Jožkov prvi april
Lani pred prvim aprilom se je Jožko bahal, da ga 1. aprila ne bo nihče speljal: pazil bo na vso moč, tako da bokaj takega docela izkiju-čeno...
»No, ne vem, Jožko, če boš tako premeten!« niu je rekla mama in se nasmehnila.
»Aha... ti me hočeš nekam po-slati, kaj ne!«
»Niti na um mi ne prihaja! Mi-slim pa, da so tvoji sošolci tudi ta-ko prebrisani kakor ti in te bodo speljali-------«
»I, kje neki! Jaz si že zdaj nepre-stano ponavljam v duhu, da prvega aprila ne bom od zjutraj do večera nikomur nič verjel!«
In vendar je Jožko lani igro iz-Kubil! In prav z materjo!
To je bilo takole: Zjutraj, ko je ¦ še ležal v postelji in se prebujal, je hipoma čul iz kuhinje, ki je bila od-prta, da oče nekaj potihem govori z materjo... Iz radovednosti je na-pel ušesa in je slišal:
»Imaš prav ... če bo v nedeljo le~ po, bi se lahko peljali nekam iskat
letovišče-------Meni   bi   bilo   to
prav!«
»Meni tudi! Druge dni ne morem. In to bo hkratu tudi naš prvi po-mladanski izlet! Pojdemo z Otoč skozi gozd in čez travnike v Kro-po. To pot smo že enkrat šli, se spo-minjaš? Takrat je bil Jožko z na-ma. Toda bil je še majhen, noge so t!a bolele in moral sem ga precejšen kos poti nositi na hrbtu.«
»Pa misliš, da bi zdaj že vzdržal'? Ne bo ta pot predolga zanj?«
»Tudi jaz premišljujem ... Toda to je prav preprosto. Pojdeva sama na izlet, Jožka pa dava k babici!
Ko je Jožko to čul, je planil s po-stelje, stekel v kuhinjo in klical: »Jaz ne pojdem k babici, jaz hočem z vama na izlet!«----------
Nato so se starši zasraejali in oče je dejal: »To je bil vendar sa-mo april! Midva sva dobro vedela, da ne spiš in da poslušaš! Saj veš, da pojdeš z nama!«
Tako se je dal Jožko lani vendar-le opehariti.