliko plovil; nekatera sidrajo, nekatera se vežejo na bojo, spet druga plovila gredo raje v marino. Veliko nas je in poleg mene se sidra mlajši par, ki pluje pod francosko zastavo. Barka mi je po obliki znana, in seveda, to je naš Elan 333. No, pa sem zagledal prvo »elanko« na svoji poti. Zdi se mi enako, kot bi na barki srečal slovenskega državljana. Upam le, da ne bova preblizu. V skladišču za verigo mi je ostalo še kakšnih osem metrov verige in prižgem motor in tudi njo spustim v vodo. Pravijo, da bo res precej pihalo, zato mi zna teh osem metrov še koristiti. Tukaj sem v zaščitenem delu otoka in pred mano je kar nekaj hribov, ki bodo zadržali veter, da ne bo hudo.

	Popoldan z desolinzatorjem razsolim še 200 litrov vode, kar se mi zelo obnese, saj ko preračunam, me ta voda stane 1,2 litra goriva ali preračunano v denar samo 1,50 EUR. Nikjer se ne da dobiti tako poceni vode. Med tem me obišče Francoz Martin s sosednjega 43-čeveljskega katamarana starejšega letnika. Sprašuje me, kako sem dovolil, da se je »elanka« sidrala tako blizu mene. Kaj hočem? Kaj naj naredim? Zvečer morda nastavim na svojo barko bokobrane, če že slučajno trčiva. Upam, da ne bova. Pogovarjava se še nekaj časa, potem pa se sam povabim na njegov katamaran, saj me zanima notranjost. Popoldan si naredim še večerjo, ko pride kapetan s sosednje barke in me povabi na Hinano (znamka piva) party. Zahvalim se mu za vabilo in obljubim, da pridem. Morda spijem eno pivo in se vrnem na barko, še preden me zagrabi putika. Kasneje vzamem štiri piva in jih dam v vrečko ter se odpravim k sosedom. Na barki je že 11 ljudi, jaz sem dvanajsti. Ta party še zdaleč ni takšen, kot so bili včasih naši. Vseeno po treh urah zapustim prijetno mlajšo družbo in se vrnem na barko. Zdaj že piha veter z močjo več kot 20 vozlov, zato je tako ali tako bolje, da sem na krovu svoje barke.

	Po res vetrovni noči in vetrovnem dopoldnevu se ob 14. uri vsaj za nekaj vozlov veter umiri. V takšnem vremenu nimam česa početi, saj če res ni nujno, ne grem niti na kopno. Na barki imam čisto vse, kar potrebujem, tudi če bi moral biti zdaj en mesec ali več na vodi. Morda je pa danes dan, kjer si vzamem čas in napišem tudi kaj o stroških jadranja. Ne mine teden, da ne dobim vprašanja, koliko denarja potrebujem za takšno jadranje. Nekateri moje jadranje primerjajo celo s svojim dopustom, kjer si privoščijo vse od A do Ž in potem to res stane dva ali tri tisočake za 14 dni. Jaz sem odplul iz Istre maja 2014 in do danes je to 4 leta in 3 mesece. Zapisujem si res vse odhodke, pa naj je to hrana, oprema, internet, servis za barko ali pa marina ter letalska vozovnica. Najmanjši vijak je zaveden v mojih stroških, ravno tako tudi popravilo motorja v Panami, nakup žvečilnega gumija za 28 centov v Alicanteu, plačilo marine za eno noč na Siciliji pa tudi nakup jadra doma v Sloveniji. Vsako jadranje je specifično in se ga ne da primerjati z drugim jadranjem, kakor se ne da primerjati jadralcev med sabo. Včasih so rekli, da so prepluli svet v dveh ali treh letih (nekje 30.000 milj), kar jih je stalo 30.000 takratnih nemških mark. Ena marka ena milja. Na svoji poti srečujem ljudi (primer: dve osebi na barki), ki imajo na razpolago 400 USD na mesec, in takšne, ki si marsikaj privoščijo in jim je tudi 2.000 USD premalo. Dejansko vsi preživijo. Eni lažje, drugi težje. Seveda so stroški odvisni tudi od morebitnih okvar, od potreb posameznika oz. kaj od opreme na barki potrebuje za lažje jadranje in udobnejše bivanje. Tudi jadranje danes je drugačno od jadranja nekoč. Sam zase pravim, da nisem razsipen, včasih na trenutke sem celo preveč »stisnjen«. A vseeno lepo in prijetno živim svoje sanje. Imam res komfort in vse, kar ima vsak posameznik doma: spalnico, dnevno sobo, kopalnico, kuhinjo, mizo s klopmi na prostem v senci, le da imam jaz še velik bazen, ocean. Najmanjši strošek je gorivo. Včasih je visok strošek predstavljala pitna voda, zdaj mi je ta strošek zanemarljiv. Zelo drage so marine, a vanje ne zaplujem, oz. zaplujem takrat, ko grem za nekaj mesecev domov. Dlje sem od doma, dražje so tudi letalske vozovnice. Tako sem letel že za 35 EUR na eno stran, pa tudi za 720 EUR v obe smeri. Če bi iz teh otokov letel do Ljubljane, bi me letalska karta stala vsaj 2.500 EUR, saj je od tukaj do doma najdaljša in najdražja destinacija. Če pluješ v enem kosu, odpadejo marine in letalske vozovnice. Strošek hrane ni velik. Večji nakupi se opravijo v deželah, kjer je to cenovno ugodno, potem pa na poti kupujem samo nujne izdelke ali izdelke s kratkim trajanjem roka uporabe. Jesti moraš tako ali tako tudi doma. Stroški servisov in popravil so odvisni od barke, pokvarljivosti in seveda od tega, kaj vse lahko popravim sam in mi ni treba plačati mojstrov. Rezervni deli so vedno dragi, a žal brez njih ne morem, je pa spet vse odvisno, kje jih kupim. Včasih je na trgu enak izdelek za 30 % cenejši kot drugje, le čakati moram nanj kakšen dan dlje od prve in najhitrejše možnosti. Med plovbo skoraj ne bivam v marinah, zato sem na sidru, kar je zastonj, sem pa ob tem tudi v čistem in mirnem okolju. Pravzaprav je barka enaka enemu povprečnemu novemu avtomobilu. Cena nekaj let povprečne 11 ali 12 m velike barke je enaka novemu avtomobilu srednjega spodnjega razreda. Avto potrebuje servis in registracijo ter seveda gorivo. Enako je z barko in tu je stanje precej podobno, le goriva se ne porabi toliko. Doma plačujem položnice za elektriko in komunalo, RTV, kurjavo itd. To tukaj odpade. Tudi pri garderobi se razlikujemo. Doma potrebujem veliko več oblačil in obutve. Tukaj potrebujem superge, japonke in plavutke. Od oblačil pa nekaj majic, kratke hlače in kopalke. Imam samo letno garderobo, saj je ves čas toplo. Vse več jadralcev je takšnih, ki so prodali vse, kar so imeli, kupili plovilo in odšli za nekaj let jadrat. Na vprašanje, kaj bodo počeli takrat, ko bodo zaključili z jadranjem, povejo, da bodo o tem razmišljali, ko se vrnejo. Zadnje čase kar precej srečujem predčasno upokojene jadralce, ki živijo od te znižane pokojnine. Vse več mladih jadralcev dela iz barke; to so lastniki podjetij, ki imajo zaposlene direktorje. Eden takšnih je moj sosed na sidrišču; z ženo popravljata in šivata tende, nadstreške nad vhodi v barke, razna pokrivala in še kaj. Najlažje je za nekaj dni dobiti delo v kakšni restavraciji, kjer kot pomivalec posode lahko zaslužiš 90 EUR v devetih urah ali 540 EUR na teden. Kolegica je odšla za tri mesece delat v marino Taina kot natakarica v baru, njen zaslužek je 16 EUR na uro (tukaj toliko staneta dve pivi) ali 770 EUR na teden, nedelja je prosta. Živi na barki na sidrišču in nima nobenih stroškov. Možnosti je seveda še veliko, le znajti se je treba. Spoznal sem Francoza, ki je šel zaradi pomanjkanja denarja delat na bencinsko črpalko. Samo za pol leta. Tu je že 7 let in zdaj je vodja črpalke, poročen in ima otroke. Še vedno živi na barki, njegova žena prodaja LED razsvetljavo kar na plovilu. Tukajšnje zgodbe ljudi o življenju, jadranju in preživetju nimajo konca. Res je, niso vse srečne in se ne končajo srečno. Veliko zgodb je tudi žalostnih. In ja, ne nazadnje še en podatek: 627 EUR me stane vse zgoraj navedeno na mesec in vse je vključeno v ta znesek, od hrane, goriva, servisov, taks, letalskih kart in marin! Če bi bil tukaj še drugi član, se k temu prišteje še 30 % in imamo znesek, ki je potreben za življenje dveh oseb. Torej so sanje lahko realne in poceni, le odločiti se je treba.

	Življenje je kot prostor s stopnicami. Enkrat smo na vrhu, spet drugič smo spodaj. Zdrs in padec na teh stopnicah sta nekaj normalnega, in tudi če kdaj zaboli ter pusti bolečino, to vse enkrat mine. Če ima prostor več izhodov, izberemo tistega, za katerega mislimo, da je v danem trenutku najboljši. Odločitev je samo naša. Za sabo zapiramo vrata in spet drugič odpiramo nova, za nove priložnosti! (J. Č.)

	Za danes je napovedano umirjanje vetra, a zjutraj še kar piha močan veter, le da je tokrat drugačen. Nekako nas v krogih tišči po sidrišču in na enem mestu slišim, kako veriga drsi po koralni glavi ali po grebenu. Morda celo po kakšni ploščati kamnini. Ko pride na to določeno mesto, se sliši po barki, kot bi nekaj drsalo in bi nastajalo neko trenje. Veter se okoli desete ure res umiri in pade pod 20 vozlov. Kar v kopalkah skočim v dingija, prižgem motor in se zapeljem proti obali. Motor je bil še nedavno v vodi obrnjen na glavo, zato mi vsaj desetkrat ugasne v razdalji nekaj več kot 300 m do kopnega. On ugaša, jaz vlečem vrvico in ga prižigam. Končno le pridem do pomola, se oblečem in grem do ceste, v upanju, da ujamem koga »na štop«. Ko tako hodim po ladjedelnici, se pripelje avto, dvignem prst in avto se ustavi. Prelahko! Vprašam ga, če gre v mesto. Pravi, da gre le v trgovino, ki je malo pred mestom, in me lahko zapelje do tja. Možakar je prijeten. Zapleteva se v pogovor in kaj kmalu sva mimo letališča, malo naprej pa je velika trgovina. Zahvalim se mu in on mi pravi, da me bo počakal, jaz pa njemu, da to ni potrebno, saj bi rad te štiri kilometre in pol prepešačil. Tri dni namreč nisem bil na kopnem in malo moram pognati kri po žilah. V prodajalni kupim, kar potrebujem, in se počasi vračam proti barki. Vreme je ravno pravšnje, saj ni sonca, vetra med hišami tudi ni toliko, da bi bil neugoden.



	Kaj kmalu sem na dingi pomolu, kjer se zapeljem do barke. Tokrat mi motor niti enkrat ne ugasne. Pospravim nakupljene stvari na svoje mesto in se preoblečem. Stopim v kokpit in takrat slišim, da 100 m za barko nekdo vpije in očitno potrebuje pomoč. V vodi vidim surferja, kako plava ob surfu, ki ravno takrat dvigne roko in mi pomaha. Skočim v dingija in se zapeljem do njega. Pove mi, da se mu je zlomil nosilec loka na surfu in ne more več srfati, zato je plaval. Pravi, da res ne more več, saj je že več kot eno uro v vodi. Pomagam mu v dingija, pobereva surf, nato pa ga odpeljem do obale, kjer ima avto. Ves vesel se mi zahvali. Dodam malo plina in motor spet obstane. Potegnem vrvico, da ga zaženem, a potem še trikrat ugasne. Verjetno je v gorivu kaj vode.

	Popoldan sem povabljen k Billu na kavo. Preseneti me s fotografijo, ki jo je posnel, ko sem reševal surferja. Malo se pošalimo na to temo, da sem tukaj »na črno« zaposlen kot reševalec. Jutri gredo naprej, mi pravi. Preseneti me, a ga razumem. Nekdo izmed posadke je vezan na letalsko vozovnico z datumom poleta. Jaz ostajam tukaj, na teh otokih, vsaj še nekaj dni, potem pa sva dogovorjena, da se spet ujameva nekje na enem od 750 NM oddaljenem Cookovem otoku. Ker jutri odplujejo, ga skupaj s posadko povabim na mojo barko in obljubim, da spečem dve pici, za vsakega pa imam še pivo ali dve. Naredimo si manjšo poslovilno zabavo. Strinjajo se in jaz že mesim testo ter pripravljam pico. Ta čas je tudi veter potihnil in piha le še kakšnih 10 vozlov z občasnimi sunki vetra, ki pa tudi niso več tako močni. Da je manj vetra, se pozna tudi na sidrišču; vsi dvigujejo sidra in odhajajo, se prestavljajo na boljša sidrišča, nove lokacije in nove otoke. Ob devetih zjutraj dviguje sidro tudi SY Cajucito. Priplujem do barke z dingijem, še enkrat se poslovimo, saj je vprašanje, kdaj se spet vidimo. Ko kolegi zapustijo sidrišče, se tudi jaz odpravim do obale in odnesem smeti. Potem pa pridem na barko, jo pripravim za plovbo in dvigujem sidro. Kar nekajkrat sem moral dvigniti in spustiti sidro, saj se mi je veriga zapletla med manjše koralne glave, na koncu pa sem že bil prepričan, da bom moral oboje odrezati. Odločim se še za en poskus. Po verigi spustim 22 mm debel gambet, ki je privezan na 10 mm vrvi, in ta pade direktno na sidro in objame ročico sidra pri plošči. Spustim še 10 m verige in nekaj vrvi ter zaplujem z barko tako, da sem bil zdaj obrnjen za 180 stopinj. Nategnem vrv in jo privežem na bitev, potem pa vzvratno zaplujem dva tri metre. Sidro popusti in potegnem ga izpod koralne glave. Ta tehnika se je že spet obnesla, a sem že mislil, da se mi bo strgala vrv. Zamenjati jo moram z debelejšo, z vsaj 12 ali še bolje s 14 mm debelo vrvjo. Oboje dvignem na krov in srečen, da sem obdržal sidro, zaplujem proti sosednjemu otoku.



	TAHA`A

	Po približno dveh urah in pol motoriranja ter 11 NM, saj sem imel neugoden veter za jadranje, sem priplul do otočka Tautau, kjer je nekakšen hotelski kompleks na vodi in kopnem. Tukaj je voda turkizna, saj bungalovi stojijo na grebenu, ki je tukaj zelo širok, a žal zelo plitev. Sidram pri globini 7,5 metra in plujem s krmo nazaj proti grebenu, da preverim, kakšna globina me čaka, če veter spremeni smer. Vse je v redu z oddaljenostjo, dolžino verige kakor tudi z globino. Ker se mi je zdelo, da je bilo pri popuščanju slišati verigo, sem šel v vodo in se potopil do vidljivosti sidra. Super! Tokrat se je veriga položila vsaj med sedem koralnih glav na tleh. Juhu, spet bo pestro, dvigniti in prestaviti se mi je pred odhodom ne izplača. V vodi ni nobene ribe, dvakrat pa srečam koralnega morskega psa, velikega dober meter. Morda je bil celo isti in sem srečal samo enega. Mlad je še bil in verjetno malo radoveden.

	Ponoči je spet pihal veter z vzhoda, tokrat zelo neenakomerno, in nekateri sunki so bili prav močni. Kar nekajkrat je verigo napelo do konca, a ni bilo bojazni, da bi sidro popustilo, saj je veriga »lepo« napeljana med koralnimi glavami, ki so zadržale napenjanje verige. Zato pa je bilo jutro mirno, sončno in toplo. Kava, katero sem pil v kokpitu je bila posladkana s čudovitim pogledom na sanjske hišice na vodi.



	Po zajtrku, ko je sonce že kar visoko na nebu in ima svojo moč, si vzamem plavutke in masko ter podvodni fotoaparat. Zaplujem kakšnih pol milje proti stičišču otočkov Tautau in Maharare, kjer se nahaja zelo znani »coral garden«. Pravzaprav je bilo plutje do tja zelo zanimivo, saj je 20 m od barke ena samo turkizna peščena plitvina. Ne vem, če je globlja od metra ali morda kakšen centimeter več. Tu pa je moj motorček dober, saj vsi plujejo počasi, potreben je tudi pogled v vodo, saj se tu in tam najde še kakšna koralna glava skrita v vodi. Dingija pustim privezanega za eno od številnih palm in zaplavam dobrih 50 m stran med koralne glave. Tam pa srečam na stotine ribic in rib, ki v tem današnjem soncu odsevajo v vseh možnih barvnih odtenkih. Zanimivo je, da je zelo malo tistih malih enobarvnih, zato pa je veliko več teh tropskih koralnih rib, ki so velike od 10 do 20 cm. Tukaj je kar nekaj ljudi, morda kakšnih 20, in med njimi je nekaj otrok, saj je verjetno to zanje posebno doživetje. Voda je tukaj globoka od 70 cm pa vse do metra in pol, zato ni problem za otroke, morda je večji občasni problem, ko se moramo mi odrasli prebiti v tej plitki vodi med koralnimi glavami, da se ne opraskamo ali poškodujemo. Pogledam očeta, ki ima ob sebi dva otroka, stara kakšnih 7 in morda 9 let. Vsak otrok v roki drži kos kruha, okoli njiju pa, da ne pretiravam, plava in se bori za hrano vsaj sto ribic. Spominja me na tisti pojav na morju, ko vidiš, da včasih voda kar vre, saj je spodaj cela jata manjših rib. Čudovit občutek za otroke in tudi za nas odrasle. Ribe ne bežijo, saj so očitno navajene ljudi, nekatere se celo zaletavajo v fotoaparat, nekatere mi grizljajo prste, ko se držim za korale.



	Spomnim se na svojega sedemletnega vnuka in pomislim, kako bi on tu užival. Verjetno pa bi tudi on bil raje tu kot sedel v šolski klopi drugega razreda. Po moje ga starša ves dan ne bi dobila iz vode. Tukaj tudi prvič vidim posebne školjke, ki sem jedel na Tahitiju. Res so čudovite; meso je barvno s črnimi pikami in valovito. Pogledam na uro in ugotovim, da sem tudi sam danes kot otrok, saj sem bil v vodi celi dve uri. Dovolj bo. Z dingijem se zapeljem do barke, motor mi zopet nagaja in ugaša, a jaz ga vneto spet prižigam. Jutri ga zagotovo popravim. Na barki pogledam posnetke. Ni jih malo: 157 fotografij in dva filmčka. Še dolgo v noč sem si jih ogledoval in urejal. Včasih so dnevi res prijetni in danes je bil še eden tistih.

	Mirna noč, nato pa me ob pol petih zjutraj prebudi vetrnica, ki se obrača, kot da mora delati z vso možno močjo in proizvesti elektriko za cel otok Taha`a. Nekaj minut za tem začne zelo deževati, kot bi se utrgal oblak. Še sreča, da sem se navadil zapirati okna, ko zapiha nenaden močan veter, saj to v večini primerov pomeni, da prihaja squall. Dež po pol ure preneha, zdani se, veter popusti na 18 vozlov. Ustvarijo se valovi in barka poskakuje. Pogledam po morju, a to je z nizkimi, morda največ 70 cm visokimi valovi po površini belo in penasto. Merilnik vetra mi pokaže, da piha 20 vozlov, sunkov pa tokrat skorajda ni, oz. so skoraj neopazni. Skuham kavo, vmes še fotografiram in opazim, da s sidrišča odhaja vse več bark. Pri pitju kave dobim sporočilo od kolega Billa, ki je na otoku Bora Bora in se je včeraj odjavil, danes pa bi moral odpluti za Cookove otoke. Ukradli so mu dingija in zdaj to rešuje na policiji. Upam na najboljše. Ob pol enajstih pogledam spet ven in na sidrišču smo ostali le jaz in dva katamarana. Da ne bom kvaril povprečja, se odločim, da grem še sam. Ne bom opisoval, kako je to, ko veter piha 23 vozlov, barka je komaj za dobro dolžino barke oddaljena od grebena in plitvine, moja veriga pa se je naslanjala in vijugala med vsaj sedmimi koralnimi glavami. Motor prestavim tako, da je na prvem zobu in počasi vleče naprej, čeprav dvomim, da je to kaj pomagalo, saj je bil močan veter skupaj z valovi veliko močnejši in je potiskal barko nazaj proti grebenu. Tukaj bi mi pa res prišel prav še en član posadke, a ker sem sam, moram to opraviti sam. Samo ena napaka bo dovolj, da bova oba z Indigom kaznovana. Tokrat je šla veriga brez težav ven, a je bilo na koncu situacija vseeno malo stresna, saj sem potegnil vso verigo skupaj s sidrom do konca, žal pa se je barka približala grebenu na dobrih 5 do 7 metrov. Hitro sem prestavil in z vso močjo odplul vzvratno stran od plitvine in se potem obrnil proti otoku Taha`a.

	Po slabi milji plovbe na motor priplujem v varen in povsem miren zaliv Tapuamu, kjer sidram na 19 metrih globine. Manjka mi še kakšnih 25 m verige, a ker je tukaj mirno in zaščiteno, bo tudi teh 50 m zaenkrat dovolj, saj je teža prenesena na globino. V takšnih primerih je zelo dobro imeti vsaj 10 ali 15 kg težko svinčeno utež, ki jo je dobro spustiti po verigi do dna. No, če ne bo šlo drugače, bom na 22 mm debel gambet nataknil rezervno 18 kg delto in jo spustil do dna namesto uteži. Življenje na morju me je že marsikaj naučilo in počasi postajam vse bolj sposoben za krizne situacije. Danes se bom lotil popravila motorčka. Dam ga v kokpit, pričvrstim na vhodna vrata in v roku dveh ur vse očistim, popravim, namažem itd. Kar nekaj vode in neke sluzi sem našel v spodnjem delu uplinjača, ki sem ga razstavil in očistil. Ko delo končam, ga dam spet na dingija in preverim, če dela. Dela tudi z vso močjo in upam, da bo delal še naprej, čeprav je že star deset let in ima za sabo veliko ur, več kot domača kosilnica. Še malo o otoku Taha´a ali po polinezijsko Uporu ali na splošno otoku vanilije. V skripti The Islands of Tahiti preberem, da je otok pravzaprav nekakšna inspiracija za vse Družbene otoke. Ni tako znan kot sosednja Bora Bora, zato pa je enako lep, ima svoj šarm in občutno je cenejši od sosednjega otoka. Na otoku je poleg dveh ogromnih plantaž vanilje, ki pokrivata več kot 80 % celotne pridelave vanilije na Družbenih otokih, tudi večja in zelo priznana farma biserov Iaorana. Otok ima 5300 prebivalcev in glavna dejavnost teh ljudi je turizem ter pridobivanje vanilje, kopre in seveda dragocenih črnih biserov.

	Ura je pol šest zjutraj. Spet me prebudi dež. Tokrat ne bom vstal iz postelje, čeprav sem ravno zaradi njega buden, zato vzamem v roke knjigo in berem. Kasneje, ko že pijem jutranjo kavo in nekaj pišem, me zmoti trkanje po barki. Slišim, kako nekdo kliče ime mojega plovila. Pridem v kokpit in v dingiju zagledam mlajši par iz sosednje švicarske barke. Ne poznam ju osebno, saj smo se šele včeraj prvič videli in pozdravili. Ona dva sta bila danes na kopnem in sta bila dogovorjena z domačinom, da jima pripelje nekaj sadja. Možakar jima je zjutraj ob dogovorjeni uri prinesel metrski šop banan, veliko vrečko manga, eno veliko vrečo papaje, eno manjšo vrečo limon. Ko pogledam v njun 3 m dolg dingi, imam kaj videti. Tri četrt dingija je samo sadje. Nimata kam z njim in sta mi ga nekaj prinesla. Želim jima plačati, a nočeta plačila, saj sta ona dva plačala za vse skupaj 3000 CFP (približno 25 EUR), kar je zanju, kot pravita, zanemarljivo glede na vso to količino. Povabim ju na kavo, na barki se pogovarjamo še kakšno uro. Povesta mi tudi, da bosta odplula nazaj proti Markezom in spomladi še enkrat zaplula nazaj sem. Pravita, da ju je ta del Pacifika tako očaral, da ga morata ponoviti. Silvio in Suzane kasneje odideta na svojo barko ter dvigneta sidro, saj odplujeta na drugo stran otoka in potem še na Raiateo. Žal mi je bilo, da se ne bomo mogli več družiti, a vsak od nas ima svoje načrte. Vsekakor smo si obljubili, da se spremljamo preko e-pošte.

	Jaz moram na kopno, saj sem že pozen. Današnji dan imam natrpan z dejavnostmi. Najprej sem se dogovoril za voden brezplačen ogled destilarne ruma Pari Pari. Prijazna mladenka me odpelje najprej do njihove dodatne dejavnosti, proizvodnje kokosovega olja. Pokaže mi, kako iz kokosove beline pridobijo vlažno moko, ki jo sušijo v sušilnici, nato pa to stiskajo in pridobivajo navadno kokosovo olje in hladno stiskano (ekstra deviško) olje, ki pa je pakirano samo v 33 cl steklenicah. Ko si to ogledam, me popelje do proizvodnje ruma. Najprej mi pokažejo, kako iz melase sladkornega trsa, ki ga zmeljejo, pridobijo sok, ki ga potem fermentirajo in nato destilirajo. Tako nastane beli rum znamke Manutea. Določeno količino belega ruma pretočijo v hrastove sode in ga starajo najmanj 18 mesecev, tako dobijo rjavi rum enake znamke. Cena teh rumov je okoli 4.000 CFP (33 EUR) za 7 dcl steklenico. Pokažejo mi še predelavo vanilje, iz katere pridobivajo koncentriran ekstrakt, ki ga potem pošiljajo po celem svetu. Le-ta se uporablja za kuhinjo, za mešanje ekstrakta v druge kreme, šampone, mila ipd. Zanimivo dveurno druženje se na koncu seveda konča z degustacijo ruma.



	Odpravim se še dva kilometra naprej do farme biserov. Tam sem dogovorjen za jutri, a pridem danes. Prijazno me sprejmejo, čeprav sem prišel en dan prekmalu. Bil sem že na farmi, kjer vzgajajo bisere, a mi je bila ta toliko bolj zanimiva, saj sem v naslednjih treh urah videl kompleten postopek, od gojenja malih školjk do biserne ogrlice. Najprej seveda vzgojijo ostrigo bisernico, in ko je dovolj velika, da lahko postane nosilec, jo najprej pregledajo, da preverijo, kakšno biserovino ima. Če je ustrezna, vanjo vstavijo rumeno okroglo jedro in poleg nje vstavijo še rdeč košček posebnega dela mesa druge dobre ostrige. Nato školjko zaprejo in jo privežejo z drugimi devetnajstimi na meter in pol dolgo vrv, ki jo potem položijo in privežejo v plastično mrežo, ki bo zaščitila te bisernice pred napadalci. Vsake tri mesece morajo to mrežo potegniti iz vode, jo pod pritiskom oprati, da se rešijo zajedavcev in s tem bolezni, in tako očiščene vrnejo v domače okolje. Po osemnajstih mesecih je bisernica primerna, da pokaže, kaj ima v sebi. Na enak način, kot so ji vstavili vsadek, ji zdaj odvzamejo biser, in če je ta zelo debel, potem to školjko razrežejo na manjše kose, ki bodo služili za oploditev drugih školjk in pridobivanje velikega in čim bolj enakomernega bisera. Biseri se potem ločijo po te barvi, obliki in čistosti oboda. Iz njih naredijo nakit, ki je zelo priznan in dragocen.



	Po ogledu se vrnem na barko, zadovoljen tudi zato, ker sem prehodil sedem kilometrov. V poznih popoldanskih urah razsolim še 200 litrov vode, nato pa si skuham še večerjo, ki je poleg jabolka in banane moj današnji prvi obrok. Včasih res ne gre vse naenkrat, sploh pa ne, kadar me že zjutraj prijetno zmotijo. Zato pa sem vesel, da sem v današnjem dnevu doživel izredno veliko lepega in seveda poučnega.

	Jutro je in prebudi me ura na telefonu, ki sem jo nastavil za bujenje ob 5:00 zjutraj. Spijem še kavo in pred šesto, ko se je začelo svitati, zapustim sidrišče. Po dobrih treh miljah zaplujem čez prehod Pai Pai, ki se nahaja med dvema grebenoma, in vesel sem, da tam ni več nasedle jadrnice, ki jo je tja porinil neugoden veter z velikimi valovi, ki je pihal prejšnji teden, ko sem še sidral na Raiatei. Verjetno je posadki prišel kdo na pomoč in so s kakšno veliko ladjo prestavili barko na Tahiti ali Raiateo, kjer je več možnosti za popravilo le-te.

	Zaplujem v ocean in valove. Veter, kakšnih 15 vozlov ga je, kaj kmalu popusti na 10 vozlov in plujem počasi. Ravno zato sem zgodaj odšel, da ujamem ta močnejši veter, a očitno je pretental tudi vremenarje. Kmalu veter obrne, kot je bilo navedeno v napovedi, in sedaj ga imam točno v nos. Prižgati moram motor. Motoriram proti otoku Bora Bora, še 11 NM imam do tja. Vmes se mi na ploterju obrnejo številke preplutih milj in zdaj jih kaže že 7.000. To so milje, preplute letos. Odkar plujem med Družbenimi otoki, še nisem srečal toliko plovil kot danes. Plovila so v glavnem katamarani raznih čarterskih družb z Raiatee in verjetno je to najbolj pluta pot do Bora Bora in nazaj.



	Po 29 NM priplujem skozi edini vhod med dvema zelo širokima grebenoma na otok Bora Bora. Zaplujem do mesta Vaitape, a nikjer ne najdem zame še sprejemljive globine pod 20 m za sidranje; vse se vrti okoli 30 m in več. Odplujem naprej in iščem primerno sidrišče, a ga ne najdem. Torej moram nazaj na tisto mesto, kjer so pred Yacht Clubom boje, te pa verjetno niso zastonj. Eno noč bom preživel, potem bom pa videl. Privežem se na eno od dveh prostih boj, a ker je blizu bencinska črpalka, ni preveč mirno, saj razni taksiji in gliserji naredijo valove na privezu.



	12. BORA BORA, FRANCOSKA POLINEZIJA





	Tako! Ko sem pred dvajsetimi leti prvič zasledil otok Bora Bora in na sliki videl tiste hiške na vodi, ki so bile sanjske v tisti modrini, sem si kot vsak zemljan zaželel, da bi ta otok enkrat obiskal. A prepotoval sem skoraj cel svet v desetih letih, Bora Bora otoka pa nisem videl, saj me nikoli ni potegnilo tja, kjer so luksuzne destinacije. Raje sem se potikal po puščavah in se vozil po nepreglednih cestah nekaterih kontinentov. Sedaj sem potreboval štiri leta plovbe, da sem videl Bora Bora. Ko sem jo videl z morja, sem mislil, da sem zgrešil otok, saj sem videl gorati del, tako da je bilo bolj podobno pluti proti Alpam kot proti otoku z modrino in apartmaji na vodi. A končna destinacija je pokazala, da sem prišel točno tja, kamor sem si želel.



	Skuham si kavo in v tem času pride marinero Yacht Cluba, ki mi zaželi dobrodošlico na biseru Pacifika, Bora Bori. Vprašam ga za ceno priveza na boji. Pove mi, da stane boja 2.000 CFP (16,76 EUR) na dan. Boje so letošnje in so garantirano varne. Za ta denar lahko uporabljam dingi ponton, lahko se kopam v bazenu Yacht Cluba in lahko dobim tudi vodo, a proti plačilu. Razložim mu, da je ta cena zame previsoka in morda ostanem eno noč, potem si najdem sidrišče. Ni problema, lahko najdeš sidrišče mi pravi, a povem ti eno stvar, tukaj je vsepovsod na dnu vulkanska plošča, na njej pa pesek in veter te bo odnesel s sidra. To verjetno ne drži, a vseeno ga vprašam, če mi da popust za tri dni. Pravi, da mi lahko odobri 1.000 CFP popusta in plačam samo 5.000 CFP (41,90 EUR). A če ostanem 5 dni, je cena enaka. Pravim, da bom potem plačal za pet dni, a plačal bom jutri, ker moram najprej na bankomat, saj nimam pri sebi dovolj denarja. Marinero iz plastične škatle potegne brezžični POS-terminal in pravi, da ni problema, da bova uredila s kartico. A nisva mogla, saj so bile baterije prazne. Jutri bova, pravi. Svetuje me, naj zaklepam barko in dingija, in mi pove, kaj se je dogajalo nekaj dni nazaj. Poudari, da lumpi niso bili domači ribiči, ampak ribiči z otoka Huahine. Šel bi na obalo, a mi od včeraj naprej spušča dingi. Ker je na premcu, ga napolnim z zrakom in takoj najdem kritično točko ter ga zakrpam. Tako, moj dingi je sedaj res podoben pikapolonici, saj ima vsaj tri krpe na vsaki tubi, a pomembno je, da drži. Vstavim še plastificirano jeklenico, na motor namestim ključavnico in zaplujem na obalo. Yacht Club je videti prijeten, lep in zanimiv. Odpravim se v mesto. Na cesti je kar precej prometa, mesto ne izgleda ravno prijetno in na vsakem koraku se prodajajo izdelki iz črnih biserov, cene pa letijo v nebo. Pozna se, da je tukaj vse naravnano na turizem. Če ima turist denar za Bora Bora, potem ima tudi za bisere. Vrnem se na barko in si pripravim večerjo. Privez je še vedno malo valovit in ni nič kaj prijeten, a se poskusim navaditi.



	Po res nepričakovano mirni noči zaradi guganja na bojah sem dopoldan razmišljal, kaj narediti: ostati tu še kak dan ali oditi drugam. Veter mi po napovedi kaže več brezvetrja kot vetra, kar je za sidrišče dobro. Odločim se, da grem drugam in sidram, da tu ne plačujem boje. Odidem še na kopno, da v trgovini kupim kruh, saj vse ostalo imam na barki. Na dingi pontonu srečam nemški par, ki sem ga srečal že na otoku Taha`a. Onadva sta sidrana v kristalno čisti vodi na globini 11 m za otočkom Toopua. Tudi onadva sta prišla v trgovino, a z dingijem. Njima to ne predstavlja težav, saj imata dingi s trdnim dnom in za motor uporabljata 10-konjsko zverino. Dobri dve milji imata do sem in to premagata v dvajsetih minutah. Nekako pomislim, da bi šel tja tudi sam, a ko mi povesta, da je v tistem malem zalivu nagnetenih vsaj 50 bark in so vse tako blizu druga druge, da imajo bokobrane na trupu, me ta želja za premikom mine. Potem tudi razmišljam, koliko ur bi jaz plul s svojim dingijem do pontona, saj moram na kopno v ponedeljek in torek. S svojim dingijem? Ne, hvala, misija nemogoče! Hitro se vrnem iz trgovine, saj je začelo deževati, in v Yacht Clubu poiščem marinera, ki nadzira boje in priveze. Poklepetava in jaz mu pravim, da bom šel drugam, na kakšno sidrišče, ker je tu predrago, a on samo skomigne z glavo in pravi: »Tvoja izbira.« Po pogovoru in krajšem razmisleku mu pravim, da bi vseeno ostal tu in da ne potrebujem računa, zato na koncu le popusti in mu plačam 4.000 CFP (33 EUR) za 5 dni. Prav sem naredil. Tukaj res ni najboljše, a imam ogromno možnosti za odhod v mesto, da grem z dingijem na bencinsko črpalko, morda pa le najdem kakšen prevoz in se priključim kakšni skupini, ki gre snorkljat ali počet kaj podobnega. Možnosti je tu veliko. Kristalno čisto in zelo nizko vodo bom imel na naslednjem otoku, ki ga obiščem. Popoldan se mi prav nič ne dogaja, saj se je spet pooblačilo in začelo je deževati. Ob branju knjige zaspim za skoraj eno uro, kasneje pa si naredim pozno kosilo in grem v mesto. Morda se bo danes zvečer kaj dogajalo v mestu, saj je sobota. Poleg tega bom odšel dlje kot od prve trgovine.



	Pričakujem nekaj od nočnega življenja najbolj obleganega otoka na Tihem oceanu. Pričakoval sem vsaj nekaj podobnega Poreču, Zadru, Splitu, dobil sem pa takšno turistično klofuto, ki se mi bo v glavi poznala še verjetno dolgo časa. A gremo od začetka. Bora Bora (domače Pora Pora) je proglašen za najlepši otok Tihega oceana, za nekatere celo biser tega planeta. Gre za otok z najlepšo laguno, ki jo obkroža koralni greben, z enim samim vhodom in izhodom skozi njega, otok, kjer menda še hollywoodske zvezde ostanejo brez diha, ko ga začutijo. Otok ima 9.690 prebivalcev in turistom nudi 938 sob, apartmajev in bungalovov. In res je tako! Otok je naravnan samo turistično in za turizem. Vsi resorti imajo vse, kar gost potrebuje: sobe, hišice na kristalno čisti modri vodi, plaže iz belega peska, korale, koralne ribice, restavracije, glasbo, bare, ples, zabavo, animacijo in tudi POS-terminale za kreditne kartice, s katerih gostom neutrudno jemljejo denar. Jaz nisem v resortu, jaz sem prišel z barko na sidrišče, a se tudi sam počutim kot turist. Zato sem šel v nočni obhod mesta. Glavno in edino mesto je Vaitape. Skozenj pelje ena sama ulica, na vsaki strani pa so hiše. Hiše? No, o tem bi lahko pisali in se pogovarjali. Vse, kar ni naravnano na turizem, je ena sama beda, revščina. Hiš, ki v Sloveniji predstavljajo neko normalo, ni niti toliko, kolikor imam prstov na eni roki. Nekaj je srednjih hiš in veliko zelo revnih ter na hitro skupaj zbitih ut, v katerih nekateri Slovenci ne bi imeli niti domače kosilnice. Res pa je, da pred vsako podrtijo stoji dober avto, po možnosti kamionet višjega cenovnega razreda. Domačini so v 80 % predebeli, saj je njihov obrok sestavljen večinoma iz riža, raznih omak, podobnim našemu golažu, h kateremu je obvezno treba pojesti vsaj pol bagete, seveda pri enem samem obroku. Ko se znoči, mesto nima sprehajalcev, mesto nima odprtega niti enega od desetih butikov, v katerih prodajajo nakit iz črnega bisera, raznih konfekcijskih butikov in še česa. Nikjer nisem srečal odprtega bara, restavracije, nič od nič. Je mesto, po katerem po moje ženska zvečer ne bi hodila sama, ker bi jo bilo preveč strah. Tema! Edino, kar sem našel, so štiri kombi stojnice s hitro prehrano na enem velikem parkirišču. Za mizami je sedelo nekaj ljudi, največ pa so ljudje hodili po hrano in jo vozili domov. Sinoči sem prehodil približno 9 km in dobil devet razočaranj. Očitno je, da se vse dogaja v resortih, raznih hotelih, saj jih je kar precej ob majhnih otokih, koralnem grebenu, nekaj malega pa tudi ob obali otoka, kjer je na sredini 727 m visoka gora Otemanu. Da ne bo pomote, to je moje razmišljanje in moje videnje kot turista - jadralca, ki je videl že marsikaj, saj sem obiskal že pet kontinentov, preden sem začel pluti, do zdaj pa sem obiskal mnogo biserov Sredozemlja, Atlantika in Tihega oceana. Za turista, ki pride v hotelski kompleks, si doplača snorkljanje, potapljanje na grebenu, organizirano hranjenje mant, plavanje s črnoplavutimi morskimi psi za grebenom itd., je Bora Bora res sanjski otok!

	Danes sem odšel na kopno, da si ga ogledam drugače, da ga začutim bolje od včerajšnjega dne. Že včeraj sem videl izposojevalnico koles, kjer si danes izposodim kolo. 5 ur najema stane 1000 CFP (8,40 EUR), 8 ur pa 1500 CFP (12,60 EUR). Ker sem včeraj pri plačilu boje prihranil 1000 CFP, sem jih danes namenil za kolo, a sem bil tako dolgo siten, da sem tudi to dobil za 8 ur, plačal pa samo 1000 CFP. Včasih se vztrajnost izplača, ta pa prihrani denar v denarnici. Otok ima okoli sebe speljano asfaltirano dvopasovnico v izmeri 36 km. Marsikaj je bilo videti na tem nedeljskem kolesarskem izletu. Kolesaril sem v smeri ure in obiskal še drugi Yacht Club, ter se prepričal, da sem prvega kar dobro izbral, vsaj kar se cene tiče, saj v drugem za isto število dni zaračunajo okroglih 10.000 CFP (84 EUR). Videl sem nekaj lepih zalivov, obiskal sem na hribu oba topa, ki so jih ameriški vojaki postavili tako, da se lahko otok brani s hriba na eden in edini vhod na otok.



	Obiskal in ogledal sem si hotelski kompleks Maitai, na njihovi plaži v prijetnem baru porabil še del denarja od najemnine za kolo ter v prijetnem ambientu spil Hinano točeno mrzlo pivo. Povzpel sem se tudi na hrib in fotografiral oddaljene bungalove na vodi, na koncu pa sem se še skopal na mestni plaži. Res dobro izkoriščen dan. Pozno popoldne sem vrnil kolo, se na barki oprhal in spil svoj Barcaffe. Za jutri sem se zmenil, da si pridem ogledati tiskanje tkanine za pareo, saj tkanino obarvajo posebni strokovnjaki, ki tkanino previjejo, zvijajo in namakajo v razne tekstilne barve, vzorce pa naredi sonce. Današnji dan sem obarval v prijetne barve, razpoloženje glede otoka se mi je malo dvignilo, vse skupaj pa se ne more primerjati z meni do sedaj najlepšim otokom med Družbenimi otoki, Mooreo.

	Jutro je. Veter tako močno piha, da obrača še mojo vetrnico, ki se po navadi zbudi šele nad 10 vozlov vetra. Vstanem iz postelje, jo ugasnem, a se mi ne ljubi več nazaj ležat. Pospravim jo kot vsako jutro in se uredim v kopalnici. Po kavi in zajtrku odidem na kopno, saj moram na policijo, da uredim odjavo iz Francoske Polinezije, kajti jutri mislim odpluti dalje in zapustiti Bora Boro. Ko pogledam malo nazaj, sem obiskal kar nekaj otokov in atolov Francoske Polinezije ter preplul 1.231 NM v skoraj štirih mesecih.

	Prijazen policist me nagovori v slabi angleščini. Končno obstaja nekdo, ki zna angleščino slabše od mene. Stojim za pultom, on pa nekaj brska in jemlje papirje iz raznih map. To ni zame, si mislim. Čez tri minute mi vroči sedem obrazcev na papriju formata A4. Toliko jih ponavadi v dveh ali treh državah nisem dobil, če jih seštejem skupaj. Pišem in izpolnjujem zahtevane rubrike dobrih 20 minut, nato pa jih odnesem policistu, ki preveri, če je vse v redu. Prebira liste, nato me pogleda in pravi: »Žal to ne bo šlo.« »Kaj točno?« ga vprašam. »Odhod jutri ob deveti uri zjutraj?« mi odvrne. »Zakaj pa ne?« sem spet zvedav. »Zato ker moram vse te papirje z dokumenti barke in potnim listom poslati po e-pošti na Tahiti in oni to obdelajo, kar traja 24 ur ali več. Jutri okoli 16. ure bodo dokumenti pripravljeni.« »Šele?« se začudim. On skomigne z rameni, jaz pa se mu zahvalim in grem razočaran na ulico.

	Danes je ulica polna. Veliko je prometa tako na njej kakor tudi ob njej, saj je le-ta brez pločnikov. Ob cesti stoji nekaj stojnic, kjer domačini prodajajo sadje in zelenjavo. Cene? Dražji so kot v supermarketu. Verjetno pa obstajajo dvojne cene, ene za turiste in druge cene za domačine, če ti sploh kaj kupujejo od njih. Mi je pa nekako bolj toplo pri srcu, ko vidim ta živ-žav. Pridem na barko in poiščem še dva prazna kanistra za nafto, enega iz skladišča pa pretočim še v tank, a tudi ta tekočina ne gre v celoti vanj. Z dingijem odplujem na bližnjo bencinsko črpalko, natočim 51 litrov goriva, tako da imam na barki spet poln tank goriva in nekaj polnih kanistrov. Pot je še dolga in plovbe bodo trajale kar nekajkrat po več dni skupaj. Kasneje se odpravim na obalo, ker mi je marinero Vehia uredil, da bom videl, kako njegova žena z drugimi ženskami tiska oz. barva paree. Pareo je navaden kos bombaža v izmeri 1,6 x 1,1 metra, poslikan z živimi barvami in vzorci. Uporabljajo ga ženske kot moški za ovijanje okoli pasu. Videti je kot dolgo krilo. Pravzaprav ga tukaj ženske nosijo na 101 način ter ga znajo vezati na prav toliko načinov. Enkrat so to krila, drugič iz njega naredijo hlače, spet tretjič je to obleka. Belo zarobljeno tkanino nabavljajo iz Vietnama, saj je menda bolj kakovostna za barvanje od Kitajske. Ta obrat za barvanje parea je 5 km oddaljen od mesta in je pravzaprav na dvorišču neke hiše. Vehia me pripelje in me predstavi, potem pa gledam, kako to ženske najprej zvijajo in zavijajo to tkanino. Zelo pomembna je tehnika zvijanja, saj tako dobijo dve ali tri barvne vzorce, ne da bi kaj dodatno barvali na roke ali s čopičem. Potem to tkanino, še vedno tako zvito, namočijo v neko tekočino, ki nadomešča kis. Zvitek stisnejo z rokami; nekaj kapljic barve in tekočine steče iz njega, nato pa to razprostrejo po plastični valoviti črni strešni kritini, ki mora biti direktno na soncu. Blago nato pričvrstijo s kljukicami, da ga veter ne odnese, in nanj položijo figure, izrezane iz 2 mm debele črne gume. To pustijo eno uro na soncu, potem gumo odstranijo, pod gumo pa nastane figura, podobna malo temnejšemu vodnemu žigu na papirju. Dnevno prebarvajo in z vzorci obdelajo od 200 do 250 tkanin in vse gre še isti teden do butikov po celem otoku. Nekaj jih gre tudi na sosednje otoke. Maloprodajna cena v butikih je 1.500 CFP (12,50 EUR), če ga oni prodajo v svojem butiku, je cena 1.000 CFP (8,40 EUR). Pozneje grem še v trgovino, če sem že na kopnem, nato pa se vrnem na barko, saj v mestu ni kaj početi. Moral bom potrpeti še kakšen dan na tem zibajočem morju. Komaj sem dočakal današnji dan, ko moram na policijo po dokumentacijo za odjavo in odhod iz Francoske Polinezije, a šele po 16. uri, kot mi je včeraj rekel policist. Ker sem napisal današnji datum za odhod, bom šel na kopno kar dopoldan in morda dobim že urejene papirje. Morda …



	Ob 10:30 z dingijem zaplujem do obale in se odpravim v mesto. Danes naredim še nekaj posnetkov te glavne ulice, fotografiram nekaj hiš, stojnice s sadjem in zelenjavo ob cesti itd. Pridem na policijo, in ker so tam še druge stranke, počakam, da pridem na vrsto. Žal je imel včeraj policist prav in dokumentacije še ni. Obrnem se in grem ven, se še malo sprehodim po stranpoteh tega mesta, nato pa grem še kupit kruh, nekaj sadja in paradižnik, da zapravim skoraj vse franke, ki so mi še ostali. Spet se sprehodim do dingija in se vrnem na barko. Vroče je danes, rahla sapica vetra je komaj občutna in pozna se, da ima sonce danes še večjo moč. 28 °C je danes pokazalo na termometru, a se mi zdi, kot bi lahko bilo čez 30 °C. Časa imam na pretek, zato se spravim v dingija in grem okoli barke čistit trup, saj je kakšnih 20 cm nad vodno gladino umazan. Ko ga očistim, si nataknem še plavutke in nadenem masko ter s plastičnim strgalom očistim vso vodno linijo barke in še nekaj trupa v vodi. Ni tako zelo poraščena, kot sem si mislil. Po dveh urah trdega dela se oprham, v kokpitu spijem popoldansko kavo in se ob 16. uri odpravim na kopno in na policijo. Zdaj me dokumenti že čakajo in jutri zjutraj lahko zapustim otok Bora Bora. Le na pošto moram odnesti še en dokument in ga poslati v Pappete na Tahiti. Ko policista vprašam za kuverto, mi pravi, da je ne potrebujem. Stisne mi dve sponki ob strani ter pokaže, kam naj nalepim znamko. Pošta je 100 m naprej. Takoj sem na vrsti in oddam dokument. Samo da pride, pa čeprav je brez kuverte.





	13. MAUPITI, FRANCOSKA POLINEZIJA



	Danes je že 12. september, dan za odhod. Zjutraj ob deveti uri se odvežem z boje ter odplujem skozi prehod Teavanui. Vetra je malo, a vseeno jadram pri desetih vozlih vetra, saj imam časa na pretek. Po eni sami uri jadranja veter potihne in ga je samo še 6, malo kasneje 5, in takoj zatem 4 vozle. Vsekakor premalo, zato vklopim motor in motoriram skoraj 25 NM do otoka Maupiti. Morje je rahlo valovito, vetra ni, je bila pa zato prijetna za oči skupina delfinov, ki so šli svojo pot in se niso pustili motiti. Seveda sem jih želel fotografirati, a kaj ko je bila na fotoaparatu baterija prazna. Saj sem vedel, da je, ampak tisto, ko rečeš, saj bom jutri napolnil, pa potem pozabiš. Kar je, pač je. Vmes me prehiti večja jadrnica, dolga krepko čez 55, če ne celo čez 60 čevljev, in na AIS vidim, da ima hitrost 7,8 vozla. Priplujem do otoka Maupiti in zdaj je treba zapluti skozi prehod Onoiau. Ta je med vsemi Družbenimi otoki menda najtežji za vstop zaradi vrtincev in močnega toka. Pravzaprav je podobno kot pri vhodu na atole. Zaplujem s hitrostjo 5,4 vozla in kmalu me ustavi tok na 2,8 vozla in še pada. Dodam še malo moči in zdaj sem že na 2.200 obratih, a hitrost pade na 2,4 vozla, saj sem točno nekje na sredini prehoda. Prehod je zelo ozek, voda pa nizka. Ko pridem čez prehod, se začne hitrost povečevati, zato zmanjšam moč motorja in plujem po zelo nizki vodi. Najgloblje je 9 metrov, kasneje pade na 6 in 5 metrov. Tu srečam že sidrano jadrnico, ki me je prej na morju prehitela. Naprej verjetno ne upa zaradi globine, saj ima veliko večji ugrez, kot ga imam jaz. Vijugam in plujem med zelenimi in rdečimi oznakami, včasih sem celo na štirih metrih globine. Priplujem do pomola, kjer je privezana manjša dostavna ladja, potem pa zaplujem še malo naprej ter po 31 NM plovbe, sidram na globini 5 metrov. Ne vem, kdaj sem nazadnje sidral v tako nizki vodi. Morje je tukaj svetlo modro, čisto.

	Ko sem spuščal sidro, mi ni pokazalo, koliko metrov verige se je odvilo, zato nisem vedel, koliko sem jo spustil v vodo. Barvnih oznak na verigi že zdavnaj ni več, zato sem tokrat sidral po občutku. Sidro prime iz prve in je dobro vkopano, saj je verigo dobro zategnilo, ko sem zaplul še vzvratno. Potem vidim, da imam magnet na kolesu sidrnega vitla že precej požrt, zato mi res ne more podati informacije o metrih. Kasneje potegnem električni kabel inverterja do sidrnega vitla in z električnim vrtalnim strojem zavrtam novo luknjo. Z dvokomponentno tekočo epoksi smolo v luknji pričvrstim nov magnet, zadnji iz rezerve. Ker sem že tu, me motijo luknje v nosilni plošči sidrnega vitla, ki sem jih zavrtal zaradi vrvi, da so mi držale vitel. Zato v skladišču poiščem bel silikon in vse luknje napolnim z njim. Že videti je lepše, tudi voda ne bo prišla med plasti, torej bo težje razslojilo nosilno ploščo. Spijem še kavo, preizkusim, če mi zdaj merilnik na daljincu za sidrni vitel kaže metražo, in ker je vse v redu, zadovoljen pospravim orodje. Bil je že čas, da končam z zunanjim delom, saj se je že naredil mrak in čaka me novo delo: priprava in kuhanje večerje.

	Po res lepi in mirno prespani noči se zbudim v sončno in vroče jutro. Ker je na sidrišču voda globoka komaj 5 ali 6 metrov, pretok vode pa ni tako močan, je tukaj morje vsaj za dve stopinji toplejše, kot je bilo drugje na Družbenih otokih. Z barke skočim v vodo in začutim teh 29 stopinj. Neverjeten občutek, modrina, voda je čista in na njej ne plavajo trave ali kakšna druga nesnaga, ki je včasih plavala na Tahitiju ali na Raiatei.



	Indigo je sam na sidrišču, le tu in tam mimo njega švigne hiter čoln kakšnega domačina. Nihče se ne ustavi, nihče ničesar ne reče, nihče ne odreagira. Po zajtrku grem na kopno. Že prvi vtis mi da vedeti, da je tu lepo, saj je pristanišče urejeno in veliko, čeprav pride oskrbovalna ladja komaj enkrat na štirinajst dni. Imajo veliko bencinsko črpalko, saj sem kasneje ugotovil, da imajo na otoku kar nekaj avtomobilov in skuterjev, čeprav je najbolj množično prevozno sredstvo kolo. Prevelike gneče na ulici ni, je pa zato zanimivo, da imajo kakšen kilometer ob obali speljano in s kamni tlakovano čudovito sprehajališče s palmami na eni strani ter z modrino oceana na drugi strani. Ne pišejo brez razloga, da je ta otok z laguno, pravzaprav nedotaknjen biser. Maupiti je od Tahitija oddaljen 200 NM in od Bora Bore 30 NM. Na otoku živi 1.256 prebivalcev, ki se preživljajo največ od ribolova, kopre in - ne boste verjeli - od prodaje lubenic in melon. Nekaj turizma je na zahodnem delu otoka, a zelo malo v primerjavi z drugimi otoki, saj imajo komaj 68 sob, ki jih oddajajo turistom, željnim narave, miru in čudovite vode. Premorejo manjše letališče, a letalo pristane tu le po potrebi. Klasična zadeva vsakega naselja ali mesta je, da ima cerkev, gostilno in gasilni dom. Ta še ima pošto, šolo, vrtec, policijo, tržnico, dve okrepčevalnici s hitro prehrano, zdravstveni dom in celo dom za ostarele in nemočne občane.



	Naselje je dolgo dva kilometra in na vsaki strani ulice so hiše, saj jih z ene strani omejuje planina, z druge morje. Ko tako hodim po ulici, fotografiram, si ogledujem vse, kar mi je všeč, srečujem tudi ljudi. Vsakdo te bo pozdravil in rekel znamenito besedo v pozdrav: »Ia-ora-na« (jarana ali zdravo, dober dan). Nekaj se jih s tabo vedno zaplete v pogovor, predvsem jih zanima, od kod prihajaš. Saj ne vem, ali vsi vedo, kje je Slovenija, a starejšim povem, da je to republika bivše Jugoslavije. Vsakdo prikima, a vem, da če bi mu rekel naj pokaže, kje se nahaja na zemljevidu, vem, da ne bi vedel. Danes sem želel kupiti kruh, bageto, a mi je ni uspelo dobiti. Nimajo. Bom pač spekel kruh, če ga bom želel jesti. Ker sem prehodil 6,1 km po tem vročem soncu, pridem na barko, se ves poten slečem in se okopam v morju, oprham in začnem delati pitno vodo.

	Vsaj 150 litrov je bom danes naredil. V tanku imam sicer še vsaj 25 % vode, a moram narediti zalogo. Sem pa bolj »tanek« s pitno vodo v plastičnih steklenicah, saj se mi zdi, da sem ves čas žejen. Vmes si naredim še smuti, saj mi sadje kar hitro dozori, čeprav je bilo pred dvema dnevoma še vse zeleno. Na pretek imam zrelih in rumenih banan, saj sem jih pred dnevi kupil kar štiri kilograme, tistih temno zelenih. Tu sta še mango in papaja ter nekaj večjih avokadov. Pozna popoldanska kavica, urejanje več kot 50 fotografij, pisanje bloga − vse to je tisto, kar še naredim do večera, potem pa bo treba skuhati večerjo, morda si pogledam še kakšen film in dneva bo konec. Jutri je spet nov dan in morda odrinem naprej.

	Ura je že polnoč, jaz pa še vedno sedim za mizo in preverjam razne modele vremenske satelitske napovedi, saj imam jutri namen odpluti proti atolu Palmerston na Cookovih otokih. Do tja je nekaj manj kot 700 NM, torej dobrih 5 ali 6 dni neprekinjene plovbe po Tihem oceanu. Ker se ravno v teh dneh vreme poslabša, razmišljam, ali bi šel na pot ali ne. Veter me ne moti, saj sem navajen pluti v teh napovedanih in še v močnejših vetrovih. Napoved je 25 vozlov vetra, kasneje v sami naravi pa se izkaže še za kakšnih 5 ali 10 vozlov več in to je potem za enega samega človeka kar velik napor. Čeprav ni prijetno, a pač skrajšam jadra vetru primerno, da jambor s priponami ostane na barki. Pri takšnem vetru vedno jadram na 80 % in ne na 100 %, saj se zavedam, kakšno je moje plovilo. Motijo in skrbijo me valovi, ki prihajajo z boka. Napovedana višina je 3 metre, a tudi ti se v naravi pokažejo za večje, če je veter močnejši; potem počasi pridejo na 4 metre, kar pa sta že skoraj dve nadstropji hiše. To pa je tisti pravi napor, ki si ga ne želim več na dolgih plovbah. Zato je pamet premagala željo in ostajam na sidru, kjer sem sedaj. Ko se vreme stabilizira, nekje v sredo ali četrtek, odplujem dalje.



	Malo me je pretresla tudi novica izpred dveh dni, saj sta mi zbolela kar dva jadralska kolega, Bill in Tristan. Oba sta zbolela za t. i. mrzlico denga, ki sta jo menda dobila zaradi pika komarjev na otoku Bora Bora. Včasih se raziskovanje po neobljudenih krajih, sploh ob stoječih vodah in mlakah, ne obnese najbolje, čeprav bi radi videli kar največ. Slabše jo je odnesel Tristan in je menda skoraj nepokreten na Raiatei. Pri Billu se je bolezen razvila in pokazala na plovbi proti Rarotongi, ki je glavni otok Cookovih otokov. Na srečo ne plujeta sama kot jaz in sta lahko zelo slabo počutje, bolečine in visoko vročino preležala vsaj do prihoda na otok, kjer je vsak poiskal zdravniško pomoč. Upam, da je moja inkubacijska doba že mimo in me je ta bolezen obšla. Zdravila in cepiva za to pa tudi še ni.

	Danes sem šel na kopno. Ker na tem otoku ostajam še nekaj naslednjih dni, moram preveriti, kako je tu z dvigom ali menjavo denarja. Ker ni nobene banke, grem najprej na pošto. Prijazen uslužbenec mi razloži, da na otoku ni banke, ni bančnega avtomata in da tudi na pošti ne morem dvigniti denarja, razen če imam lokalno (Bora Bora) kartico. Denarja (US dolarjev) ne menja, ker nimajo urejene menjalnice, zato mi žal ne more pomagati. Vprašal sem ga, ali morda ve, ali bi mi kdo od domačinov lahko pomagal, a tega ne ve, mi pa predlaga, da povprašam po naselju. No, ta je pa dobra! Preveč se po kopnem tudi ne smem gibati, da me ne ustavi policist, kajti na Bora Bori sem se odjavil, torej sem sedaj tu neprijavljen. Tukaj pa se tudi prijaviti ne da, ker ta policija ni vstopna in izstopna točka za Francosko Polinezijo. Moral bi nazaj na otok Bora Bora. Pred eno lepših hiš v naselju srečam domačina in ga povprašam, če morda on ve, kdo bi mi lahko zamenjal 20 dolarjev. Napoti me do magazina (trgovine, kjer prodajajo živila na eni strani, na drugi pa je železnina in gradbeni material), kjer naj vprašam za Albo. Najdem magazin, tudi Albo, in kaj kmalu se dogovoriva za menjavo 20 dolarjev v njihove franke. Med pogovorom izvem, da ima poleg te trgovine še en lokal na drugi strani otoka, kjer so turistična naselja, v tej veliki hiši pa ima tudi pekarno. Razloži mi še, da vsak mesec ob določenem dnevu prideta iz ene od bank z Bora Bore dve osebi in na policijski postaji ves dan urejata vse bančne posle z domačini. Pove mi in pokaže, kako domačini kupujejo blago pri njej. Nekako tako je kot včasih pri nas v manjših krajih, ko je stranka imela svoj kartonček in rekla: »Kar zapiši me.« Stranka te trgovine ima svoj kartonček. Znesek nakupljenega se zapiše na to kartico, datira in se pod to podpiše. Enkrat na mesec, ko prejme denar, pa poravna znesek s tega kartončka, kartonček se uniči, a se pripravi nov. Menda tako posluje z 90 % vseh prebivalcev otoka. Preden grem, mi še da pravkar pečeno bageto in mi ne dovoli, da bi jo plačal. Prijazni so ti ljudje. Popoldan na barki mine ob branju knjige, saj je danes že dvakrat deževalo, od tega enkrat zelo močno. Ta drugi dež sem izkoristil in se slekel do golega, se v dežju stuširal, na barko s kljukicami pripel dve prepoteni majici, ki se bosta na tem dežju sprali.

	Ker je bilo jutro lepo, vroče in sončno, skočim v dingija in se namenim na obalo. Pot me vodi mimo hiš, ljudje so doma, tu in tam se sliši glasna glasba, ki pa je po navadi iz večjega prenosnega aparata. Ko prehodim kakšna dva kilometra, so vrhovi otoka videti zmerno visoki, zato grem po lepo urejeni ozki pešpoti skozi goščavo do vrha hriba. Čudovit razgled na obe strani lagune me nagradi in tisto, kar vidim, je res najlepše do sedaj. Ne znam opisati tega koralnega grebena, ki je, kot sedaj vidim, res širok in ravno dovolj visok, da ga valovi ne zalijejo. Verjetno je tam zunaj precej valovito, zato se na grebenih visoki valovi razbijejo in nastaja bel rob pene. Kakšna moč! Za grebenom pa modrina, tista svetla, ki prehaja v še svetlejšo, in na koncu se mi zdi, da barva kar zvodeni, kajti to prelivanje barv je z višine in v tem sončnem lepem dnevu naravnost fascinantno! Če bi bil slikar, ne vem, če bi z mešanjem barv znal tako razporediti barvno lestvico. Naredim kar nekaj posnetkov z velikim fotoaparatom, iščem kontrast in pravo svetlobo.



	Zadovoljen z videnim se spustim po kozji stezici in naletim na bananovec. Iz torbe vzamem nož in si z njega odrežem cel šop zelenih banan ter jih po segmentih spet razrežem in dam v nahrbtnik. Malo naprej je drevo manga. Polno kot naše jablane septembra. Nekaj si jih naberem; ravno so začele rdečeti. Spustim se še nižje in na tankem ter vsaj tri metre visokem drevesu se ob steblu kot grozdje okoli svoje sredice šopirijo lepe papaje. Spodnje so večje, zgornje manjše in še rastejo. Potrudim se in s skoki res dosežem spodnji dve, ki mi ju uspe odtrgati. Ena je že malo rumena, kar pomeni, da bo kmalu zrela. Zdaj res ne gre v nahrbtnik nič več, še vodo moram nositi v roki. Težak je moj nahrbtnik, vsaj 8 do 10 kg sadja je v njem.



	Spet pridem na cesto in čez približno 500 metrov zagledam naprej plažo, ki sem jo videl s hriba. Sprehodim se do nje in zdaj mi je res že vroče, moker sem. Plaža je čudovita. Bora Bora ne premore tako lepe. En del je peščen in je kot rt, ki sega v morje, zelo podoben hrvaškemu Zlatemu rtu. Na koncu peščenega rta je parkiran rdeč kamionet in iz njega doni glasna glasba. Ljudje se kopajo, imajo piknike, se počutijo sproščene, nedelja je.



	Z enega kamioneta se sliši še glasnejša glasba, in ko pridem tja, vidim kakšnih deset ljudi, ki sedijo za kamp mizo. Ob njej sta dve veliki hladilni torbi. Pozdravim jih z njihovim pozdravom, potem pa me eden od njih pokliče in vpraša, od kod sem. Ko mu povem, mu ni najbolj jasno, a je zelo prijazen in vstane ter me povabi k mizi. Ne morem in ne smem odbiti gostoljubja. Sedem k njim, on pa mi ponudi kozarec piva. Ura je dve popoldan in ta kozarec se mi je res prilegel. Pravzaprav bi mi v tej vročini sedla kar cela steklenica piva, a tudi ta kozarec zlato rumene tekočine je bil osvežujoč. Potne srage je kar naenkrat porinilo iz mene, zato moram dalje. Naredim še posnetek njega in kolega, ženske se nočejo fotografirati.



	Sprehodim se še do druge plaže, se sezujem in hodim po zbiti beli mivki čisto zraven morja. Čas je, da se obrnem in grem nazaj, saj sem vprašal domačina, koliko je do glavnega pomola in bencinske črpalke. 6 km, mi reče. Predaleč je za pešačiti. Kasneje ob cesti naletim še na bananovce, in ker ni v bližini nikjer nobene hiše, se odločim in odrežem še en manjši šop zelenih, a večjih banan in jih kar v šopu nesem v roki. Ko se začne zadnje naselje, mi ustavi stari ata v kamionetu in mi nakaže, če bi se peljal. Oh, ata, seveda, saj me že bolijo noge in s sabo vlačim to sadje, kot da sem mula. Pokaže mi, naj sedem v keson, kjer je že klopca. Oh, kako mi je bilo prijetno ta dva kilometra vožnje!

	Na barki se najprej osvežim v morski vodi, se oprham in potem razporedim sadje, šop banan pa obesim v kokpitu, da bo počasi zorel in postal rumen. Odprem si še hladno pivo iz hladilnika in ravno takrat začne pihati močan veter. Zaprem okna in grem v salon barke. Stemnilo se je in začelo je deževati. No, ravno pravi čas sem na barki. Če me ne bi stari ata pobral in zapeljal, bi me verjetno dobil dež nekje na pomolu. Ko pade mrak na morje in barko zavije črna noč, že piha 18 vozlov. Do srede bo kar pestro, potem bo pojenjalo. Morje se spet malo dvigne in spet ziblje barko, mene … Kje so tiste mirne noči na Maupitiju? Kje je tisto lepo jutro, ki sem ga doživljal vsak dan? Tokrat se je obrnilo, noč je bila nemirna, barka je poskakovala na valovih, za katere sem mislil, da se sploh ne morejo zgoditi. Skoraj vso noč nisem zatisnil očesa in sem razmišljal, ali bo treba prižgati motor in obstati s tem na mestu v tem vetru in valovih. Pa saj sploh ni tako hud veter. Pihalo je samo 17 vozlov, le sunki so bili do 25 vozlov. Ampak valovi … Ti so se razbijali in penili na grebenu, slišalo se je bobnenje, kakršnega še nisem slišal in ga nisem navajen. Komaj sem čakal, da bo jutro. Rekel sem si, da grem levo v zavetje poraslega grebena ali otočka, kar koli je že to.

	Ura je šest zjutraj, počasi se dani in jaz pripravim barko, snamem vrv, ki drži verigo, in prestavim ročico za plin do prvega zoba. Barka drži. Vključim avtopilota in ga nastavim za naprej, sam pa grem na premec barke in začnem dvigovati sidrno verigo. Zdaj bi res potreboval še nekoga, da bi bil vsaj na sidru, jaz pa na krmilu. Za mano samo nekaj metrov stran je greben in plitvina. Tu bo še hudič vzel šalo, če bo šlo kaj narobe! Vetra je 18 vozlov, kar ni veliko. Potegnem sidro do vrha in veter obrača barko. Premočan je! Skočim do krmila in poravnam barko, nato pa počasi plujem po ozkem in plitvem delu. Nekje je morje globoko samo pol metra, tja ne smem. Zaupam navigaciji ter kartam. Širina kanala je samo slabih 20 m, zato me tudi valovi ne smejo odnesti levo. Ko pridem do točke, ki sem si jo že ogledoval, mi zmanjka karte na ploterju. Nihče je nima, ne moj C-Max oz. Japesen, ne Navionics, ne CPN93. Bravo, zdaj pa plujem še samo na barvo vode. Pridem do širše lagune, najdem dobro mesto za sidranje, sidram in v 4,8 m globoko vodo spustim 35 m verige. Pričvrstim jo z vrvjo in štoperjem, nato pa si oddahnem. Uspelo mi je prepluti teh 0,8 NM. Pri Navionicsu je geslo: kjer se cesta konča, nadaljujemo mi. Očitno bo zdaj moje: kjer se navigacija konča, nadaljujem jaz! Komaj grem v barko, se veter okrepi in začne močno deževati.



	Tukaj na sidrišču se mi na trenutke zdi, da manj piha, a ker piha JV veter, vseeno prinese s sabo tisto moč. Vala je občutno manj in je nekako lažje preživeti ta čas. Danes sem si sam čestital, da sem sprejel pravo odločitev in nisem v petek nadaljeval poti, ampak mi je razum narekoval, da raje počakam, pa če tudi cel teden dni. Popoldan se veter še stopnjuje, kot je napovedano. Največji sunek do 18. ure je bil 27 vozlov. Kaj bo šele jutri, ko je napovedanih 44 vozlov! Verjetno bo šlo za vsak primer v vodo še eno sidro. Barko še vedno obrača spreminjajoč veter z dežjem. Pravzaprav dežuje že več ali manj celi dan. Nič kaj ni prijetno tukaj na sidru, a je treba potrpeti. Popoldan si zamesim in spečem kruh, saj se zavedam, da na kopno še nekaj dni v tem vetru ne bom mogel. Pravzaprav pa barke niti zapustil ne bi.

	Padla je noč in sidrni alarm se prvič oglasi, čeprav ga imam nastavljenega na 35 metrov. Barko obrača, kot se obrača veter. Pravkar je zapihal vzhodnik in spet je močan naliv. Naredila se je megla, ne vidi se nikamor. Počasi se spušča noč. Pred mano je še ena noč, ko se bo veter še stopnjeval in ne bo popuščal. Veter se je ponoči še bolj okrepil, zato sem prižgal motor na barki in se zapeljal kakšnih 10 metrov naprej in v vodo vrgel rezervno 18 kg težko sidro Delta, ki sem ga nadgradil z lokom. Sidro je pričvrščeno na 10 m dolgo 6 mm verigo in na 40 m dolgi 20 mm debeli vrvi. Konec vrvi sem pričvrstil na bitev, del vrvi, ki mi je ostal na palubi, pa sem lepo zvil v kolut in ga pustil na barki, če bi šla barka nazaj, da bi se vrv sama odvijala s koluta. Za vsak primer sem si v kokpit pripravil še 9 kg težko sidro »maček«, ki ga imam na 25 m dolgi 12 mm debeli vrvi, čeprav vem, da mi to kaj dosti ne bi pomagalo. A tega uporabljam tudi takrat, kadar sidram z dvema sidroma, torej z enim s krme, z drugim s premca. Ne vem, koliko je pihalo ponoči, močno je zanašalo barko in ta je poskakovala na teh nizkih valovih, a vem, da se je zjutraj okoli četrte ure vse umirilo in pihal je normalen veter kakšnih 12 vozlov. Morje se je umirilo in zaspal sem kot dojenček.

	Dopoldan je bilo morje več ali manj mirno, le deževalo je ves čas. Pregledal sem motor, nivo olja, pobrisal nekaj vode, ki vedno priteče od nekod v barko in se nabira pod podnicami. Že dolgo sem si govoril, da moram pričvrstiti kabel za okrasne modre luči, ki mi je štrlel in ni bil lepo napeljan in pričvrščen. Tudi to je danes opravljeno. Potem sem urejal besedilo za naslednji potopis, se čudil, koliko napak sem naredil ob pisanju le-tega, dokler spet ni ob dveh popoldan zapihal močnejši veter in dvignil nivo valovanja. Čeprav je nova napoved današnjega dne obetajoča in boljša, kot je kazalo včeraj, se je nekaj spremenilo, saj po novem tudi veter do 28 vozlov ni napovedan, pa že piha v sunkih dobrih 33 vozlov. Očitno sem se prehitro veselil. Veter zavija med priponami, vetrnica je v tem deževnem in oblačnem vremenu edina proizvajala meni potrebno električno energijo. Ker je že pihnilo nad 30 vozlov, sem moral tudi to ugasniti in pričvrstiti, da ne bo kaj narobe. Očitno bo še ena pestra noč, upam le, da ne bo takšna, kot je bila včeraj napovedana. Jutri je vsekakor napoved boljša in kaže na nekajdnevno izboljšanje vremena.

	Veter se je proti jutru umiril in bilo je prijetno občutiti, da barka več ali manj stoji na mestu, se ne guga na valovih. Če ne bi vedel, da je nekaj milj stran od otoka še vedno grdo vreme in so visoki valovi, vsaj tako kaže napoved, bi se verjetno že danes odločil, da grem naprej. Vseeno počakam na jutri, kajti vseeno bo boljše vreme in po napovedi bom imel do največ 25 vozlov vetra, in še to bo samo na določenih mestih do nedelje, ko veter pade nekje na normalnih 15 do 20 vozlov. Jutri smo že 20. septembra. Če ne bi bilo tega vetra, bi se po prvotnem planu moral jutri pozno popoldne privezati na bojo ob atolu Palmerston na Cookovih otokih. Tako pa bom še jutri zjutraj tu, na otoku Maupiti, in upam, da se je morje pri vhodu na atol umirilo. Največji problem vsega je, da vsi piloti in forumi odsvetujejo plovbo preko tega prehoda, če je zunaj več kot 1,5 metra vala, saj ga imenujejo kot zelo nevaren podvig.

	Ker je bilo tukaj nekaj dni slabo vreme, vem, da je zunaj več vala, zato raje počakam še en dan. Okoli devete ure posije sonce in res dvigne razpoloženje. Najprej grem na premec in dvignem rezervno sidro iz vode, da se vrv malo posuši, preden vse skupaj zložim na svoje mesto. Potem začnem proizvajati pitno vodo, saj moram napolniti tanke in si zagotoviti pitno vodo v plastenkah. Čas, ko se dela voda in se polnijo rezervoarji, namenim pospravljanju v barki. Ker je še vedno nekaj dni napovedan dež, iz sprednje kabine pod ležiščem vzamem ven dodatno nepremočljivo letno dežno obleko, ki mi bo verjetno koristila v naslednjih dneh. Ko končam s pospravljanjem in brisanjem vlage po pohištvu, so tudi rezervoarji vode polni, zato pospravim desolinizator in se lotim dingija. Malo še oklevam, ali bi snel motor ali ne, saj bi moral na obalo na internet, da bi preveril še kakšen program z vremenom. A ker imam dve varianti preko satelitskega telefona, bo to zadostovalo, snamem motor, ga pričvrstim na ograjico barke, dingija pa dvignem na premec in ga dobro privežem.

	Proti večeru, nekje okoli 17. ure, ko se je morje čisto umirilo, ko je veter padel na samo 6 vozlov, splezam na jambor, da preverim vijake in pripone. Preverjam tudi vse, kar je privijačeno na jambor, tudi oba križa. Ko pridem do vrha jamborja, preverim še vpetje za genovo in pogledam, ali sta dobro privijačena antena za VHF-postajo ter merilnik vetra od Raymarina, ki mi ga je že enkrat viharni veter odnesel. Ko se že hočem spustiti po jamborju dol, me fascinira slika, ki je dodala piko na i mojemu favoritu, otoku Maupiti. 10 velikih mant, prva in zadnja sta bili veliki krepko čez dva metra, je počasi plavalo v koloni le 30 m stran od moje barke. Pogled, kakršnega se ne bi sramoval niti National Geographic. Moja višina je bila 15 metrov in s te višine sem videl sliko, ki jo ne bom verjetno nikoli več in se je ne da kupiti. Čudovito, nepredstavljivo! Ob pravem času na pravem mestu! Sreča, da sem imel v torbici z orodjem tudi manjši fotoaparat, da sem lahko naredil nekaj posnetkov in posnel kratek filmček. Narava ima nepredstavljiva bogastva. Koliko tega je šlo mimo mene, a da se tega sploh ne zavedam.



	Počasi je barka pripravljena na nov podvig, na novo večdnevno plovbo. Nekaj manj kot 700 NM je pred mano in vmes je samo en atol, na katerem se ne bom ustavljal. Za kakšen dan se nameravam ustaviti le na atolu Palmerston, a to je šele na Cookovih otokih. V primeru, da vreme ne bo v redu, da bo preveč valov, bom vsekakor plovbo nadaljeval do otoka Niue, saj atol Palmerston nima vhoda v notranjost atola, zunaj pa zaradi prevelike globine ni mogoče sidrati, zato je nekaj zelo globokih boj postavljenih z zunanje strani atola. Te boje pa so se že izkazale kot nezanesljive; na forumih sta kar dve fotografiji jadrnic, ki sta se razbili ob atol. To je spet novih in dodatnih 400 NM, kar pomeni 1.100 NM v enem kosu – kar je pol moje plovbe prek Atlantika!





	TIHI OCEAN, PROTI COOKOVIM OTOKOM

	Zbudim se zgodaj zjutraj in dvignem sidro. Vetra je še vedno okoli 15 vozlov. Počasi, res počasi s komaj 1,5 vozla zaplujem naprej in gledam v morje. Sonca ni, sence od grebenov in koralnih glav se težko vidijo. Karta mi sicer pomaga, a ji tudi preveč ne zaupam. Po zelo stresnih dvajsetih minutah sem na mestu, kjer sem prvič sidral. Zdaj bo lažje. Vijugam med oznakami, še vedno se izmikam bližnjim grebenom in kmalu sem le še 400 m do izhoda iz atola. Motor imam na 1500 obratih in plujem s hitrostjo 3,5 vozla, zdaj naenkrat začutim tok in imam hitrost že čez 5 vozlov. Tok e vedno močnejši in sedaj imam že 6,5 vozla, torej je za tri vozla samo morskega toka. 100 metrov pred izhodom prvič začutim vrtince. Veter se je okrepil in piha blizu 20 vozlov, verjetno je to samo tu na izhodu med dvema otočkoma. Sem že v izhodu, takrat pa mi hitrost začne padati in kmalu imam še samo 2 vozla. Ker je vhod zelo ozek, prestavim ročico za plin na 2300 obratov, samo da se rešim vrtincev in valov. Barka poskakuje, dviguje premec in se obenem obrača levo in desno. Strah me je! Krmilo držim tako trdo v rokah, da se bojim, da ga bom s stiskom prelomil. Končno pridem iz najhujšega s komaj dvema vozloma hitrosti, potem pa se začne hitrost spet povečevati. Priznam, toliko stresa in strahu sem doživel, da me bo še naslednje 4 ure bolelo v prsih. Zunaj na odprtem je vetra za 17 vozlov, valovi segajo do 2 metra. Počasi se privajam na plovbo. Dohiti me prvi dež, veter se okrepi in do sedaj ni spustil pod 24 vozlov. Valovi so visoki in plovba sploh ni prijetna. Morda sem res šel en dan prehitro iz varnega zavetja. Malo prej je bila spet nevihta z dežjem in tokrat je zapihalo 31 vozlov, valovi pa so se kljub vetru spustili na dobra dva metra. Zdaj je noč, prva na tej plovbi. Potrpeti bo treba do jutra, ko bom že ob atolu Maupihaa. Plovbo nadaljujem in se ne ustavljam v nobenem atolu več, vsaj nekaj časa ne. Ponoči se je vreme še poslabšalo in nikakor ni ustrezalo napovedi. Bilo je preveč vala, bilo je preveč vetra. Ta je enkrat celo pihnil v nevihti, ki se je dogajala ob petih zjutraj malo več kot 33 vozlov.

	Valovi so veliki, predvsem pa so razmetani in zato barko večkrat obrne in avtopilot se izklopi. Ob svitu sem plul mimo atola Maupihaa in se mu spretno izognil. Prvi dan sem v 24 urah preplul 132 NM, kar niti ni tako malo glede na vreme. Dopoldan se je stanje na morju malo umirilo in je pihalo konstantnih 24 vozlov vetra, kar seveda spet ni primerno za ugodno jadranje, a je veliko bolje, kot je bilo zjutraj in ponoči. Ker sonca ni, vreme pa je oblačno in vsake pol ure dežuje, je jadranje res naporno. Popoldan se malo umiri, a ne za dolgo. Maloprej je barko zadel velik val, ki je v trenutku napolnil kokpit z vodo. Sreča, da sem imel na barki zaprt vhod v barko z vrati. Razen razmetane notranjosti barke od udarca, ko so stvari v barki poletele, kamor so le imele možnost, ni bilo hujšega. Le moje veliko vedro se polni z mokrimi oblačili in počasi ne bo več kam dajati oblačil. Sam se počutim v redu, le da me ob takšnih trenutkih prešine vprašanje, zakaj jadram sam, spet drugič pa si rečem, da je to moje zadnje jadranje. No, čez nekaj dni bo vse pozabljeno in vse bo enako. Posijalo bo sonce, vem, da bo! Noč je bila še slabša kot prejšnja, zato pa se je proti jutru začelo vreme umirjati. Ob šestih zjutraj sem že lahko dremal do devete ure in bilo je prav prijetno. Posijalo je sonce in še počutje je bilo takoj veliko boljše. Vreme se je pravzaprav še do večera umirjalo in v nekem trenutku je bilo še samo 12 vozlov vetra in valov za kakšen meter. Pravo nasprotje napovedi, ki pravi, da bo vetra ves čas okoli 20 vozlov in morja do 2 metra. Čas, ko je bilo na oceanu prijetno, sem izkoristil za pripravo testa in si spekel kruh. Zvečer se malo spočijem, saj ne vem, kakšna bo noč.

	Do zjutraj, ko merim čas in preplute milje, se je nabralo komaj 116 NM, kar je zelo slabo, saj jih moram delati v povprečju 127 na dan ali še več, manj pa vsekakor ne, sicer se ne bom mogel pred mrakom ustaviti na Palmerstonu. Trenutno počasi nabiram normalne milje in še kakšno dodatno miljo v upanju, da mi le uspe vse v pravem času. V kokpitu imam obešena dva šopa zelenih banan, ki jih je kar nekajkrat opral val, čeprav so privezane pod tendo. Torej je res visoko zalivalo. Danes, ko se je pokazalo sonce, so se začele nekatere banane že malo barvati v rumeno. V mislih se malo pošalim sam s sabo in rečem, da upam le, da ne bodo zdaj slane namesto sladke. Ob 17. uri pa se je spet veter okrepil in piha že nekaj manj kot 20 vozlov, kar je čisto po napovedi, samo da se morje ne dvigne čez dva metra pa bo kar prijetno. Noč je bila še najboljša doslej in veter se ni preveč okrepil. Ves čas je pihal JV z močjo 19 do 22 vozlov, valovi pa so bili do 2 metra visoki, le tu in tam se je našel kakšen višji val. Ker prihajajo valovi bolj iz boka, barko večkrat »zarola«, kar pa dejansko ni prijetno, če nisi na to pripravljen in se ne držiš za kaj oprijemljivega. Je pa zato noč kljub penam na valovih lepa. Zdaj ni več oblačnosti, ni dežja in vse je prijetneje. Noč je postala malo svetlejša in celo toplejša. A še vedno brez jakne ne morem biti zunaj, saj je veter tisti, ki tolče do kosti. Tu in tam pride kakšen val, ki je višji in močnejši, barko zadene v trup in jo vrže iz smeri plutja. Avtopilot se izklopi, genova, ki je edina zunaj, zaropota, tangun, čeprav je pripet na vse strani, skače in včasih se bojim, da bo nekaj utrgalo. Tudi tokrat je vse v redu.

	Zjutraj ob 8. uri pogledam na preplute milje in danes jih je 129. Premalo. Pravzaprav je bistvo vsega, koliko jih še ostaja do cilja. Barka ne pluje vedno ravno in večkrat jo zanese s kurza, z naše začrtane poti. Takrat naredimo nekaj milj več, in to se odraža na razdalji do cilja. Ker sadje postaja zrelo, sem danes za zajtrk jedel kar banane, namesto kosila sta bila dva obrezana in že precej zrela manga ter ena velika papaja, ki je že tudi začela gniti. Kaj bo za večerjo, še ne vem, a verjetno spet sadje. Moram ga pojesti čim več. Ko pridem na Palmerston, mi bo zdravstvena inšpekcija zaplenila sadje, jajca, sveže mesnine in drugo. Takšen je pač zakon, ki velja na teh otokih, in menda se tega kar striktno držijo. Popoldan, ko je bilo sonce že toplo, se slečem in se na krmi oprham. Dva prejšnja dneva se nisem. Pa saj me je opral dež, ničkolikokrat. Tudi morje me je zalilo in mi zlepilo že moje 10 mesecev nepostrižene lase. Zdaj, ko so ti oprani, telo pa čisto in dišeče, oblečeno v sveže in dišeče perilo, se počutim veliko bolje. Popoldan pade veter na 14 vozlov, a ker ima morje samo en meter valov, naredim jadra v metulja in takrat potegne in barka še hitreje drsi po gladini, reže jo. Prihaja še ena noč, še ena, za katero upam, da bo mirna in prijetna. Noč, v kateri bom morda zaprl oči. Bom pa zato imel bolj izrazit sluh, ki bo samo čakal na slišane spremembe, in telo že po tem ve, kaj je narobe. Tako je, ko sta barka in človek samo eno.



	Ob 8. uri zjutraj se je končal četrti dan na odprtem oceanu in začel se je peti. Spet sem preplul novih 127 NM in vedno bolj se približujem cilju. Pravzaprav sem bil že včeraj v območju Cookovih otokov in atolov, saj jih je kar nekaj že ostalo za mano. Moj cilj je zadnji od njih, Palmerston. Noč je bila še v mejah normale, saj mi je veter začel pojenjati, ki pa je nekje ob svitu, okoli 6. ure zjutraj, potihnil na komaj 7 vozlov. Prižgati sem moral motor in motorirati po oceanu z nakodranimi metrskimi valovi. Zjutraj sem zamenjal vabo in sedaj je velik ligenj v vodi, a glede na hitrost plovbe dvomim, da bo ta ligenj kaj zalegel. Kasneje se lotim še čiščenja prekatov in iz njih potegnem približno 5 litrov morske vode, ki se je nabrala zaradi zlivanja valov na barko. Oprtam si še varnostni naramnik ter se pripnem. Naprej moram na palubo, saj mi je iz ne vem kakšnega razloga, čeprav imam preventer, odtrgalo karabin na boomu in je posledično zaradi tega eden od škripcev padel na palubo. Tudi tega zamenjam z rezervnim in zdaj je videti vse v redu. Vreme je čudno, sivo, skoraj bolj temno kot svetlo. Sonca ni, saj mu nizki in gosti oblaki ne dovolijo, da bi pogledal skozi njih. Nekajkrat je celo malo porosilo, a ni bilo iz tega nobenega dežja, kar mi celo odgovarja. Ob 11. uri začutim nekaj več vetra, ki se ga razveselim kot otrok čokolade. Vendar je veter obrnil smer in zdaj piha iz SV, zato potegnem genovo na drugo stran in zdaj jadram. Sicer še počasi, a jadram. Za malico imam banane in še eno papajo, ki pa je že precej zrela, zato je je slaba polovica romala v morje. Tudi veter se je malo okrepil in zdaj že letim vedno nad 5 vozlov, včasih pride števec tudi krepko čez 6 vozlov. A to so kratki, a sladki trenutki. To so tisti trenutki, ko postane še Bavaria hitra, čeprav sploh ni narejena za takšno vrsto jadranja. Popoldan se pokaže sonce, zato uživam v branju knjige, tudi v kratkem, a sladkem dremežu, čeprav sem se čez noč kar dobro naspal in spočil. Spet zaropoče genova in nakaže, da ni več dovolj vetra. Obrnem jo spet na drugo stran. Veter je še zmeren, a po napovedi se bojim, da mi bo kmalu ugasnil na mejo, ko ne bo več prijetno jadrati. Zvečer priznam poraz pri ribolovu in potegnem vabo na krov. Počasi tudi sonce zahaja, prižgem signalne luči in čakam na peto noč plovbe. Čas je, da si nekaj skuham za večerjo, kajti čez dan pojem toliko sadja, da pravzaprav vmes ne potrebujem nobenega kuhanja in nobenega obroka. Zvečer pa si zaželim nekaj toplega in dobrega. Zagotovo vem, da sveže ribe ne bo.

	Da zna biti Tihi ocean res tih, sem spet opazil zjutraj ob šesti uri, ko je enostavno zmanjkalo vetra. Genova je plapolala v brezvetrju, Indigo pa se je samo gugal na manjših valovih in stal skoraj na mestu. Moral sem prižgati motor. Ob 8. uri sem spet preveril milje; nabralo se jih 132, torej mi jih do cilja ostane še točno 52 NM. Če bom moral pluti tako kot zdaj, je to 9 ur, kar pomeni, da bom že okoli 17. ure dosegel atol, nato pa potrebujem še kakšne 3 milje plovbe proti SZ, kjer je manjše naselje in nekaj boj. Se je pa zato že zjutraj nakazal lep in sončen dan, predvsem pa bo vroč, saj ni nikjer nobenega oblačka. Ob pol desetih se začne na palici odvijati rola z laksom in očitno se je nekaj ujelo. Bilo je spet težko in po samo dveh minutah sem ostal brez ribe in brez vabe. In kaj naj zdaj navežem gor? Vileda krpo? Med ribiškim priborom preiščem, kaj imam še na zalogi, potem pa se spomnim, da imam v drugem zaboju kar nekaj umetnih ribic Rapal. Morda pa bodo ribe želele drugo ribo. 4 NM pred Palmerstonom snamem s pripone že obledelo zastavico Francoske Polinezije in navežem rumeno Q-zastavico na desno stran, da bodo vedeli, da se želim prijaviti. Počasi se le bližam začasnemu cilju.





	14. PALMERSTON, COOKOVI OTOKI



	Kakšni dobri dve milji, preden zavijem proti naselju in bojam, po radiu pokličem dežurno službo otoka na VHF, kanal 16. Povem jim, da prihajam k njim, in jih prosim za eno prosto bojo. Ko opravimo osnovne formalnosti po radiu, me prosijo, da pripravim dve vrvi. Ob eni od boj bo človek na čolnu, ki me bo počakal in privezal. Dogovorjeno. In res me pričaka čoln z domačinoma, ki mi pomagata pri privezu. Ker sem slišal za eno razbito barko ob tem atolu zaradi boje, spustim v vodo sidro, in to en meter manj, kot je globina na globinomeru, tako da se sidro ne dotika dna. Če pride kar koli narobe, se bo sidro nekje ujelo, preden pride barka do grebena, ali me vsaj zvočno opozorilo, da nekaj ni v redu. Do takrat pa naj prosto binglja v vodi, ki je globoka 19 metrov. Žal nobeni boji ne verjamem, sidro pa je le sidro. Tako, pa sem po 687 NM privezan na boji ob atolu Palmerston. Za to plovbo sem potreboval 5 dni in točno 9 ur. Pet plovil je že na bojah ob Indigu. Ker ni vetra, verjamem, da bo prijetno ostati tukaj, saj je morje mirno, le mrtvi stranski val zaziba barko. Zdaj pa se spravim h kuhanju večerje in zračenju svoje spalnice. Po petih nočeh bom zaspal v svoji postelji. Ker ne smem na kopno, dokler se formalno ne prijavim, sem v nekakšni prisilni karanteni. Zato pa so me prišli pozdravit drugi. Dve posadki barke sem poznal od prej, ene pa ne, a so zvečer prišli vsi z dingiji k meni na barko in prinesli s sabo pijačo, Michelle pa je prinesla celo makaronovo solato, ki je je bilo zaradi številčnosti ljudi bolj za degustirat kot za obrok. Nick je sam povabil na mojo barko tudi par, ki ga nisem poznal, saj so bili trenutno skupaj na njegovi barki. Tega res ne vidiš nikjer kot samo tu. Prijateljstvo ne pozna meja. Vsi so po radiu slišali, katera barka prihaja na sidrišče. Objemi, sreča ... Tega se pravzaprav ne da opisat. Vedno več nas je, ki se družimo med sabo. Če sem bil še do nedavnega zakrknjen jadralski samec, tega zdaj vsaj za sidrišča ne morem več reči.

	Hitro sem zaspal in spal do četrte ure zjutraj, in potem bedel do šeste, pa spet zadremal za uro in pol. Komaj se uredim, že slišim motor in čoln je pri meni. Ura pa je komaj nekaj čez osem zjutraj. Prišli so uradniki s carine, policije in zdravstvene inšpekcije. Uf, eno uro prehitro, jaz niti kave nisem uspel spiti. Najprej sem imel opravek z zdravstveno in sanitarno inšpekcijo, ki je pregledala barko in jo posprejala z insekticidom. Potem sva pregledala sadje in hladilnik ter ostalo hrano in napisala dokument o ustreznosti vsebine na barki. Vse je v redu in brezhibno. Potem sem imel opravka še s policijo in carino, kar je normalna procedura povsod, le da še nikoli ni bil nihče na barki, vedno sem moral jaz na kopno.



	Vsa procedura me je stala 65 USD (52,50 EUR) in vse je bilo opravljeno ter izpisano v dobre pol ure. Ker je tukaj velik problem prehod čez greben, pride lastnik boj vsako jutro ob dogovoru ali okoli 10. ure do plovil. V svoj večji aluminijasti čoln naloži vse posadke in jih odpelje mimo vseh plitvin in koralnih glav do otočka Palmerston, ki ima isto ime kot atol.

	Edward je zelo prijazen in nas odpelje najprej domov na kavo in čaj. Hvala, prva kava, čeprav instant. Potem se razkropimo in gremo vsak po svoje. Eni gredo z ribiči ribarit, drugi se gredo kopat na čudovite bele plaže, spet tretji so se šli potapljat na greben. Tukaj ti res nudijo vse mogoče. Jaz se odpravim raziskovat otok. Najprej grem do šole, kjer se pogovarjam z dvema učiteljicama in otroki. Učiteljica Sharon je bila zelo prijazna in me je bila zelo vesela. Spoznal sem nekaj otrok. Najbolj se mi je k srcu prirasla mala Joey, ki nas je kasneje tudi fotografirala. Potem sem še jaz njo, saj mi je namenila en velik srčen objem in me vprašala, ali jutri tudi pridem. Obljubil sem, da se vrnem in po barki pogledam, ali imam kaj stvari za te otroke, kot so beležke, pisala, barvice. Nekaj se že najde. Ko se sprehajam med hišami, me pozdravi prijetna mama; kakšnih 70 pomladi je štela, tako na prvo oko. Potem se razgovoriva in povabi me v eno najlepših hiš na otoku. Kasneje izvem, da je mami ime Tepou, da je stara 86 let in je še vedno dobrega zdravja in kondicije.



	Kasneje moram, spet do Edwarda, saj je v ceno priveza na boje, ki stane 8 USD (6,50 EUR) na noč, vključeno tudi kosilo. Za kosilo smo imeli riž, piščanca v curryjevi omaki z zelenjavo in kuhano papajo z rižem, ki je bila zame največje presenečenje, čeprav mi nekako ni šla najbolj v slast. Kasneje sem spoznal še druge ljudi na otoku, gledal, kako so pripeljali cele samokolnice rib in jih čistili, filirali in pakirali za v skrinjo, saj potem te pakete pridejo iskat z ladjo ter jih odpeljejo na Rarotongo, kjer se prodajo raznim hotelom in restavracijam. Oprham se in grem na sosednjo barko na žar zabavo, saj smo dobili vsak po dva ribja fileja. Dan je bil poln in utrujajoč, da sploh ne morem verjeti, kako hitro je minil.



	Noč je bila mirna in počasi sem se privadil, da se barka valja malo levo, malo desno. Je pač rolly in tu nimam kaj pomagati, samo da ni visokih valov. Jutro je in danes so nas zapustile tri barke, tri pa so ostale, a smo se dogovorili, ker prihaja slabo vreme, da gremo tudi mi naprej, samo ne vemo, ali že danes zvečer ali jutri zjutraj. Bistvo je, da se danes odjavimo. Če bo napoved res vetrovna, je tukaj zelo nevarno za barko, posledično tudi za nas. Žal mi je le to, da ne morem ostati dlje časa med temi čudovitimi ljudmi. Otok je res poseben in krasen hkrati.

	Že zjutraj ob 9. uri pride po nas Edward in nas spet odpelje na obalo. Tako smo se pač danes dogovorili, da pride uro prej. S svojo vratolomno plovbo nas odpelje skozi prehod in do obale. Tam pa gremo vsak po svoje. Mi trije kapetani svojih bark gremo skupaj, mladi se družijo zase. Po kosilu pridejo na sidrišče še tri plovila. Z enimi od njih se družimo, čeprav jih jaz do sedaj nisem poznal. Bilo je čudovito. Danes je bil spet dober ulov rib. Spet so filirali in rezali ribe. Proti koncu popoldneva, ko so bile vse ribe filirane, smo odpad (hrbtenjačo z glavo in kože) s samokolnico odpeljali do obale. Ko smo to začeli metati v vodo, smo privabili morske pse in jih hranili. Kakšnih 20 se jih je nabralo v treh minutah. Ko sem videl, kako morski pes zagrabi ribo in jo prelomi ter pregrizne, se ne sprašujem več, kaj naredi beli morski pes. Ker pač nimam mere, tako mi je kasneje rekel domačin Will, sem šel med hranjenjem morskih psov kar do njih in enega, približno 1,3 m dolgega, zagrabil za rep in ga potegnil na obalo, kot da se igram s sosedovo domačo mačko. Najprej so bili šokirani, nato pa so me začeli kregati, saj bi lahko bil ob noge ali roko, kajti v tem trenutku morski pes ne ve, kaj bo ugriznil, saj se hrani. No, konec dober, vse dobro. Se spomnite, kaj sem napisal na Fakaravi? Ko enkrat plavaš z njimi, je naslednja želja, da bi se jih dotaknil. Očitno se mi želje izpolnjujejo. Tokrat sem se ga dotaknil, pravzaprav sem ga malo manj kot pol minute vlekel na obalo. Kasneje smo mu morali pomagati, da je prišel nazaj v globoko vodo. To sta naredila domačina, ki sta vzela vsak svoj večji plastični zaboj in ga porinila v globoko vodo.



	In še nekaj o samem Palmerstonu in ljudeh. Palmerston je atol, ki naj bi bil center polinezijskega trikotnika. Je zadnji in najbolj odročen med Cookovimi otoki. Do leta 1860 je bil še nenaseljen. Takrat se je na atol izkrcal izdelovalec lesenih sodov in kadi, William Marsters s svojimi tremi ženami, ki si jih je našel na enem od sosednjih otokov in s katerimi je kasneje imel 17 otrok ter 54 vnukov in vnukinj. Zadnji današnji uradni podatek je, da danes na tem atolu trenutno živi samo 38 prebivalcev. Zame velja za najbolj nenavaden otok. Ker nima vhoda za naša plovila, ima zunaj njega na zahodni strani nekaj boj, ki jih proti plačilu oddajajo. Oskrbovalna ladja pride na ta atol le tri morda štirikrat na leto, vmes pa se morajo sami znajti in preživeti. Tukaj kot tujec ne moreš kupiti zemljišča in tudi ne moreš uradno bivati na otoku. Edini belec, Will Rowe, ki živi tukaj, se je nedavno poročil s tukajšnjo domačinko in šele po poroki so ga tukaj sprejeli. On je izjema, saj nima niti priimka, kot ga imajo vsi: Marsters. Will mi pove svojo zgodbo, kako se je nekega dne, ko je njegova zdajšnja žena še študirala na Novi Zelandiji, zagledal vanjo in se bliskovito zaljubil. Čeprav je druge barve kože, saj je Polinezijka, se ni mogel upreti tej ljubezni, tudi ko mu je povedala, da gre živet nazaj na Palmerston in bo tam kot učiteljica učila domače otroke. Ni imel česa razmišljati, saj ljubezen premaga vse. Zapustil je velemesto, zapustil je civilizacijo, starše, prijatelje, pustil službo in odšel za njo na majhen otok na atolu, kjer se sploh ni zavedal, kaj ga čaka. Najprej je imel veliko problemov z lokalnimi ljudmi, ki ga niso želeli sprejeti medse. Kasneje, ko se je s svojo zdajšnjo ženo uradno poročil med domačini, na plaži tukajšnjega otoka, se je vse spremenilo. Od tistega trenutka je bil njihov, dobil je tudi službo v šoli, stanujeta v eni od zapuščenih hiš. Zdaj je tudi ona kot domačinka dobila v dar kos zemlje in sta začela urejati parcelo, sekati palme, zažigati korenine. V roku dveh let bosta postavila moderno hišo, ki bo kljubovala vsem ciklonom. Hiša stoji na parceli tik ob peščeni obali, kjer ima morje čudovite turkizne odtenke modre barve. Ker me je on vodil po otoku in mi razkazoval vse, kar je tukaj zanimivega, in tega je kar nekaj, sem slišal samo dobre stvari. Pokazal mi je, kako iz sonca pridobivajo elektriko, saj imajo pravo malo moderno elektrarno. Naselje z nekaj hišami ima svojo glavno ulico, otok pa je razdeljen na tri dele po sistemu trikotnika in vsak kot nosi ime ene od treh Marstersovih žena. Med goščavo in palmami je urejena in z belim peskom posuta približno dva metra široka pot, ki ima ob strani lesena debla. Ne boste verjeli, da ima svojo ulično razsvetljavo. Odbito, vam rečem! Popelje me še v svoj dom, kjer spijeva kavo, razkaže mi preprosto domovanje in ker je že tu tri leta, ga vprašam, če bi šel nazaj v Novo Zelandijo. »Nikoli več! Kako naj grem iz raja v pekel?«



	Verjamem mu. Razkaže mi še prvo in avtohtono hišo Williama Marstersa, ki je danes kot nekakšen spomenik, pokaže mi njegov grob, saj je prvi krvni sorodnik vsem živečim na otoku, popelje me do posebneža Billa Marstersa, ki naju postreže z mangovim sladoledom, ingverjevimi piškoti in kateremu sem prinesel slovensko zastavo, ki se zdaj bohoti z drugimi zastavami in kaže, da je bil tudi Indigo na Palmerstonu. Najtežje se je od teh pristnih ljudi posloviti. Danes sem izvedel, da pride na otok komaj 80 plovil na leto, in to jim je edini stik s svetom. Zato je vsekakor druženje prijetno, nekatera pa ostanejo pristna za vedno. Sinoči so trije mlajši člani z bark ostali na otoku in prespali pri domačinih. Zastonj so bivali, jedli, se imeli lepo in uživali gostoljubje teh preprostih ljudi.



	Ob slovesu nam je bilo danes težko, in ko sem Edwarda videl, ko me je objel, da ima solzne oči, je bilo težko tudi meni. Potem mi je rekel: »Dragi prijatelj Jasmin, vesel bi bil, če prideš še enkrat na ta otok. Premisli, letala iz Nove Zelandije letijo na Rarotongo, od tu do otoka pridejo ladje. Pridi in ostani tri mesece in bodi gost moje družine! Denar pusti doma, prinesi le svoje srce!« To je to, ko je srce večje od vsega drugega. Srčni objemi povedo več kot tisoč besed.





	TIHI OCEAN, PROTI OTOČJU TONGA

	Ob petih popoldne se odvežem z boje in zapustim Palmerston. Veter je šibek, zato napnem obe jadri in na ploterju nastavim nov cilj, otočje Tonga. Do tja je okoli 660 NM, kar zna biti pet dni in pol plovbe. Ker se na poti obeta slabo vreme z močnim vetrom ter visokimi valovi, sem se odločil, da se ne bom ustavljal na otoku Niue.

	Nočno jadranje je bilo bolj slabo, zato pa je kasneje zapihal močnejši veter in nekako popravil povpreček preplutih milj. V prvih štiriindvajsetih urah sem preplul 123 NM. Druga noč je minila relativno mirno. Jadra je polnil vzhodnik, ki je včasih prešel proti JV. Ker je veter primeren za jadranje, nekje med 14 in 18 vozlov ga je, je zato tudi hitrost moje barke relativno dobra. Valovi so kratki, nekje med metrom in pol, včasih pride kakšen večji in barka se dvigne, ter se tudi zatem spusti, saj se le-ti ne razbijajo na barki. Sredi noči je 6 NM na moji levi AIS zaznal plovilo, ki je plulo s hitrostjo 10,7 vozla! Za primerjavo naj povem, da sem jaz takrat z genovo lovil komaj 5,2 vozla hitrosti. Biti enkrat in več hitrejši od mene, pomeni priti enkrat hitreje na cilj. Vem, da mi je to vreme z valovi še v redu, zato nekaj čez tretjo zjutraj zamesim kruh in ob šesti uri ga imam že pečenega. Med mesenjem testa za kruh mi je zaradi večjega vala spustil avtopilot. S tako od testa lepljivimi prsti res ne vem, kaj je slabše: ko se to naredi na stranišču ali pri mesenju testa. Nobeno ni v redu in je zamudno, ta čas pa veter lahko strga jadra. Kasneje si skuham še dobro turško kavo, za zajtrk pa bo sveže pečen kruh in maslo. Dopoldan pade malo dežja, nato pa se oblaki razkadijo in pokaže se sramežljivo sonce, ki se kaj kmalu skrije za sive oblake in se več ne prikaže. Od nekod so kljub vetru, ki je še vedno v mejah normale in ustreza vremenski napovedi, prišli višji valovi. Malo zatem zapiha tudi veter z močjo 20 vozlov in sunki do 24 vozlov, zato sem pričakoval nevihto. A kakor je veter odšel, je po eni uri odšel in vreme se je spet stabiliziralo. V vodo namočim trnek in čez pol ure se laks odvija. Pogledam v daljavo in … Ojoj! Namesto ribe se je ujela ptica, ki je plastično ribico zamenjala za pravo. Ko sem jo tako vlekel do barke in razmišljal, kako jo bom rešil s trnka, se je malo pred barko uspela sama rešiti tistega, kar jo je držalo. Prav hvaležen sem ji bil, da se je naredilo, kot se je. Ta dan ribiške sreče več ni bilo. Le kaj bo danes za večerjo? Verjetno rižota z zelenjavo, ki pa žal ni sveža in je iz konzerve. Moj hladilnik je več ali manj prazen in komaj čakam, da ga na severnih otokih Tonge, kamor grem, najprej tudi napolnim. Na Palmerstonu ni trgovine, zato si nisem mogel ničesar kupiti. V drugem dnevu plovbe sem spet preplul 126 NM. Če bo šlo tako naprej, me bo na otočju Vava`u ravno pred prihodom zajela noč, kar pa mi ni najbolj pogodu. Ker jutri prihaja veliko bolj pesto vreme, saj bo veter pihal od 25 do 30 vozlov, upam, da bo barka vsaj za en vozel hitrejša, kar pomeni, da bi mi morda še uspel prihod ob belem dnevu. A dokler ob tem vetru ne začutim valov, ki bodo visoki tri metre, potem so moji zaključki lahko celo prehitri.

	Noč je bila pestra. Okoli 21. ure se je začelo z nevihto in zelo močnim dežjem. Iz oblaka ni deževalo, ampak se je voda enostavno zlivala na Indigo. Vendar samo eno dobro minuto, potem pa je še 5 minut rahlo pršilo. Takšnega pojava še nisem doživel. Drugi pojav se je zgodil okoli 3:30 zjutraj. Morje je tukaj v povprečju globoko več kot 5.000 metrov. Kar naenkrat mi ploter pokaže plitvino 9 metrov. Majhen vulkanski koralni greben, seveda ni nevaren zame, je pa zanimivo, kaj vse vidiš in doživiš. Zato pa je južneje pred otokom Niue čudovit atolček, kjer navtiki ob mirnem morju radi sidrajo. Maloprej je pihnilo nad 32 vozlov in takrat je Indigo poletel tudi 6,6 vozla po GPS. Pestro je in zelo naporno za enega človeka. Edina dobra stvar je, da sem zaradi močnega vetra zelo hiter. Odvite imam samo približno 5 kvadratov genove. Tako bo še dva dni in pol. Preplul sem spet novih 136 NM in tudi za toliko sem bližje cilju.



	Noč je temna, kot v rogu. Ničesar ne vidiš, le začutiš val, ko te udari s strani. Klofuta! Veter je še vedno konstanten in ne pojenja. Okoli ene ure zjutraj se na vzhodu pokaže luna, a kaj kmalu izgine, saj so pod njo gosti, temni črni oblaki. Sram jo je lahko, da mi vsaj malo ne razsvetli poti! Slišim le šumenje oceana, ki ga povzročajo večji valovi. Vidljivosti ni in spredaj na premcu vidim le odsev rdeče in zelene signale luči od Indiga. To je vse! Ponoči za dve uri prižgem motor, zmanjkuje mi elektrike, kar je posledica oblačnosti. Vetrni generator imam blokiran, ker se mi zdi, da ga bo veter odtrgal s stojala in ga zabrisal v ocean. Proti jutru se je zmanjšala razpenjenost morja in valovi so se za malenkost pritajili, kljub temu so se še vedno kdaj pa kdaj zlili čez barko. To noč me je šestkrat zalilo. Šestkrat sem bil moker v kokpitu in dvakrat je barko ustavilo na mestu in jo zaradi teže vala ter vala od spodaj zagugalo, najprej levo, potem desno. Če se ne bi držal in ne bi bil pripet, bi verjetno padel na tla kokpita.



	Jutro prinese dan, dan se začne z oblačnostjo in proti osmi uri posije sonce. Prežene temne oblake in meni nariše nasmeh na obraz. Zdaj vidim morje, vidim val, vidim vse pred sabo. Spregledal sem! Hitrost se je zaradi manjšega valovanja spet povečala in Indigo nekaj krat poleti 7,0 in 7,1 vozla. Konstantna hitrost je med 5,8 in 6,6 vozla. Letiva in s premcem reževa bele in penaste valove. Milje se na ploterju odštevajo in letijo proti ničli veliko hitreje kot ponavadi. Skuham si kavo, prvo po dveh dneh. Pogreje mi dušo in želodec, v katerem se je nabralo že kar nekaj kisline, ki jo pivnam še samo z domačim kruhom. Ker je malo mirneje, si že zdaj skuham večerjo in jo spravim v hladilnik, saj po napovedi se kasneje ne bo dalo kuhati, kajti valovi se vračajo nazaj v še močnejši obliki. Večerja bo hladna – testenine z zelenjavo iz konzerve in tuno iz konzerve. To lahko jem hladno in se ne bo polilo po tleh, pa tudi dobro bo. Preverjeno! Tokrat sem v 24 urah preplul 147 NM in zdaj vem, da je bila napoved točna. Valovi so že višji, močnejši. V eni uri mi je val štirikrat prestavil barko za več kot 90 stopinj iz smeri in s tem posledično izklopil avtopilota. Takrat tisto malo sprednjega jadra udarja v prazno, sliši se, kot bi nekdo bičal po napetem platnu. Enkrat ga bo odtrgalo pri rinki ali pa ga bo enostavno scefralo, čeprav je izredno močno in debelo. Za zdaj mu trga le šive na robu in te nitke visijo z jadra, ki je spodaj vse bolj in bolj podobno visečim resicam na rokavu Buffalo Billa. Ponoči se je veter okrepil skupaj z valovi, vendar je zdaj pihal čisti vzhodnik in valovi so bili skoraj v krmo. Tokrat pa ni bilo slabo, če tudi je bilo vse višje in večje. Ob treh ponoči mi zazvoni AIS-alarm. Nedaleč od mene je še ena barka, a ker je predaleč, mi pokaže samo MMSI-številko, ne pa tudi imena barke. Kasneje tudi ona izgine in se ne pokaže več. Ob 10:10 sem dosegel kopno, otočje Vava`u kraljevine Tonga. A ker moram z vzhoda po severni strani otoka na zahod in potem v notranjost ter po kanalih do glavnega mesta, sem dodatno preplul še 26 NM počasne plovbe, kar je dodatnih pet ur.



	15. TONGA





	Po 22 urah plovbe in preplutih 131 NM v zadnjem dnevu sem se privezal na bojo pred mestom Neiafu. Tu je globina več kot 30 metrov in nihče ne sidra, je pa tukaj kar precej boj in so vse več ali manj zasedene. Moj boja je bila prosta, ker je videti slaba, a sem se za eno noč privezal in v vodo spustil sidro ter vseh 50 metrov verige v upanju, da je ne bom potreboval. Danes sem bil prepozen, da bi se prijavil in uredil zakonske formalnosti, zato bom to opravil jutri, da pa nisem v prekršku, sem izobesil rumeno zastavo. Najprej sledi prhanje, potem se preoblečem v sveže perilo. Paše še pa še! In če me kdo vpraša, kje si pa jadral 2. oktobra, mu lahko samo rečem, da mi je sistem vzel en dan življenja in nikoli ne bom in nisem bil v 2. Oktobru leta 2018. Enostavno sem en dan preskočil in sedaj nisem več 12 ur za Slovenijo, ampak 13 ur pred njo. Ker je boja videti zelo slaba, tudi v mesto ne grem, čeprav bi nujno moral v trgovino, saj mi je dejansko zmanjkalo vsega, kar je sveže. Nič hudega, pobrskal bom po ladijskem skladišču in našel marsikaj za v želodec. Bom pa jutri šel v trgovino; morda še kdo zapusti sidrišče in pridem do dobre boje. Od Palmerstona do Tonge sem preplul 663 NM v štirih dneh in 22 urah. Lahko rečem, da sem bil hiter kljub močnemu vetru in res težkemu morju.

	Po enajstih urah res trdega spanca sem se prebudil v novo jutro, tokrat deževno. Da je tu veliko vlage, sem vedel, da bo pa veliko vetra in dežja, tega pa ne. A nič hudega, Jasmin ima streho nad glavo in se ne obremenjuje. Ko dež preneha, grem na obalo in poiščem prijavno pisarno. Carinik mi žal ne more dati nič drugega, razen praznih papirjev. In zakaj ne? Zato ker moram z barko na pomol za prijavo. Dobro, ampak jaz sem sam, mu pravim, težko bo v tem vetru pristati in se privezati. Skomigne z rameni in gre. Sprehodim se nazaj do dingija, zaplujem z njim na barko, dvignem dingija na barko, nato se odvežem s te slabe boje in zaplujem do prijavnega pomola. Pokličem uradnike po VHF-radiu in jim povem, da prihajam, da prosim za prijavo. Prijazna gospa mi naroči, naj se privežem na pomol in počakam, da pridejo uradniki do barke. Tam je še ena večja dvojambornica in kapetan mi pomaga, da se privežem. Ker v dvojambornico ravno točijo gorivo iz večje cisterne, jih vprašam, ali ga imajo kaj odveč tudi zame. Ker imajo nalivno ročko z debelo cevjo, mi ta ne bo šla v odprtino za nalivanje goriva, zato jim dam kanistre. Hitro natočijo in plačam 2,81 TOP/lit (1 Tongan pa`anga = 0,41 EUR).



	Potem pride uradnik iz policije, s katerim izpolnim en obrazec in dobim potrjen formular. Za to uslugo plačam 22 TOP, kmalu za njim pa pride carinik. Ta je tako samovšečen in danes že »naspidiran«, da je samo vprašanje časa, kdaj mu bo »elastika počila«. Ko izpolnim vse formularje (11 kom!), jih pregleda in potem me vpraša. Cigaret ni? Zagotovo? Alkohola tudi ne? Piva? Vina? Nič, mu pravim. V tistem trenutku pride še iz zdravstvene inšpekcije zelo prijazna gospa, na hitro opraviva z dokumentacijo in tudi njej plačam stroške postopka. Očitno so ženske dražje od moških, saj njena usluga stane 100 TOP. Ko ona odide, mi carinik reče, da bi rad pogledal barko. Izvolite! Odpreti mu moram hladilnik, potem dve omarici in pokaže na mizo, naj odprem pokrov za steklenice. Očitno pozna barke. Notri najde za polovico steklenice viskija in začne komplicirati 500 na uro. Da me lahko kaznuje, da me lahko odžene iz Tonge, da mi ne da papirjev, da mu lažem, da sem napisal, da nimam ničesar ipd. »Težil« je, kot da imam destilarno viskija in ne dobre 4 dcl res pozabljenega viskija. Potem mi pove, da mora to tekočino zapleniti. Ker vidi na moji polici prazno plastenko od vode, mi pravi, naj mu dam njo. Carinik nad umivalnikom strese nekaj kapljic vode iz nje in prelije v njo viski, prazno steklenico mi vrne. Ampak plastenka za uničenje roma v njegovo torbo in nič ni treba podpisati. Potem me pogleda in reče, da mi mora izpisati kazen, a se lahko dogovoriva tudi drugače. Lahko mu dam sam od sebe nekaj denarja, recimo 100 USD. Najprej ga debelo pogledam, potem razmišljam če je to dobro. Ker ne vem, morda me bo potem kaznoval, ker sem ga podkupil. Vzamem denarnico in iz nje potegnem 20 USD in jih položim na mizo, ne da bi ga pogledal in rečem: »Toliko lahko dam, več nimam.« V roke mu ne dam, da ne bi rekel, da mu dajem denar, naj si sam vzame z mize. Nekaj momlja, vzame denar in ga da v žep, potem gre ven in mi pravi, da naj snamem rumeno zastavico in naj izobesim zastavico Tonge, ker je s tem postopek končan. »Kaj pa moji papirji?« »O, saj res,« mi pravi, vzame papirje iz torbe in mi jih da v roke. Tako si je gospod prilastil nekaj viskija ter nekaj denarja. Verjetno pa si to ne upa narediti povsod, le tam, kjer nima prič. Ker sem bil sam na barki, si me je privoščil, jaz revež pa sem bil čisto prestrašen. Pravzaprav pa bi me lahko, če bi želel, kaznoval in me tudi izgnal s Tonge. Konec dober, vse dobro.



	Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj stvari, na tržnici kupim nekaj zelenjave in se vrnem na barko. Ne najdem proste boje in čisto na koncu sidrišča sidram na globini 15 metrov in upam, da se veter ne obrne, s tem pa obrne mene proti obali, kar ne bi bilo najboljše, saj je tam že plitvina. A nekaj dni bo že zdržalo, potem grem tako ali tako dalje. Po dolgi, a zato delovni noči (zaključujem eno pisanje) sem proti jutru zaspal, a kaj, ko me je čez nekaj ur zbudil močan veter. Najprej zaradi spanca sploh nisem vedel, kaj se dogaja, a kaj kmalu sem se zavedal, da zelo močno piha. Pogledal sem iz barke in videl, da nas je obrnilo in da piha SZ veter. No, to pa ne bo enostavno, saj je barko odneslo proti obali in za krmo sem imel že plitvino. Kar kmalu se iz temno sivega oblaka ulije dež; lije skoraj uro in dvajset minut. Malo pred osmo uro se je vse umirilo. Kasneje sem v baru slišal, da je menda pihalo 35 vozlov in več. Pravzaprav je bila zelo neprijetna situacija, ki me ni pustila ravnodušnega. Za vetrom posije sonce in naenkrat je postalo tako soparno in vlažno, da se je v salonu poznala vsaka stopinja. Brišem tla, a to pomaga le nekaj minut, saj je kmalu vse enako kot prej. Zaprem barko in grem z dingijem na obalo. Na obali so ob cesti velike luže, pesek in zemljo je prineslo ob cesto in ponekod celo na cesto. Slišal sem in bral, da je tukaj ogromno prašičev, ki se prosto sprehajajo po travnikih, cestah in celo po plažah, a sem mislil, da je to tu in tam kakšen, ki zaide. Danes sem jih videl vsaj trideset, če ne še več. Od tistih, starih nekaj tednov, do tistih, ki niso več prašički, ampak so že prave svinje. Ponavadi človek vidi psa, prašiča pa ne. Tudi malo drugačni so, z dolgim rilcem. Večina njih je plašnih in se hitro umaknejo in skrijejo v kakšno grmovje ali goščavo. Na cesti in povsod drugje je veliko ljudi, kot bi bil nekakšen drugačen dan, morda dan za opravke, kot recimo pri nas dolga sreda. Sploh veliko ljudi je prišlo v tradicionalnih oblačilih. Ti niso mestni ljudje, čeprav je Tonga kar malo zaostala država proti drugim državam. Tudi čistoča jim ni domača, prej tuja. A to je Tonga in sprejeti jo moraš takšno, kakršna je.



	Popoldan še na barki s svojim Rainmanom naredim 270 litrov vode. Ko končam, je že noč. Počasi bo treba vse pospraviti in si pripraviti kaj za večerjo, čeprav sem danes utrujen in me ta večerja sploh ne mika. Je pa zanimivo predvsem to, da danes prvič slišim pesem škržatov. To me tako spominja na moja prva navtična leta na Hrvaškem, kjer sem bil tega zvoka majhnih živalic zelo vesel, saj so napovedovale lepo vreme. Če pa naenkrat utihnejo, se pri vremenu pripravlja nekaj grdega.

	In še nekaj o državi, v kateri se trenutno nahajam. Tonga je kraljevina in je povsem neodvisna država, ki je sestavljena iz 177 otokov. Otoki so lepo poraščeni in zeleni, zato so me na trenutek spomnili na Hrvaško. Vsi otoki so razdeljeni na tri skupine: otoki Tongatapu, otoki Ha`apai in otoki Vava`u. Tukaj govorijo dva jezika: tonganski in angleški jezik, slednjega pa govori le približno 50 % ljudi od 104.000 prebivalcev. Zanimivo je to, da je tem otokom dal prvo ime »Prijazni otoki« prav James Cook, in sicer iz samo enega razloga: ko je prišel na otok, so bili otočani zelo prijazni in prijateljsko razpoloženi do njega in njegove posadke, kasneje pa je imel z njimi celo nekaj problemov. Tudi danes je tukaj tako, saj so tudi do mene, kjer koli sem bil bili zelo prijazni, kot so dejansko prijazni vsi Polinezijci. Na splošno so tukaj ljudje zelo verni in še nikjer do sedaj nisem videl toliko sakralnih objektov, kot jih je tukaj. Poleg tega je nedelja tukaj res dan brez dela in nihče si ne bo privoščil, da bi ta dan delal. Vožnja v prometu poteka po levi strani, zato je tudi pri prečkanju ulic in cest priporočljivo pogledati najprej v levo. Na teh otokih se rodi nov dan, ki se tukaj tudi potem konča, saj v tem časovnem pasu prvi vstopijo v novo leto.

	Za mano je še ena mirna, tiha noč, prebudim pa se v mirno in tiho sobotno jutro. Sliši se le glas papig, za katere ne vem, ali pojejo, kričijo ali je to normalna komunikacija med njimi. Potem so utihnile, saj se je okoli devete ure, ko sem pil kavo v kokpitu, začelo temniti in temni črni oblaki so zastrli nebo in na zemljo poslali dež. Po nekaj minutah se je dež izlil in prikazalo se je sonce, ki je svetilo tako dolgo, dokler ni padlo zvečer v morje in vem, da se spet jutri pokaže.

	V novem jutru poleg svojega mesta za sidranje najdem prosto bojo in se prestavim ter privežem nanjo. Izgleda malo utrujena in poraščena z algami, zato preverim, če bi zdržala 30 vozlov vetra. To pa naredim tako, da se privežem nanjo, nato pa prižgem motor ter grem meter ali dva naprej z barko ter takoj za tem pod 1700 obrati motorja zaplujem vzvratno. Če me ustavi, potem je boja dobra in me bo varovala pred močnim vetrom. Če je slaba in se utrga, pa je bolje, da se utrga zdaj kot pa takrat, ko bo pihnil močan veter in me bo poneslo na obalo. Če me ponese na odprto, nimam nič proti, četudi je to kadarkoli, lahko tudi sredi noči in sredi mojega spanca. Pravzaprav opravim enak postopek pri sidranju: preverim, ali sidro drži pod temi obrati, nato zaključim s sidranjem. Lahko pa z veseljem napišem, da se mi do sedaj še nobena boja ni utrgala. Preverite in si zapomnite to, morda komu reši življenje ali pa barko. Ko komu tukaj povem za to metodo, me debelo gleda, zmiguje z glavo, nato pa vsak pravi, da to ni slaba ideja, če te ne vidi lastnik boje. Meni gre prvo za varnost, kaj pa si misli lastnik, pa me ne zanima, čeprav so tukaj privezi na boje poceni (15 TOP ali 6,15 EUR na noč). Okoli 13. ure se odpravim v suho marino na njihovo vsakoletno rojstnodnevno zabavo. Ker me je povabil lastnik, ki sem ga spoznal predvčerajšnjim, se rade volje odzovem vabilu. Pravzaprav nisem edini povabljen; kar tretjina tukajšnjih bark iz zaliva je dobila vabilo, čeprav ne vem, po kakšni metodi izbire. Najprej grem dobra dva kilometra peš, potem pa mi ustavi kamionet in se še dva kilometra peljem na prikolici le-tega. Tam je približno 60 ljudi, veliko je domačinov. Lastnika Joe in Adam me ob prihodu pozdravita, ponudita pivo in me peljeta k mizi, ki je pokala pod težo dobrot. Seveda sem se od vsega odločil za pravkar pečenega odojka. Ta je bil res tako dober, da tudi če me zagrabi putika, se je splačalo izbrati prav to hrano. Kasneje sem poskusil tudi v aluminijasto folijo zavite kose tune, mečarice in drugih rib, ki se skuhajo v kokosovi vodi z začimbami in zelenjavo. Odlično! Prvič poskusim tudi njihovo tradicionalno pijačo »kava«, ki je videti, kot bi zmešal vodo in pesek, ki je bolj podoben mulju. Dodajo ji še nekaj ingverja v prahu in potem nekaj časa mešajo, da dobijo res »muljasto vodo«. Okus ima zemeljski in nezanimiv, ne vsebuje alkohola, ima pa druge substance, ki te menda zadenejo. Ko sem kasneje mojstru napitka povedal, da pri nas doma uporabljamo besedo »kava« za črno kavo, se je nasmehnil in vprašal, koliko njihove »kave« sem že spil in mi ponudil še eno skodelico. Verjetno je že mislil, da sem malo »zadet«.



	Pogovarjal sem se s kolegi s sidrišča; nekaj jih bežno poznam, nekatere sem srečal prvič. Na tem pikniku srečam tudi kolegico, Švedinjo Mio, ki sem jo nazadnje videl na Fatu Hivi, ko sta s prijateljem prosila, naj ju vzamem s sabo z otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva. Imela sva si kaj povedati, zato sva kar nekaj časa klepetala. Kmalu imam dovolj druženja, in ker najdem prevoz z domačinom, se z njim zapeljem do mesta, nato pa grem na barko. Vroče je in brez kančka vetra, zato se ohladim v morju, ki ima 27,6 °C, nato pa spijem že pozno popoldansko kavo. Ker sem sit, večerje tokrat ne bom kuhal, če bom pa lačen, pa pojem kakšno banano, ki mi ostajajo na zalogi, saj mi tukajšnje ne odgovarjajo.

	Nedelja je in tukaj nedelja pomeni, da se ne dela. Danes so ljudje doma in tudi doma nič ne delajo, saj pravijo, da je v tednu šest delovnih dni, sedmi je namenjen družini in počitku. Ulice v mestu so čez dan bolj prazne, ob straneh in na pločniku ni avtomobilov. Promet se začne okoli 17. ure, ko se v cerkvah, ki jih je na tem otoku kar veliko, začne maša. Tukajšnji prebivalci so res verni in vera je tista, ki jim daje upanje na boljše življenje in blaginjo. Najbolj je tukaj prisotna svobodna wesleyjanska cerkev (FWC), ki je obenem največja metodistična verodostojnost v Tongi. Verjetno to izhaja še iz leta 1845, ko je še kraljeva družina prijateljevala z uglednimi člani te cerkve. Kar 40 % prebivalcev Tonge je članov te cerkve, ki pa meni ne od zunaj ne od znotraj ni nič drugačna od rimskokatoliške cerkve, ki pa ima tu najmanj članov, komaj 10 %. Sam sem obiskal in si ogledal obe cerkvi, en čas pa sem bil prisoten v FWC pri delu maše, kjer se je pelo in plesalo v čudovitih narodnih oblačilih. Ko se je začela pridiga duhovnika, ki je bil oblečen v belo laneno obleko (suknjič in hlače), pa sem odšel.



	Ker se danes ne dela, tudi sam nisem kaj dosti počel, malo že zato, ker me boli noga zaradi putike, saj je bilo včeraj meso odojka preveč mamljivo. Spil sem tudi dve mali pivi in današnji rezultat je bil pričakovan. In kot bi moj vnuk rekel: »Dedi, vse mine.« Tako bo minila tudi ta bolečina. Zunaj je vroče, saj sonce močno sije, vetra pa skorajda ni več. Tudi prepih na barki te ne ohladi, ker kljub odprtim oknom ne piha. Popoldan se pocrkljam s keksi in kavo, kasneje berem knjigo in urejam fotografije. Zvečer si naredim rižoto, katere recept sem dobil na Palmerstonu, zato bo danes za večerjo kuhan piščanec, na koncu še hitro popečen, kot priloga bo papajina rižota, v katero bom dodal dva manga, saj sta že oba preveč zrela in ju moram porabiti. Ker nimam kokosove vode, na obalo pa se mi zdaj ne ljubi, bom to nadomestil z navadno vodo, v katero bom nakapljal limono.

	Zjutraj moram najprej na tržnico, saj sem si zaželel jajca, ki jih na žalost prodajajo samo na tržnici. Meni je recimo nerazumljivo, da tega nimajo v marketih, sploh pa v tistih, katerih lastniki so Kitajci. Pridem skoraj med prvimi in kupim skoraj zadnja jajca, saj jih ljudje kupujejo kar po cele platoje. Moram še na bencinsko črpalko, saj mi je zmanjkalo dvotaktol olja. Najdem bencinsko črpalko, ki mi je nekako podobna bencinskim črpalkam iz starih ameriških filmov, kjer je ob bencinski črpalki tudi avtomehanična delavnica, bencin ti natoči avtomehanik in tudi ta ti s črnimi rokami od olja postreže za pultom manjše trgovinice, ki je v prostorih tega servisa. Tukaj nimajo dvotaktola, zloženega v ličnih litrskih plastenkah kot drugje, ampak samo v sodu. Ker nimam svojega kanistra za to olje, mi možakar natoči pol litra tega olja v liter in pol veliko plastenko za vodo. Upam, da v njej ni bilo preveč vode, kajti nisem bil prisoten pri točenju iz soda. Kasneje me pot zanese še v železnino, in ker sem v njej sam s prodajalcem, se pač zapleteva v pogovor in kasneje dobim kar jasnejšo sliko o Tongi in njenih prebivalcih. Povem mu, da sem malo razočaran, ker sem ob cesti videl veliko smeti, predvsem pa so to steklenice in pločevinke od piva ter tudi brezalkoholnih pijač. Ta mi pove, da je tukaj zelo velik problem s smetmi, saj je sprejem le-teh zelo drag, kar pa sem že sam opazil. Nimam kam odložiti smeti, če pa najdem kakšen smetnjak, je ta zaklenjen z verigo in s ključavnico. Zato je najceneje smeti odložiti ob cesti ali kje drugje, in to se kopiči in kvari videz tega otočja. Tukajšnji ljudje se preživljajo največ od poljedelstva, nekaj od ribištva, zelo malo pa od turizma, ki je tukaj šele v povojih.



	Tukaj stane kilogram dobre ribe 2,5 TOP (1 EUR), a vedno moraš biti pazljiv, če je sveža, kajti tu ima riba dolg proces potovanja od ulova do hladilnika, če se ne prodaja kar tako na soncu ali v senci tržnice, brez ledu in hladilnikov. Tudi druga hrana, ki sem jo videl v marketih, je cenejša kot pri nas. Glavna zabava in vedno večji problem je alkohol. Ta je tukaj precej drag, a ljudje ga nekako kupujejo in se opijajo. Doma so zelo skromni in ne potrebujejo veliko, kakor tudi ne potrebujejo veliko za oblačenje, saj je večina oblečena v tradicionalna oblačila in se ne oblačijo po nekih modnih smernicah. Kasneje zavijem še po kruh in ne morem dobiti nič drugega kot francoski toast, ki ga pa imajo z rozinami, s kokosom, navadnega, pirinega itd. Cena kruha je tu 3 TOP (1,20 EUR) za 500-gramski hlebec. Tudi ti supermarketi so na trenutke čudni, saj se v njih prodaja vse, kar ljudje potrebujejo. Sprehod med police prikaže hrano, gospodinjske pripomočke, obleko, železnino in še kaj bi se našlo. Manjši marketi pa delujejo na principu polic na steni ter trgovinskega pulta, ti pa samo s prstom kažeš, kaj bi rad in koliko. Neko gospo na cesti sem ogovoril in vprašal, kje ona kupuje in kateri market je tu najboljši. Pove mi, da imajo tu vse roke čez trgovino Kitajci, le eden je od avtohtone domačinke, Tonga market. Odpravim se tja, a tam je samo nekaj artiklov na policah, naslonjenih na steno, pa še to samo po dva ali tri enake artikle. Alkohol se ne prodaja v vsaki trgovini, ampak sta za to določeni dve trgovini, ki imata koncesijo. Pred eno od teh trgovin srečam na stopnicah mlajšega fanta s torbo na rami, ki si je kupil nekaj bombonov, katerih ovoj pridno meče na tla. Torej je problem v starših, ki svojih otrok ne učijo čistoče že od mladih nog.



	Danes je že petek, 12. oktobra 2018. Kako hitro bežijo dnevi. Nekoč sem zapisal eno od svojih misli, ki je danes dobila še en svoj pomen, kmalu pa bo le spomin.

	»Misel na morje nima vonja, tudi prijeti se je ne da. Če se ti vse poklopi, lahko to misel spremeniš v realno potovanje s kasnejšim pogledom na spomine!« (J. Č.)

	Opoldne mi je končno uspelo uskladiti sestanek z lastnikom marine na suhem, ki je od tu oddaljena približno 5 km. Dogovorjena sva, da me bo do konca tega meseca »vrinil« v svoj boatyard in mi zagotovil mesto za Indigo, ki bo tako ostal z ostalimi barkami skrit v starem kamnolomu in naj bi »varno« počakal čez tukajšnjo ciklonsko sezono, ki traja od novembra do konec marca. Ker je februarja letos Tongo prizadel močan ciklon Gita, je zelo malo možnosti, da bi se to ponovilo tudi letos, čeprav se z gotovostjo tega nikoli ne ve. Zato sem se danes odločil, da se tako moj projekt Pacifik 2018 konča na Tongi. Prvotno je bila začrtana končna destinacija Avstralija, do danes je bil še vedno v planu bližnji Fidji, a ker se je izteklo, kot se je, ostaja končna destinacija Vava`u v kraljevini Tonga. Ker imam še veliko časa do dneva, ko moram barko urediti za »prezimovanje«, bom ta čas izkoristil za ogled otoka in njegovih znamenitosti. Zato si najprej po zelo dolgem sprehodu ogledam naravno jamo Veimumuni. Ta jama je skoraj neopazna, saj se njen vhod nahaja komaj dobre tri metre nad morjem, in sicer zahodno od mesta Neiafu. Kot vse znamenitosti na Tongi, ima tudi ta jama svojo zgodbo ali neko legendo, ki kroži o njej. Zanimivo je to, da ta jama vsebuje sladko vodo, za katero pa še danes ne vedo, od kod prihaja. Najvišja globina te vode je komaj dva metra, zato so to jamo okoliške vasi uporabljale za naravno sladkovodno kopališče. Tudi danes, ko sem obiskal to jamo, se je v njej kopalo nekaj okoliških fantov, čeprav je bila voda na prvi pogled kalna in celo malo umazana, na gladini pa so plavali cvetovi, ki jih je noter prinesel veter.



	V naslednjih dneh sem obiskal tudi nacionalni park z goro Talau, ki je s 131 metri višine najvišja gora Tonge. Pot do gore me je vodila mimo predmestnih hiš, ko pa se je končala asfaltna cesta, sem vedel, da sem v delu, kjer je doma revščina. Hiše so se spremenile in videl sem le revne kolibe, nekaj podrtij in obvezne prašiče, ki so se pasli pred hišami, ob cesti ali pa so se enostavno sprehajali, kjer koli so se hoteli. Po treh in pol kilometrih hoje sem le prišel do table, ki je označevala začetek nacionalnega parka. Pot na goro se tu začne drugače kot pri nas, saj so do vrha betonirane stopnice in kovinska ograja. Pred vzponom pa si preberem legendo o tej gori, ki pravi nekako tako: Veliko let nazaj so hudobni duhovi s Samoe gledali čez ocean iz svojih visokih gora. Njihove gore so bile tako visoke, da so videli vse okoli sebe, le kadar so pogledali proti jugu, jim je bila v napoto gora Talau, ki je bila najvišja gora v kraljestvu Tonga. Zli duhovi so se odločili, da bodo šli na Tongo in odrezali ter ukradli vrh gore Telau, ki jim je zastirala pogled. Nato pa bodo ta odrezani vrh gore dodali na svojo najvišjo goro, da bodo lahko z nje gledali svet brez kakršnih ovir. Ker so se zli duhovi Samoe lahko premikali le ponoči, so neke noči odšli na Vava`u ter s posebnimi noži začeli rezati vrh gore. Ko so to videli prebivalci otoka Vava`u, so začeli oponašati petelina, da bi s tem preslepili zle duhove Samoe, da se bo kmalu zdanilo in bo prišlo sonce. Zli duhovi se niso dali preslepiti in so še naprej rezali vrh gore. Prebivalci so sklenili, da potrebujejo pomoč svojega zlobnega belega duha Tafakula, ki je živel na otoku Eua, vzhodno od otoka Tongatapu. Tafakula je bil zelo znan po svojih pretkanostih. Zato je ta duh hitro odšel na vzhodno stran otoka Vava`u, kjer je vzhajalo sonce. Nagnil se je naprej in dvignil svoje krilo, da se je zasvetila njegova bela zadnjica. Ker so zli duhovi Samoe videli nekaj svetlega na vzhodu, so mislili, da vzhaja sonce, zato so spustili pravkar odrezan vrh gore v morje in hitro zbežali na Samoo. Zato ima še danes gora Talau ravno ploskev, vrh gore, ki je padel v morje, pa je otok Lotuma, ki je padel poleg gore.



	Danes je sobota, in to ne navadna. Danes je praznično obarvan dan in za državljane Tonge poseben, saj je danes na sporedu rugby tekma. A ker je do večera še dovolj časa, se danes odpravim v bližino koralnega dela zaliva, kjer se bom malo potapljal, da vidim tukajšnji podvodni svet. In res se mi ni bilo treba potapljati zelo globoko, saj sem na treh metrih globine našel čudovite korale, zelo lepe ribe in zanimiv podvodni morski svet, ki je nam še tako lep a še vedno v marsičem nepojasnjen in neraziskan. V vodi me je najbolj fascinirala modra morska zvezda, ki je bila res posebna; bila je nekaj, česar do sedaj nisem videl. Naredil sem nekaj posnetkov in užival v pisanem podvodnem svetu, kjer je na vsakem delu teh otočij neka posebnost.



	Ker je danes dan brez dežja in ni sonca, je vsaj suh dan, ki ga bom izkoristil in bom snel z barke sprednje jadro ter bimini. Čez dva dni mora barka na suho, in ker je tukaj zadnje čase slabo in deževno vreme, se moram potruditi in izkoristiti vsak suh trenutek, da opravim čim več na barki. Sprednje jadro snamem v trenutku in ga zložim kar na barki. Ker sem omejen s prostorom, nagajajo pa mi tudi ne ravne površine na palubi, se kar precej časa zamudim z zvijanjem, saj si želim jadro zviti čim bolj lepo in brez gub. Med zvijanjem opazim, da je jadro precej raztegnjeno, načeto pri šivih, a še vedno celo in močno. Za tem jadrom je okoli 14.000 NM v dveh letih, kar je zelo veliko. Odločim se, da bo to zdaj rezervno jadro, naslednjo sezono pa montiram novo jadro, ki pa je žal malenkost tanjše. Ko zlagam bimini, vidim, da ta ne bo zdržal nove sezone na Pacifiku in drugih morjih, zato ga zložim v plastično vrečo in bo romal z mano domov, kjer ga bom dal mojstru, da mi naredi novega. Na koncu še z desolinizatorjem naredim nekaj vode in ga ob zaključku dela konzerviram, da me bo počakal čist in še vedno uporaben v novi sezoni. Opravil sem še nekaj manjših del in zadovoljen ugotovil, da sem imel veliko sreče, da sem lahko opravil vse, kar sem si želel.

	Pozno popoldne se še oprham in se odpravim na kopno, da si ogledam rugby tekmo med domačo ekipo Tonge in Avstralije. Pričakovanje te tekme se je pravzaprav začelo že nekaj dni prej. Ljudje so okraševali svoje hiše, dvorišča, trgovine in še marsikateri prostor je bil rdeče bel, torej v nacionalnih barvah Tonge. Danes so po vsem mestu vozili avtomobili, okrašeni z zastavami, in v njih je donela glasna glasba. Zvečer pa so bile ulice mirne in tihe, le tu in tam se je videl kakšen sprehajalec, ki je verjetno kot jaz hitel na kakšno posebno mesto, kjer si bo ogledal tekmo. Jaz sem šel v enega od gostinskih lokalov, ki je imel projektor in platno, ter v množici domačinov in jadralcev našel prostor zase, da si bom v miru ogledal tekmo, vmes pa spil pivo ali dva, saj bom tudi jaz navijal za Tongo. Ko sem tako opazoval domačine, lahko rečem, da so s srcem navijali in dihali za svojo reprezentanco, a na koncu žal niso imeli sreče s premočnimi kenguruji.



	Celo noč je deževalo, kot da bi nebo jokalo za izgubljeno tekmo; deževalo je še v nedeljo. Bil sem vesel, da sem se pravilno odločil in pospravil stvari s palube še v zadnjem trenutku, saj drugače ne bi imel suhega jadra ne biminija.

	Tako je prišel tudi ponedeljek, dan, ko mora barka na suho. Počasi se zavedam, da je mojega jadranja za to sezono konec. Odvežem se z boje in zaplujem z motorjem izza rta, kjer se komaj slabo uro stran od tu nahaja suha marina. Ko priplujem do tja vidim, da še nisem na vrsti, saj se ukvarjajo z eno drugo barko. Privežem se na čakalno bojo in po VHF-postaji pokličem šefa, s katerim se dogovorim, da bom na vrsti čez dobre pol ure. Zato si skuham kavo in jih v miru tudi počakam. Čez dobrih 45 minut vidim, kako delovni stroj pred sabo spušča prikolico, ki se po brežini spusti v morje, v globino približno dva metra in pol. Pokličejo me po radiu in jaz se odvežem ter zaplujem nad prikolico. Eno svojo vrv s premca dodam delavcu, ki jo zaveže na nosilec hidravlične prikolice, drugi delavec pa mi poda dolgo vrv, ki je pripeta v morju, da si naravnam zadnji del barke nad nosilce prikolice. Ker je takšen način dviga barke iz vode zame prvič, sem tudi jaz malo bolj zvedav, kaj bo sledilo v naslednjih minutah. Barko le naravnajo, potem pa jo s hidravličnimi ročicami dvignejo približno pol metra nad betonsko klančino v vodi. Močan delovni stroj začne prikolico vleči iz vode in počasi je Indigo po dveh letih spet na suhem. Barko zapeljejo na določeno mesto in jo operejo ter s strgali očistijo raznih priseskov, ki so se prisesali na barko. Potem jo zapeljejo do mesta, kjer jo bodo postavili na stolice in bo počivala čez ciklonsko sezono.



	Dokler še ni dežja, očistim in zložim dingija, ki me bo čist in opran v sladki vodi počakal do naslednje sezone. Za kaj več danes ne bo časa, saj se je počasi začelo nočiti. Zato pa si skuham še zadnjo večerjo letos na Indigu. Potem začnem pripravljati svoje stvari ter jih zlagam v torbo, s katero se bom jutri odpravil proti domu.

	Naslednji dan opravim še najnujnejša dela na barki, nato pa grem še v glavno pisarno, podpišem pogodbo, plačam suho marino za en mesec vnaprej in plačam dvig barke. Cene so primerljive s karibskimi otoki in marinami, sama operacija dviga in spusta barke v morje pa je primerljiva z našimi cenami v Sloveniji ali celo na Hrvaškem. Ura je tri popoldan in pome pride dogovorjen taksi, ki me zapelje na letališče. Na letališču oddam prtljago in prevzamem letalske vozovnice. Najprej letim do otoka Tongatapu, ki spada pod kraljevino Tongo in na katerem je glavno mesto Nukuʻalofa. Tu bom dva dni prespal v eni poceni zasebni sobi. To so mi predlagali drugi jadralci in tudi ljudje iz suhe marine, kajti na otoku Vava`u je tako spremenljivo in nepričakovano vreme, da včasih letala niti ne poletijo. Ker pa imam kupljeno vozovnico za naprej, sem moral na vsak način priti točno na naslednje lete, zato je bila ta varianta še najbolj ugodna in nekako sigurna. Poleg tega si bom lahko v miru ogledal glavno mesto Tonge in nekaj njihovih znamenitosti.



	Po poletu, ki je trajal dobro uro in pol, sem pristal na letališču, nato pa sem se s taksijem odpeljal do hiše, v kateri imam rezervirano prenočišče z zajtrkom. Za 25 km dolgo vožnjo s taksijem sem odštel 50 TOP (20 EUR), kar se mi je zdelo v primerjavi s prenočiščem kar drago, saj sem za res lepo in precej veliko ter urejeno sobo z vključenim zajtrkom plačal 70 TOP (27,70 EUR). Zvečer sem šel še na večerjo v bližnjo restavracijo in jedel tradicionalno jed Tonge z imenom Otaika za samo 15 TOP (6,15 EUR). To je surova tuna, narezana na koščke, v posebni marinadi s kokosovo vodo, ki se postreže s popečenimi kruhki in s svežo zelenjavo. Zelo dobra in okusna jed me je dodobra nasitila tako z okusi kot s sestavinami. Ker sem bil lačen, saj je bil to moj prvi obrok danes, sem si naročil še dodaten ocvrt krompirček in tudi eno malo pivo. Po večerji sem odšel v sobo, kasneje pa sem ob dobri knjigi tudi zaspal. Zjutraj sem se prebudil v novo in res sončno jutro. Najprej sem odšel na zajtrk, kjer me je stregel eden od res mnogih transvestitov, ki živijo na Tongi. Ker sem jih navajen, ga pravzaprav niti nisem gledal, kot sem to počel prvič na otoku Hiva Oa, ko mi je bilo to vse še novo. Po zajtrku sem odšel v turistično pisarno, kjer sem se založil z informacijami, zemljevidom mesta in še kakšno brošuro, ter odšel v mesto iskat znamenitosti. Teh je tukaj kar nekaj in vse so več ali manj v enem delu mesta.



	Najprej sem si vsekakor ogledal zelo veliko pokrito tržnico, v kateri so trije prodajni segmenti. Prvi je namenjen zelenemu programu, torej sadju in zelenjavi, drugi del je namenjen suhemu delu, to so razni elementi za dom, tretji del pa je namenjen oblačilom. Od stavb pa je vsekakor najbolj pomembna in atraktivna rezidenca kralja Tonge. Hiša je bila zgrajena leta 1867 in do danes je bila kar nekajkrat obnovljena. Rezidenco si lahko turisti ogledujemo za ograjo na razdalji približno 100 metrov, saj za javnost ni odprta. Naslednja zanimivost so vsekakor grobnice vseh kraljev, ki so kadarkoli vladali v kraljevini Tonga. Tudi ta se da videti samo za ograjo in je zanimiva za ogled, saj je zanimiva in urejena. Ogleda vredna je tudi zdaj že zapuščena bazilika sv. Antona. Jaz sem bil pravzaprav še najbolj navdušen nad mestno hišo in parlamentom, ki je največja stavba na otoku in dejansko tudi najbolj impozantna. Kmalu je prišel čas, ko sem moral prekiniti svoje raziskovanje mesta in oditi nazaj v sobo ter se s taksijem odpeljati do letališča, kjer sem se iz Nuku`alofe, Sydneyja, Abu Dabija, Beograda ter Brnika vrnil domov. Doma bom ostal kakšnih pet mesecev, po tem pa se po končani ciklonski sezoni vračam nazaj na Tongo in nadaljujem plovbo okoli sveta.





	16. POVZETEK

	V skoraj enem letu, od 28. oktobra 2017 do 25. oktobra 2018, sem v svoji tretji etapi t. i. Pacifik 2018 z barko Indigo preplul 9023 NM. Odrinil sem s Karibov z otoka Martinik in plul po Karibskem morju do otokov ABC (Aruba, Curacao, Bonaire) ter potem od tu zaplul na nov kontinent, Srednjo Ameriko. Obiskal sem meni čudovite otoke San Blas v Panami, vključno z delom Paname z velemestom Panama City. Tu se mi je pridružil Gregor. Preplula sva Panamski prekop in prešla v Tihi ocean. V njem sva najprej zaplula do otokov Las Perlas ter preplula 4204 NM čez del Tihega oceana brez kopnega. 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do otoka Hiva Oa, 30 dni ali 2932 NM sva neprekinjeno jadrala, saj sva imela še samo približno 50 litrov goriva, ki je služilo za rezervo. Dosegla sva Markeško otočje v Francoski Polineziji, kjer je Gregor po 59 dneh zapustil barko. Po obisku in ogledu otokov Hiva Oa, Nuku Hiva, Fatu Hiva, Tahuata in Ua Pou sem odjadral za arhipelag Tuamotu ter se ustavil na atolih Kauehi in Fakarava. Naslednji na poti so bili Družbeni otoki Tahiti, Moorea, Raiatea, Taha`a, Bora Bora in Maupiti. Skoraj 700 NM sem potreboval do Cookovih otokov in atola Palmerston ter zaplul še nadaljnjih 700 NM proti otočju kraljevine Tonga in se največ zadrževal v skupini otokov Vava`u, na koncu pa sem obiskal še Tongatapu.





	17. ZAHVALA

	Vsekakor se najprej zahvaljujem svoji družini in mami, ki so ves čas mislili name in verjeli, da mi bo uspelo odsanjati svoje sanje, moj tretji del plovbe, in prepluti pot od Martinika do Tonge. Vsekakor hvala tudi najbližjim srčnim prijateljem, ki so me ves čas spremljali, bili z mano v stiku in si želeli, da mi uspe. Hvala vsem bogovom morja in vetra, hvala vsem angelom, ki so me čuvali.

	Zahvala gre tudi:

	• Peskokopu Kepa in gospe Suzani, generalnemu sponzorju,

	• vsem sponzorjem in ostalim kupcem knjig,

	• Sebastjanu Auserju za urejanje spletne strani,

	poročil, bloga in lokacije Indiga,

	• Martini Pečlin in Stojanu Pečlinu za donatorstvo,

	• Tomažu Zavrlu za donatorstvo,

	• Mojci Smolič, ki je s prodajo knjig pripomogla, da je bila pot lažja,

	• Iztoku Šušteršiču, Harpoon, d. o. o., za pomoč pri odpravi

	napak na avtopilotu,

	• Damjanu Lipniku in Mitji Poljanšku, mojima on-line mehanikoma,

	• Ekipi Rainman – Gregu Vogelniku, Ronu Schroederju,

	Jacqui Andreson-Turner,

	• Atlantic tradu, d. o. o., za Barcaffe kavo, da so bila jutra lepša,

	• Edu Mandiču za pošiljanje podatkov o vremenu.

	Hvala tudi zdravniški ekipi ter vsem drugim, ki niso navede ni, a so mi na kakršen koli način pripomogli, da je moj projekt Pacifik 2018 uspel. Zahvaljujem se tudi lektorici, uredniku in tiskarni, da je knjiga sploh lahko ugledala luč sveta.





	18. RAZLAGA POJMOV

	AIS ─ (Automatic Identification System) naprava za prikazovanje plovil z MMSI kodo; prikaže plovila, ki so ti v obsegu, poleg tega pokaže še podatke ladje in čas srečanja.

	Avtopilot ─ naprava, ki samodejno preko elektrike usmerja plovilo v želeni smeri, brez pomoči človeka.

	Bitva ─ del palubne opreme za privezovanje vrvi na obalo ali privezovanje na druga plovila.

	Boja ─ votla okrogla ali valjasta plastična posoda, ki je privezana na betonsko kocko z vrvjo in verigo. Služi za privez plovila na njo.

	Bonaca ─ brezvetrje, takrat postane morje mirno, ni vzvalovano.

	Boom ─ spodnji, vodoravni del nosilca glavnega jadra, ki je vpet v jambor.

	Čaklja ─ ladijska palica s kavljem, ponavadi je aluminijasta ali lesena, namenjena za dvigovanje priveznih vrvi iz morja.

	Dakron ─ material, iz katerih so izdelana jadra, samolepilni dakron se uporablja za popravilo jader kot samolepilna tapeta.

	Dingi ─ pomožni čoln, včasih so bili izdelani samo iz gume, zdaj pa že iz več materialov. Največkrat ga uporabljamo za preskok od barke do kopnega.

	Dvižnica ─ vrv, s katero dvigujemo jadro na vrh jambora.

	EPIRB ─ (Emergency Position Indicating Radio Beacons) naprava z GPSnapravo, ki jo lahko ima človek pripeto na sebi ali pa je lahko montirana na jadrnici. Z aktiviranjem naprave se sproži klic v sili, ki preko satelitov v bazo javi točno lokacijo in podatke za reševanje.

	Genova ─ prednje jadro, ki je vedno večje površine od glavnega jadra.

	GPS ─ (Global Position System) je naprava, ki s pomočjo satelitov določi točno pozicijo. Pri pripravi poti ji rečemo tudi ploter, kartografija.

	Kobilica ─ podvodni del plovila, ki zagotavlja stabilnost, skupaj z balastom pa preprečuje, da se jadrnica ne prevrne.

	Kokpit ─ ugreznjen del palube na jadrnici, ki se lahko nahaja na zadnjem delu plovila ali pa kot centralni kokpit nekje na drugi tretjini plovila.

	Krma ─ zadnji del plovila.

	Krmilo ─ krmilno kolo (kot volan pri avtomobilu), povezano z listom krmila.

	MMSI ─ (Maritime Mobile Service Identity) devetštevilčna številka, ki označuje identifikacijo plovila v VHF-postaji.

	Metuljček ─ odprti obe jadri v obliki kril metulja, kadar imaš veter v krmo.

	Neoprenska obleka ─ obleka za potapljanje.

	Orca ─ jadranje ostro v veter.

	Paluba ─ zgornji del jadrnice, pohodni del, krov.

	Peljar ─ navtični vodič, kjer so navedeni podatki za območje, kjer ploveš.

	Premec ─ prednji del plovila.

	Pripona ─ jeklena žica, ki povezuje jambor in trup plovila ter drži jambor, da se le-ta ne prevrne.

	Refuli ─ hitri, močni in nepričakovani sunki vetra.

	Rola ─ navijalni strojček, na katerem je navita ribiška vrvica oz. laks in je montiran na ribiški palici.

	Škota ─ vodilo z vrvmi in škripci, namenjenimi nastavljanju kota glavnega jadra.

	Tangun ─ aluminijasta palica, ki se uporablja za jadranje s spinakerjem, lahko e uporabi tudi pri jadranju s sprednjim jadrom ─ genovo.

	VHF-postaja ─ radijska postaja kratkega dometa do 50 NM.

	Veter v krmo ─ veter, ki prihaja v zadnji del plovila.

	Vinč ─ vitel (sidrni vinč se uporablja za spuščanje ali dvigovanje sidrne verige, vrvni vinč na barki pa se uporablja za napenjanje vrvi na jadrnici).





	Potopis avtorjeve prve solo plovbe opisuje 3114 NM dolgo plovbo od Poreča do Kanarskih otokov. Knjiga, kot njegov prvenec lepo opisuje, kako lahko naredimo prvi korak in kaj vse potrebujemo zanj, da odplujemo svojim sanjam naproti. Vsebuje tudi zelo koristne podatke, kje in kako najceneje preživeti na tem delu poti. Marsikdo misli, da je takšna plovba zelo draga.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 304 barvne strani in več kot 250 barvnih avtorskih fotografij.



	Potopis solo plovbe od Kanarskih do Karibskih otokov ter raziskovanje teh biserov, opisuje 3779 NM dolgo plovbo med otoki sanjskih Karibov. V knjigi je lepo opisna plovba med otoki, sidranje ob peščeni obali, polni kokosovih palm, povezovanje z domorodci in njihovo življenje. Knjiga opisuje, kako se lahko na tem delu sveta preživiš za samo nekaj sto evri na mesec.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 312 barvnih strani in več kot 300 barvnih avtorskih fotografij.



	Prvi slovenski jadralsko erotično ljubezenski roman. Knjiga opisuje ljubezen jadralca Jana do njegove očarljive ženske Vere, ki je z njim jadrala in uživala v njegovem jadranju, kot v ljubezni do nje. Vsebina je polna dogodkov iz našega realnega življenja in vključuje tudi spolnost.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 206 č/b strani.