^e@dwisFm
gmlitičn© glasilo za Slovence
Izhaja vsak torek in petek: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. Velja za celo leto 8 K, za pol leta 4 K, za četrt leta 2 K. — Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. — Posamezne številke po trafikah po 10 v. Pošilja se tudi „Slov. Gospodinja" posebej.
t
Z mesečno prilogo
Slovenska Gospodinja
t
s
Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo „Našega Lista" v Ljubljani. Rokopisi se ne vračajo. — Upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvoli pošiljati naročnino in reklamacije. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta po 12, 10 in 8 vin. za 1-, 2- oz. Škrat, za večkrat izdatno znižane cene.
Vsebina: Naš položaj, učiteljstvo in nova stranka. — Našemu ženstvu v prevdarek. — Štajersko: Triumf celjskih prvakov. Razno. — Kranjsko: Slava deželnemu odboru! Razno. — Raznoterosti. — Socialno gibanje. — Gospodarstvo. — Prosveta.
Podlistek: Žena in socializem.
J(aš položaj, učiteljstvo in nova stranka.
(Iz kroga slovenskih učiteljev.)	(Dalje.)
Kakor je vsak posamezen človek svoje sreče kovač, to smelo trdimo tudi o narodni sreči. Naš narod je bil vedno mehko, potrpežljive in Bogu udane narave, za drugo se je bore malo brigal. Okoli leta 1870. se je začel nekoliko gibati, veseleč se nove ustavne prostosti. Nekoliko taborov je ljudstvo predramilo iz večne letargije, da so se zavedli svojega rodu, in pri tem je ostalo. Ustanavljati so se začele ponekod čitalnice, katere sedaj skoraj vse mirno v Bogu počivajo; ustanovila so se razna mlačna in nedelavna društva; ustanovili so se razni politični časopisi, da se med seboj prepirajo, ravsajo in kavsajo; poskusilo se je marsikaj, a uspehov je le malo, narodna zavednost in ponos sta komaj v povojih in narodna blaginja s šolstvom vred ravno tako. Ako pogledamo 50 let nazaj, vidimo sicer velikanski napredek, če pa tega primerjamo z drugimi narodi, zdi se nam malenkosten. Drugi vzrok je, da naš narod ni imel pravih, gorečih, žilavih in vztrajnih narodnih voditeljev. Narod brez gorečih, nesebičnih in do skrajnosti delavnih narodnih voditeljev ne more nikakor napredovati. Žal, da namesto nekdanje narodne stranke, katera se je borila z žilavo vztrajnostjo zoper nemško nadvlado na Kranj-
Žena in socializei.
Spisal Avguštin Bebel.
Žena v preteklosti.	(Dalje)
Taki nauki izvestno niso bili samo krščanstvu lastni. Kakor je krščanstvo zmes židovstva in grške filozofije in imata te dve zopet svoje korenine v starejših kulturah Egipčanov, Babiloncev in Indijcev, tako je bilo podrejeno stališče, ki jo je odkazalo krščanstvo ženi, enako onemu starega kulturnega sveta. Tako se pravi n. pr. v indijskem zakoniku Mana glede žene: „Vzrok nečasti je žena, zato se ogibaj žene". Poleg tega sramotenja žene je zopet izražena bojazen pred njo na zelo naiven način; tako stoji zopet v Manu: „Žene so nagnjene že od narave vedno k zapeljevanju moža; zato ne sme sedeti mož celo s svojo najbližjo sorodnico skupaj na samotnem prostoru“. Žena je torej po indijskem, kakor po starotestamentaričnem in krščanskem mnenju zapeljivka. Vsako vladajoče razmerje poosebljuje ponižanje podložnega. In podrejeno stališče žene je ostalo še do danes; pri zaostalem kulturnem razvoju orijenta bolj, kot pri narodu s takozvanim krščanskim nazorom. Kar je v takozvanom krščanskem svetu stališče žene polagoma zboljšalo, ni bilo
skem, sta nastali po porazu Nemcev dve politični stranki: klerikalna in liberalna. Delovanje teh strank hočemo opisati stvarno, nepristransko in objektivno.
Povedali smo, da je bila zlasti na Kranjskem pred 25. leti samo narodna stranka. Res je, da sta se gledali takrat že po strani dve stranki, liberalna in klerikalna, a med njima še ni bilo takega razkola. Vsaj v narodnih zadevah sta bili edini. Tega pa že dolgo ni več. Vlada nam je poslala s sporazumljenjem Rima v narodnem oziru nasprotnega škola iz Gradca dr. Mis-sijo. Ta je bil iskren duhoven, izboren talent in diplomat, a naš narod on ni ljubil, zato je šel vladi na roko, ki ima še vedno svoje pogu-bonosno geslo: „Razdvoji narode s prepiri in sovraštvom, da se lažje vlada Nemcem na ljubo I" To se je dr. Missiji prav dobro posrečilo, tako da je bila naša vlada nanj lahko ponosna in ž njim zadovoljna. Ker je bil v Rimu odgojen, se je nasrkal v polni meri klerikalnega duha.
Da gre klerikalizmu pšenica bolj v cvet in klasje, je njegovo glavno geslo: zavirati kolikor je le mogoče narodno zavednost in polastiti se nadvlade narodov. Zgodovina nas uči zlasti v srednjem veku, da se je klerikalizem krčevito držal tega gesla. Vse države so se več ali manj protivile temu. Klerikalizem se je opiral na Kristusov izrek: „Dam vam vso oblast, v nebesih — in na zemljil 11, vsled česar nosi papež še danes tiaro v znak trojne oblasti: nadzemeljske, duhovske in kraljeve. Posvetnjaki so pa ta rek razlagali drugače, namreč kot nadoblast v dušnem oziru, opiraje se na drug temu nasproten Kristov rek: „Moje kraljestvo ni od tega sveta". Res je, da je duhovščina prav tako iz kosti in mesa kot vsak drug človek, imeti
krščanstvo, nego v boju proti krščanskem mnenju napredujoča kultura zapadnih dežel.
Krščanstvo ni krivo, če je stališče žene danes više, kot za časa svojega postanka. Nerado in primorano je zatajilo svoj pravi značaj napram ženi. Oni, ki so sanjarili o „človeštvo osvobujoči misiji krščanstva", so gotovo v tem oziru drugačnih nazorov. Trdijo, da je krščanstvo osvobodilo ženo iz prejšnega nizkotnega stališča, in opirajo se pri tem posebno na poznejši v krščanstvu nastopajoči Marijini, oziroma matere božje kult, kult, ki naj je znamenje spoštovanja za celi spol. Katoliška cerkev, ki goji ta kult, ne bi smela nič vedeti o takem nazoru. Že prej citirani svetniki in cerkveni očetje, katerih izreki bi se lahko še pomnožili — med njimi so prvi in naj večji voditelji cerkve — se izrekajo vsi sovražno ženi in zakonu. Makonski cerkveni zbor, ki se je prepiral v 6. stoletju, če ima žena dušo, in se v prilog temu odločil z enim glasom večine, govori rav-notako zoper oni ženi prijazni nazor. Uvedba celibata duhovščine za časa Gregorja VII. ’), ki
l) Korak, proti kateremu so se med drugimi pritoževali posebno duhovniki monguške fare in se izjavili
sledeče: Vi škofje in opati posedujete velika bogastva, imate kraljevske gostije in lovske ekvipaže, mi ubogi,
mora torej za svoj obstanek gmotnih sredstev, a teh jim je država potem regulacije plač iz verskega zaklada tudi zagotovila. A klerikalizem ni bil in tudi sedaj ni zadovoljen s tem, on hoče imeti povsod prvo besedo in veljavo, — bori se dosledno za nadoblast (Hierarhija.) Ta borba za posvetno prvenstvo in gospodstvo pa ni lahko delo. Ponekod se mu je to z dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi posrečilo, na mnogih krajih pa temeljito izjalovilo. Ako bi bila njihova trditev prava, bili bi že davno gospodarji vsega sveta, ker se pa to do sedaj ni zgodilo in skorej gotovo se tudi nikoli ne bo, smo trdnega prepričanja, da imajo prav zadnji. Odločno odrekamo klerikalizmu nadoblast nad narodi, prvenstvo v politiki in vodstvo blaginje narodov v posvetnih ozirih. Nobena verska zapoved nas ne veže, da bi se morali podvreči temu klerikalnemu idealu.
Knezoškof ljubljanski dr. Missia je uvedel na Kranjskem in kasneje kot kardinal in kne-zonadškof goriški tudi na Primorskem klerikalizem, t. j. stremljenje za nadvlado. Pod njegovo patronanco je pisalo njegovo glasilo „Slovenec" razne zlobne, zvijačne, obrekljive in protina-rodne članke. Na Primorskem v Gorici je izdajal v tem duhu takratni profesor bogoslovja dr. Mahnič, sedanji škof na otoku Krku, „Rimskega katolika", kjer je učil, da je narodnost paganstvo, naprednost in svobodomiselnost pa framazonstvo ali prostozidarska misel. Vse klerikalno časopisje je odobravalo to zloglasno lidejo; narodno časopisje je temu odločno oporekalo, trdivši, da je narodni čut, ljubezen do domovine, narodni ponos, svobodno razvijanje teh čutov, literature in šolstva za vsak narod nekaj svetega in nedotakljivega. Začel se je boj na vsej črti.
je bil najprvo in v glavni meri uveden, da bi imeli v neoženjeni duhovščini moč, ki bi jo ne odtujevali službi cerkve nobeni družinski interesi, je bila mogoča le radi v cerkvi temelječih naziranj o pregrešnosti mesnega poželjenja in potrjuje naše naziranje. In tudi reformatorji, posebno Kalvin in škotski duhovniki, so radi njihovega divjanja proti „mesnem poželjenju" dovolj jasno pokazali njih ženi sovražno naziranje krščanstva. -)
V tem ko je upeljala katoliška cerkev Marijin kult, je postavila s pametno preraču-njenostjo kult Marije na mesto kulta poganskih boginj, ki je bil v navadi tedaj še pri vseh narodih, kjer se je razširjalo krščanstvo. Marija je stopila na mesto Kybele, Mylite, Aphrodite, Venere, Ceres itd. pri južnih narodih, na mesto Fraje, Frige itd. pri germanskih narodih, samo idealizirali so jo krščansko spiritualično.
Naravni, fizično, sicer sirovi ali nepokvarjeni narodi, so pridrli v prvih stoletjih, kakor
navadni duhovniki imamo za našo tolažbo samo ženo. Vzdržavanje naj je lepa čednost, ali ona je v resnici „težka in trda". Yves Guyot: Les theories sociales du Christianisme. II. izd. Pariz.
2) Primere v veliki množini daje za to Buckle v svoji „Zgodovina civilizacije na Angleškem", na nemško prevedena od Arnold Ruge. Lipsko in Heidelberg. 1870. IV. izdaja.
V	tem boju je izprevidela takratna narodna stranka, da se je treba postaviti klerikalizmu odločno po robu. Lepa narodna ideja je bila zasramovana in zaničevana največ radi nespretne politike takratnih voditeljev. Pisali so v narodnem duhu, a zaletavali so se v duhovščino in verske zadeve tako nespretno, da so dajali dan za dnevom mnogo gradiva klerikalizmu, ki je pital narodnjake kot brezverce. „Sl. Narod" kot glasilo narodnjakov je prinesel neki dopis o sramotenju Matere božje. Vsi slovenski škofje so pisali pastirske liste na svoje verne in z ogorčenjem protestirali proti temu po vseh cerkvah. Ljudstvo se je zgražalo nad tem, in kdor je čital zlasti na deželi ta list, smatralo se ga je kot očitnega zaničevalca vere — za brezverca. Podobnih napak je ta list napravil mnogokrat, premalo je bil oprezen, ni poznal zvijač, nakan, premetenosti in način bojevanja z nasprotnikom; pa tudi „finese" bojevanja ni poznal, bil je do skrajnosti robat, vlačil je preveč osebnosti na dan in s tem izgubljal polagoma ugled razsodnikov.
V	tej dobi in pri takih razmerah se je ustanovila narodna napredna, liberalna ali svobodomiselna stranka kot nasprotnica klerikalizmu. Na čelo stranke je bil postavljen dr. Karl Blehveis Trsteniški, sin nekdanjega očeta Slovencev, in ta je ostal na čelu stranke do letošnjega leta. Na letošnjem žalostnem liberalnem shodu smo zvedeli, da je bolan(!), radi česar ne more prevzeti predsedstva. Blizo 20 let je bil on načelnik stranke, a ves ta čas ni vedel o njem niti o njegovem delovanju naš narod prav ničesar. Edino ob volitvah je bilo tiskano njegovo častitljivo ime po novinah — in to je bilo vse. Nesrečna liberalna stranica si ni mogla izbrati bolj nedelavnega, zaspanega in za lepo napredno idejo malomarnega moža za svojega načelnika. Stranka ni imela niti svojega glasila. „Sl. Narod11 je last delniškega društva, ki je prostovoljno zastopal liberalizem po svojem kakor je sam hotel. Temu pa je bilo bolj mar za svoj obstanek kakor za liberalizem. Ker so njegovi naročniki večinoma izobraženci: uradniki, trgovci, učitelji in večji posestniki, zastopal je te in njihovo politiško mišljenje, za priprosti narod se on ni nikdar brigal veliko — in tu je glavna napaka. Liberalci se niso brigali skoraj nič za prebujenje narodne zavesti med narodom — spali so in pasli lenobo, „S. N." je sicer o liberalizmu, napredku, svobodomiselnosti, šoli in narodnosti pisal jako veliko, pa tako, da ga je duhovščina čedalje bolj mrzila, preganjala in naposled celo svojim vernim prepovedala čitati ta list kot brezverski. To je vzrok, da so začele naše čitalnice na vsej črti hirati in izumirati. Klerikalizem se je poprijel priprostega naroda, ustanovil list „Domoljub" po jako nizki ceni za priprosti narod, kjer je ožigosal brez „pardona11 liberalno mazaštvo in obračal vodo na svoj mlin
neizmerni morski valovi od vzhoda in severa in preplavili onemoglo rimsko svetovno državo, kjer je polagoma začelo gospodariti krščanstvo. In narodi so se protivili z vso močjo asketičnim naukom krščanskih propovednikov in ti so morali hote ali nehote računati z njihovimi krepkimi naravami. Z začudenjem so videli, da so bili običaji onih narodov popolnoma drugačni kakor so bili njihovi. Tacit sam priznava to okolnost z besedami: „Njih zakoni so zelo strogi in nobenega njihovih običajev se ne more bolj hvaliti, kot tega, ker oni so edini barbari, ki se zadovoljujejo samo z eno ženo; zelo malo se sliši pri tem mnogoštevilnem narodu o zakonski nezvestobi, kar pa tudi takoj na mestu kaznujejo, in je to že moškim samim dovoljeno. Z odstriženimi lasmi spodi mož nezvesto ženo nago pred sorodniki iz vasi, ker prestopki zoper nravnost ne najdejo nikake obzirnosti. Ne z lepoto, ne z mladostjo ali bogastvom se ne dobi taka žena moža. Tam se nikdo ne smeje pregreham; tudi ne zaznamujejo zapeljevanje živ-Ijenskem smotru. Pozno se ženijo mladeniči in obdržijo zato svojo moč; tudi mladenke ne poročijo naglo, in pri njih se najde ista mladostna svežost, ista telesna velikost. Enake starosti, enako močni se ženijo in moč starišev preide na Otroke/	(Dalje prih.)
tako, da je sedaj zgubil liberalizem med narodom vse zaupanje.
Oglejmo si nekoliko natančneje boj med liberalizmom in klerikalizmom! Že knezoškof dr. Missia je sprevidel, da mora dobiti voditelja svoji stranki, ki naj bo lajik in ne duhovnik, biti pa mora zvest pristaš stremljenju klerikalizma. Našel ga je — in ta je dr. Šušteršič. V mladih letih je bil narodnjak, a častihlepnost, denar in sijajna bodočnost gaje omamila, stopil je s škofovim priporočilom, reklamo klerikalnega časopisja in duhovščine na čelo klerikalizma. Politik mora obračati plašč po vetru, temu geslu se ni izneveril dr. Šušteršič. Vedel je dobro, da ima v duhovščini trdo in zanesljivo oporo, zato se je te tudi trdno poprijel.
Z združenimi močmi se je podal v boj za svoj ideal proti liberalizmu. Nebroj shodov med narodom so imeli klerikalci, ker so vedno in dosledno črnili liberalce kot brezverce, narodu nevarne in v politiki nevedne, nerazsodne in neumne ljudi. Liberalci so sicer izpre videli nevarni položaj, a niso. znali uporabljati svoje moči. Načelnik liberalizma dr. Blehveis se ni ganil, živahnejše je delovalo liberalno časopisje z dr. Tavčarjem na čelu. Ta je sicer dober pisatelj in govornik, a slab in nemaren politik. On je trdnega prepričanja, da je edini klerikalizem naj večji sovražnik našemu narodu, kot manj sovražne je smatral Nemce in ponemee-valno avstrijsko vlado. Preziral je do skrajnosti delavne moči za napredno idejo, organizacije teh ni bilo prav nobene, delal je vsakdo proti klerikalizmu po svoji glavi brez načrta. Boj brez načrta, osnovne organizacije, vztrajnega, umnega, premišljenega in neumornega dela jo zanesljivo izgubljen, — o tem smo se prepričali na naši liberalni, ki je zdaj na robu propada, nobena sila je ne more več rešiti, ker drvi navzdol z nezadržno silo. Ako bi znal vporabiti liberalizem pred leti patriotično in za napredek vneto učiteljstvo kot protitežje duhovskomu posvetnemu rovanju s pametno in premišljeno politiko, bilo bi znabiti drugače, a „Sl. Narod" je večkrat pisal, da naj se učiteljstvo vestno drži svojega poklica, boj zoper klerikalizem bo že sam izbojeval.
Vsled te izjave se je držalo učiteljstvo v politiki rezervirano, nikdo se ni maral vsiljevati mogočnim, prezirljivim, netaktnim in same v se zaljubljenim liberalcem. Ti so zaupali vso moč časnikarstvu, navedoč, da je črka mrtva brez vztrajnega dela. Kako je ta dobojeval boj s klerikalizmom, vidimo danes; postal je vsemogočni gospodar nad našim narodom, ki se po pravici norčuje z liberalci in njih pisavo. Sedaj podtikajo dr. Šušteršiču in somišljenikom izdajstvo radi prikrajšanja mandatov na Koroškem in Štajerskem. Kaj jih je moglo to sploh vznemiriti ? Tako slabo poznajo svoje politične nasprotnike?- Ko je koval baron Gauč načrte za volilno reformo, so liberalci po svoji stari navadi sedeli doma za pečjo, nikdo se ni ganil. Ko so bili načrti že objavljeni, so začeli stokati in upiti o prikrajšanju naših pravic. Taka politika, delavnost in narodnost je od muh — taki so bili in so vedno liberalni voditelji, kričati znajo, ko je že prepozno in druzega nič!
(Dalje prih.)
Kašettm ženstou v preudarek.
Ko sem se zadnjič zopet po dolgem času mudil v Ljubljani, sem moral hote ali nehote konstatirati, da je ravno naše ženstvo v Ljubljani oni faktor, ki deluje najbolj reakcionarno na naše javno življenje. Ljubljansko ženstvo daje Ljubljani lice hemškutarstva, najlepši znak kulturne omejenosti in brezbrižnosti. Sicer so res častne izjeme, ali s temi belimi vranami se v svojem izvajanju ne pečam; povedati hočem nekaj resnice le oni pretežni večini slovenske inteligence, ki se ne sramuje v javnem in zasebnem življenju govoriti, misliti in delati v blaženi nemščini. Misli li dotično ženstvo, da se v tem zrcali njih omika, če stresajo na ulici svoje znanje tujega jezika, med tem ko svojega lastnega niti pravilno govoriti ne znajo oziroma nočejo. In žalostno je, da se govori v Ljubljani slovenščina, da bole človeka ušesa, če posluša
tisto popačeno govorico, ki nima ne glave, ne repa.
In v čem leži vzrok tej narodni mlačnosti? V glavni vrsti v vzgoji. Vzgoja naše dece jedo malega v rokah poslov. Sredi kuhinjske posode prične opazovati otrok prve pojave njemu še popolnoma tuje zunanjosti, od poslov in raznih klepetavih bab, ki zjutraj že na vse zgodaj stresajo svoje novice od hiše do hiše, pridejo prvi refleksi zunanjosti v duševnost otroka. Da bi se pa mati pečala z njim, za to nima časa, če je količkaj inteligentna. In pozneje se preseli otrokov delokrog deloma v šole, deloma pa doma v sprejemnice, kjer se že zgodaj seznani s takozvano cronique scandaleuse. In te šole so najčešče: Vadnica, Deutsche stadtische Volks-schule, ne izvzemši šulferajnske šole, nemških otroških vrtcev, razne samostanske šole, kjer se otroku sistematično vceplja kal germanizma. In da je to resnica — o tem govore statistike. Mislite li, da se v narodnih šolah otrok ne priuči zadostno nemškemu jeziku, da so v tem oziru slabše — sicer res slabše, ker v njih ne vzgaja večinoma še dokaj narodno Slovence.
Ko pa je dovršila deklica prve normal k e, jo dajo, če so količkaj boljši in imovitejši starši, v „Sacre coeur" in druge tuje inštitute, ker ljubljanska višja dekliška šola baje ni „salon-fahig", ker vzema tudi dekleta iz proletarijata.
In ko pride hčerka iz teh zavodov, ume res nekaj besedi tujih jezikov in kar je glavno -— nemško zna, če pa zna svoj materni jezik in če ima dovolj narodna zavesti, o tem nihče ne vpraša. Saj temelji vsa narodna zavest pri nas le na sodelovanju narodnih veselic, kjer pa ni baš neobhodno potrebno govoriti in misliti slovenski, glavno je, da se zabava in v to svrho služi- pri naših finih družinah navadno nemški jezik.
Sicer bi pa še vse to bilo, ali prosim Vas — posledice. Našemu ženstvu je v njega narodni mlačnosti, oziroma bolje rečeno omejenosti, vseeno — podpirajo li nemške ali slovenske tvrdke. Priznavajo, da se pri nemških navadno ceneje in boljše kupi, ali temu niso trgovci krivi, ker oni se morajo pri slabi kupčiji omejiti na to, kar pač razprodajo — tega krivo je edinole naše ženstvo. V pretežni množini se kupuje pri nas pri Nemcu; da je to fakt, se lahko vsakdo prepriča, kdor pogleda malo po Glavnem trgu po Ljubljani, kjer nemške firme sijajno vspe-vajo — in nemške so malone vse — slovenske pa se komaj vzdržujejo. Ni li to naravnost škandal, da je v Ljubljani — nemški prestolici pretežna večina večjih trgovin v nemških rokah. Vi podpirate te tvrdke, te tvrdke podpirajo ponemčevalne zavode, torej ste indirektno sodelujoče na sistematičnem zatiranju samega sebe — sodelujoče na zatiranju celega Slovenstva! Kdo zamore oporekati, da si skrajno malomarni Slovenci ne kopljejo sami sebi grob ? Res ne vem in ne razumem, čemu toliko nepotrebnega vpitja po raznih časopisih — čemu se toliko zgražati nad narodnimi izdajicami, ko sami nismo nič boljši ali pa še slabši. Zakaj se pač toliko prizadeva vzbuditi kmetu narodno zavest, ko je ima morda več, kot vsi drugi. Ali naj morda kmet popravlja vaše narodne grehe!
Niso pač naši narodni voditelji v toliko poklicani opomoči Slovenstvu, nego naše ženstvo je, ki je mogoče v večji meri lahko deležno na napredku in procvitu Slovenstva. Seveda, dokler ono ne bo delalo drugega kot podpiralo nemške šole, trgovine, umetnost in književnost — dotlej pač Slovenci ne smemo in ne moremo veliko upati. Ne pošiljajte svojih otrok v nemške zavode — ne silite se z nemščino ob vsaki priliki — ne podpirajte nemških trgovin — — to je edina zahteva, ki se v današnjih razmerah lahko od Vas pričakuje.
S. C.
Štajersko.
Triumf celjskih pmakou.
Malokdaj se morejo veseliti celjski prvaki kakih očividnih triumfov: danes pa lahko piru-
jejo. Z zlatimi črkami bo zapisan ta dan v slovenske politike črni knjigi.
Pred dobrim letom je dobila Domovina novega urednika v osebi Vekoslava Špindlerja. In ker je hotel izbrisati Špindler pečat „najbolj podlega lista" z Domovine, kakor so nazivali nekoč „Naši Zapiski11 ta list; ker je nastopil Špindler z odkritosrčnim delom in se ni bal niti pokazati ran na slovenskem telesu, v prepričanju, da koristi s tem največ naši stvari; ker se ni hotel brezpogojno udati pritisku tistih prvakov, ki odločujejo pri Domovini; ker so slednjič ti popolnoma nezmožni delu, okosteneli liki liberalci na Kranjskem; ostareli duševno v edini skrbi za „cel dan iz pravd koval bom rumenjake11 ; v strahu, da se ne pokaže totalna kriza v vodstvu takozv. celjskega prvaštva še v blestejši luči, kakor je že itak znana vsej slovenski javnosti — — so odpovedali Vek. Špindlerju uredništvo pri „Domovini" s 1. septembrom t. 1.
Kaj se kuha proti Špindlerju, smo znali že dalj časa. Vendar niso imeli prvaki nobenega posebnega povoda za odpoved. Ker pa se je osmelil Špindler sklicati nekaj svojih zaupnikov na posvetovanje, kaj bi biio storiti z ozirom na to, da je na eni strani vsako delovanje dosedanjih oficielnih voditeljev popolnoma zaspalo in da se po drugi strani spričo tako ugodnega terena razširja po Štajerskem politika ljubljanskega klerikalnega „Slovenca11, so porabili prvaki ta Špindlerjev korak kot pretvezo, da se ga iznebe. Posrečilo se jim je to, kolikor se tiče Domovine — več ne!
Priznati mora vsak treznomisieč človek, da je napravil Špindler iz Domovine, kar se je sploh dalo. Da ni bilo to prvakom povšeči, je sicer umevno in iz njih postopanja tudi razvidno.
Nastane pa pri tem vprašanje — in to ima tudi nekaj načelnega pomena — ali naj je urednik navadna mašina konsorcija in izdajateljev, ki ne sme sam ničesar storiti, tudi če je stokrat prepričan, da je dobro in potrebno, torej voljna ovca tistih, ki mu dajejo kruh: ali s to besedo smo ravno pri vprašanju: so menili mar celjski prvaki, da je uredništvo pri kakem listu samo zaslužek kruha ali pa je vprašanje zaupanja? Ako ne smatrajo naši prvaki svojega lista kot navadno kramarsko podjetje, ne more biti niti dvoma o odgovoru na gorenje vprašanje. Ako je storil Špindler nekaj, kar je po prepričanju prvakov neodpustno, po Špindlerje ve m pa neobhodno potrebno, so se mogli v Celju o tem prepirati; ali niti za hip ni pomisleka, kam so se imeli odločiti prvaki, ako so resno mislili s svojim delovanjem. Njih odpoved dosedanjemu uredniku Domovini ni torej smatrati samo kot nekaj formalnega, ampak tudi kot jasno znamenje, kam plove prvaštvo, kaj nam je, in kaj nam obeta. Vsa preperelost teh ljudi j stoji pred nami razgaljena bolj kot kdaj prej; z zadnjim dogodkom so podpisali sami sebi svojo svedočbo. Istega mrtvila dobiček hočejo vživati še naprej. Ni jim mar za ljudstvo, ne za potrebe naroda. Boje se viharja, ker niso sezidali svojih političnih mest na skale, ampak na peščena tla. Zato se hočejo senčiti v izveli-čalni slogi slej kot prej.
Špindler pa ni samo primera za en slučaj. Prvaki delajo tem načinom povsodi. Zatirajo odkritosrčno besedo kjer morejo; kdor noče z njimi, ga hočejo ubiti v javnem življenju. Nasprotno obetajo dobiček in oseben hasek, kdor hoče za njimi.
Tako so si vzgojili cel rod neodkritosrčnih privržencev in voditeljev. So kakor rimski av-guri: srečata se dva na cesti in čuditi se je, če se drug drugemu ne zasmejeta v obraz. Tako brezmejno je njih slepilo, s katerim maše ljudstvu uho za resnico, s katerim mu krijejo oči za dogodke, da je slednji čas, da se postavi tem ljudem nasproti odločna beseda: do sem, in zdaj ne več.
Dovolj mrtvila, dovolj brezdelnosti.
*
In končno naj zapišemo še našim prvakom v spomin in posnemanje nekaj besed Skandinavskega dramatika Ibsena:
H e r d a 1: Ali Vi — Vi sam — povspeli ste se pri tem navzgor. Pričeli ste kot ubog fant z dežele — in zdaj stojite tu kot prvi v svoji stroki. Gospod Solnes, verujte mi: imeli ste neizmerno srečo.
Solnes: Resnično, to je ravno, česar se tako strašno bojim.
H er dal: Strah Vas je? Ker ste imeli tako srečo?
Solnes: Ves čas me obhajajo taki občutki. Strah me je in groza, kajti enkrat mora priti do preobrata; me razumete?
H e r d a 1: Ah kaj ! Odkod naj pride preobrat ?
Solnes: Pride z mladino.
H er dal: Mladina!! Vi vendar niste obra vij en, bi sodil jaz. O nikdar — Vi stojite zdaj tako trdno zavarovan, kakor še nikdar poprej.
Solnes: Preobrat pride. Slutim ga. In čutim, da prihaja vedno bliže. Kar se zgodi, da stopi eden nepoznanih pred me zahtevajoč: odstopi pred menoj! In vsi pridrve za njim in kriče in groze: Prostor — prostor — prostor! Resnično, le pazite gospod doktor. Nekega dne pride mladina in potrka na duri —
H e r d a 1: Moj Bog, in kaj potem ?
Solnes: Kaj potem ? Stavbenik Solnes izgine tedaj! — — —	Dr. K.
Zlatomašnika imajo letos na Spodnje Štajerskem v osebi znanega profesorja in šolskega svetnika Ivan Krušiča v Celju.
Nov list prične izhajati v Mariboru s septembrom. List bo nemškonacionalen in bo stal v opoziciji proti sedanjemu listu take vrste „ Marburger Zeitung “.
5. avgusta sprejme Št. Ilj, ki je bil toliko let v nemških rokah, a so stoprav pri zadnjih volitvah zmagali Slovenci, izletnike iz celega Spodnjega Štajerja v svoji sredi. Naj bi bil glas vseh: to nedeljo v Št. Ilj na mejo!
Kranjsko. Slasa deželnem« Ant!
(Piše F. L.)
L
Afera o disciplinarni preiskavi deželnega uradnika po svoji predstojni oblasti, ker se je drznil korakati v manifestacijskem sprevodu za splošno in enako volilno pravico dne 28. novembra m. 1., je razkrila pred javnostjo za nekatere osebe marsikaj neprijetnega. Izjavili smo, da stojimo na stališču — in to povdarjamo danes iznova — da je treba priboriti onemu uradniku na vsak način primerno satisfakcijo.
V vseh svojih člankih in noticah, ki smo jih pisali o tej zadevi do zdaj, smo napadali le dr. Tavčarja, kot moralnega povzročitelja cele zadeve. Skrbeli smo seveda še za nadaljne informacije, ki jih je bilo, kakor je naravno, zelo težko dobiti. Vendar nam je danes mogoče poročati iz povsem zanesljivih virov, da je spravil ono laž o nesposobnosti in lenobi dotičnoga uradnika v svet grof Barbo.
Ta grof, ki mu hočemo posvetiti še prav posebno pozornost, nastopa kot bivši Haudegen na-pram deželnim uradnikom kakor pravcati korporal pred rekruti. Ali če misli naš grof in komornik, da živimo še vedno v predmarčni dobi, naj je trdno prepričan, da se pogovorimo v tem slučaju z njim na način, da bo svojega portfeja kot „Landesminister" — kakor se grof Barbo prav rad nazivlje samega sebe — jako malo vesel.
Da ni naposled domišljav in puhel aristokrat vnet za splošno in enako volilno pravico in da je porabil ugodno priliko, znositi se nad političnim nasprotnikom, s pravim veseljem, je umevno; prav tako, da n e more soditi o sposobnosti, svojih podložnih uradnikov človek, ki nima niti pojma o poverjenem mu referatu, ki je slučajno eden najvažnejših.
Ali če je vse to umevno z ozirom na duševno kvalifikacijo grofa Barbo ta — — neu-mevno pa je, da je prišel oni uradnik v disciplinarno preiskavo enoglasno, da je bil tudi enoglasno zapostavljen pri imenovanju.
Z drugimi besedami:
Poleg grofa Barbo ta in obeh liberalcev, dr. Tavčarja in „pridnega" Grasellija sta kaznovala vsled drugačnega političnega prepričanja dotičnega uradnika tudi oba klerikalca: glavar Detela in Povše. Torej štirje možje, pripadajoči strankam, ki so se izjrekle za splošno in enako volilno pravico!
Upravičeno se obračamo sedaj do slovenske javnosti in jo vprašamo, kako sodi o teh gospodih in njihovi politični poštenosti. Imenoma pa se še obračamo na načelnika liberalne stranke, župana Ivana Hribarja* in na vodjo S. L. S. dr. Ivan Šušteršiča, kaj pravita ta dva gospoda k takemu postopanju. Od obeh pričakujemo, da posežeta v svojih klubih energično vmes in odločno zahtevata, da se spravi ta škandal s sveta.
Na slovensko javnost vseh strank, na vsakega pošteno mislečega volilca in na naše somišljenike pa se obračamo tem potom s pozivom, naj zahtevajo pri vsakem javnem in strankarskem shodu pojasnila in odgovor o tej umazani zadevi. Nas vseh je dolžnost — brez razlike strankarstva — da prisilimo prizadete faktorje v to, da se temeljito popravi ta nečuvena krivica in čim prej!
* Ker zatrjujejo, da je izstopil župan Ivan Hribar iz liberalne stranke, bi se v tem trenotku ne dalo na nobenega vodjo te stranke sklicevati — pardon: morda dr. Bleiweis? Ured.
Osebnost v polemiki. So ljudje, ki pravijo, da niso ne liberalci, ne klerikalci, ali vendar jim je Naš List bolj neljub, nego obem imenovanim strankarjem. Ker nimajo proti nam nobenih stvarnih in dejanskih argumentov, se poslužujejo drugih sredstev po znanem reku: hilf, was helfen kann. Razume se samoobsebi, da nas ni volja prerekati se s takimi majhnimi ljudmi. Zato na razna njih podtikanja o „odkrivanju senzacionalnostij" itd. niti odgovarjali nismo, predvsem iz enostavnega razloga, ker smo namen svojih nasprotnikov prav dobro poznali. Molčali smo tudi tedaj, ko se je od gotove strani pisalo našim dopisnikom, naj nam ne dopisujejo in ne podpirajo „naše bankerotne politike." Dasi je bila stvar precej zapeljiva in „senzacionalna11 — imeli smo pismo sami v roki! — vendar se nam ni zdelo vredno, pokazati take spletke in njih aranžerje slovenski javnosti. Čemu neki? Takih nasprotnikov se ubranimo brez apela na javnost. Ker ni tako pisarenje nič izdalo, so prišli na novo očitanje: boj Našega Lista ni druzega nego „smešna osebnost." Seveda, mi smo kar strahu trepetali pred takim razkritjem. Kdo tudi ne bi? In ni dolgo tega, ko je prišel s podobnim očitanjem še „Sl. Narod" v uvodniku predzadnje sobote, govoreč o čisti štaj. stranki. Po dolgem času se nas spominja in očita nam, da napadamo osebno gospode liberalne lenobe in brutalizatorje. Nočemo naglašati, da je Sl. N. znano objektiven in resnicoljuben list; tudi ne, da je njegov ton priznano dostojen. Dovolimo pa si vprašanje: Kako si mislijo Sl. N. in njegovi tihi pristaši političen list, ki zastopa posebno strujo, brez osebnega boja? Končno vendar zastopajo vsako idejo, vsak nazor osebe. Brez oseb ni idej, ne vzorov, ne nazorov. Kako naj tudi grajamo n. pr. dr. Tavčaja ali dr. Šušteršiča, ali kogar koli, „neosebno." Morda s tem, da zamolčimo njih imena, itak predobro znana slovenski javnosti? A tudi, če postane boj „oseben11, se je treba ozirati ne samo na mejo dopustnosti, ampak tudi vedeti, kje je meja med zasebnim in političnim življenjem nasprotnika. Radi bi pa vedeli, kako se da govoriti „neosebno* n. pr. o koroškem mandatu, kako neosebno o kaki Tavčarju neljubi zadevi, zlasti ko se gre pri političnih listih vedno in povsodi za agitacijo. Menda vedo tudi pri „Sl. N.*, da so „stranke" za argumente malo manj pristopne, in da se sodijo ponajveč le čuvstvenim potom. V tem tiči ravno moč agitacije. Sicer pa mi nimamo oblasti in moči v rokah, in prav nič ne vemo, zakaj bi ne smeli rabiti edinega orožja, besede in peresa „osebno11 tam, kjer razni prvaki naše somišljenike prokleto „osebno1- in še z vsemi drugačnimi silami moralno in
gmotno uničujejo, četudi včasih „osebno", vendar se borimo pošteno, česar ne moremo trditi o naših liberalnih nasprotnikih, ki bruta-lizirajo naše bližnje in daljne somišljenike z vsemi mogočimi in tudi naravnost podlimi sredstvi. In naposled: poglejte imenitno vreje-vano „Arbeiterco1*, ki smeši in napada gotovo jako „osebno" svoje Luegerje, Bielohlaweke, Gessmanne in druge. Se je mar radi tega list poslabšal? Mi hočemo delati in bomo delali — če pa ne moremo sezidati prej nove hiše, preden ni podrta stara, ni to naša krivda. In podremo jo. V to upamo trdno. Prav tako, kakor da sezidamo novo. Vrste naših somišljenikov se množe od dne do dne, kar vedo prav tako pri Sl. N. kakor kje drugje. Nimamo niti denarja, niti oblasti, niti moči. Kar imamo, je vera v nas same. Vera: da si priborimo prej ali slej zmago. Pri vsaki vojski pa je boj jako oseben. Kogar zadene kroglja v bitki, je zadet jako — osebno. Preko žrtev, ranjencev in mrličev vodi pot na vrh trdnjave, kjer plapola visoko v zraku kljubuje vsem silam zmagoslavna zastava — simbol ideje.
Ivan Hribar je izstopil iz liberalnega odbora, kakor ve poročati ljubljanski Slovenec. Ivan Hribar je že več mesecev obžaloval, da je sprejel predsedstvo take stranke, zlasti ga je disgustirala popolna apatija odbornikov. Moral je včasih čakati po celo uro, preden se je sešlo in sklicalo vsaj toliko mož, da je mogel odbor zborovati. Tudi seje posameznih odsekov so bile dokaj slabo obiskane. Udeleževalo se jih je mnogokrat po dvoje, troje odbornikov. — Slovenec zatrjuje, da so odborniki po Hribarjevem odstopu sklenili, da pošljejo deputacijo k njemu, naj prevzame zopet predsedstvo. Bon appetit!
Učitelj Grmek v Sori na Gorenjskem je tožil glasilo klerikalne stranke, ljubljanskega Slovenca. Ker je ta list še vedno pod zaščito imunitete poslanca Ignacija Žitnika, je zelo dvomljivo, dobi-li učitelj Grmek zadoščenje za žalitve v tem listu. — Dejstvo, da ščiti pisavo Slovenca še danes poslanec s svojo imuniteto, ni samo posmeh vsakemu resnicoljubju, ampak je tudi jasno in očitno znamenje, da tak list kakor je Slovenec, potrebuje take zaščite; drugače bi sedel dan za dnevom na zatožni klopi. Poslanska zaščita uredništva pa je tudi nepošteno politično sredstvo, s katerim se dela proti svojim nasprotnikom: s posebno perfidnostjo se računi vsled neenakosti orožja na zmago. Varni pred kazenskimi paragrafi delajo in pišejo lahko naši klerikalni kar jim drago, kar hočejo. S takim nepoštenim nasprotnikom se je skoraj nemogoče bojevati.!;
Trg. bol. in podp. društva ravnateljstvo se je sestavilo tako: Ivan Knez, ravnatelj; Al. Lilleg, podravnatelj; Fr. Andenvald, tajnik; Iv. Mejač, blagajnik; And. Šarabon, gospodar.
Velika eksplozija seje prigodila v Ljubljani minuli petek opoldne. Udarila je strela v smod-nišnico na ljublj. polju. Blizu 2000 kg smodnika se je užgalo. Sreča, da ni nastal požar v bližnji shrambi, kjer je ležala petina miljona kilogramov smodnika in municije. Znala bi so prigoditi velika katastrofa za celo Ljubljano. Že zdaj, ko se je vnelo samo stokrat manj smodnika, so popokale nekatere šipe v mestu! Ostro pa je grajati vojaško oblast, ki dela tako malomarno s takim nevarnim razstreljivom. Smodnišnice je napraviti na vsak način tam, kjer je izključena nevarnost v vsakem oziru.
Na novi železnici izklicujejo nekateri sprevodniki postaje zgolj v nemščini. Proti takemu postopanju moramo odločno protestirati.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani Vam ponavljaje priporoča cikorijo, ki jo v novo zalagata njej v prid brata Perdana. Slovenske gospodinje! Pridno sezite po tej cikoriji in prepričate se takoj, da vredno stoji na strani Per-danovim vžigicam, ki so menda prodrle do slednje slovenske koče. — Kakor so vžigice družbi v velik prospeh, tako jej bo z Vašo pomočjo tudi kava donašala stalnih dobičkov. — Osoda naše družbe je torej bolj ali manj v Vaših rokah.
Unior. V Orehovljah pri Kranju je imel kmet Čimžar že blizu 20 let v svoji hiši skoro popol-
noma sleega pastirja Perkota. Ob odsotnosti svojega gospodarja je zabodel Perko minuli ponedeljek Oimžarjevega enoletnega otroka. Ko so dan na to prijeli orožniki pastirja, je dejal, da je storil umor iz maščevanja nad svojim gospodarjem, ker mu je očital tatvino klobas.
Haztioterosti.
Mirovna palača v Haagu. Lani je razpisala Holandska tekmo za črteže mirovne palače, ki naj stoji v Haagu. Tega tekmovanja se je vdeležilo 216 inženerjev s svojimi osnutki, vendar se odbor ni mogel za nobenega odločiti, da bi ga priporočal v izvršitev. Razpišejo še eno tekmo, ki se je sme vdeležiti samo ona šestorica, kije prejela I—VI odlikovanje. Med prvimi je Francija, na četrtem mestu je avstrijski in-žener.
Dezerterji v Rum uniji so skoro vsi po-miloščeni glasom posebnega kraljevega ukaza. Povrnejo se zdaj lahko vsi beguni v tujih državah nazaj v svojo domovino.
Velik potres je bil v amerikanski državici Teksas. 52 močnih sunkov je mestece enakega imena, ki šteje blizu 2500 prebivalcev zrušilo v prah in pepel.
Plavanje preko Kanala, tj. morske ožine; ki loči Anglijo od Francije, so poskusili že razni drzni plavači, vendar se ni še nikomur posrečilo. Sloviti plavač, Anglež Wolffe je skočil na francoskem zemljišču v morje, da bi preplaval ožino, vendar se je moral vrniti že pri osmi angleški milji, ker se je ranil na nogo. To pot je preplaval v treh urah, kar je izvanredno hitro.
O papeževi bolezni so znali razni listi prav natančno poročati, kako je bolan, kaj je dejal ta ali oni zdravnik, v katere toplice se mora odpeljati itd. Najlepše pa je pri vsem tem, da je papež popolnoma zdrav in da je zvedel o svojih bolečinah šele po časnikih.
Velik pretep so imeli v nedeljo opavski Cehi in Nemci med seboj. Sokoli so napravili na nekem vrtu veliko slavnost. Na poti tja je bil postavljen njim na čast velik slavolok. Tega pa so Nemci naskočili in vsega podrli. To videč, so naskočili Sokoli in njih prijatelji, ko so prodrli policijski in orožniški kordon, Nemce. Strahovito so se pretepavali. Mnogo oseb je ranjenih. Pretepi so se nadaljevali, do pozne noči. Ko so igrali Cehi na vrtu slovanske pesni, so Nemci zunaj ograje kričali, žvižgali in razbijali, da je glušilo ušesa. Red so skušali vzdržavati orožniki, ki jih je bilo blizu sto, vendar niso ničesar opravili. Na pomoč jim je prišel bataljon vojakov, ki so v teku z nasajenimi bodali prepodili Nemce, da so se morali le-ti vrniti nazaj v mesto.
Obrtniško društvo na Nižje Avstrijskem napravi za svoje člane koncem septembra t. 1. veliko znanstveno potovanje preko Bukarešta, kjer posetijo razstavo v Carigradu. Potovanje traja deset dni.
Nove stavbe! Blizu Inomosta se je podrlo poslopje, ko še ni bilo niti dozidano. Od zidarjev, ki so bili baš pri delu, je bilo pod-sutih devet; štirje od teh so vsi zmečkani, ostalih pet je težko ranjenih. Prigodilo bi se še mnogo več nesreč, da se niso zidarji izvečine vsi, ki so mogli, ko se je pričela stavba podirati, rešili z drznim skokom iz višine na tla.
Sara Bernhardt. Celemu svetu je znana ta slovita igralka in plesalka. Francoski naučni minister je predlagal umetnico častni legiji za sprejem med njene člane. Vodstvo tega reda pa je. odklonilo prošnjo ministra, da bi dobila Bern-hard križec častne legije. Kakor zatrjujejo, hoče minister svoj predlog ponoviti. (Član te legije je postal te dni tudi major Dreyfuss, sedaj ko je dokazano, da je trpel po nedolžnem toliko let v ječi. Leta 1895. mu je bila uniforma častnika javno strgana s telesa, Dreyfuss je bil degradiran v navadnega prostaka.)
Socialno gibanje.
Štrajk mlinarjev v Budapešti. Delavci v parnem mlinu Gizela v Budapešti so zahtevali popolen nedeljski počitek. Ker jim tvrdka
tega ni dovolila, so vstopili v štrajk. Ali lastniki Gizehnega mlina so dobro znani z lastniki drugih mlinov in tako se je zgodilo, da so odpustili vsi parni mlini svoje delavce. Nad 3000 mlinarjev je brez posla. Toda tudi delavci imajo svoje zaveznike: pekovski pomočniki celega mesta so se izjavili, da prično z današnjim dnem (torek) s štrajkom i oni, če ne sprejmejo mlini delavcev nazaj in jim ne dovolijo nedeljskega počitka.
gospodarsko.
Cene jajc so znašale minuli teden na dunajski borzi: prva kakovost 1974, druga 19V2, tretja IS3/* kosov za eno krono. Ulaganje ni vračunjeno. Ogrska jajca, ki so došla v zabojih, so veljala 1440 kosov 68—73 kron, kakor je bila kakovost. V Berolinu so dajali za 60 ga-liških jajc 3'45—3"48 K, za 60 ruskih izvanredne velikosti 3"60—3'72 K. Cena jajc v Italiji je v zadnjem času nekaj poskočila.
Na pestanskem trgu so prodajali teleta po 98 v. do 108 kron kilogram, izjemoma po 1T2 K. Slabše vrste tudi po 80 v., boljše med 86 in 90 vinarji. Istega dne so varirale cene telet na Dunaju med 64 v. do 1 K 36 vin. za kilogram. Ovce pa od 50—80 v.
Ruski vrednostni papirji izgubljajo skokoma na svoji vrednosti. Takega nazadovanja niso na borzah pričakovali; prorokovali so ga kvečem razni politiki. Obžalovati je, da je deležna te izgube tudi Avstrija. I Slovenci smo nekaj prizadeti. Znano je, daje Jadranska banka podpisala gotovi del zadnjega ruskega posojila.
Na Ogrskem in Hrvatskem zidajo neprenehoma nove tovarne, kar pospešuje zlasti še trgovsko ministerstvo in razna mesta s posebnimi olajšavami. Zagrebška občina je n.pr. prepustila neki nemški tvrdki za sukno veliko mestnega zemljišča, da si postavi tvrdka tam novo tovarno, drugi nemški tvrdki za čipke zopet 14.000 kvadratnih metrov za novo tovarno. Pun-tigamska pivovarna pri Gradcu sezida na Ogrskem v družbi drugih nemških podobnih podjetij nekaj novih pivovaren, zlasti ker je vsled bojkota avstrijskega piva poskočilo odjemanje pri domačih ogrskih tvrdkah za 25 °/o- (Bi ne pričeli tudi Slovenci s takim bojkotom?)
V Galiciji je nastopilo zopet ugodno vreme, tako da žetev kaj hitro napreduje. Ker pa so že prej izvozili Ogri v razne gališke mline mnogo pšenice, je cena te vrste domačega žita padla v Galiciji za eno krono. Na sejmu v Jarmolincah (v Rusiji, ne daleč od gališke meje) so plačali za pšenico 6 K 10 v. za 50 kg. Vsled nemirov v južni Rusiji, je bil sej m le slabo obiskan.
froseeia.
Karol Havliček-Borovski. V nedeljo je minulo 50 let, odkar je umrl najslovitejši in najuglednejši češki publicist Karol Havliček. Nimamo ga avstrijski Slovani časnikarja, ki bi ga mogli primerjati Havličku. Ah ni bil on samo žurnalist: velike vspehe je dosegel i v politični literaturi, kjer kaže satira njegovih del njegov duh v vsej ženialnosti (Krčst sv. Vladimira.) Havlička, ki ga je imenoval pet let pred njegovo smrtjo Šmerling najboljšim in naj duhovitejšim urednikom Avstrije, je preganjala avstrijska absolutistična vlada pod Bachom in njegovimi huzarji na način, ki kriči do neba. Avstrija je ubila doslej še vedno svoje najboljše moči — tako se je zgodilo i s Havličkom. Prežet svobodeljubnega duha, v neprestanem in neizprosnem boju proti samovolji naše vlade je bil avstrijskim organom trn v peti. Preganjali so ga iz kraja v kraj. Ker tudi osebne šikane niso strle svobodnega duha neustrašnega moža, ga je dala vlada zgrabiti sredi noči. Potegnili so ga orožniki iz postelje in ga iztirali v tirolske hribe. Skoro pet let je živel Havliček v tem pregnanstvu: časa dovolj, da je dobil v se kal smrtonosne bolezni. Ko se je vrnil v Prago, je nedolgo po dohodu iz eksila umrl 29. julija 1859. Slava njegovemu spominu!