timti kof vprežna živina. Nikjer danes ne cvetijo rožice na gospodarskem polju in od raja smo se danes bolj oddaljili kot kdaj poprej. Najdalje od raja pa so pognali ljudi tamkaj in tisti, ki so ljudem obljubljali raj na zemIji. To so boljševiki. Kaj so ti Ijudje napravili iz Rusije in njenega gospodarstva, so premnoge priče z dejanskimi dokazi neovrgljivo dokazale. Najgrozovitejši dokaz, podan z življenjem in trpljenjem, pa je ruski kmet. Zanj je komunistična organizacija gospodarstva priredila pravo Golgoto, na katero raora nositi svoje strahovito breme brez nade zboljšanja in brez upanja plačila. Dokler je Lenin živel, se komunistična organizacija poljedelstva še ni izvršila. Presvež je še bil spomin na obljube, ki so jih boljševiki s svojim voditeljem na čelu dali kmetom, ako se pridružijo revolucionarnim delavcem. Venomer in povsod po Rusiji so se takrat dajale kmetom svečane obljube: »Graščinska in državna zemlja bo vaša, davki se vam bodo odpustili.« Čim bolj je bledel spomin na revolucijsko leto 1917, tem bolj so se puščale v nemar kmetom dane obljube. Izdajale so se odredbe, ki so bile kakor temeljni kamni za zgraditev komunističnega gospodarstva na kmetih. Leto 1930 je prineslo končno določitev komunistične organizacije ruskega poljedelstva. Naš list je v temeljitih člankih, pisanih od velikega prijatelja in dobrega poznavalca Rusije, opisal gospodarskl razvoj Rusije do sedanjega stanja. Orisal je stvarno in jasno zlasti trnjevo pot ruskega kmeta. Kulaki (večji posestniki, ki so imeli približno takšna posestva, kot jih imajo pri nas srednje graščine) so popolnoma izginili. Bili so kot protirevolucionar ji ubiti ali poslani na prisilno delo v Sibirijo in drugam. Njih zemlja in imetje je bilo izročeno kolhozom. Srednji in mali kmetje pa so bili s silo natirani ali z zvijačo pridobljeni za kolhoze (kolektivna, skupna gospodarstva). Poleg kolhozov so boljševiki ustanovili sovhoze (sovjetska gospodarstva), ki naj bi bili vzorna oblika boljševiškega gospodarstva, v katero naj bi se tekom časa spremenilo vse kmečko gospodarstvo. Sovhozi se imenujejo ter so gospodarske tovarne za kruh. V njih ¦je 18% vseh poljedelcev, nad 65% jih je i kolhozih, samostojnih kmečkih gospo3arstev pa je komaj še 16% in ta so tako obremenjena z dajatvami in obdana s tolikimi težavami, da jim preti pogbi ali pa prestop v kolhoze. Kolhozi so za ruskega kmeta poguba, za sovjetsko državo pa izguba. Boljševiški časmki (drugl v Rusiji niso dovoljeni), med njimi zlasti »Izvestija« in »Pravda«, ooročajo, da je bilo letos do niarca pose- jane pšenice za pet milijonov hektarjev manj kot lani; celo sovhozi (vzorna sovjetska gospodarstva) so posejali šestkrat manj kot prejšnje leto. Torej preti letos nevarnost lakote, kakršna je bila v letih 1931 in 1932. Državna oblast odrejuje na osnovi posejane površine, kolik bo žetveni donos in z ozirom na to, kolik bo prinos posameznih kolhozov državi, zlasti za prehrano meščanstva, delavstva in vojaštva. Vsak primanjkljaj v oddani količini se strogo kaznuje. Če lačen kmet vzame v kolhozu kaj zrnja, zapade ostri kazni; ustrelijo ga ali pa ga pošljejo v taborišče na prisilno delo. Da lažje doženejo, kateri kmet je tat kolhoza, so sovjetske oblasti organizirale otroke, ki izdajajo kmete, ki so v kolhozu kaj vzeli. Otroci ovajajo lastne starše ter dobivajo za to pohvalo in odlikovanje. Tako pojema med kmeti zanimanje za skupno gospodarstvo od dneva do dneva. To je moralen vzrok, zakaj sedanje kmečko gospodarstvo v Rusiji vedno bolj propada. Je pa tudi tehničen vzrok. Na kongresu komunistične stranke leta 1934 je sam diktator Stalin tožil, da ima organizacija ruskega kmečkega gospodarstva ogromne napake. Organi ljudskega komisariata za poljedelstvo ne poznajo najvažnejših vprašanj za dvig žetvenega donosa: vprašanje zrnja in sejanja; slabo se izkoriščajo traktorji, poljedelski stroji in mineralna gnojiva. Traktorjev je bilo, kakor je izjavil Stalin, leta 1933 204.100, toda samo štirje odstotki so bili sposobni za delo. In Vorošilov, komisar za vojsko, je dostavil: »Traktor bi motor ni sposoben za vsako delo, za majhna dela je predrag. Potreben nam je vol, naš delovnl vol, a še bolj konj. Oba pa sta postala V Ukrajini redek pojav.« Stalin je tudi podal zanimivo statistiko o padanju števila živine v Rusijl pod sovjetsko vlado. Zk vine je bilo v mllijonih komadov: 1.1916 1.1933 padeo konjev ...... 35,1 16,6 51% goveda 58,9 38,6 48% ovc, koz ..... 115,2 50,6 66% svinj .,...., 20,3 12,2 42% Po Stalinovi izpovedi se začenja to katastrofalno padanje leta 1930. Naslednje leto je bilo zaklano ali je poginilo več ko 22% skupnega števila živine. Leta 1932 je crknilo več ko 57% telet, jalovih je ostalo 17%, od oplojene živine je izvrglo čez 20%. Stanje se slabša od leta do leta* Rusija torej trpi občutljivo na pomanjkanju živine. Konje, ki so bili sposobni za gospodarstvo, je rekvirirala vojska. Traktorji so zanič, vprežne živine ni. Kako si pomaga komunist? Vprega kmeta mesto živine. To je storil tajnik komunistična stranke Kopnov. V kolhozu, ki ima naslov »V spomin Hjiču-Leninu«, je zaukazal, da morajo osem kmetov vpreči pred plug ter da morajo z njimi orati ves dan. To poroča boljševiški list v Moskvi »Pravda« v številki od 17. maja 1937. Taka je torej usoda kmeta pod žezlom komunizma: postal je brezpraven ko suženj bi živina, še več: postal je dobesedno vprežna živina.