Našim malčkom Poldekove žalostne dogodivščine (Konec) »Padel bom, padel bom!« je vpil Pol- dek. »Ne boj se, ne boš padel! Saj sem jaz pod teboj in te bom držal! Le sezi v gnezdo!« Nič nl pomagalo. Fantek je še huje jo- kal. Mihca je prevzela jeza. Tuhtal je, kako bi se maščeval nad kričačem. >Ce nočeš, pa ostani tu!« je čez čaa dejal jezno. Nato si je odpel pas in je kričača privezal k deblu. Sam ae je spustil tia zemljo. E naglimi koraki je brusil proti va«i. Pred st^edovo hišo se je ustavil in na ves glaa zavpll: »Mama, soseda, Ijudje! Poldek se je spremenil v psa! Poldek se je spremenil v psa. Zacopran je!« Ljudje so od vseh strani hiteli skupaj. Soseda, ki spočetka ni vedela, pri čem je, je udarila v jok. Ljudje so ugibali, modrovali in izpraševali Mihca, kako je bilo. Mihec jih je farbal: »Po cesti je prišel črn mož s palico v roki. Z njo je trikrat zamahnil po košu, nato pa je odšel. Šel sem h košu, ker sem hotel govoriti 8 Poldekom. Privzdignil sem koš in pod njim zagledal — psa.« Možje so takoj sklenili, da bodo šli za črnim možem, a so se kmalu premislili, ko je nekdo zinil, da mož tudi nje lahko začara. V tem je prisopihal gozdni čuvaj. V eni sapi je povedal, da je zaslišal z neke smreke čudno stokanje. Vsa vas je tekla v gozd. Samo Miha jo je popihal v drugo smer. Neki fant, ki je bil gasilec in dober plezalec, je splezal na smreko in prinesel z nje ihtečega Poldeka. Otrokova mati je bila zelo vesela, obenem pa huda na Mihca, ki je tako grdo potegnil vso vas za noa. Nadebudni Miha se je tri dni klatil okrog, ker se je bal ljudi. Po vrnitvi mu je mati naštela precej gorkih. Od tedaj naprej v naši vasi ne kaznujejo otrok s košem ali sodom in veverice prihajajo bližje k vasi. Cudno, a uspešno zdravtlo zivel je kmet. Imel je dobro in pridno ženo, veliko posestvo, preoej pod palcem, samo ene stvari ne, pameti. Ni bil ravno neumen, toda pameten tudi ne. Za delo se ni posebno navduševal, saj je imel za to pridne hlapce in dekle. Rad je lenaril, dobro jedel ln pil. Zgodilo se je, da je obolel. Ni se počutll ravno tako slabo, toda zgubil je tek. Nobena jed mu ni več dišala. Poklicali so zdravnika. Ko je prišel, mu je kmet moral pokazati jezik. Nato mu je zmeril vročino ter mu pretipal trebuh in želodec. Zaslediti ni mogel niS posebnega. Naročil je bolniku, da mora ostati nekaj dni v postelji. »Predpisal vam bom dvanajst pijavk in v kratkem vam bo bolje,« je dejal zdravnik. »Cez tri dni vas pridem zopet obiskat. V slučaju, da vam ne bi bilo bolje, pa takoj pošljite po me. Naj gre z menoj vaš hlapec, da mu bom dal pijavke.« Ko je doktor odšel, si je kmetova žena oddahnila. Zdravnikovo zagotovilo, da ni nič hudega, jo je pomirilo. Težko je pričakovala hlapca, ker bi rada čimprej dala možu zdravilo. Opoldne se je hlapec vrnil in prinesel pijavke. Žena je začela premišljevati, kaj naj z njimi počne. Takole je modrovala: »Moj mož nima teka, torej ima bolan želodec. Kako naj vzame zdravila? Moram mu jih nekako pripraviti, saj takih ša maral ne bo.« (Konec sledi)