POROČNIK ŠMIDT (Iz pesnitve)
Boris  Leonidovič  Pasternak (1890—1960)
Oktober. Stavk    stalne verige.
O veter! O pekla zalega!
In morja in peze in brige
pramenasta vprega.
O burja brošur in letakov!
O plundra! O mračnost! O muja
siren, škrk kljuk in zapahov
šestega zjutraj!
Od zaporov skoz moro k uporu. O noč! O besede plamteče! In salvam naproti — lomeči sveče, navpik goreče!
O pokopališče na dan pogreba! In kot je poročnik prisegel, pogledov objokanih nemi so stiski, objemi. O spev! O stopnic žalni tovor! In v zboru neznancu doni kot bron ob bronu odgovor: Prisezite! Prisegamo vsi!
O vihra, ki treš fraze klete kot klene in breste! O veter, ki v svetu podiraš prepreke in paziš samo na medmete, ti nosiš kot besna lavina: »Zaradi potomcev, spomina nazaj ni pedi! Prisezite vsi!« »Prisegamo! Niti pedi!«
1926/27
1086
LETO 1905 (Odlomek iz pesnitve)
V  našo prozo z njeno grdobijo z oktobrom zablodi mraz. Nebesa se do zemlje spustijo kot pri zavesah resic okras.
Še je saninec svež, neučakan, še občutljiv in tesnoben ko vest.
V  tej nezemski novini si taka, revolucija, kot si zares.
Jeanne d'Arc sibirskih arestov, ena od njih si, kaznjenka — zgled, ki so se vrgli v življenja brezno ne da izmerili prej bi zalet.
Iz mraka si, socialistka, kresala luč kot iz kupa kresil in ko se jočeš, z licem baziliska nas ledeniš in ozarjaš vsevdilj.
Zavzeta s tresko šiber, ki šiba v daljavi, tam od strelišč, odtujeno zublje ognjene zibaš kot da ulico v rokah držiš.
In kot v plesu snežink je v tvoji kretnji isti ponos in nedoločeni sram: kot sam s seboj nezadovoljni umetnik se skušaš otresti priznanj.
Kot pesnik, ki dal je, kar znal je dati, raztresti se v hoji želiš. Bežiš, a ne samo od bogatih: vse ničevo, puhlo mrziš.
1925
1087