214
Pomenki ljubljanskega zgodovinskega družtva
v zboru mesca junija.
Najpoprej je v današnjem zboru, kteresra so Njih eksc. gosp. deželni poglavar s svojo nazočo^tjo poslavili, podpisani društveni tajnik pokazal nektere izmed obilnih darov, ktere je družtvo poslednji čas prejelo, namreč podobo ženske glave, ktero je izrisal grof Franc Staller in jo je komandant ljublj. grada gosp. Gibeiti družtvu podaril, — uro (darovano od gosp. Franca Eggerja) tiste podobe, kakor so jih izperva na Nemškem delali in jih „Nurnberger Ei" (po naše „čbula") imenovali, — pozlačeno svetinjo
215
Ludevika Filipa, kralja fraucozkega (dar od gosp. kustosa Jelovseka) ia pa lastnoročno pismo maršala Fiadec-kiga, v kterem se za poslani novi obris ljubi j. mesta gosp. Blazniku zahvaluje.
Potem je gosp. prof. Melzer bral pismo gosp. K. Hue-ber-ja, fajmoštra v Stari Oselci,v kterem svetuje, naj bi se v Ljubljani napravila zbirka malanih podob slavnih Krajncov. Taka zbirka bi jako krepčala zavest naših rojakov, pa bi kazala svetu tudi, da majhna deželica se ponašati more z lepim številom glasovitih mož. Gosp. fajmo-šter Hueber je temu nasvetu priložil tudi donesek v dnarjih in tako z besedo iu v djauji razodel, da mu )e v resnici mar za tako napravo, ktera bi se počasi ustanoviti mogla, ako bi družbeniki vsako leto toliko dnarja dooašali, da bi se mogle po 2 ali 3 podobe malati dati. Podpisani tajnik bode z veseljem prejemal darove v ta namen, iu če se bode nabralo dovelj doneskov, se utegne osnovati taka  zbirka.
Gimnazijalni vodja gosp. Ne čase k je mnogo zanimivega povedal o zgodovini ljubljanske gimnazije, ktera razpada v 3 razdelke: pervi razdelek obsega 14 let iu sega od leta 1582 do 1595 in popisuje stan latinskih šal v Ljubljani pred Jezuiti ter se more „protestantiška doba" imenovati; — dru$i razdelek zapopada čase Jezuitov, obsega 177 let in sega od 1596 do 1773; — tretji razdelek sega od leta 1773 do današnjega časa. Iz mnogega, kar je gosp. vodja povedal od starih šolskih reči, povzamemo šaljive novice, da leta 1608 so učencom, kteri so bili zadnji v šolah, dajali še posebne priimke, na priliko: Leouardus Confusius (Lenard Zmedenec), Mandarinus Landstreichensis (Mandarin Vlačugar), Gabriel Rusticutius Grobiauensis (Ga-briel K »etavs Zarobljeuee), Antonius Nihilaufmerkius (Anton Stresenec), Liber Baro a Faulenthal (baron Lenuh) itd. Leta 1609 so bili zastavice očitno na šolskih vratah nabite; kdor učeneov je zastavico uganil, je prejel dragoceno darilo. Leta 1636 so bile perjohe ljubljanskih učeneov v Gradcu natisnjene; bilo je tisto leto 544 učeneov.
Gosp. prof. Metelko   je,   nanašaje se na   Kopitarjev   spis   vj„Kleinere Schriften"   str. 174 itd.,  govoril  o važnosti narodnih, rodovinskih in krajnih imen za zgodovino in jezikoslovje. Omenil je med drugim, kako napačno so nektere imena vasi, mest itd. v nemški jezik prestavljene in tako popačene v stare pisma vzete. Na priliko: Sinja gorica (vas poleg Verhnike) se imenuje ?,Schwein-buchel", ker wsinja" blau seje popačila v svinja„Schweina. — Jež ca se imenuje Igelsdorf, čeravno ime vasi izvira od ježa (vVasservvehre), ne pa od jež (Igel), — Mirna peč od mirna „Ruine", tedaj napačno Honigstein! itd. Med drugim je posnel gosp. Metelko iz gori omenjenih bukev L~) tudi to,   kar Kopitar   od   Leibnitz-a   in Les-sing-a pravi, da ta dva pervaka nemških učenih mož imata slovanske imeni, kar so celo nemški jezikoslovci spoznali: um od „L i p n i c aa (na Štajarskem je tudi „Leibnitzer-Felda), v soglasji z nemškimi imeni   „Lind,  Linde,  Lindenau, Lin-dner,   Lindemann,   von   Lindenfeld",   —   ta   od les (Holz, Wald) ali od   lesa   (Haselstaude)   z ravno tisto slovensko končnico   ni k,   ktero   nemške   ušesa pri slovanskih  imenih vedno za ing jemljejo.    Če je tedaj res, kar Humbold o svojem bistroumnem oznanita pravi,  v kterem   knjigo v biskajskem  jeziku napoveduje,   da po rodu   se zelo   ravnajo pervotoe   dusoe zmožnosti človeka,   kako  izverstnega   duha mora slovanski narod biti,   iz kterega sta se  rodila  Leib-nitz in Lessing!a
Se so bili trije predmeti za današnji zbor napovedani, namreč od gosp. dr. H. Costa, gosp. prof. Terstenjaka in moj, pa ker je že prepozno bilo, so bili odloženi za prihodnji zbor.                                              Dr. E. H. Losta.
*) Pri ti priliki se enkrat priporočimo to Miklošičevo knjigo vsem, kterim je mar za Kopitarjeve dela in za slovstvo slovansko; knjiga je polna živega zlata in srebra.      Vred.