ili \\ Iz prizadetih krogov pišejo: O bedi učiteliev-penzfoništov na Kranjskem sta »Slovenski Narod« in »Učiteljski Tovariš« že pisala. (Še nekemu drugemu slovenskemu listu je bila poslana o tem notica. ki je pa dotični list ni priobčil). Človek bi mislii, da bo to kaj pomagalo. Pa — ne! Zaradi sedanje neznosne draginje so dobili doklade vsi sloji, c. kr. uradniki in tudi sluge raznih c. kr. uradov. Doklade so do bili pa tudi razni delavci po tvornicah, cestarji in drugi taki podpore potrebni Ijudje. Naposled se je dežeia spomnila z malo nagrado tudi aktivnih ljudskošolskih in meščanskih učiteljev. Le penzionisti med učitelji na Kranjskem, ta uboga Parija, ti so pozabljeni. Ne poganjam se za penzioniste, ki imajo popolno, neobremenjeno penzijo; a pomislite, kako naj n. pr. živi v Ljubljani penzionist s 110 K na mesec s sedmero nedoraslih otrok? Saj mu že najemnina za stanovanje požre veliko plače! — V Lescah ria Gorenjskem se je ubogih učiteljskih penzionistov spomnila gdč. Avsenikova, nabravši v gostilnici zanje 12 K. Žal, da je blaga gospica ostala osamljena. — »Učiteljski Tovriš« je v članku »Klic po pomoči« navedel nekatere drastične slučaje take bede.1 Upati je, da najde ta članek odziva pri merodajni oblasti; zakaj dežeia, ki bi pustila, da glada uinirajo njeni siašvečji dobrotniki, bi pač ne zaslužila im.ena kulturne dežele! Danes apeliramo na deželni šolski svet kot na najvišjo' državno šolsko oblast v deželi, naj se usmili nas ubogih trpinov in naj on slori potrebne korake, da se zmanjša naše trpljenje in da se nam ustvari vsai senca — človeškega življenja! 1 Glej »U. T.« št. 18 z dne 3. deceinbra 1915 in št. 3. z dne 11. februarja 1916! Uredn.