217
Krzysztof Lisowski
POPEVKA     čedalje manj je naših dni čedalje manj je naših noči če je to val zakaj srce se v njem obrača
218
V gosteh pri mladi Poljski:
čedalje manj je naših spotikljajev
in namesto srca —¦ kamen
če je to drevo
kje na njem rase pamet
čedalje manj je naših ust čedalje manj je naših oči če je to pismo in če burja je na morju
čedalje manj je naših sreč čedalje manj je naših zvezd zakaj kdo govori da je molk resnica
IZUMRLI ČLOVEK    To je izumrli človek
poraščen z lianami nespomina.
V  njem škripajo zvežnjena vrata in slepe ptice ne spletajo gnezd. On ne pričakuje pisem. Izključen je iz alternativ.
Na Marsu njegovih jeter
nas ne pričakuje presenečenje.
Kot sanjska mesta Inkov.
Kot pisanje po vodi
ki ni obsojeno na večni led.
Kakor bolečina ki si ničesar
ne prilasti.
Poglejte ga. Z vseh strani si ga oglejte.
Zažgite ga. Ob njem ogrejte si dlani.
Vendar ga ne sprašujte za pot.
Za človečnost. Zato govorite minila je
deveta. Ali pa prijatelji so odšli.
Ne recite mu na svidenje.
Niti ne najbolj samotna jesen.
Razidite se na svoje domove.
Igra je končana.
V  njem ni nikogar.
V  njem rase konec.
219                                                                                        Krzysztof Lisowski, Pesmi
V snu se mi je prikazal oče in jokal je nad mano slišal sem pesem a nisem slišal besed dnevi so odhajali mimo mene — daleč dekalog je gorel med travami
Bila je tudi moja žena da bi me zbudila da bi dvignil do oči steklenico s pajki še nekdo mi je skušal vrniti vid ter mi odvzeti vse streljal je med oči
čakal sem pri telefonu poziv in tiralico čakal sem na promet traku sproščenost nog in slišal sem petje zelenega topola in ekrani so odkrili v temni kino dvorani prag
našega doma a doma ni bilo
in čez prag je pritavala nekakšna liha sreča