List 35.
Gospodarske stvari.
Maj bode gozde (boršte) naše djalo v boljši
stan?
Ue človek — ne le samo pri nas, temuč tudi drugod — vidi, kako se gozdom godi, — kako pada les pod neusmiljeno sekiro, kakor da bi koruza bil ali pšenica, ki se vsako leto sejete in vsako leto dozoreli ža-njete, smiliti se mu mora tako gospodarstvo.
Ni tedaj čuda, da imamo po časnikih svčtov na kupe, kako bi se odvrnil pogin gozdov, — da eni hočejo vsako drevce pod policijo djati, drugi vse s postavami v red spraviti. Pa saj se gozdnih postav nikoli in nikjer ni manjkalo, in logarjev (borstnarjev) tudi ne«    In vendar — kako nemilo se je godilo gozdom!
Po naših mislih je troje krivo, da se slaba godi gozdom.   To troje naj se odpravi, pa bodo gozdi srečni.
Prvo   je:   rešite   brž   služnost   (servitute)
gozdov!   Dokler ima gozd dva lastnika,   seka eden
boJj kot drugi v gozdu; vsak si misli, kar zdaj dobim,
to je moje.   Pod sekiro dvojnih lastnikov ni pričakovati
milosti borštom.
Drugo je: revščina kmetovalcev; žalibog, da je veliko tacih gospodarjev, ki skor nima kaj druzega, s čemur bi si svoje potrebe poravnal, davek plačal, kakor le še kaj lesd. Kmetijstvo je zlezlo v siromaštvo, in siromaštvo „kola lomi".
Tretje pa je: premalo vednosti v gozdnem gospodarstvu. Se li je v našem cesarstvu mislilo na to, da bi se ljudstvu bil dajal poduk v gozdarstvu? Koliko neki je bilo šol za to? V Maria-Brunu poleg Dunaja je sicer že davno ustanovljena gozdarska šola, al ta je bila skor edina, in kdo je hodil v to šolo? Malo mladenčev, ki so se hoteli izučiti za gozdarske više službe. Ljudstvu samemu se ni nikjer prilika dala učiti se umnega gozdarstva.
Morebiti bode sčasoma za ta poduk v šolah bolje.
Al nekaj že zdaj imamo, da se lahko širi bolja vednost med ljudstvom. Vednost pa je gotov denar. Ta pomoček je gotovo dober, pa je tudi dober kup; velja le 12 novih kraje, in to je
„Navod, kako naj ravnajo posarnesni kmetje in cele soseske % gozdom. Slovenskim soseskam in kmetom spisal Mavricij Scheyer, bivši nadlogar. Na svitlo dal deželni odbor kranjski."
Prav resnico je govoril deželni odbor, ko je te bukvice priporočal našim soseskam. Naj ponavljajo tudi „Novice" to priporočilo z živo željo, da vsak mladi in stari kmetovalec, ki kaj gozda ima, seže po teh buk-vicah. Gotovo se jim bojo oči odprle za umno gospodarstvo, in sčasoma pridemo na bolje z gozdi našimi.
Tako se glase besede,  s kterimi je  deželni odbor kranjski priporočal gori imenovani „Navod".
„Te bukvice obsegajo v začetku poduk zastran odveze gozdnih servitut (služnosti), v drugem oddelku popis vseh gozdnih dreves; potem poduk zastran drevesne reje in rabe lesa, na dalje poduk zarad primernega časa sekanja, zarad naprave živih mej , potem poduk, kako se imajo odrediti na vrtu ali blizo hiš mlada gozdna drevesca za sadišča, naposled poduk pri-dobljenja nastilja itd. Te bukvice dokazujejo dostojno tudi, kako se prihrani lahko mnogo lesa, kako daleč je primerno v gozdu živino pasti in še več druzega; ob kratkem se sme reči, da imajo te bukvice na 43 straneh toliko podučnega in koristnega, da se vsakemu mlademu in staremu gospodarju prav gorko priporočajo. Toraj bilo bi dobro, da bi se te bukvice pri vsakem gospodarstvu pridno rabile, da bi se jih vsak kmetovalec pridno učil, ker gotovo bode potem vsak, kteri se je po tem poduku ravnal, velik dobiček od njih imel. Te bukvice, ktere so v resnici zlatega denarja vredne, dobivajo se po prav nizki ceni za 12 novih krajcarjev, ali v Egerčini tiskarnici v Ljubljani ali pa tudi pri deželnem odboru. Županom in odbornikom se tedaj posebno naroča, da si omislijo bukvice za lastno rabo, in da spodbadajo tudi druge kmetiške posestnike, da si jih kupijo".
Dragi gospodarji! berite potem še besede, ki jih je gosp. pisatelj sam postavil na čelo svojim bukvicam. Glasijo se tako-le:
„Zadnji čas je, da slovenski kmetje jenjajo tako neusmiljeno pokončavati gozdove, ktere dobivajo za odškodovanje svojih gozdnih pravic, in da se poprimejo umnega gospodarstva svojih gozdov; kajti le z umnim gospodarstvom in oskrbovanjem prihranili se bodo lepi gozdovi, kteri bodo tudi prihodnjim rodovom zadostovali za domače potrebe; le umno gospodarstvo bode obvarovalo, da se vsa lepa slovenska dežela ne spremeni v pusti kras.
Res je, da niti posarnesni kmetje niti cele soseske ne morejo plačevati učenega logarja, ako nimajo posebno veliko gozda, res pa je tudi, da nimamo še knjige spisane v slovenskem jeziku, iz ktere bi se naš kmet podučiti mogel, kako mu je gospodariti z gozdom; — naj tedaj ta knjižica poduči slovenskega kmeta v prav lahko umevni besedi, kako naj oskrbuje svoj gozd, da bode prideloval iz njega dosti lesa za domačo potrebo.
Ker je ta knjižica pisana zlasti za kmeta, zato sem se skrbno ogibal učenih in kmetu nerazumljivih besed.
Želim pa tudi, naj bi s tem delom pot odprla se, da bi se v slovenskem jeziku v prihodnje več pisalo o gozdnih zadevah nego dozdaj,  in da bi za posel spo-
280
sobni možje prav pridno to dozdaj prazno ledino obdelovati začeli.
Hvale vredno je, daje ljubljanska kmetijska družba rožnika meseca lanskega leta sklenila, bolj pečati se z gozdnimi rečmi, zarad tega pa se nadjam, da se bode tudi od te družbe to moje delo blagovoljno sprejelo, ter milostno presojevalo".