0 uredbi učiteljskih plač na Kranjskem. i. podporami, katere nam je visoki deželni zbor v svojem letošnjem zasedanju dovolil, storil se je prvi korak za definitivno rešitev zares perečega vprašanja: kako nas primerno placati. To vprašanje ni samo pri nas na dnevnem redu, kar dokazuje dejstvo, da so samo lansko leto tri dežele: Dol. Avstrija (zakon z dne 30. mal. travna 1896), Galicija (zakon z dne 5. vel. travna 1896) in Goriška (zakon z dne 15. vinotoka 1896) vsemu svojernu učiteljstvu plače izdatno zboljšale. K tem deželam se je pridružilo tudi Solnograško, kjer je deželni zbor s zakonom z dne 16. mal. travna 1896 dovolil stanarino vsem učiteljem in učiteljicam, ki niraajo naturalnega stanovanja in povišal poduciteljem plače ter jim dovolil stanarino. Hvaležno priznam, da so gg. poslanci vseh strank soglašali, da je nujna potreba, stvar na vse strani povoljno rešiti. Ne bo torej odveč, ako se ta stvar od več strani javno razpravlja.*) 1. Temeljna določba o učiteljskih plačah in izvajanja. Za ureditev naših plač je merodajen § 55. državnega ljudskošolskega zakona, ki slove: »Najmanjše prejemke, izpod katerih ne sme *) Prosimo, da se še kdo oglasi k temu vprašanju. Uredn. nobena šolska oboina iti na nižje, je odmeriti tako, da ucitelji in podučitelji niso primorani truditi se s postranskimi opravili, ampak da lahko vso svojo moč na svoj poklic obračajo in da je učiteljem tudi še mogoče, svojo rodovino živiti primerno okolnostim doticnega kraja." Iz tega § sledi: a) Pri določitvi plač ločiti sta samo 2 vrsti učiteljskih raest: s prejemki, ki zadostujejo za rodovino in taka, ki zasigurajo dostojno eksistenco posamezni osebi. Zakon loči učitelje od poduciteljev. Dasi je pri nas na Kranjskem, hvala Bogu, naslov podučiteljev odpravljen, vendar moramo pri svojem raziskovanju pri dveh vrstah učiteljskih služb obstajati. V to nas silijo dejanske razmere. Ne da se namreč utajiti, da so nekatera raesta nepriraerno važneja, težavneja in z večjo odgovornostjo spojena, nego druga. Učitelj na jednorazrednici ima gotovo važneje, težavneje mesto, nego II. učitelj na dvorazrednici. Ločiti bi imeli pri nas torej učna mesta I. in II. vrste. b) Pri določitvi plač ozirati se je tudi na okolnosti dotičnega kraja. Znano je, da je življenje po nekaterih krajih dražje, kakor po drugih. Istina je tudi, da se po nekaterih krajih od učitelja v socijalnem oziru več zahteva, kakor po drugih. To dvoje nas pripelje naravnost do prepričanja, da so lokalne doklade kot stalni del plače potrebne. c) Plaoa mora biti zadostna, da se ni treba truditi s postranskimi opravili. Zadostna plača je le tista, ki je primerna službenim letora, delu, studijam in krajevnim razraeram. Važen je naš stan. Prištevati ga morajo k najproduktivnejšim. Za naš.stan je treba ,,dobrega naraščaja, učiteljev iz poklica" (por. fin. ods.) Le učitelj iz poklica spolnoval bo vse, kar tirja od njega moderna pedagogika. Le on bo porabljeval svoj prosti čas po napornem šolskem delu v to, da se bo dalje izobraževal in se na pouk pripravljal, da bo potera ves učni čas v šoli kar moč najbolje in najuspešneje porabil. Dela, šolskega dela je torej obilo. Koliko brezplačnega dela pa je še poleg tega učitelju storiti, ako hoče biti zares Ijudski učitelj. Gojenje kmetijstva, cerkvenega in posvetnega petja se nara ukazuje. In plača za to? Malo, ali nič; v vseh slučajih pa dela učiteljstvo le za to, ker ve, da je to ljudstvu in svojemu stanu dolžno. Tiho, brez hrupa deluje učiteljstvo, a njega delovanje ni zato nič raanj intenzivno, nič nianj vredno. Ge se še vpošteva, da svetuje učitelj ljudstvu v vseh slučajih in mu povsod pomaga. Zadruge, posojilnice, razna dobrodelna in poučna društva, kjer ravno učitelji opravljajo največkrat brezplačna, zaraudna odborniška mesta, so uprav predpotopni nazori, da je učitelj po 4—5 urnera dnevnem delu prost. Mogoče, da je bilo tako, ko je bilo učiteljevanje slabo plačan postransk zaslužek častivrednih krojačev, črevljarjev ali pa — vaških črednikov. — Počitnice! Da, te bodejo rnarsikoga v oči? Ali pa ne zahteva pravica in če ta ne, vsaj humaniteta, da se da človeku, ki celih 10 */2 mesecev neprenehoma dela, ki dovrši sicer sarao jedno, toda velikansko nalogo, nekoliko počitka, da si more v tem času zložno napraviti splošen načrt za naslednje leto? Vpoštevajte to in še dosti drugega in prepričani morate biti: da je nam več in intenzivneje delati, nego marsikateremu drugemu, bolje plačanemu stanu. »Naša učiteljišča ne sraejo postati zavetišee duševno in gmotno onernoglih dijakov" in »Kdor more, gre drugam" poročal je slavni finančni odsek letos vis. dež. zboru. Malo besed, a resničnih! Skrajni čas je že, da se pri uravnavi učiteljskih plae gleda na studije. Pripravniška matura se smatra za jednakopravno srednješolski. To vidirao pri predpisih za izpolnovanje jednoletne prostovoljne vojaške službe, iz katere je pot do aktivne častniške šarže odprta. Ali že ni marsikateri učiteljiščnik zaraenil pero z mečem, ker je uvidel, da jo pri vojakih prinese vsaj do stotnika? Da, kdor raore gre drugara! Koliko nadobudnih učiteljskih abiturijentov, da celo stalnih učiteljev je našlo mesta kot uradniki pri c. kr. pošti, carinskera uradu, pri raznih železnicah, računskih oddelkih i. t. d., i. t. d. Povsod jira je pot vsaj do 9. činovnega razreda odprta. Pustili so učiteljstvo, ne zbog premajhnega veselja do učiteljstva. 0, ne! Videli so, da se drugod živi, a v učiteljskem stanu strada. ,,Ozirati se nam je na druge sosedne dežele, posebno na Stajersko, kjer so učitelji zdatno bolje plačani in kamor naši pripravniki radi odhajajo" poročal je finančni odsek. Kaj ne bi odhajali? Na Štajerskem ima učitelj na zadnji jednorazrednici 600 gld. letne plače, 40 gld. funkcijske doklade in 6 petletnic po 60 gld.: po 301etnem službovanji ima torej 100.0 gld. letnih prejemkov! Pri nas ni niti 5°/o vseh učiteljev tako srečnih. Tožbe o primanjkovanju dobrega naraščaja, učit,eljev iz poklica, toliko oasa ne bodo nehale, dokler se ne bo učiteljstvo p 1 ačeva 1 o tako, kakor drugi stanovi z jednakimi študijami. Uredba plač se bode morala tedaj tako izvršiti, da bode vsak učitelj po 301etnein službovanju dosegel vsaj sedanjo plačo X. plačilnega razreda državnih uradnikov t. j. 1000 gld. na leto. Krajevne razmere! Sami ne vemo sedaj, kdo je večji revež, ali ta, ki širi oiniko v skriti gorski vasici, ali tovariš, ki je nastavljen v večjern kraju. Prvi toži, da raora najnujnejse potrebščine mnogo dražje kupovati, nego učitelj v večjem kraju, da stane učitelja na deželi vzgoja in izobrazba njegovih otrok več, nego raestnega učitelja, ne glede na težje razraere, v katerih rau je navadno delovati, koliko ga 10* stane v slučaju bolezni zdravnik itd. itd. No, vsak ve, kje ga črevelj žuli, si bo raislil vsak neprizadeti drugega stanu; prav imajo s takirai tožbarai učitelji na deželi. Toda prav taki, in še večji reveži so pa učitelji po mestih in trgih. Poznate li Ijudje prikazen, katero so Nemci krstili za Mglanzendes Elend"? Vidite, ta preganja veliko — in malomestnega prijatelja-tovariša. Koliko zahtevajo ravno taki kraji od svojih učiteljev v socijalnem oziru! Poznam kraj, kjer se ob vsaki priliki vpraša: ,,Kje so pa učitelji?" To pa res ni lepo, ni učitelja vredno, da se takemu koristnemu podjetju odtegujejo. Hočeš, nočeš, moraš! Kadar pa mesec pride, pa štej 12 gld. stanarine.*) Da, še huje je šlo. Stanovanj ni bilo dobiti. Ge nisi hotel z družino na cesti bivati, plačati si moral 17 gld. stanarine na mesec. — Plače je pa na leto 500 gld., dve starostni dokladi 80 gld. skupaj 580—200 gld. za stanovanje, ostane za življenje 380 gld. in to v kraju, kjer je draginja notorična. In v takih krajih se mora učitelj, ki iraa jednake, morda celo višje studije, kakor uradniki, zadovoljiti z manjšo plačo, kakor jo imajo orožniki in finančna straža! Posebnih zahtev pa ne stavijo samo dotični kraji, arapak stavimo jih tudi mi sami. Kaj bi dejal svet, pred vsemi pa mi, ako bi ljubljanski tovarisi vrgli puško v koruzo ter nehali z vsem delovanjejm ? Svet bi takoj generaziral ter bi dejal: učitelji so nemarni, ne razvijajo nobene delavnosti, rai bi pa dejali: sram jih naj bo, se jezili, atega storiti, kar oni zamorejo, ker so v središču,tegane bi rai pri najboljši volji mogli. Mislimo na naše glasilo, na vdovsko uciteljsko društvo, na Narodno šolo, na konvikt, cesar Franc Jožefovo ustanovo itd. Pa še druga stran! Po večjih krajih so tudi navadno šole višjih kategorij, kjer se raora vendar učni smoter v polnem obsegu doseoi. Kaj rado se meri delovanje sedanje ljudske šole po tem, kar se na večrazrednicah doseže. Da so pa take šole res vzorne, treba pa tudi učno osebje, ki je tako plačano, da more v dotičnem kraju stanu primerno živeti Večrazrednice so pa še v drugem oziru silno važne. Ne le, da se po njih vidi, kaj zaraore ljudska šola doseči, imele bi biti metodiške šole za mlade učitelje. Ako pride mlad začetnik med učiteljski zbor na večrazrednici, ki je vrl v svoji službi, prime se tudi njega vrlina, da zadobi veselje do svojega poklica. Koliko koristi mu donašajo lokalne konferencije! Kolike vrednosti je prilika, da se v vseh zadevah vzgoje in pouka ob vsakem času lahko posvetuje z izkušenim tovarišem! Plača se mora ravnati tedaj poleg službenih let tudi po krajevnih okolnostih s posebnim ozirom na važnost dotične šole. *) V Ljubljani stane stanovanje za samca na mesec tudi 15 gld.; kdor ima pa druiino, pa ne dobi pod 300 gld. zdravega stanovanja na leto. Uredn. 2. Učiteljska mesta I. in II. Trste. Za učiteljska mesta I. vrste se morajo šteti one službe, katere doseže učitelj v svoji raoški dobi, ko si ustanovi lastno ognjišče. Take bi.bile: a) Vse nadučiteljske službe in vse službe na jednorazredriicah. b) Vse definitivne učiteljske službe v krajih, kjer so srednje šole. V take kraje prosijo zaslužni ucitelji z družinarai, da morejo svoje otroke v srednje šole posiljati. Mnogokrat se odrečejo radi tega nadučiteljskim službam na deželi. c) Nekatera definitivna učiteljska mesta na večrazrednicah, če se noče, da bi postale večrazrednice torišče, na kojem bi začetniki svoje pedagogične kozolce obračali. Vsa ostala mesta bi bilo uvrstiti v II. vrsto. Cenjeni čitatelj je gotovo opazil, da smo dosledno govorili dosedaj o učiteljih in učiteljskih službah, kakor govori tudi § 55. državnega ljudsko-šolskega zakona le o učiteljih in podučiteljih. Kam pa z učiteljicami ? —ič.