Terezija Justinek: NEŽA

	Lektorirala: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2023

	Vse pravice pridržane.

	©Terezija Justinek, 2021



	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134841

	Cena: 14,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 140082179

ISBN 978-961-7134-84-1 (ePUB)





	Vse osebe v tem romanu so izmišljene in so plod

	avtoričine domišljije.





	Zamišljeno je sedela v pisarni socialnega skrbstva in gledala skozi okno. Že ves teden je delala z uslužbenci. Na računalnikih jih je uvajala v nove programe.

	Že dva dni se je dodatno mučila z dekletom, ki je bilo le dve leti starejše od nje. Ni ji bilo jasno, kako je dekle prišlo na tako odgovorno delovno mesto. Sama pri sebi je mislila, da na tako nerodnega človeka še ni naletela. Tolažila se je s tem, da je dekle zadeve, ko jih je končno le dojelo, potem tudi dosledno in temeljito obvladalo.

	Ravno sta zaključevali z delom za tisti dan, ko je vstopila ena izmed socialnih delavk z otrokom v naročju in vsa obupana prosila sodelavko: »Ksenija, pomagaj mi iz zagate in nekaj časa popazi na tega fantiča, nujno moram k zobozdravniku. Če danes zamudim, bom še kar nekaj mesecev brez zob, moja zobozdravnica odhaja na porodniški dopust. Saj menda vidiš, kako grozna sem.«

	»Karolina, jaz lahko podaljšam le za eno uro, saj veš, da potem nimam več prevoza do doma. Da bi šla peš, pa je zame nemogoče, enostavno me je strah po tistih gozdovih, za katere vsi govorijo, da straši v njih.«

	»Ksenija, tako lepo te prosim. Boš pa pri meni spala nocoj, bojim se namreč, da fantičev oče sploh ne bo prišel po njega. Takega problema pa res še nisem obravnavala.«

	Neža se je vmešala v pogovor in vprašala: »Ga mati ne mara?« Fantič se ji je zdel tako zelo podoben prijateljičinemu sinu Juretu.

	»Pred petimi meseci mu je umrla.«

	Nežo je zbodlo pri srcu, takoj je pomislila na svojo sostanovalko Ireno, ki je umrla pred petimi meseci in zapustila šestmesečnega sinka Jureta. V prsih jo je stiskalo, da sploh dihati ni mogla. Vsa zmedena se je napotila proti fantiču in ga šepetaje poklicala: »Jure, Jure, si ti?«

	Otrok se ji je zastrmel v oči in se rahlo nasmehnil.

	»Seveda si ti, Jure, seveda si ti. Moj bog, mar nisi pri babici?« je Neža šepetaje govorila.

	Toda od fantička ni dobila odgovora. Je pa ves prestrašen stegnil roke proti njej.

	»Mar ga poznate?« je presenečeno vprašala Karolina. »Otroku je namreč dejansko ime Jure.«

	»Seveda ga poznam, bom jaz pazila nanj, če Ksenija ne more,« je Neža brez pomisleka ponudila uslugo.

	Ksenija je pogledala Karolino in resno rekla: »Tega ne moreva dovoliti, obe bi ostali brez službe.«

	Karolina je prosila: »Daj no, Ksenija, pomagaj mi.« Ni se več zmenila za Nežo, ki je vsa pretresena stala ob strani.

	»Naj ti bo. Upam samo, da si že nabavila kakšen boljši kavč, kjer bom lahko spala, zraven vaju se ne mislim več stiskati v zakonski postelji.«

	Neža se je po teh Ksenijinih besedah kljub šoku, da zopet vidi Jureta, na ves glas zasmejala. Med smehom je dodala: »Potem imaš pa zares dobro sodelavko, da te sprejme celo v zakonsko posteljo.«

	Ksenija je Neži namenila strog pogled, potem se je obrnila nazaj h Karolini.

	Karolina pa je hvaležno dahnila: »Tako sem ti hvaležna. Okrog sedemnajste ure se vrnem, takrat bi naj prišel tudi otrokov oče, ki je na poti iz Nemčije, da ga prevzame.«

	Potem je Karolini zazvonil telefon. »Pridem, seveda pridem,« je zavpila v telefon, »čez pet minut bom tam.« Otroka je potisnila kar Neži v naročje, ker ji je bila najbližje, in odvihrala.

	Fantič se je stisnil k njej in nekajkrat čisto jasno izgovoril: »Mama, mama …« Z drobnimi ročicami je raziskoval njen obraz in jo nekako božal.

	Neži so se vlile solze, proti Kseniji je rekla: »Moj bog, kako je ta otrok sploh pristal pri vas?«

	»Pred tremi dnevi je omagala njegova babica. Včeraj jo je obiskala Karolina in jo našla popolnoma obnemoglo. Že dan prej ni mogla več vstati, da bi nahranila otroka in poskrbela za njegovo in tudi svojo higieno. Babico so odpeljali v bolnico, fantka je pa čez noč imela pri sebi Karolina. Danes je Karolina babico obiskala v bolnici, da ji je povedala, kaj naj z otrokom. Ona bo namreč kar nekaj časa ostala tam.

	Sprva ji sploh ni hotela povedati, kdo je otrokov oče, saj oče ni zabeležen v otrokovem rojstnem listu. Mi pa vemo, da obstaja, saj želi prevzeti otroka v svoje skrbstvo. Mi smo mu pomagali pri tem.«

	»Torej je Irenina mati vedela, kdo je Juretov oče?«

	»Da, Karolina pravi, da je fantič izrezan oče.«

	»Z Ireno, Juretovo mamo, sva bili kar nekaj časa zelo dobri prijateljici, toda nikoli mi ni hotela zaupati, kdo je otrokov oče. Vedno me je potolažila, da bom prva izvedela, ko si bo uredil določene stvari.«

	Mali Jure se je pričel v njenem naročju nervozno obračati, zato mu je namenila pozornost. Otipala je, da ima mokre hlače. Zato se je obrnila h Kseniji in rekla: »Jureta je potrebno previti, ne mara mokrih hlač.«

	»Greva mu poiskat nekaj oblačil.« Nežo z otrokom je usmerila v poseben delovni prostor.

	Neža je bila presenečena, saj se je Ksenija iz popolne nerode za računalnikom spremenila v zelo odločno osebo. Dojela je, da ima dekle smisel za svoje delo, le delo z računalnikom ji povzroča velike težave. Malega Jureta sta skupaj lepo preoblekli in nahranili. Ksenija je kar pod pipo oprala Juretove hlače in jih položila čez radiator, da so se sušile. Potem je zaskrbljeno pogledala Nežo in vprašala: »Bi res zmogla sama, do Karolininega prihoda?«

	»Ne skrbi, veliko časa sem prebila z njim. Kar pojdi v miru domov.«

	»Bom pred odhodom povedala Karolini, da bo pohitela. S sestro, ki dela pri njeni zobozdravnici, se namreč skupaj voziva domov.«

	Toda Ksenija se je hitro vrnila, ta dan ne bo mogla na Tinje. Karolina je po prejeti injekciji dobila tako močno reakcijo, da je morala celo v bolnišnico. Ksenija pa se je spremenila v čisto drugo osebo. Najprej je po telefonu o nastalem problemu obvestila nadrejenega in se ponudila, da ona uredi to zadevo. Nadrejenemu je obljubila, da bo poskrbela tudi za otroka, če otrokov oče ne bo prišel po sina. Na centru so namreč imeli prostor, kjer so lahko noč ali dve nudili prenočišče zapuščenim osebam.

	Ura je bila že osem zvečer, Juretovega očeta pa še ni bilo od nikoder. Neža je ostala z njima, tako zelo jo je zanimalo, kdo je otrokov oče. No, pa tudi zaradi Jureta ni mogla vstran, otrok je ni pustil od sebe. Če se je le malo bolj oddaljila, je pričel jokati. Nazadnje je tudi posedela na njegovem ležišču, dokler ni zaspal.

	Potem je Neža Ksenijo prijela za roko in jo povedla v njen delovni prostor, vrata sta pustili na široko odprta. Šepetaje je povedala Kseniji: »Veš, tega fantiča sem nameravala jaz obdržati, ko je njegova mamica umrla, pa za to ni bilo zakonske podlage. Potem se je njegova stara mati odločila, da ga bo ona vzela, čeprav mi je v obraz rekla, da mrtvi hčeri ne bo nikoli odpustila, da ga je sploh rodila. Sploh ni šla na hčerin pogreb, le meni je dovolila, da je bil Jure ob slovesu z mamico. Ko bi ti videla, kako žalostni trenutki so bili to. Seveda mi je mati ukazala, da takoj po pogrebu prinesem Jureta k njej. Socialna služba se je s tem strinjala, zato sem se bila prisiljena umakniti.«

	Ko sta sedli za mizo, je Ksenija prosila: »Kaj, če bi mi še enkrat na hitro pokazala tisti del programa, ki ga še ne obvladam, medtem ko Jure spi? Tako rada bi tekoče obvladala to delo.«

	»Pravilne odločitve sprejemaš, lažje boš opravljala svoje božje poslanstvo, če boš bolje obvladala računalnik. Ampak meni se zdi, da ti pri tem delu še precej manjka.«

	Hudo ji je bilo, ko je opazila, kako je Ksenija močno zardela. Zato je hitro dodala: »Če želiš, lahko nekajkrat po službi prideš k meni domov, do konca meseca bom še namreč stanovala tu v mestu, potem se selim na deželo. Pravzaprav po službi nimam kaj početi.«

	Ker pa je videla, da je Ksenija oklevala in bila v vidni zadregi, je še dodala: »Nič ti ne bom računala.«

	Ksenija jo je pogledala in odkrito priznala: »Veš, pravzaprav bi ti težko plačala, skrbim za mamo in brata, ki še hodi v osnovno šolo.«

	»Torej sva zmenjeni, tudi prespiš lahko pri meni.« Bila je ganjena, ko je opazila, da so se Kseniji v očeh zalesketale solze. »No, pa še nocoj delajva kakšno uro, mogoče pa bova dočakali Juretovega očeta. Zelo rada bi spoznala to grdobo, ki se je tako poigrala z mojo prijateljico.«

	Temeljito sta se poglobili v delo in bili zelo presenečeni, ko sta na računalniku videli, da je ura že dve zjutraj. Obe hkrati sta po prstih odšli do prostora, kjer je spal Jure, in bili osupli, ko sta opazili, da fantič bedi.

	Ko je Jure opazil Nežo, jo je poklical: »Mama!«

	Po obrazu so ji zopet spolzele solze. Čeprav je vedela, da otroka ne sme navezati nase, se ni mogla upreti, da ga ne bi vzela v naročje, saj je proti njej stegoval obe roki. »Mama,« je zopet rekel, ko ga je prižemala k sebi.

	Ksenija je predlagala: »Nahraniva ga in preobleciva, zopet ima mokre hlače. Mogoče bo potem zaspal.«

	»Ja, to narediva, moker resnično ni rad. Pa kaj misliš, Ksenija, se me mar on še dejansko spominja?«

	»Bogsigavedi, mogoče.«

	»Ko bo zaspal, me ne sme več videti, drugače bodo z njim težave.«

	»Tako lep fantič je, da bi ga še jaz imela,« je rekla Ksenija in se dobrikala otroku.

	Neža je celo malo legla zraven Jureta, ki je proti pričakovanju kar hitro zaspal.

	Ob poslavljanju pri vhodnih vratih je k njima pristopil moški, ki ga je Neža na videz poznala.

	Ves zmeden je takoj vprašal: »Kje je sin, ga lahko že nocoj vidim?«

	Ksenija mu je prikimala: »Lahko, lahko, saj sva že mislili, da vas sploh ne bova dočakali.«

	»Zaradi prometne nesreče sem bil kar nekaj ur ujet na avtocesti.«

	Neža si je želela, da bi jo Ksenija povabila nazaj v zgradbo, ker pa tega ni storila, se je na hitro poslovila. Pred odhodom je še pojasnila, da bo zjutraj bolj pozna.

	Vso preostalo noč je prebedela, tako živo je zopet podoživljala trenutek, ko je njena prijateljica kar pred njo enostavno za zmeraj odšla. Spomnila se je, kako srečna je bila Irena, ko se je Jure pričel sam plaziti po tleh, čeprav je imel komaj šest mesecev in pol. Nekaj dni pred Irenino smrtjo sta kar obe večino časa preživeli na tleh z otrokom.

	Ravno je pogledala na stensko uro, ki je kazala šest zjutraj, ko se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Nič se ni uredila, le haljo si je ogrnila, saj je bila prepričana, da je raztresena in vihrava soseda zopet brez kave ali sladkorja. Toda pred vrati je stal Juretov oče.

	»Vas smem vprašati nekaj stvari o Ireni in sinu?« je prosil.

	»Smete,« je takoj prikimala. Spustila ga je v stanovanje in mu pokazala na stol za mizo. »Bom skuhala kavo, zdi se mi, da jo potrebujete.« Potem je v prostoru nastala moreča tišina, ki je trajala, vse dokler na mizo ni postavila kave.

	Ko je tudi sama sedla za mizo, se je zazrla v moškega pred sabo in vprašala: »Vi ste torej Juretov oče?«

	»Da, pred tremi tedni je bilo to uradno potrjeno. No, jaz sem prišel na naslov, kjer je Irena nazadnje stanovala, rad bi vedel, če še obstaja kaj njenega. Tako rad bi si pojasnil določene stvari, pa ne smem niti blizu njene matere.«

	»Tudi meni je dala vedeti, da me ne mara v bližini. Pridite,« ga je povabila. »V tej omari je še kar nekaj Ireninih stvari, nekako se jim še nisem mogla odreči. Toda to bom prisiljena narediti, do konca meseca moram stanovanje popolnoma izprazniti, vselil se bo lastnik, ki ga je kupil.«

	Obrnil je ključ v veliki omari in jo na široko odprl. Predvsem z Ireninimi oblačili je bila natrpana.

	Spustil se je na kolena, previdno odstranil oblačila, ki so bila zložena na dnu omare, potem pa spretno odprl skriti predal in iz njega potegnil zajeten sveženj papirjev.

	Neža je presenečena strmela v ta sveženj papirjev.

	»Kako ste vedeli za ta skriti predal?«

	»Pred leti je bilo to stanovanje last moje žene in seveda tudi mene. Ko sva se na hitrico selila v Nemčijo, sva vso opremo pustila v stanovanju. Pred dvema letoma pa sem potreboval dokumente, ki so ostali v tem predalu. Vi ste bili v tistem času nekaj mesecev odsotni, zato se nisva spoznala. Sva se pa z Ireno zelo zbližala, saj je bila doma iz mojega rojstnega kraja. Kar dober teden sva se strastno ljubila. Toda nekega jutra se je na vratih pojavila moja žena z mojimi starši.

	Žena je na silo želela rešiti najin zelo skrhan zakon. Izsledila me je in pred vsemi naznanila, da je noseča. Imela sva že šestletno hčer, za katero mi je neki večer, ko je malo preveč popila, povedala, da ni moja, da je hčerin oče moj sošolec iz osnovne šole. Čeprav je trezna to potem zanikala, sem dal preveriti svojo in hčerino kri. Niti slučajno nisem jaz oče. Vložil sem tožbo za ločitev, toda žena na to ni pristala. Zaigrala je na struno vernosti, saj je vedela, da sta moja starša dokaj verna, najina poroka je bila tudi cerkvena. Staršema je lagala, da je noseča, zato sta stopila na njeno stran.«

	»In kakšno vlogo je imela Irena pri vsem tem?« je zajedljivo vprašala Neža.

	»To, da se je dober teden brezglavo ljubila z mano, ob prihodu žene in mojih staršev pa bila popolnoma šokirana in zelo prizadeta. Kot da ta šok ne bi bil dovolj, so se moji starši oglasili pri njenih doma. Irenin oče, ki je bil sicer resno bolan, je dober mesec po tem dogodku umrl. Mati je za njegovo smrt krivila Ireno. Prepovedala ji je, da bi še kdaj prišla pred njene oči.«

	»Moj bog, prav nič od tega mi ni zaupala, ker sem bila v tistem času odsotna, potem pa šokirana, ko sem ugotovila, da je noseča. Nisem imela pojma, kdo naj bi bil otrokov oče. In kako veste, da je Jure vaš sin?«

	»Vedela je, da je bolna, saj je že med nosečnostjo dobila jasno diagnozo svoje bolezni. Zato me je, ko je bil sin star nekaj čez šest mesecev, poiskala v Nemčiji in mi povedala za Jureta.« Čisto tiho je dodal: »To je bilo dejansko en teden pred njeno smrtjo. Obljubila mi je, da bo določene dokumente spravila v skriti predal svoje omare.«

	»Torej je tista dva dneva pohajkovala po Nemčiji?«

	»Obljubil sem ji, da v kratkem pridem v Slovenijo, da bova opravila teste in zabeležila očetovstvo. Nekako je nisem jemal resno, žena me je zelo prizadela in ravno v tistem času sva imela zelo burno ločitev. Ko sem se pred dvema mesecema pojavil na vratih tega stanovanja, so mi sosedje povedali, da je Irena preminila. Porušil se mi je ves svet. Še huje je bilo, ko sem obiskal sina in njeno mater. Odslovila me je kot najslabšega človeka. Še isti dan sem vložil tožbo za priznanje otroka. Rezultat tega truda sem dobil uradno potrjen pred petimi dnevi. Včeraj pa so me iz socialne službe klicali, da moram v najkrajšem možnem času prevzeti sina, sicer ga bodo namestili v rejniško družino.«

	»In kaj nameravate v bodoče?«

	»Sina bom prevzel danes ob desetih, prej mora še sodišče potrditi sorodstvene vezi. Izkoristil bom priložnost in ta čas pregledal Irenine papirje.«

	»Potem pa se le potrudite, jaz moram žal v službo. Pustila vam bom Irenin ključ, iz stanovanja vzemite, če kaj želite. Oblačila in ostale stvari bi potem jaz poklonila nekomu, ki to potrebuje.«

	»Se popolnoma strinjam z vami, njena mati ne bo hotela imeti ničesar.«

	»Vem, strašno ji je zamerila, da je rodila nezakonskega otroka.« Ko je zapuščala stanovanje, je bila tako zmedena in hkrati prizadeta, da ji prijateljica ni ničesar zaupala.

	Pred izhodom iz bloka je sedla na zadnjo stopnico in na ves glas zajokala. Sploh je ni motilo, da so sosedje s sočutnimi pogledi hodili mimo nje. Kar precej časa je potrebovala, da se je pomirila.

	Na delovnem mestu je potem prosila Ksenijo, naj poskrbi, da se ne bo ponovno srečala z malim Juretom. Ko pa je nameravala pričeti z delom, je ugotovila, da doma zaradi šoka sploh ni vzela telefona. Telefon bi namreč nujno potrebovala pri delu, zato se je zopet obrnila na Ksenijo in jo prosila, naj ji prinese telefon. Seveda je bila prisiljena, da ji na kratko pove, da bo tam srečala Juretovega očeta. Hkrati jo je prosila, naj mu pove, da ga ne želi nikoli več videti.

	Potem je poklicala sodelavca, ki je enako delo opravljal v Slovenskih Konjicah, in ga prosila, da za nekaj dni zamenjata lokacijo dela. Bil je celo vesel tega, saj bo delal bližje domu.

	Ko se je Ksenija vrnila, ji je Neža povedala za svojo odločitev, hkrati pa pojasnila, da njun dogovor o dodatnem uvajanju še vedno drži, le prestavili ga bosta za nekaj časa, da se Juretov oče umakne iz mesta. Prosila jo je, naj preveri, če je Irenin ključ pri hišniku.

	Kar teden dni se je Herman trudil, da bi še videl Nežo, ki se mu je spretno izmikala, nazadnje pa je z malim Juretom odpotoval v Nemčijo.

	Med tem časom sta Neža in sodelavec Igor zaključila s poučevanjem v Slovenski Bistrici in Slovenskih Konjicah.

	Neža je držala obljubo in Kseniji pomagala pri boljšem sporazumevanju z računalnikom. Med delom sta se zelo zbližali. Ker pa se je dan Nežine selitve naglo bližal, je Ksenijo vprašala: »Kaj misliš, kaj naj naredim z Ireninimi stvarmi? Ti hodiš po terenu, verjetno poznaš koga, ki bi mu te stvari prišle prav. Pridi in poglej, kaj vse bi še morala vstran spraviti.« Odpeljala jo je v sobo, kjer je spala Irena s sinkom. Veliko stvari je bilo še od malčka. Irenina mati je prav vse odklonila, ničesar drugega ni vzela kot Jureta, prav nobenega oblačila, niti postelje ni želela. Ko je Neža predlagala materi, naj vsaj voziček vzame, jo je prav grobo utišala.

	»Neža, pa lahko z vsem tem ti razpolagaš?« je previdno vprašala Ksenija.

	»Da, njena mati se je temu odrekla, Juretov oče pa se je strinjal s tem, da dam stvari nekomu, ki bi jih potreboval.«

	»Če ne boš nikomur povedala, bi precej tega kar jaz imela.«

	»Ja, seveda, tega ne bo izvedel nihče. Veš, prav vse moram izprazniti, tudi pohištvo moram odstraniti, jaz bom imela že svojih stvari preveč za novo stanovanje.«

	Ksenija je enostavno pristopila k Neži in jo objela. »Kristus božji, tako zelo bi ti bila hvaležna za prav vse.«

	»Takole se zmeniva, jaz moram pred selitvijo še za dva ali tri dni v Portorož, ti pa medtem popolnoma izprazni Irenino sobo. Za odvoz pohištva ti bom jaz krila stroške.«

	»Saj ne morem verjeti, da se mi je to zgodilo. Če samo pomislim, kako srečna bo moja sestra. Tretjega otroka pričakuje, pa je že dve leti brez službe.«

	Neža se je nasmehnila: »No, vsaj z možem se imata rada, da sta ustvarila še tretjega otroka.«

	»To se jima je sicer ponesrečilo, toda za prekinitev nosečnosti se nista mogla odločiti, pravita, da bosta pač krompir in zelje jedla.«

	»Potem sta se pravilno odločila, to je namreč moja najljubša hrana,« je v šali dodala Neža in pred Ksenijo položila petdeset evrov.

	»Saj tega ne morem sprejeti, čeprav bom prevoz kar težko plačala.«

	»Potem pa nič ne oklevaj in spravi denar, mi boš pa dan ali dva malo pri selitvi pomagala.«

	»Tudi brez tega ti bom z veseljem pomagala.«

	»Vzemi, in niti besedice več o tem,« se je Neža namerno malo hudovala.

	Ko se je čez tri dni Neža vrnila, je bila zelo presenečena. Irenina soba je bila popolnoma prazna, lepo pobeljena in popolnoma čista. Beljenje je opravil mož Ksenijine sestre, ki je bil pleskar. Ksenijo je našla pri pakiranju zimskih oblačil. Snela je tudi zavese, v kartonske škatle pa spakirala posodo in posteljnino.

	»Si imela te tri dni dopust, da si toliko naredila?« se je pošalila Neža.

	»Ne, le malo sem se potrudila, da ti delček dobrote vrnem.«

	»Ksenija, če imaš čas, pojdi z mano v moj novi dom, te bom potem domov zapeljala.«

	»Seveda imam čas, nameravala sem prespati pri Karolini, pa bi raje šla domov. Mama in brat sta gotovo v skrbeh zame, ker me ni bilo že dva dni domov.«

	Nežo je zanimalo: »Je sedaj s Karolino vse v redu?«

	»Da, sedaj je že dobro.«

	»Ksenija, kje si sploh doma?«

	»Na Tinju,« je pojasnila, potem pa takoj vprašala: »Kam pa se ti seliš?«

	Neža se je na ves glas zasmejala: »Na Tinje se selim.«

	»Ne boš rekla, da v tisto zadnjo hišo nad cerkvijo?«

	»Saj drugega menda ni nič prostega. Za pet let sem sklenila najemno pogodbo, lahko pa med tem časom hiško tudi odkupim. Za pet let sta si lastnika izgovorila eno sobico, če bi se jima stožilo po tem kraju. Oba namreč muči zdravje. Ne moreta več bivati na dveh koncih, saj še hišo v mestu komaj vzdržujeta. Pri zadnjem zdravniškem pregledu za vozniško pa gospod ni dobil podaljšanja. Kot menda veš, pa avtobus na Tinje ne vozi pogosto.«

	Ksenija se je prisrčno nasmejala: »Skoraj ne morem verjeti. Neža, daj, časti eno pošteno kavo, potem pa se odpraviva na to najino Tinje.«

	»Da, tako bova naredili. Vse, kar si mi že spakirala, bova pa stlačili v avto in greva.«

	Neža je pristavila vodo za kavo, Ksenija pa je poklicala mamo in ji povedala, da z njo pride dekle, ki ji je dala vse tiste stvari. Nazadnje je mami potožila, da je hudo lačna.

	Ko sta se peljali proti Tinju, je Neža vprašala: »Najprej tebe zapeljem domov?«

	»Seveda, mama že prav gotovo pripravlja pojedino za naju. Ko se najeva, ti grem pomagat.«

	V novem domu sta jo čakala lastnika. Prav vesela je bila tega, da bodo lahko dorekli določene malenkosti. Problem je nastal predvsem zaradi pohištva. Neža je namreč imela novo kuhinjsko opremo, pa tudi spalnica je bila nova, zato je želela, da to pripelje v novi dom. Lastnikoma je predlagala, da njuno pohištvo spravijo na podstrešje, ker ga ona ne namerava uporabljati.

	Toda lastnik je odločno rekel, da mora vsa njuna krama, ki ne bo šla v njuno izgovorjeno sobo, na odpad.

	Ksenija se je ob strani plaho oglasila: »Če nam ugodno prodate štedilnik in hladilnik, bi mi to vzeli.«

	Lastnik se je nasmejal: »Ksenija, to je torej urejeno, samo odpeljite si.« Potem se je prijel za brado, pogledal ženo in rekel: »Veš kaj, dekle, pokliči mamo, naj pride gor, pa preglejta, če bi še kaj drugega imeli. Vem, da tvoja plača ne zadošča za vse. Kar bo ostalo, pa bom dal na odpad.«

	Tako je Ksenija na novo prav lepo uredila svoj dom, nekaj kosov pohištva pa je odpeljala še njena sestra.

	Neža je bila presenečena, ker lastnika njenega novega doma sploh nista vzela nobenega denarja od Ksenije, le njeni mami sta rekla, da jima mora še naprej zagotavljati doma pečen kruh in še kaj drugega, skratka, da ostane tako, kot je bilo do sedaj. Lastnika sta namreč vse, kar se je dalo, kupila pri Ksenijini družini. Lepo ji je bilo pri srcu, ko je videla Irenine športne copate na nogah Ksenijinega brata.

	V treh dneh je potem Neža preselila prav vse svoje premoženje. Pridno so ji pomagali sosedje, zaradi česar je bila zelo srečna, da se je odločila za ta kraj. Novi dom je resnično zelo hitro vzljubila. Ob večerih, ko je imela čas, se je prav rada odzvala, če jo je kdo prosil za pomoč pri računalniku. Najpogosteje jo je za pomoč prosila ostarela soseda, ki je živela sama. Ampak Neža je hitro spoznala, da potrebuje predvsem njeno družbo. Prav zaradi nje je večkrat, ko se je vračala iz službe, spotoma vzela zraven tudi lastnika svojega doma. Ti trije starostniki so resnično uživali v druženju. Ženski sta Neži pridno pomagali z raznimi nasveti in tudi pri delu na vrtu, lastnik Anton pa pri sadnem drevju in grmovnicah. Pri vsakem najmanjšem delu je hotela biti zraven, češ da se mora prav vsega naučiti.

	Na obisk je zelo rada prihajala tudi Ksenija z mamo in bratom. V maminem predpasniku se je vedno našla kakšna dobrota. Včasih je bil to kozarec skute, včasih nekaj domačih jajc, tu in tam pa tudi kakšna doma prekajena klobasa, ki je Neži še posebej teknila. Ksenijin brat Boris se je zelo zanimal za računalništvo, zato ga je Ksenija pogosto okregala, da naslednjič ne bo šel zraven, češ da se sploh ne morejo pogovarjati o ničemer drugem kot o računalništvu, ki pa ga Ksenija žal ni marala.

	Ko je pri nekem večernem obisku Ksenija zopet oštevala brata, da je pošteno nadležen, je Neža kar pred vsemi poklicala svojega sodelavca in ga prosila za kakšen star, vendar še uporaben računalnik. Potem se je obrnila k fantu in predlagala: »Boris, kot si slišal, bom že jutri zate pripeljala rabljen računalnik. Dokler ga ne boš popolnoma obvladal, boš prihajal k meni v času, ko delam za službo. Vsako polno uro me boš lahko zmotil pri delu in vprašal, česar ne boš vedel. Na tak način bom vsaj vstala in se malo razgibala. Veš, imam to grdo navado, da pozabim na čas in vse okrog sebe, ko se poglobim v delo. Velikokrat se tako zasedim, da skoraj ne morem več vstati. Mislim, da bova imela na tak način oba korist. Ti si boš potešil radovednost in rešil kakšen problem, moje telo pa ti bo za uslugo zelo hvaležno.«

	Boris je ves srečen skočil pokonci in mami in sestri rekel: »Kar ostanita še, bom jaz dokončal delo v hlevu.« Mamo je stisnil v objem, sestro pa cmoknil na lice. Potem je postal pred Nežo in rekel: »Saj mi boste povedali, kadar boste delali za računalnikom, z veseljem bom takrat prišel.« Potem je enostavno stekel iz prostora.

	Boris je imel dvanajst let, za svojo starost je bil zelo resen fant. Pridno je pomagal sestri in mami pri delu. Nikoli ni ničesar zahteval in prosil, zavedal se je, da mama nima od kod vzeti. Vedno pa se je lahko zanesel na sestro Ksenijo, ona mu je kupila, kar je nujno potreboval. Ksenija je zaskrbljeno rekla: »Neža, če te bo preveč motil pri delu, mu to kar povej.«

	»Brez skrbi, tega mu ne nameravam dovoliti, bom pa iz njega ustvarila pravega računalniškega genija, da bo lahko pri delu še svoji štorasti sestri pomagal.«

	Vse tri so se iz srca nasmejale. Po popitem čaju so klepet nadaljevale ob ogledu skrbno urejenega vrta in okolice.

	Mati je pripomnila: »Verjetno sta Verleja zadovoljna, da tako lepo skrbiš za vse skupaj.«

	»Da, tudi jaz mislim, da sem dobra najemnica, vedno pogosteje pa razmišljam, da bi to hiško kupila. Mislim, da mi glede službe in zaslužka ni treba skrbeti, lahko bi si privoščila tudi večji kredit.«

	»Verjamem, da bi bilo to dobro. Gospa je nekaj bolna, gospod pa je velik kandidat za infarkt, dva je že imel. Njegov sin pa je baje pravi ženskar,« je pojasnila Ksenija.

	»To je pa zelo zanimivo. Že lep čas sem tukaj, pa mi ni nobeden od lastnikov omenil, da imata sina, pa smo dejansko zelo veliko skupaj.«

	»Tudi soseda Mimika ti tega ni omenila?« je bila Ksenija resnično presenečena.

	»Ne, tudi ona mi ni ničesar omenila. Je mar kaj narobe s sinom, da ga imajo za skrivnost?«

	»Mislim, da ne, je pač naletel na napačno žensko, ki ga je gmotno oskubila. Še dobro, da je staršema ostalo nekaj. Dejansko pa ga jaz sploh ne poznam. Pravzaprav sta Verleja to hiško zgradila pred petimi ali šestimi leti.«

	»Zelo zanimivo. No, upam, da bom kaj izvedela te dni, ko gremo skupaj v Čateške toplice. Gospod Verle je najel brunarico. Jaz sicer ves teden delam v Brežicah, ampak namesto vožnje domov si bom lahko šla ritko namakat v bazen. Ne vem, zakaj, toda veselim se, da bomo nekaj časa preživeli skupaj, nekako blizu sta mi postala. Posebej soseda Mimika, ki tudi gre zraven.«





	Bilo je tretji dan bivanja v Čateških toplicah, ko se je Neža malo prej odpravila iz službe. Niso je še pričakovali, zato je imela priliko, da je pri odprtem oknu brunarice, kjer so bivali, ujela nenavaden pogovor z moškim, čigar glas se ji je zdel poznan.

	Slišala je zajedljiv glas gospoda Verleta: »No, Herman, moram se ti opravičiti. Tega, da mi boš vsaj delno vrnil denar, nisem nikoli pričakoval.«

	»Oče, obljubil sem, da ti bom vrnil do zadnjega ficka.«

	»Lepo, če boš le držal besedo.«

	Sin je nesramno vprašal: »Oče, mama, samo nekaj mi razložita. Kaj bosta s tem denarjem? Si bosta mogoče dala izdelati kakšen pripomoček, da ga bosta lahko vzela zraven, ko bosta zapustila ta svet? Vajina starša sta vse zapustila otrokom. Tudi jaz nameravam vse zapustiti sinu.«

	»Sinu? Ne boš rekel, da sta se s Terezo pobotala in ti je rodila tistega sina, ki ga nisi nameraval priznati, tako kot nisi hotel priznati Vidike? Samo zato, da si naju prikrajšal za tako čudovito vnukinjo,« je vzrojil oče Anton.

	»Oče, bo dovolj, če ti povem, da je Tereza že poročena s pravim očetom naše Vidike? Pa nobenega otroka ni nosila v času najine ločitve, zato naj se vama ne smili več. Je pa zdaj res noseča, menda kakšnih pet ali šest mesecev, in to z Vidinim očetom.«

	»Se delaš norca iz naju, misliš, da ti bova verjela?« je bila mati pošteno huda.

	»No, da se ne bomo zopet sporekli, bom raje šel. Za kakšno uro ali dve bom šel v plavalni bazen, potem pa se moram vrniti, stara mati mojega Jureta še ni povsem zdrava.«

	»Se norčuješ iz naju?« je zopet vzrojil oče.

	»Ne, oče. Sicer pa, zakaj vama sploh kaj govorim, vidva imata vedno prav. Prosil bi pa vaju, da mi podpišeta, da sem vama vrnil del dolga. Ostanek dobita čez nekaj mesecev, ko bom prodal, kar mi je pač pustila vajina Tereza.«

	»Bi nama mogoče lahko dal njen naslov?« je prosila mati. »Tako rada bi videla Vidiko.«

	»Seveda, mama, Tereza še vedno hoče več mojega denarja. Lahko ji vidva kaj podarita, še vedno me vlači po sodišču.«

	»Dovolj je, Herman, daj sem tisti papir, katerega morava podpisati,« je bevsknil oče.

	»No, zdrava mi bodita,« je Neža slišala še sinov glas. Potem je skoraj pritekel iz brunarice in takoj sedel v avto.

	Neža je jasno videla, da so mu po licih polzele solze. Dobro se ji je zdelo, da je sploh ni opazil. Nad slišanim je bila zelo presenečena in zmedena. V trenutku se je odločila, da gre tudi sama za nekaj časa v bazen. Ob prihodu v brunarico se je naredila, kot da ni ničesar slišala, in takoj pričela brskati po kovčku za kopalkami. Vsem skupaj je povedala, da gre v bazen.

	Gospa Verle je otožno rekla: »Z Mimiko pa bova pripravili en dober obrok.«

	»Prav, pa bomo zvečer po našem skupnem kopanju malo poklepetali.«

	Na vso moč je pohitela proti bazenu in močno upala, da bo srečala Hermana. Dojela je namreč, da je Juretov oče edini sin zakoncev Verle. Želela je predvsem slišati, kaj se dogaja z malim Juretom. Oddahnila si je, ko je v bližini vhoda zagledala parkiran Hermanov avtomobil. Pohitela je s preoblačenjem, potem pa sedla na prazen stol ob bazenu, da ga je lahko opazovala. Plaval je zelo zagnano, ni pa mogla ugotoviti, če to počne zaradi žalosti ali besa.

	Na hitro se je odločila, da mu bo namenoma prečkala pot in ga malo ustavila. Na vso moč je zaplavala, ko se je vračal z drugega dela bazena in povzročila, da sta nekako trčila. V navidezni zadregi se je pričela opravičevati, potem pa prst uperila v njegove prsi in vprašala: »Mar niste vi oče mojega sina Jureta?«

	Tako čudno jo je pogledal, kot bi hotel reči: 'Ženska, je s tabo vse v redu?' Prav počasi je spravil iz sebe: »Res sem oče malemu Juretu, ampak njegova mama pa vsekakor niste vi.«

	»Nisem biološka mama, toda mali Jure me je pri svojih dobrih desetih ali enajstih mesecih klical mama.«

	»Desetih mesecih, to pa težko verjamem. Pri tej starosti prav gotovo nikogar ni klical mama.« Potem je utihnil in vprašal: »Razen če ste skrivnostna oseba s socialne službe, ko sem prevzemal sina. Tisti dan je res neprestano klical 'mama'. Socialna delavka mi je pojasnila, da je bila do mojega prihoda navzoča prijateljica Juretove mame, torej ste Irenina sostanovalka. Saj mi ne zamerite, da vas nisem takoj spoznal, ob zadnjem srečanju v Ireninem stanovanju sem bil resnično zmeden.«

	»Da, tisti večer sem bila na sedežu socialnega skrbstva ob Juretu. Revež je ostal brez mamice, v tako kratkem času pa skoraj izgubil še babico. Bila sem zelo presenečena, ko sem ga videla. On pa je enostavno stegnil roke proti meni in mi rekel mama.«

	»Torej ste bili resnično Irenina sostanovalka. Se mi je zdelo, da vas nekako poznam, po tistem najinem kratkem stiku v vašem stanovanju sem vas kar nekaj časa iskal, pa vas nisem mogel več izslediti. Ko pa mi je socialna delavka Ksenija povedala, da me ne želite več videti, sem vas nehal iskati.«

	»Namerno sem se vam umaknila, nisem želela dodatno vznemirjati Jureta. Mogoče ne veste, ampak po Irenini smrti sem hotela fantiča obdržati, pa za to nisem imela pravice. Še dobro, da ga je Irenina mati tako vzljubila.«

	»Da, zares sem hvaležen bogu, da obstaja, čeprav me je na začetku hotela enostavno pokončati.«

	»Tudi jaz sem vas nameravala pokončati, za prijateljičino smrt sem namreč krivila predvsem vas.«

	»Še vedno hranim njene zdravniške izvide. Irena je bila bolna, ni pa računala na tako nenaden odhod. Lahko si ogledate izvide, še vedno jih hranim,« je v zadregi pojasnil.

	»Kje je zdaj mali Jure?«

	»Pri babici. Nekaj časa je bil z mano v Nemčiji, pa se mi finančno ni izšlo. Zelo velik del mojega zaslužka je šel za njegovo varstvo.«

	»Ampak saj babica ni zdrava.«

	»Dokler se za stalno ne vrnem, bo z njima babičina mlajša sestra Lenka. Zelo sposobna ženska je, zaposlitev ji bo prišla prav, ravno tako nastanitev. Ker je izgubila službo, jo je mož enostavno odslovil.«

	»Upam, da ima rada Jureta?«

	»Brez skrbi, Jure je njen bog, svojih otrok namreč nima. Tako mati Štefka kot njena sestra Lenka pa želita, da se jim čim prej pridružim.«

	»Pa se jim boste?«

	»Seveda, nekaj še moram v Nemčiji dokončati, drugače bi se bil prisiljen vrniti brez vsega. Da sem izplačal bivšo ženo, sem se bil prisiljen celo zadolžiti.«

	»In to pri lastnih starših.«

	»Kako pa to veste?« je bil zelo presenečen.

	»Prej, pri brunarici, sem slišala vaš pogovor s starši.«

	»Pa menda ja nismo bili tako glasni?«

	»Ne, niste bili glasni, toda jaz sem prisluškovala čisto blizu odprtega okna.«

	Herman je na veliko skomignil z rameni, kot da ne ve, kaj naj vse to pomeni.

	»Da me boste razumeli, vam moram povedati, da trenutno jaz bivam z njima v tisti brunarici.«

	»Res? Kako to, od kod ju poznate?«

	»Živim pri njima.«

	»Zanimivo.«

	»Brezhiben domek. Če ga bosta prodala, ga nameravam odkupiti, zelo mi je všeč.«

	»A ga nameravata prodati?«

	»Nista zdrava, očetu pa niso več podaljšali vozniškega dovoljenja.« V tem hipu je dojela, da Herman misli na njihovo hišo v mestu, in ne vikenda na Tinju.

	»Torej ste ju sem vi pripeljali?«

	»Da, vaš oče je takoj rezerviral brunarico, ko sem omenila, da bo moje delo nekaj časa potekalo v Brežicah. Jaz pa sem se strinjala, da se mi ne bo treba vsak dan voziti na Pohorje, pa še razgibam se lahko v vodi.«

	»Jima boste povedali, da sva govorila?«

	»Če dovolite, bi jima zvečer povedala nekaj več o moškem, ki ima majhnega sina Jureta.« Potem ga je nezavedno prijela za roko in hitro vprašala: »Povejte mi, kako velik je Jure, že hodi, že kaj več govori?«

	Herman se je zasmejal: »Nameraval sem že nehati plavati, toda tega srečanja ne smem prekiniti, tako zelo sem vas še želel srečati. Toliko vsega bi še rad izvedel o sinovi mami. No, pa naj vam najprej odgovorim na vaše prvo vprašanje; staršema lahko mirno poveste o najinem srečanju. Mali Jure pa že pošteno teče, ne samo hodi, in tudi govori zelo veliko.«

	»Srečna sem, da je vse v redu z njim.«

	»Vesel bom, če ga boste obiskali, saj menda veste, kje živi Irenina mati.«

	»Seveda vem, upam samo, da me ne bo zopet grobo odslovila.«

	»Ne bo, jo bom prosil, naj tega srečanja ne prepreči.«

	»Prav gotovo ga bom obiskala, ko bom končala delo tu v Brežicah.«

	»Da ne boste v zadregi, kaj mu kupiti za darilo, moram povedati, da se najbolj razveseli čokoladnega jajčka z igračo. Igrače se polasti on, čokolado pa pospravita mati in teta.«

	»Hvala za nasvet.« Potem se je zavedela, da ga še vedno drži za roko. Pošteno je zardela in previdno umaknila roko.

	Tudi on je bil v zadregi, zato jo je na hitro povabil: »Kaj, če bi šla na pijačo, pa še tam malo poklepetala?«

	»Se strinjam, ampak prej bi rada še vsaj dvakrat preplavala bazen.«

	»Se vam bom pridružil, ravno toliko mi manjka, da izpolnim zadano nalogo.«

	Ko sta prišla na mesto, od koder sta krenila, sta bila oba v nekakšni zadregi. Zato je Neža predlagala: »Še enkrat ali dvakrat za najinega Jureta.«

	»Pa dajva še za najinega Jureta.« Lahkotno in počasi sta bazen preplavala kar trikrat, zraven pa prijetno klepetala kot stara znanca. Pri izstopu ji je dal prednost, da se je prva povzpela iz bazena.

	Neža je vedela, da jo opazuje, zato je pohitela in sedla na najbližji prosti stol. Takoj na sosednjem stolu je imel Herman svojo prtljago. Nekako se je vznemirila, s kakšno hitrostjo je segel po brisači in si jo ovil okrog pasu, njen pogled je namreč že zaznal njegovo erekcijo. S stola je na hitro umaknil torbo in takoj sedel.

	Takrat mu je zazvonil telefon. V opravičilo ji je pojasnil: »Mama Štefka me kliče, in to že tretjič. Saj mi ne zamerite?«

	»Seveda ne. Če je ob vašem sinku, mora biti prva, ki ji daste prednost.«

	»Pridem, seveda pridem,« je glasno rekel v telefon in ga pospravil v žep. Toda takoj ga je zopet vzel v roke in prosil: »Dovolite, da vas fotografiram. Fotografijo bi pred odhodom pokazal sinku, materi in teti.«

	»Lahko, seveda lahko. Samo malo počakajte, da se uredim, tako da me bo mogoče Jure prepoznal.« Z glave si je potegnila plavalno kapo in si uredila lase, ki jih je imela tudi ta dan spletene v kito, nase pa potegnila spodobno majčko in rekla: »Tako, model je pripravljen.«

	Ne enega, kar tri posnetke je naredil, potem pa se opravičil: »Ne zamerite mi, moram na pot. Pred odhodom se nisem nameraval več oglasiti svojim, pa moram to vsekakor narediti. Ob devetih imam že let iz Maribora, pa še avto moram prej vrniti.«

	»No, previdno vozite, da ne bo kaj narobe.«

	Po njegovem odhodu se je vrnila v bazen in plavala, dokler ni v rokah začutila ostrih bolečin. Potem se je vsa zmedena vrnila v brunarico. Že na vratih se je naredila vedro in glasno rekla: »Upam, da ta vonj prihaja iz naše kuhinje.« Vsi trije starostniki so že sedeli za mizo, ko je vstopila.

	»Dolgo si hodila,« ji je očitala soseda Mimika, »ravno smo nameravali pričeti brez tebe.«

	»Uh, tako sem lačna, še bolj pa žejna. Znanec Herman me je sicer povabil na pijačo, vendar je moral nujno na pot, babica njegovega sinka ga je po telefonu prosila, naj se še enkrat oglasi, preden gre na letalo za Hamburg.«

	»Neža, hočeš reči, da poznaš našega Hermana?« je previdno vprašal lastnik njenega novega doma.

	Kar nekaj časa je minilo, preden je počasi odgovorila: »Ja, poznam ga, je namreč ati malega fantka Jureta, ki sem ga nameravala jaz posvojiti, pa se ni izšlo, ker ga je po smrti njegove mamice vzela stara mati. No, sedaj je Juretov uradni skrbnik in seveda ati vaš Herman.«

	»In ti nama to poveš šele po tolikem času?« Mati Jelka je vsa besna vstala.

	Tudi Neža je vstala in ji ostro odgovorila: »Dokler nisem danes po prihodu iz službe slišala vašega pogovora s Hermanom, sploh nisem imela pojma, da imata vidva sina.« Mirno je odložila pribor in odšla v svoj prostor. Čez čas se je vrnila in oznanila, da gre na sprehod in na pijačo.

	»Neža, tudi jaz bi šla na sprehod in pijačo,« je prosila Mimika.

	»Seveda lahko, le hitro se oblecite, zunaj vas počakam.« Med čakanjem na sosedo je kar nekajkrat tekla okrog brunarice. »Kaj vas muči, soseda, da ste se mi pridružili?«

	»Je mar res vse, kar si povedala pri mizi?«

	»Res, gospa Mimika, zakaj bi o tem lagala. Prav šokirana sem bila, ko sem izvedela, da imata Verleja sina, ki sta se mu odrekla.«

	»Nista se mu odrekla, le preboleti ne moreta, da se je ločil, da nimata več ljubljene snahe in vnukinje. Ne vem, če bosta sploh kdaj to prebolela. Zraven tega se je tam pred dvema letoma zapletel z zelo nespodobno žensko.«

	»Oh, gospa Mimika, jaz sem vsekakor na Hermanovi strani. On se je bil prisiljen ločiti, čeprav je njegova žena še vedno vztrajala, da se pomirita, vedela je, da imajo Hermanovi več pod palcem kot oče njene hčere.«

	»Neža, pa je vse to dejansko res?«

	»Prav vse dokaze ima Herman, tudi o tem, da je mali Jure njegov pravi sinek.«

	»Je Jure sinek tiste nespodobne ženske izpred dveh let?«

	»Gospa Mimika, sedaj pa takoj nehajte. Juretova mamica je bila zelo spodobna ženska, mislim, da je bil Herman njen prvi moški.«

	»Pa kako se mu je lahko predala? Verjetno ji ni povedal, da je poročen.«

	»Mimika, da boste razumeli, vam moram malo več povedati. Herman in njegova žena sta pred odhodom v Nemčijo stanovala v istem stanovanju, kot sva kasneje stanovali s prijateljico Ireno. Velik del pohištva sva z Ireno odkupili od njiju. Ob izselitvi je Herman pozabil v skritem predalu omare neke dokumente. Ko jih je prišel iskat, se je med Ireno in Hermanom zanetila iskra ljubezni, bila sta namreč doma iz istega kraja. Tako brezbrižna je bila Irena, saj je vedela, da se ji bo sčasoma Herman pridružil in prevzel svoje mesto ob njej. Toda vmešala sta se njegova starša, ki njune zveze nista odobravala. Na žalost je Irena umrla, preden je Hermanu uspelo vse urediti.«

	Zazrla se je v sosedo, ki je imela solzne oči, jo prijela pod roko in jo usmerila v bližnjo gostilno.

	»Gospa Mimika, jaz sem nujno potrebna pijače.«

	»Tudi jaz sem je potrebna, danes si bom privoščila celo kozarec rdečega vina.«

	Neža je zamišljeno dodala: »Tudi jaz si bom privoščila enega.«

	V gostilni sta se spravili v oddaljen kot in nadaljevali s klepetom. Vse ji je Neža povedala, kar je izvedela od Hermana. Nazadnje ji je na telefonu pokazala slike malega Jureta. Zadnjo sliko ji je dan prej poslala socialna delavka Ksenija. Ravno na tej zadnji sliki se je lepo videla podobnost med Juretom in Hermanom.

	Mimika je takoj prosila: »Neža, dovoli mi, da si vsaj to zadnjo sliko prenesem na svoj telefon.«

	»Kar vse si prenesite, potem jih pa v moji odsotnosti pokažite Juretovi babici in dedku.«

	Zjutraj, ko je odhajala v službo, so bili že vsi trije starostniki za mizo v kuhinji. Postregla si je z mlekom in žemljo, potem pa mirno pojasnila: »Danes bom potegnila precej v noč, tako da ni treba skrbeti za mojo prehrano.«

	»Prav, Neža, sicer pa Anton in Jelka danes odhajata,« je pojasnila soseda Mimika, »jaz bi pa še rada ostala tu, si bova delili stroške.«

	Neža je vedro odgovorila: »Lepo, bova po mojem prihodu hodili na plavanje in sprehode, tu lahko ostaneva še najmanj štiri tedne. Po telefonu so mi iz podjetja zagotovili, da mi bodo krili stroške bivanja, torej imava nastanitev brezplačno, hrano pa si bova že zagotovili, saj morava tudi doma jesti.«

	Potem se je obrnila k Antonu in Jelki in pojasnila: »Dopoldne vaju ne morem zapeljati, imam namreč več skupin po deset slušateljev, popoldne pa si bom priborila toliko časa, da vaju bom zapeljala domov.«

	»Ni potrebno, bova šla s taksijem,« je komaj vljudno pojasnila Jelka.

	»Prav, potem pa prijetno vožnjo. Joj, pa še nekaj, na recepciji povejta, da z Mimiko nadaljujeva bivanje.« Nato je na hitro vzela torbo in odvihrala, bala se je, da bo pričela jokati. Resnično hudo ji je bilo, da je prišlo do spora med njimi.

	Toda Verleta ta dan nista zapustila zdravilišča. Mimika jima je povedala, kar je izvedela od Neže, nazadnje pa prav nesramno dvignila glas: »Bedaka stara, samo te fotografije si še poglejta, potem pa ni treba tudi z mano imeti nobenega opravka več. Očitno sta obsedena s sinovo vlačugo.« Pred njiju je grobo položila telefon z Juretovimi fotografijami, vzela torbo in glasno pojasnila: »K bazenu grem, ključ mi pustita v recepciji.«

	Ko se je ob enih vračala, jo je pred recepcijo čakal Anton. »Sem že nameraval vprašati, če se ti je kaj pripetilo, že dobro uro te čakava s kosilom.«

	»Na ležalniku sem po plavanju enostavno zaspala, saj ponoči nisem mogla spati. Sploh ne morem verjeti, da imam tako neumna prijatelja.«

	Po kosilu je morala Mimika prav vse, kar je izvedela od Neže, še enkrat povedati. Verleta sta končno dojela, da bi lahko bila zgodba o malem Juretu resnična, fantič na fotografijah je bil zelo podoben njunemu Hermanu. Anton je ves blažen strmel in si ogledoval predvsem zadnjo sliko. Kot da se pogovarja sam s sabo, je rekel: »Torej imam jaz dejansko vnuka?«

	»Anton, si končno le dojel?« je zajedljivo rekla Mimika. »Žal pa do njega ne boš mogel, saj sta si to pravico zapravila že pred njegovim rojstvom. Neža mi je povedala, da sta zelo grdo ravnala z Juretovo mamico. Pa to vama še ni bilo dovolj, znesla sta se tudi nad njenimi starši in jih popolnoma odtujila od Irene.«

	»Torej je bila Nežina sostanovalka, ki je umrla, Juretova mati?«

	»Da, ne samo Hermanu, tudi Neži je Irenina mama tako zelo zamerila, da ni smela več v Juretovo bližino. Še dobro, da je zbolela, da je bila prisiljena sprejeti Hermana. Na podlagi testov, ki jih je opravil, je dojel, da je dejansko on oče temu fantiču.«

	»Herman se mi dejansko samo še smili,« je žalostno in odsotno pripomnil Anton ter se namenil k počitku.

	Mimika je zaskrbljeno pogledala Jelko in ji tiho prišepnila: »Pojdi za njim in ga opazuj, da ne bo kaj narobe.«

	»Oh, Mimika, jaz pa še vedno ne morem verjeti, da Vidika ni moja vnukinja.«

	»Križ božji, Jelka, to je Herman dokazal,« je Mimika še grobo rekla, potem pa prijateljico potisnila proti prostoru, kamor je šel počivat Anton.





	Neža se je zvečer vrnila komaj po deseti uri. Bila je presenečena, ko je v veži opazila Jelkino in Antonovo obutev. Pomislila je, da pač nista mogla dobiti taksija, da sta bila prisiljena ostati. Pred spanjem je na list napisala, da bo zgodaj vstala in se popoldne vrnila takoj po drugi uri.

	Jelka in Mimika sta pripravili spodobno kosilo, Anton pa je ves dopoldan samo poležaval in zamišljeno strmel v strop. Ko je slišal, da se je vrnila Neža, je vstal in se ji namenil naproti. Že med vrati jo je nagovoril: »Neža, morala nama boš odpustiti tisto vedenje od včeraj.«

	»Verjetno sem jaz včeraj doživela še večji šok kot vidva. Juretovega očeta, torej vajinega sina, sem pred tem tako prezirala, pravzaprav sem samo njega krivila za Irenino smrt. Še bolj sem ga zasovražila, ko je Jureta odpeljal v Nemčijo, da ga že lep čas nisem videla.«

	Potem je vsem trem pojasnila, kako je Herman trenutno poskrbel za sina, sam pa se je vrnil v Nemčijo, da še nekaj zasluži, da bo lahko vrnil dolg svojima staršema.

	Mati Jelka je vprašala: »Torej nima drugega otroka oziroma sina s Terezo?«

	»Ne, nobene nosečnosti ni bilo pri Terezi, to je bila njena laž, da je lažje poskrbela za svoj gmotni položaj.«

	Oče Anton je žalostno pojasnil: »Ko naju je nazadnje obiskala s hčerko, je pojasnila, da je sina pustila pri varuški, da bi našla Hermana in tudi nama povedala o rojstvu vnuka. Seveda nama je potožila, da jo namerava Herman pustiti brez vsega, in to z dvema otrokoma. Dvignila sva vse svoje prihranke, da bi si opomogla. Ampak Herman nama je zaupal drugo zgodbo. Od takrat dalje nisva več videla vnukinje Vide, Tereza ni več prihajala v Slovenijo. Vendar sva ji z Jelko za otroka pošiljala lepo vsoto.«

	»Da bi to dejansko dojela, bi morala to pokvarjenko enostavno obiskati in se prepričati. Mislim, da bi si lahko privoščila letalski polet v Nemčijo, to za vaju menda ne bi bilo prenaporno.«

	»Ravno o tem sem razmišljal,« je Anton glasno rekel in pogledal ženo. »Jelka, vsaj to morava razčistiti pred smrtjo.«

	»Da, v to res ne smeva več dvomiti, saj imava samo enega sina.«

	Anton pa je prosil: »Neža, bi naju zapeljala do Brnika, ko si urediva let?«

	Neža je prikimala. »Rada, zelo rada bom to naredila, toda naj bo v večernih urah ali ponoči, da ne bo oviralo mojega rednega dela.«

	»Tako, to smo torej dorekli, sedaj pa se vsi štirje spravimo v bazen,« je mučni pogovor zaključil Anton.

	Med potjo je Mimika prosila: »Neža, kaj, če bi midve enkrat proti večeru obiskali tega malega Jureta, vem namreč, da Anton in Jelka pri tej drugi babici nista zaželena.«

	»Se bova še pogovorili o tem.«

	Prijetno so potem prebili preostali del popoldneva in še dolgo v večer ostali v kopalnem kompleksu. Nazadnje so si še večerjo privoščili kar ob bazenih.

	Neža je ta dan prav nagajivo odklanjala dvorjenje kar dveh simpatičnih moških. Ko je to opazila Mimika, jo je resno opomnila: »Da ne boš preveč izbirčna, nazadnje pa ostala sama, tako kot jaz.«

	»Če se ne bo pojavil pravi, bom pač ostala sama. Kaj pa vam sploh manjka v življenju? Samo hiško si priskrbim tako kot vi, pa ne potrebujem petelinov, ki bi se potikali okrog mene.«

	Mimika je zamišljeno odgovorila: »Res je, čisto nič mi ne manjka, posebej sedaj, ko sem dobila tebe za sosedo. Nekako mi nadomeščaš hčer, po kateri sem v življenju najbolj hrepenela.«

	»To je pa tako lepo slišati. Veste, Mimika, tudi jaz sem vas nekako sprejela kot mamo, svoji ne morem odpustiti, da me je zavrgla.« Žalostno je prislonila glavo k sosedini in priprla oči, s tem je preprečila solzam prosto pot.

	Da bi preusmerila pogovor, jo je Jelka vprašala: »Daj, Neža, povej nam, je že bilo kaj bolj resnega? Stara si ja že petindvajset let, mar si v življenju doživela kakšno razočaranje? Tako ignoriraš ta prikupna moška. Če bi jih jaz imela petindvajset, bi prav nič ne pomišljala, posebej tisti visoki mi je zelo všeč.«

	Njen mož Anton je hitro dodal: »Kajne, da sem mu bil v mladosti zelo podoben?«

	Vsi so se na glas zasmejali, Jelka pa je moža ljubeče pobožala po roki in mu prikimala.

	Potem je Neža pojasnila: »Meni pa tisti visoki niti slučajno ni všeč. Ko smo prišli na kopališče, ga je za roko držala prikupna svetlolasa punčka.«

	In takoj po tem komentarju se je moški približal njihovi mizi in vprašal, če sme častiti pijačo.

	Gospod Anton ga je grobo zavrnil: »K svoji družinici bi se raje spravil, tista punčka te prav gotovo težko pričakuje.«

	Neži ni bilo jasno, kako lahko moški tako zardi. Revež ni vedel, kam naj pogleda in kam naj stopi.

	Neža pa je na veliko razširila roke in smeje rekla: »Gospod Verle, to je bila prav gotovo njegova nečakinja.«

	Na njeno presenečenje je moški rekel: »Ravno to sem vam hotel ravnokar pojasniti.« Nekako prizadeto se je obrnil k Neži in povedal: »Ni bila nečakinja, to je moja hči, mamica mi jo je enostavno pustila in odjadrala v širni svet.«

	Neža je pikro pripomnila: »Potem pa prav gotovo zelo pogreša atija, če že mamice nima.«

	»Gospodična Neža, verjemite mi, da je v moji odsotnosti zelo dobro poskrbljeno za mojo hčer.«

	Bila je resnično presenečena, ker je poznal njeno ime. Zato je spravljivo rekla: »To je pa tako lepo slišati.«

	»Nameraval sem vas vprašati, če bi bilo možno, da bi nekaj svojega dela oziroma znanja prenesli tudi mojim zaposlenim, meni to očitno ne gre najbolj od rok.«

	Po teh besedah mu je Neža naredila prostor na klopci ob sebi in pojasnila: »Še za tri tedne imam tu v Brežicah veliko dela.«

	»No, verjetno bi pri nas zadostovalo le nekaj ur vašega dela, lahko bi delali tudi v popoldanskem času ali zvečer, mogoče še čez vikend, dobro bi vam plačal.«

	»To bi se mogoče dalo urediti, pustite mi telefonsko številko, moram pregledati razpored dela.«

	Natakarja, ki je prišel k mizi, je prosil za list papirja in pisalo. Na hitro je nakracal številko in list ponudil Neži.

	Ker je videla, da je moški še vedno v veliki zadregi, si ga je še malo privoščila: »Gospod, kar povejte mi raje številko, zelo dobro si vse zapomnim. Ne vem, če bom znala to prebrati.«

	Spravila ga je v še nerodnejši položaj, s težavo ji je povedal številko, v zadregi hitro vstal, se nekako priklonil in rekel: »Čakal bom na vaš klic.«

	»Zmenjeno,« je rekla. Zdelo se ji je, da je dovolj njene nagajivosti.

	Anton ob njej je pripomnil: »Znaš biti pa zelo groba z moškimi.«

	Zamišljeno je pogledala vsem v oči in odsotno odgovorila: »Po grenkem izkustvu, ki ga je v ljubezni imela moja prijateljica, bi bila včasih sposobna tudi ubijati.«

	Vsi starostniki so dojeli, da se to nanaša na Hermana.

	Neža je z veliko grenkobo nadaljevala: »Sploh ne morem verjeti, da so lahko moški takšne mevže.« Potem se je zazrla v Antona in Jelko in počasi rekla: »Če bi v času Irenine nosečnosti in smrti poznala njenega Hermana, bi ga prav gotovo pokončala.«

	Mimika jo je pomirjajoče prijela za roko: »Neža, ker preteklosti ne moremo več popraviti, opustimo ta pogovor.« Potem je zamišljeno nadaljevala: »Veš, tudi ženske so lahko mevže, in to v pravi satanski podobi. Samo pomisli na mater nesrečne deklice tega moškega ali pa na Hermanovo ženo Terezo.«

	»Da, zato bom raje ostala sama, tako kot si ti.«

	Potem je nagovorila Antona in Jelko: »Še vedno velja, da lahko odkupim vajino hiško na Tinju? Mislim, da bom sposobna odplačevati tudi malo večji kredit.«

	»Še vedno velja, čeprav bi nama manjkala tista sobica, ki jo imava na razpolago,« je zamišljeno odgovoril Anton.

	»Tisto sobico bi vama kljub nakupu pustila na razpolago, nekako sem vaju v svojem srcu sprejela za svoja najbližja človeka. Če sem odkrita, takoj za mojim Juretom. V zimskem času pa bi lahko vidva meni dovolila, da prespim pri vama, bolj slaba voznica sem. Posebno v težkih zimskih razmerah mi je grozno voziti. In v zimskih razmerah bo zame cesta na Tinje pravi izziv.«

	»Dekle, o tem se bomo v kratkem pogovorili. Sedaj pa vprašanje, je še kdo, ki bi z užitkom popil kozarec rdečega?«

	Kar vse tri ženske so dvignile roko.

	Ko so se potem v brunarici spravili k počitku, je Neža narahlo potrkala po vratih sobe, kjer sta spala Anton in Jelka. Pristopila je k postelji in tiho dejala: »Hotela sem vama povedati, da sem srečna, ker sta ostala z nama.« Potem je dvignila roko, pomigala s prsti in na hitro zapustila prostor.





	Herman je kljub pomanjkanju časa previdno vozil proti začasnemu domu svojega sina. Vedel je, da ga njegovi varuhinji ne kličeta zaman. Nekaj dni prej jima je zaupal, da bi rad ponovno videl Irenino sostanovalko Nežo, ki je tako neomajno stala ob strani njegovi Ireni in sinu Juretu. Že dvakrat jo je iskal v bloku, kjer je nazadnje stanovala, in tudi na socialni službi je povprašal zanjo, ampak o njej ni mogel dobiti nobenih podatkov.

	Pred hišo je stal avtomobil socialne službe in ustrašil se je, da so nastali kakšni zapleti glede sina. Ko pa je zvedel, za kaj gre, si je vidno oddahnil. Socialni delavki sta namreč prišli vprašat, če bi smela Neža priti na obisk k malemu Juretu. Medtem ko sta čakali na Hermanov prihod, sta Juretovi stari mami in teti povedali o ponovnem srečanju Neže in malega Jureta, tudi o tem, kako jo je nekako prepoznal in jo kar nekajkrat poklical mama. To sta potem ponovili še očetu Hermanu. Tako ganjen je bil, da so se mu orosile oči.

	Na hitro je vsem ženskam razložil, da je Nežo ravno ta dan ponovno srečal in ji dovolil obiskati Jureta oziroma jo je na obisk povabil sam. Zadovoljen s potekom dogajanja se je potem odpravil na pot.

	Velikokrat se je kasneje zalotil, da si vedno znova na telefonu ogleduje Nežine fotografije, bil pa je nekako razočaran, ko je po telefonskem pogovoru z materjo Štefko razbral, da Jureta Neža po treh tednih še zmeraj ni obiskala. Hkrati je mater Štefko prosil, naj ga pokliče, če bi se morebiti prej najavila, da bo poskušal priti domov.

	Mati Štefka mu je prav v tem pogovoru obljubila, da mu bo prepustila svoje imetje, ker želi, da bi se čim prej za vedno vrnil domov. S tem dnevom je Herman pričel razmišljati, da bo to njegov dom.

	Čez pet dni je prejel klic, na katerega je tako nestrpno čakal. Neža je namreč Irenino mamo prosila, če sme priti naslednji dan na obisk, in mati Štefka je to Hermanu takoj sporočila.

	Hermanu je uspelo priti domov pred Nežo. Neža je prišla s Ksenijo in bila vidno presenečena, ko je tam zagledala tudi Hermana. Zdelo se ji je, da čakajo nanjo, saj so bili prav vsi pred hišo in so pomagali Juretu graditi hišo iz velikih lego kock. Namenoma, da bi jo malček prepoznal, si je nadela ista oblačila, tudi frizuro si je naredila enako, lase pa si je povezala s prav tistim trakom, kot ga je imela na dan ob njunem zadnjem srečanju.

	Ko je stopila iz avta, so prav vsi strmeli v avto in Nežo. Naenkrat pa je tišino prekinil Juretov veseli krik: »Mama, mama!« Da je po najkrajši poti prišel do nje, je pred sabo enostavno porušil vse, kar so mu prej pomagali zgraditi odrasli.

	Neža se je sklonila in razširila roke, da ga je prestregla. Iz njenih ust je kar samo od sebe prihajalo malčkovo ime.

	V očeh prav vseh prisotnih so se zalesketale solze. Nežine je po številnih objemih in poljubčkih brisal Jure. Čez čas je malček nakazal, da želi iz njenega naročja. Ko je bil na tleh, jo je prijel za roko in povlekel. »Pridi, boš videla zajčka.«

	Pogledala je prisotne in ko je opazila, da ji Herman prikimava, je odšla z malčkom. Za svojo starost je Jure neverjetno lepo govoril. Peljal jo je za hišo, kjer je stala pomožna zgradba oziroma nekakšen hlev. Zajček je imel ob steni čisto nov hlevček. Jure ga je spretno odprl in pobožal zajčka.

	»Moj je,« je razločno pojasnil. Oba sta potem kar nekaj časa preživela z zajčkom. Ko je bilo malčku dovolj, sta skrbno zaprla zajčkov hlevček.

	Herman je dogajanje spremljal skozi kuhinjsko okno. Ker je Jure hotel Neži pokazati še nekaj, jo je zopet prijel za roko in jo pričel vleči. Herman je vedel, da ji želi pokazati kolo ob potočku, ki je tekel dobrih petdeset metrov od hiše, zato se je vrnil pred hišo, da bi lahko spremljal tudi to.

	Zadnje metre do potočka je Jure tekel, kar takoj je mami želel pokazati mlinsko kolo, ki mu ga je naredil ati. Kot pravi strokovnjak je malček kar nekajkrat prekinil dotok vode in ga zopet sprostil, da se je kolo vrtelo dalje.

	»Kdo ti je naredil kolo?« je Neža radovedno vprašala.

	»Ati,« je kratko pojasnil fantič.

	»Potem pa je priden.«

	»Ja, priden,« je zopet kratko rekel.

	»Jure, jaz pa znam narediti ladjico, ki bo plula po vodi.« Na to ni rekel nič, kot da ne razume. Zato je iz torbice vzela notesnik, iz sredine iztrgala dva lista in na hitro ustvarila dve ladjici. Eno je podala Juretu, ga prijela za roko in z njim stopila bliže k vodi. Namestila ga je tako, da je lahko položil ladjico v vodo, sama pa je prestopila potoček. Potem je uredila tako, da sta oba hkrati spustila vsak svojo ladjico. Nato se je vrnila k malčku in ga prijela za roko. Pokazala mu je, da je njegova ladjica hitrejša kot njena. Držala sta se za roke in nasmejana spremljala ladjici ter se na glas zasmejala, če je Nežina za hipec prehitela Juretovo. Ko je katero ladjico ustavila kakšna prepreka, sta jo skupaj odstranila, da je lahko nadaljevala pot. Tako se je zatopila v igro, da je izgubila občutek za čas. Ko je končno pogledala okrog sebe, ni več videla Juretovega doma. Hitro je pobrala ladjici in ju skrbno otresla, sploh se nista dosti premočili, papir je bil namreč povoskan.

	Kar nekaj časa sta že hodila nazaj ob potočku, ko sta zaslišala, da ju kliče Herman. Kar oddahnila si je, saj je Jure s težavo hodil, ona pa je imela obute čevlje z visokimi petami.

	»Predaleč sva šla, pozabila sva na čas in prostor,« se je nekako opravičila Neža.

	Preden so prišli do domačije, je malček v Hermanovem naročju trdno spal, tako da se sploh ni predramil, ko ga je podal teti Lenki, da ga je nesla k počitku.

	Mati Štefka in Ksenija sta za mizo pred hišo pili kavo. Mati je takoj ponudila: »Boš tudi ti kavo?«

	»Ne, sem že popila današnjo dozo.« Potem je Neža ogovorila Ksenijo: »Se bova odpravili, veliko dela me še danes čaka.«

	»Samo malo počakajta, bosta malo prigriznili, Lenka je že pripravila narezek,« je prosila mati.

	Neža je že nameravala odkloniti tudi prigrizek, ko je s pladnjem v rokah prihajala teta Lenka.

	Neža je na veliko povohala po zraku in rekla: »Nekaj tako zelo diši, da bom dejansko poskusila.«

	Teta Lenka pa je prosila: »Potem bi si lahko vzela toliko časa, da bi me zapeljala na Irenin grob? Verjetno ga bo treba malo urediti, nazaj pa se bom vrnila peš. Spotoma moram malo ponagajati bivšemu možu.«

	»Si še vedno želite njegove bližine?«

	»Ne, ampak bi me rad nazaj, sploh sedaj, ko sem ga nalagala, kako veliko plačo mi daje Herman,« je z žalostnim nasmehom pojasnila teta Lenka.

	Neža je povzdignila glas: »Da si ne bi dovolili takšne neumnosti.«

	»Brez skrbi, moje življenje se bo končalo ob Juretu in sestri Štefki, ne ob takem brezdušnem grobijanu.«

	Herman na drugem koncu mize je samo poslušal, sploh se ni upal vključiti v pogovor.

	Preden se je Neža odpravila, je mati Štefka vprašala: »Bi morda lahko vzela Juretovo posteljico?«

	»Žal ne morete, vse Irenine in Juretove stvari sem oddala, ker niste želeli imeti ničesar. No, pa še Herman je dovolil, da vse oddam. Stanovanje sem namreč morala popolnoma izprazniti že pred meseci. Sicer pa mislim, da je za takšnega otroka bolj varna navadna postelja kot pa postelja z visoko ograjo. Mu vsaj ne bo nič hudega, če se bo na tla skotalil z višine tridesetih centimetrov. Z Ireno sva otroško posteljo vzeli od sosedov, da bi imel varen kotiček za igranje.«

	Potem se je obrnila k teti Lenki: »Pojdite se uredit, pa gremo, da ne bodo moje rožice prej ovenele.«

	»A imaš šopek za na grob?«

	»Da, pa tudi rože za sajenje, prejšnji teden sem videla, da je to potrebno nujno urediti.« Pogledala je mater Štefko in jo pikro povabila: »Poglejte, kako lepe sem dobila.«

	Mati je v zadregi pristopila. Ko je Neža izzivalno odprla prtljažnik, je tiho priznala: »Lepe so. Kje si jih dobila? Bi jih še jaz vzela za moža.«

	»V Brežicah, tja pa verjetno ne boste hodili ponje.«

	»Ne, to pa res ne, je malo daleč. In naj ti povem, sedaj ko sem malo bolj trezno premislila vse skupaj, mislim, da sem res zelo narobe naredila, da sem Ireno pokopala v Slovenski Bistrici in ne na domačem pokopališču zraven očeta.«

	Neža je takoj dvignila glas: »Ireno sem pokopala jaz, ne vi. Jaz sem ji uredila tudi spomenik, vi ste se ji odrekli še za časa njenega življenja. Škoda, da niste dojeli, koliko je zaradi tega trpela v svoji nosečnosti. Ni je toliko bolelo, da je nanjo pozabil Herman, veliko bolj jo je bolelo, da sta jo vidva z očetom izločila iz svojega življenja. Potolažila se je, ko je rodila sina, vso ljubezen je potem namenila Juretu.«

	Herman se je obrnil k materi Štefki in jo nekako grobo prijel za ramo, jo obrnil k sebi in s povzdignjenim glasom vprašal: »Mar Irena ni pokopana zraven svojega očeta?«

	Odgovorila je Neža: »Ne, Irena je pokopana na bistriškem pokopališču.«

	»Torej sveč in rož sploh nisem poklanjal Ireni?« Prav besno je Herman strmel v mater Štefko.

	»Večkrat sem ti že nameravala povedati, pa za to nisem imela korajže.«

	»Dobro, da še nisem najel kamnoseka, da bi na ploščo pripisal tudi Irenine podatke. Mati, torej ste vi dejansko takšna oseba, kot sem že slišal od marsikoga. Da ste pomembni le sami sebi. Verjetno bom moral razmisliti o nameri, da bi vam za nekaj časa prepustil Jureta v varstvo.«

	Ob strani se je oglasila teta Lenka: »Obljubim, da bom za Jureta skrbela jaz, saj sem ti obljubila. Zaradi nastanitve pa ne skrbi, polovica tega,« z roko je pokazala na hišo in zemljo okrog nje, »je tvoja, ti si zakoniti varuh malega Jureta.«

	Herman se je zazrl v teto Lenko in prosil: »Tudi jaz in Jure bi šla na pravi Irenin grob. Te bom potem jaz peljal domov, da se ne boš res kje soočala z bivšim možem. Ne ponižuj se več pred njim, niti tvojega pogleda si več ne zasluži.«

	»Tudi sama sem že pomislila na to, saj mi je bila zaupana tako odgovorna naloga.«

	Med tem pogovorom je mali Jure s praga zaklical: »Mama, mama!« Ko je pristopical do Neže, je ves srečen dvignil roke proti njej in zelo razločno rekel: »Jaz tudi pa-pa.«

	Neža je pogledala prisotne in dvignila malčka v naročje. Po licih so ji spolzele solze. Obrnila se je vstran od otroka in odraslim tiho šepnila: »Nisem ravnala pravilno, da sem ga obiskala.«

	»Če te bo prehudo pogrešal, te bova pa z Juretom obiskala,« je pripomnil Herman.

	Vsa solzna je obraz zakopala v malčkove bujne lase in ga prižemala k sebi. Potem je storila nekaj, česar ni od nje nihče pričakoval. Ksenijo je ukazovalno napotila v avto, Jureta pa podala Hermanu. Malčku je odsotno rekla: »Mama mora nujno nekam.«

	»Ne nekam, ne nekam,« je obupano klical Jure.

	Toda tako na hitro je speljala, da nihče ni utegnil spregovoriti. V prsih je čutila tako bolečino, da se je zbala zase. Vedela je, da ne bi smela tako grobo prekiniti druženja z malčkom.

	Takoj naslednji dan je sprejela delo na najbolj oddaljenem koncu severozahodne Slovenije. Le poredko se je pripeljala na Tinje, pobrala oblačila, ki jih je potrebovala zaradi spremembe letnih časov, in se zopet odpravila. Ksenijo in njenega brata je prosila, da sta v njenem domu uredila nujne stvari.

	Verleta sta zelo pogosto prihajala v izgovorjeno sobo, toda nihče jima ni vedel povedati ničesar o Neži, še manj pa o vnuku.

	Kot dobra Nežina prijateljica je Ksenija o vsem molčala.

	Verleta sta bila užaljena, pravzaprav nekako besna na Nežo, zato sta se odločila, da hiško na Tinju prodata. Pred zadnjim odhodom s Tinja sta Neži to napisala na list papirja in ga zataknila za ogledalo v predprostoru. Vedela sta, da Neža včasih le pride domov, to sta ugotovila že pred meseci.

	Ampak Neža je njuno sporočilo prebrala šele čez dva meseca. Še isti dan je starostnika obiskala na domu v Slovenski Bistrici. Bilo ji je zelo hudo, ko je ugotovila, kako se je obema poslabšalo zdravstveno stanje. Odprla ji je ženska, ki sta jo najela za občasno pomoč.

	Gospa Jelka jo je takoj slabotno okregala: »Nič nisi koristila zimskega bivanja pri nama?«

	Neža jo je enostavno objela in pojasnila: »Tega nisem potrebovala, čez zimo sem delala na Primorskem.«

	Gospod Anton je ob strani pikro pripomnil: »Priznaj, dekle, da si se s tem hotela samo nama izogniti. Nekaj bolečega se ti je moralo zgoditi tisti dan, ko si šla obiskat najinega vnuka.«

	Žalostno je pogledala oba zakonca, potem pa povesila pogled in tiho pojasnila: »Ne želim, da se mi takšen dan še kdaj ponovi. Tako zelo sovražim vajinega sina in Juretovo staro mamo, da ju ne želim več srečati, pa čeprav zaradi tega ne bi nikoli več videla Jureta.«

	»Od zadnjega obiska se nama ni več oglasil. Denar, ki sva mu ga posodila, nama je nakazal po pošti, vendar sva mu ga vrnila,« je pojasnil gospod Anton.

	Neža je pikro pripomnila: »Verjetno pa se vama pridno oglaša vajina snaha s hčerko. Ji mogoče še vedno dajeta denar za otroka?«

	»Neža, z Jelko sva to razčistila. Odkrito nama je priznala svoj greh oziroma laži o najinem vnuku, ki naj bi ga nosila pred Irenino smrtjo.«

	»No, ker skušam na vse to pozabiti, vama moram povedati, čemu sem vaju obiskala. Rada bi namreč imela hišo, v kateri sem si uredila dom. Se strinjata, da mi jo prodata, tako kot smo navedli v najemni pogodbi? Zelo pridno sem garala te mesece, tako da ne bom potrebovala velikega kredita.«

	»Ravno o tem se z Jelko pogovarjava zadnje čase, nekako sva se strinjala, da si tega sploh ne zaslužiš, ničesar nama ne poveš o vnuku in sinu.«

	Neža je bila pretresena, tega od njiju res ni pričakovala. Zato je na hitro vstala in se namenila proti vratom. Nekako čez ramo je rekla: »Toda najemno pogodbo bom koristila do konca. Medtem ko bo še veljavna, pa si bom postavila svoj domek v bližini. Ksenijina mama mi je že sama ponujala kos zemlje v prodajo. No, zdrava mi bodita,« je še rekla in skoraj stekla iz hiše.

	Polnih pet mesecev nato ni imela nobenih stikov z lastnikoma, s pomočjo sosede Mimike se jima je spretno izogibala. Potem se je odločila za nakup parcele v neposredni bližini svojega stanovanja. Ta kraj je resnično vzljubila.

	O Juretu in njegovih ni želela slišati nobenih novic, čeprav se je Ksenija resnično trudila, da bi ji povedala določene stvari. Toda Neža jo je vedno takoj utišala z besedami: »Ksenija, samo besedo reci o njih, pa za vedno zaključiva najino prijateljstvo.«

	Ko je Neža dobila vso dokumentacijo za gradnjo svojega doma, je pričela z iskanjem primernega izvajalca. Izbrala je podjetje Dom. Že takoj naslednji dan se je na ponudbo oglasil mlajši moški, da sta dorekla določene podrobnosti in tudi podpisala pogodbo. Gradnja se je pričela s tako hitrostjo, da je s težavo vse nadzirala.

	Med gradnjo je imela nenapovedan obisk zakoncev Verle, ki sta bila očitno zelo zaprepaščena, saj sta se kasneje domenila, da hiško vsekakor prodata Neži. Ob njunem prihodu je poskušala biti do njiju vljudna. Iz taksija jima je pomagala spraviti prtljago v njuno sobo in jima postregla s čajem, ki sta ga zakonca navadno pila. Ko sta ji povedala o svojem novem dogovoru, jima je Neža mirno pojasnila: »Žal sta za to že prepozna, moj novi dom že raste. Da pa stanovanja ne bom tako pogrešala, sem izbrala čisto enak načrt, kot je vaš. Mislim, da se bom lahko selila že v enem letu.«

	»Dekle, preveč delaš, prehitro se boš iztrošila,« je sočutno rekel Anton.

	»Energije ne trošim z moškimi, zato pač malo več delam. Zaenkrat menim, da ravnam pravilno.«

	»Nežika, lahko bi si našega Hermana omislila, če te mali Jure tako občuduje,« ji je svetovala Jelka.

	»Ne bodita užaljena, toda vaš Herman je zadnji, ki bi ga želela ob sebi. Čeprav bi Jureta še vedno imela.« Zamišljeno je stopila do stenskega koledarja in s prstom pokazala na datum, ki je bil obkrožen s srčkom. »Naslednji teden bo imel moj fantič tri leta.«

	»To veva tudi midva. Kaj bi dala, ko bi smela biti ob njem,« je žalostno pripomnila gospa Jelka.

	»Se bosta že morala sprijazniti, da vajin vnuk ne bo poznal babice in dedka po očetu. Vama je verjetno tudi Herman strašno zameril. Vama je povrnil že ves dolg?«

	Anton je s povešeno glavo priznal: »Ker denarja nisva nameravala vzeti, ga je bil pripravljen pred nama skuriti. Vzel je bankovce, jih raztrosil v veliko kovinsko vedro, polil z bencinom in jih nameraval sežgati.«

	»S tem bosta pač morala živeti. Kolikor sem lahko razbrala iz celotne zgodbe, vaju Herman krivi za Irenino smrt.«

	»Ja, predvsem to nama očita,« je otožno rekel Anton.

	»No, naredila sta res grozno napako. Ni vama bilo dovolj, da sta Ireno tako ponižala, šla sta celo do njenih staršev. Tega mogoče ne vesta, njen oče je kar hitro po vajinem obisku preminil. Žal Irenina mati za to ni krivila vaju, pač pa predvsem Ireno. Kako je bilo njej, si sploh ne morem predstavljati, bila je njuna edinka in svojega očeta je častila kot boga. Njen ljubi Herman pa se je namesto z njo ukvarjal s svojimi nerazumevajočimi starši in svojo grabežljivo ženo. Ni mi pa jasno, zakaj sta vidva odrinila svojega edinca.«

	Gospa Jelka je žalostna pojasnila: »Tako zelo sva vzljubila vnukinjo Vido, da se ji nisva bila pripravljena odreči. Oba sva si v mladosti tako želela hčer, pa je zaradi težkega prvega poroda ni bilo.«

	»Sta že kdaj poskusila navezati stik z Irenino mamo?«

	»Sva, toda tako agresivno se je odzvala, da tega nisva več poskušala. Sva se pa večkrat zapeljala v bližino njihovega doma in Jureta opazovala z daljnogledom.«

	»Tega pa o vama nikoli ne bi pomislila. Za božjo voljo, saj sta vendar kljub svojim letom tako razgledana.«

	»Ampak kako stvari postaviti na pravo mesto? Tega ne zmoreva, enostavno ne veva, kako naj ravnava. Daj, Neža, pomagaj nama, oba z ženo bi tako rada popravila krivico.«

	Gospa Jelka je dodala: »Nikoli v življenju nisem bila pretirano verna, sedaj pa prosim boga, naj mi pokloni še toliko časa, da pred smrtjo vsaj malo popravim, kar sem storila narobe.«

	»To bo res velik zalogaj za vaju.« Neži sta se starostnika resnično zasmilila.

	Ves teden sta potem lastnika prebila na Tinju. Da ne bi Neže preveč obremenjevala s kuho, sta vsak dan naročila kosilo na dom. Zraven so povabili še sosedo Mimiko in se kar precej časa družili. Ko pa je morala Neža službeno za dlje časa na skrajni vzhod Slovenije, sta se lastnika v mesto odpravila s prošnjo, če smeta še priti.

	Neža ju je nekako povabila: »Zakaj me sprašujeta, to je vendar vajino, čeprav sta prekršila dogovor in sem morala pričeti z gradnjo. Vama pa odkrito povem, da vaju imam kljub vsemu še vedno rada. Ko se bom selila v svoj dom, bi si vidva zaposlila kakšno žensko, da bosta lahko več časa prebila na Tinju. Mislim, da imata dovolj premoženja, da si lahko priskrbita stalno pomoč. Nekako se mi zdi, da imata to hiško raje kot svoj dom v mestu.«

	Gospa Jelka je takoj priznala: »Jaz sem že raje tu kot v mestu.«

	Dan pred odhodom v Mursko Soboto se je Neža namenila na bistriško pokopališče, da prijateljici uredi grob. Presenečena je obstala pred grobom, saj je bil brezhibno urejen, le rože v vazi so bile uvele. Ravno se je namenila po svežo vodo, ko je zaslišala otroški glas: »Ati, glej mamo!« Po stezici sta z roko v roki proti njej prihajala mali Jure in njegov oče.

	Bolj sebi kot njima je kar na glas rekla: »Očitno je, da se me moj Jure še vedno spomni.« Na bližnji grob je odložila vazo in razširila roke.

	»Mama, mama,« je zakričal Jure in ji poletel v naročje.

	»Ja kaj delaš tu?« je vsa zbegana vprašala.

	»Z atijem sva nesla sveže rože mamici,« je lepo razločno povedal.

	Pogledala je Jureta, potem pa še njegovega očeta in ju pohvalila: »Potem pa sta zelo pridna.« V kratkem času je prejela toliko poljubčkov, da je bila popolnoma zmedena. »Potem pa greva kar midva po svežo vodo za rožice.« Ko je pogledala Hermana, je v njegovih očeh videla solze, opazila pa je tudi, da je od zadrege umaknil pogled. Da bi prikril zadrego, je vzel uveli šopek in se namenil do kesona za odpad.

	Kar nekajkrat je morala malčku reči, da je ne sme tako močno stiskati, ker ne more dihati. Ko se je Herman vrnil h grobu, je Jure Nežo izpustil in se podal do Irenine slike na spomeniku.

	»Mamica tu spančka,« je pojasnil in nerodno božal sliko.

	»Priden si, da ji nosiš rožice.« Potem je Neža pogledala Irenino fotografijo in dojela, da si je tudi ta dan, kot na večino preteklih obiskov njenega groba, naredila enako frizuro, kot sta jo nosili še v času Ireninega življenja. Zdelo se ji je, da sta si s tem, ko sta se enako počesali, postali še bližji. Neko posebno toplino je čutila, kadar jo je Irena imenovala sestra. S tem prijateljstvom z Ireno ni več prosila za ljubezen svojih najbližjih, za katere je že zdavnaj dojela, da jim zanjo ni niti malo mar. Ob grobu se je navadno spomnila Ireninih odgovorov, kadar je kdo vprašal, če sta sestri. Vedno je vedro odgovorila, da sta mnogo več kot sestri. Tako hvaležna je bila prijateljici, da jo je enostavno sprejela k sebi v stanovanje, da se je lahko za vedno umaknila svoji družini. Družilo ju je skupno izobraževanje, predvsem pa podobna služba, in obe sta radi ves prosti čas posvetili delu.

	Z žalostjo je umaknila pogled s slike in se zazrla v Jureta, ki je dvigoval roke proti Hermanu. V tem trenutku se je zavedela, da s Hermanom ni spregovorila niti besede. Zato je hitro povabila: »Kaj, če bi šli mi sedaj, ko smo mamici uredili grob, skupaj na sladoled?«

	»To, to, ati mi ga je doma obljubil,« je na ponudbo ves vzhičen pristal Jure.

	»No, torej bo ati še mami častil enega.« Vedro se je nasmejala in pogledala Hermana.

	Herman ji je strmel v oči in pojasnil: »Pravzaprav sem nameraval nekam, kjer bi se lahko dobro najedel, za sladico pa vidva vsekakor dobita sladoled.«

	»Zmenjeno, gremo torej nekam, da se najemo in posladkamo,« je vedro dodala Neža.

	Ko so si v gostilni ogledovali jedilnik, je natakar k sosednji mizi prinesel zelje in krvavice. Kar sline so se ji pocedile. Velikokrat je kje v kakšni gostilni, kjer se je navadno prehranjevala, vprašala za to jed in le redko se je zgodilo, da jo je tudi dobila. Zato je hitro prosila natakarja: »Bi lahko dobila to, kar ste postregli pri sosednji mizi?«

	Tudi Herman je naročil isto, za Jureta pa sta iskala nekaj primernega za njegovo starost, toda on je zahteval enako kot mama in ati. Nazadnje so naročili tri enake porcije. Vse, kar je ostalo Juretu od obilnega obroka, je pospravila Neža.

	Herman se je na glas zasmejal: »Nisem še videl človeka, ki bi lahko toliko spravil v sebe, pa tako suhi ste.«

	»Ko me bo Ksenija videla, me bo takoj obtožila, da sem noseča.«

	»A bivate v Ksenijini bližini?«

	V tem trenutku je dojela, da ga je polomila, da mu je izdala kraj bivanja. Z njim nekako ni želela imeti nobenega opravka.

	Potem pa je rekel nekaj, kar jo je dodobra presenetilo: »Z Juretom sva danes nameravala na Tinje, pa sva dala prednost srečanju z mamo. Veste, pošteno sem se trudil, da bi izvedel, kje delate in živite, pa je bilo vse zaman. Jure pa bi tako zelo potreboval svojo mamo.«

	»Jure, si me res pogrešal?«

	»Ja, pa te ati ni našel, teta Ksenija pa ni hotela povedati, kje si.«

	»Sta nameravala na Tinje h Kseniji?«

	Herman je pojasnil: »Ne, saj ne bi imelo smisla hoditi k njej, ona verjetno upošteva vaše želje.«

	»Če sem odkrita, vama je zelo želela pomagati, pa sem ji zagrozila, da potem ne bo več moja prijateljica. No, zakaj sta pa potem danes bila namenjena na Tinje, če se nista nameravala oglasiti pri Kseniji?«

	V tem trenutku je Hermanu zazvonil telefon in jasno je slišala, kako ga je moški na drugi strani okregal. Prepoznala je glas, bil je Franc, ki je vodil in nadziral gradnjo njenega bodočega doma. Zato je glasno rekla: »Gospod Franc, jaz ga pripeljem čez pol ure. To Hermanovo izmikanje pa res nima več nikakršnega smisla.«

	»Herman, mar je gospodična Neža s tabo?« je ves presenečen vprašal Franc in ugasnil telefon.

	Potem je Herman pojasnil: »Delovodja je bil, delajo neko hiško in želi, da pridem preverit, če je vse v redu, češ da je lastnica zelo prebrisana zmajevka, ki vidi vsako najmanjšo pomanjkljivost.«

	»Torej me ima Franc za zmajevko? No, sicer res zahtevam, da je vse narejeno brezhibno. Pošteno bom vse plačala, zato naj bo tudi delo pošteno narejeno.«

	»Že skoraj mesec dni me Franc gnjavi, naj pridem, pa sem do danes odlagal. Iskanje sinove mame me je preveč zaposlovalo.«

	»Ne boste rekli, da Juretu v tem času niste poiskali nobene druge mame?« je kar naravnost vprašala.

	»Čisto odkrit bom, na to nisem niti enkrat pomislil. Pa še nekaj, tikajva se raje, to bi bilo po moje normalno, če si deliva istega otroka.«

	»Prav, Herman, s tem se strinjam, moram pa načeti temo, ki je ne želiš slišati.«

	»Za moje starše gre, mar ne?«

	»Tako je, jaz še vedno živim v njuni hiški oziroma vikendu na Tinju.«

	»Moja starša imata na Tinju vikend?« Nejeverno je odkimaval z glavo.

	»Ne boš rekel, da tega nisi vedel.«

	»Ne, tega res nisem vedel, ni mi jasno, zakaj sta mi to prikrivala.«

	»Meni se zdi, da sta ga kupila oziroma dala zgraditi v tistem času, ko je prišlo do nesoglasja med tabo in tvojo ženo.«

	»Verjetno, ravno v tistem času me je oče prosil, naj mu narišem načrt za nekaj manjšega, vendar udobnega. Ker pa sem bil takrat na tesnem z denarjem, sem načrt prodal firmi, ki se s tem ukvarja. In točno po tem načrtu torej ti gradiš?«

	»Da, želela sem isti načrt, po katerem je bila zgrajena hiška tvojih staršev. Počakaj malo, toda avtor tega načrta nisi ti.«

	»Ko sem ga naredil, sem ga podpisal s psevdonimom.«

	»Torej sta ga tudi tvoja starša morala drago plačati.«

	»Ampak ta denar sem bil po njuni zaslugi primoran dati Terezi.«

	»Oh, ničesar ti ne zavidam, razen sina, seveda.«

	Herman jo je nagajivo pogledal, potem pa rekel: »Kaj, če bi se mi trije odpravili na to Tinje, preden naš Jure sede zaspi?«

	»Bom vozila pred tabo,« je še rekla, preden so sedli v avta. Ko je peljala mimo prijateljičine domačije, je na veliko potrobila njeni mami, potem pa zapeljala na svojo parcelo.

	Delovodja Franc ni mogel verjeti, da sta se pripeljala skupaj. Prav zmeden pa je postal, ko je videl, da se Herman in Neža skupaj trudita, da bi iz avta vzela malega Jureta.

	Neža se je obrnila k Francu in pojasnila: »To je moj sin oziroma jaz sem njegova mama.«

	Jure jo je sramežljivo objel in ji na lice pritisnil nekaj rahlih poljubčkov.

	Franc se je obrnil k Hermanu in mu očital: »Vedno si mi govoril, da je fantova mama umrla.«

	Neža pa je na glas nagajala: »Le naj ti razloži, z mojim sinkom greva tačas skuhat kavo, oba pridita za mano.«

	Jure je takoj zaspal, ko ga je odložila na sedežno garnituro.

	Že zdavnaj je skuhala kavo, Hermana in Franca pa še ni bilo od nikoder, zato se je namenila, da ju še enkrat povabi. Presenečena je bila, ko je Hermana videla pri sosedi Mimiki, Franc pa je stal v dokaj tesni Ksenijini bližini in na veliko klepetal. Lepo jasno je videla, da ji je Franc kar nekajkrat popravil lase za uho.

	Namenila se je do Mimike in jo nekako zaupno vprašala: »Mar moja prijateljica veliko pohajkuje po tem delu Tinja?«

	»Neža, mar ni že skrajni čas, da si tako pridno dekle končno izbere svojega moškega?«

	»Mi hočeš povedati, da je med njima nastalo kaj resnejšega?«

	»Oh, Neža, ta ogenj bi bilo zdaj menda že nemogoče pogasiti.«

	Neži se je razvedril obraz, bilo ji je lepo, kaj takega je privoščila Kseniji. Potem je povabila: »Pridita torej vidva popit kavo, bom pa za njiju skuhala drugo, naj se torej malo pomuckata brez radovednežev.« Tako Herman kot Mimika sta ji ubogljivo sledila.

	Takoj ko so prišli v hišo, se je soseda Mimika postavila zraven spečega Jureta in dahnila: »Kako lep fantič.« Potem se je obrnila k Hermanu in žalostno rekla: »Sedaj vem, za kom žalujeta tvoja starša. Herman, moral boš malo popustiti pri tej svoji trmi, starša nista več mlada niti zdrava.«

	Herman je molče strmel v Mimiko, potem pa iz žepa potegnil telefon, ki mu je zvonil, in se namenil ven.

	Neža je razločno slišala, da je Irenini mami razložil, da sta z Juretom v redu, da sta že imela kosilo in da sedaj mirno spi pri svoji mami Neži.

	Hermanovo odsotnost je hitro izkoristila še Neža in s telefonom naredila nekaj posnetkov spečega Jureta.

	Ko so ob prijetnem klepetu popili kavo, je Herman prosil Nežo, naj mu malo razkaže prostore v zgradbi. V prostoru, ki sta ga uporabljala njegova starša, se je malo zmedel, na steni je namreč visela njegova slika, za katero je vedel, da jo je naslikala njegova mama Jelka, ki je bila že precej znana slikarka, predvsem portretistka.

	»Nežika, mi razložiš, zakaj je tu moja slika?«

	»To sobico uporabljata tvoja starša. Ni še dolgo, kar sta kar nekaj dni bivala tu.«

	»Torej moj Jure ne bo več obiskoval svoje mame.«

	»Meni bi zadoščalo, če bi ga smela jaz kdaj obiskati, čeprav bi želela, da upoštevaš Mimičin nasvet.« Čez čas je dodala: »Herman, tvoja mama je zelo bolna, pravi, da svoj odhod odlaga samo zaradi tega, ker bi pred tem še rada videla vnuka.«

	Zamišljeno se je obrnil k Neži, jo prijel za roko in vprašal: »Kaj je narobe z njo? Ko sem jo nazadnje videl, je bila dejansko v zelo slabem stanju, tako bleda je bila, da sem se je skoraj prestrašil.«

	»Verjetno si jo obiskal ravno v času, ko je imela kemoterapijo.«

	»Mar ima raka … kje?« Herman je bil popolnoma pretresen.

	»Razširil se je v več delov telesa, ne vem natančno, o svoji bolezni noče govoriti.«

	Pristopil je k svoji sliki in jo vzel v roke, potem pa spregovoril: »Ko bi ti vedela, kako tesno povezana družinica smo bili. Sploh ne morem verjeti, da smo se tako zelo odtujili, da je med nami nastala takšna razpoka.«

	Neža je povečala stisk roke in nekako prosila: »Prizanesi jima, saj imaš vendar samo Jureta in njiju. Saj menda veš, da sta bila zavedena.« Ko je odložil sliko, ga je prijela še za drugo roko in vprašala: »Kakšen odnos pa imaš s svojo bivšo hčerko?«

	»Kot menda veš, bo imela kmalu deset let, zelo bistra je. Ko je našla moj naslov v sodniških dokumentih, si je ob priliki, ko je bila sama doma, poklicala taksi in se pripeljala do mene. Kot da se med njeno materjo in mano ni zgodilo nič, mi je poletela v objem. Moram priznati, da mi Vidika še vedno veliko pomeni, no, pet let je bila moja ljubljena hči. To čustvo ne more kar izginiti. Oba sva kar pošteno jokala. Obljubila mi je, da bom vedno njen zlati ati. Jaz pa sem ji moral obljubiti, da ji bom vedno dovolil prihajati.«

	»Pa sta z njeno mamo sedaj rešila finančne težave?«

	»Po mojem je to urejeno. Po končanem sojenju mi je morala celo vrniti premoženje, ki sem ga v začetku zakona kupil z denarjem svojih staršev.«

	»Pa ga je vrnila?«

	»Seveda ga je morala, ampak jaz sem vse to zapisal na hčer Vido. K pogodbi sem dodal, da s tem premoženjem lahko upravlja in razpolaga samo hči, seveda šele po petindvajsetem letu. Do te njene starosti pa za premoženje skrbita Vidina stara starša po materi in stric.«

	»To je pa verjetno bil velik šok za tvojo ženo in njenega moža?«

	»Predvsem za njenega moža. Ni se mu izšlo, da bo obogatel na račun otroka, ki mi ga je namerno podtaknil.«

	»Kaj pa Tereza?«

	»Ne vem, verjetno ji ni vseeno, da je izgubila tako lagodno življenje, zraven pa dodala skrb za še enega otroka in moža, ki je pravi slabič in kreten. Ko sem jo med najinim zakonom nagovarjal za še enega otroka, o tem ni želela ničesar slišati.«

	»Torej si ta del življenja zaključil?«

	»Niti ne, hčere ne bom mogel nikoli odriniti od sebe, v mojem srcu je prava hči.«

	»Potem bi pa vsekakor moral oprostiti staršema, tudi onadva sta se je tako zelo oklenila. Mislim, da bo Vidika tudi zanju vedno prava vnukinja.«

	»Neža, o meni toliko veš, jaz pa o tebi popolnoma nič drugega, kot da si bila dobra prijateljica moje Irene in sedaj tudi Ksenije.«

	»To pa menda veš, da imam triletnega sina, ki bo imel naslednji teden rojstni dan? Ne vem pa, če bom smela biti prisotna na njegovi zabavi,« je pogovor takoj zasukala v drugo smer, ni želela govoriti o sebi in svoji odtujeni družini.

	»Pred odhodom sem te vsekakor nameraval povabiti.«

	Neža se je zamotila z obešanjem njegove slike, potem pa po daljšem premisleku rekla: »Hvala.«

	»Naslednjo soboto bomo praznovali, tudi Franc s svojo izvoljenko je povabljen. Vesel sem bil danes, ko sem dojel, da je ona tista, ki tako zaposluje mojega prijatelja.«

	Neža mu je prišepnila: »Poglej skozi okno, kaj počneta.«

	»Pa veš, da bom začel resnično verjeti, da se še sploh nista ljubila? Le objem in blaženo bližino si poklonita, niti poljubita se ne.«

	»Ksenija je previdna, na skrbi ima mamo in brata, ki ju ne bi mogla kar tako zapustiti.«

	»S Francem bo njena mama dobila še enega zelo dobrega sina, tako dober, skrben in ljubeč je, skratka, ne poznam boljšega človeka. Čeprav ga očim ne mara, mu kljub temu pomaga, da lažje preživlja svojo družino. Franc ima kar pet polbratov in polsester.«

	»Živi kje v bližini Juretove babice?«

	»Ni daleč vstran. Mati Štefka me je prosila, naj ga zaposlim, saj je opravljal delo, ki je bilo zelo slabo plačano, čeprav je imel srednjo gradbeno šolo. Mislim, da še nisem bil bolj zadovoljen s kakšnim delavcem, kot sem z njim. Zato mu dajem tudi lepo plačo.«

	»Da, nekako poseben je, čeprav mi je rekel, da sem zmajevka.«

	»Temu bi najin Jure prav gotovo nasprotoval.«

	»Mhm, najin Jure. Se ti sploh sanja, kakšno bo danes slovo sina in mame? O tem razmišljam že, odkar smo se srečali na pokopališču.«

	Potem je Herman na hitro odprl okno in zaklical Francu: »Pridi noter, ti bom nekaj pokazal v tem prostoru.« S polic na steni je hitel jemati knjige in jih odlagati na posteljo, potem pa je spretno snel police, da so se prikazala nekakšna vrata.

	»Kako si vedel za to?«

	»Oče me je naknadno prosil, da sem mu to vrisal v njegov načrt.«

	»Nekaj podobnega bi tudi jaz imela v svojem domu.«

	»Prosi mojega očeta, da ti posodi svoj načrt, pa bo zadeva takoj urejena.«

	Ko je vstopil Franc, sta za njim zaprla vrata. Neža ga je takoj prosila: »Tudi jaz bi rada imela v svojem domu takšen skriti kotiček.«

	Franc je pogledal Hermana in brezbrižno pripomnil: »To se seveda lahko uredi.«

	Neža je v šali dejala: »No, potem bo pa še zmajevka dobila tak skriti kotiček. Sedaj pa pridi, na kavo te vabim.« Prijela ga je pod roko in ga usmerila iz prostora, Hermanu pa zabrusila: »Ti pa si zadevo malo poglej, potem pa stvari pospravi nazaj, tako kot je bilo.«

	Herman ji je nasmejan samo prikimal.

	V dnevnem prostoru je zraven Mimike sedela tudi Ksenija. V zadregi je Franc prisedel h Kseniji, ki je zardela kot deklica.

	Neža je prijateljici malo ponagajala: »Ni malo nadležno to tvoje zardevanje, po tem, kako tesne objeme sta si zunaj poklonila, in to sredi belega dne? Kot sem slišala, nameravaš zraven svojega dragega na rojstni dan mojega sina.«

	Ksenija je komaj spravila iz sebe: »Ja, sem že babici Štefki obljubila, da mu bom jaz spekla torto.«

	Neža se je sklonila k prijateljici in jo poljubila na čelo.

	»Se bova potem pogovorili, tudi jaz sem mu namreč nameravala pokloniti torto.«

	Ker se je pričel Jure nerodno obračati, sta utihnili in ga opazovali. Tako na veliko se je pretegoval, preden je odprl očke. Toda ko je zagledal Nežo, je takoj skočil pokonci. »Bal sem se, da te ne bo tu, ko se bom zbudil.« Stegnil je roke proti njej in ko ga je vzela v objem, se je je na vso moč oklenil. Čez čas jo je pogledal v oči in odločno rekel: »Pri tebi bom ostal.«

	»Žal ne moreš. Si sploh lahko zamisliš, kako bi potem babica Štefka in teta Lenka jokali?«

	»Potem boš pa ti šla k meni, bom vprašal atija, če lahko prideš.«

	Neža ga je stisnila v tesen objem, z nasmehom pogledala prisotne, Juretu pa rekla: »Torej ga le vprašaj.«

	Kar nekaj časa je minilo, preden se je iz sobe staršev prikazal Herman. »Si lepo pospravil nazaj?« je takoj vprašala Neža.

	»Sem.« Zraven je zmedeno prikimal, saj je opazil, da vsi strmijo vanj.

	Tišino je prekinil mali Jure, ki je stegnil roke proti njemu in lepo razločno na ves glas vprašal: »Ati, lahko pride mama k meni in pri meni ostane?«

	Zmeden je s pogledom preletel prisotne, nato pa počasi odgovoril: »Seveda lahko pride in ostane.«

	Nihče ni niti pomislil, kako srečen bi bil zaradi tega. Od zadnjega srečanja z Nežo je zelo pogosto razmišljal o njej. Prav Neža je bila kriva, da je prekinil nekoliko resnejšo zvezo z dekletom, ki jo je malo bolje spoznal, ko sta se skupaj vozila iz Nemčije v Slovenijo in obratno.

	Darja je na internetu iskala osebo, ki pogosto potuje na tej relaciji, Herman je slučajno opazil njen oglas in se ji oglasil. Že čez pol ure mu je pozvonila na vratih, stanovala je namreč le dve ulici stran od njegovega stanovanja. Tako sta se potem kar nekaj časa vozila skupaj. V začetku ji je nekaj malega računal, ko sta postala med sabo bolj domača, pa je plačilo odklonil. Večkrat mu je namreč pripravila kakšno jed in mu jo prinesla. Ko pa je Neža obiskala njegovega sina, so se vezi med njim in Darjo zrahljale. Zaželel si je Nežine bližine, saj je dojel, da bo ona z razprtimi rokami sprejela tudi njegovega sina. Darja se ga namreč ni nikoli niti dotaknila. In ko jo je pripeljal domov, je teta Lenka, ko so ostali sami, povzdignila glas, češ naj za božjo voljo misli na otroka. Zato je ni več pripeljal domov. Ko pa mu je Darja v nekem pogovoru omenila, da ima njegov sin srečo, ker ima še tako mlado staro mamo in teto, da bosta lahko skrbeli za Jureta, ji je odkrito povedal, da si ne želi več njene bližine. Od takrat se nista več vozila skupaj.

	Sicer je pa vedno manj časa prebil v Nemčiji. Ni več iskal in prevzemal gradbenih del, kar nekaj slovenskih delavcev pa je že preselil v Slovenijo, kjer so delali pod istimi pogoji in za enako plačo. Med njimi je bil tudi Franc, ki je prevzel gradnjo Nežinega doma.

	Iz spominov ga je predramil sin, ki je prosil: »Ati, kar danes naj gre zraven.«

	»Prav, Jure, seveda lahko gre takoj z nama. Reci ji, naj vzame pižamo, pa gremo.«

	»Boš šla z nama?« je takoj vprašal Jure in stegnil roke proti Neži.

	Nasmejana ga je vzela v naročje in mu pričela pojasnjevati, zakaj ne more z njima.

	Jure se z razlago ni strinjal, zato je predlagal: »Bova pa z atijem ostala pri tebi.«

	Potem je Juretu in tudi prisotnim potrpežljivo razložila, da mora tudi ona tako kot njegov ati zaslužiti nekaj denarja in da mora že naslednji dan na delo daleč stran in da je kar nekaj časa ne bo doma. »Ampak na tvoj rojstni dan pa zagotovo pridem k tebi.«

	»Mi boš ti spekla torto?«

	»Seveda, to je ja dolžnost vseh mam. Zelo veliko torto bom spekla, tako da lahko na rojstni dan povabiš vse, ki jih imaš rad, za vse je bo dovolj. Vidva mi samo povejta, kdaj naj jo prinesem.« Pogledala je Hermana in čakala na odgovor.

	S širokim nasmehom je odgovoril: »Naslednji teden v soboto bomo praznovali. Mama, ne razočaraj naju, torta naj bo zares velika, predvsem pa dobra.«

	»Obljubim, častna mamina.« Pogledala je Ksenijo, saj ji je prej omenila, da mu bo ona spekla torto, zato ji je rekla: »Boš pa ti zanj poiskala drugo darilo.«

	»Se bova že zmenili,« je v zadregi odgovorila Ksenija, brž popila kavo, hitro vstala in se namenila ven.

	Neža ji je ponagajala: »Ksenija, mar Franc ne bo dobil poljubčka?«

	Ksenija ji ni ostala dolžna: »Ravno sem mu nameravala reči, prav tako Mimiki, naj gresta z mano, da boš lahko v miru podelila poljubčke sinu in njegovemu atiju.«

	Herman je na veliko zategnil: »Sem se že bal, da se ne boste spravili vstran.«

	Brez slovesa, z velikim nasmehom na licu in z veliko naglico so vsi trije odšli, Herman in Neža pa sta se na glas zasmejala. Ko pa je Neža videla Hermanov zamišljeni obraz, je utihnila in se posvetila malčku.

	»Jure, z atijem bosta morala domov, babica in teta že gotovo jočeta, ker vaju tako dolgo ni, pa tudi jaz imam še veliko dela,« je Hermanu nekako nakazala, da je čas tudi za njun odhod.

	Skoraj s strahom jo je vprašal: »Boš v soboto in nedeljo doma, te lahko prideva obiskat?«

	»Žal me ne bo doma, ostala bom kar v Murski Soboti. V soboto bom imela tam še ves dan predavanje, v nedeljo pa se moram temeljito pripraviti za naslednji teden. Hvaležna pa bi bila, če bi namesto mene malo nadziral delavce. Opazila sem, da te vsi s Francem vred zelo upoštevajo.«

	»Prav, ti pa pokliči moja stara dva in jima na primer omeni, da vem za njun vikend in da bom v ponedeljek okrog dvanajstih prišel nadzirat gradnjo tvojega doma.«

	»Herman, tega pa sem tako vesela, zato boš za slovo tudi ti dobil poljubček, ne samo sin.«

	Ustnice je nekako stisnil in se sramežljivo nasmehnil, potem pa rekel: »Jure, torej se odpraviva domov, da bo mama lahko še kaj naredila.«

	Jure jo je z obema rokama prijel za obraz in resno vprašal: »Saj boš prišla k meni, da te ne bom tako dolgo čakal?«

	»Jure, čisto zares bom prišla. Prihodnjo soboto ob dveh pridem, ti bo ati povedal, kdaj je to.« Poljubila ga je na lička in se z nosom podrgnila po njegovem. On pa ji je poklonil še precej poljubčkov, preden sta se razdvojila.

	Že sta odhajala proti avtu, ko je Herman glasno rekel sinu: »Meni pa ni dala poljubčka, pa je prej obljubila, da mi ga bo dala.«

	Neža je stopila za njima in tiho pripomnila: »Nisem bila prepričana, če ga dejansko želiš.« Tako zelo se je sprostila ta dan, da je bila pripravljena to uresničiti. Najprej je pomagala Jureta namestiti v varni sedež, ko pa je Herman sedel za volan, je šla do njegovih vrat, se počasi sklonila k njemu in ga na hitro poljubila. »Da vama ne ostanem česa dolžna,« je dahnila v njegovi bližini, potem pa stekla v hišo.

	Herman je še kar nekaj časa obsedel za volanom, imel je občutek, da je s tem poljubom njegovo življenje dobilo nov smisel. Za trenutek je s pogledom še enkrat objel hišo in postal še srečnejši, ko jo je opazil pri oknu.

	Neža pa je še kar nekaj časa postala ob oknu in iskala vzrok, zakaj je to naredila. Vedela je, da bo zaradi tega poljuba odnos med njima drugačen. Zamišljena je sedla za računalnik, da bi se pripravila za naslednji dan, ampak najprej je kliknila na pošto. Hermanovima staršema je napisala sporočilo: Škoda, da nista ostala še kakšen dan na Tinju, to popoldne sta me namreč obiskala vajin sin in vnuk. Za vse podrobnosti se obrnita na Mimiko, mi se vidimo čez tri tedne. Ampak preden je pritisnila tipko pošlji, si je premislila, vedela je, da bosta Anton in Jelka takoj poklicala taksi in privihrala do nje. Zato se je odločila, da bo pošto poslala pozno v noč.

	Zjutraj ob šestih, ko je vozila proti mestu, je v krožišču pri Impolu opazila taksi, ki je zavil proti Tinju. Bila je prepričana, da sta v njem Hermanova starša.

	Vse dni v tednu, tudi v soboto, je delala pozno v noč. Za nedeljo pa se je odločila, da si bo temeljito spočila. Odločila se je za obisk bližnjih toplic in svoje telo razvajala s plavanjem in masažami.

	Ko je vstajala od mize v restavraciji, kjer si je privoščila zelo zgodnje nedeljsko kosilo, je pred sabo zagledala Hermana in Jureta. Presenečena je vprašala: »Ja kaj pa vidva tukaj?«

	Pojasnilo je dobila od Jureta: »Ati je rekel, da te greva poiskat, da bi rad imel še kakšen tvoj poljubček.« Potem je poletel proti njej in kar nekajkrat zakričal: »Mama, mama …«

	Prestregla ga je, ga dvignila v naročje in ga na vso moč stisnila v objem, obraz pa je zakopala v njegove bujne lase. Po burnem pozdravljanju z malčkom je pogledala Hermana, zdelo si ji je, da je zardel, zato je umirjeno vprašala: »Bosta tudi vidva jedla?«

	»Bi, če naju boš počakala.«

	»Seveda vaju bom, mama vendar mora poskrbeti za sina. Ravno pravi čas sta me še ujela, nameravala sem na kopanje.«

	»Škoda, da nimava zraven kopalk, bi se ti tudi midva pridružila.«

	»Si bomo pa po kosilu privoščili sprehod. Nisem računala na to, toda to mesto mi je zelo všeč, bomo šli v park, da bo Jure na igralih pokuril kosilo.«

	Kot prava družinica so se po kosilu sprehodili do parka. Neža in Herman sta sedla na klop v bližini igral, Jure pa se je pri igri pridružil fantku in deklici svoje starosti.

	Njun klepet se je nanašal predvsem na Hermanovo preteklost, predvsem na njegove starše. Zdelo se ji je, da je malo popustil pri zameri staršem. Potem se je njun pogovor zasukal na Ksenijo in Franca. Kar stisnilo jo je v prsih, ko je povedal, da se je Frančev očim odselil k dosti mlajši ženski, njegovo mater in kar pet otrok pa pustil nepreskrbljene.

	Neža je ogorčeno rekla: »Saj ji bo moral plačevati preživnino.«

	»Nikdar ni skrbel zanje, pa verjetno tudi v bodoče ne bo. On ni nikoli hodil v službo, čeprav imajo le majhno posestvo. Preživijo lahko le dve kravi in kakšnega pujska. Če je Frančeva mama kaj zaslužila, hodila je v Avstrijo na sezonska dela obirat jabolka, grozdje in druge pridelke, je njen delomrznež še velik del tega zaslužka znosil v gostilno.«

	»Ja kako so pa potem preživeli?«

	»Dosti so bili v breme socialni službi, zadnja leta pa Francu. Cele dneve je revež delal, da je lahko plačal njihove položnice in preostale nujne stvari. No, sedaj je že bolje, dva starejša polbrata pogosto vzame zraven na gradbišče, da kaj postorita. Pravzaprav ga kar sama gnjavita za delo.«

	»A sta že odrasla?«

	»Ne, hodita v prvi in drugi letnik srednje šole, sta pa zelo pridna in delovna, tako da jima rad pri plačilu dam še kaj povrhu.«

	»No, potem bodo pa verjetno na boljšem, da jih je oče zapustil.«

	»Tudi Franc in njegova mati mislita tako.«

	Na klopi se jima je pridružil Jure, ki si je na veliko mencal oči. Neža ga je ljubeče vzela v naročje in pogledala Hermana. »Ati, vrnimo se v hotel, da se bo najin fant malo odpočil.«

	Herman je takoj pristal: »Seveda, midva imava časa na pretek. Daj ga meni, ga bom jaz nesel.« Bil je resnično vesel tega povabila.

	V njeni najeti sobi je bil udoben trosed in kar nanj je nameraval položiti sina, ampak Neža ga je prosila, naj ga položi na posteljo. Lepo mu je odgrnila odejo in odstranila velik vzglavnik.

	Ko sta skupaj stala pred spečim sinom, je Herman tiho pojasnil: »Tako srečen je bil, ko sva te končno našla. Na kar nekaj krajih sva spraševala po tebi, pa te ni bilo.«

	Neža je malčka ljubeče pobožala in mu na čelo pritisnila poljub, potem je pogledala Hermana. »Sedi ali pa tudi ti lezi na drugo stran, če nisi naspan. Jaz pa si bom medtem namesto zvečer sedaj nekaj naredila na računalniku.«

	»Pa bi se mu res pridružil, sinoči nisem skoraj nič spal.«

	»Potem pa si kar privošči, bomo zvečer podaljšali naše druženje.«

	Hitro je Herman resnično zaspal. Kar nekaj časa je postala pred posteljo in ju opazovala. Če ne bi zjutraj tako dolgo spala, bi se jima pridružila. Zaželela si je njune bližine.

	Spala sta kar tri ure. Prvi se je prebudil Jure. Ljubeče se je skotalil Hermanu v objem, ni takoj dojel, da nista doma. Ko pa je ob postelji zagledal Nežo, je kar nekajkrat zaprl in odprl oči, potem pa boječe vprašal: »Mama, si tudi ti zraven mene spala?«

	»Ne, ati mi ni dal prostora, saj vidiš, kako je legel kar na sredino postelje.«

	Jure je pogledal očeta in resno predlagal: »Zvečer pa ji boš dal prostor, kajne, da ji boš?«

	»Bom, ampak ne vem, če naju ne bo poslala domov.«

	Šla je do postelje in legla na prostor, kjer je prej spal Jure. Ko se je obrnil k njej, je vprašala: »A ti bi rad zraven mene spal?«

	»Ko boš prišla na moj rojstni dan, boš pa ti spala zraven mene. Darja ni hotela spati zraven mene, zato tudi ati ni hotel zraven nje.«

	Neža je pogledala Hermana in spremenila temo pogovora. »Jure, zunaj je tako toplo, kaj, če bi šli še enkrat v park, si bomo sposodili žogo, da bomo lahko igrali nogomet.«

	»To, ati, gremo!« Jure se je skobacal iz postelje in pričel stiskati noge. »Lulat, lulat,« je nekako ukazal.« Šla je z njim in mu pomagala.

	Ko sta se vrnila, ju je Herman nagajivo vprašal: »Sta si umila roke?«

	»Kar povej mu, da sva si jih, pa reci svojemu ateju, naj vstane, jaz bom pa šla prosit za žogo.« Preden so odšli v park, so šli še na kavo in sok. Neža je natakarico prosila za tri sendviče in vodo.

	Natakarica, ki je bila z Nežo že bolj domača, je vprašala: »Ja kdo pa je ta lepi fantič, ki te je prišel obiskat?«

	Jure je Nežo prijel okrog nog in pojasnil: »Njen Jure sem, ona pa je moja mama.«

	Natakarica mu je resno odgovorila: »Pa mi ni nič povedala, da ima tako lepega fantiča z atijem.«

	Neža je v zadregi rekla: »Marija, to je predolga zgodba, da bi ti jo sedaj razlagala, v park moramo na nogomet.« Žogo je podala Hermanu, sama pa v torbo spravila sendviče in vodo. Potem je podala Juretu roko in nekako v zadregi zapustila natakarico Marijo. Ravno prejšnji večer je ob klepetu temu dekletu rekla, da je še samska, z zelo zapleteno življenjsko zgodbo.

	Do poznega mraka so se igrali v parku, potem so se v Nežini sobi lepo uredili in šli na večerjo.

	Preden se je Jure spravil v avto, se je oklenil Neže in prosil: »Mama, kar s tabo bi ostal.«

	»Ne moreš, Jure, saj sem ti že povedala, da moram tudi jaz nekaj zaslužiti, tako kot tvoj ati. Če me boš hudo pogrešal, pa še v sredo popoldne pridita, da bomo zopet igrali nogomet.«

	Herman ji je takoj zagotovil: »Seveda te bo pogrešal, seveda prideva tudi v sredo.«

	»Jure se naj doma naspi, potem pa pridita okrog petih, do takrat bom končala z delom. Pa žogo prinesita zraven, ta je bila pretežka za sina.«

	Preden je Herman sedel v avto, se ji je zastrmel v oči in vprašal: »Bova lahko pri tebi spala?«

	»Si poreden?« je vprašala.

	Zopet je nekako preko sina izsilil poljub. To je bil njun prvi pravi poljub. Ves zasanjan in z nasmeškom na obrazu je potem sedel za volan.

	»Previdno vozi,« mu je še zaklicala.

	Vso pot do doma je potem sina učil pesmico Zajček dolgouhec,

	doma pa namesto pojasnila, kje sta se tako dolgo potikala, enostavno objel mater Štefko, potem še teto Lenko in se umaknil v svoj prostor.

	Otrokovi varuški pa sta še dolgo v večer poskušali od Jureta izvedeti kaj več o njunem izletu v Mursko Soboto. Obe sta bili srečni, ko sta od otroka slišali, da je Herman zopet dobil poljub od Neže in da bosta mogoče lahko v sredo pri njej spala.

	Za sredin obisk se je Herman bolje pripravil; zraven nove žoge je v prtljago dodal tudi kopalke in pižami. Ker sta zaradi dela na cesti malo zamujala, ju je Neža čakala na parkirišču hotela. To je bilo zopet objemov in poljubov, en poljub je dobil tudi Herman.

	Ker je rahlo rosilo, je Herman vprašal: »Se gremo kopat ali gremo spat?«

	Neža se je vedro zasmejala: »Mar sta prišla k meni spat?«

	Jure je takoj pojasnil: »Ati je rekel, da boš mogoče dovolila, da prespiva pri tebi, zato sva zraven vzela pižame, jaz pa še svojega zajčka, ki spi zraven mene.«

	Neža je v zadregi pogledala Hermana in resno rekla: »Bom videla, če bosta pridna, pa če nobeden ne lula v posteljo.«

	»Priseževa ti, da nobeden ne lula v posteljo, pa zelo pridna bova,« ji je resno zagotovil Herman.

	»No, potem pa se gremo kopat.« V recepciji bazena sta zraven kart kupila tudi rokavčke za Jureta.

	Vsem trem je to kopaje prineslo veliko vedrine. Jure je venomer ždel na Hermanovem hrbtu. Velikokrat sta se približala Neži, da je Jure dobil poljub od mame, pogosto je katerega dobil tudi njegov ati. Ker so ob osmih zapirali bazen, jim je bilo kar žal, da so se morali odpraviti.

	Pri večerji se niso dolgo zamudili, so si pa v sobo zraven vzeli sok in steklenico vina. Kot da je Neža že pristala, da lahko prespita pri njej, se je Jure kar hitro preoblekel v pižamo. Neža je v zadregi pogledala Hermana, rekla pa ni nič. Da bi se lahko kaj pogovorila s Hermanom, je Juretu v računalnik vstavila risanko.

	S tem da je sinu priskrbela risanko, je Herman vedel, da jima bo dovolila prespati pri sebi.

	»Bova popila vsak kozarec vina?« je vprašala in iskala še en kozarec. Ni ga našla, saj je bila za bivanje zabeležena sama, zato sta pila izmenično iz enega kozarca. Ko je opazila, da sta popila že polovico, je predlagala: »Dovolj imava za danes, to bom shranila za naslednji teden.« Potem sta se zazrla v Jureta, ki je na postelji kar sede spal.

	Nekako v zadregi je Herman vprašal: »Res smeva spati pri tebi?«

	Samo prikimala mu je.

	Boječe jo je prijel za roko in šepetaje vprašal: »Bom lahko tudi malo poreden ali bom moral samo spati?«

	»Prepuščam ti izbiro,« je komaj slišno odgovorila, čez trenutek pa pomislila, da teh besed prav gotovo ni izgovorila ona.

	Takoj je ugasnil računalnik, sina lepo položil na sredino postelje, njo pa usmeril h kavču.

	V uho mu je zašepetala: »Ugasni luči, da naju sin ne vidi, če bi se predramil.«

	Čez dolgo dolgo časa, ko sta vsa upehana objeta obležala drug ob drugem, se je dvignila, mu glavo položila na prsi in zašepetala: »Lepo je bilo.«

	Ljubeče jo je objel in tudi on šepetaje vprašal: »Nežika, mar je bilo to zate prvič?«

	Ni mu odgovorila, le malo višje se je potegnila, da ga je lahko poljubila na ustnice. Vrnili so se prav vsi občutki, kakršne je občutila ob prvi združitvi, srce ji je pričelo hitreje biti, ko je v tesni bližini spoznala, da je tudi Herman pripravljen na ponovni užitek. Še enkrat sta se nežno ljubila, potem pa brez moči negibna obležala.

	»Ti je bilo lepo?« je zaskrbljeno vprašal.

	»Tako zelo, da vama bom že kar v bližnji prihodnosti zopet ponudila prenočišče.«

	»Tega pa sem tako zelo vesel.« Ves srečen jo je prižel tesno k sebi.

	»Herman, očistiva in obleciva se, pa greva spat k sinu, jutri me čaka precej naporen dan.« Vsa sluzasta se je prevalila čez njega in pohitela v kopalnico.

	Tudi on je vstal, prižgal majhno svetilko pri kavču, da si je poiskal oblačila, in stopil k vratom kopalnice. Žal mu je bilo, da je bila kopalnica tako majhna, da se ji ni mogel pridružiti.

	Ko je prišla iz kopalnice, ga je tako čustveno poljubila in šepetaje pojasnila: »Vsak na eno stran Jureta bova legla.«

	»Prav,« je ves blažen dahnil, ji dvignil brado, da ji je lahko vrnil poljub, potem pa pohitel v kopalnico. Ko se je vrnil, je globoko spala. Tiho je predramil sina in ga odnesel na stranišče, potem ga je položil na sredino postelje ter tudi sam srečen legel.

	Zjutraj je bil prvi buden Jure. Presenečen je strmel zdaj v atija, nato v mamo. Ni mogel verjeti, da so skupaj spali. Z veliko težavo je prebudil Hermana, saj ni vedel, da se je njegov ati sprehajal po vesolju, medtem ko je on spal. Ko je sin pokazal na spečo mamo, ga je tako močno objel, da je fant prestrašeno kriknil.

	Neža je na glas zagodrnjala: »Ne bi bila malo tiše, da se mama naspi?« Toda ni več spala, na veliko se je pretegnila in se obrnila k Juretu. Tudi od nje je dobil nenavadno močan objem.

	Potem je z roko ljubeče pobožala Hermana: »Si se dobro naspal?«

	»Sem, Nežika, čeprav še ni dovolj. Bom že drevi nadoknadil.«

	Potem se je v njun pogovor vmešal Jure: »Ati, mama, jaz sem Francu obljubil, da nas bom posnel, če bomo skupaj spali.«

	Neža in Herman sta se spogledala in oba prikimala. Herman je takoj segel po telefonu in naredil posnetek, potem je odgrnil odejo z vseh treh in naredil še posnetek vseh v pižamah. Telefon je podal Neži in jo prosil: »Mu boš ti poslala, verjetno si v tem bolj spretna kot jaz.«

	Fotografij ni poslala samo Francu, ampak tudi prijateljici Kseniji.

	Preden so se zjutraj poslovili, je Herman tiho vprašal: »Smem zvečer priti sam?«

	»Jaz bi raje imela oba,« je tiho odgovorila. Potem je dodala: »Joj, oprosti, toda kar do devetih zvečer bom delala.«

	Ob slovesu je tudi ati dobil poljub, ne samo sin.

	Zvečer ga je našla v stanovanju. Neža je obrnila ključ in se odzvala njegovemu vabilu. Po burnem ljubljenju je vsa upehana potožila: »Tako zelo sem lačna, sploh ne vem, če sem danes kaj jedla.«

	»Potem pa greva na zapoznelo večerjo, tudi jaz bi nekaj pojedel.«

	Zelo lepo napitnino je dal natakarici Mariji, s katero sta bili z Nežo že precej domači. Nagajivo se mu je nasmehnila: »Tudi jaz ne bi imela nič proti takemu moškemu, ki nezakonito prespi pri sinovi mami.«

	»Pst,« je Neža hitro dodala prst na usta.

	Še enkrat sta se ljubila po večerji, potem pa zaspala v tesnem objemu. Nobeden od njiju ni imel časa, da bi nadoknadil pomanjkljivo spanje prejšnjega večera.

	Zjutraj jo je nagajivo prosil, če sme narediti še en posnetek njiju samih, Franc mu je namreč oponesel, da je smel prespati pri njej samo zaradi sina.

	Ne samo Francu, zopet je tudi Kseniji poslala posnetek.

	Pred odhodom jo je opomnil: »Če boš dolgo delala, ne pozabi na hrano.« Zaželel ji je tudi lep uspeh pri delu. Prav presenečena pa je bila, da ni nakazal, da jo želi še ponovno videti, prav nič ni omenjal niti Juretovega rojstnega dne, toda kar nekajkrat jo je ljubeče potegnil v objem. Zato zvečer sploh ni bila presenečena, ko ga je zopet našla v svoji sobi.

	Podoben večer in noč sta si ustvarila kot dan prej. Takoj zjutraj pa sta se dogovorila glede sinovega rojstnega dne. Prosil jo je, naj njegove starše povabi na Tinje, da bosta lahko obdarila Jureta. Na praznovanje ju še ni bil pripravljen povabiti.

	Te želje mu je Neža takoj po njegovem odhodu izpolnila. Čeprav ura še ni bila sedem, je njegove starše poklicala na hišni telefon. Oče Anton je kar sapo lovil, tako srečen je bil, mati je v bližini jokala. Obljubila sta ji, da bosta vnuka zagotovo čakala na Tinju.

	V soboto ob enajstih se je Neža vrnila domov na Tinje in bila zelo presenečena, ko je videla živobarvne balone, ki so krasili njen dom. Tudi nižje ob cesti jih je opazila, vendar jim ni posvečala pozornosti. Ko pa je dojela, da so namenjeni Juretu, je takoj poklicala Hermana, da ga je obvestila, naj takoj prideta in naj pove sinu, da so vsi tisti baloni namenjeni njemu.

	Tako ganljivo je potem bilo srečanje odtujene družine. Da bi za trenutek lahko bili sami, se je resnično srečna namenila k sosedi Mimiki. Ko se je vrnila, sta se ji Hermanova starša prisrčno zahvalila. Prav tako je bila deležna Juretovega veselja in seveda tudi graje, ati mu je namreč med potjo povedal, da je sam kar dva dni spal zraven njegove mame.

	Potolažila ga je s tem, da mu je obljubila, da bo za rojstni dan samo on spal zraven nje.

	Pred odhodom je hotel Jure vse balone odnesti domov, tako da je bil Hermanov avto natrpan z njimi. V Nežin avto pa so naložili veliko torto, ki jo je za Nežo priskrbela Ksenija, in dodali dva lepa živa zajčka, ki sta bila darilo Ksenije in njenega brata.

	Na pogostitvi je bilo precej Juretovih prijateljev iz vrtca. Tako ponosno je Jure svojim prijateljem in njihovim staršem razkazoval svojo mamo, skoraj vsakemu je povedal, da bo mama ta večer spala zraven njega in da se bosta pošteno pocrkljala. Predvsem med odraslimi je bilo precej smeha.

	Neža in Ksenija sta tu in tam naredili nekaj posnetkov, da si bosta lahko Juretov rojstni dan ogledala tudi nova babica in dedi.

	Zvečer Neži ni preostalo drugega, kot da izpolni obljubo, ki jo je dala Juretu, in se spravi v njegovo posteljo.

	Franc je opozoril Jureta, da mora na svojo mamico zelo paziti tudi ponoči, da mu je ne bo ati odpeljal v svojo posteljo.

	Neža je zardevala kot petnajstletnica. Ko pa je v hiši vse utihnilo, je Herman želel svojo ljubo zase. Enostavno jo je dvignil iz sinove postelje in jo položil v svojo. Proti jutru jo je na enak način vrnil.

	Še so spali, ko sta v prostor stopila Ksenija in Franc. Neža ju je začudeno gledala, zdelo se ji je, da se je ta večer med njima zgodilo nekaj bolj resnega. Ksenija je sedla k Neži na posteljo in jo prijela za roko: »Neža, saj mi boš šla za poročno pričo?«

	»Seveda bom,« je še vsa zaspana in zmedena odgovorila. Potem je slišala Franca, ki je imel enako prošnjo kot Ksenija. Tudi Herman se je strinjal, potem pa ju je kar hitro odslovil. Njegov sin je namreč še spal. Toda ljubila se nista več, preveč ljudi je bilo v hiši. Sta se pa obrnila drug proti drugemu, postelji očeta in sina sta bili narazen le dobrega pol metra, in pričela s tihim klepetom. Neža namreč ni nameravala vstati prej, preden se zbudi Jure.

	Pred odhodom jo je mati Štefka povabila: »Pri nas bi ostala, saj vidiš, kako srečen je Jure, če si ti ob njem.«

	Herman, ki je to slišal, je dodal: »Jaz bi kar umrl od sreče, če bi na to pristala.«

	Preden je končala z delom v Murski Soboti, sta jo z Juretom še trikrat obiskala, kar nekajkrat pa Herman sam.

	Ob odhodu sta jo čakala oba z Juretom, saj jima je obljubila, da bo spala pri njima.

	Naslednje jutro je bila nedelja. Herman je na Nežino željo staršema poslal sporočilo, da pride s sinom in tretjo ženo na kosilo. Ko je Neža prebrala sporočilo, ga je pred vsemi pobožala po licu in ganjena rekla:

	»Hvala, da si mojo prijateljico smatral za drugo ženo.«

	Še preden so odšli do Hermanovih staršev, so v Slovenski Bistrici obiskali grob Juretove mamice, da so menjali rože v vazi in posajenim rožicam zrahljali zemljo. Preden so odšli od groba, se je Neža sklonila k Juretu in na glas rekla: »Povejva mamici, da je s tabo vse v redu, da naj ona kar mirno spančka.« Lepo ji je bilo, ko je videla solze v Hermanovih očeh.

	Med kosilom je bila med njimi nekakšna zadrega. Tik pred kosilom je namreč klicala Hermanova prva žena. Oglasil se je oče. Ko je Herman prepoznal njen glas, je preklopil telefon tako, da je lahko pogovor slišala tudi Neža.

	Nežo je kar stisnilo pri srcu, ko je slišala, kako prva žena prosi, če sme njena hči priti k njim za nekaj dni, češ da mora ona nujno nekaj urediti v Nemčiji. Tereza se je namreč že za stalno preselila v Slovenijo. Oče Anton je že nameraval pristati, saj mu je žena Jelka vneto prikimavala.

	Toda telefon mu je iz rok izpulil Herman, ki je glasno zatulil: »Še nisi dobila dovolj? Ne drzni si ju več izkoriščati in vznemirjati, oba sta bolna.« Ker je slišal, da se hoče v pogovor vključiti hči Vida, je malo bolj umirjeno rekel: »Vida, obljubim ti, da boš smela del počitnic preživeti z nami, toda ne sedaj, ko za to prosi tvoja mati. Naj te zapelje k pravemu dedku in babici, če te oče ni sposoben paziti nekaj dni.«

	Potem je prav grobo odložil slušalko in zaskrbljeno pogledal Nežo: »Upam, da temu ne boš nasprotovala.«

	»Ljubi bog, seveda ne bom nasprotovala.« Ker je vedela, da bo nekaj časa delala doma, je na Tinje povabila Hermanove starše.

	Mati Jelka je med pripravo prtljage vseskozi jokala. Kar nekajkrat je pristopila k Neži in ji vsakokrat rekla: »Tako posebno dekle si.«

	Tako so vsi skupaj prespali na Tinju. Nekako so se navadili na sobivanje in s tem nadaljevali kar nekaj časa. Le Jureta so morali pogosto zapeljati k babici Štefki in teti Lenki, precej se je navezal na njiju.

	Potem je Neža dobila ukaz, da mora v Anglijo na izpopolnjevanje v svojem delu. Kar nekaj dni je odlagala, da svoje sostanovalce seznani o svojem odhodu. Da opravi to pot, se je kar takoj odločila, saj je vedela, da bo drugače le težko odplačala kredit. Od Hermana in njegovih pa nikakor ni želela pomoči.

	Le nekaj dni, pravzaprav le dva dni pred odhodom se je odločila, da prisotne seznani s svojim odhodom. Jure se ji je obesil okrog vratu in prosil: »Mama, pri meni ostani.«

	Herman je molčal in ju zaprepadeno gledal. Na kaj takega v svoji sreči ni pomislil. Premagala so ga čustva, zato je na hitro vstal in se napotil ven.

	Neža je k sebi prižemala Jureta in se zazrla v njegova stara starša in sosedo Mimiko, ki je bila zraven. Ko je pri vseh treh opazila solze, se je zmedla in pomislila, da ne ravna pravilno.

	Takrat pa je Hermanu zazvonil telefon, ki ga je v naglici pustil na mizi, tako da je lahko jasno videla napis klicatelja, pisalo je Darja. Jure je hitro zgrabil telefon in stekel ven k očetu. Na ves glas mu je zavpil: »Ati, Darja te zopet kliče!«

	Neža je dogajanje opazovala skozi okno. Videla je in tudi jasno slišala, kako jo je okregal, zakaj ga kliče ona, ko ji je pa obljubil, da jo bo poklical on, ko bo lahko. Ker je pri oknu opazil Nežo, je telefon na hitro ugasnil in skrbno spravil v za to narejen žep na srajci. Potem je pohitel do njene novogradnje. Imela je občutek, da bo Darjo poklical takoj, ko bo imel priliko. Zato se je hitro namenila proti svoji novi hiški. Pravilno se je odločila, Herman je že na veliko klepetal s svojo prijateljico. Ni mogla vsega razumeti, le to je lahko razbrala, da gresta čez dva dni zopet skupaj v Nemčijo. Ker je nameravala odpotovati v sredo, isti dan torej, kot sta se Darja in Herman nameravala sestati, je prestavila let za London. Hotela je videti, kako se skupaj odpravljata v Nemčijo. Ta trenutek je dojela, da se je pravilno odločila, Herman se ji namreč ni zdel oseba, za kakršno ga je imela.

	Pohitela je v stanovanje in pričela pripravljati oblačila in igrače za Jureta. Med pogovorom je namreč slišala, da je Herman rekel Darji, da mora prej sina odpeljati k ženinim staršem.

	Kar oba Hermanova starša sta jo pričela gnjaviti, naj Jure ostane z njima, da si bosta poiskala kakšno žensko za pomoč.

	Na srečo je ta večer Jure zelo hitro zaspal, vse popoldne se je namreč potepal pri Kseniji, ki je imela na obisku Frančevega najmlajšega brata, in fanta sta si pošteno privoščila razne aktivnosti. Neža pa ni bila niti malo utrujena, zato je prisotne seznanila, da gre malo do Ksenije. Odpravila se je po cesti, toda kar hitro je zavila v gozd in se po gozdu približala domu. Vedela je, da bo prav gotovo prišla do informacije, ki jo je zanimala.

	Okno dnevnega prostora je bilo obrnjeno na severno stran. Bilo je malo odprto, zato je vedela, da bo lepo slišala pogovor Hermana in staršev. Sprva se ji je zdelo čudno, da se nič ne pogovarjajo, nakar je dojela, da Herman na telefonu piše sporočilo. Ko je končal, je rekel: »Tako, sedaj pa se lepo pogovorimo. Se vama zdi normalno, da Neža tako na veliko pohajkuje po svetu, jaz pa sem zadnje čase razmišljal o malo bolj resnih stvareh z njo?«

	»Meni se zdi, da bi jo moral poročiti,« je predlagal oče Anton.

	Herman je bil tako zelo prizadet z Nežinim odhodom, da je pošteno povzdignil glas: »Mislim, da imam dovolj dve ženi. Prva me je slekla do golega, no, druga mi je vsaj sina zapustila. Oče, ne nameravam imeti več nobene resne zveze. Sicer sem razmišljal o sobivanju z Nežo, pa samo poglej.«

	»Ja kaj pa nameravaš z Nežo?« je resnično zgrožen vprašal oče.

	»Oče, moj sin jo potrebuje, mislim pa, da ona njega še bolj. Meni pa malo intimnosti ne škodi.«

	Neži se je zdelo, da ne more normalno dihati, česa takega res ni pričakovala.

	Zopet je zaslišala očeta, ki je rekel: »Tri mesece bo pa potem zate malo dolgo obdobje.«

	»Oče, res misliš, da sem tako zamujen? Že isti dan, ko bo Neža odpotovala, bom grel posteljo drugi.«

	»To bo Darja, ki te nenehno kliče?« je na robu obupa vprašal oče.

	»Da, to je Darja, že pred letom in pol sva nekaj časa hodila, pa je babica Štefka in teta Lenka nista marali. Nežo v bistvu prenašam predvsem zaradi Jureta.« Pravzaprav je vse to izgovoril iz obupa, ni mogel verjeti, da Neža dejansko odhaja.

	Naenkrat je nekaj zaropotalo, zdelo se ji je, kot da je padel stol. Previdno je pogledala v prostor. Videla je, kako gre mati proti sinu in da je zaropotal njen stol. S tako silo je udarila sina, da mu je glavo kar zasukalo, jokaje pa je rekla: »Sploh ne morem verjeti, da si najin sin. Kar si sedaj rekel, bom dobesedno povedala Neži.«

	Herman je pretresen zmignil z rameni in grobo rekel: »Potem pa si nocoj dobro oglej vnuka, ker ga boš videla zadnjič.«

	Oče je prosil mater: »Jelka, pomagaj mi v posteljo, vse to je že preveč zame.«

	Ker je videla, da se je Herman namenil ven, je Neža na vso moč pohitela v zavetje gozda. Kar nekaj časa je slonela na debeli jelši. V mislih si je rekla, da zaradi takšnega moškega ne bo jokala, toda solze so kar nekaj časa tekle po njenih licih. Nekako prav je dala Hermanu, tudi Jureta potrebuje, ne samo njegovega očeta. Ni ji bilo jasno, kako je lahko spregledala kaj takega. Čez čas se je kljub pozni uri namenila do prijateljice Ksenije. Nameravala ji je zaupati svojo bolečino, pa zaradi prisotnosti drugih tega ni storila. Kljub vsemu se je nekako pomirjena vrnila domov.

	Herman jo je čakal pred hišo. »Ravno sem te nameraval poiskati.«

	»Uh, pošteno sem se zaklepetala.«

	Preden sta legla, mu je nekoliko osorno rekla: »Nocoj bom spala zraven sina, dolgo ga ne bom imela ob sebi.«

	Na njeno presenečenje Herman temu ni ugovarjal, toda dolgo v noč se je pošteno premetaval po postelji.

	Ko jo je Jure zjutraj zagledal poleg sebe, se je stisnil k njej. Toliko poljubčkov je dobila, da so ji pritekle solze. Le s težavo je zbrala toliko moči, da se je staršema pridružila pri zajtrku.

	Po zajtrku, ko se je Jure zamotil z lego kockami, jo je oče prosil: »Neža, naju boš ti zapeljala v mesto ali naj pokličeva taksi? Z Jelko ne bi rada gledala, kako Jure odhaja.«

	»Seveda vaju bom jaz zapeljala,« je takoj obljubila. Pričakovala je, da ji bosta starša kaj povedala, toda to se ni zgodilo. Namenoma je potem še dolgo postopala po mestu, da se ji ne bi bilo treba več srečati s Hermanom. Ob enih si je privoščila kosilo in še kar nekaj časa posedela ob kavi. Ravno se je odpravljala, ko ji je zazvonil telefon. Nikoli se ji še ni zdel Hermanov glas tako robat, pravzaprav nekako nesramen.

	»Se ti je med vožnjo kaj zgodilo, da te ni od nikoder? Babica Štefka in teta Lenka kuhata tudi za nas.«

	»Oh, Herman, jaz sem se že najedla, zato se ti kar odpravi. Mogoče bo tako bolje, da me Jure pred odhodom ne vidi več. Njegove stvari sem spakirala v tista dva kovčka pri vhodnih vratih, svoje stvari pa si sam pospravi.«

	»Torej si načrtovala, da se tudi midva ne vidiva več pred tvojim odhodom?«

	»Mislim, da si mi dal zelo dobro idejo, pričela sem namreč s svojo mesečno čiščo.«

	»Nežika, sploh te ne razumem več,« je še rekel, potem pa pogovor enostavno prekinil. Bil je namreč prepričan, da ji je mati vse povedala.

	Še kar nekaj časa je postopala po mestu, ker pa je imela čevlje z visokimi petami, so jo pričele boleti noge. Zaradi tega se je namenila v park, kjer je potem sedela kar nekaj časa. Pred odhodom na Tinje je na Irenin grob še nesla svež šopek rož.

	Kot je pričakovala, doma ni več našla Jureta in Hermana. Po načrtih bi morala od doma ob treh zjutraj. Čeprav je prestavila let, se je takoj odpeljala od doma, Hermana ni želela več srečati. Je pa pred odhodom poklicala Franca in mu naročila, naj pospeši gradnjo. Predvsem naj najprej uredi prvi prostor v kleti in ga takoj pripravi za začasno bivanje. Pojasnila mu je še, da ima za ta dela denar že nakazan.

	Hermanove stvari, ki jih je pustil v stanovanju, je zložila v kartonsko škatlo in jo položila na posteljo njegovih staršev.

	V Mariboru si je potem najela sobo. Zjutraj je še najela avto in se odpeljala k obcestni gostilni, od koder bo lahko videla, kdaj bo šel Herman od doma. Že je mislila, da ga sploh ne bo, ko se je ob treh končno le pripeljal. Hitro je plačala in pohitela ven. Ravno ga je še videla, da je zavil proti Mariboru.

	Uspelo ji je, da ga je nekako dohitela, da ga je lahko opazovala. Iz varne razdalje ga je videla zapeljati proti nakupovalnim centrom, kjer je končno ustavil pri Obiju. Zapeljala je malo stran od njegovega avta, vendar tako, da ga je videla. Kar hitro se mu je približalo mlado dekle. Kavalirsko je stopil iz avta in ji šel nekaj korakov naproti. Poljubila sta se in se stisnila v ljubeč objem. Sedaj je vedela, da sta veliko več kot prijatelja.

	Neži se je zdelo, da jo nekaj grabi za srce. Kljub temu je na vso moč pohitela proti njima. Preden je prišla do njiju, sta že sedla v avto. Še preden je speljal, sta si poklonila še nekaj nežnosti. Neža mu je v svojem obupu grobo potrkala na šipo. Tako zgroženega obraza pri Hermanu res ni pričakovala.

	Na hitro je odprl okno in pričel jecljati: »Nežika, Nežika …«

	»Herman, nič ne skrbi, tvoja tretja žena ne bo ustvarjala nobenega cirkusa. Le prepričati sem se hotela, če drži, kar si sinoči povedal staršema.«

	»Torej sta ti povedala?«

	»Žal mi nista povedala onadva, kar jima zelo zelo zamerim, Herman, sama sem te slišala. Takrat nisem bila pri Kseniji, ampak pod oknom dnevne sobe. Zato sem tudi spala zraven sina, tebe pa potem nalagala, da imam mesečne stvari. Herman, kaj takega sem lahko pričakovala v življenju s tabo, čeprav ne morem oziroma nočem verjeti, da to dejansko počneš.

	 Zato sem se sinoči ob Darjinem klicu odločila za prisluškovanje. Vesela sem, da sem tako ravnala, seveda sem tudi pomirjena, da se nisem še bolj navezala nate. Pravzaprav sem te še vedno nekako sovražila zaradi smrti Juretove mamice. Upam pa, da med najino zvezo nisi tudi Darje natepaval. No, Herman, midva se za vedno poslavljava. Pazi mi na sina in boljšo mamo mu poišči, če ga Darja ne mara.«

	Nekako pomirjena se je obrnila in odšla. Kar nekaj časa je še razločno slišala, kako jo kliče. Ko pa je dojela, da gre za njo, je stekla v avto in se na hitro odpeljala.

	Herman je stekel nazaj k svojemu avtu. Darjo je skoraj vrgel iz vozila in ji resno zagrozil, da bo vse povedal njenemu možu, če ga še enkrat pokliče. Darja se je namreč pred šestimi meseci poročila z moškim, ki mu je bilo za seks le malo mar. Toda Nežo je Herman izgubil iz vidnega polja. Ta dan se je potem še dolgo v noč vozil po mariborskih ulicah, da bi jo našel. Tudi na Tinje se je kar dvakrat odpeljal ter se oglasil še pri svojih starših v Slovenski Bistrici, toda ni je našel. Proti jutru se je doma popolnoma zmeden spravil v posteljo in ko se je prebudil, se je pošteno zamislil nad svojim ravnanjem. Popolnoma brezvoljno se je potikal sem in tja, proti večeru pa se je zapeljal do vaške gostilne in se ga napil, da ni vedel sam zase. Pojma ni imel, kako je tisti večer prišel domov.

	Naslednji dan je zelo pozno vstal, potem pa se je po dolgem času pošteno lotil dela. Neža mu ni bila več dosegljiva. Skrbelo ga je, ker se tudi Francu in Kseniji ni oglašala, prav tako ne njegovim staršem.





	Že je minilo šest mesecev, odkar sta se nazadnje videla. To je bil čas, ko je moral Franc pri Nežini hiši dokončati začasne bivalne prostore. Vedel je, da se bo izselila iz Verletove hiše, zato se je zadnja dva meseca prav vsak dan zapeljal na Tinje.

	Ampak ona je selitev opravila ponoči in se zopet odpravila v neznano. Na mizi je pustila najemno pogodbo in podpisan dokument, da prekinja pogodbo in da lahko dajo hišo v prodajo. Če bi zahtevali, da še naprej plačuje najemnino, je pripisala številko posebnega računa, od koder bodo lahko mesečno črpali sredstva.

	Pri njenem delodajalcu pod nobenim pogojem ni dobil vsaj kakšnega namiga. Herman ni mogel izvedeti, kje se nahaja. Bil pa je srečen, ko je nekaj dni pred poroko Ksenije in Franca Neža prinesla Kseniji darilo in se ji opravičila, da ne bo prisotna kot priča. Franc mu je povedal, da je nekaj časa prebila v svojem zasilnem stanovanju, kjer je tudi prespala, žal pa se je zjutraj takoj odpravila.

	Herman je preživljal zelo težke čase. Vsak dan, ko se je vrnil domov, ga je sin vprašal, če je našel mamo. Prav vsi so opazili, kako se je Jure pričel umikati v svoj svet. Prav nič ga ni pripravilo do tega, da bi se malo razvedril. Skoraj je prenehal govoriti, skratka, imel je podobne težave kot njegov oče. Razen takrat, ko je bil s sinom, je deloval normalno, sicer se je Herman obnašal kot razjarjen bik, ki ni bil deležen seksa že nekaj mesecev. Z Darjo ni imel več nikakršnih stikov, drugih žensk pa niti pogledal ni. Zraven tega je njegova mati Jelka zopet bíla boj z rakom. Prav zato je materi izpolnil željo, da je lahko bivala na svojem dragem Tinju.

	Zaposlil je petinpetdesetletno žensko, ki ji je ob izgubi službe manjkalo le nekaj let do upokojitve. Bila je zdrava, razgledana in brez svojih družinskih obveznosti, kasneje je ugotovil, da je Gretka zelo delovna in ljubeča. Kar pa je največ štelo, je bilo to, da je brezhibno vozila tudi avto. Zdelo se mu je, da je mati ob njeni bližini kar ozdravela. Tudi sam je s sinom vedno pogosteje prihajal na Tinje in tam velikokrat tudi prespal.

	Gradnja Nežinega doma se je bližala koncu. Vse obveznosti so bile vedno pravočasno poravnane. Prav vsako jutro, če je prespal na Tinju, je Herman s pogledom najprej objel Nežin dom. Kar za nekaj časa se je postavil k oknu in sanjaril o Neži, ni mu bilo jasno, kako je lahko storil takšno napako. Šele sedaj se je zavedal, da je Nežo dejansko zelo ljubil. Dojel je, da je ravnal tako, kot je, iz nekakšne bolečine, ko je dojel, da jo bo za nekaj časa zopet izgubil. Da, v teh mesecih samote se je zavedel, kaj mu ta ženska dejansko pomeni. Začel je dojemati, da mu je Neža pomenila veliko več kot žena Tereza. O Neži je velikokrat govoril s staršema, resnično so se vsi skupaj bali, da bo Neža svoj novi dom prodala.

	Potem je prišel dan, ko jih je soseda Mimika seznanila, da naslednji dan selitveno podjetje pripelje za Nežo pohištvo. Herman se sploh ni ganil iz hiše. Nenehno je oprezal, kdaj bo zagledal Nežo.

	Toda kmalu je spoznal, da Neža to ureja na daljavo. Razočaran se je čez nekaj dni proti večeru zopet odpravil v vaško gostilno in se ga tako napil, da ga je moral lastnik gostilne peljati domov. Sploh se ni zavedal, da ga je ta večer do doma pospremila tudi Darja, ki je načrtovala nenavadno maščevanje. Ta večer je Darjo na Tinje pripeljal znanec, zjutraj pa se je v dolino peljala z avtobusom.

	Herman se je zjutraj poskušal spomniti, kaj je počel zvečer, predvsem pa ponoči v postelji, saj so bili postelja in tudi njegova oblačila povsem zmečkani in popackani. Nekje v daljavi se mu je dozdevalo, da je bila ob njem svetlolasa ženska in da je pošteno potešil svojo moško potrebo. V zadregi in nekakšnem strahu raje ni nikogar nič spraševal. Je pa postal popolnoma zmeden, ko je zjutraj Jure iz svoje postelje vrgel ženske spodnjice. Da ga je nekako pomiril, mu je rekel, da so hlačke njegove, da si jih je moral preobleči in jih je pomotoma odložil na njegovo posteljo, potem pa nanje pozabil.

	Jure je postal povsem zgrožen, da je ati odvrgel svoje spodnjice na njegovo posteljo, ki jo je namenil samo mami. Prav vsi so postali zmedeni. Komaj sedaj so dojeli, zakaj Jure tako pazi na svojo posteljo. Če je imel na obisku kakšnega prijateljčka, se tudi ta ni smel dotakniti njegove postelje.

	Herman je to jutro skrivaj skuril tudi svoje spodnjice, ne samo tistih, ki so se znašle na Juretovi postelji. Bal se je, da bi pomočnica kaj posumila. Ni mu bilo jasno, da bi se onegavil v sobi zraven sina.

	Je pa bil zelo presenečen, predvsem pa zmeden, ko ga je Ksenija proti večeru vprašala, kdo je bila ženska, ki je zjutraj prišla iz njihove hiše, češ da sta se skupaj peljali v mesto.

	Pri zajtrku naslednji dan je mati Jelka izrazila zaskrbljenost glede otrokovega vedenja. Pred dnevi je fant vsem skupaj jasno in glasno povedal, da ne bo praznoval svojega četrtega rojstnega dne, da ne bo povabil prijateljev, pa da tudi torte noče.

	Ko ga je babica Jelka vprašala, kaj pa bi si želel, je žalostno povedal, da samo mamo.





	Dan pred Juretovim četrtim rojstnim dnem se je pozno zvečer pripeljala Neža. Mati Jelka se je takoj napotila k njej. Prav ničesar ji ni mogla povedati, ničesar očitati, saj je samo neutolažljivo jokala.

	Z vsem je Nežo potem seznanila pomočnica Gretka. Neža je hotela vse skupaj nekako potolažiti, Gretki je podala v naročje za napihniti polno košaro balonov in jo prosila: »Pokličite še Ksenijinega brata, pa te balone napihnite, nekaj jih obesite tudi spodaj ob cesti. Jaz se moram nujno naspati, drugače se bom zgrudila. Zjutraj pa bom še zgodaj malo legla k sinu, če bi rad imel mamo za rojstni dan.«

	Mama Jelka jo je še vedno vsa objokana objela, potem pa prijela pomočnico Gretko pod roko in se odpravila. Že sta bili ženski zunaj, ko je na glas zaklicala za njima: »Povejta doma, da ne želim nobenega obiska, naravnost v posteljo grem.«

	Njene besede je slišal tudi Herman, ki se je namenil k njej. Zato se je zaustavil. Slišal je tudi, kako je zaklenila vhodna vrata, takoj nato pa ugasnila luč. Pomočnici in očetu je potem pomagal napihniti prav vse balone. Tri šope balonov z Juretovo sliko je privezal na treh mestih ob cesti, ki je vodila v vas. To noč ni spal, čakal je na Nežo, ko bo zjutraj prišla in legla k sinu. Ni imel pojma, kaj naj ji sploh reče, kako naj se ji opraviči. Bal se je, da ga bo enostavno kar pobralo, ko jo bo zagledal. Kar dvakrat je vstal in šel preverjat, če so zunanja vrata odklenjena, da bo lahko vstopila.

	Nežo je zjutraj prebudila budilka na telefonu. Ko je pogledala okrog sebe, je takoj dojela, kaj mora narediti. Iz kovčka je vzela lepo novo jutranjo haljo, se za silo uredila in se odpravila k sosednji hiši. Prav tiho je vstopila v Juretovo sobo, si slekla haljo in samo v pižami legla k fantiču. Ker je opazila, da je Herman na sosednji postelji buden, se je namerno obrnila k Juretu. Nekako se sploh ni obremenjevala s Hermanovo bližino, ampak je mirno zaspala.

	Ob sedmih se je prebudila ob veselem Juretovem kriku. To je bilo objemov in poljubov. Vsi, ki so stali ob postelji, so točili debele solze.

	Potem se je Jure zastrmel v velik šop raznobarvnih balonov, se stisnil močno k Neži in ji tiho šepnil: »Vedel sem, da boš prišla na moj rojstni dan.«

	Neža mu je pritisnila poljubček na lička in resno rekla: »Sedaj morava poklicati Ksenijo, da prinese torto.«

	»Mama, jo lahko jaz pokličem?«

	»Lahko, samo naroči ji, da mora biti torta zelo zelo velika.«

	»Bom, mama, pa povabil bom vse svoje prijatelje, tudi babico Štefko in teto Lenko, pa Franca in njegove tudi.«

	»Babici Štefki boš moral povedati, da boš svoj četrti rojstni dan praznoval pri mami Neži na Tinju.« Na telefonu mu je Neža pomagala pri številkah, pogovoril pa se je sam. Prav nihče ni nič spraševal, saj je vse pred tem o dogodku ponoči obvestil že Herman.

	Potem se jim je Neža mirno pridružila pri zajtrku in jih seznanila, da bo skupaj s sinovim rojstnim dnem ona praznovala svojo vselitev v novo hišo in da je zato naročila kar nekaj hrane, ki jo bodo dostavili ob enih.

	Obrnila se je k pomočnici Gretki in pojasnila: »Kosila torej danes ni potrebno kuhati.«

	Lenobno je vstala in za sabo povlekla Jureta: »Saj dovolite, da me Jure pospremi domov.«

	Jure je takoj protestiral: »Mama, kar tukaj ostani.«

	Zelo se je zresnila in rekla: »Jure, ko boš starejši, boš razumel, dokler pa ne zrasteš, moraš ubogati atija in starejše okrog sebe.«

	Kot da bi razumel, je na glas vprašal: »Saj smem zraven mame?«

	»Seveda smeš,« je glasno odobril Herman.

	Ker je Jure opazil, da je babica Jelka solzna, jo je hitel tolažiti: »Ne joči, babi, hitro se bova vrnila.«

	Mati Jelka je hotela pomagati sinu: »Ati naj gre zraven, da bosta prej naredila, kar imata za narediti.« Vedela je, da odkar je Neža prišla, s Hermanom nista spregovorila niti besede.

	Jure je pogledal Nežo, kot da bi jo spraševal, če lahko gre ati zraven.

	»Ni potrebno, nimava veliko za urediti, bo potem pomagal, ko bodo prišli gostje.« Neža je prijela Jureta za roko in z njim zapustila prostor.

	Oče Anton se je postavil k oknu in gledal za njima, potem se je obrnil k sinu, ga potresel za ramo in rekel: »Herman, popravi, kar si pred letom pokvaril. Vsi bomo zaradi tega srečni, predvsem tvoj sin, najbolj pa ti sam.«

	Čisto tiho je Herman vprašal: »Oče, ampak kako naj to izvedem?«

	»Vem, da si sposoben spraviti to zadrego v red.« Potem je oče Anton objel ženo Jelko čez ramena in jo povabil: »Dekle moje, greva midva na najin vsakodnevni izlet.« Vsak dan sta se po dvakrat sprehodila po ravni gozdni poti. Ob potočku, ki deli Veliko in Malo Tinje, sta sedla na klopco, ki jima jo je naredil Frančev brat. Anton je skrbno pogrnil klop z veliko brisačo, ki sta jo vsak dan imela za ta namen zraven, potem pa ženo prijel za roko in tako žalostno rekel: »Če Neža ne bo sprejela nazaj najinega Hermana, se bo fant izgubil.«

	»Da, strašno trpi. Anton, nikdar nisem veliko molila, toda zadnje čase to pogosto počnem.«

	Anton ji je pokimal in zamišljeno povedal: »Tudi jaz se zadnje čase pogosto zatečem k molitvi. Si videla, v kakšnega vedrega fantiča se je danes spremenil najin vnuk? Jelka, mogoče ti je sinoči kaj omenila, da bo ostala, si jo vprašala?«

	»Niti slučajno nisem načenjala te teme. Sem pa sinoči opazovala najinega Hermana. Ne vem, če sem ga že kdaj videla tako srečnega.«

	»Meni je pred dnevi priznal, da odkar je Neža odšla, se druge ženske ni dotaknil in da se tudi nobene ne bo, če ga Neža ne bo sprejela nazaj.«

	»Mogoče ju bo zopet združil Jure,« je pripomnila Jelka in vstala. »Danes se bova prej vrnila, da bom lahko še pred prihodom gostov malo legla.«

	»Pa se vrniva, in upajva, da bodo uslišane najine prošnje.«

	Ko sta prišla iz gozda, so ravno končali s postavitvijo manjšega šotora. Herman, Ksenija in Frančeva brata so pridno postavljali mize in sedeže, ki so jih pripeljali zraven šotora. Gretka, Neža in mali Jure pa so se ukvarjali z baloni.

	Vse bližnje sosede je Neža povabila, po sosedo Mimiko sta šla z Juretom osebno. »Povej teti Mimiki, po kaj sva prišla,« je ob prihodu vzpodbujala fantiča.

	»Ja kaj pa praznujete?« se je Mimika naredila nevedno.

	»Jaz imam rojstni dan, pa mama je prišla k meni, pa mami je Franc sezidal hišo.«

	»Si jo torej le dočakal? Pa ne boš rekel, da je sinoči res zraven tebe spala?«

	»Pa je, teta, res je spala zraven mene, tako sva se zjutraj žulila.«

	»No, potem je pa vse v redu. Tu pa imaš še enega zajčka, da bo zraven tebe spal, če jo bo mama zopet kam mahnila.«

	»Teta Mimika, obljubila mi je, da ne bo več odšla. Ampak zajčka pa bi vseeno imel, saj vem, da bo ati zahteval, da bo spet zraven njega spala.«

	»Pa mu boš to dovolil?« je nagajala Mimika.

	»Tudi atija mora kdo požuliti, nekajkrat sem ga videl, da je jokal. Ko sem ga vprašal, zakaj je žalosten, mi je povedal, da zato, ker ni mame.«

	»No, potem pa se naj še on malo požuli z njo. Veš, kaj predlagam? Mama je v novi hiši kupila tako veliko posteljo, zvečer primi ateja za roko in pojdita oba k njej spat.«

	»Misliš?« je Jure zamišljeno vprašal.

	»Ti kar tako naredi, pa bo vse v najlepšem redu. Sedaj pa le pojdi, zdi se mi, da je nekdo že prišel na tvoj rojstni dan.«

	»Mama, pridi!« Prijel je Nežo za roko in jo hotel takoj odpeljati.

	Neža ga je ljubeče pobožala po laseh, potem pa pristopila k sosedi in jo močno objela. »Mimika, zares sem te pogrešala.« Tiše je dodala: »Pa hvala za informacije, ki si mi jih pošiljala o sinovi družini.«

	»Ni mi žal, bogu sem hvaležna, da sem vas zopet združila. Moram pa ti povedati, da mi je pri tem pomagal Franc, saj veš, da jaz nisem za te novotarije. Prisegel mi je, da za to ne bo nikoli nihče izvedel. Neža, jaz mu verjamem, zakaj, pa ne vem. Prosim pa te, da mu tega, da sem ti povedala za njegovo pomoč, ne razkriješ.«

	»Ne bom, hvala še enkrat.«

	Ker je pomočnica Gretka glasno klicala Jureta in tudi njo, se je odpravila.

	Na vratih se je spomnila, da te zlate sosede še sploh ni povabila na praznovanje. »Mimika, na kosilo pridi, ko bodo pripeljali hrano, do takrat pa si pripravi kakšno posodo za v skrinjo, ti bom na koncu dala nekaj viškov. Toliko sem naročila, da bo po mojem prav gotovo precej ostalo, predvsem mesa, ki ga imaš rada.«

	Naproti jima je prišel Herman in boječe vprašal: »Je za pijačo tudi poskrbljeno?«

	Čisto umirjeno mu je odgovorila: »Tudi za to je poskrbljeno. Ko bodo pripeljali pijačo, naj nekdo vsaj malo preveri število zabojev. Neporabljeno bomo vrnili, tako sem se zmenila. Pa žena tega dostavljavca pride zraven, bo pomagala točiti. Iz kleti bi pa ti prinesel še tiste moje likerje in slivovko, da bi postregli kot aperitiv ob prihodu gostov.«

	»Prav,« je tako srečen pristal, potem pa takoj vprašal: »Za kakšno število povabljencev bi naj vse skupaj zadoščalo?«

	»Dostavljavci so mi zagotovili, da jih je lahko tudi sto.«

	»Potem bi pa lahko povabili tudi vse delavce, ki so delali pri tvoji hiši?«

	»To je že Franc uredil, vsi pridejo z ženami. Ti pa lahko povabiš še kakšnega vodjo ostalih gradbišč. Stroške si bova jutri razdelila.«

	»Prav, Nežika,« je rekel, ko je že hitel v klet.

	Ona je potem pomagala Juretu sprejeti njegovo babico Štefko in teto Lenko. Prav vse jima je hotel takoj povedati in seveda tudi pokazati. Nazadnje so se vsi štirje odpravili v prostor, kjer sta posedala Hermanova starša. Da bi se lahko v miru pogovorili in razrešili svoje težave, se je Neža z Juretom hitro umaknila. Sprejeti sta morala še veliko obiskovalcev.

	Posebej prijazno je sprejela moške, ki so ji postavili dom. Eden je potožil: »Franc je vsem naročil, da morajo priti z ženami in otroki. Ker pa jaz nimam žene, sem zato pripeljal zraven kar štiri otroke.«

	»Tako je prav, dva sta celo Juretove starosti, tako da bo tudi moj Jure srečen zaradi tega.« Vedela je za stisko tega pridnega moža, ki je po dvanajstih letih ostal sam s kar štirimi otroki. Najstarejši je bil iz ženinega prvega zakona, toda tudi ta fant je ostal s sorojenci in očimom. Očim ga je obravnaval kot svoje tri, fant pa mu je dobroto dvakratno vračal. Neža je tega moškega zelo cenila.

	Ob štirih sta prišla Ksenija in Franc in pripeljala kar dve zares veliki torti. Ena je bila v obliki Nežine hiše, druga pa v obliki velike pikapolonice, ki je nosila štiri svečke. Otroci so se fotografirali zraven pikapolonice, ob hiški pa Neža z delavci, ki so gradili njen dom.

	Nazadnje sta Ksenija in Franc zahtevala, da se Jure fotografira s svojimi najbližjimi. Ker pa se je Neža ravno tisti čas ukvarjala z Juretovim vrstnikom, je ni bilo v bližini. Herman je sina poslal po mamo.

	»Jure, mame ni, saj se ne moremo fotografirati brez nje, pojdi in jo poišči.«

	Po prihodu je Neža zahtevala, da se zraven njih fotografira tudi teta Lenka, Jure pa se je široko nasmejan usedel med mamo in atija.

	Prav vsi povabljenci so se med sabo lepo zabavali. Frančev brat je ustvaril muziko in vsa družba se je veselo zavrtela po tlakovcih in tudi po travi. Neža je z veseljem odplesala dva plesa tudi z ovdovelim delavcem. Hermanovega očeta Antona pa je kar sama prosila za ples. Počasi in umirjeno sta plesala, zraven pa prijetno klepetala.

	Nenadoma se je oče ustavil in pojasnil: »Jure mi je prej povedal, da namerava nocoj z atijem spati v tvoji novi veliki postelji.«

	V zadregi je pogledala očeta v oči in spregovorila: »Vem, da ste zelo pošten človek, ki neizmerno ljubi svojo ženo, vi mi povejte, si vaš poreden sin zasluži, da spi z mamo svojega sina? Vseskozi sem vedela za njegovo namero ob mojem odhodu, na lastna ušesa sem slišala vaš pogovor tisti večer.«

	»Dekle, nič od tistega potem ni uresničil. Povedati pa ti moram, da bi se Herman verjetno izgubil, če te ne bi bilo nazaj. Kaj pomeniš Juretu, pa si menda že sama dojela.«

	Neža je pristopila k njemu in mu na lice pritisnila poljub.

	Ura je bila osem zvečer in vedno več gostov, predvsem tistih z otroki, je pričelo odhajati. Zato sta tudi moška, ki sta poskrbela za hrano in pijačo, pričela počasi pospravljati.

	Moški, ki je imel na skrbi hrano, je bil nekako razočaran, zato je odkrito potožil Neži: »Toliko vsega je ostalo.«

	Neža ga je vedro potolažila: »Prav vso hrano bomo obdržali.« Pokazala mu je na veliko posodo in prosila: »Napolnite to posodo z različnim mesom in jo odnesite moji sosedi. Zelo rada ima te stvari, le da si hrano že kar težko pripravi. Pomagala ji bom vse razdeliti in pospraviti v zamrzovalnik.«

	Pogledal jo je v oči in rekel: »Zelo dobro dekle si.« Ko se je vrnil s prazno posodo, je povedal: »Še poljub sem dobil v zahvalo.«

	Potem je Neža poklicala pomočnico Gretko, da sta odbrali nekaj stvari za domov. Sladkarije in tudi precej ostalih dobrot je dala delavcu s štirimi otroki. Za vse, kar je še ostalo, in tega ni bilo malo, je prosila Ksenijo in Franca, da pospravita onadva. Frančeva brata sta z veseljem nosila vrečke v njihov avto, Ksenija pa je še skrbno pospravila ostale ostanke za njihove pujse in psa.

	Že je bila ura deset, ko so končno ostali sami. Tudi babica Štefka in teta Lenka sta odšli. Šele takrat se je Jure utrudil in prosil: »Mama, gremo spat.«

	»Pižamo boš potreboval,« ga je opomnila.

	»Saj res, čisto sem pozabil.« Odšel je v sobo in se hitro vrnil: »Teta Gretka, eno vrečko rabim.« Dobil je veliko nosilno vrečko in fantič se je umaknil v sobo, kjer sta spala z očetom, in privlekel polno vrečko.

	Neža se mu je nasmejala: »Ja kaj vse si pa vzel zraven?«

	Čisto mirno je pojasnil: »Svojo in atijevo pižamo, pa še zajca, ki mi ga je kupila teta Mimika.«

	»A misliš, da bi atija zraven vzela?«

	»Seveda, saj je teta Mimika rekla, da bo postelja dovolj velika za vse tri.«

	»Kaj pa, če bi ati raje sam spal v svoji postelji?«

	»Ne, pa ne bi, mi je prej rekel, če grem jaz spat k tebi, da bo šel tudi on, da ne bo sam spal.«

	»Potem pa gremo mi trije spat k meni, tudi babica in dedi bosta legla, gotovo sta že zelo utrujena.«

	Jure je prijel očeta za roko in ga povlekel: »Gremo, jaz bi rad šel spat.«

	»Ampak na zajtrk pa pridemo k vam,« je še rekla Neža in se odpravila za sinom in njegovim očetom.

	Zunaj je Herman postal, da je prišla do njiju, jo brez besed prijel za roko in nadaljeval pot. Ko se je Jure zleknil na sedežni garnituri, je takoj zadremal. Skupaj sta ga umila in preoblekla, potem ga je Herman odnesel v sobo in ga položil na sredo široke postelje.

	Ko se je vrnil v dnevni prostor, jo je prijel za obe roki in rekel: »Nežika ...«

	Toda ona mu je hitro izmaknila eno roko in ga prijela za usta.

	»Herman, nočem prav nobenih besed v opravičilo.« Zapeljivo se je nagnila proti njemu in mu ponudila ustnice. To je bil poljub ljubezni in tudi neizmerne strasti. Tako ljubeče jo je polegel na sedežno, potem pa skočil do spalničnih vrat in obrnil ključ. Drug drugemu sta pomagala pri slačenju in se nato kar grobo združila.

	Ampak Herman je že po nekaj gibih osvobodil svoje telo, ni mu uspelo, da bi čakal nanjo. Ko se je zleknil zraven nje, jo je med poljubi prosil: »Oprosti mi, Nežika.«

	Poljubila ga je in tolažila: »Večera še ni konec.« Potem se je lotila nežnega grizljanja njegovih bradavic. Kar hitro je bil pripravljen na ponovno združitev. To je bilo potem tisto pravo. Po skupnem sprehodu po vesolju sta se stisnila v močan objem.

	»Moj bog, kaj sem skoraj storil s svojim in sinovim življenjem.«

	»Pst,« je rekla in mu položila prst na usta. »Greva se spodobno uredit za spanje, nekako sem utrujena.« Toda še preden sta se spravila iz kopalnice, sta se tam še enkrat ljubila. Potem sta legla k Juretu, vsak na eno stran.

	Preden so zjutraj vstali, so si vsi trije poklonili veliko nežnosti. Jure je Nežo tudi malo okregal. »Tako dolgo si hodila, veš, tako težko sem te čakal.«

	»Bom sedaj več doma,« je resno obljubila.

	Ko je pričel Jure tarnati, da je lačen, so vstali in se napotili na zajtrk do sosedov.

	Oče Anton je ponagajal sinu in vnuku: »Nista vidva pižam in zajca pozabila pri Neži?«

	»Dedi, ne šali se, midva bova zdaj vedno pri mami spala,« je resno pojasnil Jure. »Bo lahko sedaj teta Gretka spala v moji ali atijevi postelji.«

	Babica Jelka se je naredila zelo resno in še ona malo nagajala vnuku: »Jaz pa ne verjamem, da vama je mama dovolila, da lahko zmeraj spita pri njej.«

	Takoj se je spravil s svojega stola in se spravil Neži na krilo. Z obema rokama jo je prijel za obraz, ji pogledal v oči in vprašal: »Mama, saj bova lahko zmeraj spala pri tebi?«

	»Ti boš lahko, ati pa samo, če bo zelo priden.«

	Jure je pogledal atija in še preden ga je utegnil vprašati, je Herman na glas rekel: »Obljubim, da bom zelo zelo priden, da bom lahko vedno spal z vama.«

	»Mama, si slišala, kaj je obljubil?« Zopet je prijel Nežo za obraz in se ji zastrmel v oči.

	Nekako v zadregi je dejala: »Sem, Jure, slišala sem ga, pa dedi, babica in teta Gretka tudi.«

	Potem je Herman vstal in spregovoril: »Nežika, saj ne boš zamerila, če predlagam naslednje: s sinom bi se kar za stalno preselila k tebi, da ne bo naš Jure venomer romal od ene do druge babice. Teta Gretka pa naj se kar vseli v najino sobo, da bo še naprej pomagala naši babici in dediju.

	Jure, ti boš od jutri dalje redno hodil v vrtec tu na Tinju. Če ne bova mogla z mamico poskrbeti zate, bo še pri tem na pomoč vskočila teta Gretka.«

	Neža je dvignila roko in ga prekinila: »Herman, nekaj se zmenimo. Zelo srečna sem, da bom imela končno Jureta, toda želim, da me prav vsi, tudi Jure, imenujete samo mama. Juretova mamica namreč spi na bistriškem pokopališču.«

	»Že jaz sem rekel atiju, da si mama in ne mamica, pa si čisto nič ne zapomni,« se je hudoval Jure.

	»Bom upošteval vajino željo, saj sem ravnokar obljubil, da bom zelo priden.«

	Oče Anton je ves srečen povabil ženo: »Jelka, tako lep dan je. Greva, danes si lahko brezskrbno privoščiva daljši sprehod.«

	»Le pojdita, bosta sin in vnuk lažje pospravila svoje stvari za selitev, da jima ne bosta napoti,« je ponagajala Neža.

	Oče Anton je pristopil k njej in jo poljubil na čelo: »Hvala, dekle, da si ju sprejela, zadnje čase sem imel Juretovega očeta že vrh glave, Jureta pa prav tako.«

	Mama Jelka je pred odhodom pripomnila: »Bo naša Gretka danes za vse skupaj skuhala eno dobro kosilo, po kosilu pa se bomo pomenili, kako dalje.«

	Neža pa je vedro povabila: »No, moja moška, domov se bomo spravili. Pospravita si svoje stvari, da si bo lahko teta Gretka uredila svojo sobo.«

	»Bom res smela jaz bivati v njej?« je Gretka plaho vprašala in pogledala Hermana.

	»Seveda, od sedaj dalje je to tvoja soba.«

	Po kosilu so odrasli ob srebanju kave delali načrte, Jure pa je prosil, če sme do Ksenije. Oba, Neža in Herman, sta mu hkrati dovolila, pred odhodom pa mu naročila, naj Ksenijo in Franca povabi v novi dom, da si ogledata njegovo sobo.

	Naslednji dan je bil ponedeljek in Herman in Neža sta se oba morala posvetiti svojemu delu. Toda zjutraj sta oba šla z Juretom v vrtec, da sta uredila vse potrebno za njegov takojšnji sprejem oziroma premestitev.

	Pred odhodom iz vrtca je Neža vse skupaj povabila na obisk. Z vzgojiteljico se je kar takoj domenila za čas obiska in ji obljubila, da ji bo med obiskom pomagala pri otrocih. V skupini je bilo le osem otrok, toda bili so različnih starosti; najmlajši je imel le leto in pol, najstarejši pa že šest let.

	Neža je odslej veliko več delala doma. Po izobraževanju je dobila skrb za razporeditev delavcev in kakovost njihovega dela na terenu. Večino tega dela je lahko opravila doma, zato se je lahko posvetila tudi delu na vrtu in v okolici doma.

	Jureta je velikokrat predčasno odpeljala iz vrtca z izgovorom, da potrebuje njegovo pomoč. Zelo se je navezal nanjo. Da to ne bi bilo tako očitno, ga je večkrat prosila, naj pospremi dedka in babico na sprehod in lepo pazi nanju. Stara starša sta mu takrat dala v nahrbtnik brisače, ki sta jih imela za počitek na svoji klopci, njemu pa dovolila, da je v potočku stikal za

raki.





	Nežino življenje je skoraj tri leta potekalo umirjeno, tako lepo se je vživela v vlogo partnerice, mame in snahe, vse do dne, ko jo je obiskal njen tri leta starejši brat.

	Bil je zelo lep sončen dan in Neža se je odločila, da se bo ta dan malo sončila, da si pridobi barvo za dopustniške dni. S Hermanom sta se domenila in si tudi že rezervirala počitnice na otoku Rabu, kjer so plaže primerne za otroke. Nekako je upala, da bo z njimi dopust preživela tudi Hermanova nesojena hči Vidika. Upala je, da ji bosta njena mati in oče to dovolila.

	Naenkrat je njene misli zmotila senca, ki se je pojavila nad njo. Kar nekaj časa je nejeverno strmela v brata Mohorja. Sploh ni pričakovala, da ga bo še kdaj videla, sedaj pa je stal pred njo. Zadnja leta se sploh ni več ukvarjala z mislijo na svojo družino. V na novo pridobljeni družini je zares uživala, bolečina, ki ji jo je prizadejala njena družina, je nekako vedno bolj bledela. Toda vedno bolj je bila v zadregi, če je kakšen pogovor nanesel na njen obstoj, njeno otroštvo in njeno zgodnjo mladost. Vedela je, da vsa njena družina ve, da se ji je zgodilo nekaj hudega, zato so se teme o njenem prejšnjem življenju izogibali.

	»Kaj počneš tu?« je zelo grobo vprašala.

	Bil je v vidni zadregi, kot otrok se je prestopal z ene noge na drugo, potem pa skoraj šepetaje rekel: »Vse od dneva, ko si odšla od doma, sem te iskal.«

	»Ne govori mi o kakšnem domu,« je Neža takoj povzdignila glas.

	»Tako zelo mi je žal za vse, kar sem ti storil,« je komaj slišno rekel.

	»Dobro veš, da tvojega opravičila ne bom mogla nikoli sprejeti, prav tako ne opravičila tvojih staršev.«

	»Vsaj njima bi morala oprostiti, saj veš, da sem ju zavedel.«

	»Pa tudi njima ne morem oprostiti. Ne vem, zakaj sta verjela tebi in ne meni, ko pa bi jima moralo biti jasno, da si bil hudobec vse od takrat, ko si shodil.«

	Tiše je dodala: »Ne morem verjeti, kako sta ti lahko verjela vse tiste laži, ki si jima jih govoril o meni. Mohor, pa zakaj si to počel, kaj sem ti storila, da si se odločil za takšno hudobijo? Starša sta te ja oboževala, saj menda sedaj dojemaš, kaj si jima pomenil, medtem ko jaz za njiju sploh nisem obstajala. Le za delo sem bila dobra. Si lahko sploh predstavljaš, kako sem med vikendi, ko sem prišla iz internata, garala, toda žal je prehitro prišlo ponedeljkovo jutro, ko sta mi morala dati za vožnjo. Ko sta mi po tvojem nasvetu tudi to ukinila, pač nisem mogla več prihajati domov. Takrat, v tistem ponedeljkovem jutru, je v meni vse popustilo.«

	»Moj bog, vsa ta leta, vsak dan posebej sem razmišljal, kako si lahko tako izginila.«

	»Očitno sem že pri svojih osemnajstih letih imela nekaj več v glavi kot vi trije.« Zamišljeno in žalostno je nadaljevala: »Mohor, tista moja zadnja pot od doma do Maribora, ki sem jo prehodila peš, je v meni ustvarila neverjetno moč, predvsem pa veliko besa. Še isti dan sem na občini podala prošnjo za spremembo imena in priimka. Na šoli in v internatu pa sem prosila, da me izpišejo, češ da se selim v Mursko Soboto. Tisti ponedeljek, ko sem zadnjič prespala v internatu, sem si prisegla, da bom pozabila na svojo družino. Niti enkrat več te nisem nameravala prositi za miloščino, čeprav bi za svoje preživetje morala ponuditi svoje telo, kar pa mi na mojo srečo ni bilo potrebno.«

	Sedel je kar na travo v njeni bližini, se ji žalostno zastrmel v oči in vprašal: »Si ves ta čas bivala tu?«

	»Večino časa, prej sem nekaj časa s prijateljico stanovala spodaj v mestu.«

	»Tako blizu doma si bila, pa nisi prišla niti enkrat domov.«

	»Ne govori mi več o kakšnem domu, in lepo te prosim, če bi se spravil vstran, da ne boš s svojo prisotnostjo oskrunil mojega doma.«

	Čisto zbegan je prosil: »Dovoli vsaj, da ti kaj povem o očetu in materi.«

	»Ničesar od tega nočem slišati, vsi trije ste me zavrgli. Pravzaprav njima še veliko bolj zamerim kot tebi. Že zdavnaj sem namreč dojela, da v tvoji glavi ni vse tako, kot bi moralo biti, toda onadva sta zaradi prizadetega otroka zavrgla mene. Me pa zelo zanima, kako si sploh sam dojel, da ne ravnaš prav?«

	»Kar hitro po tvojem odhodu sem imel manjšo prometno nesrečo, ampak v bolnici so me zadržali kar nekaj časa, češ da z mojim umom nekaj ni v redu. Primoran sem bil na kar nekaj pogovorov s psihiatrinjo, ki je že pri drugem obisku spoznala, da sem oseba, ki ima rada predvsem sebe, da sem oseba, ki si v svojo korist podreja vse okrog sebe. Tako sem v svojo korist z lažjo potegnil oba starša in s tem onemogočil tvoje normalno življenje. Meta …«

	Takoj ga je prekinila: »Neža sem!«

	»No, pa Neža, tako zelo mi je žal za vse skupaj.«

	»Saj ti tudi mora biti, če se vsaj malo zavedaš krivde, toda za mene sploh ne obstajate, jaz sem si uredila svoje življenje, ki vas več ne vključuje.«

	»Meta oziroma Neža, očeta je zadel infarkt, ki se je na srečo dobro končal. Nekako si je povsem opomogel, toda vidim, kako njegove oči begajo v daljavo in te iščejo, pogosto bolj sam sebe vpraša, le kaj se je zgodilo z mojo Meto.«

	»Sploh me ne zanimajo vaše težave in občutki, rada pa bi vedela, na kakšen način si me našel.«

	»Tajnica na tvoji srednji šoli se te je spomnila in mi povedala, da si pri izpisu iz šole povedala, da se seliš v Mursko Soboto, zato sem se velikokrat zapeljal tja. Pred tremi leti sem te končno le zagledal, sledil sem ti in poskušal o tebi izvedeti kaj več. Kar pošteno sem se namučil, da sem od natakarice Marije, kjer si bila nastanjena, dobil nekaj več informacij. Ampak še preden sem preveril tvoj novi priimek in ime, si spet poniknila skoraj za eno leto.«

	»Če ti je o meni govorila natakarica Marija, te je prav gotovo seznanila o mojem sinu in partnerju.«

	»Da, zaupala mi je tvojo življenjsko zgodbo, tudi tisto, kar si ji zaupala o svojih starših in bratu.«

	»Tega pa od nje nikoli ne bi pričakovala.«

	»Jaz sem ji pa neizmerno hvaležen, da mi je zaupala. No, da boš lažje razumela, z Marijo se bova kmalu poročila.«

	Neža je osuplo ponovila: »Poročila?«

	»Spodaj v vasi me čaka v avtu.«

	Neža je skočila pokonci, tega enostavno ni mogla verjeti. Na glas je zagodrnjala: »Kako je lahko tako posebna ženska pristala ob tebi?«

	»Torej je očitno, da sem se dejansko spremenil.«

	»Prepričal bi lahko samo svojega ateja in mamo, Mohor, mene ne boš nikoli prepričal. Kako bi se lahko ti spremenil v normalnega moškega?«

	»Pravzaprav mi starša ob vsakem srečanju očitata, da sem te pokončal in vse sledi prikril. Niti uradnim dokazom o spremembi tvojega imena in priimka ne verjameta.«

	»Točno takšnega dejanja bi bil ti sposoben.«

	Ob teh besedah si je z rokami pokril obraz in globoko vzdihnil: »Ne, na kaj takega nisem nikoli niti pomislil, ne, nikoli ti ne bi škodoval.«

	»Tudi v to me ne boš nikoli prepričal, zato me je pri srcu kar stisnilo, ko si mi povedal, da ti bo Marija iz Murske Sobote postala žena. To je ja tako topla oseba, vedno se mi je zdelo, da od nje toplota kar sije. In kako to, da meniš, da mi ne bi nikoli škodoval, ko si pa vedno tako užival, ko sta me oče in mati pretepala, oče včasih tako zelo, da sem mislila, da me bo enostavno pokončal.«

	»Meta, oziroma Neža, gotovo sploh ne veš, kaj se je dogajalo z mano, ko si poniknila. Si lahko zamisliš, ko te prvi vikend ni bilo domov, kako mi je bilo? Ko sem te šel iskat v internat, pa te nisem našel, sem postal popolnoma zmeden in ko sem v ponedeljek preveril v šoli, sem dobesedno izgubil stik z realnostjo.«

	»Kako sta to sprejela tvoja mamica in atek?«

	»Na žalost sem bil še vedno toliko hudoben, da sem jima natvezil, da se verjetno potikaš po svetu s kakšnim tovornjakarjem. Po tvojem izginotju, ko sem imel prometno nesrečo, sem na srečo dobil zdravniško pomoč tudi za svoje duševne težave.«

	Neža je na hitro vstala, stopila pred njega in z zadnjimi močmi rekla: »Prav nič od tega ti ne verjamem, želiš si samo moje ponovne bolečine in podrejenosti. Prosim, lepo te prosim, predvsem če ti je resnično žal za to, kar si mi v življenju prizadejal, da takoj odideš, in to še preden se vrneta mož in sin.«

	»Torej si še vedno s tistim moškim in njegovim sinom?«

	»Mohor, če mi resnično želiš dobro, tudi v prihodnje izgini iz mojega življenja.«

	»Ne veš, kako srečen sem bil, ko sem zopet taval po Murski Soboti in te zagledal, ko si se v parku igrala z otrokom. Nisem se ti upal približati, od daleč sem vam sledil v gostišče, kjer si takrat bivala. Takrat sem se prvič seznanil s svojo Marijo. Vsak dan sem se vračal, a sem te le redko videl. Ne vem, zakaj, toda takrat sem dobil občutek, da te moški ob tebi samo izkorišča. Ko sem se ti hotel približati, si enostavno zopet izginila.

	Tvojega naslova mi na podjetju, kjer si zaposlena, niso želeli dati, češ da si za to izrecno prosila.«

	»Da, to je bil edini pogoj, ki sem ga ob zaposlitvi vstavila v pogodbo.«

	»Kako ti je uspelo končati nadaljnje šolanje, če si morala za vse poskrbeti sama?«

	»O tem ti ne bi govorila, vem, da bi ti s to pripovedjo zopet vzbudila željo po starih užitkih.«

	»In ti so?«

	»Spomnila bi te na tvojo srečo, v kateri si tako užival, kadar sem zaradi tebe jokala in pretepena ždela v kakšnem kotu.«

	»Meta, oziroma Neža, vsaj materi in očetu se nekako oglasi, če že ne boš uslišala mojih prošenj. Mati nekaj boleha, vedno bolj se zapira vase.«

	»To bi vsekakor lahko pričakoval. Ji mar nisi povedal, da si me videl v Murski Soboti?«

	»Seveda sem ji povedal, ampak mi ne verjame.«

	»Kaj pa Marija pravi na vse to?«

	»Tudi ona jima skuša dopovedati, žal pa tudi njej ne verjameta, čeprav ima mama Marijo zelo rada.

	Sam že kar nekaj časa razmišljam, da bi bilo najboljše, da bi še jaz poniknil, tako kot si ti, toda tega Mariji in najinemu otroku, ki ga nosi, ne smem narediti.«

	»Zagotovo ti moram povedati, da se s tabo ne bi obremenjevala, zato bo povsem dovolj, da ne prihajaš v mojo bližino.«

	Mohor je ubral drugi pristop, zato je boječe vprašal: »Smem pripeljati Marijo sem gor, pravi, da bi te tako rada videla. Veš, ona je namreč vsa zmedena, verjetno ne more dojeti, da bo imel najin sin tako hudobnega očeta. Še vedno ji moram znova in znova razlagati svoje početje iz časa do tvojega osemnajstega leta.«

	»Prav, pojdi ponjo, jaz bom pa pristavila kavo.« Ko se je obrnila proti hiši, je zagledala Hermana, ki je imel ves spačen obraz.

	Prav nesramno ji je očital: »Ti ta debil še vedno sledi, sedaj ga boš pa še vabila v naš dom?«

	»Kako to misliš, še vedno sledi?«

	»Ne delaj se nevedno, velikokrat sem ga videl v Murski Soboti. Nekajkrat, ko sem prišel k tebi, sem ga videl prihajati iz tvoje sobe.«

	»Škoda, da ga sama nisem opazila, potem ti prav gotovo ne bi nikoli oprostila tvojega početja z Darjo.«

	»Nisi mi imela česa oproščati, z njo sem te hotel le prizadeti, ker si naju kljub mojemu nasprotovanju zapuščala.«

	»Torej si bil takrat v Murski Soboti ljubosumen na mojega prizadetega brata. Imam pa v življenju resnično smolo, da sem naletela že na drugega blazneža.«

	Postala je besna, ni vedela, kako naj se postavi zase, zato je nadaljevala prepir s Hermanom: »Herman, pa saj menda nisi tako zelo prizadet, da ne bi vedel, da si me ti prvi ljubil. Oh, moj bog, sedaj pa mi je nekako toplo pri srcu, da še vedno nisem opustila zaščite pred nosečnostjo.«

	Kar sapo je lovil, pa vendar jo je le vprašal: »Si še vedno zaščitena?«

	»Od sedaj dalje bom za to skrbela še temeljiteje, menda ja ne bom po vsem tem, kar sem prestala v življenju, otroku dala prizadetega očeta.«

	»Prizadetega,« je šepetaje ponovil Herman.

	Potem se je obrnila k bratu in vprašala: »Kje v vasi imaš avto?«

	»Pri domu krajanov.«

	»Mar Marija vozi?«

	»Trenutno ne, visoko noseča je.«

	»Potem pa daj meni ključe,« je prav osorno zahtevala in stegnila roko.

	»Saj se bom odpravil, verjetno te ne bi smel obiskati.«

	»Dobro veš, da v mojem življenju ne boš nikoli dobrodošel. Medtem ko grem po Marijo, se z mojim moškim pomenita, povej mu vse, kar si povedal meni. Po možnosti se še malo zravsajta, ne, kar pošteno se dajta.«



Z jezo mu je izpulila ključe, spotoma pa pri sosednji hiši močno potrkala po oknu in zaklicala: »Gretka, poskrbite za Jureta!«





	Z Marijo sta se prisrčno objeli. Marija je pričela kar na glas jokati, zraven pa nežno božati svoj velik trebušček. Med jokom je uspela reči: »Tako srečna sem, da te je Mohor končno našel.«

	»Oh, Marija, jaz pa sem zaradi tega zelo žalostna, ti ne veš, kakšen hudobec je. Kar stisnilo me je pri srcu, ko mi je omenil, da si ti njegova in da pričakujeta naraščaj.«

	»Neža, kar nekaj časa sem se sprehajala naokrog, sediva v avto, da si odpočijem noge.«

	»Bova šli do mene, da popijeva kavo ali čaj.« Ampak preden sta se odpravili, je minilo kar nekaj časa. Pravzaprav sta pogovor prekinili šele takrat, ko se je ob avtu ustavil Herman.

	S strahom je vprašal: »Nežika, ne bi svoje svakinje povabila na obisk?«

	»Ravno sva nameravali do mene, čeprav sem se bala, da bom doma našla kakšnega mrliča.«

	»Nežika, z Mohorjem sva se pogovorila. Navsezadnje sem srečen, da te je našel, bal sem se namreč, da si kakšno nadnaravno bitje, ker nisi bila nikogaršnja hči in sestra. Vem, da si šokirana, ampak se vseeno peljimo domov in se še kaj pomenimo. Moja starša, ki sta poslušala moj in Mohorjev pogovor, sta samo nejeverno zmajevala z glavo in jokala.«

	Ko je Neža doma stopila iz avta, se ji je takoj približala mati Jelka. Nič ni spravila iz sebe, le jokati je pričela na ves glas.

	Herman pa se je obrnil h Gretki in prosil: »Lepo vas prosim, poskrbite za mamo in Jureta, da se mi v miru pogovorimo.«

	Jure se s tem ni strinjal, saj je videl, da je njegova mama vsa objokana. Kot mucek se ji je spravil na kolena in se ji obesil okrog vratu.

	Pobožala ga je, mu na lička pritisnila poljubček in prosila: »Ubogaj atija in nas pusti same, nekaj nujnega se moramo pomeniti.«

	Vrnil ji je poljubček in se nerad odpravil za babico in Gretko.

	Neža je najprej pristavila vodo za kavo, potem pa Marijo posedla na udobno sedežno garnituro. Ko je videla, kako olajšano je vzdihnila, se ji je še bolj posvetila. Noge ji je dvignila na sedežno in ji za hrbet založila vzglavnik.

	»Hvala, Neža, sedaj pa samo še zaprem oči.«

	»To pa si sedaj povedala ravno tako, kot je navadno rekla Juretova mamica Irena, ko ga je nosila zadnje tri mesece.«

	»Imela je srečo, da te je imela ob sebi.«

	Neža se je nasmehnila in vprašala: »Ne vem, če sem ti ob najinih klepetih povedala, da sem ji pomagala pri porodu. Klicali sva rešilnega in zdravnika, pa še po dveh urah ni bilo nikogar. Zadnji hip sem Jureta ujela, da ni zdrsnil kar na tla.«

	»Jaz bom zagotovo poskrbela, da se bom pravi čas odpravila v bolnico,« je obljubila Marija. »Ti, Neža, pa samo poskrbi za mojega bučmana in mu odpusti grehe, da bo lahko deloval, kot se za pravega očeta spodobi. Predvsem pa te prosim, da se oglasiš staršema, meni se zdi, da se kar oba umikata v svoj svet. Z Mohorjem sploh ne govorita več.«

	Neža jo je z roko prijela za usta in prosila: »Marija, nekako še nisem pripravljena na odpustke, ne sili vame.«

	»Jima smem povedati, da sem te zopet videla?«

	»Ne vem več, kako naj ravnam. Zavedam se, da bi to morala storiti že zaradi otroka, ki ga nosim, da ne bo prijokal na svet v takšne zamere.«

	Marija je veselo vprašala: »Neža, si noseča? Koliko časa?«

	»Zdi se mi, da že dobre tri mesece,« je vedro odgovorila prijateljici in se prijela za trebušček.

	Za njenim hrbtom je Herman tiho vprašal: »Torej si mi prej tisto rekla v navalu jeze?«

	Žalostno je skomignila z rameni in tiho pojasnila: »Ne vem več, kaj se dogaja z mano.«

	Herman jo je obrnil k sebi, si jo prižel na prsi in ji tiho rekel v lase: »Nežika, jaz sem svojima dvema oprostil, predvsem zato, ker si me za to ti prosila. Daj, še ti upoštevaj moj nasvet in zgladi spor. Če v tebi raste najin otrok, boš vsekakor potrebovala mir.«

	»Vem, da bi bilo dobro, toda za to, kako so ravnali z mano, ni opravičila.«

	»Nežika, vsaj staršema se nekako javi, da bosta vedela, da si živa, da bosta lažje živela. Pomagal ti bom napisati telefonsko sporočilo, iz katerega bo razvidno, da je s tabo vse v redu, da si preživela, vendar jim zaenkrat še nisi pripravljena odpustiti.«

	Brat Mohor je ob strani prosil: »Meta oziroma Neža, vsaj to naredi, oba sem jaz zavedel. Sam se bom pa sprijaznil s kaznijo, da mi ne boš oprostila.«

	Ko je Neža postregla s kavo in keksi, je sedla tesno k Hermanu in mu bila hvaležna, da jo je ljubeče objel in potegnil k sebi.

	Po tišini, ki je nastala, je Herman predlagal: »Nežika, dovoli, da nas fotografiram, potem pa bova napisala sporočilo in jima dodala fotografijo.«

	Po dolgem premisleku se je strinjala: »Prav, Herman.«

	Do slovesa se je nekako pomirila. Z Marijo sta se poslovili z dolgim objemom in zagotovilom, da se slišita po telefonu. Ko pa ji je brat podal roko, je ni sprejela, samo žalostno ga je pogledala in tiho pojasnila: »Ne morem ti oprostiti, zato me ne išči več.«

	Samo pokimal je, potem pa pomagal Mariji, da je vstala.

	Marija je še prosila, naj telefonsko sporočilo pošljeta čez dve uri, skratka takrat, ko bosta z Mohorjem ob starših. Pred odhodom sta se prijateljici še enkrat na dolgo objeli.

	Toda ta posnetek ni bil nikoli poslan. Neža je predlagala Hermanu in ga prosila, da se osebno zapeljeta do njenih staršev. Pa še kako se je s tem strinjal, le predlagal je, da se na pot odpravita sama. Toda ona je ob sebi želela Jureta.

	Čez dobri dve uri se je Neža s svojo družinico ustavila pred domačo hišo v Rogaški Slatini.

	Brat Mohor je od presenečenja kar pritekel do avta. Neža je bila nekako ganjena, ko je videla, da na glas joče. Tako pozorno ji je odprl vrata, da je izstopila, potem pa iz avta pomagal tudi Juretu. Proti odprtemu oknu je na ves glas zaklical: »Marija, mama, Meta je prišla, zato ni poslala posnetkov.«

	Takrat je Neža zagledala očeta, ki se jim je bližal izza vogala hiše. Nepremično je strmel vanjo in kot robot hodil proti njej. »Meta, Meta, si to res ti?« je vprašal in se ustavil tik pred njo. »Zadnje čase sem bil prepričan, da te je Mohor pokončal, dokaze pa skrbno prikril.«

	Iz hiše sta prišli Marija in mati, ki sta pri hoji pomagali druga drugi. Marija je tolažeče gladila mater po hrbtu in ji prigovarjala: »Ste videli, mati, da Mohor ni nikogar pokončal.«

	Mati pa je vsa solzna rekla: »Meta, Meta, to kazen smo si pošteno zaslužili. Ko se spravim malo k sebi, mi boš pomagala urezati veliko šibo, da bom do krvi namlatila tega kojota.« Mati je kar z rokama pričela slabotno udrihati po sinu.

	»Mama, vsi skupaj bomo poskušali pozabiti na te grozne zamere, sicer bom morala urezati kar tri šibe; tudi vi si zaslužite eno, predvsem pa oče, ki je najbolj verjel sinu, da se vlačim s tovornjakarji, da kradem in da jemljem mamila, za kar me je včasih premlatil kot žival.«

	Oče se je kar zgrudil na klop ob steni, zato so se vsi zazrli vanj. Da ni omahnil s klopi, ga je podprl Herman.

	»Nežika, pokliči pomoč, naj zdravnik preveri njegovo stanje,« je prosil Herman.

	Še preden je Herman povedal do konca, je Neža že govorila z operaterjem s številke 112.

	»Takoj pridejo, le nekaj sto metrov stran je zdravniška ekipa z rešilcem,« je pojasnila in vse skupaj mirila Neža. Oče je bil nemočno naslonjen na Hermana, Jure pa se je tesno prižemal k njej. Ne, očetove smrti si Neža ta trenutek resnično ni želela. Sama sebi je v mislih obljubila, da bo družini delno oprostila, če se zadeva z očetom srečno konča.

	Zdravniška ekipa, ki je bila pred tem na urgentni vožnji, se je takoj posvetila očetu. Tako si je oddahnila, da očetu ni bilo potrebno v bolnišnico, le po zdravila je moral nekdo takoj. Oče namreč že kar nekaj dni ni več jemal nujno potrebnih zdravil. Po injekciji, ki jo je dobil, si je oče Marko hitro opomogel. Kar sam je ukazovalno poslal sina po zdravila, sam pa se je podal proti Neži.

	»Težki časi so za nami, mar ne, ati?«

	»Da, srečen sem, da sem te dočakal, čeprav sem zadnje čase vsak dan molil, da bi umrl.«

	Po teh besedah sta se hči in oče enostavno objela in na glas zajokala.

	Jure je ves zmeden gledal prizor, potem pa Hermana le vprašal: »Ati, zakaj mama joče?«

	Herman je prijel sina za roko, sedel na klop, si ga potegnil na kolena in mu pojasnil: »Jure, mama danes joče od sreče. To je mamin oče,« pokazal je še proti ostalim, »to je mamina mama, to pa sta mamin brat in njegova žena, torej tvoja stric in teta.«

	Potem je Herman rekel Mohorju: »Daj mi recept, bom šel jaz po zdravila, vi pa se medtem sami pogovorite.«

	Marija ob strani je hitro prosila: »Tudi jaz bi šla zraven.«

	»Prav, torej gremo mi trije po zdravila.«

	Po nabavi zdravil je Marija prosila: »Gremo na rundo pijače, naj kot družina sami rešijo določene probleme.«

	Šli so v gostilno nedaleč od Nežinega doma. Fant, ki je stregel, je bil Mohorjev dober prijatelj in ko je zagledal Marijo z drugim moškim, ji je takoj očital: »Marija, s tako velikim trebuščkom hodiš na pijačo z drugim moškim.«

	»Pa nimam velikega greha, to sta namreč partner in sin Mohorjeve sestre Mete.«

	»Res ali se šališ?« Natakar Martin se je kar sesedel na prazen stol pri njihovi mizi.

	»Martin, zakaj pa bi o tem lagala?« Vprašujoče mu je strmela v oči in nekako čakala na odgovor.

	»Njegov oče mi je kar nekajkrat potožil, ko sem ga povprašal po Meti, da jo je verjetno Mohor odstranil.«

	»Pa ja nisi tudi ti nasedel temu?«

	»Ne, tega nisem verjel, verjel mu nisem niti takrat, ko je še trdil, da Meta pohajkuje po svetu s tovornjakarji. Potem mi je Mohor v svojem obupu povedal resnico. Velikokrat sem se tudi jaz peljal z njim v različne kraje Slovenije, kjer sva navadno vsak na svojem koncu kazala Metino sliko.«

	»Martin, pa veš, da se te spomnim po tej sliki, ki si mi jo kar nekajkrat pokazal, nazadnje je to velikokrat storil tudi Mohor. Potem pa je neki večer obstal pred mano in kar nekajkrat ponovil, da je končno našel sestro. Žal pa je že čez tri dni izpuhtela. No, vsaj nekaj sledi je pustila za sabo.«

	»Kakšnih sledi?« je z velikim zanimanjem vprašal Herman.

	»Metod si je zapisal registrsko številko njenega službenega avtomobila, jaz pa sem lahko z gotovostjo rekla, da to ni Meta, pač pa Neža.«

	»Torej sta z Nežinim bratom pričela zvezo takrat, ko je Neža delala v Murski Soboti?« je zanimalo Hermana.

	»Da, v tistem času sva se z Nežo nenavadno zbližali. Kot mi je omenila, sem bila edina oseba v njenem življenju, ki mi je zaupala svoje družinske probleme. Kar verjeti nisem mogla, da se je pojavil njen brat, ki se ji je hotel približati, skratka stvari postaviti na svoje mesto. Nekako sem bila mnenja, da sta bili to pač njegova mladostniška zaletavost in ljubosumnost. Zato sem se odločila, da mu povem o njeni spremembi imena in priimka. Na podlagi tega jo je potem našel. Kako srečen je bil, vam ne morem povedati. Na vsak način je hotel očetu dokazati, da ji on ni storil nič hudega.«

	»Torej moja Nežika ni izdala svoje skrivnosti niti svoji prijateljici Ireni oziroma Juretovi mami, niti meni in tudi ne mojim staršem, s katerima si je bila zelo blizu.«

	»Nekako sem srečna, da sem edina, ki ji je to zaupala,« je ponosno povedala Marija.

	Herman je zamišljeno odgovoril: »Jaz pa sem nekako užaljen, hkrati pa jo razumem, da ni mogla ravnati drugače. In kaj je rekla na to, da jo je Mohor našel na Tinju?«

	»Našel jo je, ker je gradila hiško in je ponovno prijavila stalno bivanje na Tinju. Ko je bila na izpopolnjevanju v Angliji, je namreč odjavila prebivališče. Na njenem naslovu sta se potem za stalno prijavila tvoja starša s svojo pomočnico.«

	Herman je globoko vdihnil in izdihnil, potem pa sočutno rekel: »Ne morem si zamisliti, koliko je pretrpela in kako je vsa ta leta zadrževala v sebi tako veliko bolečino. Nekako sem hvaležen Ireni, da jo je sprejela k sebi. Hkrati pa še bolj sovražim svojo ženo Terezo, ki mi je s svojo prevaro kar nekaj let grenila življenje.«

	»Da, tvoja Neža je v svojem velikem obupu imela srečo, da je naletela na Ireno. No, saj drugače ne bi mogla končati niti srednje šole, kaj šele študirati. Z Ireno sta namreč skupaj nadaljevali šolanje, ob šoli pa marljivo delali, da sta lahko prav spodobno živeli. Vse proste trenutke pa sta kot vzorni dekleti preživeli pri Ireninih starših in jima pridno pomagali pri delu.«

	»Ampak veš, kaj se mi zdi čudno? Da je še naprej hodila v srednjo šolo, pa Mohor, ki jo je tako intenzivno iskal, ni našel sledi.«

	»Neža se je prepisala na celjsko srednjo šolo, kamor je hodila tudi Irena, torej se je po odhodu od doma gibala na drugem koncu.«

	»V Bistrici je potem Mohor sploh ni iskal.«

	»Tudi če bi jo videl, je ne bi prepoznal, Neža je zraven imena in priimka zamenjala tudi svojo barvo las in frizuro. Z Ireno sta druga drugi spletali neko posebno kito, ki si jo je Neža v spomin na prijateljico tudi kasneje večkrat spletla.«

	»Verjetno jo je prav po tej kiti spoznal moj Jure.«

	Jure nekako ni mogel slediti pogovoru atija in Marije, zato se je pričel dolgočasiti. Hermanu se je spravil na kolena in prosil: »Ati, greva k mami, kaj, če zopet joče.«

	»Da, gremo pogledat, kaj se dogaja z njo,« je rekel Herman in vstal s sinom v naročju.

	Tudi Marija je vstala in zamišljeno rekla: »Prepričana sem, da bo od sedaj naprej njeno življenje lažje.«

	Jure je atiju tiho rekel: »Kako velik trebuh ima teta.«

	Herman mu je resno in glasno odgovoril, da je njun pogovor lahko slišala tudi Marija. »Čez nekaj časa bo tudi naši mami tako zrasel trebušček, tudi najina mama ima v trebuhu dojenčka.«

	Jure je navdušeno razširil oči in vprašal: »Bom dobil bratca?«

	»Ne vem, Jure, mogoče bo sestrica,« je z velikim nasmeškom na obrazu pojasnil sinu.

	Pri avtu je Herman najprej pomagal Mariji, da se je udobno namestila na sovoznikovem sedežu, potem pa previdno pripel sina.

	Pri Nežini rojstni hiši pa je Herman zaskrbljeno opazoval na novo sestavljeno družino svoje partnerice. Ker so vsi štirje molčali, je vprašal: »No, ste se pomenili?«

	Neža mu je stopila naproti in na glas rekla: »Smo, ati, čeprav tega ne moremo več vrniti v prejšnje stanje. Smo kot počen glinen lonec, ki ga ni več moč obnoviti. Mislim, da se vsi skupaj zaman trudimo, da bi bilo vse tako, kot bi moralo biti. Zmenili smo se, da ne bomo poskušali na silo zgladiti naših uničenih medsebojnih odnosov.«

	»Potem pa gremo domov, Nežika, ker sva s sinom zelo lačna.«

	Neža se je obrnila k Mohorju in Mariji: »Sedaj pa v miru dočakajte tega malčka. Marija, lepo pazi nanj. Ko se bo blagovolil prikazati, me o tem obvesti. Posebej pozorna bodi na njegovega očeta, naj si ne dovoli kakšnega nasilja nad vama.« Potem se je obrnila k očetu in materi in na glas rekla: »Marijo sprejmita za nadomestno hčer, njej in njenemu naraščaju pa nudita vse tisto, kar sta meni odrekla. Mogoče se vam bom kdaj kasneje oglasila, toda ne iščite me, ne vznemirjajte me med mojo prvo nosečnostjo.«

	Na hitro je stopila k Mariji in jo močno objela.

	Potem je podala roko Juretu, Hermana pa prosila: »Ati, sedaj pa hitro domov.« Tokrat ni sedla na prednji sedež k Hermanu, pač pa se je na zadnjem sedežu stisnila k Juretu.

	V Slovenski Bistrici je na glas vprašala: »Če me še vedno želiš za ženo, se lahko ustavimo na občini, da se prijaviva za poroko.«





V ogledalu je videla, kako srečen nasmeh se je pojavil Hermanu na obrazu. Ni ji odgovoril, le na veliko je prikimaval in zavil proti občinski zgradbi.

	Še preden so vstopili, je Neža poklicala Gretko in vprašala: »Bo kosilo tudi za nas ali si lakoto potešimo kar v mestu?«

	»Kar v mestu si privoščite kosilo, moja delodajalca sta danes popolnoma zmedena, zato moram njima posvetiti malo več časa.«

	»Gretka, bom pa jaz kar v gostilni vzela njuno najljubšo jed in jo domov prinesla. Čez dobro uro pridemo, pa bomo skupaj jedli.«

	Herman je na glas rekel: »Povej ti tema mojima bučmanoma, da se gremo prijavit za poroko.«

	Mati Jelka, ki je poslušala telefonski pogovor, je samo dodala: »Torej bomo le dočakali ta dan. Kar prinesite kosilo, danes ga jaz častim. Mi pa gremo na svoj sprehod, da vas bomo lažje dočakali.«

	»Tako je prav, le privoščite si ga,« je še rekla Neža in izklopila telefon.

	Na matičnem uradu se je tako lepo sprostila. Matičarka se je namreč resno zazrla v Jureta in vprašala: »No, fant, kaj bo dobrega?«

	»Ja poročili bi se radi,« je Jure prav resno odgovoril.

	Matičarka je še malo ponagajala: »Kar vsi trije?«

	»Ne, samo mama in jaz,« je zmeden odgovoril Jure.

	»Kaj pa mama in ati?«

	Jure je zelo resno pristopil bliže k matičarki in zaupno povedal: »Ati je nekaj nagajal mami, zato ne vem, če se bo hotela poročiti z njim.«

	Neža mu je pritisnila poljubček na čelo in mu resno rekla: »Jure, atiju sem že oprostila, zato se bom kar z njim poročila.«

	»Tako je prav, mama, da ne bo več žalosten,« je spravljivo rekel Jure.

	Kar hitro so potem uredili vse potrebno, potem pa se namenili v gostilno, kjer so nameravali naročiti hrano za domov. Da pa niso predolgo čakali, je Neža predlagala: »Do takrat, ko bodo pripravljali našo hrano, bi mi lahko mamici Ireni nesli svež šopek rož.«

	Herman je samo prikimal in se namenil ven.

	Šopek je v cvetličarni izbral Jure.

	Na pokopališču pa so ob grobu našli Juretovo staro mamo Štefko in teto Lenko in se prav prisrčno pozdravili. Čez čas je babica Štefka pogovor zasukala tako, da je zopet omenila, da bi premestili Irenino žaro v grob njenega očeta.

	Neža se je na to prošnjo odzvala zelo grobo: »O tej zahtevi ne želim nikoli več slišati. V tem grobu želim biti pokopana tudi jaz, da, točno tako bo, in nikoli drugače. Naš Jure bo imel obe svoji mami v enem grobu.«

	Herman ob strani je nejevoljno zagodrnjal: »Nežika, domov se bomo spravili, da se boš malo umirila, ni dobro, da se tako razburjaš v svojem stanju. Mislim, da imaš danes dovolj vsega.«

	»Prav imaš, za danes je vsega dovolj.« Ljubeče ga je prijela za roko in se namenila proti izhodu.

	Babica Štefka je na glas prosila: »Herman, dovoli vsaj, da naš Jure preživi z nama kakšen dan.«

	»O tem odloča izključno njegova mama. Mislim pa, da danes Jure ne more biti ločen od nje, danes ga njegova mama resnično potrebuje, da jo potolaži ob takem dnevu, kot ga je preživela. Skratka, babica Štefka, za Juretov obisk pri vama bomo določili kakšen drug dan.«

	Ljubeče je objel Nežo čez ramena in vprašal: »Kajne, da se strinjaš z mano?«

	»Se, Herman, popolnoma se strinjam.«



	Doma pri Hermanovih starših jih je čakala lepo pripravljena miza, seveda brez hrane. Neža je utrujeno potarnala: »Tako zelo sem lačna, še bolj pa utrujena, ne vem, če ne bom po kosilu malo legla.«

	»Jaz tudi,« je takoj dodal Herman.

	»Jaz tudi,« je za atijem ponovil Jure.

	Neža je takoj ko se je najedla, šla do sedežne garniture in preden je legla, vsem skupaj rekla: »Nekako sem si danes oddahnila v tem svojem begavem življenju.«

	Zares utrujena je legla k počitku kar na sedežni pri Hermanovih starših. Zaznala je tišino, ki je nastala v prostoru, toda tokrat ji ni bilo nič mar, v sebi je čutila tako poseben mir in ugodje. Mater Jelko je še napol budna hvaležno pobožala po obrazu, ko je zaznala, da jo je pokrila s tanko rjuho. Potem se je pogreznila v tako zaslužen spanec.

	Ker je hotel k njej leči tudi Jure, mu je oče prišepnil: »Pustiva mamo, naj se pošteno naspi. Greva midva malo do Ksenije, prej se mi je zdelo, da sem videl, da je na obisku Frančev najmlajši brat.«

	»Res, ati?«

	Hvaležno se je obesil očetu okrog vratu. »Potem pa greva, zelo rad se igram z Matjažem, že zelo dolgo ga ni bilo.«

	Jelka in Anton sta se odpravila k počitku v svojo sobo, pomočnica Gretka pa je v roke vzela prtiček, ki ga je že kar nekaj dni ustvarjala.

	Nedolgo po tistem, ko sta Jure in njegov oče odšla, je dnevni prostor napolnilo zvonjenje Hermanovega telefona.

	Neža si je odejo potegnila čez glavo, saj ni in ni prenehalo zvoniti. Nazadnje se je popolnoma predramila in segla po telefonu. V svoji zaspanosti je klic enostavno prekinila, toda ni se še do konca pokrila, ko je telefon zopet zazvonil.

	Gretka za mizo je skrivnostno pojasnila: »Darja kliče.«

	»Darja.« Neža je bila v hipu popolnoma budna. Takoj je vzela telefon in udobno sedla.

	Tokrat klica ni zavrnila, ampak se je oglasila.

	»Prosim,« je spregovorila z malo spremenjenim glasom.

	»Rada bi govorila s Hermanom, nekaj nujnega mu moram povedati,« je slišala ženski glas.

	»To pa trenutno ne bo mogoče, ravno se je odpravil do sosedov, telefon pa je priklopil na polnjenje.«

	»S kom pa pravzaprav govorim?« je zaslišala osorno vprašanje.

	Tisti trenutek je Neža pogledala Gretko in se na veliko zlagala: »Sem Gretka, pomočnica pri njegovih starših.«

	»No, potem je pa vse v redu, bala sem se, da se je oglasila njegova nova partnerica. Mu boste povedali, da je klicala Darja? Zanj imam šokantno novico. Recite mu tudi, naj mi več ne prekinja klicev, ker če to še enkrat naredi, pridem v najkrajšem času osebno do njega.«

	»Mu bom povedala, čeprav vem, da bo hud name, ker sem se oglasila na njegov telefon, včasih zna biti zelo nesramen do mene.«

	»Potem pa mu kar vi namignite, da je tisto presenečenje zelo glasno in da bi bil že skrajni čas, da ga spozna.«

	»Hočete reči, da je otrok, ki joče v ozadju, to presenečenje?«

	»Da, to je njegova hči, ki je očim ne mara več.«

	»To pa menda že ne bo držalo. Koliko pa je deklica stara?«

	»To bo pa Herman točno vedel, je namreč rezultat najinega zadnjega srečanja, čeprav je bil tako pijan, da me še zjutraj pri odhodu sploh ni prepoznal.«

	»Gospa Darja, lepo bi vas prosila, da ga pokličete čez dve ali tri ure, takrat bo gotovo doma. V kaj takega se jaz ne bi vtikala, že večkrat mi je namreč zagrozil, da me bo odpustil.«

	»No, prav,« je rekla Darja, potem pa še hitro vprašala: »Saj še vedno stanuje na Tinju?«

	»Da, še vedno. Pa saj menda ne boste hodili sem gor. Moram vam namreč povedati, da ima ženo nosečo.«

	»Lepa reč, bo pač imel bolj pestro življenje,« je še rekla Darja in prekinila zvezo.

	 Popolnoma bleda je Neža strmela v telefon. Ko ga je odložila, si je z obema rokama zakrila obraz. Ker je imela občutek, da bo omedlela, je pričela na glas globoko dihati, pomočnico pa prosila: »Gretka, dajte mi kozarec vode.«

	Ko je prejela ponujeni kozarec, so se ji roke tako tresle, da je polovico vode polila. Zato ji je pri pitju pomagala Gretka.

	»Saj to ne more biti res,« je tiho pripomnila Neža in legla nazaj na sedežno garnituro. Čez čas je šepetaje dodala: »Česa takega enostavno ne morem verjeti. Veš, da sem si mislila, preden sem zaspala, da se mi kaj hujšega, kot se mi je zgodilo danes z mojo družino, ne more zgoditi, sedaj pa si slišala, s čim se bom morala ukvarjati.«

	Gretka je prisedla in jo prosila: »O tem zaenkrat nič ne govoriva staršema. Gospoda bi to pokopalo.« Telefonski pogovor med Darjo in Nežo je Gretka slišala, saj je Neža takoj povečala glasnost.

	»Ne, staršema ne bova rekli ničesar, naj jima pove Herman, če je kaj resnice na tem.«

	Potem je vzela iz torbice svoj telefon in poklicala Ksenijo, saj je vedela, da sta Jure in Herman prav gotovo pri njej.

	Ksenija je telefon enostavno podala Hermanu: »Zate je, bodoča žena te kliče.«

	»Kaj je, Nežika, je kaj narobe?«

	»Da, Herman, mislim, da je prav vse narobe. Pridi domov, v svoji hiški te bom čakala. Jureta pa naj Ksenija malo zamoti.«

	»Prav, Nežika, takoj pridem,« je prav vedro odgovoril. Mislil je, da si Nežika želi njegove telesne bližine.

	Pred odhodom v svoj dom je Neža enostavno objela Gretko in jo prosila: »To, kar si ravnokar slišala, naj ostane med nama. Hermanu bom povedala, da sem se predstavila, kot da sem jaz pomočnica.«

	Doma je skuhala kavo in sedla za mizo na terasi. Roke so se ji še vedno tresle, tako da si je v skodelico nalila le malo kave.

	Herman se je ob prihodu pošalil: »Ljubica, mislil sem, da me boš čakala v postelji.«

	»Tako mi je žal, toda to, kar sem ravnokar doživela, me bo verjetno za zmeraj odvrnilo od tvoje družbe v postelji.«

	Herman je kar otrpnil, ves pretresen je vprašal: »Kaj si mislila s tem, kaj si ravnokar doživela?«

	»Malo počakaj, ne bodi nestrpen, kmalu boš prejel telefonski klic, ki ti bo vse pojasnil. Revež, tudi zate bo verjetno današnji dan postal prava mora.«

	Kljub toplemu vremenu je popolnoma prebledel. Vedel je, da bo poklicala Darja in zopet vznemirjala njegovo Nežiko. Vsaj na takšen dan, kot ga je imela tokrat, ji je hotel prihraniti dodatno bolečino.

	Sedel je zraven nje in roko položil na njeno, ki se je še vedno vidno tresla. Dojel je, da se ji je zgodilo nekaj groznega, da je tako vsa iz sebe.

	Med njima je nastala popolna tišina, kot v transu sta čakala na usodni klic.

	Ko pa je zazvonil telefon, je Neža kar poskočila, vendar se ni umaknila. Da, temu pogovoru je hotela prisostvovati.

	Ker pa je bil zvok na telefonu zelo glasen, ga je Herman najprej utišal.

	»Kar daj nazaj na glas, vem, za kaj gre. Govorila sem že z njo, čeprav sem se ji predstavila kot pomočnica Gretka.«

	Ubogal jo je in sprejel klic. Na njuno presenečenje sta najprej zaslišala glasen otroški jok. Potem je iz telefona zadonel Darjin glas.

	»Ti je ta vaša dekla le predala sporočilo? No, sicer pa sem tako jutri namenjena na Tinje, da dorečeva, kako dalje.«

	»Govorila si z mojo ženo, ne z našo deklo. To mi boš zelo drago plačala.«

	»Bedak, zapri svoj kljun in poslušaj. Saj se menda spomniš najine skupne zadnje noči? Na vsak način sem se ti hotela maščevati, ker si me tako grdo odrinil od sebe.«

	»Poslušam, vlačuga.«

	»Da, prav v vlačugo sem se prelevila tisti večer. Žal pa si bil tako pijan, da me še zjutraj ob odhodu nisi prepoznal. Vso noč, ko si me kar nekajkrat prav grobo naskočil, si mislil, da sem Neža. Tako si me vsaj imenoval v tisti svoji sreči. Verjetno si se zjutraj pošteno čudil, od kod vsa tista svinjarija na tvojih oblačilih in postelji, no, kot dokaz na najino noč sem ti pustila svoje spodnjice.

	Verjetno ti je bilo jasno, ko si se streznil, da to ni mogla biti tvoja Neža. No, jaz sem od tebe predvsem želela otroka, saj sem vedela, da ga od svojega moža ne bom dobila.«

	»Nadaljuj,« je skoraj zakričal.

	»Torej, z možem sva se pred kratkim ločila, meni pa gre sedaj bolj na tesno z denarjem, zato sem bila primorana, da v svoje in hčerkino življenje vključim tudi njenega biološkega očeta. Kot si mi povedal, si bil zelo velikodušen do deklice svoje prve žene, ki sploh ni tvoja, zakaj ne bi nekaj prispeval še za lastno hčer?«

	Herman je v mislih preletel jutro po prekrokani noči, ko se ga je tako zelo napil, da resnično ni vedel zase. Ledeni pot ga je oblil, ko je končno dojel gostilničarjeva vprašanja, če se mu še kaj oglasi ženska, ki ga je pospremila tisti prekrokani večer.

	Spustil je Nežino roko in si šel s prsti skozi lase. Zaprepadeno je zrl vanjo. Zmogel je še toliko prisebnosti, da je ugasnil telefon.

	Neža je še za trenutek postala in vprašala: »Bi lahko bila ta novica resnična?«

	»Ne vem, Nežika, ničesar več ne vem.« Obraz si je pokril z rokama in zajokal kot otrok. »Pa tako sem si danes oddahnil, ko sem mislil, da se bo moje življenje končno umirilo.«

	Preden je šla leč, je še prosila: »Lepo te prosim, prestavi obisk tvoje Vidike, sedaj si sploh ne želim na morje, sedaj res ne bi prenesla tega snidenja. Moj bog, sem torej četrta ženska, ki te je izkoristila.«

	»Nežika, saj to ne more biti res. Kar takoj se bom odpeljal do Darje in stvari preveril.«

	Zamišljena je rekla: »Razburjen si, nikamor se ne vozi. Pa naj pride jutri sem gor, ti pa se pozanimaj, kaj je potrebno, da se stvari preverijo. Legla bom, upam, da ne bo kaj narobe z nama, tega otroka bi rada zdravega donosila.«

	»Tudi jaz bi rad legel in zaspal, z željo, da se nikoli več ne bi zbudil.« Glas se mu je tresel.

	Pristopila je in ga tolažeče pobožala po laseh. »Vem, da boš to uredil, kot je treba.«

	Zaradi Jureta je bilo zvečer zelo napeto. Neža sploh ni bila sposobna vstati, Herman pa je kar dvakrat zakričal na njega. Tako se je fantič nazadnje odločil, da bo šel spat k mami. Naj je Herman še tako godrnjal, otroka ni mogel spraviti stran od Neže.

	Že zjutraj ob sedmih je zopet zazvonil Hermanov telefon. Toda Herman se ni oglasil. Je pa po dolgem zvonjenju dobil sporočilo: Prihajava na Tinje.

	»Le pridi, vlačuga!« je zavpil v telefon, da ji je odgovoril. Ničesar ni več želel prikrivati Neži, želel je, da je prav z vsem seznanjena.

	Neža pa se je na skrivaj dogovorila s pomočnico Gretko, da je ta starše odpeljala v njun dom v mestu. Ni želela njihove prisotnosti.





	Ob desetih se je Darja dejansko pripeljala. Ustavila je pred hišo Hermanovih staršev, skratka tam, kjer je izvedla svojo podlost.

	Ker se Herman sploh ni zmenil za njen prihod, jo je šla pričakat Neža. Vljudno ji je pojasnila, da Herman sedaj živi pri njej in da jo čaka.

	Ko je z zadnjega sedeža jemala majhno deklico, se ji je srce stisnilo od bolečine, vedela je, da ženska ni lagala. Deklica je bila tako zelo podobna Juretu, da videz ni dopuščal nobenega dvoma.

	To je takoj dojel tudi Herman, ko je zagledal otroka. Tako žalostno je pogledal Nežo in ji rekel: »Pa veš, da ima ta vlačuga verjetno prav.«

	»Kljub temu to tudi uradno preveri. Za vlačugo pa podaj kazensko ovadbo, očitno te je nekako posilila, da je dosegla svoje.«

	»In predstavljaj si, da ta otrok živi s takšno žensko,« je žalostno pripomnil Herman.

	Herman in Neža sta govorila, kot da Darje in deklice sploh ne bi bilo tam.

	»Herman, če je to dekletce tvoje, boš prav gotovo dobil skrbništvo nad njo.«

	Pogledal jo je v oči in bolj šepnil kot rekel: »Bi bila pripravljena to sprejeti?«

	»Na to ti ta trenutek ne morem odgovoriti, preveč vsega naenkrat je zame.«

	Darja se je prav prostaško oglasila: »Čisto nič ne bi imela proti, če ti poskrbiš za to jokajočo zver.

	Jaz bi se rada zaposlila na neki turistični ladji, pa ne vem, kaj naj z njo. Res lepa plača mi je obljubljena. Zelo prav bi mi prišlo, da bi ti poskrbel zanjo. Moja mati si je pred nedavnim omislila moškega in zaradi tega ni več pripravljena paziti nanjo.«

	Neža je sočutno pogledala dekletce, ki se ji je nasmehnilo. Nekaj se je premaknilo v njej, želela jo je vzeti v naročje in jo ljubeče stisniti v objem. Komaj se je zadržala, da tega ni naredila.

	Herman se je zastrmel v Darjo in prav tiho rekel: »Če bi vedel, da bo za mojega sina nekdo drug poskrbel, bi te, vlačuga, kar takoj zadavil. Poberi se, dokler mi ne poči film in to dejansko uresničim.«

	»S takšno žensko pa si res ne smeš mazati rok. Ona je ja najslabši izmeček človeštva,« je odgovorila Neža in ga nekako pobožala po laseh. Vedela je, da njen Herman v sebi bije težak boj.

	Tako hvaležno jo je pogledal, da mu stoji ob strani. Potem je pogledal dekletce in oči so se mu napolnile s solzami.

	»Nežika, kaj sem zagrešil v življenju, da sem tako kaznovan?«

	»Verjetno nič, le rodil si se v nepravem času, tako kot jaz. Pa takšno dekletce ne more biti kazen. Saj je podobna angelu. Herman, verjamem, da bova uspela rešiti tudi to zadevo.«

	Herman je prijel njeno roko, s katero ga je božala po laseh, in ji nanjo pritisnil kar nekaj poljubov.

	Darja ob strani ju je opazovala in pričela tiho upati, da se ji bo uspelo rešiti hčere, s katero ni več vedela, kaj naj počne, odkar ji je mati odpovedala usluge. »Vlogo za očetovstvo sem že pred časom oddala, mislim, da bova vsak čas poklicana na obravnavo.«

	»Nežika, daj, pokliči Ksenijo, mislim, da bi nama ona lahko kaj pametnega svetovala. Sinoči je omenila, da bo danes doma.«

	»Zelo pameten predlog. Ljubi bog, saj ne morem verjeti, da obstajajo takšni ljudje.« Takoj se je namenila po svoj telefon, v katerem je imela shranjeno Ksenijino telefonsko številko.

	Že je naredila nekaj korakov, ko je slišala dekličino zahtevo: »Papo, papo!«

	Neža se je obrnila k Darji in vprašala: »Imate kaj pripravljenega zanjo?«

	»Ničesar nisem vzela zraven, bom potem spotoma kupila,« je pojasnila Darja in upala, da bo hči dobila obrok, da ne bo pričela zopet jokati.

	Med telefoniranjem Kseniji je Neža pripravila obrok za deklico. Pogrela je mleko in vanj nadrobila žemljo.

	Ksenija ji je rekla, da takoj pride in da upa, da ne bo srečala vlačuge, ki je pospremila Hermana domov na njegov pivski dan. Pojasnila ji je še, da se je tisti dan s to žensko zjutraj skupaj peljala v dolino. Pred odhodom pa jo je opazila, ko je prihajala iz hiše Hermanovih staršev.

	Skodelico s hrano je Neža postavila pred Darjo, ampak punčka je takoj z obema rokama zgrabila za skodelico in jo potegnila k sebi. Ko ji je hotela Darja pomagati pri hranjenju, je pričela na ves glas kričati: »Papo, papo!«

	Kar pred Hermanom in Nežo je Darja deklici prisolila zaušnico in jo pošteno zlasala.

	Neža je zgrožena komaj ulovila skodelico s hrano, da ni padla na tla, dekletce pa je na ves glas jokalo. Njen jok je bil tako zelo podoben joku, ki ga je že slišala dan prej po telefonu.

	»Ljubi bog, kaj počneš z otrokom? Se ti je utrgalo?« je zakričala Neža. Dekletce je Darji nekako na silo vzela iz rok in si ga namestila v naročju.

	»Ti bom jaz pomagala, da se boš najedla,« je prigovarjala deklici in ji ponudila polno žličko hrane. Tako kot je nenadoma prej pričela jokati, je takoj ko je zagledala hrano, prenehala jokati in na široko odpirati usta. Sedaj je Neža potočila nekaj solz. Dojela je namreč, da je bilo dekletce dobesedno sestradano. Ni ji uspela dovolj hitro nositi hrane v usta.

	Očitno dekletce ni imelo dovolj hrane, zato je pričelo nabirati šobico za jok in stegovati roke proti skodelici.

	»Kako je otroku sploh ime?« je ves zmeden vprašal Herman.

	»Vida, saj je vendar tvoja prava hči,« je kljubovalno odgovorila Darja in nekako zbegano pogledovala proti Kseniji, ki se ji je bližala.

	Hermanu in Neži se je zdelo, da se Darja Ksenije boji, hitro je pričela pobirati svoje in hčerine stvari in hotela vzeti malo Vido. Toda Neža je ni bila pripravljena izpustiti, dokler se ne pogovorijo. Najprej pa je hotela otroku ponuditi še nekaj hrane.

	Ksenija je, namesto da bi se posvetila prisotnim, vzela iz žepa telefon in pričela zelo služben pogovor. Kar hitro so vsi dojeli, da govori z nekom iz mariborske socialne službe, in to o Darji in njeni hčeri.



Ksenija je takoj nato pristopila k Darji in jo pogledala v oči, nato pa nekomu javila svoje dognanje: »Da, ta vaša ženska, ki jo obravnavate, je očitno pod vplivom nedovoljenih substanc. Nahaja pa se pri očetu svoje hčere, no, trenutno še ni uradno otrokov oče.« Potem je odločno zahtevala: »Kako naj ravnam naprej?«





	Vsi so jasno slišali odgovor moškega, ki je zahteval, naj pokliče policijo in reševalce, da bodo mater lahko odpeljali in tudi zadržali na zdravljenju, saj se temu že lep čas izmika.

	»Ne, ne,« je pričela ugovarjati Darja, »jaz imam zagotovljeno službo, le za hčer še moram poskrbeti, boste videli, da se bom postavila na noge. Jaz ne potrebujem zdravljenja.«

	Pograbila je torbico in ključe avtomobila ter z neverjetno hitrostjo stekla proti avtu. Še preden je udobno sedla v avto, ga je zagnala in takoj speljala. V svoji zmedi je prestavila v vzvratno in z avtom z vso močjo zadela v masivno mizo, za katero so sedeli Neža z njeno hčerko in seveda tudi Herman in Ksenija.

	Kot bi trenil, se ji je približal Herman in potegnil ključ iz ključavnice. »Kar izstopi, vlačuga, to moramo vsekakor razčistiti.«

	Potem se je obrnil h Kseniji in jo prosil: »Ti torej nekaj več veš o tem kot midva z Nežo, policija in reševalci lahko počakajo. Ksenija, razloži nama, za kaj sploh gre?«

	»Herman, to žensko sem spoznala že pred dvema letoma, ko sem jo zelo presenečena opazila, kako zjutraj zapušča vašo hišo. Kot pa veš, zadnje čase veliko delam tudi v Mariboru in slučajno me je predpostavljeni seznanil s težavo te ženske. Otroka hočejo dati v rejo ali posvojitev, skratka želijo ji odvzeti dekletce, tako kot so ji bili primorani odvzeti tudi starejša otroka. Le nekaj časa je bila čista, sedaj pa je zopet tam, kjer je bila pred tremi leti. Nekaj časa ji je pomagala mati, sedaj pa je dvignila roke od nje. Nima ne stanovanja ne sredstev za preživljanje sebe, kaj šele za otroka. Kot vem, že nekaj tednov z otrokom živi kar v avtu in se spretno izmika ljudem, ki bi ji radi pomagali.«

	»Je vse to res, Darja?« je Herman povzdignil glas in jo pošteno stresel za ramo.

	»Nisi se mi hotel več oglašati, mož ni več hotel tvojega otroka, čeprav je on zahteval, da zanosim z drugim, kasneje pa zahteval, da vložim tožbo za priznanje očetovstva. Potem si je domov enostavno pripeljal mlajše dekle in z Vido sva morali k moji mami. Ona pa je stanovanje kar prodala in se odselila k starejšemu partnerju.«

	»Si na drogi, kaj jemlješ?«

	»Prijatelj, ki ima izkušnje s tem, mi včasih kaj priskrbi. Saj ne jemljem vsak dan, le ko mi je posebej hudo.«

	»In na kakšen način nameravaš poskrbeti zase?«

	»Sestrična mi je uredila zaposlitev na ladji, kjer dela tudi sama, ampak mama noče niti slišati več, da bi mi pazila na Vido, čeprav sem ji obljubila lepo plačo.«

	»Tako da si me bila prisiljena poiskati.«

	Darja je samo prikimala.

	V pogovor se je vključila Neža. »Kaj, če bi šla ti najprej na zdravljenje, potem pa razmišljala o službi? Vem, da bo v tem primeru Herman rad poskrbel za Vido, no, seveda se bo prej prepričal, da je dejansko njegova.«

	»Je njegova, je, nobenega drugega moškega nisem imela kot njega,« pokazala je na Hermana, »in moža.«

	»Kaj pa starejša dva otroka, kje imata onadva očeta? Si bila že prej poročena?« je zanimalo Nežo.

	»Ne, nisem bila poročena, ampak sem zelo mlada menjevala fante, tako da ne vem, kdo jima je oče. Potem sem v stiski pričela jemati droge, zato mi je socialna služba oba vzela. Nimam pojma, kje sta, ne povedo mi, kje naj ju iščem. Pa sta tako lepa fanta.«

	Zopet se je oglasil Herman. »Ko sva se skupaj vozila v Nemčijo in nazaj, si bila takrat tudi na drogah?«

	»Ne, takrat sem s tem popolnoma prekinila. Poročila pa sem se predvsem zato, da bi mi vrnili sinova. Ker tega niso storili, sem poiskala tebe, da dobim še enega otroka, ki si ga je mož takrat želel. Žal pa sem bila izigrana, ni me več maral.« Tiše je dodala: »Niti Vide.«

	»Zato si segla po drogi?« je vprašala Ksenija.

	»Slučajno sem srečala prijatelja, ki me je s tem v mladosti zalagal. Povabil me je na pijačo in me nekako prepričal, da sem vzela dozo. Ko je to potem doma opazila mama, je zagnala vik in krik. Letela je na socialno in me prijavila, da zopet jemljem mamila in da hčer zanemarjam. Po najkrajši poti je prodala stanovanje in z Vido že šest tednov nimava doma.«

	»Sta med tem časom res spali v avtu?« je vsa pretresena vprašala Neža.

	»Da, zadnje dneve sem bila že tako obupana, da sem se po pomoč obrnila k staremu prijatelju, ki mi je za določene usluge pomagal, da sva vsaj za silo imeli za hrano. Seveda mi ni pozabil ponuditi oziroma podtakniti tudi droge. Tako da danes res nisem čista.«

	Ksenija je prijela Darjo za roko in vprašala: »Kaj bi naredila, če bi zagotovo vedela, da bo za Vido poskrbljeno? Vem namreč, da vse, kar si ravnokar povedala, drži.«

	»Še teden dni imam časa, da se javim na novem delovnem mestu. Če bi bilo poskrbljeno za hčer, se droge ne bi dotaknila nikoli več.«

	»Dvomim, da bi sploh uspešno opravila zdravniški pregled, če si danes pod vplivom mamil,« je pripomnila Ksenija.

	»Zdravniški pregled sem že uspešno opravila. To, kar pa še imam danes v sebi, bo do pričetka službe izzvenelo. Tako rada bi pričela z novim življenjem, dajte mi to možnost, ne uničite mi življenja.« Darja se je lomila in pričela na glas jokati.

	Herman, Neža in Ksenija so nemo gledali drug drugega, nobeden ni upal spregovoriti. Te besede bi popolnoma spremenile življenje vseh prisotnih.

	Ker pa je mala Vida v Nežinem naročju pričela dremati, pa tudi polulana je bila, je Neža vprašala: »Imaš kaj, da preoblečemo deklico?«

	Darja se je napotila do avta in v prtljažniku pričela brskati med številnimi vrečkami. Ko je našla, kar je iskala, je rekla: »Pridi, ljubica, se bova preoblekli.« Ljubeče je vzela hčer iz Nežinega naročja. Pazljivo jo je preoblekla in jo s posebno krpico tudi lepo obrisala po intimnih delih telesa. Potem jo je položila na zadnji sedež, kjer je imela prirejeno ležišče za hčer.

	Vsi trije so pretreseni spremljali njeno početje. Potem se je oglasila Neža: »Darja, nesi jo v hišo in še sama lezi malo z njo, zdi se mi, da tudi ti potrebuješ pošten počitek.«

	»Jaz sem dobro, se bom že ponoči naspala, bila pa bi vam zelo hvaležna za kos kruha.«

	Neži so iz oči zopet spolzele solze. »Pridi, bova skupaj nekaj poiskali.«

	Potem se je obrnila k Hermanu in Kseniji in dejala: »Vidva pa medtem kaj pametnega dorecita. Ampak ne bi želela prisotnosti policije in reševalcev.«

	»Tega vsekakor ne bova naredila,« ji je zagotovil Herman in jo pogledal s tako posebnim pogledom.

	Ko sta v kuhinji z Darjo postali pred polnim hladilnikom, je Neža predlagala: »Kar sama vzemi, kar ti diši.«

	Darja ni pretiravala, vzela je dve žemlji in si nalila velik lonček mleka. Vedela je, da se Neži ne sme zameriti, zdelo se ji je, da bo njeno nadaljnje življenje v glavnem odvisno od nje. Toda obrok je dobesedno pogoltnila.

	Neža ji je še dodatno postregla, potem pa previdno vprašala: »Pa se ne bojiš, da si pri tako neodgovornem življenju mogoče zopet zanosila?«

	»Ne, pri Vidinem porodu sem se trajno zaščitila.«

	»Kakšno plačo pa bi imela na tem novem delovnem mestu?«

	»Po moji grobi oceni bi zadoščalo za kar nekaj časa, da bi spodobno poskrbela za hčer in sebe, delala bi lahko veliko nadur, mogoče bi lahko še kaj prihranila, za sinova, če ju bom kdaj našla.«

	»Koliko sta stara in kako jima je ime?«

	»Dare ima sedem let, Jadran pa osem. Dare je imel včeraj rojstni dan, si lahko mislite, kako mi je bilo pri srcu?«

	»Zato si poiskala tega svojega porednega prijatelja, da si se potolažila.«

	»Tako kot ste predvidevali, drugače danes ne bi imela teh prepoznavnih oči.«

	»Prav nič ti ne zavidam takšnega življenja, čeprav sem sama že marsikaj hudega preživela. No, pri meni vsaj niso bili vključeni otroci in mamila.«

	»Recite možu še vi besedo zame in za Vido. Ničesar si v življenju bolj ne želim, kot da bi nekje v miru živela, pa naj bi bila to le skromna sobica, da bi le lahko imela vsaj hčer pri sebi, če mi že ne bo dano, da sta ob meni tudi sinova.«

	»To je odgovorna odločitev, ne bi rada, da bi mi Herman kdaj kasneje očital, da je zaradi mene ravnal napačno. To odločitev bo moral sprejeti sam. Verjamem, da se bo pravilno odločil in pri tej odločitvi, kakršna pač bo, mu bom v oporo. Ne bi kljub vsemu legla na to udobno sedežno in se tudi ti odpočila, medtem se bomo pa mi trije zunaj pogovorili.«

	»Pa bi res malo legla. Včeraj ves dan nisem počivala in tudi ponoči sem bolj malo spala. Vida je veliko prejokala, nisem ji mogla zagotoviti zadostnega obroka.«

	»Po telefonu sem torej dejansko slišala jok lačnega otroka.«

	Darja je skrbno stisnila k sebi svojo veliko torbico in se napotila do sedežne garniture. Čim je legla, je pričela hliniti spanje, upala je, da se bo Neža hitro napotila k Hermanu in Kseniji.

	Takoj ko je zaznala, da je v prostoru sama s hčerko, se je dvignila, na hitro obula in na mizo razgrnila list papirja, na katerem je že prej podala svojo prošnjo in pojasnilo ter priložila svojo sliko. Potem je poljubila spečo hčer in se odplazila skozi okno na tisti strani hiše, kjer je niso mogli videti. Na vso moč je pohitela v gozd proti cesti, kjer jo je čakala sestrična.

	Že pred tem je preverila, kako bi lahko prišla s Tinja do Maribora, da je ne bi našli, če bi njen beg prijavili policiji. S sestrično sta se peljali čez Urh in Močnik in čez Mariborsko Pohorje do Maribora. Do odhoda sta nestrpno pogledovali okrog sebe. Ko sta bili že na avtobusu za v Nemčijo, sta se malo sprostili, še bolj sta si oddahnili, ko sta prečkali slovensko mejo.





	Na Tinju pa so Ksenija, Neža in Herman poskušali najti najboljšo rešitev za nastali problem.

	Herman se je predvsem bal za Nežo, preveč vsega se je zgrnilo nad njo. Vedel je, da je žalostna. Razumel jo je, saj bi tudi sam najraje jokal.

	Kot bi govoril samemu sebi, je kar na glas ponavljal: »Ljubi bog, kaj sem strašnega storil v življenju, da sem tako kaznovan?«

	Neža ga je pobožala po roki in mu ugovarjala: »Mala Vida ne more biti nobena kazen. Od tebe pričakujem, da boš zanjo poskrbel tako, kot si za Jureta. Menda je ja ne boš izročil tujim ljudem? Da pa si njen oče, je več kot očitno, še veliko bolj ti je podobna kot Jure.«

	Hvaležno si je njeno roko ponesel k ustnicam. »Toda vse to mora biti zate prava mora?«

	»Kot veš, moje srce zelo veliko prenese, nekako se že nagibam k temu, da bi sprejela dekletce. Seveda pa nikakor ne nameravam vplivati na tvojo odločitev.«

	Potem se je obrnila h Kseniji: »Kaj misliš ti o vsem tem?«

	»Ne privoščim ti tako velike odgovornosti. Se sploh zavedaš, kaj vse boš morala prestati, preden boš lahko normalno nadaljevala s svojim življenjem?«

	»Vem, že ta trenutek si želim, da bi bila nekje sama, vendar Jureta, Hermana in staršev ne morem kar tako odkljukati. Preveč mi pomenijo zadnje čase, in mislim, da bo ravno to pripomoglo k temu, da jim stojim v tem težkem trenutku ob strani. Oni so moje nenavadno življenje sprejeli. Zato bi tudi jaz lahko sprejela še enega Hermanovega otroka, če se bo tako odločil. Bo pa moral malo povečati obseg svojega dela, če bom jaz malo več doma z otroki.«

	»Vem, Neža, da si pripravljena še malo razširiti roke, da boš lahko objela tudi to dekletce. Čeprav boš imela probleme z njeno mamico, pa še sama boš postala mamica.«

	Potem se je oglasil Herman: »Kaj misliš, Ksenija, je Darja resnično podala zahtevo za očetovstvo?«

	»Da, to je morala že pred časom narediti. Kolikor vem, si klican na socialno naslednji teden. Prav zaradi tega Darji še niso odvzeli otroka, saj je trdno prepričana, da boš za punčko poskrbel ti.«

	»Kljub vsemu bom podal zahtevo za ugotavljanje očetovstva.«

	»S tem boš pri socialni službi izgubil vse dostojanstvo. Noben potomec ne more biti bolj podoben očetu, kot je Vida tebi. To govorijo vsi, ki poznajo otroka in tudi tebe, še iz Juretovega primera.«

	»Torej si ti že prej vedela za to zadevo?«

	»Sem, ampak sem šele danes povezala vso zgodbo, ko sem videla Darjo in se spomnila tistega jutra, ko je odhajala od tebe. Do sedaj nisem hotela verjeti, da bo ta primer tako prizadel mojo najboljšo prijateljico.« Ksenija je vstala in enostavno objela Nežo.

	»Mar nisem takšnega objema potreben tudi jaz?« je pripomnil Herman in žalostno gledal objeti ženski pred sabo.

	Neža je stegnila roko in v objem potegnila svojega Hermana. »Vem, da si ga tudi ti potreben, moj objem ti bo vedno na voljo, kljub temu, kar se je zgodilo.«

	Ko so zaslišali, da se je vrnila pomočnica s starši in Juretom, je Herman ves plašen pogledal Nežo. Komaj slišno je vprašal: »Kako naj vse to pojasnim staršema in sinu?«

	»Obljubila sem ti, da ti bom stala ob strani. Juretu bom poskušala jaz pojasniti, staršem pa je menda bolje, da pojasniš sam. Dobro pa bi bilo, da bi bila takrat s tabo Ksenija, ki je seznanjena z dnevom, ki je bil usoden za ta dogodek.«

	V trenutku, ko je Jure pritekel do njih, se je na pragu pojavila deklica. Neža je takoj stekla k njej in jo dvignila, saj se je dekletce kar po štirih nameravalo priplaziti ven. Ksenijo je presenečeno vprašala: »Mar dekletce sploh še ne hodi?«

	»Ne, kot vidiš, bi to zdaj že morala početi. Za svojo starost je pravzaprav zelo slabo razvita, vidi se, da v preteklosti ni imela zadovoljive hrane niti skrbnega varstva. Tudi Darjina mama jo je zanemarjala, ne samo Darja, prav zato se je vključila socialna služba. Kar dvakrat so socialno službo anonimno klicali sosedje.«

	Neža je odšla v stanovanje, da bi Juretu napisala list za Gretko in starše, naj imajo Jureta še nekaj časa pri sebi, da s Hermanom poskrbita za zelo nenavaden obisk. Toda še preden je pričela pisati, je skoraj zakričala: »Herman, Ksenija, Darja jo je popihala!« Potem je na mizi zagledala list papirja in Darjino sliko. Pričela je brati. Ni mogla verjeti temu, kar bere, sedaj je vedela, da bo dekletce, ki ga drži v rokah, del njenih obveznosti. S težavo je prebrala napisano do konca, saj je punčka zahtevala hrano. Vsa solzna je papir ponudila Hermanu in Kseniji in se posvetila otroku.

	Kot hipnotizirani so strmeli drug v drugega. Česa takega res niso pričakovali.

	Neža se je žalostno obrnila k Hermanu in ga prosila: »Pojdi z Juretom k staršem, moram malo priti k sebi. Pa Vido moram nahraniti, da ne bo več lačna v tem svojem bednem življenju.«

	»Prav, Nežika, poskusil ju bom malo pripraviti na šok, ki ju čaka.« Obupan in žalosten se je podrgnil s čelom po njenem, deklico v njenem naročju pa je pobožal po obrazu. Preden se je odpravil, je globoko zajel sapo in nekako sam sebi rekel: »Moj bog, kaj naj naredim s sabo?«

	Neža ga je sočutno spodbudila: »Mislim, da moraš biti pokončen kot še nikdar v življenju.«

	Sina je prijel za roko in mu rekel: »Greva midva k dediju in babici, da se mama in Ksenija še nekaj pogovorita.«

	Ko sta ostali sami, je Neža stopila pred Ksenijo in jokaje vprašala: »Daj, Ksenija, povej, kaj bi ti naredila, če bi doživela takšen šok?«

	»Oh, Neža, prav nič ti ne zavidam trenutne situacije, tudi ti moraš biti pokončna, kot si svetovala Hermanu. Naj se ti v srcu ne naseli žalost. Bog ne daj, da bi se tvoje srce umaknilo od problema ali da bi pričela kogarkoli, ki je vpleten, celo sovražiti. Jaz predvsem Hermanu ne bi ničesar očitala. V svojem življenju je bil zopet pošteno izigran. Sploh si ne morem predstavljati, kako vse to doživlja. Pravzaprav bi bila pozorna na njega, da ne bi storil česa nepremišljenega, da ne bi enostavno obupal. Menda veš, kaj mislim s tem. Saj veš, najprej tako boleča ločitev, potem Irenina smrt, pa spor s starši in potem še tvoj odhod.«

	»Da, res je moral skozi boleče preizkušnje.«

	Med pogovorom je nahranila deklico, ki se je v njenem naročju postavila na noge, se je oklenila okrog vratu in nežno prislonila obraz k Nežinemu ter jo nerodno ljubkovala. Po obrazu so se ji enostavno vlile solze.

	Pogledala je Ksenijo in vprašala: »Kako je lahko zapustila takšno hčer?«

	»Bojim se, da bo dekletce ostalo brez mamice. Upam, da je mama Neža ne bo zapustila, da bo tudi njo vzljubila prav tako, kot je sina Jureta.«

	»Ksenija, tega, da sem noseča, pa še verjetno ne veš?«

	»Seveda sem seznanjena s tem. Herman mojemu Francu zaupa vse svoje srečne trenutke, tudi to mu je že zaupal, da sta se odločila za poroko. Upam, da si sedaj ne boš premislila, to bi Hermana verjetno pokončalo.«

	Neža ni hotela razmišljati še o tem, zato je prijateljico povabila: »Greva skupaj pogledat, kaj je še v avtu za Vido, moram jo preobleči. Upam, da bova našli kakšno pleničko, da jo uredim.«

	Nobene pleničke ni bilo v avtu, vsa oblačilca pa so bila zelo nespodobna, nekatera povsem dotrajana ali celo raztrgana.

	Ksenija je pripomnila: »Nekaj se tu ne ujema, med temi stvarmi sploh ni oblačil, ki sva jih Darji poklonili s sodelavko iz Maribora. Tudi pleničke bi morale biti na zalogi, tri velike pakete sva ji dali.«

	Neža jo je žalostno pogledala in rekla: »Verjetno je tiste stvari prodala, da je imela za mamila.«

	»Verjetno, bom preverila pri njeni pajdašinji, k njej se je namreč Darja zatekla, ko je njena mati prodala stanovanje in jo je novi lastnik dobesedno postavil na cesto. Sam se je bil prisiljen takoj vseliti, ker je njegova žena že kmalu pričakovala petega otroka.«

	»Ljubi bog, Ksenija, kako lahko sploh normalno deluješ, če se ti pred očmi dogajajo takšne tragedije?«

	»Hvala bogu, da sem poplačana s tem, ko vidim tudi veliko lepega. Neža, objemi, ki ti jih poklanja tole dekletce, bodo napolnili moje baterije za kar nekaj časa. Mislim pa, da boš kmalu tudi ti dojela, da je z Vidinim prihodom tvoje življenje postalo bogatejše.«

	»Ja, z njenim prihodom je dejansko konec mojega terenskega dela. Dekletce bo potrebovalo posebno skrb, čez nekaj mesecev pa dobim še svoj naraščaj.«

	»Meni se zdi, da ti je Vido nekdo od tam zgoraj namenil, da boš temeljiteje pripravljena na svoj zarod. Pa prav nič ti ne bo škodilo, če boš malo več doma, Jure te bo vedno bolj potreboval. Boš pa k delu malo bolj priganjala svojega Hermana. Kar bo po mojem verjetno zelo pametno, da ti ne bo priskrbel še kakšnega otroka.«

	Obe sta se zasmejali, čeprav je bil to otožen smeh, in nato skupaj uredili Vido.

	Potem se je Neža zazrla v prijateljico in se ji zahvalila: »Ne vem, kako bi ravnala brez tvojih nasvetov. Hvaležna sem ti za tvojo prisotnost. Da pa ne boš imela slabe vesti, ti moram takoj povedati, da se že sedaj počutim veliko bogatejša.«

	»Neža, to breme boš z lahkoto zmogla.«

	Potem sta se obe v zadregi spogledali, ko sta pri odprtih vratih opazili mamo Jelko, ob njej pa Jureta.

	Mati je prosila: »Neža, moraš mi tudi ti potrditi, da je vse to res, resnično ne morem verjeti, da imam tako neodgovornega sina.«

	Neža je pristopila k materi in jo z eno roko objela, v drugi je namreč še vedno držala Vido, ki se je je oklepala, in ji pomirjeno rekla: »Mama, včeraj ste izvedeli, kakšno življenje sem imela jaz. V primerjavi s tem je bilo dosti huje, ampak sedaj imam vas, da mi boste pomagali. Skupaj bova pomagali Juretu in tudi Vidi, da bosta odrasla v odgovorni osebi, seveda tudi temu, ki raste v meni. Otroci niso ničesar krivi.«

	»Da, otroci niso ničesar krivi,« je mati rekla bolj sama sebi.

	Ker pa je Neža opazila, da gre proti hiši tudi Herman v spremstvu očeta, je na glas nagovorila mater: »Mislim, da tudi Juretov in Vidin oče ni ničesar kriv, v svoji veliki bolečini je pač brezglavo ljubil. Prav zaradi velikega obupa se ga je takrat pošteno napil, verjetno pa takrat sploh ni vedel, da je ob njem Darja, ki se mu je hotela na vsak način maščevati, ker se je oddaljil od nje.«

	Ker se je prej namerno obrnila vstran od vrat, se je sedaj naredila presenečeno, da vidi Hermana in očeta.

	Oče je z mize vzel Darjino sliko in robato vprašal: »Je mar to ženska, ki je kriva za to zgago? Jaz sem jo namreč tisto jutro po Hermanovi prekrokani noči videl, ko je odhajala iz našega doma.«

	Ksenija ob njem je dodala: »Tudi jaz sem jo videla, ko je prišla iz vašega doma, kasneje sem se pa z njo peljala z istim avtobusom v mesto.«

	Herman je pristopil k Neži in jo hvaležno objel okrog pasu ter jo povlekel k sebi. Da ga je slišala le ona, ji je šepnil na uho: »Tako zelo sem ti hvaležen za moralno podporo.«

	S prosto roko ga je čutno pobožala po obrazu. Isto kretnjo je za njo ponovila mala Vida. Neža je bila ob tem ganjena, zato je Hermana še enkrat pobožala, zraven pa rekla: »Bogi ati!«

	Dekletce je tudi tokrat hotelo posnemati Nežo. Ponovila je iste kretnje, le da ji besed ni uspelo v celoti izgovoriti, je pa kar dvakrat izgovorila: »Bo, bo,« in Hermana kar nekajkrat pobožala po licu.

	Neža je pogledala Jureta, ki je s kamero na telefonu hotel ovekovečiti ta trenutek, vedro mu je pokimala, kot da odobrava njegovo početje, potem pa Hermanu kar z roko obrisala solze. Tiho, kot da govori samo njemu, je rekla: »Herman, zaradi Vide sploh ne sme nobeden jokati. Zamislimo si, da je božji dar, ki smo ga bili mi, navadni smrtniki, deležni. Z očetom se bosta pač morala malo bolj potruditi, da nam bosta zagotovila prostornejši dom, našemu domu bo potrebno dodati še vsaj dve sobici.«

	Takrat je pristopil oče in z dvignjeno roko nekako prisegel: »Nežika, obljubim ti, da bo vsak moj vnuk dobil svojo sobico.«

	Neža mu je z nasmehom odgovorila: »Tako je tudi prav, zato se oba z mamo čim prej spravita k sebi.«

	Potem je Jure močno potegnil Nežo za roko in zahteval jasen odgovor: »Mama, bo ta punčka res moja sestrica?«

	Ko mu je odgovarjala, se je naredila zelo resno: »Tako je, Jure, Vida bo tvoja sestrica, pa tudi ta, ki raste v mojem trebuščku. No, mogoče bo ta bratec, trenutno tega še ne vem. Ja, Jure, od danes dalje boš imel tudi ti svoje obveznosti. Jaz sama ne bom zmogla vsega, malo mi boš moral tudi ti pomagati. Kot prvo boš moral obvezno vsak popoldan namesto mene na sprehod pospremiti dedka in babico. Pa tudi pri Vidi mi boš moral malo pomagati, zvečer jo bova na primer lepo umila, pa igral se boš malo z njo, ko bom jaz kuhala.«

	Jure je pogledal vse prisotne, potem pa resno odgovoril: »To pa res ni nič takšnega, seveda bom rad pospremil dedka in babico na sprehod, pa tudi njo ti bom pomagal umiti. Seveda se bom tudi igral z njo, saj nimam nikogar za igranje.« Ugasnil je telefon in ga odložil na mizo, potem pa malo Vido ljubkoval, dokler se ni dekletce enostavno spustilo v njegovo naročje.

	Ko si jo je uspel nekako namestiti v naročju, je Jure globoko izdihnil: »Veš, nisem vedel, da si tako težka.«

	Neža mu je uvidevno vzela Vido iz rok in pojasnila: »Pestovanje sestrice ne bo tvoja zadolžitev, bova pa z atijem srečna, če se boš včasih malo igral z njo. Pa dokler ne dobi svojih igrač, bi ji morda lahko posodil tistega zajca, ki ti ga je kupila teta Mimika?«

	»Seveda, mama.« In Jure je že tekel v svojo sobo po zajca.

	Neža je takoj izkoristila njegovo odsotnost in nagovorila domače: »Vsi moramo paziti na to, da se Jure ne bo počutil odrinjenega.«

	Ko sta starša odhajala, je Neža obema podelila poljube. Isto je storil tudi Jure, za njim je to hotela ponoviti tudi mala Vida. In zopet so bili vsi v solzah.

	Ko se je domov namenila tudi Ksenija, je Vido spontano podala v naročje Hermanu, ki se na Nežino začudenje tega ni branil.

	Potem se je posvetila prijateljici. »Ne vem, Ksenija, če ti bom lahko kdaj vrnila to, kar si danes naredila za nas.«

	Herman pa je prosil: »Ksenija, daj, uredi, da ta otrok ostane kar pri nas, pa čeprav še ni ugotovljeno očetovstvo.«

	»Da to dekletce ne bo več lačno,« je Hermanove besede dopolnila Neža.

	Ksenija je bila tega celo vesela, zato je obljubila: »Takoj se bom povezala z vodjo območne socialne službe, zapeljala se bom tudi do Darjine znanke, če je mogoče pri njej pustila Vidine stvari, ki jih je dobila prejšnji teden. Tako da bosta vedela, kaj vse še morata dokupiti zanjo. No, če teh stvari ni več, bom pa jaz v trgovini vzela vsaj pleničke in kakšnega pajaca.«

	»Prav, Ksenija, pa še enkrat hvala za vse skupaj,« je tudi Herman izustil zahvalo.

	Ko sta ostala sama, ga je Neža enostavno poljubila.

	Vrnil ji je poljub, potem pa oznanil, da Vida smrdi kot dihur, da jo bo potrebno očediti.

	Neža se je ponudila, da to opravi, Hermana pa prosila, da se zapelje v vas po paket pleničk.

	Jure je od daleč opazoval, kaj počne Neža, potem pa predlagal: »Mama, kar v tuš kabino jo postavi in stuširaj, tako kot si naredila z mano, ko mi je po nesreči ušlo v hlače.«

	»Zelo dobra zamisel, ravno tako bova naredila.«

	Ampak ko je umivala dekletce, je skoraj zajokala, sploh ni mogla verjeti temu, kar je videla. Vida je imela ritko in hrbet tako vneta, da je vnetje prizadelo že globlji del kože.

	Jure ob njej je predlagal: »Mama, nesiva jo k zdravniku.«

	Pobožala ga je po laseh in predlagala: »Počakala bova na atija, tačas pa bom poklicala Ksenijo, da ne bo kaj narobe.«

	Toda Herman se je že pojavil med vrati s pleničkami v rokah in tudi dva pajaca je dobil. Tako sta potem skupaj poklicala Ksenijo.

	Ob Kseniji sta v tistem trenutku bila vodja mariborske socialne službe in ženska, ki je že vseskozi obravnavala Darjo, tudi takrat, ko so ji odvzeli prva dva otroka. Vsi skupaj so se potem domenili, da se dobijo v prostorih socialnega skrbstva v Slovenski Bistrici.

	Neža je tam kar pred vsemi slekla Vido. Prisotni so se žalostno spogledali. Prva se je oglasila Ksenija in pojasnila, da je deklica dobila vnetje verjetno zaradi plastičnega ležišča v avtu. Vsi so se strinjali, da mora Vido pregledati zdravnik.

	Skupaj so se odpravili v zdravstveni dom. Zdravnica, ki je Vido obravnavala, je odredila tudi pregled krvi in urina. Po končanem pregledu je pojasnila, da otrokova kri ni najboljša in da ima za svojo starost zelo nizko težo.

	Vsi so se tudi strinjali, da deklica ostane v očetovem varstvu, dokler se ne uredijo zakonske formalnosti. Hermanu in Neži so svetovali, naj poškodbe oziroma zanemarjenost fotografirata ter eno fotografijo pošljeta tudi socialnemu skrbstvu.

	Ksenija je zbranim še pojasnila, da je na naslovu Darjine prijateljice našla le malo stvari, ki sta jih za malo Vido priskrbela socialna služba in Rdeči križ. Pojasnila je tudi, da je prišla do podatka, da je Darja vse te kakovostne in delno tudi nove stvari v nedeljo prodala na bolšjem sejmu, da je potem imela denar za vožnjo, za zanjo tako skrivnostno in bajno službo. Nihče ni imel pojma, kam je Darja odpotovala.

	Čeprav je bilo že pozno, je Neža Ksenijo prosila, naj jo pospremi po nakupih, kar je Ksenija rada storila.

	Herman pa se je domislil, da posteljo za Vido vzamejo kar na njegovem domu v mestu, kar so tudi naredili. Poklicali so Ksenijinega moža Franca, da je posteljo na Tinje zapeljal v službenem kombiju.

	Doma so posteljo nameravali postaviti v kot dnevnega prostora, kjer je imel Jure svoj igralni kotiček. Pa tega fantič ni dovolil, češ da se bosta v tem kotu igrala z Vido. Kar sam je predlagal, da Vidino posteljo postavijo v njegovo sobo.

	Neža je bila zelo zadovoljna z Juretovim predlogom, zato ga je pohvalila in obljubila, da bodo vrata med prostori odprta vso noč, da bosta z atijem lahko slišala, če bi Vida jokala.

	Po hranjenju in temeljiti negi je dekletce zaspalo takoj, ko so ga položili v posteljo.

	Neža in Herman sta objeta postala pred njeno posteljo. Utrujeno je glavo naslonila na Hermanovo ramo in se na glas hudovala: »Ta mrha brezsrčna je vsaj nekaj dobrega storila v svojem življenju.«

	»Kaj pa naj bi to bilo, Nežika?«

	»Da jo je prinesla k njenemu očetu. Bom tudi njej mama, in to tako dobra, kot sem Juretu.«

	Z obema rokama jo je močno objel in zašepetal: »Nikoli ne boš dojela, kako sem ti hvaležen za vse skupaj. Odkrito ti povem, kako strašno obupan sem bil zjutraj, ko sem zagledal Darjo z mojo pomanjšano kopijo. Nameraval sem sesti v avto in se nekje zabiti v kakšno drevo ali grapo.«

	Neža mu je položila prst na usta in ga okregala: »Ne govori tega. Te ni sram tega reči pred kar tremi potomci?« Naslonila se je nanj in njegove roke položila na svoj trebuh. »Veš, česa takega ti ne bi nikoli oprostili.«

	Ta večer se sploh nista ljubila, le zaspala sta v tesnem ljubečem objemu. Vida je mirno spala vso noč, vse tja do jutra, ko je moral Jure v vrtec. Pred odhodom je Jure svoji novi sestrici pritisnil na lička kar nekaj poljubčkov in ji glasno obljubil, da se bo hitro vrnil.

	Prve besede, ki jih je zjutraj Vida izgovorila, so bile: »Papo, papo.« Neža jo je preoblekla in ji pomagala, da se je najedla, pri tem pa imela občutek, da dekletce za svoje zadovoljstvo ne potrebuje ničesar drugega.

	Herman je za mizo ganjen opazoval njuno druženje, ko ga je nekako predramila Neža: »Možek, od danes dalje boš moral tudi ti poprijeti za kakšno drobno delo, očitno bo zame preveč. Pojdi in obesi perilo, malo bi pri hoji pomagala Vidi. Zelo zamuja s samostojno hojo. Saj si menda slišal, kaj je rekla zdravnica.«

	»Pa ja ne misliš, da bom jaz obešal perilo, tudi moj oče tega ni nikoli počel,« je Herman oporekal.

	»Bom pa danes začel,« sta zaslišala glas očeta, ki se je pojavil pri odprtih vratih. »Sin moj, meni to ni bilo potrebno, jaz sem imel samo enega otroka, ti boš kmalu imel kar štiri.«

	Neži pri srčku nekako ni bilo prav, da je oče prištel tudi hčer Hermanove prve žene. Toda moška nista bila sposobna sama vzeti perila iz pralnega stroja. Ko jima je pomagala, jima je malo ponagajala: »Tako šolana, kot sta, pa niti temu opravilu nista kos. Očitno vidva sploh ne bi smela v bližino žensk, kaj šele, da si omislita otroke.«

	Oče je vzel šalo za dobronamerno, Herman pa je prav mrkega obraza le molče sodeloval.

	Višek vsega pa je bil, ko sta se na kavo oglasila Ksenija in Franc. Ksenija je ob pogledu na obešeno perilo pripomnila: »Neža, si se ga napila, kako si pa obesila perilo?«

	»Ne, danes sta perilo obešala Herman in njegov oče.«

	Franc se je obrnil k Hermanu in ga odkrito oštel: »Ti pa res ne znaš narediti nobene stvari tako, kot je treba. Pridi, ti bom pokazal, kako je treba to opraviti.« Napotil se je do vrvi in pričel spodobno obešati perilo.

	Toda Herman se mu ni pridružil, je pa takoj pričel govoriti o neprijetnem problemu na nekem gradbišču.

	Ker je Neža pri Hermanu zaznala nesramnost in še marsikaj drugega, se je umirjeno vključila v njun pogovor: »Le pustita za trenutek svoje delo, pa spijmo to kavico v miru.«

	Ampak Herman se ni niti malo sprostil, prav mrkega pogleda se je zložil na klop za mizo.

	Ko pa je Ksenija omenila poroko Neže in Hermana, Franca in Ksenijo sta namreč prosila za poročni priči, je Herman nejevoljno zamrmral: »Ne vem, če je to sploh smiselno, po vsem tem, kar prestajam zadnje čase.«

	Neži je v zraku zastala roka, ko je Francu nameravala doliti kavo. Zbegano in prizadeto je pogledala obiskovalca in se prenehala ukvarjati s kavo. Vido si je udobno namestila v naročju, potem pa segla v žep po telefon. Ko je dobila želeno osebo, je malo dvignila glas in spregovorila: »Gospa, oprostite, da se nisem oglasila osebno, toda moram vas prositi, da poroko, ki je predvidena za v soboto ob dvanajsti uri, črtate. Odločila sva se drugače, no, pravzaprav partner, s sinom pa se bova vsekakor strinjala z njegovo odločitvijo.«

	»Tudi to se zgodi,« so lahko vsi slišali matičarkin glas. »Sem vas že prečrtala, to je torej urejeno.«

	Franc je prijel Ksenijo za roko in jo prosil: »Greva midva raje k tvoji mami na kavo.« Ko je videl, da Ksenija joče, jo je objel, nekako dvignil s stola in jo na hitro usmeril vstran. Predvsem sam ni želel jokati pred šefom in njegovo partnerico. Ko sta hitela mimo hiše Hermanovih staršev, sta starostnika sedela pred hišo. Franc jima je samo pokimal in na vso moč pospešil korak.

	»Nekaj se je zgodilo, Ksenija joče. Da ni kaj narobe pri Neži in Hermanu.« Mati Jelka je na hitro vstala in se namenila k Nežini hiši. Toda Neža je ravno prihajala ven, za obe roki je držala Vido in ji pomagala pri negotovi hoji. Naredila se je vedro: »Glej, babi, na sprehod greva!«

	Mati je pogledala nasmejano Nežo, potem pa povsem odsotnega sina, ki je sedel za mizo in si podpiral glavo z obema rokama. »Je kaj narobe?« je vprašala v strahu.

	Neža ji je brezbrižno odgovorila: »Menda ne, samo Herman in Franc sta se nekaj sporekla.« Niti najmanjšega namena ni imela materi povedati, da poroka odpade. Vedela je, da je za mater prisotnost male Vide zelo boleča. Saj je na glas dejala, da je bila ta vnukinja spočeta v sramotnih okoliščinah.

	Neža se je kar precej časa zadržala od doma, ni imela moči, da bi se soočila s Hermanom. Sprehajala se je po gozdni ravnini nad domom, vmes je večkrat sedla na katero izmed klopi, ki sta jih dala postaviti Hermanova starša. Vmes je poklicala Ksenijo in Franca in ju prosila, naj mučna zadeva glede poroke ostane med njimi.

	Ampak Ksenija ni mogla molčati, zato je vprašala: »Neža, si to mislila zares ali si se samo tako agresivno odzvala na Hermanove besede?«

	»Ksenija, odkrito mi povej, bi ti mogoče ravnala drugače, kot sem jaz?«

	Ksenija ji je odgovor skoraj črkovala: »Meni ne bi bilo potrebno odpovedati poroke, ker se jaz, če bi bila v takšnem položaju kot ti, nanjo nikoli ne bi prijavila.«

	Neža je hvaležno rekla: »Prijateljica moja, nocoj bom lepo mirno spala, ker vem, da si na moji strani.«

	Ker si je mala Vida pričela mencati oči, se je napotila proti domu.

	Herman je še vedno sedel na istem mestu in v istem položaju. Vedela je, da se je zavedel besed, ki jih je izrekel v svojem obupu, zato ga je spontano ogovorila: »A danes ne boš šel delat?«

	Tako žalostno jo je pogledal in pojasnil: »Nate sem čakal. Reci, da nisi mislila resno s tistim klicem na matični urad.«

	Neža je pristopila k njemu, ga pobožala po laseh in šepetaje rekla: »Herman, lepo te prosim, da o tej temi nikoli več ne spregovoriva. Franca in Ksenijo sem prosila, da to ostane med nami, za mamo in očeta pa se bova domenila, kaj jima bova rekla. Ne smeta se še s tem obremenjevati. Dovolj velik šok zanju je bil Vidin prihod.«

	Na koncu obupa je Herman vstal in rekel: »Kljub vsemu bo še najbolje, da grem delat, saj boš ti z Vido?« Vprašal je tako, da je bila to bolj prošnja kot vprašanje.

	»Seveda, saj sem ti obljubila pomoč. Pa poizkusi poizvedeti, kako bi najhitreje in najmanj boleče rešili problem glede Vide, dva ali tri dni bi jo še imela doma, da se ji vnetje ritke in hrbta poleže, potem bi jo pa po mojem vpisala v vrtec. Mislim, da je bodo prav veseli, saj jim na občini grozijo, da bodo vrtec ukinili, ker je premalo otrok.«

	»Bova šla jutri to uredit, bom poskusil dobiti njen rojstni list in vprašal bom, če jo lahko prijavim na naš naslov.«

	Ko je Herman odšel, je mala Vida zopet zelo energično zahtevala hrano, zato se je Neža povsem posvetila njej. Po hranjenju se je še malo igrala z njo, potem jo je nesla v svojo posteljo in skupaj z njo mirno zaspala.

	Ni slišala pomočnice Gretke, ki jo je nameravala obiskati. Ni budila Neže, pač pa se je odločila, da bo za vse skupaj pripravila kosilo, Jureta pa, ko se bo vrnil iz vrtca, nekaj časa zadržala pri sebi.

	Neža se je zbudila tako zelo pomirjena. Vida ob njej je še trdno spala. Tiho je vstala, da je ne bi zbudila, in se posvetila svoji higieni. Ko je na mizi našla Gretkino sporočilo, je bila tega resnično vesela.

	Herman se je ta dan kar hitro vrnil domov, tako da so lahko prav vsi skupaj jedli. Pri kavi, ki so si jo privoščili po kosilu, pa je mati vprašala: »Sta si že nabavila vse potrebno za poroko?«

	Neža se je zmedla, s tem ni želela obremenjevati matere, pa vendar je morala nekako obelodaniti svojo trdno odločitev. Zato se je zatekla k laži. »Mati, pri tej poroki je nastala zmešnjava.«

	»Je za to vzrok ona?« je pokazala na Vido, ki se je na tleh igrala z Juretom.

	»Ne, mama, ni kriva ona. Pač pa je ženska, ki nas je vpisala, po nesreči podvojila prijave za navedeni datum. Včeraj nas je klicala in prosila, če lahko prestavimo datum. Ampak potem mi je Herman povedal, da je s Terezo poročen tudi cerkveno, zato sploh ne bova hodila po novi datum za poroko, saj zame civilna poroka ne pomeni ničesar. Žal bo njegova žena ostala Tereza. Meni pa ne ostane drugega, kot da bom njegova priležnica.«

	»Kristus božji, Neža, pa ti ja ne daješ toliko na cerkveno poroko!« je pošteno vzrojil oče.

	»Oče, kot veste, znam biti zelo trmasta. Preveč vsega je bilo v mojem življenju, zato sem zelo dosledna pri svojih namerah oziroma prepričanjih.«

	Da bi prekinila to bolečo temo, je pričela pogovor o nastali stanovanjski stiski, ki je nastala z Vidinim prihodom. Zato je predlagala: »Glede pomanjkanja prostora v našem domu bi predlagala, da mojo hiško samo dvignemo za kakšen meter, ne bi želela kakšnega prizidka. Takšna, kot je, mi je zelo pri srcu. Ker se je tudi Herman s tem strinjal, sem že nakazala nekaj sredstev na račun podjetja, da bo Franc lahko takoj pričel z deli.«

	Večer je potekal malo bolj utečeno in umirjeno. Toda ko sta Herman in Neža legla v posteljo, je med njima nastala poštena zadrega. Neži se je Herman zdel kot tujec, nekako ni zmogla tistega intimnega klepeta in tudi na njegov del postelje se ni pomaknila, tako kot se je zmeraj, kadar si je zaželela Hermanove bližine. Dolgo v noč ni zaspala in dojela je, da tudi Herman bedi. Nekako se ji je zasmilil, vsi drugi občutki pa so izginili. Še pred nekaj tedni je bilo v njenem srcu za njega toliko ljubezni, da se je velikokrat spraševala, kako to, da ga je lahko tako vzljubila.

	Zjutraj se je sam ponudil, da obesi perilo. V tej prebedeni noči je dojel, da bo moral spremeniti svoje vedenje do Neže, če jo bo želel obdržati ob sebi. Saj mu je bilo neizmerno hudo, da ga je tako zelo polomil.

	Neža je bila vesela ponudbe: »Seveda lahko, jaz bom pa medtem pripravila zajtrk za vse. Potem bi pa lahko pospremila Jureta v vrtec, da vpiševa tudi Vido.«

	Pred odhodom je prav uslužno vzel v naročje Vido in jo obdržal tudi, ko so šli v avto. Tako spontano je prosil Nežo, naj kar ona vozi. V vrtcu so se malo pošalili na račun Hermanovih potomcev, saj jih je seznanil, da čez čas dobijo še enega. Pri tem je Nežo nežno pobožal čez že malo viden trebušček.





	Neža se je sčasoma nekoliko umirila. Herman ji je veliko pomagal pri gospodinjskih opravilih in tudi z Juretom in Vido se je veliko ukvarjal.

	Potem je neke noči dobila veselo sporočilo, da se je v mariborski porodnišnici rodila njena prva nečakinja, ki so jo poimenovali po njenem prvotnem imenu, dali so ji ime Meta.

	Zjutraj je Hermanu pojasnila, da bi rada obiskala malo nečakinjo v bolnišnici, ker ne namerava tega storiti kasneje, saj si ne želi stikov s starši in tudi z bratom ne. Ko se je odpravljala, pa je nastal problem. Mala Vida se nikakor ni strinjala z njenim odhodom. Neža se je resnično ustrašila zanjo, tako zelo je jokala, da je povsem pomodrela.

	Domenila sta se, da gre zraven tudi Herman in seveda tudi mala Vida.

	Dekletce se je tako oklenilo Neže, da je postalo prav moteče. Ponoči se je velikokrat po štirih priplazila v spalnico in se splazila k Neži v posteljo. Neža jo je navadno ljubeče položila na sredo postelje in spala dalje.

	Poseben dogodek je bil, ko je Vida prvič prehodila dnevni prostor, in to kar nekajkrat. Jure jo je ves srečen prijel za roko in se z njo odpravil do babice in dedka.

	Čeprav so se nekako navadili na novo članico družine, je Neža pri Hermanu opažala neko otožnost. Ni mogla dojeti, kaj ga tako muči.

	Nekega popoldneva je Herman po kosilu kar pred njo poklical Franca in ga prosil, naj pride z ženo Ksenijo na kavo. Od dneva, ko je med njimi prišlo do spora, se Neža ni niti enkrat slišala s Ksenijo, čeprav si je želela druženja z njo. Toda ni se mogla odločiti niti za klic s telefonom. Res je, da je bila tudi zelo obremenjena z na novo nastalo družino, pa še v službi je morala malo bolj poprijeti za delo.

	Ob prihodu je postregla s kavo in pecivom, ki ga je ustvarila med čakanjem.

	Še preden sta sedla za mizo, je Franc vprašal: »No, šef, kaj bo dobrega?«

	Herman si je šel z obema rokama skozi lase in bolj zamomljal kot rekel: »Sploh ne vem, kje bi začel.«

	»Če bi mi rad uvidevno odpovedal moje sodelovanje, ti ni treba oklevati. Pravzaprav se že malo oziram naokrog za drugim delodajalcem. Bova pa z ženo še za kakšno leto odložila naročilo svojega potomstva.«

	»Kaj govoriš bedarije, na kaj takega nisem niti pomislil. Rad bi se s tabo pogovoril o širitvi Nežkinega doma, in to lepo pred njo. No, še prej bi se rad opravičil za tisto svojo nesramnost ob tvojem zadnjem obisku. Vem, da sem te prizadel oziroma okrcal pred najinima partnericama.«

	»Odkrito rečeno, da si mene okrcal, sploh nisem zameril, sploh nisem bil užaljen. Nikoli pa ne bom mogel pozabiti, da si bil lahko tako nesramen do svoje Nežike. Kolikor sem jo spoznal, vem, da ti tega ona ne bo nikoli oprostila.«

	»Ker tudi sam vem, da bom težko popravil, kar sem izustil v svojem velikem obupu, vaju prosim, da mi jo pomagata pregovoriti, naj mi oprosti.«

	Neža je hitro pristopila k Hermanu in mu položila dva prsta na usta. »Herman, lepo sem te prosila, da bi o tem nikoli več ne govorila. Dobro veš, da zelo težko odpuščam, no, pravzaprav sem to le enkrat naredila pri tebi. Da pa si me tako zelo prizadel in ponižal pred mojima najboljšima prijateljema … ne govori več o nobenem odpuščanju. Dobro veš, da ne morem oprostiti svojima ostarelima staršema, še manj pa svojemu edinemu bratu, zakaj bi potem oprostila tako neresnemu in nezrelemu partnerju?

	Pravzaprav sem celo srečna, da si tisti dan omenil, da bi bila ta poroka brezvezna, do tistega dne sploh nisem vedela, da še imaš ženo.«

	Herman je skočil pokonci in vzrojil: »Kakšno ženo? Prinesel ti bom ločitvene dokumente.«

	»Herman, saj vem, da si civilno ločen, videla sem tiste dokumente, ampak po cerkvenem pravu je pa Tereza še vedno tvoja žena in bo tudi ostala, dokler bosta živela.«

	»Pa ja ne daš toliko na cerkveno poroko?« je ponovil besede, ki jih je pred njim izrekel že oče.

	»Vidiš, da me sploh ne poznaš. Mislim, da vsako podeželsko dekle sanjari o poroki tudi pred oltarjem. Da, Herman, s tabo sem si želela tudi pred oltar. Zaslužila sem si, da v belem s tabo stopim tudi v cerkev. Menda veš, da si bil moj prvi moški. No, prisežem tudi, da si zadnji. Dobro pa je, da sem zanosila, da bom imela vsaj lastnega otroka, da ne bom živela samo za druge.«

	Herman je postal v obraz popolnoma rdeč. Komaj jo je še dovolj glasno vprašal: »Nežika, to je torej tvoja dokončna odločitev?«

	»Da, Herman, to je moja dokončna odločitev. Zato tudi želim, da se moja hiška dvigne izključno z mojim denarjem. Rada bi imela dovolj bivalnega prostora za prav vse. Če se bova kdaj odločila za drugačno pot v najinem življenju, si pa prav gotovo ne bi želela, da bi imela probleme pri delitvi premoženja. Mislim, da bi se dale zgoraj urediti tri oziroma celo štiri lepe sobice, in seveda tudi kopalnica in stranišče, rada bi, da bi imel vsak otrok svojo sobico.«

	Herman je na hitro vstal in se namenil ven.

	Toda Franc ga je grobo ustavil: »Nisi samo neresen in nezrel, kot te je označila Neža, jaz bi še marsikaj dodal. Zelo hvaležen bi ji moral biti, da te ni takoj odslovila, ko se je pojavila tvoja tretja žena s tvojim otrokom.«

	»Darja ni bila moja žena!«

	»Marsikdo smatra žensko, s katero seksa, za svojo ženo, pa če je to uradno in po božjih zapovedih ali ne.«

	»Franc, ne greni mi še ti življenja, sploh ne moreš dojeti, kaj mi pomeni Nežika. Pa ne samo zaradi tega, ker je z razširjenimi rokami sprejela že mojega drugega otroka.«

	»Resnično upam, da ji jih ne boš naprtil še več.«

	Ker je Ksenija hotela preprečiti nastali spor med možem in njegovim šefom, je na glas vprašala: »Neža, daj, povej mi, kaj si mislila s tem, ko si rekla, da ne moreš oprostiti staršem, še manj pa svojemu edinemu bratu?«

	»Mar ti nobeden od mojih ni povedal, da me je obiskal brat, da so me končno našli?«

	»Nimam najmanjšega pojma, saj sama veš, da nisi prav nikoli govorila o svoji družini. Nikoli nisi prav nikogar omenila, samo delala si in živela za sina svoje prijateljice Irene. Vedno se mi je zdelo, da je tvoje poreklo pri tebi povsem prepovedana tema.«

	»Oh, Ksenija, prosi sosedo Mimiko ali pomočnico Gretko, da ti povedo zgodbo o mojem življenju, ne bi rada ponovno doživljala te bolečine. Mogoče bo čez čas popustila, toda danes še zelo zelo boli.« Neži je po obrazu spolzelo kar nekaj solz.

	Ksenija je vstala in jo močno objela. Ker pa sta iz drugega prostora slišali malo Vido, ki je kot zmeraj, ko je odprla očke, zahtevala hrano, sta se obe namenili k njej.

	Neža se je za trenutek obrnila k Hermanu in Francu in nekako zahtevala: »Vidva pa se kar posvetita moji prošnji glede prostora v tej hiši. Včeraj sem dvignila posojilo in ga že tudi nakazala na Hermanovo podjetje Dom. Želela bi, da se to delo opravi pred mojim porodom.«

	»Torej si dejansko noseča?« je resno vprašal Franc.

	»Ja, res sem, zato le pohitita z delom.«

	»Bom, Neža, zelo se bom potrudil. Namesto poročnega darila pri tem delu ne bom beležil nad ur, ki jih bom opravil.«

	»Prav, Franc, torej le hitro ustvarita nekaj pametnega.«

	Neža in Ksenija sta se potem posvetili mali Vidi. Tako dobro je delo Neži, ko jo je Ksenija pohvalila, da lepo skrbi za dekletce, še posebej toplo ji je bilo pri srcu, ko je Ksenija opazila, da punčka že hodi.

	»Tega pa resnično nisem pričakovala, da bo tako hitro shodila. Ob njenem prihodu se mi je zdelo, da bo potrebovala vsaj še dva meseca. Pa tista vnetja, so se pozdravila?«

	»Popolnoma nič se ji ne vidi, čeprav sem sprva mislila, da ji bodo ostale posledice. No, na lastne stroške sva jo dvakrat peljala k dermatologinji. Ksenija, to dekletce je tako pridno in nezahtevno, zanjo je najvažnejše, da ima želodček poln. Prav nič ni izbirčna pri hrani, tako da ji lahko nudim raznovrstno, predvsem pa zdravo hrano. Prav vse poje, ničemur se ne odreče. Malo je poredna samo ponoči, ko se mi pritihotapi v posteljo.«

	»Dokler ni hodila, si vsaj ponoči imela mir.«

	»To počne že od vsega začetka, po štirih se je priplazila k moji postelji in vlekla odejo z mene, dokler se nisem prebudila. Srce mi ni dopuščalo, da bi jo nesla nazaj v njeno posteljo, zato sem jo položila na sredo postelje in spala dalje. Hermanu pa veliko noči pošteno nagaja. Boža ga po obrazu, ga lasa in ustvarja razne vragolije, samo da se predrami in ji posveti nekaj nežnosti.«

	Ksenija je zamišljeno rekla: »Ta deklica ne bo nikoli vedela, koliko sreče je imela, da jo je izgubljena mati prinesla k tebi oziroma k Hermanu.«

	»Nekako se mi zdi, da naju je mala Vida lepo povezala, upam, da bo dodatno vez ustvaril tudi moj otročiček. Veš, včasih sem pomislila, da Herman ni ravno idealen partner, toda ko gre za otroke, je čudovit.«

	»Ravno tako bi ga jaz opisala, nisem mogla verjeti, da bo takoj sprejel Vido, ko jo je Darja prinesla.«

	»Daj, Ksenija, povej mi, gotovo si kaj izvedela o Darji? Nekako se bojim, da bo mala Vida ostala brez mamice.«

	»No, kolikor sem slišala, nekaj pa tudi prebrala v njeni kartoteki, se namerava dejansko spraviti k sebi. Skrbi me pa, zakaj se nič ne oglasi Hermanu in kaj povpraša za hčer.«

	Potem je Neža nenadoma dregnila Ksenijo in dala prst na usta. Kmalu sta razločno slišali Franca in Hermana. Neža je postala v obraz popolnoma rdeča, saj je jasno slišala Franca, ki je Hermana vprašal: »Je bila Neža dejansko nedotaknjena, ko sta bila prvič skupaj?«

	Želela je slišati Hermanov odgovor, zato se je pomaknila bliže k oknu. Lepo jasno je slišala, kako se je Herman pohvalil: »Da, bila je edina ženska, ki sem jo imel čast razdevičiti.«

	Franc mu je ugovarjal: »Ne boš rekel, da žena Tereza in Irena nista bili?«

	Herman mu je odgovoril: »Žal nobena ni bila nedotaknjena, ženo je že pri petnajstih letih razdevičil njen pijani bratranec. No, kasneje se mi je sošolec, ki je sedaj njen mož, hvalil, da je to opravil on. Irena pa je pri šestnajstih letih podlegla zapeljivcu iz bližine, ki se je potem že čez tri mesece poročil.«

	Franc je radovedno vprašal: »Ti torej osebno poznaš Ireninega skrunilca? Daj, povej mi, kdo je bil to, z veseljem ga bom včasih spomnil na njegov greh.«

	Herman ga je takoj zavrnil: »Če nameravaš pogrevati petnajst let stare zgodbe, pa ti ne bom povedal, kdo je bil. Vem namreč, da ga poznaš, saj še vedno živi na tvojem koncu.«

	Po tem zaupnem pogovoru sta moška pričela resen pogovor o dvigu Nežine hiše.

	Franc je predlagal: »Meni se zdi najbolj pametno, da dvignemo streho. Ampak samo za osemdeset do sto centimetrov, sicer boš moral prijaviti nadgradnjo, kar bi kar precej stalo. Ker hoče stroške kriti ona, jih bova zmanjšala na minimum.«

	»Tudi jaz mislim tako, preveč je trmasta, da bi mi dovolila prispevati.«

	»Herman, mislim, da si imel tisti dan srečo, da te ni odslovila, ne samo odpovedala poroke. Bila pa je do tvojih staršev zelo obzirna, celo lagala je, kar ni v njeni navadi, samo da jim je prihranila bolečino.«

	Potem sta se moška umaknila na drugo stran hiše in ženski sta se spet posvetili deklici.





	Neža se je nekako umirila, vse je bilo, kot je bilo pred prihodom male Vide. Herman in Franc sta pridno pripravljala material za nadgradnjo hiše. Herman je vsak dan zgodaj prihajal domov, tako da je on vzel Jureta in Vido iz vrtca, doma pa potem za vse štiri pripravil popoldansko malico.

	Potem pa je prišel tudi dan, ko je Nežo boječe vprašal: »Sme Terezina Vidika priti na počitnice za nekaj časa? Vem, da pred časom tega nisi odobravala.«

	»Je sploh pametno, da boš vznemirjal starše, mar jih nisi že dovolj prizadel?«

	»Nežika, prav onadva si najbolj želita Vidikinega prihoda.«

	»Seveda, potem pa naj pride. Herman, koliko je dejansko stara ta tvoja Vidika?«

	»Konec leta bo imela že dvanajst let. Ti lahko pokažem njeno fotografijo?«

	»Seveda, zakaj pa ne.«

	Herman je iz žepa potegnil telefon in pobrskal za fotografijo svoje Vidike. »To je ona. Ko mi je nazadnje poslala svojo fotografijo, sploh nisem mogel verjeti, da je že takšno dekle.«

	Neža je pripomnila: »Zelo lepo dekle, je podobna mami ali očetu?«

	»Terezi je podobna.«

	»Sedaj mi menda lahko poveš, saj je že kar nekaj časa preteklo od takrat. Sta se ljubila ali sta imela bolj navidezen zakon?«

	»Oh, Nežika, jaz sem jo ljubil kot blaznež, zato je bila zame ločitev tako velik šok. Nikoli si nisem mislil, da bom v življenju lahko kaj takega še enkrat doživel. Pa se mi ni zgodilo samo to, veliko lepšega se mi je zgodilo. Nežika, nikoli ne boš mogla dojeti, kaj mi pomeniš, kako te spoštujem. Zadnje čase se sprašujem, če si sploh resnična.« Ob tej izpovedi je zardel kot mlad fantič in v zadregi umaknil pogled.

	Spontano ga je prijela za roko, si jo ponesla k licu in vprašala: »Če si jo dejansko tako ljubil, ji nisi mogel spregledati tega greha?«

	»Dolgo časa sem se boril tudi s to mislijo.«

	»Mogoče bi bilo dobro, da bi se drugače odločil. Sedaj ne bi imel ob sebi kar treh otrok, in to s tremi različnimi ženskami,« je pripomnila Neža.

	»Ne, tudi če bi jih bilo še več, s Terezo ne bi mogel živeti dalje. Počutil bi se preveč ponižanega.«

	»Herman, vedno manj te razumem. Ne vem, če je še vedno ne ljubiš. Sklepam predvsem po tem, kakšen odnos še imaš z njeno hčerko.«

	»Ne, Nežika, do Tereze ne čutim prav ničesar več, ampak do Vidike se moja čustva niso prav nič spremenila, ona bo vedno moja prava hči.«

	»Potem je pa vse v redu. Prav nič nimam proti, če tvoja hči preživi nekaj časa s tabo oziroma z nami.«

	»Da se ne boš mučila še z njo, bom jaz nekaj časa doma oziroma bom doma naredil najnujnejše.«

	»Tega sem pa zelo vesela, trenutno si ne morem privoščiti dopusta. Na računalnikih ustvarjamo neke nove stvari, jaz pa sem tako rada s prav vsem na tekočem. No, pa saj ne morem toliko manjkati, precej sem bila odsotna, da sem malo Vido spravila k sebi.« Potem je vstala, stopila do njega in ga objela. »Herman, obljubim, da ti bom stala ob strani. Ti le še naprej imej tako rad te svoje otroke, upam, da bo take ljubezni deležen tudi moj otrok.«

	Z obema rokama jo je močno prižel k sebi, se potem malo umaknil in jo prijel za obraz. Zazrl se ji je v oči in šepetaje rekel: »Ta najin otrok bo imel pri meni še prav posebno mesto.«

	Neža ga je enostavno čustveno poljubila, mu pošteno pokvarila frizuro in tudi ona šepetaje rekla: »Potem bo pa pri naši hiši vse v najlepšem redu.«

	Jure ju je okregal: »To ni lepo, da govorita tako tiho, da vaju ne morem slišati.«

	Herman je nagajivo pogledal Nežo in odgovoril: »Oprosti nama, tega ne bova več počela.«

	»No, saj stiskata se lahko, mi je pri srčku lepo, če se imata rada.«

	Neža je Hermanu vrnila skrivnosten nasmeh, on pa je predlagal: »Tako lep dan je, kaj, če bi šli danes vsi štirje na sprehod zraven dedka in babice?«

	Neža je vedro dvignila roko: »Jaz sem za.«

	Za njo je isto ponovil Jure, oba pa je skušala posnemati mala Vida.



Tako lepo so se vsi skupaj sprostili. Mala Vida je vseskozi zraven Neže za roko držala tudi dedka. Ko pa je omagala, si jo je Herman posadil na rame. Tako všeč ji je bilo, da je kar vriskala od veselja.





	Potem je prišel dan, ko je na počitnice prišla Vidika. Neža ji je za dobrodošlico z Gretkino pomočjo spekla veliko torto. Velika naklonjenost med Hermanom in Vidiko je Nežo povsem raznežila.

	Toda Jure je postal pretirano ljubosumen, tako da je atiju kar pred vsemi glasno očital: »Ati, koliko deklet še nameravaš privleči k hiši?«

	Deda se je na ves glas zasmejal in mu pojasnil: »Jure, pa veš, kaj mi je ravno včeraj rekel ati? Da si želi, da bi mama rodila dekle.«

	»Ne, pa ne bo, jaz sem že zdavnaj povedal, da bi rad imel bratca.«

	Vidika mu je oporekala: »Si pa res še pravi bedaček. Nihče ne more vplivati na to, kaj zraste v trebuščku.«

	Jure je bil tako užaljen, da je prijel malo Vido za roko in jo povabil: »Greva se midva raje igrat na pesek.«

	Zvečer pa Jure ni dovolil, da bi Vidika spala v njegovi sobi, zato so ji ležišče pripravili na sedežni garnituri v dnevnem prostoru. Naslednji dan pa so ji pripravili posteljo pri dedku in babici. V sobi pomočnice Gretke je bila še vedno rezervna postelja, na kateri je prej spal Jure.

	Tako kot vsak dan med tednom sta tudi sedaj, ko je bila na počitnicah Vidika, Jure in mala Vida hodila v vrtec. Neža je hodila v službo, Herman, deda in babica pa so veliko časa posvetili Vidiki.

	Ko se je iztekel čas njenih počitnic, je Vidika prosila Nežo: »Mama, reci atiju, dediju in babici, da bi tudi jaz rada živela z vami.« Tako kot Jure in mala Vida jo je tudi Vidika poimenovala mama.

	Neža jo je spontano objela in jo poljubila na čelo. »Vidika, bojim se, da ti pri tem ne moremo pomagati. Samo pomisli, kaj bi zganjala tvoj oče in mama.«

	Vidika je uporniško priznala: »Nič ju nimam rada, ker sta tako prizadela mojega atija. No, pa saj me tudi onadva ne marata preveč.«

	»Oh, Vidika, to so tako zapletene zadeve. Pridi, greva malo sami na sprehod v gozd, ti bom povedala svojo življenjsko zgodbo.« Na dekletu razumljiv način ji je potem Neža nekako zaupala svojo življenjsko zgodbo. Povedala ji je, kako jo je oče velikokrat pošteno pretepel, čeprav ni bila ničesar kriva. Pa tudi mati ji je pogosta primazala krepko zaušnico, in to samo zato, ker jima je brat o njej lagal zelo grde stvari.

	Povedala ji je tudi, kako jim je ob svoji polnoletnosti enostavno pobegnila in da jo je k sebi na stanovanje vzela Juretova mamica, ki pa je kar hitro po njegovem rojstvu umrla.

	»Veš, to je bilo v tistem času, ko sta se tvoja starša razšla. Hvaležna sem bila Juretovemu pravemu očetu, torej tvojemu atiju, da sem smela biti ob Juretu. Sčasoma sem zelo vzljubila tvojega atija, Jureta pa že tako od smrti njegove mamice smatram za svojega.

	Zadnje čase se nam je pridružila še mala Vida, ki nam jo je vsilila njena mamica.«

	»Saj ni mala Vida prava hči mojega atija?«

	»Vidika, žal je mala Vida prava hči tvojega atija, prav tako je Jure njegov sin, in tudi mojemu otroku bo pravi oče.« Pobožala se je po že rahlo vidnem trebuščku. »Veš, Vidina mamica je bila zelo sebična do tvojega atija, namerno je zanosila z njim, samo da bi mu nagajala.

	Pravzaprav je naredila približno tako kot tvoja mamica, nobena od njiju pa ni pomislila, kako bodo trpeli otroci.«

	»Zakaj je Vidina mamica hotela prizadeti atija?«

	»Zato ker je tvoj ati ni hotel imeti ob sebi, ker ona ni marala njegovega Jureta.«

	»Je zato potem vzel tebe?«

	»Verjetno. Ker pa imam jaz rada tvojega atija, sem sprejela še malo Vido, saj ona ni nič kriva, da ima takšno mamico. Vidika, žal pa boš morala ti živeti pri svojih pravih starših, vse dotlej, dokler ne boš odrasla. Pa saj mogoče nista tako slaba, poskušaj ju imeti rada, tako kot sem kljub vsemu jaz imela rada svoje starše in brata. Pa malega bratca prav tako, bodi mu dobra sestrica, ni on kriv, da se je rodil. Saj si menda opazila, kako Jure občuduje svojo malo sestrico. Pa še ti, Vidika, da, predvsem ti boš najbolj srečna.

	Moram ti povedati, da sem zelo srečna, da imam Jureta in malo Vido. In ko sem v teh dneh videla, kako se imata vidva z atijem rada, si postala tudi ti del mojega življenja. Povem ti, da bom tudi jaz srečna, če boš še naprej prihajala, rada te bom sprejemala v naš dom. Pa poskusila bom najti način, da ti bosta starša dovolila pogosto prihajati k nam. Ampak še enkrat ti polagam v srček, poskušaj ju imeti rada. Midve pa se bova naslednjič zaupno pomenili o tem, ko boš doma pokazala tudi svojo dobro stran. Trdno verjamem, da te bodo prav vsi trije vzljubili, predvsem bratec te bo častil. Saj si menda opazila, kako se mala Vida oklepa starejšega bratca?

	Pa v šoli se malo bolj potrudi. Ta zadosten uspeh, ki si ga imela letos, je bolj žalostna zadeva. Verjetno si opazila, kako žalostno je onemel Herman, ko si mu povedala za takšen uspeh.« Potem je dekle objela čez ramena in jo povlekla k sebi, na čelo pa ji je poklonila kar nekaj poljubov. »Obljubi mi, Vidika, da bo naslednje leto drugače, da ne bo ati tako žalosten. Verjetno pa je bilo hudo tudi tvojima staršema.«

	»Veš, ko sem prišla, tudi tebe nisem imela rada, prav tako ne Jureta in male Vide, ki sta lahko z mojim atijem, jaz pa ne morem biti. Ampak si v redu ženska.«

	»Obljubim ti, da ti bom vedno stala ob strani. Veš, saj te v začetku tudi jaz nisem imela preveč rada, sedaj pa bi te kar obdržala, pa te žal ne morem.«

	»Obljubiš, če bom bolj pridna, da bom lahko vedno prihajala?«

	»Prisežem, Vidika, da te bom vedno vesela. Vedno te bom sprejela z razširjenimi rokami.«

	»Ko boš dobila dojenčka, ti bom prišla včasih kaj pomagat, saj od Jureta in Vide ne bo veliko koristi.«

	»Kaj naj rečem drugega kot to, da sem srečna, da ima moj Herman tako čudovito hčer.«

	Tesno sta se objeli, se obrnili in odšli nazaj proti domu. Med klepetom sploh nista opazili, da jima od daleč sledi Herman. Ko ga je Neža zagledala, je predlagala: »Katera bo prej pri atiju?«

	Na vso moč sta stekli proti Hermanu, vendar rok nista razklenili. Kar obe hkrati je močno objel, oči pa so se mu napolnile s solzami.

	»Tako vesel sem, da sta se tudi vidve spoprijateljili. Vidika, kaj, ko bi ti še enkrat pospremila dedija in babico na sprehod? Verjetno se potem dolgo ne boste videli.«

	»Ati, mama mi je obljubila, če bom bolj pridna v šoli in tudi doma in če bom imela bratca raje, da bo našla način, da bom lahko pogosteje prihajala.«

	»To pa tako rad slišim.«

	Neža je dodala: »Mi je obljubila, da mi bo pomagala pri dojenčku.«

	»Vidika, vesel bom, če bo tako. Sedaj pa le pojdi do dedija in babice.«

	Kot majhno dekletce je vsakemu na lice podelila dva poljuba. Ko pa je bila nekaj metrov vstran, se je obrnila in na glas rekla: »Oba vaju imam zelo rada.«

	»Nežika, ne vem, kako naj se ti zahvalim. Mislim, da si v teh dneh naredila več zanjo, kot sta do sedaj naredila njena mati in oče.«

	»Herman, kaj, če bi ti vzel zraven še mene, Jureta in Vido? Jaz bi se malo bolj potrudila s svojim videzom, da bo tvoj bedasti sošolec spoznal, da te njegova žena prav nič več ne zanima.«

	»Bil bi ti zelo hvaležen,« je dahnil in jo potegnil v močan objem.

	»Takole narediva: najprej bova Vidiki pripravila stvari, ki jih bo odnesla domov. Potem boš ti uredil Jureta in malo Vido. Jure naj obvezno vzame zraven tisti avtomobil na daljinsko upravljanje, s katerim se tudi Vidika tako rada igra. Potem pa Jureta pripravi na to, da ga bo podaril Vidikinemu bratcu, bova midva Juretu drugega kupila.«

	»Kaj bi jaz brez tebe?« Zopet jo je potegnil v tesen objem.

	»Pohitiva torej, da ne bomo preveč pozni.«

	»Prav, ljubica.« Malo se je odmaknil in jo ljubeče poljubil prav na ustnice.

	Ko je Neža videla, kako ganljivo so se poslavljali dedek, babica in Vidika, je sama pri sebi prisegla, da bo pomagala temu izgubljenemu dekletu.

	Ko so se namestili v avtu, je Herman Neži namenil občudujoč pogled, se malo nagnil k njej in zašepetal: »Tako lepa si,« malo glasneje pa rekel: »Večkrat se bova takole uredila in jo mahnila vsaj na kakšno prireditev.«

	»Bilo bi že prav lepo, če bi me vsaj enkrat odpeljal v gledališče. Veš, da gledališča od znotraj sploh še videla nisem?«

	»Se šališ, Nežika?«

	»Ne, ne šalim se.«

	»To pomanjkljivost bova v najkrajšem času odpravila.«

	»Ati, potem pa je vse v najlepšem redu,« je rekla na glas, saj je opazila, kako se otroci trudijo, da bi sledili njunemu pogovoru.

	Ko so prispeli pred Vidikin dom, se je njen biološki oče ravno spravljal v avto.

	Ko je zagledal hčer, je zavpil: »Po tebe sem nameraval, smrklja, že dobro uro zamujaš.«

	Vidika mu tokrat ni jezikala, le k njemu je pristopila in ga sproščeno objela. Enak objem je potem poklonila mami, ki je prihitela iz hiše. Potem je počepnila pred bratca in ga vprašala: »Si me kaj pogrešal? Jaz sem tebe zelo pogrešala. Ko bom drugič šla na obisk na to prelepo Tinje, ne bom tako dolgo hodila.«

	Ob nenavadnem hčerinem obnašanju sta se starša začudeno spogledala, Herman v avtu pa je prosil Jureta: »Daj avtomobil temu fantku, ki ga Vidika objema, je namreč njen bratec.«

	Jure je takoj ubogal in se z avtomobilčkom spravil iz avta. Postal je pred Vidiko in njenim bratom ter pojasnil: »Vidika, sedaj se vidva igrajta z njim,« potem pa na vso moč pohitel nazaj v avto.

	Herman ga je pohvalil in mu še enkrat obljubil, da bo dobil drugega.

	Potem ga je Neža opomnila: »Dajva dekletu prtljago iz avta.« Oba hkrati sta izstopila in se namenila k prtljažniku.

	Dekletova starša sta samo strmela v Nežo, bila je namreč izredno lepa in tudi zelo lepo urejena.

	Ko je pristopil dekletov oče, si ga je Neža lahko malo bolje ogledala. Takoj je njegov obraz povezala s prevarantsko skupino. Veliko se je družil z lastnikom nekega prevarantskega imperija, kateremu je za zelo lep denar kar nekaj dni urejala računalniške programe. Takrat je med delom iz pogovora razbrala, da ima ta goljuf zopet kar dva potencialna kandidata, da ju oskubi. Zdaj je s tem primerom povezala še priimek Vidikinega očeta, zato ga je enostavno ogovorila: »Ste se že poslovno pridružili Miniču pri njegovem novem poslu?«

	Bahaško je pojasnil: »Pred eno uro sem mu nakazal svoj delež.«

	Čeprav Neža ni nameravala biti nesramna, ji je ušlo, da je kar na glas rekla: »Bedak! Že čez teden ali dva si boste primorani zategniti zanko okrog vratu. Ravno tako, kot je storil neki Jagodič, ko je spoznal, s kom se je povezal.«

	»Je bil Jagodič v navezi z Miničem?«

	»Da, prej kot v dveh mesecih je propadel.«

	»Moj bog, Tereza, mar lahko kako prekličeva tisti polog, ki sva ga prej izvedla?« je ves obupan pogledal zgroženo ženo.

	»Saj veš, da je to nemogoče.« Tereza je prav obupano strmela v moža in Nežo.

	Neža se jima je hotela predvsem zaradi dekleta na vsak način nekako prikupiti, zato je brezbrižno svetovala: »Kar Miniča pokličita in mu natvezita, da bi rada šla v posel z dosti večjim vložkom. Pa da vama banka ne odobri posojila, ker nimata veliko na računu, in ga prosita, naj za nekaj časa vrne denar na vajin račun, dokler vama ne odobrijo kredita. Kakor je požrešen na denar, bo to prav gotovo naredil.«

	Tereza je vsa iz sebe strmela v moža in tiho pripomnila: »Da je takšen lopov, tega pa od njega res nisem pričakovala.«

	Neža pa je ljubeče prijela Hermana pod roko in prosila: »Se bomo mi odpravili?«

	Herman je slišal Terezine besede, zato ni mogel molčati: »Ampak vajine lopovščine in podlosti prav gotovo ne prekaša, mislim na to, kar sta storila meni in svoji lastni hčeri.«

	Ko se je Vidika prišla poslovit od njiju, je enako kot Hermana objela tudi Nežo. Tudi od male Vide in Jureta se je poslovila, le da ji je Jure resno ugovarjal: »Oh, ve ženske in vaši poljubčki.«



V Slovenski Bistrici so zavili na torto, pred odhodom na Tinje pa so obiskali še grob Juretove mamice Irene.





	Odnosi v družini so nekako prišli v normalno stanje. Delavci so delali pri hiši le do takrat, ko Neže ni bilo doma. Tako je zahteval Herman, saj ni želel, da se proti koncu nosečnosti obremenjuje s tem. Po malo Vido je hodil Herman, če tega ni uspel, je za uslugo prosil pomočnico staršev Gretko. Njo je tudi prosil, da je kosilo pripravila tudi za Nežo.

	Tako je Neža prav uživala v svoji nosečnosti. Večkrat je po telefonu poklicala svakinjo Marijo in jo vprašala za kakšen nasvet. Enkrat se ji je po telefonu oglasil brat Mohor, pa je takoj prekinila, naslednjič pa Mariji rekla, da je ne bo več klicala, če se bo na njen telefon oglašal Mohor.

	Herman ji je posvečal veliko pozornosti, prav tako vsi preostali člani družine, posebno mala Vida, tako da je bila pošteno ganjena. Tako zelo sta se povezali z malo Vido, da se je začela resnično bati, da bi jo izgubila, bala se je, da bi se pojavila njena mamica in jo odpeljala. Vida je bila tako priden otrok, prav nič ni nagajala, hitro je osvojila lepo obnašanje pri mizi, zvečer pa ji ni bilo potrebno dvakrat reči, naj gre v posteljo. Ampak ponoči je še vedno prihajala spat med njo in Hermana, le da se ni več plazila čez Nežo, ampak je na posteljo zlezla na Hermanovi strani. Potem se je stisnila k Neži in spala dalje.

	Neko jutro je Herman Neži potožil, da se boji, kako bo, ko se bo rodil najmlajši. Svojega še nerojenega potomca je vedno imenoval najmlajši.

	Neža ga je potolažila: »On bo spal v svoji posteljici, tam, kjer sedaj stoji nizka omara, tako da bo imela Vida še vedno prostor med nama.«

	Na čelo jo je ljubeče poljubil, na glas pa rekel: »Ne vem, s čim sem si zaslužil tvojo bližino.«





	Končno so le dočakali tako težko pričakovano rojstvo. Tako zmedeni so bili prav vsi skupaj, da je Nežo kar stiskalo pri srcu. Ko se je spravljala v rešilni avtomobil, Hermanu ni dovolila, da bi jo spremljal, saj je mala Vida jokala.



Čez dobre tri ure pa so jo Herman, Jure in Vida že obiskali v bolnišnici. Vsi trije so ji podelili svoje poljubčke. Vida jo je kar naprej božala, saj je videla solze v Nežinih očeh. Velikokrat je ponovila: »Boga, boga …« Vsi trije so se seznanili tudi z novim družinskim članom.





	Neža je doma po temeljitem poporodnem počitku z lahkoto obvladala povečano družino. Vida je še vedno vsako noč hodila k njima v posteljo, zaradi česar jo je Herman grajal. Neža ga je ljubeče prosila: »Ati, ne vzemi ji tega užitka, saj si menda dojel, kako je bilo naslednji dan, takrat, ko si jo odnesel nazaj v njeno posteljo in jo malo okregal.«

	Herman se je branil: »Nežika, predvsem si želim, da bi se ti v miru spočila.«

	»Potem pa si ne želi več tega, tako rada imam to dekle ob sebi. Ona je zame hči, prav tako kot sta zame sinova Jure in Jaka. Tako se bojim dneva, ko se bo pojavila njena mamica.«

	»Nič ne skrbi za to, nad Vido sem dobil popolno skrbništvo, Darja je ne bo mogla kar tako odpeljati.«

	»Herman, bodi odkrit do mene, se ti je sploh kdaj oglasila?«

	»Pred tremi meseci, takrat ko si ti zadnje dneve čakala na našega Jaka. Dejansko je hotela govoriti s tabo, pa sem ji to odločno odrekel. No, povedala mi je, da je pogodbo o zaposlitvi podpisala še za eno leto, prav tako njen novi partner. Z novim partnerjem se dogovarjata, da bi po tem obdobju odšla na posestvo, ki mu ga je zapustil oče. Žal pa temu moškemu ne upa povedati, da ima hčer in nekje še dva sinova.«

	»Reva, jaz pa sem mislila, da se bo spravila k sebi. Moj bog, kako lahkomiselna je. Kam pa se nameravata odpraviti po letu?«

	»Ta moški je baje iz Kalifornije. Delovala mi je popolnoma zaljubljeno, čeprav je rekla, da je devet let starejši od nje. Je rekla, da oba vse dni pridno delata, da bosta lahko prihranila za kakšen stroj.«

	»Torej Darja ne dela za svoje otroke? Nekako sem žalostna zaradi tega, po drugi strani pa vesela, da bo Vida ostala z nami.«

	»Ja, Jure in Vida sta res lahko srečna, da te imata, no, najsrečnejši sem jaz, da si z nami. Upam samo, da nam Darja ne bo nagajala. Ko pride ladja, na kateri dela, v koprsko pristanišče, je rekla, da močno upa, da bo med tem časom lahko videla hčer.«



»Jaz ne bi imela nič proti, če pride, mislim, da bi bilo lepo, da se skupaj dogovorimo o Vidini prihodnosti.«





	Bivalne prostore na podstrešju so dokončali in lepo opremili. Juretu sta dovolila, da si sam izbere sobo. Na presenečenje obeh si je izbral najmanjši prostor. Zakaj se je tako odločil, je pojasnil naslednji dan pri skupnem kosilu, ko so ga vprašali, zakaj je hotel najmanjšo sobo.

	»Nekdo mora paziti na dedka in babico, ko pa sta vidva tako zaposlena z mojim mlajšim bratcem in sestrico. Ampak Vida naj še kar naprej spi v svoji postelji, da se ne bo ponoči po stopnicah poškodovala.«

	Neža mu je nasmejana pritisnila poljubček na čelo. »Tako vesela sem, da moj najstarejši otrok odrašča v tako odgovornega fanta.«

	Babica pa je bila zopet vsa v solzah. Jure je hitro vstal in se namenil do nje. »Babi, te kaj boli?«

	»Ne, Jure, le pri srčku mi je tako lepo, da boš odslej tudi ti pazil na naju z dedijem. Veš, to so samo solze sreče.«

	»Oh, ve ženske,« je dahnil Jure in babico rahlo uščipnil v lice. Potem je podal sestrici roko in jo povabil: »Pridi, greva pregledat tiste nove lego kocke in kaj pametnega zgradiva, da se ne bo s svojimi dosežki šopiril samo ati. Naj odrasli v miru popijejo tisto svojo črno brozgo.«

	Vida se mu je vsa zadovoljna pridružila. Vedno je bila pripravljena slediti svojemu starejšemu bratu in kar hitro se je skobacala iz svojega stola. Pred odhodom je zahtevala poljubčke od prav vseh odraslih, tudi od pomočnice Gretke, ki jo je imela Vida zelo rada, saj je ves prosti čas ustvarjala oblačila za njene punčke. Navadno sta se s punčko odpravili v Gretkino sobo, kjer se je Vida trudila z njenim preoblačenjem, Gretka pa je za punčko šivala ali kvačkala oblačila. Večkrat se jima je pri tem opravilu pridružila tudi Neža ali babica

Jelka.





	Neki dan je Nežo z obiskom presenetil njen delodajalec. Zalotil jo je ravno pri dojenju sina. »Vidva samo nadaljujta, bom počakal,« je rekel zamišljen in ne da bi ga povabila naprej, sedel na stol nasproti Neže.

	Neža je takoj, ko ga je zagledala, na razgaljeno dojko potegnila tanko pleničko.

	»Mogoče ne veš, da sem jaz leta sanjaril, da boš ti svoje prsi nudila mojemu sinu. Toda nikoli nisem zbral poguma, da bi se ti približal. Ne vem, kaj si videla na tem svojem partnerju, česar ni na meni.«

	Neži ni bilo jasno, ali se norčuje ali misli resno. Sproščeno se mu je nasmejala in vprašala: »Ignac, se šališ? Menda veš, da si mi bil že od vsega začetka zelo všeč. Sedaj vem, da sem bila že takrat, ko sva ti z Ireno pričeli pomagati pri delu, celo rahlo zaljubljena vate. Toda ti si bil vedno tako strog in nedostopen. Obe z Ireno sva te častili kot boga in imeli sva navado reči: Narediva to za najinega Ignaca.« Potem je Neža utihnila, saj je videla, da zamišljen strmi v družinsko fotografijo na steni.

	Tiho, kot bi govoril sam sebi, je rekel: »Že prvi dan, ko si prišla z Ireno, bi te najraje kar takoj stisnil v objem in potolažil tvojo ranjeno dušo. Toliko bolečine si imela v očeh, da, tiste tvoje oči še vedno vidim pred seboj. Toda nisem se ti upal približati, sem pa začel bolj zagnano iskati delo, da sem vama ga lahko nudil. Iz pogovora sem sčasoma dojel, da se ti preživljaš samo s tem zaslužkom. No, prav zaradi tega je moje podjetje vse do danes dobro uspevalo.«

	»Tako zelo hvaležna sem ti bila za tisti honorar, da mi ni bilo treba več nositi Ireninih oblačil in jesti njene hrane … Saj sem ti menda takrat, ko sva podpisala pogodbo o zaposlitvi, povedala, da nisem imela prav ničesar.«

	»Da, tako dobro se spomnim tistega popoldneva, ko sva govorila do enajstih zvečer. Pravzaprav si govorila samo ti.«

	Neža se je nasmehnila: »Še sedaj se spomnim tega. Ob odhodu sem te prosila, da naj vse to ostane med nama. Posebej se spomnim, kako te je zmedel moj poljubček, ki sem ti ga pritisnila na lice.«

	»Tako sem si ti ga želel vrniti, pa nisem upal, ampak tvoje želje sem vseskozi upošteval. Tvojemu bratu sem nazadnje moral celo zagroziti, da ga bom naslednjič odslovil kar skozi okno, če me pride še enkrat gnjavit.«

	»No, toliko da boš vedel, sedaj sem se pogovorila z njim in tudi s starši, torej ta del mojega življenja ni več nobena skrivnost.«

	»Nežika, me pa srček boli, da si pristala ob takšnem partnerju. Tako se trudiš z njegovim naraščajem, on pa hodi na kosilo z drugo žensko, in to v zatemnjeni del restavracije hotela Leonardo.«

	»Vem za to, mi je povedal, da se je dvakrat srečal z mamo male Vide.« To je izustila kar tako, saj ji Herman pravzaprav ni ničesar povedal.

	»To potem ne bo držalo, jaz sem ga videl več kot dvakrat,« je trdo dodal Ignac.

	Neža je potipala: »Je bil vsakokrat z isto žensko?«

	»Da, vendar me je motilo to, da sta se vedno tako ljubeče igrala z rokami, skratka, delovala sta mi tako, kot bi bila na sveže zaljubljena osemnajstletnika, čeprav je ženska nekako tvojih let, če ne kakšno leto starejša.«

	»Ignac, pa veš, da si mi zasejal seme ljubosumja,« je bolj zase odgovorila Neža.

	»Nežika, samo zaščitil bi te rad.«

	»Hvala za opozorilo.«

	»Še vedno mi veliko pomeniš, čeprav imam sedaj ob sebi Jožico.«

	»Škoda, da mi nisi nikoli dal vedeti, da ti nekaj pomenim, verjetno danes ne bi imela tako zapletenega življenja. Sedaj pa mi oprosti, rada bi bila sama, tole moram v tej svoji neumni glavi urediti.«

	»Prav, Nežika.« Pristopil je k njej, s prsti pobožal malega sinka, nato še njo.

	»Pokliči me kaj, če bi si želel klepeta z mano,« je zaklicala za njim.

	Neža je vedela, da je dobro zapisana pri Ignacu, da pa se ji bo tako izpovedal, ne, tega ni pričakovala. Ker se je povsem posvetila delu, je mislila, da jo ceni predvsem zaradi dobrega dela. Sedaj je vedela, zakaj se je na začetku njenega druženja s Hermanom tako zapil, še huje je popival, ko je obelodanila svojo nosečnost. Še dobro, da so se ga dotaknili čari na novo zaposlene Jožice in se je posvetil njej.

	Toda motilo jo je, da jo je tako nenadno obiskal, da ji pove, da jo partner vara. Pomislila je, da mogoče Ignac še vedno računa nanjo. Takoj si je zadala nalogo, da ga od tega odvrne. Spontano je pogledala po prostoru in iskala njegovo darilo, toda o darilu ni bilo sledu. Iz nagajivosti ga je takoj poklicala po telefonu: »Gospod šef, mislila sem, da ste mi prinesel zapoznelo darilo za mojega tretjega otroka, vi pa pridete samo na brezvezen obrekljiv klepet.«

	»Nežika, dejansko sem ti prinesel darilo, pa sem se ob pogledu na tvoje gole prsi popolnoma zmedel. Verjetno sem zato pričel s svojim blebetanjem, to mi boš že morala oprostiti. Se ti bom čez kakšen dan s svojo Jožico oglasil.«

	»Tako je prav, zelo vesela vaju bom. Pa ne čakajta, da bo Jakec prej shodil,« je Neža prav nasmejana prekinila pogovor.

	Takoj ji je zazvonil telefon. Bil je zopet njen šef Ignac.

	»Nežika, pa upam, da boš še nadaljevala z delom po končani porodniški.«

	»Seveda bom, kljub vsemu se v življenju ne zanašam na nikogar. Pa saj veš, da imam še lep znesek kredita za odplačati, upam, da me ne nameravaš odsloviti?«

	»Tega ti nikoli nikoli ne bi naredil.«

	»Lepo je to vedeti. No, pričakujem vajin obisk.«

	Zamišljena je ugasnila telefon in se pričela ukvarjati s svojim ljubosumjem. Herman ji namreč ni niti enkrat namignil, da je bil na kosilu v hotelu Leonardo.

	Tudi ta dan je bil Herman malo bolj pozen. Pripeljal se je ravno, ko so končali s kosilom.

	»Boš jedel?« je vprašala Gretka.

	»Ne, hvala, danes sem bil na kosilu.«

	Neža je na videz brezbrižno pripomnila: »Ker si zadnje čase ob kosilu velikokrat odsoten, bi lahko vsaj koga poklical in nam javil, da bi si skuhali to, kar imamo radi.«

	Pazljivo jo je pogledal, nato pa umirjeno odgovoril: »Bom v bodoče to upošteval.«

	Hčer Vido je vzel v naročje in jo nagovoril: »Greva malo spančkat, ati je utrujen.«

	Neži se je takoj oglasil alarm. Dojela je, da to počne velikokrat, predvsem ko pride bolj pozno domov. Sinka Jaka je položila v voziček in se namenila na sprehod. Kar hitro je njen fantič zaspal, zato je sedla na klop sredi gozda, v roke vzela telefon in se preko njega povezala s kamero v spalnici. Razločno je videla, kako Herman fotografira sebe in hčer, nato še enkrat samo hčer. Videla je, da je potem te fotografije odposlal in nekoga poklical. Na hitro je povečala zvok, da je lahko slišala pogovor.

	Šokirana je dojela, da je Herman klical Vidino mamo Darjo. Kako dolgo je ždela na klopi v gozdu, ni vedela. Iz morečega razmišljanja jo je predramil sinkov jok. Potolažila ga je, nato se je odpravila do Hermanovih staršev.

	Pomočnico Gretko, ki je zunaj za mizo pila kavo, je lepo prosila: »Je lahko dobim tudi jaz nekaj požirkov?«

	»Na, kar mojo vzemi, nisem je še pila, si bom drugo prinesla, še je je ostalo v džezvi.«

	Ko se je vrnila s kavo zase, je Gretka presenečeno pogledala Nežo in takoj vprašala: »Križ božji, ja kakšna pa si, se ti je kaj zgodilo?«

	»Oh, Gretka, med mano in Hermanom je nekaj hudo narobe.«

	»Se je Darja vrnila?«

	Neža je vsa presenečena vprašala: »Kako ti je prišla Darja na misel?«

	»Slišala sem, kako sta se Herman in oče prepirala o njej.«

	»Saj tega ne morem verjeti.«

	»Po zadnjem prepiru včeraj oče večino časa prebije v postelji, sploh ne upošteva materine prošnje, naj obišče zdravnika. Si menda prej opazila, kako na hitro se je odpravil v sobo, ko je prišel Herman?«

	»Na to nisem bila pozorna, jaz sem bolj Hermana opazovala. Oba z mamo počivata, mar ne?«

	»Da, tudi mati je legla k očetu, tudi njo že kar nekaj časa muči močan glavobol.«

	»Sem opazila, da z njo nekaj ni v redu.«

	»Oh, Neža, bojim se, da bo zopet morala na kemoterapijo.«

	»Ta družina ima pa res pravo smolo, ni in ni konca njihovim težavam,« je Neža globoko zajela sapo.

	»Neža, mi ne boš ničesar zaupala oziroma potožila?«

	»Gretka, ob drugi priliki, sedaj moram nahraniti in urediti svojega princa.« S težkim srcem se je poslovila od pomočnice in se odpravila proti svojemu domu. Nekaj metrov pred vhodom se je ustavila in s pogledom zaobjela svojo hišo. V mislih si je čestitala, da ni dovolila, da bi Herman ali njegovi vlagali v njen dom, še bolj se je ta trenutek zavedala, da je ravnala razumno, da je odpovedala poroko.

	Herman se je v dnevnem prostoru že igral z Juretom in Vido.

	Spontano mu je v naročje potisnila sinka. »Malo se še usmili najmlajšega, da mu pripravim svežo pleničko in hlačke, pa še lulati moram.«

	Pred odhodom na stranišče je vstopila v Vidino sobo in s telefonom posnela fotografijo Vidine mamice Darje. Potem je hitro smuknila na stranišče. Ko je bila na varnem, je fotografijo in vprašanje, če Herman hodi na kosilo s to žensko, poslala svojemu delodajalcu. Ravno se je vrnila v dnevni prostor, ko je dobila pritrdilen odgovor.

	Mirno se je obrnila k Hermanu in pojasnila: »Za dve ali tri ure moram v službo. Saj boš ti z otrokoma, Jakca bom vzela pa jaz zraven.«

	»Ja, seveda bom poskrbel zanju, čeprav bi moral tudi sam nekaj urediti v službi.«

	»Vzemi Vido zraven, Jure pa lahko gre malo h Kseniji, ki je doma in ima zraven Frančevega najmlajšega bratca.«

	»Bom videl, mogoče mi pa ne bo treba od doma.«

	Neža se je na hitro uredila, podelila poljubčke in odvihrala. Toda ni se odpeljala v mesto, temveč je v vasi zavila do pokopališča, od koder je lahko lepo videla Hermanov odhod. Takoj ko se je odpeljal od doma, se je v dolino odpeljala tudi ona. Ni mu sledila, saj je vedela, kam je namenjen.

	Nekako brez panike je zapeljala do hotela Leonardo, kjer je takoj opazila njegov avto. Natakarico pri vhodu je vljudno vprašala, kje bi lahko našla gospoda Verleta, ki je ravnokar s hčerko prišel v hotel.

	»Odšel je k sestri v sobo številka deset.«

	Mirno je odšla po stopnicah, kamor ji je pokazala natakarica. Že na hodniku je slišala glasen jok male Vide. Nič ni potrkala, samo vstopila je. Pri srcu jo je stisnilo, ko je videla, kako se malčica brani nasilnih objemov svoje mamice. Slišala je Hermana, kako hčeri prigovarja, da je to njena mamica. Toda Vida je še huje vztrajala pri tem, da gre vstran od mamice. Darji je bilo to očitno preveč, zato jo je enostavno udarila po ritki. »Vidim, da je otrok popolnoma podivjan,« se je na glas hudovala.

	Malčica se je je nekako osvobodila, ko pa je opazila Nežo, je dvignila roke proti njej in pričela vpiti: »Mama, mama!«

	Herman se je tako zaprepadeno obrnil k njej, da je enostavno padel s postelje. Jecljaje je pojasnil: »Nežika, Darja me je prosila, naj ji pripeljem hčer, da ne bi vznemirjala tebe.«

	Naredila se je nevedno: »Res? Pa komaj pet minut po tistem, ko sem odšla od doma.«

	»Ne bodi nesramna, lepo v miru se pogovorimo,« je predlagal z nekoliko dvignjenim glasom.

	»Daj, bigamist, kaj predlagaš kot vodja svojega harema? Naj v svojo posteljo vzamem še Vidino mamo? Povem ti, da ne bo prostora za vse štiri,« je tudi Neža dvignila glas.

	Mala Vida se je je oklepala z obema rokama. Ko jo je za trenutek odrinila, da bi odložila košaro s sinom in vzela v naročje njo, je ponovno pričela vpiti: »Mama, mama …«

	Ko jo je malo potolažila, je mirno spregovorila: »Dekletce bom jaz odpeljala domov, da ne dobi psihičnega pretresa, vidva pa se le pocrkljajta in pogovorita, kako dalje. Obljubim, da bom sprejela vajine odločitve.«

	Herman je skočil na noge, še vedno je namreč ždel na tleh pri postelji. Ko je prijel za sinovo košaro, ga je Neža z vso močjo mahnila po roki. Obstal je, kot bi ga treščila po glavi, in niti premaknil se ni, ko je odhajala.

	Čez ramo je pri odprtih vratih rekla: »Le v miru se pocrkljajta, bom jaz lepo pazila na vajino hčer.« Vrat ni zaprla, saj je v eni roki nesla sinka, v drugi pa k sebi prižemala Vido. Zato je lahko jasno slišala Darjo, ki je zavpila nad Hermanom: »Boš kar dovolil, da mi odnese hčer? Kaj, če ji kaj naredi?«

	Vsa se je tresla, ko je v avto nameščala otroka, zato je zelo previdno speljala. Da bi se pomirila pred odhodom domov, se je zapeljala do mestne hiše Hermanovih staršev. Tam je dojela, da je njen sinko že dlje časa brez hrane. V dnevni sobi se je spravila na sedežno garnituro in nahranila sinka. Vida je ležala tesno ob njej in jo držala za bluzo. Tako hudo ji je bilo za dekletce, saj se je še vedno vsa tresla. Po dojenju se je malo bolj posvetila punčki. Tesno jo je prižemala k sebi in ji brisala solze, ki so še vedno tekle po njenih ličkih.

	Razmišljala je, kaj naj stori. Vedela je, da bi razkritje Hermanovega početja pokončalo oba starša. Na Tinju je zapeljala do svojega doma in poklicala pomočnico, toda ni se ji oglasila. Je pa k avtu prišla mati Jelka in nemočno stegnila roke proti njej.

	»Neža, pomagaj mi, tako hudo je, da ne morem več prenašati teh bolečin. Gretka je šla zraven Antona, verjetno je imel zopet infarkt. Toda danes je bilo huje kot zadnjikrat, danes ga niso mogli spraviti k sebi, preden so ga odpeljali.«

	Neža si je kar oddahnila, ko je zagledala sosedo Mimiko, ki se jima je bližala. »Mimika, pomagajte mami, da jaz spravim otroka iz avta.«

	Vida je namreč spet vsa prestrašena jokala. Ko jo je malo potolažila, je poklicala Ksenijo in jo prosila, naj pošlje Jureta takoj domov.

	Šele Jure je pripomogel, da se je Vida malo umirila, da se je lahko posvetila sinku in materi.

	Hermana še lep čas ni bilo domov. Ko se je končno prikazal, je ravno dojila sinka. S takim prezirom ga je pogledala, da je postal popolnoma rdeč. V veliki zadregi je umaknil pogled. Prav grobo mu je ukazala: »Pojdi do mame, ni ji dobro. Gretke ni doma, ker je pospremila očeta v bolnico. Mamo sem spravila v posteljo in prosila Mimiko, da bo ob njej, dokler ne uredim otrok. Vida se ni samo polulala v hlače, tudi pokakala se je.«

	Ker je samo stal kot kip, je zavpila: »Pojdi, za božjo voljo, da še mame ne izgubimo.«

	»Je mar oče podlegel?«

	»Ne, ampak ga niso mogli stabilizirati. Pošlji Gretki sporočilo, če je že s čim seznanjena.«

	Do nje je pritekla Vida, se prestrašeno zazrla vanjo, potem pogledala Hermana in jokaje rekla: »Mama, ne pa-pa!«

	Nič ni rekla na to, le objela je dekletce in jo stisnila k sebi. Šele ko je Herman zapustil prostor, se je Vida zopet pridružila Juretu pri igri.

	Ko je mali Jakec zaspal, se je namenila do matere. Juretu je naročila: »Lepo se igraj z Vido. Če bi pričela jokati, jo lepo potolaži ali pridi po mene.«

	Mati Jelka se je umirila šele, ko se ji je posvetila Neža, in se strinjala, da bo šla naslednji dan k zdravniku, in to v Hermanovem spremstvu. Neža je materi predlagala, naj poskusi malo zaspati, sama pa bo medtem poskrbela za večerjo.

	Herman se je pred Nežo odpravil na njun dom, saj se je enostavno bal, da mu bo Neža pokazala vrata. Toda ko je vstopil v stanovanje, je hči pričela na ves glas vpiti. »Ne pa-pa, mama, mama!« je klicala vsa prestrašena in se z vso močjo oklepala Jureta.

	Jure pa jo je na veliko okregal: »Packa nemarna, spet si se polulala, pa še smrdiš zopet.«

	Herman se je zavedel, da se ga hči boji, zato se je odpravil nazaj do matere. Neži je vljudno pojasnil: »Vida se je zopet polulala, pa mi ne pusti blizu, tako joče, da je že čisto brez glasu.«

	Samo umirjeno mu je rekla: »Pomagaj Mimiki pripraviti večerjo, pa še Gretko poskušaj doklicati, da bomo vedeli, kako je z očetom.«

	Doma se je potem posvetila otrokom, zaradi Vidinega glasnega joka se je zbudil tudi Jakec. Vse tri je potem vzela zraven, ko se je namenila k materi na večerjo. Zraven sosede Mimike je tudi mati toliko vstala, da je jim je pridružila pri večerji. Vida pa tokrat ni hotela sedeti na svojem stolu, enostavno ni želela biti v Hermanovi bližini. Zato je Neža Vido posedla k sebi, Jureta pa k očetu.

	Kadarkoli je Vida pogledala Hermana, je povesila pogled in tiho rekla: »Ne pa-pa.«

	Herman ji je vsakokrat sočutno odgovoril: »Vida, ne pa-pa.« Potem je pogledal Nežo in utihnil. Ko je hčer pred odhodom hotel vzeti v naročje, se mu je odločno uprla.

	Vsa obupana je zopet začela klicati: »Mama, mama, ne pa-pa!« Od sile je zopet popackala hlače.

	Košaro s sinom je podala Hermanu, sama pa v naročje vzela Vido. S tako močjo se je je dekletce oklenilo, da so ji privrele solze v oči. Doma jo je zopet uredila in prosila Jureta, naj spi v njeni sobi, da je ne bo strah.

	Herman je legel pred njo, zato je opustila misel, da bi se pogovorila z njim, za to enostavno ni imela več energije. Ker je bilo že precej pozno, je kljub vsemu legla v njuno posteljo, le da se je tokrat odločno obrnila vstran od njega.

	Ponoči je vsa prestrašena skočila iz postelje, saj sta Vida in mali Jakec na glas jokala. Vida je med jokom histerično kričala: »Ne pa-pa!«

	Tudi Jure je bil pokonci in prižgal vse luči. Nekako zbegano je pojasnil: »Vida je vso svojo posteljo popackala.«

	Vsa zmedena je vstala, malega sinka je položila k Hermanu, sama pa se je posvetila Vidi. Preobleči je morala posteljo, njo pa je enostavno odnesla v kopalnico in jo uredila. Tokrat ji je po dolgem času zopet namestila pleničko. Da se je popolnoma umirila, je za nekaj časa legla k njej. Potem je podojila sinka in se izmučena zgrudila v posteljo. Ta večer mala Vida prvič ni prišla k njima v posteljo.

	Zjutraj je Herman pripravljen čakal, da vzame zraven Jureta v šolo in Vido v vrtec. Ampak ko ga je Vida zagledala, je ponovno pričela panično jokati.

	Neža je prosila: »Kar sama pojdita z Juretom, saj Vide ne morem tako zmedene poslati v vrtec.«

	»Boš zmogla sama?« je boječe vprašal.

	»Brez skrbi, tebe pa celo prosim, da si tudi danes privoščiš kosilo s kom, ki ti bo božal roke, jaz verjetno ne bom uspela kuhati.«

	V tem trenutku je pomočnica Gretka poklicala Nežo in jo seznanila, da je oče izven življenjske nevarnosti in da jo lepo prosi, naj ga obišče, ker bo moral ostati še tri dni na opazovanju.

	Preden se je Herman odpravil, ga je prosila: »Povej mi, kaj sta imela z očetom, da ga bom vedela potolažiti.«

	»Kar dvakrat je v bližini našega doma videl pohajkovati Darjo.«

	»Zanimivo, torej nista imela dovolj druženja v mestu.«

	Jure se je vmešal v pogovor: »Je bila Vidina mamica tu?«

	»Ne Vidina mamica, ena druga atijeva delavka, ki ji je prav tako ime Darja.«

	Potem se je obrnila k Hermanu in prosila: »Odpravita se, Jure bo zamudil pouk, ti mi pa razlago pošlji na e-pošto ali po telefonu.«

	»Se bom takoj vrnil domov, da mamo pospremim k zdravniku. V službi moram samo podpisati nekaj dokumentov.«

	»Prav, samo ne vračaj se sem, da se mi ne bo Vida zopet zlomila.«

	Žalostno je pokimal in se odpravil. Pri hiši staršev ga je ustavila Gretka, ki se je vrnila iz bolnišnice, in mu pojasnila: »Bom jaz pospremila mamo k zdravniku.«

	»Pa oče, je v redu?« je vprašal z nekim strahom.

	»Ne želi te nikoli več videti,« je odgovorila malo bolj osorno in se odpravila v hišo.

	Herman je samo nejeverno zmajal z glavo in se odpravil. Sina je odpeljal pred šolo, potem se je odpravil v dolino. Ko je vstopil v svoj delovni prostor, je naročil tajnici: »Za nikogar nisem prisoten, tudi za vas ne.« V svojem prostoru pa je enostavno v vratih obrnil ključ.

	Tako zelo je bil utrujen, da se mu je zdelo, da bi lahko spal tudi stoje, ampak najprej je moral svoji Nežiki marsikaj pojasniti. Hudo mu je bilo, da se ni zaupal očetu, bolelo ga je, da mu je povzročil poslabšanje zdravstvenega stanja. Ni si mogel zamisliti, kako bi se počutil, če bi oče podlegel. Sedel je za računalnik in Neži napisal izčrpno poročilo o dogodkih zadnjih dveh tednov. Ko je odposlal pošto, je bila ura že enajst. Nekako pomirjen se je naslonil na mizo in enostavno potonil v globok spanec.

	Že je bila ura pet popoldne, ko se je iz njegove pisarne še vedno slišalo glasno smrčanje. Tajnica ni več zdržala napetosti, pa tudi domov bi že rada odšla, zato je poklicala Nežo.

	Neža je prišla čez dobre pol ure. Tajnico je poslala domov, sama pa glasno potrkala na vrata pisarne.

	Ves zmeden je strmel vanjo in tiho vprašal: »Si prebrala e-pošto?«

	»Ne, ljubi bog, za kaj takega pa danes res nisem imela časa.«

	»Si bila pri očetu?«

	»Ne, tudi tega nisem uspela narediti. Z Vido sem morala k zdravniku. Zaradi pretiranega joka in vznemirjanja ji je v nosu počila žila, krvavenja pa nisem mogla sama ustaviti.«

	»Je sedaj v redu?«

	»Je, sedaj je v redu, malo se je umirila, ampak lula še vedno kar v hlače, prej tega že kar nekaj časa ni počela.«

	»Nežika, vzemi si nekaj minut časa in preberi mojo razlago, da se vsaj ti pomiriš.«

	Žalostno ga je pogledala in vprašala: »Misliš, da je kaj takega sploh mogoče?«

	»Pridi,« je prosil. Torbo s sinkom ji je vzel iz rok, njo pa posedel za mizo pred računalnik.

	Z branjem je bila nekje na sredini, ko je pogled uprla v Hermana. Zelo ganjena je bila, ko je opazila, da joče, hitro je umaknila pogled in nadaljevala z branjem. Dobro se ji je zdelo, da se ni bolj grobo odzvala na Hermanovo početje, dojela je, da bi mu naredila zares veliko krivico. Vse skupaj je počel predvsem zato, da bi njej prihranil bolečino. Vstala je in se postavila predenj. Sedaj mu je ona vzela iz rok košaro s sinkom, jo odložila na mizo, potem pa se mu je brez besed stisnila v močan objem.

	»Nežika, saj mi vendar verjameš?«

	S čelom se mu je podrgnila po nosu in bradi in priznala: »Ti, verjamem ti, Herman, saj nisem mogla verjeti, da bi me po vsem tem, kar sem naredila za tvoje otroke, tako ponižal in prizadel.«

	Tudi on jo je tesno objel in tako sta ostala kar nekaj časa. Ko sta se razmaknila, sta si poklonila dolg ljubeč poljub.

	»Moral bi mi takoj povedati, ko se je Darja pričela potikati okrog naših domov. Kaj, če bi nam malo Vido enostavno odpeljala? Pa še očeta si tako zelo prizadel.«

	»Vem, Nežika, da nisem ravnal pravilno,« je tiho priznal in ji na čelo poklonil še nekaj poljubov.

	»Herman, ti si se očitno malo naspal, jaz pa nisem naspana, daj, ti me zapelji v Maribor, da še očeta kar danes potolažim.«

	»Prav, Nežika, samo zdi se mi, da moj najmlajši nekaj potrebuje, poglej, kako si gloda pest.«

	Skupaj sta previla sinka, potem pa je sedla na udoben Hermanov delovni stol in Jakca nahranila. Herman jo je ljubeče pobožal po goli dojki, ji potisnil poljub na čelo in pojasnil: »Jaz pa nama bom pripravil eno dobro kavo.«

	»Pa bi jo res z veseljem popila, premalo sem sinoči spala.«





	V bolnišnici je Neža šla sama do očeta, Hermana in sina je pustila zunaj na klopi pred zgradbo.

	Tako lepo ji je bilo, ko je oče vedro razširil roke in jo povabil: »Pridi, pridi, dekle, k meni.«

	»Zelo si nas prestrašil, še za mamo sem bila pošteno v skrbeh.«

	»Jakca pa si danes doma pustila?«

	»Ne, ne, tudi on je zraven, spodaj na klopci pazi na svojega atija. Oče, ne delaj mi tega, svoj naraščaj bi ja moral imeti rad. Gretki pa si naročil, da Hermana ne želiš več ob sebi. Mislim, da je tvoj sin zelo stabilen in ljubeč moški, želim si, da v takega moža zrasteta tudi oba najina sinova.«

	»Nežika, mi hočeš povedati, da prav ničesar ne veš o tem, kar se je dogajalo zadnja dva tedna, ali si mu mar že odpustila?«

	»Oče, prav ničesar mi ni treba odpuščati. No, mala Vida pa mu prav gotovo ne bo hitro oprostila, da jo je nekako na silo odpeljal do njene pokvarjene mamice.«

	»Torej veš vse?«

	»Da, oče, vem prav vse. No, na kratko, Herman me je hotel samo zaščititi pred pokvarjeno Darjo. Na srečo se je vse dobro izteklo, le Herman je imel nekaj stroškov z njo.«

	»Nežika, pa mi malo bolj podrobno razloži.«

	»Takole bova naredila, oče. Skupaj bova pogledala, kako je ta dva tedna doživljal naš Herman.« Iz torbe je vzela prenosnik in na njem odprla Hermanovo e-pošto. »Kar v miru preberi, jaz pa bom medtem pogledala k sinku in njegovemu očetu.«

	»Prav, Nežika,« je rekel resno, saj ga je napisano pojasnilo močno pritegnilo.

	Vrnila se je, ko je bila prepričana, da je oče Hermanovo pojasnilo prebral do konca. Malo mu je ponagajala: »No, oče, imaš še vedno tako slabo mnenje o svojem sinu?«

	Na njeno presenečenje jo je vprašal: »Pa ti verjameš vse to?«

	»Verjamem, ob Darjinem odhodu sem bila prisotna, vse ostalo pa mi je Herman dokumentiral. Veliko vsega, mogoče prav vse, pa mi je skrivaj posnel. Skratka, oče, Darja nam je hotela vzeti malo Vido predvsem z namenom, da bi od nas iztržila zajetno vsoto denarja, da bi lahko pričela z novim življenjem. Za hčer ji ni bilo mar, saj svojemu novemu partnerju sploh ni povedala, da je mati kar trem otrokom. Ni računala s tem, da je Herman dobil popolno skrbništvo nad Vido, tako da punčka ostane z nami.«

	»Zakaj jo je potem peljal k Darji v mesto?«

	»Da se je lahko Darja za vedno poslovila od hčere. Tudi jaz bi ravnala enako, če bi prej vedela za vse to. Tudi jaz bi ji pokrila stroške bivanja v hotelu, ji plačala vožnjo in še nekaj dodala, da bi lahko brezskrbno prispela do svojega cilja.«

	»Kam sploh namerava ta neumna goska?«

	»Na ladji, kjer je delala, se je poročila z Američanom, ki je sin nekega velikega kmeta iz Kalifornije. Oče mu je pred kratkim umrl in mu zapustil posest. Ta moški ima baje dva majhna otroka, za katera mora on skrbeti. Skratka, Darja, ki si je v teh dneh urejala dokumente, je hotela očeta svoje hčere pošteno oskubiti, da bi lažje skrbela za druge otroke.«

	»Kajne, da ne more biti vse v redu z njo?« je žalostno dodal oče.

	»Seveda ni, kaj takega si lahko omisli le duševno motena oseba. Če pa sem odkrita, sem nekako srečna, da se je vse to tako izteklo, le Herman mi bo moral priseči, da mi ne bo zamolčal ničesar več, kar se tiče mojih otrok.«

	»Oh, Nežika, zdaj bi rad šel kar z vami domov, predvsem pa bi se moral lepo pogovoriti s svojim mulcem.«

	»Oče, danes in jutri še ostaneš tu, da opraviš vse preiskave, potem pa pridemo Jakec, Vida in jaz po tebe. Oba se zelo rada vozita z mano, jaz pa sem kljub vožnji srečna, da ju imam ob sebi. S svojim mulcem pa se lahko kar takoj pogovoriš, zunaj pred vrati prav potrpežljivo čaka na spoved.«

	»Oh, dekle,« je hotel oče Neži v zahvalo reči nekaj lepega, pa od ganjenosti ni spravil nič iz sebe.

	Ona pa je mirno odprla vrata in Hermanu namignila, naj vstopi. Preden je zapustila prostor, je očetu za nekaj časa položila najmlajšega vnuka na prsi. »Oče, potrudi se predvsem za najmlajšega vnuka, ti mu boš moral biti tisti svetel vzor v življenju, njegov oče je namreč včasih preveč neresen.« Potem je položila sinka nazaj v košaro, poljubila očeta in tudi Hermana na lice ter ju pustila sama.

	Pred bolnišnico je sedla na klop, tja, kjer je prej sedel Herman, in poiskala telefon. Poklicala je pomočnico Gretko in jo temeljito izprašala o stanju doma.

	Hermana kar nekaj časa ni bilo, ko pa se je prikazal, je njegov obraz izžareval posebno vedrino. Kot mlad fantič se ji je v zadregi nasmehnil, z eno roko prijel za košaro s sinom, z drugo pa objel Nežo okrog pasu in jo močno prižel k sebi.

	Doma je potem mala Vida prestrašeno opazovala Hermanov prihod in že pričela nabirati šobico za jok. Neža se ji je malo bolj posvetila, da se je pomirila.

	Nekako v strahu je deklica Neži v uho zašepetala: »Mama, ne pa- pa.«

	»Ne, ljubica, ne pa-pa,« jo je tolažila in ji poklonila nekaj poljubčkov.

	Jure pa je zatožil sestrico: »Še kar naprej lula v hlače.«

	»Bo že prenehala. Ati jo je hudo prizadel, ko jo je na silo vzel zraven. Ko se bosta pobotala, bo zopet vse v redu.«

	»Mama, ati, nocoj bi jaz rad šel spat k babici Jelki, hudo je žalostna, ker ni dedija doma,« ju je Jure seznanil s svojo namero.

	Herman ga je pohvalil: »Lepo, da ti ni vseeno za babico, le vzemi pižamo in se spravi kar v dedkovo posteljo, da bosta pred spanjem še katero rekla.«

	»Mama, saj nimaš nič proti?«

	»Jure, čisto nič nimam proti, celo zelo ponosna sem, da si se tega sam domislil.«

	Herman je Neži pomagal urediti Vido in Jakca, potem jo je pospremil v posteljo. Ni takoj legel k njej, le nežno jo je poljubil in ji zaželel dobro spanje. Kot da bi sinko vedel, da mamica potrebuje počitek, to noč sploh ni zahteval svojega nočnega obroka. Pa tudi male Vide to noč ni bilo k njima v posteljo. Zjutraj je Herman za sinka pripravil čaj, da ne bi takoj pričel vreščati za svojo dojko, pa tudi previl ga je. Jakec je potem spal še dobro uro, on pa se je medtem povsem posvetil hčeri. Veliko truda je moral vložiti, da je z njo vzpostavil normalen odnos. Dokler sta Neža in Jakec spala, sta se lepo igrala v njeni sobici.

	Neža je bila srečna, da sta oče in hči zgladila nesoglasje. Toda kljub temu sta Vido ta dan še obdržala doma, Jureta pa sta v šolo poslala peš.

	Lepo umirjena je potem nahranila sinka, ki si je privoščil res pošten obrok, ni izpraznil samo ene dojke, ampak tudi precej druge.

	Herman je medtem z Vido odšel do mame. Najprej se je pogovoril z Gretko, da mu ne bi več kazala besnega obraza. Na hitro ji je razložil težave z Darjo, se ji lepo zahvalil za pomoč očetu, nazadnje pa jo je skrivnostno prosil, naj na sprehod z mamo vzame še Vido, češ da mora doma opraviti nekaj pomembnega.

	»Potem pa se le potrudi, da se stanje v naših odnosih normalizira. Čisto nič pa ne bi imela proti, da ustvariš še eno punčko. Nežika se po porodu verjetno še ni zaščitila, zato bi verjetno za to opravilo bil primeren čas.«

	Herman se je na glas zasmejal, Gretko je celo poljubil na čelo, in brez besed stekel domov.

	Ko sta ostala sama, je svojo Nežiko ljubil tako, kot mu je svetovala Gretka, ljubil jo je brezskrbno, skratka tako, kot jo je ljubil vso nosečnost.

	Ampak Neža mu je takoj očitala: »Nič nisi pazil, sedaj boš moral pomisliti tudi na to. Sicer Jakca dojim, da še s tem preprečim zanositev, v nasprotnem primeru boš pa zopet ati.«

	»Čisto nič ne bi imel proti, eno majhno punčko bi še vsekakor lahko naročili.«

	Neža mu je vihravo skuštrala lase in ga na veliko poljubila. Kar hitro sta spet pristala v spalnici. Ko sta vsa blažena obležala, mu je očitala: »Ti bi verjetno res želel še eno hčer, spet nisi nič pazil.«

	Nežno jo je potegnil k sebi in vprašal: »Bi bila prizadeta, če bi se mi to posrečilo?«

	»Ne, Herman, vem, da bi bil sposoben preživeti še enega.«

	»Bil bi sposoben preživeti še več kot eno punčko.« Potem jo je z obema rokama prijel za obraz in jo nagovoril: »Sedaj me pa poslušaj, Nežika, pri življenju svojih staršev kot tudi pri življenju otrok, tudi še tistih nerojenih, ti obljubljam, da zame obstajaš samo ti. Ne morem ti povedati ali pokazati, koliko mi pomeniš, zato se nikoli več ne obremenjuj z mojo nezvestobo, to je zame tako ponižujoče. Tako dober partner ti bom, kot je oče moji mami, ne, ne takšen, še dosti boljši bom.«

	Stisnila se je k njemu in zašepetala: »To je bilo pa tako lepo slišati, zapomnila si bom te besede.«

	»Le zapomni si jih.«

	Naslednji dan je po očeta šel Herman, za njegov prihod so imeli zopet skupno kosilo.

	Mati Jelka je prijela očeta za roko in mu navidezno skesano priznala: »Anton, ta dva dni, ko te ni bilo, je pri meni spal dosti mlajši moški.«

	Oče se je naredil zelo resnega: »Sem že izvedel za to tvoje početje, moram premisliti, kako dalje.«

	»Potem pa le premisli.« Mati si je njegovo roko ponesla k ustnicam in jo poljubila.



Oče je pogledal prisotne in v zadregi umaknil pogled. Tako dostojna sta bila vedno pred drugimi, vsi pa so vedeli, da si v zasebnosti namenita zelo veliko nežnosti.





	Dva dni je malemu Jakcu manjkalo do sedmih mesecev, ko je Neža zagotovo vedela, da bo zopet mati. Tako kot vsi ostali si je tudi sama želela hčer.

	Potem je neko nedeljo prosila Hermana: »Kaj, če bi šli mojim staršem pokazat našega najmlajšega?«

	»Sem kar za to, bom Gretko prosil, naj malo popazi na Vido.«

	»Herman, pa ja ne misliš, da bi šla brez hčere? Saj tudi naše Vide še niso videli, Jure pa tako mora zraven, da nama pomaga.«

	»Pa gremo vsi,« je pristal na Nežino zahtevo.

	Nežina mati je bila vsa ganjena. »Tako vesela sem, da ste prišli, sem že mislila, da mi sploh ne boste pokazali Jakca. Si mu dala ime po mojem očetu?«

	»Da, ime je dobil po starem očetu. Čeprav je umrl, ko mi je bilo deset let, mi je verjetno nudil veliko več ljubezni, kot sta mi je poklonila vidva v vsem mojem življenju. No, pustimo stare zamere, povedati vama moram tudi, da bom še enkrat mama.«

	Mati jo je nerodno pobožala po trebuhu in tiho rekla: »Tako sem vesela zate, ampak ne naredi iste napake, kot sem jo jaz.«

	»Brez skrbi, v mojem srčku je zadosti ljubezni za prav vso mojo družino.«

	Oče ob strani je pripomnil: »Verjetno pa v tvojo družino ne sodiva s tvojo materjo.«

	»Oče, na to pa ne bom odgovorila.«

	»Saj si tudi ne zaslužim odgovora.«

	Neža je otrpnila, potem pa v nekem krču spregovorila: »Če pomislim na vse tiste podplutbe, ki sta mi jih prizadejala po dedijevi smrti …« Ob tem se je skoraj sovražno zazrla v očeta in nadaljevala: »No, pa velikokrat je tekla tudi moja kri, tu in tam pa je ponesreči počila še kakšna moja kost. Oprostita, tega ne bom mogla nikoli pozabiti, ne, tega vama ne bom mogla oprostiti. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj sem danes tu.« Ob spominih na svoje trpljenje se je pričela enostavno tresti.

	Herman je ves zmeden pristopil in jo objel. Čisto na tiho ji je rekel: »Ljubica, menda bo najbolje, da se odpravimo domov.«

	Samo prikimala je in se mu skoraj zgrudila v naročje. Jure, ki se je na travi igral z Vido, je prestrašen pristopil in z grozo v očeh vprašal: »Ati, kaj je z mamo?«

	»Ni ji dobro, domov bomo šli. Poberi igrače in pojdita z Vido v avto.«

	Vso pot do doma Neža ni spregovorila niti besede. Herman je opazil, da se ji še vedno tresejo roke.

	Pošteno si je oddahnil, ko je pred domom na terasi zagledal Ksenijo in Franca. »No, sta se nas le usmilila in se končno prikazala?« ju je nagovoril namesto pozdrava.

	»Ksenija pravi, da je edina prava kava tista, ki jo skuha Neža.«

	»Seveda jo dobita, pridi, Ksenija, jo bova skupaj skuhali.« Svojo prijateljico je Neža enostavno močno objela.

	Ksenija jo je začudeno pogledala, rekla pa ni nič. Ker pa je sčasoma postala bolj vedra, si je vidno oddahnila. Enostavno se je ustrašila, da je pri Neži zopet kaj narobe.

	Po odhodu prijateljev Herman in Neža nista več govorila o obisku pri njenih starših. Je pa naslednji dan Herman vzpostavil stik z Nežinim bratom Mohorjem. Dogovorila sta se, da se dobita čez dva dni v Slovenski Bistrici. Hermana je namreč zelo zanimala Nežina izjava o njenem trpljenju ob starših. Ni je hotel ničesar vprašati, saj je videl, kako je delovala, ko je o tem govorila.

	Mohorja je odvedel v odročno gostilno in ga posedel v oddaljen kot. »Verjetno se čudiš, zakaj sem tako vztrajal pri najinem srečanju.«

	»Da, res me je zanimalo, čeprav se mi zdi, da je tole najino srečanje ob nepravem času, mati me je namreč klicala, da očetu nekaj ni dobro.«

	»Sem pričakoval kaj takega, z Nežiko sva bila namreč v nedeljo na obisku pri njima. Pa je beseda nanesla tudi na njene telesne poškodbe. Tako zaprepadeno se je odzvala, da sem jo moral skoraj nesti v avto, vsa se je tresla. Zdi se mi, da še danes ni prišla povsem k sebi. Ker je noseča, je ne upam vznemirjati, zato obiska pri vajinih starših sploh nisem več omenjal. Ampak me resnično zanima, kaj vse je še morala prestajati z vami. Očetu je očitala, da je zraven podplutb velikokrat tekla tudi njena kri in da ji je včasih ponesreči počila tudi kakšna kost.«

	Mohorju so se vlile solze. Kar nekaj časa je molčal, potem pa le spregovoril: »Veš, Herman, če ti povem vse te stvari, tudi jaz ne bom več normalno deloval. Niti en večer ne zaspim, ne da bi pomislil, kaj vse je morala Neža prestajati. Velikokrat se ponoči zbudim in slišim, kako jo oče po mojem nasvetu pretepa in kako joče. Tako rad bi pozabil na vse to, pa mi ne uspe. Tudi moja Marija bi rada imela še enega otroka, pa se prav zaradi Neže za to ne bom odločil. Enostavno se bojim, da bi kdaj postal takšen človek, kot sem bil pred Nežinim izginotjem.«

	»Bolje je, da mi ti poveš, kot pa da odgovore iščem drugod. Prepričan bodi, da bom izvrtal, kaj se je z njo dogajalo do njenega osemnajstega leta. Poiskal bom njeno zdravstveno kartoteko, obiskal vaše sosede, poiskal dekleti, ki sta stanovali z njo v internatu. Prosil bom njenega delodajalca, da mi pove, kaj mu je zaupala o teh svojih težavah, da jo je bil pripravljen tako ščititi.«

	»Meni se zdi, da se mu ni zaupala, le v pogodbi za zaposlitev je vnesla prošnjo, naj ne izda njenega bivanja. Meni je nazadnje zagrozil, da me bo vrgel skozi okno, če ga bom še kdaj gnjavil o njej.«

	»Reva, resnično srečo je imela, da je imela okrog sebe ljudi, ki so ji stali ob strani. Ampak vseeno mi odkrij del tistega njenega bolj strašnega življenja, najprej pa, koliko je bila sploh stara, ko ste jo pričeli mučiti.«

	»Oh, Herman, mislim, da je bilo to kar hitro, ko je umrl naš stari oče Jaka. Zelo rada ga je imela. Bil sem ljubosumen, da do mene ni bil tako dober. Pa saj me resnično ni mogel imeti rad, on je točno vedel, da sem mu jaz kradel denar, potem pa sem očetu lagal, da ga je vzela Meta. Včasih sem ji v torbo ali v oblačila podtaknil kakšno vrečko bonbonov, da je bilo videti, da dediju dejansko ona krade. Seveda je bila Meta zaradi tega pošteno tepena, pa ne samo od očeta, tudi od matere je marsikdaj prejela grde udarce. Deda zaradi tega proti koncu svojega življenja ni nikoli več potožil, da mu je kaj zmanjkalo. Ko je preminil, sem skrivaj pobral ves denar, ki ga je imel. Del denarja sem podtaknil v Metino posteljo in ko je oče to odkril, jo je prvič tako pretepel, da je morala na šivanje glave. Kriv je bil seveda padec iz skednja.«

	Hermana so oblile solze, z odprtimi usti je strmel v svojega svaka in nejeverno zmajeval z glavo. Ker je Mohor utihnil, je skoraj zakričal: »Nadaljuj!«

	»Po tem dogodku je bil nekaj časa mir, saj se mi je Meta nekako smilila. Potem pa, ko je hodila tam v sedmi ali osmi razred, sem ji pričel nagajati samo zaradi tega, ker se je spoprijateljila z mojim sošolcem in prijateljem. Pred starši sem jo obtožil, da se z Martinom domov grede iz šole in tudi med potjo v šolo obnašata zelo grdo, da se poljubljata, pa da tudi že seksata.«

	»Toda ti si takrat bil star ja že okrog osemnajst let? Kako si mogel to početi sestri?«

	»Ko bi takrat dojel, da sploh počnem kaj narobe, bi verjetno danes mirno spal. Ne bi imel nočnih mor, lahko bi z ženo živel kot spodoben moški. Pa žal ni tako. Herman, resnično imam še vedno velike psihične težave.«

	»Za to, kako si ravnal s svojo mlajšo sestro, jih tudi moraš imeti. Ne morem si zamisliti, da bi jaz počel kaj tako krutega.«

	»Tudi jaz zadnje čase razmišljam tako. Ne morem verjeti, da je bilo vse skupaj res. Moj bog, koliko vsega je morala prestati. Še dobro, da se ni zlomila. Pa zaslužila si je boljšega partnerja, ne takšnega, kot si ti, ki ima velik harem žensk in otrok.«

	Sedaj so se Hermanu pričele tresti roke. Prav nesramno je siknil proti svaku: »Takšen izmeček kot ti mi bo oponašal, kakšno je moje življenje?«

	Nekajkrat je globoko vdihnil, da se je malo pomiril, potem pa mu je na kratko razložil: »Da, v mojem življenju so dejansko bile kar štiri ženske. Prva se je poročila z mano predvsem zaradi premoženja. Pet let sem živel v nevednosti, mislil sem, da sem najsrečnejši moški na svetu, potem pa mi je priznala svojo grdobijo. Hči, ki sva jo imela, sploh ni bila moja, kar sem lahko tudi dokazal. Moja druga ženska je umrla šest mesecev po porodu mojega sina Jureta, tretja je bila zopet prava kača. Namerno me je zapeljala, ko sem bil na mrtvo pijan, da sem v takšnem stanju dejansko spočel hčer Vido, ki mi jo je, ko je bila stara leto in pol, enostavno prinesla na dom. Moja Nežika jo je z odprtimi rokami sprejela, rada jo ima, prav tako kot mojega prvorojenca, ki mu je umrla mamica. Ta je bila Nežikina dobra prijateljica, ki ji je pravzaprav pomagala, da je lahko pobegnila od družine. Tako je pač potekalo moje življenje in moram priznati, da na vse to nisem ponosen. Sem pa srečen, da me je tvoja sestra sprejela z vso mojo življenjsko navlako. Brez skrbi bodi, ljubljena in spoštovana je kot le malokatera ženska.«

	»Ne zameri, nič slabega nisem mislil, le Meti želim vse lepo v življenju. Ni mi namreč bilo jasno, kako se je ob njej znašal še en tvoj otrok. Nihče ni nikomur nič pojasnil, vprašati pa tudi ni upal nobeden.«

	»Za kaj takega tudi nimate nobene pravice. Samo obelodani mi še kakšen dan, ko so se pri Nežiki lomile kosti, potem pa vas bomo pustili popolnoma pri miru. Da ne bomo več obiskovali staršev, sem se že trdno odločil. Tudi če kateri podleže oziroma umre, nas o tem ne obveščaj. Ne želim, da bi še trpela zaradi takšne družine. Vsaj to si menda dolžan sestri.«

	Dolgo je trajala tišina, preden je Mohor spet spregovoril. »Mislim, da bo tako za vse še najbolje. Ne moremo spremeniti, kar se je zgodilo v preteklosti. So pa to resnično grde stvari, da bi jih kar naprej pogrevali, to ne prinaša bolečine samo nam, ampak tudi Meti.«

	»Daj, Mohor, vsaj to mi razloži, zakaj je na Nežikini levi roki kar precej še danes vidnih šivov. Pa kaj se je zgodilo z njeno desno golenico, vidno je namreč, da je bila v preteklosti pošteno poškodovana.« Slutil je, da je Nežika te poškodbe dobila na grozovit način.

	Mohorju so stopile solze v oči, s težavo je nekajkrat pogoltnil slino, da bi jim preprečil pot. Še kar nekaj časa je Mohor molčal, potem si je energično obrisal solze in pričel s pripovedovanjem.

	»Poškodbe na roki je dobila tam dva tedna, preden je končala osnovno šolo. S sošolci sem nekaj stavil in stavo izgubil. Od mene so zahtevali denar, ki pa ga nisem imel. Vedel pa sem, kje oče skriva denar, zato sem mu vzel kar lepo vsoto. Del tega denarja sem nastavil v Metine nove čevlje, nekaj malega pa v njeno torbo. Oče je denar pogrešil, še preden sva z Meto zjutraj odšla od doma. Seveda sem obtožil njo. Ko je oče našel denar v njenih čevljih in nekaj še v torbi, je podivjal. Vpil je kot norec, da je zadnjič segla po prepovedani lastnini. Mene in mamo je nagnal iz prostora in za nama zaklenil vrata. Prepričana sva bila, da jo bo pokončal.

	Mati je enostavno omedlela, nekontrolirano je padla po tleh in si na drveh, ki so ležala pri štedilniku, presekala ličnico. Kri je kar brizgala iz njene rane, čeprav rana ni bila velika. Iz prostora, kjer sta bila oče in Meta, pa se je še vedno slišal grozen ropot. Takrat sem si prisegel, da nikoli več ne bom ničesar ukradel, samo da mati in Meta preživita. Meta je bila tako pretepena, da sploh ni kazala znakov življenja, njena roka in noga sta nekontrolirano štrleli od nje. Zapadel sem v tak šok, da se sploh nisem mogel ganiti. Sploh nisem dojel, kako so se pri nas znašli reševalci in odpeljali Meto. Sploh se ne spomnim, kako so oskrbeli mamo.

	Oče je bil toliko priseben, rekel bi lahko tudi hudoben, da je obe izvlekel iz hiše na dvorišče, na prostost izpustil podivjanega bika in potem poklical reševalce. Za tiste Metine poškodbe je bil kriv bik, ne oče. Ko so jo čez štirinajst dni odpustili iz bolnice, sploh ni hotel po njo, tako da jo je njen zdravnik poslal domov z rešilcem. Dolgo je s težavo hodila, čeprav so se zdravniki zelo potrudili, da so ji nogo lepo uredili. Čez počitnice je za silo okrevala. Zdravnikom v bolnici sploh ni povedala, da jo je poškodoval oče.

	V jeseni pa je bila zelo srečna, ker je dobila prostor v internatu. Med vikendi sploh ni prihajala domov. Takrat se je mene zopet polastila hudobija, vse delo, ki ga je Meta opravljala pred pretepom, sem moral opravljati jaz. Neke sobote mi je bilo vsega dovolj, zato sem sedel v avto, ki mi ga je kupil oče, in šel po njo. Meto sem nalagal, da je mati hudo bolna. Seveda je bila pripravljena takoj pomagati. Toda doma sem jo pred starši okrivil, da sem jo zalotil v postelji z nekim huliganom. Ni jima mogla dopovedati, da lažem. Takrat se je je lotila mati, pošteno jo je kar nekajkrat udarila in ji očitala, da je postala tudi vlačuga, ne samo tatica. Od takrat je morala vsak vikend domov. Naložila sta ji toliko dela, da je v ponedeljek komaj zmogla pot v Maribor.«

	Mohor je med pripovedovanjem pogledal Hermana in utihnil, bil je osupel, ker je Herman jokal.

	Čisto tiho je zaskrbljeno vprašal: »Si izvedel dovolj ali hočeš še več?«

	»Ne vem, če želim slišati še kaj več, potem tudi jaz ne bom dobro spal. Kako lahko živiš po vsem tem? Če ti je v resnici hudo zaradi svoje umazane preteklosti, ti odsvetujem še enega otroka. Kaj, če te kaj popade in pričneš ponovno s takšnim življenjem, kot si ga imel do Nežikinega osemnajstega leta?«

	»Tudi sam razmišljam kot ti, ampak moja Marija si tako želi še enega otroka. Obljubil sem ji, da ga bo dobila, če mi sestra oprosti, v nasprotnem primeru pa raje ne bom izzival usode.«

	»Mislim, da boš to od sestre težko dočakal, ali pa tudi ne, saj je v njej toliko ljubezni. Včasih se mi zdi, da bi rada objela kar ves svet.«

	Potem je njun pogovor prekinilo zvonjenje Hermanovega telefona. Takoj ga je vzel v roke, saj je vedel, da ga kliče Nežika, vse ostale številke je zaradi srečanja z Mohorjem blokiral. Mohorju je ukazal, naj bo tiho, potem se je oglasil. »Kaj je, ljubica, me že pogrešaš?« je vedro vprašal.

	»Herman, teta Lenka te nikakor ne more dobiti na telefon, nujno bi te potrebovala.«

	»Se ji bom takoj oglasil, ni me pa mogla dobiti, ker sem vse ostale številke razen tvoje izklopil. Pa doma, je vse v redu?«

	»No, nekoga hudo pogrešam, sicer pa je vse normalno.«

	»Tudi jaz nekoga pogrešam.« Z nasmehom na obrazu je prekinil pogovor.

	Potem se je obrnil k Mohorju in prosil: »Malo še počakaj, verjetno je z Juretovo babico kaj narobe.«

	Kot je predvideval, je babica Štefka dobila nov zagon svoje težke bolezni. Vedel je, da to ne prinaša nič kaj dobrega, moral se je posvetiti teti Lenki, da jo nekako potolaži.

	»Mohor, saj mi ne zameriš, toda na pot moram. Bil bi pa vesel, če se še kdaj takole dobiva in pomeniva.«

	»Tudi jaz se moram odpraviti proti Rogaški, da vidim, kako je z očetom. Vesel bom še kakšnega povabila. Čeprav obujanje preteklosti tudi mene popolnoma zmede, sem danes nekako pomirjen.«

	Čeprav sta v gostilni prebila skoraj tri ure, se nobeden sploh ni dotaknil naročene pijače. Zato je natakarica zaskrbljeno vprašala: »Ni bilo v redu?«

	Herman je iz denarnice na hitro potegnil bankovec, ji ga ponudil in pojasnil: »Vse je v redu, le midva po takšnem pogovoru nisva niti pomislila na pijačo, morala sva se pogovoriti o neki neprijetni zadevi iz preteklosti. Kar obdržite drobiž, pa se še priporočava za kdaj drugič.«

	Pred gostilno sta si svaka dvignila roko v pozdrav in se odpravila reševat druge probleme.





	Dobro se je Hermanu zdelo, da se je namenil do tete Lenke. Našel jo je, ko je vsa zmedena ždela v kotu sedežne garniture. Potolažil jo je z besedami: »Če se namerava babica Štefka dalj časa zadržati v bolnici, bi bilo najpametneje, da greš ti zraven mene na Tinje. Mogoče ti še nismo povedali, da moja Nežika zopet pričakuje naraščaj, pa jo na žalost to tako zdeluje, da je včasih popolnoma brez energije. Boš pa njej malo pomagala, dokler se babica Štefka ne spravi k sebi.«

	»Oh, Herman, ne vem, če se bo še spravila k sebi. Zdravnik mi ni dal nobenega upanja.«

	»Kaj praviš, če bi jo šla midva prej pogledat v bolnico, preden se odpraviva na Tinje?«

	»Nima smisla, da hodiva tja, saj sem bila pred komaj tremi urami pri njej. Nič se ne odziva, bogsigavedi, če je sploh vedela, da sem bila vso noč ob njej.«

	»Ja nič, Lenka, potem pa si pripravi nekaj stvari, pa greva.«

	»Pa si prepričan, da bo Nežiki prav, če pridem?«

	»Pa še kako ji bo prav. Prostora imamo tudi zadosti, zato nič ne skrbi.«

	»Tako sem ti hvaležna za vse.«

	»Je že v redu, Lenka. Le pripravi se, jaz bom pa medtem svojo Nežiko seznanil o tvojem prihodu.«

	Ker je Neža na glas izrazila navdušenje nad Lenkinim prihodom, je Herman samo še povečal glasnost, da jo je lahko tudi Lenka slišala.

	»Hvala, Herman, sedaj bom pa tako rada šla s tabo. Veš, meni je na Tinju zelo všeč. Samo sosedo bova spotoma naprosila, da bo hranila našo muco in račko.«

	»Veš, kaj bova naredila? Obe bova spravila v kakšno škatlo in ju vzela zraven, to bo veselja za našega Jureta in Vido. Prav nobene živali ne premoremo pri nas doma.«

	S takim veseljem je Neža poletela pred hišo, ko je opazila prihod Hermana in tete Lenke. Resnično vesela je bila tudi muce in račke. Na slabost, ki jo je ravno mučila, je kar pozabila.

	Tudi Jure in Vida sta bila vsa navdušena. Muca Venera je še poznala Jureta, saj sta bila v njegovem zgodnjem otroštvu nerazdružljiva prijatelja. Račka Luna pa se je v strahu stisnila k Lenkinim nogam. Kar hitro je k njenim nogam sedla tudi mala Vida in pričela božati račko.

	Neža je zamišljeno dala prst na usta in prikimala: »Ja, mislim, da je to točno tisto, kar naša Vida potrebuje. Da, ati in Lenka, tega sta se zares dobro spomnila.« Potem se je obrnila k Hermanu in vprašala: »Kaj misliš, bi teto namestila na podstrešje v tisto malo večjo sobico, v drugo zraven pa Vido? Sobico spodaj pa bi uporabili za naša najmlajša dva.«

	»Dobra ideja, kar pokaživa ji, kje bo spala. Počitek potrebuje, vso noč je ždela pri babici Štefki v bolnici. Še prej pa bi midva nekaj pojedla, vsaj jaz sem pošteno lačen.«

	»Potem pa se takoj vsi skupaj spravimo k sosedom, tam smo danes kuhali za vse.«

	Ko so prišli, je oče Anton takoj prijel za košaro z Jakcem in vedro pozdravil Lenko: »Dobrodošla, skrajni čas, da dobimo malo dodatne pomoči. Bojim se za našo Nežiko, da nam bo omagala pod težo bremena. Herman, pa veš, da sem že nameraval predlagati to rešitev.«

	Dobro je delo Lenki to zagotovilo. Vedela je, da jo bodo s tem, ko so jo sprejeli medse, imeli še naprej zaposleno, tako da bo lahko tudi ona čez dve ali tri leta podala vlogo za upokojitev in nadaljevala s spodobnim življenjem. Čeprav zadnja tri leta ni več pazila njegovega sina, ji je Herman še vedno plačeval v pokojninski sklad, le plače ji po dogovoru ni dajal več. Pa saj ji ni bilo sile, babica Štefka, pri kateri je živela, je imela lepo pokojnino in sta lahko dobro shajali.

	Neža si je po Lenkinem prihodu kar hitro opomogla. Zopet je vedro zrla v prihodnost. Bolečina, ki ji jo je prizadejala njena družina, je počasi bledela.

	Žal je njeno vedrino za nekaj časa prekinila babica Štefka, ki je po hudi bolezni preminila.



Da ne bi Juretov dom do njegove odraslosti propadal, sta ga Herman in Neža dala v najem delavcu Tinetu, ki je izgubil ženo in ostal sam z otroki. Hkrati sta se domenila, da mu najemnine ne bosta zaračunavala. Ksenijo in Franca, ki sta živela v bližini, pa sta prosila, naj ga včasih obiščeta in mu pomagata s kakšnim koristnim nasvetom. Tako mu je Franc s svojima odraščajočima bratoma pomagal priskrbeti kurjavo. Od takrat dalje je odpaden les z vseh gradbišč pristal pri Tinetu.





	Končno je Neža dočakala svojega četrtega otroka. Čeprav je nosečnost težko prenašala, sam porod ni bil težak. Rahlo je bila razočarana, da ni bila hči, toda ko so ji fantiča položili na prsi, ga je takoj sprejela z vsem srcem. Poimenovali so ga po očetu Antonu, klicali so ga za Toneta. Prav vsi so mu namenili veliko ljubezni, najbolj pa je s svojo ljubeznijo izstopala sestrica Vida. Velikokrat je prosila Nežo, če je lahko doma, da ne bi šla v vrtec, da bi bila rada zraven Toneta. Neža ji je to željo velikokrat izpolnila, saj je bila edina punca pri hiši. Neža se je nekako bala teh močnih čustev, ki jih je gojila do Vide. Zanjo je Vida postajala prava hči. Ravno tako je bila vsa iz sebe, če se je malo prehladila, kot se ji je to dogajalo pri Jakcu in Tonetu, Jure pa je bil že tako od vsega začetka njen pravi sin.

	Kadar je imela vse štiri pred očmi, je bila najsrečnejša. Takrat je mislila sama pri sebi: 'Ja, to so moji otroci, dejansko sem mama vsem štirim. Ne, ne bom se več mučila z nosečnostjo, dovolj jih imamo.'

	Ko jo je obiskal delodajalec Ignac s svojo nosečo Jožico, ji je bilo lepo pri srcu. Vedela je, da bo odslej o njej razmišljal le kot o svoji zaposleni. Čeprav je Herman Neži predlagal, da po končanem porodniškem dopustu zaključi delo pri Ignacu, tega ni storila. Pravzaprav se je z Ignacem prav na tem obisku dogovorila, da si bo ustvarila lasten posel v okviru njegove dejavnosti. Še vedno je hotela svojo samostojnost, svojo neodvisnost, predvsem pa svobodo.

	Herman je bil sprva malo užaljen, vendar ji ni nasprotoval, vedel je, da Nežika to potrebuje.

	Tako umirjeno je potem nekaj let potekalo njeno življenje, veliko je delala kar od doma. Teta Lenka, ki ji je bila v veliko pomoč, je zraven svoje skrbne pomoči rada odhajala tudi na svoj rodni dom. Vdovec, ki je tam stanoval, jo je zelo pogosto prosil za pomoč. Vsi pa so vedeli, da ima Tine Lenko zelo rad. Čeprav je bila nekoliko starejša od njega, ga to ni motilo, saj je bila Lenka tako polna življenjske vedrine. Ampak pri njem ni želela ostati za stalno, kot Neža je tudi Lenka zaradi svoje grenke življenjske izkušnje hotela obdržati svojo

samostojnost.





	Naposled je Hermanu in njegovemu očetu le uspelo pridobiti preklic cerkvene poroke s Terezo. Herman se je ojunačil in Nežo še enkrat prosil za roko.

	Neža je bila ganjena, česa takega od Hermana ni pričakovala, toda on je pred njo pokleknil pred vso družino. Tokrat mu Neža ni odrekla prošnje, vendar ga je prosila, da to naredita v najožjem krogu Hermanovih domačih. Svoje družine ob takšnem dogodku ni želela ob sebi. Priči sta bila Franc in Ksenija.

	Na poročni večer se je Neža pošalila: »Možek, nocoj pa ti bog pomagaj.«

	Oče Anton, ki je sedel na čelu mize, je pripomnil: »Sin moj, svetujem ti, da še preden nocoj ležeš, izprazniš par kozarcev, da si bo tvoja Nežika samovoljno postregla, kakor ji bo pač ustrezalo.«

	Mati Jelka je dodala: »Mogoče ji bo uspelo vzeti kar dvojno darilo.«

	Ksenija, Franc, mati in oče, pa tudi Neža so planili v glasen krohot, saj so vsi dojeli, da se to nanaša na spočetje Hermanove hčere Vide, ko ga je v hudo vinjenem stanju izkoristila njena mati.

	Herman je v veliki zadregi rekel: »Čisto nič ne bi imel proti, če si od mene vzame večkratno darilo.«

	Neža je opazila njegovo zadrego, zato mu je tiho prišepnila na uho: »Možek, urediva se, vzemiva zraven nekaj hrane in pijače, pa greva nocoj spat v mesto.«

	Tako hvaležen nasmeh se mu je pojavil na obrazu, pred vsemi jo je poljubil in kar na glas odgovoril: »Strinjam se, žena, popolnoma se strinjam. Ti vzemi nekaj za pojesti, jaz pa ključe in pijačo in se takoj odpraviva.«

	Prej kot v petih minutah sta gostom in domačim pomahala v slovo in stekla v avto. Kako je Neži uspelo v tako kratkem času urediti svoje bujne lase, nikomur ni bilo jasno. Tokrat je svoje dolge lase razpustila, da so ji prosto valovili okrog glave. Sicer je imela vedno spletene v kito in spete v nekakšno figo. Odrasli, otroci, predvsem pa Herman so samo strmeli vanjo.

	»Je to naša mama?« je vprašal sin Jakec in hotel steči za njo.

	Teta Lenka ga je ustavila: »Ne, to ni mama, to je sveta Neža, mar nisi videl svetniškega sija okrog njene glave?«

	Jakec se je obrnil na dedka Antona, od katerega je vedno dobil pameten odgovor, in ga vprašal: »Dedi, kajne, da je bila to naša mama?«

	»Da, Jakec, to je bila naša mama.«

	Neža je od vseh otrok zahtevala, da jo kličejo mama, da ne bi delala razlik med njimi. Od Jureta je namreč že v njegovem ranem otroštvu zahtevala, da jo imenuje samo mama.

	Babica Jelka je kar pred vsemi na glas izrazila svoje občutke: »Tako srečna sem, da vidim, kako srečna sta kljub vsemu, kar se jima je zgodilo v življenju.« Obrnila se je k možu in dodala: »Zdi se mi, da postajata tako podobna nama, imata se resnično rada in tako spoštujeta drug drugega. Ta večer sta si pošteno zaslužila.«





	Neža in Herman sta na hitro izstopila pred družinsko hišo v mestu, se prijela za roke in vsa v ognju stekla v notranjost. Neža je namreč že med potjo pripravila Hermana na tisto najlepše. Natančno mu je povedala, kaj ima oblečeno pod poročno obleko in da se bo moral s temi seksi oblačili pošteno namučiti, če bo hotel početi kaj sočnega.

	Ljubila sta se kar na sedežni garnituri v dnevni sobi. Ko sta končno potešena obležala drug ob drugem, sta se še kar nekaj časa brez besed ljubkovala. Potem sta si na mizico postavila dobrote, ki sta jih vzela zraven, in si privoščila vsak velik kozarec vina.

	Herman je v zadregi priznal: »Zelo zelo lepo mi je bilo, skratka tako, kot mora biti na poročno noč.«

	»Tudi jaz sem neizmerno uživala, no, pa toliko da veš, po to perilo sem šla celo v Celje, ti pa mi nisi uspel sleči hlačk. Ker si mi jih raztrgal, boš dobil kazen in mi nabavil druge.«

	»Več jih boš dobila, ne samo enih, skupaj jih bova šla nabavit. Če ne pogosteje, bova vsaj vsakega petega v mesecu, na nekakšno obletnico poroke, to ponovila.«

	»Pri tem pa te podpiram, verjetno bi morala biti včasih tudi malo sama.« Stisnila se mu je v ljubeč objem. On pa jo je enostavno dvignil in odnesel v posteljo. Tokrat sta se ljubila počasi in ljubeče, po ljubljenju pa sta tesno objeta zaspala.

	Proti jutru je morala Neža na stranišče in ko je vstajala, je prebudila tudi Hermana. Tudi on je vstal, prižgal luči in na mizo postavil dva krožnika s priborom, po stanovanju je hodil brez oblačil.

	Tudi Neža je bila gola. Ko se je ustavila pri mizi, je na veliko poljubila moža in smeje vprašala: »Si lačen?«

	»Še sreča, da si toliko vsega prinesla, drugače bi težko delil s tabo.«

	Oblekla je jutranjo haljo in jo prinesla tudi zanj: »Ogrni si jo, je malo hladno.«

	Ubogal jo je in ji v zahvalo pritisnil poljubček na lice. »Tako zgodaj pa še nisva zajtrkovala,« je rekel smeje.

	»Tako dobro še nikoli nisva seksala,« je smeje odgovorila.

	»Ljuba moja žena, ampak najina poročna noč še sploh ni končana. In naj te spomnim na tiste najine noči v Murski Soboti, mar niso bile nekaj posebnega?«

	»No, prva noč že ni bila nič posebnega,« mu je nagajala.

	»Nežika, zakaj si nekako hotela prikriti, da je bilo tisti večer to zate prvič?«

	»Ne vem, nisem bila več rosno mlada. Pravzaprav mi je bilo pred tabo nerodno, da bi mislil, da si pred tabo nisem mogla dobiti kakšnega žrebca.«

	Ljubeče jo je prijel za roko. »Verjetno si misliš, da sem sebičen, ampak srečen sem, da to sprejemaš samo od mene. Tudi zaradi tega te bom lahko spoštoval, ne samo zaradi tega, kako si sprejela Jureta in Vido. Naj ti pojasnim še svoje želje. Nežika, kaj misliš o tem, da bi se midva nekako bolj zaščitila, ne želim več podoživljati tvoje težke nosečnosti. Moj bog, včasih bi se najraje kar razjokal, ko sem te gledal, kako trpiš.«

	»Herman, tudi jaz mislim, da so štirje otroci dovolj, čeprav najini računajo na to, da bova priskrbela še kakšnega. Saj si jih slišal pred najinim odhodom. Si bom priskrbela tabletke, da bova brezskrbno uživala v seksu. Ni prijetno, da se moraš umakniti takrat, ko nama je najlepše.«

	»Pa še kako prav imaš, prav zaradi tega zadnje čase raje uporabljam kondome.«

	Neža mu je segla v lase in ga narahlo povlekla.

	»Sem že pogruntala, da posebej uživaš takrat, ko lahko oba hkrati odpotujeva med oblake.«

	Z obema rokama ji je šel tudi on v lase in se kar nekaj časa igral z njimi. Nato sta se pričela strastno poljubljati in drug z drugega vleči jutranji halji.

	»Nadeni si kondom in se v najini poročni noči še enkrat ljubiva.«

	Hitro jo je ubogal, še tretjič sta skočila med rjuhe, potem pa pošteno potešena, pa tudi sita brezskrbno zaspala.

	Ob desetih je zvonil Nežin telefon. Ko je videla, da jo kliče teta Lenka, se sploh ni oglasila. Čez čas je zazvonil Hermanov telefon. Ko sta videla, da kliče oče Anton, sta se spogledala.

	Neža mu je prikimala: »Oglasi se, kaj, če je kaj narobe. Oče naju ne bi motil brez razloga.«

	»Tudi jaz tako mislim.« Z resnim glasom je nagovoril očeta: »Oče, upam, da naju ne kličeš brez zveze, vsaj danes bi naju lahko pustil pri miru.«

	»Herman, verjetno naši Nežiki ne bi bilo prav, če ne bi bila na tekočem z vsem, kar se tiče naše družine.«

	»Sedaj me pa že tišči v prsih, takoj na dan z besedo, oče,« je prosila Neža.

	»Hotel sem vama povedati, da sta k naši Vidi prišla na obisk njena brata. Povedala sta, da je njihova mama že pred dvema mesecema preminila v prometni nesreči. Iz zaupnih virov je najstarejši izvedel, da imata še eno sestro, ki je zelo dobro preskrbljena pri svojem očetu. Zato sta upala, da ne bosta nezaželena, če jo obiščeta. In kolikor sem iz pogovora razbral, je starejši že dopolnil osemnajst let, tako da mu je potekel čas rejništva. Mislim, da bi se ga rejniki že radi znebili, ampak fant še hodi v zadnji letnik srednje šole.«

	»Oče,« je njegov pogovor prekinila Neža, »hvala, ker si naju poklical, s Hermanom se bova lahko še malo na samem pogovorila. Čez eno uro bova doma.«

	Herman ni mogel zadržati smeha.

	Neži pa ni bilo prav nič jasno, kaj je tako smešnega, zato je resno prosila: »Daj, možek, pojasni mi, čemu ta smeh?«

	»Nežika, starša sta nama pred odhodom namignila, naj poskrbiva še za kakšnega družinskega člana, mama je rekla, da bi bila še bolj zadovoljna z dvema. Midva pa sva se že dogovorila, da se ti ne boš več mučila z nosečnostjo. Za povečanje naše družine lahko poskrbita kar Vidina brata.«

	»Sem že dojela, kaj mi želiš povedati, seveda ju ne bomo mogli odsloviti kot dva tujca. To sta ja brata naše Vide. Daj, možek, odpraviva se torej domov, da rešiva ta problem.«

	»Lepo mi dene, da me tako imenuješ, ampak kaj, ko bi midva še enkrat izkoristila najino samoto? Verjetno bo danes doma bolj pestro, pa z najinim dobrim seksom ne bo nič.«

	Neža se mu je nasmejala: »Še imaš kakšen kondom na zalogi?«

	»Imam, žena moja.«

	Po nežnem ljubljenju sta se oblekla, Neža si je zopet spletla kito in jo spela v figo, skratka zopet se je spremenila v mamo. Ko sta sedla v avto, jo je Herman z obema rokama prijel za obraz. »Da me ne boš narobe razumela, tudi s to frizuro si tako lepa … Ampak obljubi mi, da me boš večkrat počastila z razpuščenimi lasmi.«

	»To ti pa tako rada obljubim, sploh če mi boš priskrbel druge hlačke. Trenutno sem, možek moj, celo brez njih, česa takega nisem še nikoli naredila. No, pa saj tudi poročena še nisem bila nikoli.«

	Herman ji je šel z roko pod krilo, da bi preveril, potem jo je poljubil in ukazal: »Poberiva se od tu, da še jaz ne slečem svojih.«

	Oče, mati in Gretka so sedeli na njuni terasi. Čudno se jima je zdelo, da je prisotna tudi Ksenija z bratom. Obema se je zdelo, da fanta nekako s strahom opazujeta njun prihod. Oba sta imela svetle lase, ravno tako kot Vida.

	Še preden sta prišla na teraso, je Ksenija vstala in ju ogovorila: »Tolikokrat sta me spraševala o Vidinih bratih, pa vama žal nisem mogla ničesar povedati. Včeraj pa me je poklical moj brat in me vprašal, če sme sošolčev brat Jadran nekaj dni bivati pri njem. Kar nekako izstrelila sem vprašanje, kako je ime sošolcu. In predstavljajta si, kako mi je bilo, ko je povedal, da je Dare.«

	»Torej nam je njuna mamica le povedala pravi imeni, čeprav ni navedla pravilne starosti, oba se mi zdita nekoliko starejša,« je ugotavljala Neža.

	»Tudi jaz sem to dojela, ko sem se spoznala z njima. Starejši mi je potožil, da je dopolnil osemnajst let in nima več statusa rejenca, njegovi rejniki pa so v rejništvo že sprejeli drugega fanta. Mislila sem, da bi vaju vprašala za nasvet. Sicer pa nameravam Jadranu dovoliti, da bo nekaj časa bival pri mojem bratu in mami. Baje je zelo priden fant. Poskrbela bom, da se bo fant lahko šolal dalje, saj je vseskozi odličnjak.«

	Herman in Neža sta se spogledala. Herman se je lepo zahvalil Kseniji, da se je zavzela zanj, potem prijel Nežo za roko in jo povlekel v bližino fantov. Oba sta se rokovala z njima.

	Herman ju je vedro vprašal: »Sta se že spoznala s sestrico?«

	»Sva,« je odgovoril večji dolgin.

	Neža je po laseh pobožala Vido, ko jo je objela okrog pasu.

	»Mama, pravita, da sta moja brata, ampak sta oba tako zelo velika.«

	»Res sta velika, ampak je bolje tako, ti bosta lažje pomagala, če boš v kakšni nevarnosti.«

	Potem se je Neža obrnila k Juretu. »Jure, kaj praviš na to, da bi ti še kdo pomagal krotiti te naše male bučmane?« Z roko je pokazala na Vido, Jakca in Toneta.

	Jure je resno odgovoril: »Da, bilo bi dobro, ko bi mi še kdo pomagal. Ati, mama, če Jadran nima kje bivati, bi lahko prišel k nam. Na podstrešju je še ena prosta soba.«

	Neža je pogledala moža, potem še njegova starša. »Kaj vi mislite o Juretovem predlogu?«

	Oče Anton je prav počasi in preudarno rekel: »Jaz nimam čisto nič proti, tako kot tudi ti, Jelka, verjetno ne.«

	»Tudi jaz nimam nič proti,« je za njim ponovila mati Jelka.

	Nazadnje se je oglasil še Herman. »Tudi jaz nimam popolnoma nič proti. Sem kar za to, da fanta že danes zadržimo tu. Za Dareta pa bomo uredili, da se mu bo lahko čim prej pridružil. Poskrbel bom, da ta brata in njuna sestrica kar najhitreje zaživijo skupaj.«

	Neža ga je dopolnila: »Povedal si ravno to, kar sem nameravala sama. Ksenija pa nam bo pomagala stvari urediti tako, kot morajo biti, tako da bosta fanta njena dolžnika. Zato bosta za delo priskočila na pomoč njenemu bratu in mami.«

	»Seveda bova,« sta drug za drugim obljubila oba brata.

	Neža se je obrnila k materi Jelki in rekla: »To je torej urejeno, mama. Tvoje želje o povečanju družine so se uresničile, in to zelo hitro.«

	Mati Jelka je pristopila k njej in jo pobožala kot otroka. Potem je pogledala sina in rekla: »Otroka, popolnoma pravilno sta se odločila, zelo sem ponosna na vaju.«

	Končno je prišel do besede tudi Herman. Jureta je prosil: »Daj, pokaži svojemu, pa recimo starejšemu bratu, kje bo odslej spal. Kar v največji sobi naj biva, mogoče se mu bo v kratkem lahko pridružil tudi Dare.«

	Jadran se je obrnil k Neži in prosil: »Bi lahko šel na stranišče?«

	»Jure, pokaži mu tudi to.« Jasno je videla, da so fantove oči polne solz.

	Zelo dolgo ju ni bilo nazaj. Neža se je zaskrbljeno ozirala, kdaj se bosta prikazala. Čez čas je k njej pristopil Jure in pojasnil: »Šel je na stranišče, pa ga še vedno ni ven, pri vratih pa slišim, kako pritajeno joče.«

	Dare ob strani se je oglasil: »Jure, samo srečen je.«

	Kar nekaj časa je še poteklo, preden sta fanta prišla s podstrešja.

	»Bo v redu?« je vprašal Herman. »Že danes lahko ostaneš, če želiš.«

	»Bi res lahko kar ostal?«

	»Lahko, z ženo te bova pospremila, da si pri bivšem rejniku vzameš stvari. Kajne, da bova to storila za bratca najine Vide?«

	»Seveda, hkrati pa bova pospremila Dareta do njegovih rejnikov. Rada bi videla, kakšne razmere ima on.«

	Jadran je zopet imel solzne oči.

	Da bi preusmerila pogovor, je Neža nagovorila Lenko in Gretko: »Bi se pri naši hiši dalo dobiti kaj poštenega za jesti?«

	»Križ božji, ne bosta rekla, da sta po vsej tisti obilni hrani od sinoči zopet lačna?«

	»Oh, dekleti, tisto je bilo včeraj, že sinoči sva pojedla še zadnjo drobtinico,« je smeje pojasnil Herman.

	»Tega pa sva zares veseli,« je Lenka navrgla prek ramena in povabila Gretko, da ji pomaga.

	Prav vsi so si pošteno postregli s hrano. Najmlajša dva sta skoraj brez vprašanj spremljala direndaj pri hiši. Ob odhodu pa sta glasno protestirala, ker je Vida lahko šla z njimi, onadva pa ne.

	Med potjo sta Herman in Neža od fantov izvedela kar precej, kako sta živela do tega dneva. Vida, ki je na zadnjem sedežu sedela med bratoma, je pazljivo poslušala, zaradi svoje mladosti pa ni prav vsega razumela. Bilo ji je nerodno pred fantoma, zato si je vso pot pridno mečkala krilo.

	Ko so se ustavili pred kmečko domačijo, kjer je živel Dare, je pristopil moški, star okrog petdeset let. Ko je Dare končno izstopil, je takoj pričel vpiti nanj. Ko je iz avta izstopil še Jadran, pa je moški Dareta na prsih zgrabil za majico in pričel na ves glas vpiti: »Sem ti rekel, da ta huligan ne sme več prestopiti naše posesti?«

	Neža ni mogla več obvladati svojih čustev, zato je na hitro izstopila iz avta in povzdignila glas: »Povejte, kaj strašnega je naredil Dare, da tako vpijete nanj?«

	»Svojega pajdaša si je pripeljal in se ukvarjal z njim, namesto da bi kaj postoril okrog domačije.«

	»Je mar Dare vaš suženj ali rejenec, za katerega dobivate od države kar lepe denarce?« se je hudovala Neža.

	Možak si je Nežo malo bolje ogledal, potem pa plaho vprašal: »Ste s socialnega skrbstva?«

	»Ne.«

	»Hočem samo preprečiti, da bi se ta huligan,« pokazal je na Jadrana, »potikal tod okoli. Mojo edino hčer je popolnoma obnorel.«

	Takrat se je oglasil Dare, da bi pojasnil možakarjeve besede. »Tako zelo je gnjavila Jadrana, da se je celo ponoči spravila k njemu v posteljo, čeprav je spal zraven mene v ozki postelji. Prav zaradi tega Jadran ni mogel več spati pri meni, čeprav mi je čez dan pomagal marsikaj narediti. To dekle je hudič v ženski podobi, dovolita ji, da lahko počne, kar ji je volja.«

	V tem trenutku je Dare prejel pošteno zaušnico. »Ti, berač, boš tako govoril o moji hčeri!«

	V hipu se je ob Daretu znašel Herman, ki je stopil med rejnika in rejenca. »Povej mi, Dare, si bil tudi v preteklosti deležen udarcev?«

	»Da, in to velikokrat,« je brez pomisleka odgovoril fant.

	»Se boš nocoj počutil varnega ali raje pokličem socialno službo in policijo? Ali pa Ksenijo, da nam svetuje, kako dalje.«

	Jadran je prosil: »Kar Ksenijo pokličite, tako moj kot Daretov rejnik imata na mariborski socialni službi sestro, ki poskrbi, da sva za prav vse kriva midva. Prav gotovo bo zadevo prikazala tako, da je brat udaril rejnika, in ne obratno, kot smo ravnokar videli.«

	Herman je pogledal ženo in vprašal: »Kaj meniš ti?«

	»Ne vem, kaj nas čaka še pri Jadranovem rejniku.«

	»Nič kaj prijetnejšega. Daretov in moj rejnik sta brata in sta popolnoma podobnih nazorov,« je glasno pojasnil Jadran.

	Daretov rejnik je zaklical ženi: »Pokliči Marijo, naj pride takoj domov!«

	Herman pa je ves besen poklical svojega sošolca na mariborsko policijsko postajo.

	Jadran je potem ves zmeden sedel k sestrici v avto. Ko je videl, da je tudi ona popolnoma prestrašena, jo je pričel tolažiti. »Nič se ne boj, temu možaku ne bom dovolil, da te udari, kot je Dareta.«

	»Zakaj ga je udaril?«

	»Verjetno zato, ker je hudoben.« Z roko jo je objel čez ramena in jo potresel.

	»Reci mu, naj gre tudi on zraven na Tinje, moj ati ga ne bo tepel.«

	»Mogoče pa bo lahko šel zraven, tvoj ati je poklical policijo, da jih vpraša. Poglej, so že tu.«

	»Kdo je poklical policijo?« je zagodrnjal rejnik.

	V tistem trenutku se je na dvorišče pripeljala tudi rejnikova sestra, ki je bila socialna delavka.

	Policist je naredil zapisnik, potem pa so se dogovorili, da tudi Dare prekine rejništvo, ne samo Jadran, in se tudi Dare preseli k sestrini družini.

	V dve torbi je lahko Dare spravil vse svoje premoženje. Ko je sedel v avto, je jokal. »Tako pametno ste naredili, ko ste poklicali policijo. Obljubim, da vam ne bom delal nobenih težav. Med počitnicami pa bom šel tudi jaz delat tako kot brat, da bova lahko tudi midva nekaj prispevala za hrano,« je pojasnjeval med hlipanjem.

	»Dare, lepo se pomiri, za hrano pri naši hiši ni nobenega problema. Če pa si bosta želela kaj posebnega kupiti, bosta lahko delala pri Vidinem očetu. On pridnim fantom kar lepo plača, vajin prijatelj Boris že tri leta med počitnicami dela pri njem,« je pojasnila Neža.

	Pri Jadranu so jih pričakali že kar pred hišo. Fant je izstopil in se napotil proti možaku, ki je imel pred sabo torbo.

	Možak mu je osorno rekel: »Tu je vse, kar je tvojega, pa se poberi, da te nikoli več ne vidim. Na to, kar si mi dolžan, bom že pozabil.«

	Herman, ki je izstopil takoj za Jadranom, je vprašal: »Kaj in koliko vam fant dolguje?«

	Prav nejevoljno je možak odgovoril: »Že marca nisem več ničesar dobil zanj, od takrat je jedel in bival zastonj.«

	»To pa po vašem izračunu znese?«

	»On dobro ve, koliko znaša dolg.«

	»No, Jadran, pa mi ti povej.«

	»Za vsak mesec mu dolgujem tristo evrov.«

	»Skupaj torej tisoč dvesto evrov,« je izračunal Herman.

	»Ja, ampak on mi je enostavno zaplenil računalnik in nekatere z njim povezane stvari.«

	»To si nekje ukradel,« je pojasnil možak.

	Obupan je Jadran pogledal Hermana in v zadregi priznal: »Te stvari mi je podaril Daretov sošolec Boris, ki jih je baje zastonj dobil od nekih računalničarjev.«

	Herman je poklical ženo: »Nežika, pridi, boš nekaj pogledala, ti gotovo poznaš računalnik in opremo, ki jo je od tebe odnesel Boris?«

	»Seveda dobro poznam stvari, ki sem mu jih dala.«

	Herman je prosil: »Pokažite ženi te stvari, pa bomo takoj vedeli, če je bilo to darilo ali kraja.«

	Nežo je rejnica odpeljala v hišo.

	Kar hitro sta se vrnili, Neža je nosila prenosni računalnik, rejnica pa škatlo z ostalo opremo.

	»Kaj je zdaj to, te stvari sem že podaril njegovemu nasledniku,« je energično oporekal možak.

	»Torej ste potem tat vi, ne Jadran,« je glas povzdignila Neža.

	Jadran je pristopil k njej in vprašal: »Ste vse to dejansko vi dali Borisu? Jaz pa sem se resnično bal, da računalnika ni pridobil na pošten način.«

	»Tega naj ta Daretov prijatelj Boris nikoli ne izve, zelo ponosen fant je, gotovo bi bil zelo užaljen.«

	Potem je Neža ukazala: »Zdaj pa v avto in domov.«

	Pristopil je Herman in jo tiho vprašal: »Imaš kaj denarja oziroma gotovine, jaz nimam dovolj zraven, da izplačam Jadranov dolg.«

	»Upam, da bova imela dovolj.« Hitro je pobrskala po torbici in denarnico izročila možu.

	Herman je rejniku izročil denar in nesramno pripomnil: »Škoda, da je fant toliko let prebil s takšnim človekom. Ne jemljite več v svoje varstvo otrok, če jih ne marate.«

	Jadran ob strani je pripomnil: »Verjetno mu jih bog zato ni poklonil.«

	Ko so se končno spravljali v avto, je Dare Neži skrbno pridržal vrata, potem pa ji je še pomagal namestiti varnostni pas. »Da ne ostanemo še brez druge mame,« je pripomnil toliko na glas, da je slišal tudi Herman.

	Herman je Nežo nežno pobožal po licu, fanta pa vprašal: »Kako naju pa bosta vidva imenovala?«

	»Mislim, da je najbolje, da vaju imenujeva tako kot najina sestrica,« je možato odgovoril Jadran.

	»Lepo, fanta, obljubljava vama, da si bova ta naziv zaslužila, kajne, možek, da si ga bova?«

	»Se strinjam,« je rekel Herman in ženo zopet pobožal po licu.

	V bližini Slovenske Bistrice je Vida prosila: »Ati, mama, gremo na pico, jaz bi jo tako rada jedla, že zelo dolgo je nismo jedli.«

	»Nežika, kaj praviš na to? Veš, da bi jo tudi jaz z užitkom pospravil.«

	»Tudi jaz se ji ne bi odrekla, verjetno pa fanta prav tako ne. Herman, samo prej preveri, če imamo zraven dovolj denarja, no, pa saj imava zraven bančne kartice.«

	»Uh, so se mi kar sline pocedile, že zelo dolgo nisem jedel pice,« je pripomnil Dare.

	 »Jaz pa nisem prav prepričan, če sem jo že kdaj jedel,« se je oglasil Jadran.

	 »Vida, torej na pico,« je veselo oznanila Neža, »pa še domov bom poklicala, če bi jo preostali tudi jedli za večerjo.«

	Na Lenkin telefon se je oglasila mati Jelka: »Kaj je, dekle, imate kakšne težave?«

	»Ne, vse je v najlepšem redu, le da gremo namesto domov sedaj na pico, pa sprašujem, če še kdo želi pico, mu jo lahko prinesemo. In še to, tudi Dare pride za stalno z nami.«

	Neža je slišala, kako se oče in mati dogovarjata z ostalimi. »Domov jih torej prinesite sedem, vsi so si enotni, da bodo tudi oni večerjali pico. Pa z očetom sva vesela, da je z vami tudi Dare.«

	»Mama, potem pa je vse v najlepšem redu.«

	Glede pijače so se strinjali, da naročijo liter domačega soka in liter navadne vode. Ker pa Vida ni mogla pojesti cele pice, sta si njen ostanek razdelila fanta.

	Herman je pojasnil: »Tudi doma bosta lahko pospravila, kar bo ostalo od naših najmlajših dveh. Jure pospravi celo pico, Jaka in Tone pa še polovice ne, ampak hočeta vsak svojo ravno tako veliko, kot je Juretova.«

	Ravno so plačevali in jemali pice za zraven, ko je poklicala Lenka in prosila, naj iz hiše v mestu prinesejo dve odeji in en vzglavnik.

	Tako sta si fanta še ta večer lahko ogledala tudi drugi dom, ki so ga imeli v mestu.





	Minila so tri leta od Nežine in Hermanove poroke in seveda tudi od dne, ko sta si družino povečala za kar dva člana. S fantoma nista imela prav nobenih težav.

	Jadran in Dare sta pridno nadaljevala s šolanjem, med tednom sta oba živela v Ljubljani, čez vikend pa takoj pohitela na svoj novi dom.

	Prav vsi otroci so bili zelo tesno povezani. Najmlajša fanta sta vsak petek tako nestrpno čakala, da se vrneta Dare in Jadran. Prav tako ju je težko dočakal Jure in seveda tudi sestrica Vida.

	 Navadno je ob vikendih bila prisotna tudi Hermanova nesojena hči Vidika, ki je bila resno zagledana v Jadrana. Med tednom je seveda tudi ona pridno hodila v šolo. Njena starša nista prav nič nasprotovala druženju Vidike in Jadrana.

	Spore z bivšo ženo Terezo in sošolcem sta Herman in Neža nekako zgladila. Vidikina starša sta bila Neži neizmerno hvaležna, da ju je rešila popolnega bankrota. Včasih ju je Neža, ko sta pripeljala Vidiko, celo povabila na kavo, no, takrat je bil Herman nejevoljen.

	Neža pa mu je v tistih trenutkih ponagajala:

	»Hvaležna moram biti Terezi, da te je izpustila iz krempljev, kaj bi danes brez svojega godrnjavega medvedka?«

	Materi Jelki je zdravje dobro služilo, sicer pa sploh ni imela več časa misliti na bolezen. Neža ji je nekako prepustila, da je vodila obe gospodinjstvi, čeprav sta bili bolj ali manj združeni, le da so člani družine bivali v dveh hišah.

	Oče Anton pa je zelo pridno pomagal sinu, da je v njegovem podjetju vse teklo tako, kot mora.

	No, tudi Neža se je pri tem zelo trudila. Da je lahko več pomagala možu, je opustila svojo zaposlitev in se zaposlila v moževem podjetju. Preračunala je, da ji na tak način ostane več.

	Obe pomočnici, Gretka in Lenka, sta se to leto uradno upokojili. Toda obe sta ostali na svojih delovnih mestih, le da nobena ni več prejemala nobenega plačila. Za osebne potrebe jima je zadoščala pokojnina, seveda sta imeli hrano in stanovanje brezplačno. Bili sta srečni, da sta lahko ostali skupaj, v letih skupnega bivanja sta namreč postali nerazdružljivi prijateljici.

	Sočutno sta na prošnjo matere Jelke in Neže pomagali onemogli sosedi, da je ta lahko še vedno bivala v svojem domu, čeprav nista imeli pojma, da je soseda Mimika vse svoje premoženje in seveda tudi hiško zapisala njima.

	Neža, ki je te zadeve urejala, je bila zaradi tega srečna. Bala se je, da bo morala njena draga onemogla soseda v dom starostnikov. Vseskozi ji je namreč Mimika govorila, da jo skrbi in da bi bila žalostna, če bi morala iz svojega doma. Šele ko je Mimika popolnoma omagala, je Neža obelodanila želje svoje drage sosede.

	Obe zvesti pomočnici sta točili debele solze.

	Nežina zvesta prijateljica Ksenija si je ustvarila družino na moževem domu. Seveda je pridno prihajala domov, da je pomagala mami in bratu, zraven pa skrbno bdela nad svojim potomstvom. Bila je mamica dvema deklicama.

	Le s svojo prvotno družino Neža ni mogla ustvariti nikakršnega odnosa. Ne, ni jim mogla oprostiti tega, kar so ji storili.

	Brat Mohor si ni povečal družine, čeprav sta z ženo Marijo složno živela in bi ona rada še enega otroka. Sam sebi ni zaupal, bal se je, da bi ga še kdaj popadla tista pretirana hudobija, ki je je bila deležna sestra.

	Le z bratovo ženo Marijo je ostala Neža v stiku, seveda samo preko telefona. Tako je bila Nežina prvotna družina seznanjena z vsem, kar se dogaja z njo. Ona pa je na enak način izvedela, kaj se dogaja z njeno prvotno družino.

	Nežina starša sta k sebi vzela družino, ki je nujno potrebovala pomoč, predvsem stanovanje, tako da sta lažje premagovala svojo starost in osamljenost, brat Mohor je namreč živel v bližini Maribora.

	Neža pa je pri možu čutila vedno večje nezadovoljstvo. Ni in ni mogla ugotoviti, kaj ga muči.

	Toda neko noč je ugotovila, zaradi česa je tako namrgoden. Vsako noč se je namreč, prav tako kot pred leti hči Vida, sedaj k njima v posteljo priplazila njuna najmlajša hči Jelka. Ustvarila sta jo na svoj poročni dan v hiši v mestu. Komaj je dekletce shodilo, že je pričelo s svojimi nočnimi obiski Neže in Hermana. Vedno se je spravila k njima na sredo. Nekaj časa je pri spanju motila Nežo, nekaj časa pa Hermana.

	Neža se je zavedela, da mora nekoliko več pozornosti posvetiti možu. Da je to dosegla, se je malo bolj potrudila pri njunih medsebojnih nežnostih. Sčasoma je postal njen medo povsem drugačen.

	Pa ne samo on, tudi sama je postala bolj vedra. Nekega dne ga je opomnila: »Možek, kaj je s tistim mojim seksi perilom, ki si mi ga obljubil na najin poročni dan? Tistih raztrganih hlačk mi sploh še nisi nadomestil, pa si obljubil, da dobim druge.«

	Herman si jo je kar pred najmlajšima fantoma potegnil v objem, da ji je lahko na uho tiho pojasnil: »Tisto prerilo te že dve leti čaka v zaklenjenem predalu v mestni hiši.«

	»In ti mi to komaj sedaj poveš?« se je narejeno hudovala nad njim.

	Hitro je potem segla po telefonu in poklicala Lenko: »Bi te lahko prosila, da bi spala nocoj v najini postelji, da se mala Jelka ne bi prestrašila, če bi našla prazno posteljo? Z možem bi rada ponovila lep dogodek izpred let.«

	Herman ji je vzel telefon iz rok in pojasnil: »Pa nič ne skrbi, da se bomo zopet trije vrnili. Zadosti mi je tega, da si moram posteljo deliti še z naraščajem, v postelji hočem samo svojo Nežiko.«

	Lenka se je pošalila: »To je pa tako lepo. Ampak vem, da imaš ta naraščaj zelo zelo rad. Prav pa je, da daš prednost svoji posebni ženi. Povem ti, da je zares nekaj posebnega.«

	»Vem, to dobro vem,« je še rekel, ugasnil telefon in tesneje objel ženo.

	Sinova Jakec in Tone, ki sta bila priča tej nežnosti, sta se v zadregi umaknila.





	Saša Šega Crnič: O PISATELJICI ZINKI

	Terezija Justinek (1950), za prijatelje Zinka, je rojena na Tinju, v značilni pohorski vasici. Tam je tudi obiskovala osnovno šolo. Kmalu si je ustvarila družino in srednjo šolo zaključila ob varstvu svojih treh otrok.

	»Vse življenje sem bila med številkami, zato zdaj toliko raje pišem,« pravi, ko opisuje svoje delo do upokojitve v tovarni Impol v Slovenski Bistrici.

	Zinka piše preprosto, a ne za 'preproste' ljudi. Njeni romani so polni življenjske modrosti, medgeneracijske pomoči in opisov njej tako ljubega Pohorja. Mojstrsko nas vodi skozi težke preizkušnje svojih junakov. Ko z njimi trepetamo in si na neki točki končno oddahnemo, se pojavi nova prepreka, neredko še hujša od prve. Poznamo to, vsem se nam dogaja. In ravno zato se lahko z Zinkinimi junaki brez težav poistovetimo, skupaj z njimi dihamo in se veselimo njihovih zmag.

	Dogajanje v romanih Terezije Justinek se odvija v okolju, ki ga poznamo in nam je blizu. Kot so nam blizu vrednote, ki odlikujejo Zinkine junake. Vrednote, ki bi jih nekateri tako radi potlačili kot preživele, pa vendar vselej znova z vso silo privrejo na plano. Ker so temelj človečnosti in pristnega sobivanja.





Založba LYNX priporoča:



	Terezija Justinek



	V TRETJE GRE RADO

	Pristno in toplo, kakršna je tudi sama, nam Terezija Justinek predstavi Olgo, mlado kmetico in študentko veterine, ki na podpohorski kmetiji sama skrbi za tridesetglavo čredo krav in njihovih teličkov. Obenem zagnano obdeluje številna polja in njive ter pridelke prodaja na mestni tržnici. Kmalu spozna Lentija, za katerega je prepričana, da je ljubezen njenega življenja. Potem se ji noseči in tik pred poroko poruši svet. Odloči se, da bo poslušala nasvet prijateljice Betke in šla po poti, ki ji jo je namenila usoda.

	*

	NJUNO KRALJESTVO

	Ko zapusti moža, se Stina preseli v samoten zaselek sredi zelenega Pohorja. Edina prebivalca odročnih kmetij sta ostareli Jakob in mlajši sosed Kristjan. Ta Stini kmalu ukrade srce. Zanimivi skupnosti sosedov se postopoma eden za drugim pridružijo sorodniki in pisana druščina različnih značajev zaživi življenje, ki jih v neokrnjeni naravi izpolnjuje.

	*

	POROČNO DARILO

	Tini, mladi in uspešni nepremičninski agentki, teta zapusti precejšnjo vsoto denarja s prav posebno željo, in sicer da bi kupila posest, na kateri bi uredila turistično kmetijo s konji in poniji za otroke s posebnimi potrebami. Tina se takoj loti dela in kaj kmalu zapuščena Šparaklova domačija postane središče veselega dogajanja, ki poraja nove in obuja stare ljubezni.

	*

	PREVARANA

	Po neprijetni osebni izkušnji se Mira preseli na kmetijo in se posveti vzreji koz. Sprva skrhani sosedski odnosi se kmalu otoplijo, s prebujanjem narave in oživitvijo radosti podeželja pa se rodijo tudi nove simpatije, ki uresničujejo srčne želje. Čeprav se zdi, da srca, ki so veliko pretrpela, ne bodo mogla več ljubiti, ni tako, pa vendar brez zapletov ne gre.

	*

	VIKTOR

	Pavla se po nesrečnem otroštvu ob nasilnem očetu umakne na svoje. Bolne matere ne more prepričati, da bi se ji pridružila. Ta s svojim šibkim značajem še naprej vztraja ob možu ženskarju in grobijanu ter pokvarjenem in nedoraslem sinu, ki je zaradi svojih koristi pripravljen ogoljufati celo svoje najbližje. Pavla vse dneve gara in s pomočjo dobre prijateljice na Pohorju kupi domačijo s posestvom. Uspe ji tudi omrežiti fanta, za katerega se je trudila nekaj let. Skupaj zaživita na posestvu in ga ob pomoči njegove družine postavita na noge. Pavla končno občuti toplino doma.

	*

	DEKLINA HČI

	Cito so bolele žaljivke, da je 'samo' deklina hči. Očeta ni poznala. Ko je hudo bolan obležal v postelji, jo je mati prosila, naj mu gre pomagat na njegovo domačijo. Tam Cito pričakata še hudo poškodovana očetova žena in brat, zaprt v svoj svet, z ženo, ki se na posestvu nikakor ne znajde. Polagoma tako različni posamezniki sprejmejo Cito in njeno pomoč. Zanje in za deklino hčer se med zelenimi pohorskimi gozdovi začne povsem novo življenje.