Peta državna konferenca KPJ in začetek druge svetovne vojne O tej konferenci je pripovedoval lakole: »Udeležil sem se mnogih partijskih konfe-renc, toda ta je bila ena najuspešnejših, ker je bila polna realistične ocene položaja in ustvarjalne orientacije na konkretne naloge. Peta konferenca je v mnogih stvareh do-končno formulirala in potrdila preokret, ki je bil pravzaprav nastal že prej. Partija ni več živela v svetu konstrukcij, abstraktnih formul, direktiv »od zgoraj«, marveč se je jela boriti samostojno, skladno s konkretni-mi pogoji in mobilizirala množice za njihove vsakdanje zahteve ter usmerila ta boj na pot revolucionarnih smotrov. Novi politbiro se je usmeril na to, da aktivizira partijo v celot-ni politični problematiki, se pravi, da jo usposobi, da postane vodilen politični čini-telj v vseh gibanjih množic, da pošlje komu-niste kot aktiviste povsod Ija, kjer so množi-ce. Partija se je dokončno otresla zarotniške atmosfere in postala politični dejavnik kot stranka množic« V spominih na začetek druge svetovne vojne pa je Edvard Kardelj med drugim povedal: »Šestega aprila sem se mudil v Beogradu, kamor sem prispel nekaj dni prej. Od konca leta 1939 sem živel v glavnem v Zagrebu. V okviru politbiroja je bil namreč ustanovljen sekretariat politbiroja. katerega član sem bil poleg tovariša Tita in Rankoviča tudi jaz. Po 27. marcu smo jeli mišliti, da bi se sekreta- riat politbiroja preselil v Beograd. Sklenjeno je bilo, da moram takoj na pot, in tako sem prispel tja prve dni aprila. Spominjam se, da smo prav za šesti april pripravljali v Beogradu velike demonstraci-je, s katerimi smo hoteli podpreti sklenitev pogodbe o nenapadanju, ki jo je takratna beograjska vlada sklenila s Sovjetsko zvezo. Istočasno pa smo nameravali s čimbolj mno-žičnimi demonstracijami politično pritisniti v smeri dejanske legalizacije Komunistične partije, odpiranja zaporov obsojenim komu-nistom, razširitve vlade v smislu sestave demokratfčne obrambne narodne vlade itd. Toda tisti dan zgodaj zjutraj so nas obvestili, da je napovedana vojna, in menil sem, da je najbolje oditi v Beograd. Bil sem prepričan, da bodo Zemun, kjer sem se takrat mudil, bolj bombardirali spričo industrije in letali-šča in tako sem se s prvim tramvajem odpe-ljal v Beograd. Glede Hitlerjeve vojne takti-ke sem bil torej zelo slab prerok. Po bombardiranju sem se preselil k Ribni-karju. Tam sem se zadržal 6. in 7. aprila. Tu sem se povezal z drugimi člani Centralnega komiteja, ki so se mudili v Beogradu, potem pa sem odpotoval v Zagreb, ker je novi položaj terjal nove sklepe. V Zagreb sem hotel prispeti pred Nemci. Dva dni sem se vozil od Beograda do Zagreba v odprtem tovornem vagonu. Takoj sem odšel na sesta- riek s tovarišem Titom oziroma na sejo polit-biroja. Tega sestanka se je udeležilo tudi nekaj drugih tovarišev iz Zagreba. Sklenili smo po tovarnah organizirati obrambo mesta pred Nemci. Ko pa sem po seji prišel na Ilico, so se nemški tanki že valili po njej. Na Jelačičevem trgu sem videl prve skupine ustašev, ki so se zbirali okrog ustaške zasta-ve. Nekaj dni pozneje smo sklenili, naj se sekretariat politbiroja preseli v Beograd. In tako je tovariš Tito po širši konferenci, na kateri smo določili jasno pot za nadaljnje delo, v duhu priprav na oboroženo vstajo odpotoval v Beograd, kamor je bil malo prej prispel že tovariš Rankovič. Hkrati smo ta-krat sklenili, da ostanetti začasno v Zagrebu in da bom delal s centralnim komitejera Hrvatske in Slovenije, ker so biie možnosti glede zveze z Beogradom v takratnem polo-žaju še dvomljive. In tako sem se vse do septembra 1941 mudil zdaj v Zagrebu zdaj v Ljubljani. Ob Hitlerjjevem napadu na ZSSR sera bil v Ljubljani. Ze prej določena usme-ritev CK KPJ na oboroženo vstajo je bila tako jasna, da smo v Ljubljani — čeprav takrat nismo imeli zveze z Beogradom — določili malone istovetno stališče, na kakrš-