33
Obrtnija.
Uzroki obrtniškega propada.
(Spisal M. Kunc.) II.
Z vpeljanjem obrtne svobode, s katero so menili občno blagostanje povzdigniti, zadelo se je narobe. Poprijel se je vsak, kdor ni imel druzega opravila, obrtnih strok, bodi si v majhnem ali v velikem, in videti je bilo nekoliko let, kakor bi bila res napočila doba sreče in občne zadovoljnosti. Delalo se je na vse kriplje, noč in dan polnili so se magazini z izdelki raznovrstnih obrtij, naredilo se je v teku 10 let več, nego prej v 20 letih. To je imelo tudi posledke, da se je delavcem plača po-vikšala, katera pa je, ker so ob jednem tudi cene živeža in stanovanja poskočila, prav za prav jednaka ostala, kakor poprej.
Ker pa e hotel v tej talmi-zlati dobi vsakdo obogateti, in  s  svojim   stanom   nikdo   več  ni   bil   zadovoljen, tir-jali so večjo  plačo   tudi   vsi drugi pomočniki, isto tako tudi vsi uradniki, kar je pa zopet imelo posledice, da so se morali davki povikšati.
Zakaj pa tudi ne? Preslepljeno je bilo vse, od prvega podjetnika, do zadnjega delavca. Igralci na borzi skrbeli pa so za to, da se prisluženi krajcarji ljudstva dobro poobrestijo, — osnovali so banke raznovrstnih baž, izdali neke papirje, tako zvane „akcijew, katere so bile „ bolje" nego gotov denar.
Porabile so se vsa sleparska I sredstva, vstanovili nalašč v to časniki, kateri so imeli namen vsipati nevednemu zaupljivemu človeku pesek v oči, — in res se je doseglo, kar je bilo nameravano. Borzijanci obogateli so čez noč, že so se začeli vtikati v igranje tudi ljudje, kateri pa te sleparije dovolj razumeli niso. A tudi tistim prihitelo se je na pomoč če je hotel kedo denar vložiti, igrali so mesto njega drugi — in ga tudi srečno zaigrali.
A prišel je preobrat.   Znani krah leta 1873. podrl je mahoma vso domišljijo    in vse zlate gradove, ter pokazal je, da grešitev zoper  naravne položaje treba strašne pokore.
Kako pa je zadel oni borzni krah malega obrtnika ? Ne glejmo v tujino, zglede imamo doma in znani so vsacemu. Izguba tolikanj premoženja, še več pa strah in prepričanje, da je bilo vse le puhlo, le umetno napravljeno, pripravilo je občinstvo k temu, da nobeden ni imel več zaupanja. Kolikor denarja se je poprej zametalo, toliko bolj varčno je postajalo je po krahu vse. Prenehala so naročila in vsa dela, katera niso izvirale iz najsilnejše potrebe.
Obrtne delavnice, pred krahom prenapolnjene z de-avci, postale so prazne, pokora se je pričela ne le za podvzetnika ali obrtnike, temveč tudi za delavca.
Obrtni izdelki, katerih je polno bilo po vseh maga-zinih, podrli so ceno vsemu delu in zadostovali so za leta. Zaslužek in plača znižala sta se kakor za obrtnika, tako za delavca, ostal jima je edino ta up, da bode morebiti kmalu bolje. Minulo je mej tem 25 let, pa še vedno čakamo one zlate dobe, a bolje, da je ni nikoli več, ako bi imel sledeti ji zopet enak preobrat.
Ker je obrtni stan pred vpeljavo obrtne svobode imel še dobrot stališča, katero je trajalo, kakor smo videli, še nekoliko let pozneje, začela se je tedaj beda obrtnega stanu prav za prav pred 10 leti, in mej tem časom zgodilo se ni ničesar v prid obrtije.
Nadaljevala se je prejšna politika, katera ni imela le namena, povzdigniti veliko industrijo, temveč tudi uničiti malega obrtnika.
Mej tem, ko je imelo tovarništvo vso podporo in pomoč države, — in se je brezvestno dopuščalo nase-ljenje konfektionarjev, kateri so prodajali blago večinoma faliranih hiš, — ni se jemalo najmanjšega ozira na ubogega stalnega obtnika, če se je tudi pritoževal.
Prostost kupčije ostal je program merodajnih krogov, če se je tudi videlo in pripoznalo, da jeden sam konfek-tionar uniči 10 obrtnikov. Princip svobode, ta je veljal, in svobodno bilo je tudi poginiti vsacemu, kdor ni imel zaslužka!
S tem je država izgubila načelo, katerega nikoli ne bi smela opustiti. Namreč enaka skrb za vse državljane in varstvo slabejega nasproti  močnejemu.
Pa tudi to ni čuda! Kakor je bila ona zlata doba prazna in puhla, ravno tako prazen in puhel bil je liberalizem tačasne vlade. Skrb za samega sebe ali egoizem se je očitno gojil, in to nas je srečno pripeljalo v današnjo dobo, v kateri že nihče več ne razloči, kaj je „naprej", kaj „nazaj".
III.
Kakor smo v zadnjih dveh člankih navedli uzroke propada male obrtnije vsled neomejena obrtne svobode in nadvladanja kapitala, hočemo končno navesti še ono, kar smo sami provzročili in zamudili, in kar ni najmanjša krivda, da nam zboljšanje naših ne le materijalnih temveč tudi moraličnih razmer tako težko prihaja.
Znano je, da pred upeljavo obrtne svobode tačasni mojster  ni   potreboval   zunaj    strokovnjaških   vednostij
mnogo drugih. Delokrog mu je bil odmerjen, in ču tudi ni znal druzega. Kakor svojo obrt, če tudi ni razunel dovolj pisave in računanja ali v obče kupčevalcu potrebnih znanostij, je vender se svojo obrtjo lahko izhajal Ko še ni bilo današnjih prevažiih sredstev, železnic itd. torej nepoznanje obrtnih izdelkov drugih dežel, delal je tako rekoč vsaki obrtnik po svojem, kajti naročniki niso imeli take zahteve kakor sedaj.
Ta obrtni stan je bil popolnoma na mestu za tedanji čas, a vprašanje nastane, je-li mogel ta zadostovati svojemu času, ko se je v naglici, brez vsacega posredovanja najedenkrat upeljala obrtra prostost, po koji dobil je vsak prebrisanec pravico nazaj postavljati te stare in težko premične obrtnike.
Sj bili li obrtniki za časa omejene obrti kos na noge postaviti se vsem tem novotarijam ?
Očividno je, da si tačasni obrtnik ni vedel v novem poležaju pomagati, ter je prepustil preplašen svoj delokrog vsacem brez upora.
Zglede imamo, da, ko se je na mestu, kjer je bilo več obrtnikov, naselil žid, so obrtniki kar mahoma obupali, ter niti*poskušali porabiti sredstva, katera bi si bili lahko v kratkem času prisvojili.
Če torej rečemo, da prejšnji obrtniki (govorimo tukaj le v obče, kajti posamezne izjeme so bile povsod, a te ne zadoste) svoji nalogi ubraniti slabe nasledke obrtne svobode, ter uporabiti tiste dobrote, niso bili kos, mislimo, da govorimo le resnico.
Tem bolje si lastne napake ogledamo in jih pri-poznamo, tem bolje vedeli bodemo se izogniti njim v prihodnje in še ie potem smemo upati, da obrtni stan tudi pri še obstoje i obrtni svobodi najde, če tudi ne zlate, pa vsaj trdna tla.
Današnji obrtnik ni gledal več poštenosti in soli-dnosti v obrtniji i kupčiji. Pred očmi imel je že brezobzirni židovski princip, in le v oporabi tistega zamogel je napredovati, kar pa bilo le mogoče na stroške svojih sodrugov.
S tem pa pridemo do onega, kar je naš stan pokopalo, in kar uniči esacega, in t. j. sebičnost ali egoizem.
S tem, da je prav po židovskem principu le gledal na to, pridobiti si veljavo, naročnike in premoženje z uničenjem svojega sodruga, s tem si je stan sam največ škodoval1 kajti kar jeden danes drugemu, to povrnil mu je tretji, in tako so trpeli slednjič vsi pod težo, katero so si sami napravili.
Vzajemnost, edinost, stanovska skupnost in čast se je zgubila in obrtni stan postal je „Aschenbrodel" vsemu svetu.
Seveda so na obrtnika pri tem uplivali tako   zvan liberalni   nazori in moderna narodno gospodarska načela po   katerih bi imel  živeti ves svet  v vednem   boju mej sabo,   in po katerih velja le tisti kaj,   kateri si če prav z nepravilnimi srsdstvi  in z oškodovanjem  drugih, pri-
34
dobi bogastvo, imenuje prebrisanim in  dostojoim   kupče-
valcitn in obrtnikom.
Spoznanje, da se posamezen ud le takrat dobro po
čuti, ako so vsi   udje zdravi,   ni tudi pri nas še prodrl,
in dokler ne bode, ne smemo upati, da bode bolje.
Dosegli bodemo le takrat kaj, kadar spoznamo, da blagor posameznega je najti le v blagru vseh.
Treba bo torej sebičnost odložiti, treba nam bode misliti, da živeti moramo vsi, treba bode opustiti oni predivji lov za csobnemi koristmi in prepričanje se bode moglo v obrtnem stanu uživeti, da skupnost in vzajemnost mu koristi, in da bodemo najbolje varovali lastne koristni, če pospešujeam in varujemo koristi celega stanu.
Povdarja se pa še vedno, in to največ od strani obrtnikov samih, da jn najbolje pustiti vse, ter gledati le zase, za svojo korist, ter oporabiti vse slabosti svo* jega sodruga v lasten prid.
. Če bi bila resnica, da je ta misel prava in dobra, kako pa pride toliko pritožb, kako pa da ravno oni, kateri to geslo naglašajo, najbolj stekajo o slabih časih, onim, kateri se odtegnejo od vsega delovanja za občni blagor, goditi bi se moglo kaj dobro, a teh dokazov manjka. Obrtnik osamljen, je kakor veternica, katero obrača vsaka sapica, katero uniči vsak vihar.
Poglejmo vender druge stanove, najdemo li geslo rvsaki zase" pri naših delavcih, na najdemo le pri uradnikih, doktorjih ali druzih stanovih?
To geslo je najbolj naše in dokler ne dobimo gesla: „Jeden za vse, vsi za jednega", ni treba nam misliti, da bodo obrtne razmere boljše postale. Geslu „ Vsaki zase" ne pomore nobena obrtna novela in tudi ne dokaz zmožnosti, pogoj napredovanja je skupnost in vzajemnost, in Če slednjih ne moremo doseči, zastonj bode ves trud posameznih obrtnikov.
35