R e š I t e v iti i r u Sredi največje napetosti, ki je pretekla dva tedna zajela Evropo, je imel papež Pij XI. na praznik sv. Mihaela (29. septembra) ob pol osmih zvečer govar v radiu, ki ga je svet poslušal z največjo poaornostjo. Sv. oče je z besedami, ki so se tresle ganjenosti in zaskrbljenosti zaradi stiske vseh njegovih otrok, dvignil svoj očetovski glas v obrambo miru. Pokazal je na milijone in milijone, ki živijo v veliki napetosti in v strahu spričo nevarnosti, da ne bi izbruhnila vojna s svojim nepopisnim razdejanjem in uničevanjem. Pozval je vse kristjane k molitvi za ohranitev miru v pravici in Ijubezni in prosil Boga, naj bi vsem vladarjem držav in krmarjem njihove usode navdihnil besede miru in vodil njihovo mišljenje in dejanje tako, da bi se zasigural mir in postavil na trdno podlago pravice in evangeljskega nauka. Na stališče moralnega načela pravičnosti se je tudi postavil predsednik Zedinjenih držav S«verne Amerike, Roosevelt, ki je po Hitlerjevem ultimatu (poslednji zahtevi) Češkoslovaški, poslal 29. septembra kanclerju Hitlerju brzojavno poslanico v imenu ameriškega naroda. V njej poudarja, da bi nova vojna prinesla človeštvu nepopisne strahote in bi pomenjala konec sedanjega družabnega ustroja na svetu. Zato želijo vsi narodi, ki jim grozi vojna, da se mir sklene pred vojno in ne šele po vojni. Sila ne rodi nobenega razpleta za bodočnost in nikdar ni v blagor človeštvu. Ker Hitlerjev odgovor na to poslanico Roosevelta ni ^adovoljil, mu je Roosevelt poslal čez dva dni nov apel k miru. V tej dnigi poslanici poudarja predsednik Zedinjenih držav, da je naloga vladarjev in voditeljev narodov, da vodijo narode k srečnejši bodočnosti, in sicer ne za ceno mučenja in smrti milijonov ljudi. S tem, da so se države lotile v svetovni vojni sile, ni bil dosežen mir. Zmaga in poraz sta bila enako neplodna. Ta nauk je moral izučiti svet. Grožnja z uporabo sile bi mogla dovesti do splošne vojne, zato je prav tako nekoristna kakor neupravičena. Potrebna so pogajanja, dokler se ne doseže pravilna in koristna rešitev. Za ta pogajanja, za njih začetek in njihovo nadaljevanje po prvotnem neuspehu si je stekel prav mnogo zaslug angleški ministrski predsednik Chamberlain. Kljub svojim 70 letom je z letalom pohitel v Nemčijo na razgovor z državnim kanclerjem Hitlerjem. Ko prvi posvet ni rodil zadovoljivega sadu, je pohitel drugikrat. To pot je bilo njegovo razočaranje še večje, ker nemški narodni socializem še vedno ni v dovol.jni meri popustil na zahtevah napram Češkoslovaški. Toda tudi to razo- čaranje ni njegovega zaupanja v rešitev miru in evropske civilizacije zlomilo. V tretjič je pohitel z letalom v Nemčijo, kjer eo ga v Miinchenu sprejele množice z radostnimi vzkliki kot neumornega posredovalca miru. V Munchenu so na praznik sv. Mihaela (pretekli četrtek) ministrski predsedniki Anglije, Francije, Italije in Nemčije sklenili sporazum o rešitvi spora med Nemčijo in Češkoslovaško zaradi sudetskih Nemcev, spora, ki je pretil zanetiti požar evropske vojne. Največje žrtve za rešitev miru v Evropi morajo trpeti Cehi in Slovaki. Ceškoslovaški narod je v tej pretežki krizi pokazal samopremagovanje in discipliniranoet, ki je je sposoben samo visoko kulturen narod. Ali bodo te izredno velike žrtve češkoslovaške države za ohranitev miru v Evropi priznale tudi velesile, ki so si prilastile pravico, da določajo o usodi tega naroda in drugih tako zvanih malih narodov v Evropi ? Naj se ne bi pozabilo, da je trajni mir zasiguran, kakor je poudaril sv. oče v svojem govoru, samo na trdni podlagi pravice in evangeljskega nauka.