1 (Šesti snopič) Novo mesto, 4. februarja 1988 V tej številki sodelujejo: Marinka Oražumerič, Jože Dular, Ivan Gregorčič, Miro Gutman, Marjanca Kočevar, Ladislav Lesar, Asta Malavašič, Milan Markelj, Ana Rostohar, Branko Suhy, Severin Šali, Ivan Skofljanec, Ivan Zoran Številko uredil: Milan Markelj BRANKO SUHY: Športni pejsaž, akvatinta, 1987 MED LETOŠNJIMI OBLETNICAMI Kultura tako kot življenje samo rase iz preteklega, nadgrajuje se in dopolnjuje z ustvarjalnimi močmi sedanjih rodov na osnovah ustvarjenega prejšnjih rodov. Bogatejša ko je njena preteklost, bogatejši naj bi bil njen sedanjik. In edi no kar to bogatenje in plojenje lahko pre preči, je izsiljena ali nehotena izguba kuilturnega spomina. Zato je prav, če v začotku tega leta opozorimo na nekaj bletnic, ki so se že ali se bodo letos zaokrožile. Spomnili se bomo 230-letniem svetu. Ob častitljivih obletnicah pomladi narodov 1848. leta, prvega slovenskega tabora i ia Ravnah, pa ob obletnici slovenske držn.v-nosti se bomo vprašali o razvoju naše r l.a-rodne zavesti In njene globine dam današnji, medtem ko nas bo obletni/ca resolucije Informbiroja gotovo opomn ila na spačenost zideologizirane zavesti i in njene razdiralnosti, ko se dokoplje do moči. Dodajmo tem pomembnim obletnic »m še eno, domačo, ne tako pomembno, pa vendar vredno, da jo vsaj tu omenimo. Dolenjski razgledi bodo letos dopolnil!! 20 let svojega izhajanja. Dve desetletji se med rednimi stran mi Dolenjskega lista od časa do časa pojt i vi-jo tudi listi priloge, ki je leta 1968 prvič prišla med bralce z imenom Dolenj«ski razgledi. Njen takratni odgovorni uredmik Tone Gošnik je prilogo pospremil v sv« > it z uvodno besedo, v katero je zapisal, da Dolenjski razgledi nimajo namena prerasti v novo slovensko revijo, da pa »občutimo praznino v pokrajini, ko se napisano gradivo trajnega pomena izgublja... Priloga naj bi ohranjevala inke prispevke.« Od tistega leta je vsega skupaj izšlo 51 številk Dolenjskih razgledov. Kakšno leto jih je bilo več, kakšno manj, vmes pa je bilo tudi obdobje, ko so povsem presahnili. Od konca 1976 do junija 1978 ni izšla niti ena sama številka. Zataknilo se je, kje drugje, kot pri denarju. Realna vrednost družbene pomoči, ki jo je prejemal Dolenjski list od občin-ustanoviteljic, se je vztrajno zmanjševala in uredništvo je pri gledanju, kje bi lahko kaj privarčevalo, videlo strošek manj tam, kjer v tej naši družbi po neki čudni logiki kar naprej vidimo, da je mogoče najlažje in z najmanj škode varčevati — pri kulturi. Prizadevanja, da bi še kdo drug, poleg samega časopisa, primaknil svoj delež za plačno Stroškov izdajanja Dolenjskih razgledov, so ostala zaman. In tako so Razgledi zapluli v svoje sušno obdobje molka, ki pa k sreči ni preraslo v konec izdajanja te kulturne priloge. Uredništvo je postrgalo po svojih omejenih financah in ponovno začelo z rednim izdajanjem Razgledov. Tako se Dolenjski razgledi, nekoliko skromnejši sicer, a le redno pojavljajo. Da bi tako ostalo, jim velja zaželeti ob njihovi obletnici! M. MARKELJ Jože Dular: EVGENI LOVŠIN (1895 — 1987) V lanskem decembru se je v Ljubljani izteklo življenje Belokranjca prof. Evgena Lovšina. V njegovem 93. letu. Na Žalah so ga položili v grob njegovega očeta Franja Lovšina, nekdanjega viniškega učitelja. Tako je odšel od nas Viničan, ki je sicer večino svojega življenja preživel zunaj rojstnega kraja, pa se je vedno znova rad vračal pod rod no streho, v dom, ki je bil hkrati tu di rojstni dom njegovega daljneg: i sorodnika Otona Župančiča. Li ovšinova in Župančičeva mati sta si bili namreč sestrični. Če ni a kratko preletimo življenjsko f )ot Evgena Lovšina, moramo po udariti vsaj nekaj njegovih življei niških postaj. Bilje narodno zave den srednješolec, član Sokola, eden vodilnih preporo-dovcev, to je mladine, ki se je pred prvi o svetovno vojno prizadevala zč r osnovanje Jugoslavije. Zavoljo tega revolucionarnega gibanja st o ga tik pred maturo izključili iz v seh avstrijskih srednjih šol, mu [ Drisodili šest mesecev ječe, nato pa ga poslali na fronto. Po prvi 'vojni je Lovšin na Dunaju dokonč :al visoko šolo za svetovno trgo vino, nato delal v bančništvu, pri Zvezi zasebnih nameščencev in pri Pokojninskem zavodu. P' o zadnji vojni je prevzel razne vod stvene funkcije v gospodarstvu, potem pa je sedemnajst let, d o upokojitve, kot gospodarski teoretik predaval na ekonomsk i fakulteti ljubljanske univerze. Kot je t)il Lovšin v mladosti navdušen telovadec — nastopil je tudi na vsesokolskem zletu v Pragi — tž iko je bil v zrelih letih ves predar t planinstvu. Opravil je vrsto težkih vzponov v naših gorah, predvsem v nave szi s Čopom in Tominškom, hkrati pa je znal spretno sukati pero. Lovšin je izdal šest I rnjig (nekatere s sodelavci), v revijah, v glavnem v Planinsker n vestniku, pa je objavil čez 30 c ialjših člankov in razprav, predv 'sem s področja planinstva. Pisa I je zlasti o raznih turah, o gorskih \ /odnikih in pomembnih planincih. Ko ga je med zadnjo' vojno meja nasilno ločila od giorenjskih planin, je v svojih živih spominih nanje napisal obsežno delo V Triglavu in njegovi s oseščini (prva izdaja 1944, drucia 1946). Leta 1956 nam je v knji žni izdaji opisal življenje in delo prvega slovenskega alpinista V» llentina Staniča, potem pa seje I otil zahtevnega dolgoletnega zb iranja in preverjanja številnih pod, atkov o planinstvu, ki so 1961 zagledali beli dan v zajetni knjigi 'Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ob dvestoletnici prvega prist« upa na vrh Triglava pa se je obe nem s soavtorjema Hribarjem in i Potočnikom s pisanjem posvetil k 3) naši najimenitnejši nacionalni goi ri. Delo je leta 1978 izšlo pod n iaslo-vom Triglav, gora in simbol. Iz svojih razgibanih gimr lazij-skih let je hkrati z drugimi a vtorji popisal takratno revolucionarno študentovsko gibanje v knjigi Preporodovci v Avstriji (1970). Morda se mnogim, zlasti njegovim belokranjskim rojakom, zdi nekoliko čudno, da se je Lovšin tako navdušil za slovenske planine. Skromni Belokranjec, ki naj bi v glavnem poznal turizem do vinskih goric ali kvečjemu do vrha Mirne gore. človek bi skoraj mislil, da se je Lovšin Beli krajini izneveril. Pa se ni. Kot v Otonu Župančiču je tudi v Lovšinu bila vse življenje stalno navzoča ožja domovina, svet med Gorjanci in Kolpo. Občudovanje Župančiča, njegove osebnosti in poezije, ki je bila v najlepših stvaritvah tesno povezana z Belo krajino, je Lovšina privedlo do tega, da je pričel neutrudno raziskovati pesnikov rod in mladost. Vendar nam ni zbral le vrsto pomembnih podrobnosti iz življenja pesnikovih staršev ter bližnjega in daljnega sorodstva, temveč je posrečeno odkril vrsto zunanjih in duhovnih vzgibov, ki so v pesniku-Belo-kranjcu spočenjali posamične besedne umetnine. Lovšin je znal oceniti pomembnost Župančiča in ga je zato skušal čimbolj približati Belokranj- ZALOŽNIŠTVO Ivan Zoran: TEGOBE: UPORNEGA Ko je Dolenjska založba — v zadnjih letih obstoja pridružena mariborskim Obzorjem, kjer pa se je v glavnem ohranjevalo le njeno ime, saj tudi ni imela (svojega) programa — prenehala delovati in v sedemdesetih letih tudi dokončno utihnila, je bilo treba čakati kar celo desetletje, da so jo v Novem mestu kot najbolj zainteresiranim, da se domača založniška dejavnost obudi in nadaljuje, spet začeli klicati v življenje. Na ustanovitev nove samostojne založbe sicer ni bilo misliti, ker Di to zahtevalo preveč naporov in denarja, zato so iskali možnost, da se z izdajanjem knjig začne ukvarjati delovna organizacija, ki ji je takšna dejavnost že po naravi najbližja. Naloge se je oprijel Dolenjski list in na pobudo novomeške kulturne skupnosti v začetku osemdesetih let razširil »predmet poslovanja« še na izdajanje knjig in brošur. Medtem pa so tudi že nastajali programi knjižnih izdaj. Založba Dolenjskega lista je načrtovala podobne knjižne zbirke kot pred njo Dolenjska založba, le da se je odločila nekoliko večjo pozornost posvetiti literarnemu ustvarjanju na Dolenjskem. Inrfela je letne in srednjeročne programe in v okviru teh zastavljene knjižne zbirke literarne in poljudnoznanstvene vsebine, ob tem pa je sklenila izdajati Dolenjski zbornik, mc tnografije in še kaj. Delovalo je vt 3č uredniških odborov, sestavljeni! i iz delavnih članov in poznavalce iv, ki so si prizadevali programe t udi izpeljati. Korak od besed do d ejanj pa ni bil lahak, saj je kmalu po stalo vsem jasno, da bo moč izdati !■ e tista dela, za katera bo denar. Ker založba sama ni premogla tako imenovanih zagonskih sredstev, je bila prisiljena iskati sofinancerje za izdajo posameznih knjig. Topa je bil precej Sizifov posel, in ker n i bilo denarja, se je bilo treba marši« čemu že vnaprej odpovedati ali [ prenesti realizacijo na poznejši, ug odnejši čas. Kljub takšnemu stanju i se je vendarle posrečilo izdati nel< raj knjig, ki so vzbudile širšo pozorn lost. Omeniti velja predvsem tri, ki so se visoko zapisale tudi pri bra Icih. To so antologija Pesmi dole njske dežele, ki jo je uredil Jane; z Menart, monografija Božidar Jak ;ac in Dolenjska z besedilom in i slikovnim izborom Mi-Ička Komelj a ter Janeza Bogataja delo Mlinar ji in žagarji v dolini zgornje Krk e, čeprav ta knjiga ni doživela tol ikšne popularnosti kot omenjeni pr vi dve. Antologija je izšla kot prva in obenem tudikot zadnja knjiga zb lirke Dolenjska knjiga, saj je založi Da Dolenjskega lista, v glavnem iz c lenarnih razlogov, prej prenehala z delom, preden je moglo iziti še ka tj drugega. Za poslovil- no knjigo tega založniškega pri zadevanja lahko štejemo Dolenjiski zbornik, saj seje Dolenjski list z i zidom zbornika tudi uradno odpov edal tovrstni založniški dejavno: ?ti. še preden pa se je to zgodilo, je funkcijo založništva prevzel Do-lenjski muzej oziroma se je ta dt 3-javnost oblikovala pri tem muzeji j, ki je že predtem sam izdajal najra2 > ličnejše publikacije. Nova založba je nastala kot nekakšen konzorcij zainteresirani! t kulturnih ustanov, se pravi Dolenj-skega muzeja, študijske knjižnice > Mirana Jarca, Zavoda za varstvo > naravne in kulturne dediščine, deloma pa tudi Doma kulture in Dolenjskega lista, ki se jim je pridružila tudi Tiskarna Novo mesto. Konstituiranje z imenovanjem uredniških odborov in oblikovanjem vseh drugih organov je bilo v glavnem opravljeno v letu 1985 in delom ža naslednje leto, hkrati pa je bil okvirno določen program založniške dejavnosti. Ta je sprva obsegal izdajo knjig s področja NOB, z arheološko tematiko pa izdajo monografij, vodnikov, zbornikov, koledarjev, grafičnih map in ne nazadnje tudi me-rkantilnih izdelkov. Že na enem prvih pretresov tega programaje bila sprejeta zamisel, da bi vključili še izdajo leposlovnih knjig, s čimer bi uresničili to, kar se pri Dolenjskem listu iz razlogov, ki smo jih navedli, ni moglo. Tokrat, pri Dolenjskem muzeju, je delo že od vsega začetka hitreje in laže steklo. Takšno delo pa je bilo še posebej omogočeno zato, ker se je za založništvo zavzel novi ravnatelj muzeja Franci šali, ki je postal tudi glavni urednik založbe, pa tudi zato, ker je slednja zaposlila človeka, da se je začel z vsemi potrebnimi opravili profesionalno ukvarjati. Res pa je tudi, da je tudi tokrat založba naletela na podobne probleme, kot jih je pred njo imel z založništvom Dolenjski list in od katerih je bil glavni spet finančni problem. Ponovno se je namreč izkazalo, da pri izdaji knjig na občinsko kulturno skupnost ne gre preveč računati, saj se je ta otepala še z vrsto težav drugačne narave, in da bo treba denar pridobiti na drug način. Tako je moglo iz programa za leto 1986 iziti le malo novih del in jih je bila večina prenesena v leto 1987, od tega v celoti tudi literarna knjižna zbirka, ki je vsebovala pet knjig. Od tega, kar pa je izšlo, kaže posebej omeniti arheološko monografijo Toneta Kneza z naslovom Novo mesto I — Halštat-ski grobovi. Knjiga je hitro pošla, predvsem so jo hotele imeti ustanove, ki se ukvarjajo z arheologijo, najpomembnejše pa je, da je v arheološkem pogledu še bolj utrdila cem in ga ohraniti v njihovem spominu in zavesti. Naj bi ves živel tudi v njihovi sredini, v svojem rojstnem kraju! Le tako moremo razumeti, da sta po pesnikovi smrti skupaj z materjo Faniko Lovšinovo v Vinici odstopila dve sobi za Župančičevo spominsko zbirko, ki je bila ob navzočnosti mnogih kulturnih delavcev svečano odprta 17. junija 1951. Hkrati so takrat na vrtu ob hiši odkrili pesnikovo bronasto poprsje, delo akad. kiparja Jakoba Savinška. Ko je s sklepom okrajnega sveta za prosveto in kulturo v Novem mestu s 1. marcem 1956 prevzel Župančičevo zbirko v upravo Belokranjski muzej, je vodstvo te ustanove pričelo še tesneje sodelovati z Lovšinom, Zlasti ko je pod zimo 1973 stekla vseslovenska akcija šolske mladine za odkup in obnovo Župančičeve rojstne hiše. Del hiše, to je prvo nadstropje, je že leta 1962 odkupila črnomaljska občina in je takrat prostore uporabljala Ljudska milica. Preostali del hiše z dvoriščem, hlevom, drvarnico in vrtom pa je leta 1975 Lovšin za simboličnih 15 tisočakov prepustil občinski kulturni skupnosti v Črnomlju. Do oktobra 1975 je bilo že zbranega toliko denarja—precej je prispevala tudi črnomaljska občina — da je ta imenovala gradbeni odbor, ki je pričel hišo sanirati in je v pritličju tudi pripravil prostor za razširjeno spominsko zbirko. To je na novo uredil dr. Joža Mahnič. Seveda pa spet ni šlo brez sodelovanja Lovšina in Zupančič« ?ve družine v Ljubljani. Prenovljt sno zbirko so svečano odprli 27. junija 1967. Sodelovanje z Evgenom Lovšinom je bil o potrjeno tudi dve leti prej, ko ista se črnomaljska kulturna skuj: most in Belokranjski muzej od ločila, da v Draga-tušu na hiši, v' kateri so v letih od 1878 do 18£i2 prebivali Župančičevi starši i s tremi otroki, odkrijeta spominski d ploščo. Hišaje bila v maju 11344 ob nemškem zračnem bom ibardiranju močno poškodovana in je po vojni dobila nekoliko druge ično podobo. Ploščo s pesniko' i/imi verzi, ki jo je oblikoval pesnikov sin ing. arh. Marko Župančič, so odkrili 30. junija 1974. St avnostni govornik je bil Evgen Lo všin. V tem in preji šnjih letih pa se je Lovšin že inte nzivno posvečal zbiranju gradivi a za že imenovano knjigo o ro du In mladosti Otona Zupanč i Iča. Zajetno delo, ki ga krase mnoge dokumentarne, prvič objavljene fotografije, je v založbi Mladm ske knjige izšlo pod zimo 1975. Naslednje leto, 22. januarja 197( 5, sta založba in kulturni skupnosti obeh belokranjskih občin pripra vili v Črnomlju predstavitev te pomembne knjige. Žal se je avtor zaradi bolezni ni mogel udeleži ti in je knjigo predstavil urednik; taložbe Belokranjec prof. Janez Mušič. Poleti 1977 so se dragatuški mladinci naposebein način spomnili Otona Županči ča, ki je bil v mladih letih njihov s sovaščan. 26. junija tega leta so piri Dragatušu nacf izvirom studemca Dobršča ZALOŽNIŠTVO sloves Novega mesta po svetu. V letu 1986 je bil načrtovan tudi izid prve obsežnejše monografske predstavitve slovenskega slikarja vladimira Lamuta, vendar je ta knjiga z naslovom Pot k vrtincem molčanja, za katero je slikovni izbor iz Lamutovega opusa opravil in ji študijo napisal Milček Komelj, lahko izšla šele leta 1987 za slovenski kulturni praznik. Slovesna predstavitev je bila v Dolenjski galeriji, kjer so obiskovalci lahko prisostvovali tudi istega večera izvedeni slovesnosti ob otvoritvi velike retrospektivne razstave slikarskih, grafičnih in drugih del Vladimira Lamuta. Kaže ponovno poudariti, da je bil dolg do Lamuta z obema dogodkoma, predvsem z monografijo, vsaj delno poravnan. V letu 1987 je nekaj novih zvezkov izšlo v tako imenovani muzejski knjižni zbirki Prispevki za zgodovino delavskega gibanja in NOB na Dolenjskem in v Beli krajini. Med drugim sta izšli knjižici Javorovica izpod peresa Slavka Dokla in Bojna pot Gorjanskega bataljona, ki sta jo napisala Vilma in Franc Pirkovič. V času slovenskega knjižnega sejma so izšli in bili na sejmu tudi predstavljeni prvi štirje zvezki literarne knjižne zbirke Siga. Po uradni predstavitvi v začetku decembra so bile knjige že v prodaji. To so: zbirka pesmi Jožeta Dularja Dobra je ta zemlja, zbirka otroških pesmi Janeza Kolenca Otroštvo v srcu, zbirka pesmi Ivana Zorana Vpisi tesnobe in zbirka črtic Vinka odkrili ploščo v spomin r la ta studenec v »najtišji dragi sv 'eta«, kot je sam zapisal Župančič in kjer je verjetno našel prenekal eri navdih za svoje pesniško i istvarja-nje. Tudi tu je Lovšin s sirr ipatijami spremljal akcijo, ki so jo i pripravili mladi Dragatušci v pesnil ;ov spomin, čeprav sta z ahr. I žarkom Zupančičem imela nekoli iko dru- BaČno zamisel o ureditvi izvira obrčča in njegovega okolja. Tega je namreč po vojni' precej skvarila takratna črnomaljska kmetijska zadruga. Na dol cončno ureditev studenca pa bo tr eba še počakati. Prav tako je bil Lovšin 2' I. maja 1978 navzoč pri otvoritvi Župančičeve razstave v metliški občinski knjižnici in njegovega di oprsja (delo akad. kiparja Zdenka i Kalina) v parku pred metliškirr i gradom. Bila je to lepa oddo l£itev pesniku ob stoletnici njego vega rojstva. Naj še omenimo, da je Lovšin ob predaji svoje hiše želel,«da bi Belokranjski muzej v gornjih prostorih uredil zbirko belokranj skih kulturnih delavcev, ki bi bila I epo dopolnilo Župančičeve zbirke. Teh pomembnih Belokranjcev oziroma ljudi, ki so delovali v Beli krajini (pesniki, pisatelji, skladatelji, likovni umetniki, znanstveni in strokovni delavci) in ki so vsi omenjeni v raznih enciklopedijah, leksikonih in zbornikih, pa je blizu sto. Na žalost zamisel za zbirko, ki bi bila zares pomembna za Belo krajino in za katero sta vodstvo muzeja in dr. Joža Mahnič že pričela zbirati arhivsko in razstavno gradivo, kasneje ni bila uresničena. Tako vidimo, da je Evgen Lovšin, ki je tudi sicer z raznim delom bogato napolnil svoje življenje, bil vseskozi občudovalec in častilec Otona Župančiča. Veliko je storil, da je pesnik močneje navzoč v našem spominu. Naj nazadnje še omenimo, da je Lovšinu kot zaslužnemu belokranjskemu kulturnemu delavcu Študijska knjižnica v Novem mestu spomladi 1983 pripravila razstavo o njegovem življenjskem delu. V tem delu pa bo Viničan Evgen Lovšin še naprej živel med nami. Blatnika Visoko so zveizde. Kot peta literarna knjiga paje> izšla zunaj Sige, a hkrati z njo, liter arnozgodo-vinska kritiška študija s rbske avtorice Bojane Stojanoviči o Miranu Jarcu z naslovom Poet ika Mirana Jarca. Čeprav sta bili načrtovani, pa v letu 1987 nista izšli (iz < objektivnih razlogov) tile knjigi: monografija Jakčev dom v Novem me istu m Dolenjski zbornik. Izšli pa bc )sta zagotovo letos kot še droga dela, uvrščena v program za le to 1988. V prvi vrsti naj omenimo da Ijšo študijo o belokranjskih vodat i, ki jo je napisal belokranjski roja! k dr. Dušan Plut. S tem delom bo uvedena tudi nova družboslovno-hi imanisti-čna zbirka založbe. Zajetn o delo je tudi knjiga spominov olinnpiica in novomeškega rojaka Leona Štuklja na mladost, telovadni ra zcvet in uspehe naših udeležencev naolim-piadah in pomembnih mednarodnih tekmovanjih. Knjiga, ki bo tudi bogato ilustrirana, bo izšla v počastitev Štukljeve 90-letnice. > J zbirki Prispevki za zgodovino bo tudi letos izšlo nekaj novih zvezki ov, pridobitev pa bodo tudi novi \ /odniki po muzejskih zbirkah. V literarni Knjižni zbirki pa je za zdaj f >redvi-den izid štirih novih pesniških zbirk (Ladislav Lesar, Franc šali, Severin Šali, Asta Malavašič) in er le no-velistične zbirke (Milan Mark sij). Iz programa za leto 19861 smo omenili le najpomembnejše I« :njige, ne pa vsega, kar bo izšlo. Se veda, če bo. Čeprav nam tega ČE -ja ni BRANKO SUHY: Figura, akvat inta, 1987 ljubo pisati, brez njega v teh za kulturo in še zlasti za založništvo tako negotovih časih ne gre in ga je treba stavljati celo tam, kjer se zdi vse stoodstotno urejeno, brez ovir. Vse bo pač tudi poslej krojil denar in s tem mora računati še tako velik optimist. Vse, ki se ukvarjajo z založništ-, vom pri Dolenjskem muzeju, pa čaka poleg skrbi, kje in kako dobiti denar, da bodo knjige lahko tudi res izšle, Še en problem. To je problem, kako organizirati založništvo, saj se je izkazalo, da zdajšnja oblika ni najbolj posrečena, poleg tega pa je bilo že ob osnovanju te dejavnosti pri muzeju rečeno, da gre bolj ali manj za začasno rešitev. Pri iskanju ustreznejših rešitev bodo v veliko pomč odgovori svetov za kulturo pri občinskih konferencah SZDL, v katere se prav zdaj prenaša razprava o tem, kakšna naj bo ta založba, naj bo regijska ali ne. Če bo temeljno stališče v prid regijski ozi- roma pokrajinski založbi, kar naj bi (kakršnakoli) založba v Novem mestu tudi bila, bo to pomenilo, da se bo moralo z vprašanji, kakršna morajo za zdaj premlevati in razreševati pretežno Novomeščani, ukvarjati več ljudi iz regije. Skrb zanjo, za njen obstoj in razvoj, pa ne bi smela ostati samo v besedah, marveč bi si jo morali — njen moralni in materialni del — porazdeliti vsaj nosilci v vseh štirih občinah dolenjske regije, če že ne tudi drugi. Takšno razmišljanje pa že napeljuje na potrebo, da bi se zdaj kar naprej nekomu priključena založniška dejavnost osamosvojila in živela dalje vsaj kot tozd, če že ne : samostojna delovna organizacija. I Navsezadnje takšno rešitev »vidi« t udi perspektiva založniškega raz-\ 'Oja, vsaj za čas okoli leta 2000. A F treden se vse to zgodi (če se bo?), ostanimo pri založništvu, kot po-s kuša uporno živeti v zdajšnji c toliki. In tako do nadaljnjega. Miro Gutman: MAJHNA PESEh svetloba sveče kaplje belega vina rana ki se ne celi samo tišina in vosek ki peče VSAK TRE in vsak trenutek nekdo strmi v moje sanje in vsak trenutek ko po cesti grem jih skrivati ne znam in vsak trenutek odhajam kakor topla molitev in vsak trenutek spet sem tu iz bolečine zajemam vse kar potrebujem Ana Rostohar: DVE PE llenlh ramen in z vabečimi vzkliki dekleta grabile seno v kopice, da so od hrepenenja akacije zadišale in je od vonja večer vzvalovil. V gube kril, ki so jih malomarno odvrgla dekleta, so polegle jutranje meglice. Ah, ta piš, ta piš, ki vedno znova razvname v belo našo češnjo, pod katero je razmišljal oče, in jaz, ki sem šla mimo, sem stopala visoko, vsa razkošna v njegovem pogPf Ivan Zoran: IZTEKLO SE JE Izteklo se je dolgo potovanje iz noči. Bilo nam je tesno, kakor da nas v peščenem rovu je zasulo, kakor da vhodi in izhodi so zaprli se že prej, ko smo stopili vanje. Zdaj, ko blodnjaki so že vsi za nami, si z zadnjimi močmi oči zatiskamo pred silno lučjo odrešitve. Tako nas ta luč vse je presvetlila, da smo le še nekakšne žive silhuete, oblečene v ršdost. Asta Malavašič: MACHOVSKA Glej, spet je maj in spet je vse bohotno zacvetelo. Nešteto rož v ta majski čas v večer je zadehtelo. Igrivo noge mi beže, ko jih poljublja trava in veter, veter potepuh z menoj se poigrava. Beživa, veter, zdaj je manj. Lahko me kdo ujame in za poljubov bežni čar srce v zameno vzame. BRANKO SUHY: Ivan Škofljanec: POZABIŠ Pozabiš me, ko v jutro stopim brez teže... zaljubljen v neskončnost svetlobe... pozabiš me v nežnosti trav in tople sle, ki v pesmi se razda... kapljicam rose. Ladislav Lesar: IZ PESMI ZA MARIO Kot blaznost kot perut neznane ptice kot mrtev let se sebi zdim In je vrtinčasti vihar ki me odnaša in topla smrt me vabi v svoj objem O molk dežele moje beli krik ljubezenski privid in veter daljni veter je upanje in zmaga spet prihaja in svetla pot na cesti kjer si ti Boli me krik in svetlost me plaši in dolga noč in bela jutra tam kjer te ni počasi se rojeva glad strasti počasi v nezavednosti lebdim na mrzlem kamnu ki je dan noči _____________________________________________J PESEM Kaj si hotela mi v srcu izpeti, kaj izdati v nočeh; zdaj sužnja, zdaj mati mi v očeh... Kaj si izdala v besede, kaj tišini v dneh; zdaj zidovom, zdaj polju v Brege h... Severin Šali: BALADA Mete, mete črni sneg, pada na temačni breg, ga zasiplje prek in prek. Le od kod ta črni sneg? V oblakih mrkih se sčrni, ni belih dni več ne noči. Grozljivo mete ga po nas in črni prt postaja čas. ROMARJI Kot dih, kot vzdih zagrobno tih zavel je v noči mimo njih. Molči ob poti znamenje in noge muči kamenje in vsak v sebi ranjen je. Izgublja pot se v temo, še komaj romarji vedo, kam so odšli, zakaj gredo... Kako pregnati črni sneg, kako utišat piš leden? Da naših dni življenjski breg ne spremeni se v smrtni plen. Je nekaj živih, več je senc, za njimi tone upanje, pred njimi daleč butanje ledenih plošč ob večni breg. O daj, ponehaj črni sneg! Naj pada spet ves čist m bel, skopni dušljivi naj zamet, da čas nam bo ozelenel. V temo naj znova sine svit, zasije v noči zvezdni križ, naj odvihra ledeni piš, da svet bo z upan/i oblit. Ni danes, jutri, in ni vek, in kraj je kot umazan sneg, drse plazovi raz melišč, nikjer zavetja ne gostišč. A romarji gredo, gredo, spokorne pesmi si pojo, jih stiska strah in mrk noči, pol živi so in pol mrtvi... Ivan Gregorčič: SVET VEČER (Stari mami) Prsi so nam bile odprte jaslice; vso noč nismo pogasili luči. Oči so mehko sedale na krispan in bele prte in krotko gledale kot drobne lučke Iz daljnih pozlačenih sanj. V izbi je bilo vse beld beld kot da iz nekih drugih daljnih sanj topič topič sneži. Toplina je legala z iskrečimi očmi kot muc k nogam in dremala. Še zdaj je tam vse bčlo bšlo in ni še dogorelo. Tja zdaj vodi drobna bela gaz in kraguljčki drobni na saneh hodijo potrkovat pod drobno brleče okno sred zasneženega spomina. Okrog praznina. V meni mraz. In hladna hladna zima. BRANKO SUHY: Drevo in jabolka, jedkanica, 1986 PESMI DOKUMENT - Marjanca Kočevar: KAKO LAHKO NOSIŠ Kako lahko nosiš v srcu te Pompeje in Maroko, vse zelene oceanske globine v kolobarjih oči, Rio Negro v zenicah, starodavne hiše in kamne, nihanja uročenih kober, vse tuje smrti in težko žalost volovskih oči, vse mrtve brate, zvonove vseh svetovnih pokrajin, Sibeliusa in Senghorja, Van Gogha in Tagoreja, skodelico solz in smeha in še imaš nezoran košček v sebi, da se lahko skriješ vanj, kadarkoli me dotakneš? NE MOR ne moreš mi storiti da bi mi srce pobelelo v noči pegastih sov ko beseda ponese jutro na dremavo zglavje in se razleze povsod sperma svetlobe ležim tako na jadrovini gladka koža me prekinja da se vijolic ne dotikam razsutih po svetlobi sučem nit laneno da z njo te zazankam v opoldne in sem vislice v neznanem s tabo kot kaplja z jedkanice naj se naju bog usmili in ostrina urine britve PRVO KOZINOVO O OPERI MARTIN KRPAN V Dolenjskih razgledih 16. 12. 1971 sem v članku Kako je Marjan Kozina snoval opero Martin Krpan priobčil pismo, ki mi ga je napisal 29. novembra 1963. (Glej tudi knjigo Cirila Cvetka Marjan Kozina.) Vendar je bilo to Kozinovo drugo pismo. Prvo, kot se rado zgodi, se je zamešalo med papirje in mi je sedaj prišlo pod roke. Zato ga Ciril Cvetko ni mogel omeniti v svoji knjigi. Ker pa je zanimivo za Kozinovo zamisel o tej operi, ki bi po vsej verjetnosti bila prav imenitna, ga priobčujem v tej št. Dolenjskih razgledov. Zakaj je njegova zamisel ostala zgolj pri osnutku, je neznano. Res je takrat precej potoval po svetu, lotevala se ga je že bolezen. Nemara zato ni mogel uresničiti svoje velike zamisli. To prvo pismo je datirano 24. okt. 1963, torej dober mesec pred drugim, že priobčenim. Severin Šali Opomba: V pismu se je skladatelj zmotil in zapisal tisočletnica namesto šestoletnica Novega mesta Piran, 24. okt. 63 Dragi Severin! In medias res: namenil sem se napisati opero Martin Krpan. Nekako 10. nov. se bom preselil v Trško goro in se bom z vso vnemo vrgel na to delo. Bi Ti hotel sodelovati pri libretu? Zadeva bi bila zelo ugodna že z ozirom na to, da bi bila v stalnem stiku in bi šlo tako delo hitro in lahko od rok. Imam sestavljen približen scenarij, ki ga bom s Cirilom Kosmačem (ki te zelo hudo lepo pozdravlja) m s Cirilom Debevcem dotiral do uporabnosti. Verjamem, da se boš tudi Ti marsikaj dobrega domislil sam. Kakor hitro imava fiksiran scenarij, pa lahko preidemo na pisanje teksta Ti in jaz na komponiranje. Mislim, da verjameš, da bi tako lahko ratala lepa opera. Jaz sem za delo imenitno razpoložen Tebi pa ne dvomim, da bi šlo delo lahko izpod rok, ker ga boš elal z andahtjo, se nikamor ne mudi in bi seveda lilral tekste v takem vrstnem redu, kakor bi bil pač za kakšno sceno razpoložen, torej ne togo po vrstnem redu. Prav natihoma Ti povem (in ne pravi tega zaenkrat še nikomur)), da mislim napisati to opero za proslavo tisočletnice Novega mesta 65 in bi bilo že zaradi tega lepo, da jo napiševa dva Novomeščana. Gvišen sem, da Ti bo moj predlog všeč in da se boš dela lotil z veseljem. Zakaj napravila bova delo; da bo milina. Prosim, da mi kar se da hitro odgovoriš. Jaz Ti bom čimpreje poslal material, da se lahko orientiraš in mi daš svoje pripombe etc. Čakam Tvojega hitrega odgovora in Te prav lepo pozdravljam Tvoj Marjan Milan Markelj: DRUGA SUHYJEVA Za monografijo akademskega slikarja Branka Suhyja, ki je v so- delovanju založb Delavske enotnosti in Mladinske knjige koncu lanskega leta, bi lahko de- nosti in Mladinske knjige izšla ob jali, da je dvakrat presenetljiva. Preseneča najprej kot sam knjižni dogodek. Ne dogaja se pogosto, da se v slovenski knjižni produkciji pojavi monografija slovenskega likovnega ustvarjalca. Pri nas pač delujejo knjigi nenaklonjeni zakoni, ki toliko bolj kruto posegajo v založniško politiko, ker kot številčno manjši narod jezikovno pokrivamo daleč premajhen trg, da bi si lahko privoščili pridobitno založništvo tudi pri izdajanju sicer kulturno visoKo ovrednotenih knjig. Izid takih knjig je potemtakem odvisen od denarnih injekcij ustreznih kulturnih ustanov ali pa kar — in to velja v primeru Suhyjeve monografije — gmotnega angažiranja samega avtorja pri pripravi in izvedbi knjige. Ce torej na naš knjižni trg pride reprezentantivna monografija, kot je Suhvjeva, je to zares pomemben založniški dogodek. Knjiga pa preseneča tudi zaradi tega, ker velja, da v že tako redkih monografijah slovenskih ustvarjalcev skorajda ne najdemo mlajšega umetnika. Izid monografije je skoraj praviloma rezerviran za tako imenovane »že priznane« ustvarjalce, kar največkrat ne pomeni zgolj uveljavl- jene ustvarjalce, marveč tiste, ki so prešli svoj zenit, če ne celo kar tiste, ki jih nacionalna leksika beleži že z obema letnicama, rojstno in smrtno. Suhyjeva knjiga je torej dvakratno presenetljiva: izšla je in predstavlja umetnika, ki je razmeroma mlad in ne v Metuzale-movih letih, ustvarjalca torej, ki ima svoj ustvarjalni zenit najverjetneje se pred seboj. In kot je knjiga dosežek za vso slovensko kulturo, ima končno tudi za samega ustvarjalca glo-gok pomen. Ureditev in priprava takšnega celotnega pregleaa dosedanjega ustvarjanja predstavlja svojevrsten samopremislek in DEDIŠČINA---------------------------------------------------------------------------------- Marinka Dražumerič: 400 LET CERKVE SV. DUHA Na jugovzhodnem robu okljuka, na katerem leži stari del mesta Črnomelj, nad stekom Lahinje in Dobličice, stoji cerkev sv. Duha. V pisanih virih se prvič omenja leta 1487, ko je bil pri njej ustanovljen Škerlov beneficij (nadar-bina) za vzdrževanje stalnega duhovnika. Beneficij je ustanovila Doroteja Horman, Blaževa vdova. Za vzdrževanje duhovnika je darovala hišo z nekaj dvorišča in dvema vrtoma v mestu, kmetijo v Črnomlju in deset kmetij na Svibniku ter nekaj trtja v Tuše-vem dolu. Beneficiat je stanoval v posebni hiši, ki je stala v neposredni bližini cerkve in je nosila številko 92. Ko je bil Škerlov beneficij leta 1805 ukinjen in je bila cerkev inkorporirana mestni župniji, je bila hiša porušena; stavbni prostorje pripadal župnijski cerkvi in je bil leta 1866 prodan za 48 forintov. Istega leta je nemški viteški red, ki je bil lastnik župnije, prodaj cerkev sv. Duha mestni občini Črnomelj. V njeni lasti je ostala do druge svetovne vojne. Po končani vojni je postala splošno ljudsko premoženje in izgubila svojo prvotno funkcijo. Dolga leta so bija v njej skladišča, sedaj pa je prazna. V pisanih virih se poleg zapisa o ustanovitvi beneficija cerkev omenja še v zač. 16. stol., ko je leta 1526 za profitu rški davek darovala dva srebrna in pozlačena keliha s patenama, ocenjena na 43 zlotov, en bakren kelih, vreden 23 zlotov in 7 ogrskih florintov. samougledanje, kar oboje je lahko še kako pomembno ne samo za učvrstitev ustvarjalne identitete, temveč tudi spodbuda za nadaljnjo umetniško rast in razvoj. V primeru ustvarjalca, kakršen je Branko Suhy, je tovrstna predstavitev, lahko bi rekli, vsajena v same osnove njegovega pojavljanja. Umetnik se namreč ne vključuje v nobeno znano grupacijo, znotraj katere in s katero vred bi se uveljavljal. V tem pogledu je samoten ustvarjalec in se je prisiljen, ako hoče biti prisoten v javnosti, afirmirati sam. To uspešno počne s pogostim razstavljanjem in, kar je pomembno za ta zapis, z zaokroženimi monografskimi predstavitvami. Suhy ima s to vred, o kateri pišemo, že svojo drugo monografijo. Prva je izšla pri Delavski enotnosti že leta 1983. Z njo je zaključil pomembno stopnjo v svojem umetniškem razvoju. Vlila mu je samozavest, a ga je hkrati, kot ugotavlja sam in poznavalci njegove umetnosti, osamila. »Tovrstni angažma javnost dopušča skupinam, zameri pa ga posameznikom,« je zapisal Ivan Sedej v uvodnih besedah. Lahko bi pa Med podružničnimi cerkvami v črnomaljski župniji jo omenja tudi Janez V. Valvasor, ko v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 našteva župnije in njihove podružnice na tedanjem Kranjskem. Da je cerkev nastala v drugi pol. 15. stol., kaže že petosminski zaključek prezbiterija, pokritega s križnorebrastim obokom. Na jugovzhodni stranici je na zunanjščini vrezano kamnoseško znamenje, s katerim je kamnosek označil svoje delo. Okoli prezbiterija in po celi dolžini ladje teče značilen kamnit gotski talni zidec, ki označuje prvotno velikost stavbe in hrati povezuje oba elementa v celoto. Številne predelave, od katerih je bila najbolj rigorozna tista v 19. stol., so zabrisale druge srednjeveške stavbne elemente. Samo sklepamo lahko, da je bil prezbiterij nižji od ladje, ki je bila pokrita z ravnim lesenim, mogoče celo kasetiranim stropom. Zvonik je bil manjši in je bil oblikovan »na preslico«, način, kakršnega videvamo še danes na cerkvicah v okolici Starega trga. Pred nerazč-lenjeno zahodno (vhodno) fasado je bila prislonjena lesena lopa. Kakšno podobo je dalo stavbi stilno obdobje baroka (16.—18. stol.), ne vemo. Gotovo je prispevalo novo oltarno opremo, na sami arhitekturi pa ni pustilo sledov. Ohranil se je le kamnit nagrobnik z napisom, ki pove, daje posvečen plemenitemu gospodu Hansu Živkoviču, ki je umrl 9. junija 1626. Nagrobnik, ki je bil na sedanje mesto pod pevskim ko- tudi misel obrnili in rekli, da se je z izidom prve monografije samo potrdil položaj, ki ga je Suhy že prej sam izbral. Navsezadnje so organiziranost, disciplina, sprotno dokumentiranje ustvarjenega in pripravljenost na samoodreka-nje osnovne Suhyjeve značilnosti, ki ne samo omogočajo in olajšajo izdelavo monografije, marveč kar kličejo k tovrstni knjižni predstavitvi. »Tri leta načrtnega dela je v knjigi,« je v krajšem razgovoru potrdil avtor sam. »Eno leto sem pripravljal izbor, nato sva skupaj s Tršarjem na osnovi pretehtanih in premišljenih kriterijev opravila prvi izbor del in ga nato v dveh letih še večkrat prevetrila. Tršar je sproti zapisoval in beležil svoje in moje misli o obravnavanih delih, končno redakcijo pa je na koncu opravil še Slavko Pregl. Sproti sem dajal slike in plastike fotografirati (delo je opravil Zvone Pelko). Tako je v organizacijo in pripravo knjige vloženega ne samo veliko dela, truda, odpovedovanja in časa, marveč tudi denarja. A le tako, z velikim organizacijskim, ustvarjalnim in ne nazadnje gmotnim angažiranjem slikarja same- rom vzidan sekundarno, priča, da je bilo okoli cerkve nekdaj pokopališče. To pa potrjuje ljudsko izročilo, ki pravi prostoru okoli stavbe »na britofu«. Kamnit nagrobnik z grobom dopušča tudi možnost, da je prvotno zapiral grobnico dostojanstvenika, ki je bil pokopan v cerkveni ladji. Največ sprememb je prineslo 19. stol., ki je oblikovalo sedanjo podobo cerkve. Takrat so srednjeveške stavbne in stilne prvine rekrili z debelimi nanosi ometa, zahodni fasadi pa je bila prislonjena zidana lopa, ki se je vklopila v oblikovanje celotne, za belokranjske razmere tudi zelo kvalitetne podobe fasade. Ob koncu stoletja je cerkev dobila tudi novo oltarno opremo. Glavni oltar z reliefom Binkošti je leta 1895 izdelal metliški podobar Jernej Jereb; delo je naročil in podaril cerkvi Jakob Stariha, častni kanonik in dekan v pokoju. Jerebov sodelavec Franc Blaznik je istega leta poslikal notranjščino. Čeprav so stenske in obočne slike popestrile prostor, moramo priznati, da se slikar ni najbolje ujel s srednjeveško zasnovanim prostorom. Zato izzveni poslikava v prazno, je pa tako kot oltar priča o umetnostnih tokovih ob prelomu stoletja. Lani je minilo štiristo let, odkar stoji v Črnomlju cekrev sv. Duha. V teku stoletij je doživela marsikatero spremembo, čas je izluščil njene kvalitetne stavbne člene. Po končani drugi svetovni vojni, ko je cerkev izgubila sakralno funkcijo, se nekako ne more vklopiti v življenje meščanov. ga, je mogoče priti do monografije. Če bi se tudi drugi toliko angažirali in bili pripravljeni odpovedati se marsičemu in načrtno pripravljati preglede svojega dela, bi bilo takih knjig gotovo več.« Za razliko od prve monografije, v kateri je bil poudarek na abs-tratknem slikarstvu in grafiki, prinaša druga pregled vsega Suny-jevega dela od leta 1973 naprej, to je od zadnjega leta študija na akademiji do lanskega leta. Vsebinsko je razdeljena na spremna besedila, reprodukcije slik, grafik in plastik ter na dokumentarni del z biografskimi, bibliografskimi in drugimi podatki in gradivi. Piscev besedil je več. Ivan Sedej je avtor dveh zapisov: Izpoved in oblika v delu Branka Suny-ja ter Branko Suhy med dvema podobama slike, Curt Heigl je prispeval zapis Strogost in čutnost, Kristian Sotriffer Atelje kot laboratorij, medtem ko je Marijan Tršar prispeval levji delež branja, tri zapise. Po uvodnem zarisu Razvojne stalnice Suhyjevega slikarstva, grafike in kiparstva teče skozi ves osrednji del monografije, ki prinaša okrog 250 Od časa do časa vzniknejo zamisli, da bi se preuredila v prostor za glasbene prireditve komornega značaja in za občasno razstavno dejavnost. Dejstvo je, da Črnomelj nima primernega prostora za tovrstne prireditve, cerkev pa je z lego na obrobju starega mestnega jedra in volumnom prostora zanje nadvse primerna. Ob častitljivi obletnici pripravlja Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto s finančno podporo Kulturne skupnosti Slovenije in Občinske kulturne skupnosti Črnomelj načrt za prenovo objekta in njeno vkljopi-tev v kulturno ponudbo mesta. Upamo, da to pot ne bo, tako kot že večkrat prej, ostalo le pri dobrih sklepih in lepih načrtih. 'j ii reprodukcij, njegova poglobljena predstavitev in analiza posameznih del, na koncu pa je T ršar dodal še študijo Ustvarjalni dialog, ki je novost za naše monografije. V nji je izrisal duhovno ozadje, iz katerega se oplaja Suhyjevo ustvarjanje. Pokazal je na velike umetnike, od starih mojstrov Goye, Velasaueza, Duererja in Rembrandta do modernih velič in Picassa, Gaugina, De Kooninga in Miroja, ki so vplivali na Suhyje-vo razmišljanje o umetnosti in njegovo delo, kot pač na vsakega ustvarjalca vpliva tisto, kar je bilo v umetnosti že doseženega in se mora hote ali nehote z ustvarjenim soočiti in ustvarjalno konfron-tirati. , Vsa spremljajoča besedila dajejo bralcu dovolj informacij in vpogledov v Suhyjev umetniški opus, da se bralec lahko poglobi vanj in se h knjigi vrača, kot bi stopal v slikarjevo delavnico, v kateri je na ogled razstavljeno vse njegovo pomembno dosedanje delo, zapušča pa jo vsakič obogaten za zanimivo estetsko doživetje. ■v K Karel Bacer Gradivo za dolenjski biografski leksikon (21) KRESAL RUDOLF pisatelj in prevajalec R. 26. marca 1905 v Ljubljani, u. 23. okt. 1975 v Novem mestu, pok. v Ljubljani. Živel zadnjih 15 let v Trebnjem. — Delo 30. okt. 1975 št. 254, str. 8 — s sliko. ZSK VI, str. 364. KRESE FRANC—ČOBAN narodni heroj R. 9. marca 1919 v Bogneči vasi pri Trebnjem, u. 19. oktobra 1980 v Ljubljani. Med vojno bil načelnik štaba Gubčeve brigade. — Narodni heroji, list 18 — s sliko. TV-151979 št. 10, str. 3 (da se je rodil 7. marca). KRISTAN ADA roj. CZERNICH publicistka R. 23. sept. 1873 v Novem mestu, u. v 1925 na Koroškem. Žena pisatelja Etbina Kristana in prijateljica Ivana Cankarja. — KLS II, str. 517. Pisma Ivana Cankarja III, str. 143. Za rojstne podatke (reper-torij umrlih) se zahvaljujem novomeškemu proštu g. Jožefu Lapu. KRISTAN VINKO politični delavec R. 24. jan. 1917 v Verjah pri Medvodah, ubit 9. apr. 1942 v Ljubljani. Sekretar Okrožnega komiteja KPS Novo mesto — Dolenjski zbornik 1961, str. 81, 76 — slika. KRISTANČIČ MARJAN operni pevec R. 27. maja 1908 v Podgori pri Gorici. Bil Član Slov. narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju 1944-1945. — Prim SBL 8. sn, str. 202. KRIVIC-DEOUAL ADA Solnica in politična delavka R. 27. febr. 1914 na Dvoru pri Žužemberku. — Delo 27. febr. 1974 št. 48, str. 6 — s sliko. KRIŽAJ JANEZ publicist R. 20. avg. 1802 v Naklem, u. 11. marca 1861 v Mirni peči. Kot duhovnik služboval v Mirni peči od 1847. Sodeloval v Bleiweisovih Novicah s poučnimi spisi — SBL I, str. 574. KRMELJ MAKS narodni heroj R. 23. febr. 1910 v Hotavljah v Poljanski dolini. L. 1943 bil v Kočevju izvoljen za člana SNOS in AVNOJ. - EJ V, str. 425. Kmečki glas 12. marca 1980 št. 11, str. 6 — sTika. KRŽIŠNIK ANTON pravnik in politik R. 8. jun. 1890 v Podobenom pri Škofji Loki, u. 31. dec. 1973 v Ljubljani. Med vojno bil član SNOS in predsednik višjega vojnega sodišča pri Glavnem štabu NOV. — Ko je ko 1970, str. 528. Delo 14. jan. 1974 št. 10, str. 3 — slika. KRŽIŠNIK ZVONE šahist in novinar R. 16. jul. 1927 v Novem mestu. — Slovenski šah, str. 95. IžtS KUDER ANTON pravnik R. 14. jan. 1870 v Retjah (občina Trbovlje), u. po zadnji vojni. Kot sodnik služboval v Črnomlju in Novem mestu. Napisal prvi slovenski učbenik meničnega prava — SBL I, str. 580. Slika v ŠK M. Jarca. KUGLER MIROSLAV slikar R. 4. febr. 1914 v Ljubljani. Po vojni profesor risanja na gimnaziji v Brežicah. — Delo 7. nov. 1975 št. 260, str. 9. Osebni podatki. KUHAR JANEZ glasbenik in skladatelj R. 10. jul. 1911 v Ljubljani. Bil član Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. — Muzička enciklopedija II, str. 69. ND 4. okt. 1981 št. 270, str. 5 -slika. KUHAR LOVRO ps. PREŽIHOV VORANC pisatelj R. 10. avg. 1893 v Kotljah na Koroškem, u. 18. febr. 1950 v Mariboru. L. 1939 živel v ilegali na Dolenjskem, blizu Mokronoga (prim. potopis Od Mokronoga do Pijane gore). — EJ VI, str. 610 — s sliko. Koroški fužinar 18. febr. 1980 (posebna številka, posvečena Voran-cu). KUHELJ MIRKO izseljenski publicist v Ameriki R. 1904 v Kostanjevici, u. 30. jun. 1958 v Chicagu. Zlasti med vojno bil ožji sodelavec Louisa Adamiča in je med ameriškimi Slovenci agitiral za pomoč Jugoslaviji. — Rodna gruda V/1958, str. 159. Petrič: Naši na tujih tleh, str. 454. KUKAVICA LUDVIK revolucionar R. 1908, u. oktobra 1982 v Ljubljani, pok. v Polju. Med vojno je bil politkomisar kurirskih postaj Slovenije. Priredil je partizanski pesmi Tam na Pugled gori ter Šivala je deklica zvezdo. — TV-15 28. okt. 1982 št. 43, str. 17 - s sliko. ZSS VII, str. 142 (še druge verzije o avtorstvu pre pesmi). KULAVIC JANEZ teolog R. 23. marca 1838 na Podgradu na Dol., u. 18. maja 1906 v Ljubljani kot stolni prošt. — SBL I, str. 581. KULOVEC FRANC politik in časnikar R. 8. jan. 1884 na Dol. Sušicah, u. 6. apr. 1941 v Beogradu. — SBL I, str. 582. KULOVIC AVGUST medicin, pisatelj R. ok. 1836, u. 31. avg. 1897 v Dol. Toplicah, star 61 let. Do 1895 bil v Toplicah kopališki zdravnik in dolgo let tudi župan. L. 1867 je izdal v samozaložbi nemško pisno brošuro o topliški mineralni vodi. — DN1. sept. 1897, str. 148. T rdina ZD X, str. 428. Za nekatere podatke se zahvaljujem prof. L. Tončiču iz Dolenjskega muzeja. KUMER JOŽE slikar R. 10. sept. 1953 v Novem mestu. — Likovna skupina Vladimir Lamut (Katalog), Novo mesto 1983, str. 10 — s sliko. KUMER FRANJO igralec R. 2. jul. 1920 v Mariboru. Od poletja 1944 igral pri SNG v Črnomlju. — SGL, str. 355. KUMBATOVIČ FILIP ps. FILIP KALAN kritik in esejist R. 25. marca 1910 v Gradcu (Avstrija). Med vojno bil ravnatelj partizanskega Slovenskega narodnega gledališča. — SGL II, str. 269. Univerza III-2, str. 1187 (bibliografija). ZSS VI, str. 373 - slika. KUMAR ZMAGA etnomuzikologinja R. 24. apr. 1924 v Ribnici. Doktorirala na muzikološkem odd. filoz. fak. v Ljubljani. — Biografije in bibliografije, str. 219. Kumer Z., Kam bi s to folkloro?, str. 3 — slika. KUMPERGER KAŠPAR predikant R. neznano kje in kdaj, u. 24. febr. 1589. Bil je protestantski pridigar v Dol. Toplicah, mogoče tudi na Hmeljniku. — ŠBLI, str. 587. KUNC DRAGO diplomat, spome-ničar R. 15. dec. 1917 v Novem mestu (sin Karla Kunca). Stalni predstavnik Jugoslavije pri UNESCO. Bil veleposlanik v Šri Lanki in na Norveškem. Delo 14. apr. 1977 št. 87, str. 16 — s sliko. KUNC KAREL šolnik R. 27. febr. 1879 v Novem mestu, u. 1950 v Ljubljani. Študiral na novomeški gimnaziji in v letih 1910— 1922 poučeval na njej matematiko. Pisec več srednješolskih matematičnih učnih knjig. — 225 let, str. 309,367, slika št. 14 (skupinska). KUNST VILJEM pedagoški pisatelj R. 12. jan. 1904 na Polzeli, u. 19. jul. 1973 v Zagrebu. Služboval na meščanski šoli v Črnomlju (1936— 1939), po vojni pa prav tam kot ravnatelj tovarne učil. — SodP XXI-V/1973 št. 10, str. 374 — s sliko. KUNSTEK LUKA šolnik R. 4. okt. 1835 v Stojnem selu, u. 6. jan. 1896 v Ptuju. Šlužboval na novomeški gimnaziji 1871—72 in sodeloval v šolskih izvestjih z razpravo o Sofoklu. — SBL I, str. 589. KUNšlČ ANTON skladatelj in šolnik R. 11. jan. 1839 v Zg. Gorjah, u. 6. jan. 1878 v Litiji. Kot učitelj in organist služboval tudi na Dolenjskem Saotenica, Škocjan, Nemška Loka, olenja vas pri Ribnici, Trebnje, Litija). — SBL I, str. 589. KUPLJEN ANTON etnograf R. 29. nov. 1841 v Žihlavi na Štajerskem, u. 11. nov. 1902 v Celju. Bil vsaj od 1875 do 1902 notar v Črnomlju in zbiral belokranjsko narodno blago. — SBL I, str. 590. KURALT FRANJO kmetijski pi-satelj R. 5. dec. 1847 v Mengšu, u. 26. dec. 1921 v Zagrebu. Hodil v 5.-7. razred gimnazije v Novem mestu. — SBL I, str. 591. Katalogi novomeške gimnazije. KURALT-LOGAR LEOPOLDINA R. 11. nov. 1840 v Ljubljani, u. 26. marca 1876 v Novem mestu. Pesnik Simon Jenko se je vanjo zaljubil, ko je počeval njuna brata na njihovem gradu Podturnu pri Semiču. Večina Jenkovih ljubezenskih pesmi je nastala ob spominu na Leo-poldino ali Lavoslavo, kakor jo i imenuje poet. — DL 22. avg. 1974 št. 34 m 5. sept. št. 36 — s sliko. ■ KURALT MARTIN pesnik R. 21. okt. 1757 v Žabnici na Gor., u. 31. dec. 1845 v Mirovu na Moravskem. Čeprav po poklicu duhovnik, bil pristaš Napoleona in je od leta 1815 do 1823 bil prisiljen živeti v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, predstojništvo pa ga je moralo strogo nadzirati. — SBL I, str. 591. KURENT TINE arhitekt in univ. profesor R. 21. nov. 1923 v Osijeku. Preživljal mladost v Višnji gori. — Doktor arhitekturnih znanosti, udeleženec strok, kongresov v tujini. Zbornik občine Grosuplje VI/1974, str. 301. KURET NIKO etnograf in preva-jaiec R. 24. apr. 1906 v Trstu. 1946— 47 poučeval na novomeški gimnaziji. — EJ V, str. 456. Ognjišče Xll/1976 št. 4, str. 7 — slika. Biografija in bibliografije, str. 224 (bib-liogr.). KUŠLAN ANTON podobar in pozlatar R. 1830 v Cerknici, u. 9. dec. 1903 v Ljubljani, pok. v Novem mestu. Imel svojo delavnico v Kan-diji in je utemeljitelj novomeške podobarske tradicije. — J. Jarc: »Novo mesto v obdobju med leti 1850 in 1900« v knjigi Karla Clarici-ja Knjiga moje mladosti, str. 270. KUšLJAN IGNACIJ starinoslovec R. 30. jul. 1857 v Orešju na Žum-berku, u. 21. avg. 1930 v Šentjerneju. — Kron V/1938, str. 62. Situla X/1968, str. 91-102 — s sliko. Rojstne in smrtne podatke mi je poslal pok. Ivo Pirkovič 24. 12. 1978 in 15.1.1979. KUTNAR FRANC KSAVER knezo-škof R. 26. okt. 1793 v Šentvidu pri Stični, u. 8. marca 1846 v Št. Andražu. — SBL I, str. 597. KVAS JOŽEF škof R. 9. sept. 1909 v Cerkljah na Gorenjskem. Služboval v Semiču in Stopičah, nato do 1968 kot novomeški kanonik. Od 1983 pomožni ljubljanski škof. — Gospodarstvo 10. jun. 1983 št. 1448, str. 3. Ognjišče XIX/1983 št. 6, str. 28 — slika. KVATERNIK FRANC matematik R. 1919 v Osilnici, u. 31. dec. 1981 v Ljubljani. Napisal več šolskih učnih knjig za matematiko. — PD 29. marca 1982, str. 12. Obzornik za matematiko in fiziko XXI-X/1982 št. 3, str. 92 - slika.