Za poduk iu kratek oas. Miserere. Iz češčine preložil J. Sattler. (Dalje.) »Prepotoval sem vso Francijo, vse Laško in večji del te dežele, znamenite zaradi godbe cerkvene; ali nikjer nisem slišal ni jednega Miserera, ki bi bil me navdušil, . .. . ne jednpga, .... ne jednega, . . . . a slišal sem jih toliko, da smem reči, da sem slišal vseU »Vse?« zakliče jeden izmed pastirjev. »Miserera z gor pa še gotovo niste čuli?« nMisprere z gor!« zavpije skladatelj vesel in začuden . . . »Kakšen je ta Miserere? . . .« »Glejte«: odvrne pastir in nadaljuje s skrivnostnim glasom: »ta Miserere, katerega čuje le tisti, ki se potika, kakor jaz, po dnevi in po noči skozi goščo in po pečevju za čredo, je eela povest, ki je pa prav tako resnična, kakor se dozdeva neverjetna«. »V najmanj pristopnem kraju teh skalovitih grpbenov gorskih, ki robijo dolino, v kateri leži skrita le-ta opatija, stal je pred mnogimi leti — kaj pravim pred mnogimi leti! — pred mnogimi veki slaven samostan«. »Ta samostan je ustanovil, kakor se govori, nek plemenitnik na svoje troške in sicer z imetjem, katero bi podedoval njegov sin, katerega pa je umirajoč zavrgel zaradi grešnega njegovega življpnja«. »Nekaj časa bilo je vse dobro«. Ko je pa videl ta sin — bil je gotovo zlodejev dečko, če ne ppklenSček sam v človeški podobi — da imajo menihi njegovo posestvo in da je grad njegov premenjen v samostan, zbpre nekoliko tovarišev svojega izpridenega življpnja. Neko noč, na sam Veliki četrtek, ko so menihi bili zbrani v koru, in prav v tem trenotku, ko so začeli peti Miserere, zažge samostan, opustoši cerkev in ubije vse menihe«. >Po tej grozni okrutnosti so izginili lupežniki, in ž njimi vred osnovatelj tega dejanja; nihče ne v6 kam . . . najbrž v pekel«. »Ogenj je premenil samostan v razvaline«. »Podrtine cerkvene pa še stojijo dandanes na oni okrogli pečini, iz katere izvira slap, ki pada od skale do skale, in dela potok, ki teče tu mimo opatije«. »Toda ta Miserere?!« seže mu v besedo nepotrpežljivi skladatelj. BLe počakajte; vse povrsti!" odvrne mirno pastir in nadaljuje svojo povest. »Okoličani so bili silno razburjeni zaradi tega zločinstva. Od očeta na sina, od sina na vnuka je prešel spomin te hudobije, o kateri si pripoveduje narod z grozo v dolgih noččh. Najbolj pa jo vzdržuje v živem spominu to, da se vidi vsako leto tisto noč, ko je ogenj razsul samostan, v razdrtih oknih cerkvenih migljajoča  luč, in da se čuje neka čudna, jasna, neznana godba, in da se slišijo otožni, turobni, razrivajoči spevi, ki zadone zdaj pa zdaj po vetru . . .« »Pojo menihi, katere je treščila nagla smrt nepripravljene v grob. Da bi slopili očiščeni krivde in grpha pred prestol Gospodov, prihajajo iz vic in prosijo Boga smiljenja pevajoč Miserere«. Okrog stoječi so se spogledali; popotnik je pa vprašal plaho pripovedovalca: »In vi trdite, da se ponavlja to čudo do zdaj?« »Čez kake tri ure se začne gotovo, . . . ker je danes Veliki četrtek in na stolpu opatijskem je odbila ura ravnokar osem«. »A kako daleč je samostan od tod?« »Kako tri urp, . . . ali . . . kaj hočete? .... Kam hočete iti v grozni tej noči?« »Za Boga milega!« zaklicali so vsi videč, da je popotnik vstal in vzemši palico se odpravljal proti durim. »Kam da hočem iti? Slišati hočem to čudno godbo; čuti hočem ta veliki, pravi Miserere. — Miserere teh, ki se vračajo po smrti na svet in ki vejo, kaj je to: smrt grešnika!« Rekši to izginil je zavzetemu bratu in nio manj osuplim pastirjem izpred očij. Vihar je tulil in metal sem ter tja z ropotoin vrata, kakor da bi jih botela neka silna roka vzdigniti iz tečajev; dež je curkoma lil bobneč po šipah; včasi je razsvetlil blisk hipno ves obzor, kakor daleč je le moglo dogledati oko. Ko so se zavedeli iz prvega strahii, zakliče brat: »Blazen je! . . .« »Blazen je!" ponavljali so pastirji in znova začeli razkopavati ogenj. (Dalje prih.) Smešnica. »Cemu pa bode«, vpraša gospod iz mesta kmeta, ki stoji pri svoji novi hiši, »čemu pa bode ta hiža? Podoba je, da za ječo«. »Mogoče«, odvrne mu kmet, »ali jetnike dobimo va-njo iz mesia«.