LIKOVNA UMETNOST
GRAFIKA RIKA DEBENJAKA. Ustvarjalni koncept slovenskega (že skoraj sodobnega klasika — ob številnih učencih, ki so prešli njegovo šolo) grafičnega mojstra Rika Debenjaka napoveduje najnazorneje vabilo. s katerim se sreča obiskovalec ob vstopu v razstavni prostor Male galerije. Fotografija organskega dela narave — dela drevesnega debla, prepreženega z ostrimi, trikotnimi vrezi, iz katerih naj bi se izcejal drevesni sok, smola, opozarja že torej takoj na začetku na asociacijsko povezavo med zunanjo pojavnostjo točno določenega motiva in nadaljnjo likovno obdelavo ter smiselno umetniško izpovedjo, ki lahko spontano nastaja iz omenjene povezave. Taka izhodišča jasno opozarjajo na Debenjaka kot likovnika, ki mu področje (z vso svojo likovno bogato in izpovedno motiviko) tako imenovanega mikro-realizma oziroma abstraktnega naturalizma pomeni neizčrpen vir. iz katerega počasi, z izredno, tehnično-estetskim merilom podrejeno disciplino odgrinja motiv za motivom. Ob takem ustvarjalnem konceptu bi bilo težko z eno besedo obseči ali celo napovedati njegovo izpovedno temo, njene začetke, vrh, upadanja; po tem se Debenjak najizraziteje razlikuje od drugih modernih likovnih ustvarjalcev — vsaj na prvi pogled. Njegova tema je zelo splošna, vendar izključno sestavljena iz niza, v bistvu preproste, konvencio-nalne pojavnosti našega domačega prostora: tu je ritem kraške arhaike. likovna barvitost panjskih končnic, nečk, grebelc, s pomočjo moderne optike odkrita vznemirljiva barvna skala sledov na zidu, plesni, morske favne in flore. Prek vseh teh oblik, tudi najnovejših, predstavljenih v ciklu Les-skorja-smola. pa Debenjak prepreže svoj poenotnujoči red, ki sta ga v umetnosti dokončno formulirala mojstra Ozenfant in Jeanneret.
Debenjak je v okviru tega že klasičnega modernega načela izbral stopnjo, ki je specifična predvsem po tem, da ni ekstremno utesnjujoča, temveč dovoljuje vsaj v nekem smislu sprostitev siceršnje racionalne togosti. Ce bi skušal tej stopnji dati vsebinsko smiselni naziv, se zdi, da bi ji najbolj ustrezala statična umirjenost, saj je delno pogojena tudi že v slovenski tradiciji tipične lirične razpoloženjskosti. Tej se je Debenjak nekdaj bolj predajal, ko je bilo pravzaprav komaj že mogoče zaslutiti tisto današnjo intenzivno, notranjo poglobljenost. Pred očmi je treba v tem primeru imeti njegove grafične liste iz leta 1953. 1954 (naj omenim Ogrodje, Jesen. Kozolec kot najbolj tipične) oziroma kasneje iz 1962 (Veliko grebelce) kot opozorilo, če že ne doseženo izrazito stopnjo v kontinuiteti. Bera zadnjih dveh let (1965/66 — cikel Les- skorja- smola) pa je, kot že rečeno, zastavila poleg barvne sproščenosti, tradicionalne za Debenjaka, že problem aktivnega pre«
653
hajanja statične umirjenosti v še vedno disciplinirano, a vendar ustvarjalno tek t on i k o: naturalistični odsev zunanje pojavnosti v tem primeru nujno stopa v ozadje, umika se notranji logiki izgrajevanja na načelu likovno težjih in lažjih, pravokotnih in trikotnih ploskev (zlasti Kompozicija III, V, VII, IX). Treba je priznati samo eno: ob upoštevanju Da Vincijevih besed o lepoti mikrostruktur (»...poglejte z vlago prekrite zidove ali kamenje neenakih barv...« — iz Traktata o slikarstvu) in modernega, geometrijskega koncepta, je Debenjak uspel realizirati novo kvaliteto, katere vrednost postaja smiselna tudi zunaj grafičnega, torej reproduktivnega področja, saj so praktično tudi Debenjakovi rafinirani barvni grafični listi že skoraj unikat.
Aleksander  Bassin
654