V e n e c
hvaležnosti in spoštovanja
Gospodu
Janeza M. Kersniku
starašini *) c. k. učeliša Ljubljanskima in učeniku prirodoslovja, udu kranjske kmetijske družbe i. t. d. na dan obhajanja. njegoviga godu od rodoljubnih učeneot posvečen 24. Rožnicveta 1844.
T i, ki ljubiš verno vdane Svoje učence , o modrica Domorodna! k so ti znane Naše želje belodane,
Bodi dan« nam pomočnica, Počastiti ucenika V pesmi lastniga jezika!
Z rajskim sladam nase žile
Naj napolni tvoja lira, De se bodo čuti mile Dolžne hvale v njih zbudile , De z njih pesem sladka zvira, Ki Njegove slavne dela Celim svetu bode pela.
Ker sii čednosti na sveti y Ki bi bolj eešena bila, Ko v ljubezni v serci vaeti Skazane dobrote peti, Ktere roka je delila
Tvoja, ueenik ! mladosti Tak številno v obilnosti.
-¦»i  i       ¦              ii                p^mii           ¦ i i m.
V
*) Častitljiv gosp. Kersnik je letaš ravno 40let učenik pri c. k. Ljubljanskih šolah.
Iz navadniga obzora
TJ narave svete hrame          *
Peljal nas si, kamor zora Svitla ne prodre odzgora, Kjer tema oko objame, Ogrinjalo megle černe Prosti um gosto zagernej
Tu nam svetit' je začela
Rajska luč od Tebe vžgana, Tu pozdrav'la zarja bela, Ko sestrica nas vesela
Od kraljev'ga solnca dana: Glej! leskeče se v blišavi Vse v dolini in višavi!
Zdaj zvesto smo Te sledili V narave skrivne strani, Nje moči se čudne učili, Nje sladkosti s Tabo pili
¦V njenim krili skupej zbrani 5 Tu smo mogli vsi spoznati, De je narav sladka mati.
Tukaj um resnice zbira:
De ne vlada zgoda slepa, De od Vecniga vse zvira, Cigar moč ves svet prestira, In dobrota vse obklepaj Sveta de modrost njegova Večno je ena, večno nova. —
Ti učiš, de domovini
TJ besedi m v fljanji, Kakor nje hvalešni sini, Naj doma bo al v ptujini, Stanovitno bod'mo vdani; Itdstno de blago zatara, Kdor %a i%od svoj tnalo mara.
O vodnik naš prečastiti!
Kdo fyi mogel Ti odreci Vzeti nauk plemeniti, Pokazano pot slediti,
Željni ter namen doseči? Ko serce topi se Tvoje V ognji domovine svoje l
Prejmi venec gorke hvale
Za dobrote preobilne, Ki bodo ko rož'ce zale , V naših sercih v vek dišale 5 V njih zasluge neštevilne So spominke stav'le zlate, De spomin ne vgasne na-Te*
Ven'c ni pervi naš ljubljeni,
Ki bo lepšal Tvoje čelo , Kiti j o Te nebrojeni, Vedno mladi in zeleni $
Trop mladenčev jih je plelo, Ki z ljubeznijo gorečo Tebi hvaFjo svojo srečo. —
Nas valovi scer ločili
Bodo časa zdaj dereči, Pa nauki in sveti mili Tvoji vedno nam svetili Bodo v sili in v sreči, Kakor potniku v ptujini Svitle zvezde v nočni t'mini«
Srečin! kter' njih slušal glase Bo v življenja polznim teku, Njemu venec sreče rase Zdaj že za prihodne čase. V poznih letih bo še rekel: To je nauk ucenika, Hvala bodi Mu velika l