REVIJO KRAS PODPIRAJO V PRIZADEVANJIH ZA OHRANITEV NAŠE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE ŽIVLJENJE NISO LE BESEDE Aerodrom Ljubljana FEBRUAR 2006 št. 73 cena 900 sit,( 3,75€ ENERGIJA SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI UTEKOČINJENI NAFTNI v malih plinohramih ekološko prijazen zanesljiv /A//E/7BMA aoo uiauM* varen Nudimo vam: ekonomičen ■ najem nadzemnih in podzemnih plinohramov pod ugodnimi pogoji ■ svetovanje, montažo in vzdrževanje plinskih postaj ■ strokovno dežurno službo, kije na voljo 24 ur na dan ■ hitro in zanesljivo dobavo plina ■ brezplačni telefon za naročila plina 080 2290 INTEf?BIMA d.O.O. LJUBLJANA informacije: SEKTOR PLIN KOZINA 6240 Kozina, Dolinska 14 tel.: 05 618 10 00 fax: 05 680 20 31 dežurna služba: 041 772 956 e-mail: plin.kozina@interina.si PLINARNA TRZIN 1236 Trzin tel.: 01 564 11 45 fax: 01 564 11 44 dežurna služba: 041 668 144 Aerodrom Ljubljana Dober začetek vaših potovanj! Amsterdam Dublin London Podgorica Split Beograd Dunaj Moskva Praga Tel Aviv Berlin Frankfurt Munchen Priština Ti rana Bruselj Istanbul Ohri d Sarajevo Zu rich Budimpešta Kopenhagen Pariz Skopje . . . gpp~- ■ poVeZAVo ZA^olAvljA Telekom Slovenije PREPROSTO BOLJŠI DOSTOP DO INTERNETA. Število informacij, možnosti uporabe in ponudba zabave na svetovnem spletu se nenehno večajo. Da bi lahko vse te prednosti resnično izkoristili, potrebujemo širokopasovno povezavo, ki nam s svojo hitrostjo omogoča povsem novo izkušnjo interneta. Seveda od povezave pričakujemo tudi popolno varnost in zanesljivost, v kombinaciji s hitrostjo pa to v največji meri omogoča povezava ADSL. Telekom V) Slovenije ADSL lahko naročite pri naših partnerjih: zanesljivo W amisH Perftech U www.telekom.si vo^Tatel "j komunicirajte z nami Slika na naslovnici: Pogled čez zgornji Štanjel z zvonikom cerkve sv. Danijela v ospredju in s Stanarjevo izpahnjenco; fotografirano izpred rimske trdnjavice Gledanica pod vrhom Turna. Fotografija: Lev Lisjak D 73779 /2006 KRAS 100605673 S COBISS o /#?% - !§ 12] Medijsko podjetje MEDIACARSO d.o.o. Telefoni revije Kras: 01/421 46 95,01/421 46 90 05/766 02 90 Fax: 01/421 46 95,05/766 02 91 E-mail: media.carso@siol.net Vsebina FEBRUAR 2006, št. 73 Kras, revijo o Krasu in kraških pojavih ter značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386)01/421-46-95, (+386) 01/421-46-90; faz: (+386) 01/421-46-95 E-mail: media.carso@siol.net Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Sodelavka: Marjeta Privšek Naslov: Uredništvo revije Kras: p.p. 17, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 faz: (+386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 900 SIT, 3,75 €, 4,5 $ Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 7.000 SIT, na naročnikov naslov v tujini 10.800 SIT, 45 €, 50 $ Transakcijski račun pri NLB: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB, podružnici Ljubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SVVIFT coda: U BASI2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Ponatis ali povzemanje prispevkov iz revije Kras je dovoljeno urednikovim soglasjem in z navedbo vira. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Naklada: 4000 izvodov Agencija 41 podpira izdajanje revije Kras Uredništvo ŽE BLIZU TRISTO ČLANOV Janez Podobnik NASTAJA ZAKON O UREJANJU PROSTORA, v pogovoru z KI POMENI UVELJAVLJANJE NAČEL uredništvom O TRAJNOSTNEM PROSTORSKEM RAZVOJU Uredništvo DVE POMEMBNI PRIZNANJI JOLKI MILIČ 10 Uredništvo PESMI RADIVOJA PAHORJA 12 Pavel Vtdau 270 LET CERKVE SV. FLORIJANA V BANIH 14 Marija Hnbar BOJ ZA PROSTOR 16 Borut Juvanec KAMEN NA KAMEN 18 Nataša Stupar Šumi KRAS NA UDARU 20 v pogovoru z uredništvom RADIKALNIH POSEGOV Mateja Kavčič, IZGUBA ZNANJ V TRADICIONALNIH 26 Elena Simeonov STAVBARSKIH TEHNOLOGIJAH Sebastjan Rosa RESTAVRATORSTVU NA PRIMORSKEM 30 SE OBETAJO BOLJŠI ČASI Nada Trebeč RAZGLEDNICE S KRASA MED OBEMA VOJNAMA 34 Metka Culiberg KAJ SPOROČAJO PALEOBOTANIČNE RAZISKAVE 36 Andrej Kranjc TIANKENG - NOV STROKOVNI IZRAZ 40 ZA VELIKO UDORNO VRTAČO Andrej Mihevc BREZSTROPA JAMA NA SLAVENSKEM RAVNIKU 42 Stanka Šebela KRAS V RAZLIČNIH KAMNINAH 46 Slavko Polak NA KRAŠKEM TRAVNIKU JE VEČ VRST METULJEV, 48 KOT JIH ŽIVI V VSEJ ANGLIJI t o Predstavitveni večer Kluba prijateljev evropskega muzeja krasa v Postojnski jami ZE BLIZU TRISTO ČLANOV V dvorani »Proteus« speleološke postaje delniške družbe Postojnska jama, turizem v Postojni je bil v petek, 20. januarja 2006, prvi javni in predstavitveni večer nastajajočega Kluba prijateljev evropskega muzeja krasa. Sklical ga je evropski poslanec in predsednik iniciativnega odbora za evropski muzej krasa Alojz Peterle, organiziranega v Društvu evropski muzej krasa. Na predstavitvenem večeru so spregovorili o namenih in ciljih predvidenega evropskega muzeja člani iniciativnega odbora in Društva evropskega muzeja krasa Alojz Peterle, dr. Tomas Valena, akademik dr. Andrej Kranjc in Dušan Rebolj. O zamisli za tako ustanovo so govorili še predstavnik Ministrstva za kulturo Janko Rožič, svetovalec Ministrstva za okolje in prostor iz ZDA John Veverka, direktor delniške družbe Postojnska jama, turizem in predstavnik poslovne skupine Istrabenz, strateškega partnerja muzeja, Matjaž Berčon in župan občine Postojna Jernej Verbič, ki sta podprla zamisel o muzeju, neglede na to, kje bo zgrajen. Udeležence je nagovoril tudi starosta slovenskih krasoslovcev akademik dr. prof. Ivan Gams in se zavzel, naj bodo v projekt vključeni slovenski strokovnjaki za to tematiko. Evropski poslanec Alojz Peterle je kot pobudnik za ustanovitev Kluba prijateljev evropskega muzeja krasa v začetku leta poslal na kakšnih tisoč naslovov vplivnih Slovenk in Slovencev ter osebnosti v Sloveniji in onkraj njenih meja predstavitveno pismo o dosedanjih pripravah na zgraditev evropskega muzeja krasa v Sloveniji. Povabil jih je, naj se takim prizadevanjem pridružijo z vstopom v Klub prijateljev evropskega muzeja krasa in po svojih močeh pomagajo uresničevati predstavljeno zamisel. Do 20. januarja je pismu priložene priglasnice za včlanitev v klub vrnilo že blizu tristo prejemnikov pisma. Izmed njih jih je prišlo na predstavitveni večer v Postojno skoraj sto. Udeležencem predstavitvenega večera je bila razdeljena tudi barvna zloženka o osnovnih značilnostih predlaganega evropskega muzeja krasa, ki jo je pripravil in izdal iniciativni odbor za njegovo zgraditev. V uvodnem nagovoru je Alojz Peterle poudaril, da je muzej velika priložnost za Kras, Slovenijo in Evropsko zvezo: Pobudnik za zgraditev evropskega muzeja krasa v Sloveniji, predsednik Društva evropskega muzeja krasa in evropski poslanec Alojz Peterle med uvodnim nagovorom. Direktor Postojnske jame, turizem, d.d., Matjaž Berčon podpira zgraditev muzeja, kjerkoli bo. EVROPSKI MUZEJ KRASA European Karst Museum Spoštovani prijatelji Evropskega muzeja krasa! Vesel sem, da se nas je na ne najbolj ugoden dan zbralo več kot sto podpornikov zamisli o izgradnji evropskega muzeja krasa, v celem pa se nam je pridružilo več kot dvesto uglednih Slovenk in Slovencev z zgornjega dela slovenske protokolarne liste. Med njimi so tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan, minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel, minister za delo, družino in socialne zadeve mag. Janez Drobnič, minister za zdravje dr. Andrej Bručan, minister za okolje in prostor Janez Podobnik, ministri Demosove vlade, številne poslanke in poslanci. Posebej pozdravljam močno skupino akademikov pod vodstvom predsednika SAZU dr. Boštjana Žekša, vesel sem, da so se nam pridružili kulturni delavci in gospodarstveniki, ne samo primorski župani... Naj končam s pozdravi postojnskemu županu Jerneju Verbiču in direktorju Postojnske jame Matjažu Berčonu, ki sta posebej povezana s tem večerom in s prihodnostjo projekta. Vesel sem, da so naš večer uglasili “Bori” in dramski igralec Tone Kuntner, ki vidi v tem projektu častno stvar za Slovenijo. Verjetno se danes ne bi zbrali tu s takim namenom, če 25. junija 1991 ne bi razglasili samostojne slovenske države, Pogled v dvorano »Proteus« speleološke postaje Postojnske jame, turizem v Postojni med predstavitvenim večerom o Klubu prijateljev evropskega muzeja krasa. Vse fotografije: U. Svegel saj nam je to omogočilo postaviti Slovenijo na politični zemljevid sveta in ji s tem dati priliko, da suvereno uveljavlja svoje interese v širšem prostoru. Tudi ne bi govorili o evropskem muzeju krasa, če ne bi maja 2004 Slovenija postala članica Evropske zveze. Da bi izkoristili nove možnosti, smo na gradu Štanjelu aprila 2004 prvič javno predstavili zamisel o tem muzeju. Vesel sem, da je slovenska vlada julija 2005 ustanovila medresorsko komisijo za izgradnjo evropskega muzeja krasa in s tem zamisli podelila pomen nacionalnega projekta. Na tej podlagi je bil do 15. decembra 2005 opravljen prvi krog strokovnih študij kot podlaga za nadaljnje odločanje. Namen projekta ni izgradnja klasičnega muzeja, ampak je njegov namen ponuditi obiskovalcem doživljanje kraških pojavov na sodoben način, uveljaviti Slovenijo kot deželo pokrajine Kras in krasa ter zibelko krasoslovja v evropskem in svetovnem merilu, dodatno ovrednotiti Kras/kras kot pomemben del naše in evropske identitete, obogatiti in nadgraditi turistično ponudbo na našem krasu in zaznamovati predsedovanje Slovenije Evropski zvezi leta 2008. Pomembno je, da so izdelane študije že v vladni presoji, da poteka analiza o finančnih virih, da je zamisel doživela v javnosti močno podporo in da se nam pridružujejo strateški partnerji in sicer skupina Istrabenz, vlada Republike Slovenije, Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Notranjsko-kraški regionalni zavod za turizem Postojna in revija Kras. Ker imajo kras tudi številne druge države, je prav, da se projekt, za katerega računamo tudi na evropska sredstva, odvija s primerno dinamiko, sicer nas bi lahko kdo prehitel. Potrebna je čimprejšnja odločitev o lokaciji muzeja, o njegovem investitorju in o načinu njegovega upravljanja. Člani iniciativnega odbora za postavitev evropskega muzeja krasa predlagamo javno-zasebno partnerstvo. Spoštovani gospe in gospodje, ta projekt pristoji Sloveniji! Vesel sem, da ste ga podprli, in računam, da ga boste po svojih najboljših močeh, v skladu s svojim statusom, podpirali še naprej. To je priložnost za Kras, za Slovenijo in za Evropsko zvezo. Izkoristimo jo! O projektu za evropski muzej ali center krasa in postopkih v medresorski komisiji za njegovo predstavitev vladi RS Slovenije o pripravah na ustanovno skupščino Kluba prijateljev evropskega muzeja krasa PA boste lahko prebrali več v naslednji izdaji revije Kras. Uredništvo 6 POGOVOR Minister za okolje in prostor Janez Podobnik o slovenskem krasu NASTAJA NOV ZAKON O UREJANJU PROSTORA KI POMENI UVELJAVLJANJE NAČEL O TRAJNOSTNEM PROSTORSKEM RAZVOJU rasa je po svoji geološki sestavi v Sloveniji več kot 43 odstotkov državnega ozemlja... Človeka privlačita tako njegovo prevotljeno podzemlje s tisoči podzemskih jam, brezen itn., kakor tudi njegovo površje - od alpskega ogolelega in strmega krasa do bolj ravninskega krasa z vse manj ogolelimi površinami ter z vse bolj zaraščajočo se kamnito krajino vrtač in dolin, urejenih v male njive, travnike, pašnike in terasaste vinograde, obdanih s kamnitimi ogradami. Privlačijo pa tudi strnjena vaška naselja, v katerih dominirajo kamnite hiše, stisnjene druga ob drugo, obdane s kamnitimi zidovi v borjače, olepšane s kamnoseško obdelanimi nosilnimi elementi, kot so portali, konzole, irte itn. Gospod minister, skoraj ob vsaki pomembnejši slovesnosti v Unescovo svetovno dediščino vpisanih Škocjanskih jam pridete med sodelavce Javnega zavoda Park Škocjanske jame... Kako ocenjujete delo zaposlenih, ki skrbijo za varovanje naravne in kulturne dediščine tega prostora in za njuno ustrezno prezentacijo obiskovalcem, to je domači in svetovni javnosti? »Čeprav imam obilo delovnih obveznosti in zaradi tega malo prostega časa za obiskovanje naše lepe Slovenije, se trudim, da čim bolj pogosto obiščem sodelavce, ki vodijo javni zavod v regijskem Parku Škocjanske jame. Med njimi se dobro počutim, pa tudi posebnosti in lepote tega prostora so svojevrsten magnet, ki me vleče tja. Regijski Park Škocjanske jame je bil prvi tovrstni park, ki ga je razglasila Slovenija kot nova država. Njegov izjemen mednarodni pomen, ki ga ima s svojim mestom na Unescovem seznamu svetovno pomembnih naravnih znamenitosti, daje osnovo vsemu delovanju majhne, vendar zelo učinkovite ekipe sodelavcev pod vodstvom gospoda Albina Debevca, ki s parkom upravljajo. Njihovo delo visoko cenim. Pomembno je, da so v tej mladi ekipi strokovnjaki in drugi zaposleni tudi iz vrst domačinov. Parkovne ustanove v Sloveniji morajo predstavljati voljo, interese in poglede domačinov. Ti morajo čutiti s parkom. Le tako so lahko parki v lokalnem okolju sprejeti in razumljeni kot pozitiven dejavnik tudi za tamkajšnje prebivalstvo. In prav zaradi tega, ker so upravljalci parka tesno povezani s prebivalstvom v parku in ker domačine vključujejo v skrb za varovanje območja parka in živijo s parkom, smo na našem ministrstvu zagovarjali stališče, naj dosedanji direktor Javnega zavoda Park Škocjanske jame gospod Debevec še naprej vodi strokovno usposobljeno, samoiniciativno in varstvu narave predano ekipo uprave parka!« Krasoslovci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in iz drugih raziskovalnih ustanov veliko govorijo o bogatih nahajališčih kakovostne pitne vode v kraških vodonosnikih. Napovedujejo, da bo že čez nekaj desetletij ta voda gospodarsko najpomembnejše bogastvo tega prostora in najzanesljivejši vir kakovostne pitne vode ne le za slovenski obalni prostor in Kras, ampak za velik del Slovenije. Seveda pa le pod pogojem, da kraškega vodonosnika ne bodo onesnaževale odpadne vode s površja. Večji kraji na kraškem prostoru že imajo ali pa bodo kmalu dobili ustrezne čistilne naprave za prečiščevanje odpadnih vod. Vse bolj se posodabljajo odlagališča za komunalne odpadke in postajajo sodobni centri za sortiranje, obdelavo, predelavo, recikliranje in odlaganje. Naselja dobivajo kanalizacijske sisteme in zbiralnice za odpadne vode. Odpadke se že zbira v ločene zabojnike in odvaža v odlagališča. Število divjih odlagališč odpadkov se tudi zmanjšuje. Ravnanje z gospodinjskimi odpadki in odplakami po zaselkih pa je še vedno prepuščeno večji ali manjši ozaveščenosti ljudi. Domačij in gospodinjstev z nevodotesnimi greznicami je še vedno preveč, pa tudi fekalnih in odpadnih vod iz vodotesnih greznic se marsikje po njihovem praznjenju še ne odvaža v prečiščevanje v čistilne naprave, ampak se jih uporablja za gnojenje travnih površin ali pa se jih zliva v odročne kotanje, itn. Kako, gledano dolgoročno, ta vprašanja ureja država in s katerimi nalogami na tem področju se sedaj ukvarja Ministrstvo za okolje in prostor? Ali ne bi kazalo v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano voditi dolgoročno ozaveščevalno kampanjo med učečimi se generacijami za naravi in kraški podtalnici neškodljivo ravnanje z gospodinjskimi odpadki in odpadnimi vodami? Pa tudi med odraslim prebivalstvom, ki na svojih domačijah s kmetijsko dejavnostjo oziroma z obdelovanjem zemlje in z drugimi dejavnostmi ustvarjajo gospodinjske in komunalne odpadke? Z ministrom za okolje in prostor Janezom Podobnikom, dr. medicine, doma iz Cerknega na Idrijskem, srno se pogovarjali o slovenskem krasu nasploh in o razvojnih problemih matičnega Krasa. V skromno odmerjenem prostem času minister Janez Podobnik rad smuča, hodi v naravo, na Kras pa se podaja po svojih službenih obveznostih in večkrat obišče Park Škocjanske jame. Povedal je, da ministrstvo pripravlja posebne programe za pomoč občinam pri ravnanju s komunalnimi in gospodinjskimi odpadki in odpadnimi vodami in za spreminjanje človekovih navad pri ravnanju z njimi. Le tako bodo vodonosniki kakovostne pitne vode v kraškem podzemlju tudi poslej ostajali neone-snaženi in neoporečni... Zavzema se za stalno izobraževanje in ozaveščanje naročnikov in pripravljalcev prostorskih aktov ter zlasti investitorjev - graditeljev novih objektov in prenoviteljev še obstoječih stavb, da bodo cenili arhitekturno izročilo in v stoletjih ustvarjeno kulturno krajino svojih prednikov. Poudaril je, da v okviru sprejete politike vlade Ministrstvo za okolje in prostor intenzivno nadaljuje projekte za ustanovitev novih parkov v Sloveniji - tudi Kraškega regijskega parka. In povedal je še, da Ministrstvo za okolje in prostor ni izdalo soglasja za postavitev vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Res pa je, da Agencija Republike Slovenije za okolje vodi upravni postopek o izdaji ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja za tak poseg. Uredništvo »Celovito reševanje problematike odpadkov in odpadnih voda je za območje krasa in za druga območja, kijih štejemo za občutljiva oziroma za varovana območja, izredno pomembno in ima v naših operativnih programih posebno mesto. Treba pa je povedati, da je na področju ravnanja z odpadki in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda že zelo veliko narejenega na tako imenovanih večjih aglomeracijah in da bo v naslednji finančni perspektivi glavna skrb namenjena področjem razpršene gradnje. Ministrstvo za ta področja pripravlja posebne programe z ukrepi, ki bodo občinam zagotavljali poleg finančnih sredstev tudi ustrezno strokovno pomoč na področju informiranja in ozaveščanja prebivalcev teh območij. Pri tem delu bomo že po naravi problema k sodelovanju povabili vse resorje, ki so posredno ali neposredno povezani z okoljskimi problemi.« Za kraški prostor na Primorskem in zlasti za pokrajino Kras je značilna kulturna krajina z avtentično kraško arhitekturo. Strnjena naselja iz kamnitih hiš na robovih obdelovalnih površin sicer še ohranjajo svojo privlačno podobo. Vsepovsod pa nastajajo tudi nove gradnje, ki se bolj in bolj zajedajo tudi v rodovitne obdelovalne površine ter vnašajo v kraški milje tuje, nesprejemljive arhitekturne rešitve, ki pačijo značilno kraško kulturno krajino in izničujejo skladnost kraške avtentične arhitekture... Po ocenah domačih strokovnjakov in strokovnjakov iz tujine je naš Kras zaenkrat še vedno ena izmed arhitekturno-krajinsko najbolj skladnih in urejenih pokrajin v Evropi, opozarjajo pa, da Kras te svoje identitete ne bi smel izgubiti, če si ne želimo, da bi se utopil v vedno bolj vidni brezličnosti. Gospod minister, kako gledate na ta pojav in probleme v zvezi z njim na Ministrstvu za okolje in prostor in kaj menite, da bo treba storiti za zaustavitev neracionalnih in nesprejemljivih trendov pri načrtovanju novih gradenj in njihovem ocenjevanju, ali sodijo v kraški prostor? »Kraška arhitektura je odraz specifičnega prostora, naravnih danosti - še posebno skromne izbire gradiva (predvsem sta bila na voljo samo kamen in les) - in različnih vplivov na stičišču mediteransko-romanskega in celinsko-sred-njeevropskega sveta. Na dokajšnjo ohranjenost kulturne krajine in njenega stavbarstva so v preteklosti na Krasu vplivale skromne ekonomske možnosti za razvoj v povezavi s tradicionalno strnjeno pozidavo. Naselja so zrasla na klimatsko ugodnih legah in za kmetovanje manj primernih zemljiščih. Praviloma je bila rodovitna zemlja skupaj s pitno vodo največja dragocenost Kraševcev, pa naj gre za ravninski ali 8 POGOVOR visokogorski kras. O tem še danes pričajo ureditve, ki jih je človek z velikim trudom in občutkom za skladnost s prostorom gradil in vzdrževal za svoje preživetje in za svoj razvoj. Naj omenim samo nekatere, ki jih še danes občudujemo in ki postajajo kot sinonim Krasa v zadnjem času predmet številnih študij ter konkretne prenove! To so suhozidi okrog vrtač s plodno zemljo in pašnikov, vaški zbiralniki vode - kali, ureditev kultiviranih teras z vinogradi, v naseljih strnjene ozke ulice za zaščito pred poletno pripeko in burjo, ograjena dvorišča -borjači z latniki in mojstrsko klesanimi vodnjaki ter še cela vrsta drugih kamnoseških detajlov. Tudi same kraške hiše s svojstveno organizacijo prostorov, z zunanjimi hodniki - ganki, prizidanimi kuhinjami - spahnjenicami in s svojevrstno oblikovanimi dimniki so ohranjale, v sozvočju s pokrajino, nekakšno arhaično okolje. V drugi polovici prejšnjega stoletja pa je vsestranski materialni razvoj začel spreminjati mišljenje ljudi v smer nekritičnega prevzemanja krasu tujih vzorov pri načrtovanju in umeščanju naselij v prostor, pri oblikovanju bivališč in pri njihovem opremljanju/krašenju z arhitekturnimi detajli. Težnje po gospodarskem napredku in dostopnosti so botrovale načrtovanju in gradnji novih naselij ali širitvi obstoječih na položnejša, kmetijska zemljišča. Rast mest, umeščanje infrastrukturnih in prometnih koridorjev ter novih dejavnosti, povezanih s strateško lego tega prostora, so pripomogli k večjim/novim migracijam, k privzemanju tujih vzorov in unifi-ciranju bivalnega okolja. Prostorska zakonodaja je že v preteklosti bolj ali manj uspešno omejevala neracionalno in strokovno nepodprto širitev naselij in s tem izgubljanje njihove prepoznavnosti in identitete širše kraške kulturne krajine. Glavni omejitveni dejavnik je bila komunalna oprema, predvsem oskrba s pitno vodo, dostopnost in varovanje najboljših kmetijskih zemljišč. V praksi je slednje pogosto klonilo pred argumenti, da je treba zagotavljati nove površine za različne dejavnosti v okviru poselitve. Sodobni prometno in sanitarno-tehnični predpisi so imeli za posledico velike, ponekod usodne posege v urbano tkivo naselij, pa naj je šlo za rušitve zaradi zagotavljanja večje prometne varnosti in pretočnosti ali pa za spreminjanje, odstranjevanje in neustrezno nadomeščanje tradicionalnih arhitekturnih elementov zaradi sanitarnih predpisov. Kjer pa so z obvoznicami zaobšli stara naselbinska jedra, so se ta začela prazniti, saj so novi prometni tokovi potegnili za seboj tudi ostale funkcije naselij, ki so se umestile na območja novih, praviloma individulnih stanovanjskih naselij. Strategija prostorskega razvoja Slovenije in Prostorski red poskušata omejiti »širitev navzven« in razvojne pobude usmeriti v celovito notranjo prenovo naselij, kar se ob strokovni in finančni pomoči širše skupnosti, tudi skozi mednarodne projekte, na Krasu že uresničuje. Ob tem je treba poudariti, da dosedanja zakonodaja namenja premalo pozornosti reševanju problema celovite prenove in ostaja v dobršni meri na deklarativni ravni. Pripravlja pa se nov zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), ki Minister za okolje in prostor Janez Podobnik na razstavi Riko hiše za raznolikost slovenskega prostora v Ribnici, ki jo je predstavila doc. dr. Živa Deu s Fakultete za arhitekturo, tudi sodelavka revije Kras. tl ▼T na področju zagotavljanja površin za razvojne potrebe lokalnih skupnosti namenja osrednjo pozornost celoviti prostorski prenovi, tako imenovani regeneraciji prostora, in s pomočjo povezovanja različnih razvojnih programov pomeni uveljavljanje načel o trajnostnem prostorskem razvoju. Ugotavljamo, da z različnimi oblikami izobraževanja in s prezentiranjem primerov dobre prakse, na primer v reviji Kras, ter z mednarodno izmenjavo izkušenj že prihaja v zavest ljudi, da je s celovito ohranjeno in predstavljeno kulturno/arhitekturno krajino mogoče tudi uspešno tržiti in s tem ohranjati ter razvijati nove, okolju in ljudem prijazne oblike življenja na našem krasu. Iskanje in uresničevanje celovitih, trajnostno naravnanih rešitev na področju urejanja prostora in graditve objektov zahteva stalno izobraževanje in ozaveščanje tako naročnikov in pripravljavcev prostorskih aktov na vseh ravneh, pa tudi tistih, katerim bodo te rešitve v pomoč pri čim hitrejšem zagotavljanju kvalitetnejših življenjskih pogojev.« Že pred desetletjem je takratni državni sekretar z Ministrstva za okolje in prostor gospod Mladen Berginc tudi v reviji Kras napovedal, da se je Slovenija odločila postopno naravovarstveno zavarovati petino svojega ozemlja. Precej na kraškem prostoru. Najprej je nastalo prizadevanje za ustanovitev Notranjskega parka, a je načrt obstal. Hitro se je uresničil načrt za regijski Park Škocjanske jame. Potem se je začelo zavzeto pripravljanje na ustanovitev Kraškega regijskega parka, a je tudi ta dejavnost zamrla, četudi je bila takrat kar realna možnost, da se Kras celo uvrsti v seznam Unescove naravne in kulturne dediščine! Izjalovil seje tudi načrt za razglasitev Snežniškega parka... Kdaj se obeta nadaljevanje prizadevanj za razglasitev Snežniškega in Kraškega parka? In, kaj so po vedenju na Ministrstvu za okolje in prostor razlogi, da se pobude in predlogi ne uresničijo? »Verjetno je omenjena napoved o postopnem širjenju mreže parkov v Sloveniji izhajala iz programskih dokumentov, ki jih je v tistem obdobju na področju politike varstva okolja sprejela država. Konec 90. let prejšnjega stoletja je bil v Državnem zboru sprejet Nacionalni program varstva okolja, ki je med drugimi cilji določal tudi aktivnejšo vlogo države pri ustanavljanju novih parkovnih območij, predvsem pa v mrežo novih parkov umestiti nekaj večjih, obsežnejših zavarovanih območij, kot so območja kočevskih gozdov, notranjsko-snežniško območje in območje matičnega Krasa. Kolikor sem seznanjen, so bili nekateri projekti že pripeljani do zelo visokega konsenza sprejemljivosti za ustanovitev novih parkov na teh območjih. Ponekod so bili celo že podpisani dogovori med občinami in državo, pripravljene pa so bile tudi ustrezne pravne podlage za njihovo razglasitev. V okviru sprejete politike naše vladne koalicije usmeritve za ustanavljanje novih parkov nesporno enotno podpiramo. Zato Ministrstvo za okolje in prostor intenzivno nadaljuje te projekte oziroma pripravlja nove. Sam sem že prejel pobude iz lokalnega kraškega prostora, naj bi ponovno oživili proces ustanavljanja Kraškega regijskega parka. Tej ideji sem vsekakor zelo naklonjen, ker se zavedam, da sta občutljivost tega prostora in njegova specifika, tako edinstvena za Slovenijo, res izjemni. Temu prostoru dolgujemo posebno skrb tudi na nacionalnem nivoju. Trenutno s sodelavci zaključujemo pregled realnih možnosti za aktivno delovanje v tem projektu. Vendar pa je realnost tudi to, da sedaj istočasno vodim tri oziroma štiri podobne projekte, kar je že samo po sebi zajeten zalogaj. Vsekakor se bom v času svojega mandata kot minister za okolje in prostor osebno zavzemal, da se dogovorimo skupaj z občinami v tem prostoru, kakšna bo nadaljnja usoda Kraškega regijskega parka.« Ohranjena narava kraškega prostora z vsemi svojimi posebnostmi je veliko bogastvo in hkrati tudi gospodarski potencial. Govori se, da bo Ministrstvo za okolje izdalo soglasje k postavitvi prvega sklopa vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Ali se pričakuje, da bodo investitorji takih elektrarn na Krasu in v njegovi okolici dobili zanje še nove lokacije? »Ministrstvo za okolje in prostor še ni izdalo nobenega soglasja k postavitvi vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Agencija RS za okolje vodi upravni postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, končna odločitev pa še ni znana. Skozi postopke presoje o vplivu vetrnih elektrarn na okolje je treba zagotavljati, da se načrtovani objekti zgradijo, če so sprejemljivi z vidika varstva okolja. Poleg te sprejemljivosti pa je ključnega pomena tudi družbena sprejemljivost umeščanja takih objektov v prostor oziroma okolje. Ta družbena sprejemljivost se v veliki meri že verificira skozi postopke za presojo vplivov na okolje, ne pa v celoti. Mislim, da je pri tem treba gledati vsak primer posebej. Ne gre posploševati! Naše splošno vodilo je, da je treba postopke, načrte peljati od najbolj zgodnejše faze odprto, transparentno in v dialogu z javnostjo. To je edino zagotovilo za zmanjševanje sporov. O primernosti lokacij za postavitev vetrnih elektrarn pa mislim takole: Na osnovi analiz dosedanjih meritev vetra, preliminarne ocene o možnostih za vključitev vetrnih elektrarn v elektroenergetsko omrežje ter vpliva vključitve objektov v prostor in dostopnosti lokacij je za izkoriščanje vetrne energije primernih kar nekaj območij Primorske ter Gorenjske in Notranjske (sredogorje in visokogorje). Ali bo prišlo do interesa investitorjev, pa bo pokazal čas!« Ali vidite kakšne možnosti, da Ministrstvo za okolje in prostor tudi v bodoče vključi revijo Kras v svoja prizadevanja za ohranjanje naravne in kulturne dediščine na Krasu ter za njegovo promocijo na način, da se v skladu s programom Natura 2000 kaj naredi za ohranjanje njegove pristnosti in s tem tudi turistične privlačnosti? »Seveda! Vaša revija je za ohranjanje naravne in kulturne dediščine na Krasu že veliko storila in ne vidim razloga, da ne bi tako skupaj nadaljevali tudi v prihodnje!« 10 PRIZNANJA jjjj DVE POMEMBNI PRIZNANJI JOLKI MILIČ Slovenska publicistka, prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka Jolka Milič iz Sežane je v decembru 2006 prejela pomembni priznanji. To sta visoko priznanje predsednika Republike Italije Carla Ciampija "Visoki častnik reda Zvezde italijanske solidarnosti" za dolgoletno predstavljanje sodobnih italijanskih avtorjev Sloveniji in Lavri nova listina Društva slovenskih književnih Uredništvo ■ganb. riznanje italijanskega predsednika je Jolki Milič I ■ izročil v svoji rezidenci v Ljubljani italijanski veleli poslanik v Sloveniji Daniele Verga. S tem je pre- jela visok italijanski častni naziv Grande Ufficiale, saj je velik del svojega življenja namenila študiju, pisanju in prevajanju, daje v Sloveniji predstavljala italijanske sodobne avtorje in utirala predstavitve številnim slovenskim avtorjem v Italiji. Po krajšem uvodnem nagovoru v čast prejemnici priznanja je veleposlanik gospod Daniele Verga prebral obraz- p reva ja I cev za posredovanje slovenske književnosti drugim narodom... Tokrat predstavljamo celotno utemeljitev za podelitev Ciampijevega priznanja in povzetek utemeljitve za podelitev Lavri nove listine. V eni izmed naslednjih izdaj Krasa pa bomo objavili obsežnejši pogovor z Jolko Milič.* ložitev, na osnovi katere ji je italijanski predsednik Ciampi podelil Zvezdo italijanske solidarnosti (Grande Ufficiale delPOrdine dela Stela Solidarieta Italiana): “Pesnica, pisateljica, publicistka in prevajalka Jolka Milič je postala po skoraj polstoletnih prizadevanjih in soudeležbi nekakšna referenčna točka za veliki del obmejne književnosti. Pretežni del svojega življenja je posvetila študiju, pisanju in prevajanju. In tako je omogočila, da so se v Sloveniji seznanili s sodobnimi italijanskimi avtorji, poglobljeno se je vživjala v njihov duh in z. nenehno pozornos- Jolka Milič na sprejemu pri italijanskemu veleposlaniku v Sloveniji Danielu Vergi in njegovi soprogi Danieli Vergi. t' S j * .J j 'S L Bff f v P X T V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljami so Jolki Milič podelili Lavrinovo diplomo za prevajalsko delo v letu 2005. tjo spremljala vse, kar je bilo objavljeno v Italiji. Neprestano se je ukvarjala tudi s posredovanjem slovenske poezije v Italijo z večdesetletnim prevajanjem ter prejela za to svojo dejavnost kar nekaj priznanj. Njeno sodelovanje z italijanskimi in s slovenskimi revijami s strokovno neoporečnimi prevodi je iz leta v leto naraščalo. Med avtorji iskana zaradi svoje sposobnosti, da se z lahkoto vživi v njihova besedila in obenem ostane zvesta semantiki, je vedno dokazovala svojo delovno resnost in zmožnost. Prav besede: Spoznala sem svet skozi dela, ki sem jih prevedla, to je moja največja nagrada in plačilo, so bile izrečene človeku, ki jo je tudi sam nameraval nagraditi za opravljeno delo. Ljubezen do poglobljenega učenja, do besede, v tem visokem in žlahtnem izražanju človeškega duha, je zaznamovala vse njeno življenje. Poznana v mnogih slovenskih šolskih zavodih, kjer je italijanščina učni predmet, je ena izmed tistih oseb, ki s svojim tihim delom širi ljubezen do jezika, ki je zanjo njena druga duša. Poudarjamo in cenimo nadvse pomembno vlogo, ki jo je Jolka Milič opravila v prid italijanskega jezika in italijanske kulture v Sloveniji s svojo nepojemajočo zavzetostjo, ki traja že vse njeno življenje. Lavrinovo diplomo za prevajalsko delo v letu 2005, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev Slovenije, so Jolki Milič izročili v ljubljanskem Cankarjevem domu. V obrazložitvi je poudarjeno, da jo je prejela za impresiven prevodni opus, za predano in virtuozno prepesnjevanje vrhunskih slovenskih lirikov in za uveljavljanje slovenske literature na italijanskem govornem območju. Jolka Milič tenkočutno obvladuje pesniško besedo; še posebej slovensko in italijansko. Slovensko od Prešerna do Kosovela, Šalamuna in Zajca, italijansko od Danteja do Montaleja in Umberta Eca. S tem ji je tako rekoč usojeno vzajemno prevajanje, njena usoda pa je, da se temu poslanstvu že vse življenje posveča z užitkom in odličnimi uspehi. V več kot tridesetih letih je tako več kot tridesetim slovenskim pesnikom, našim in svojim sodobnikom, in njihovim besedilom dala romanski lesk in eleganco. To so: Ines Cergol, Marij Čuk, Milan Dekleva, France Filipič, France Forstnerič, Franjo Frančič, Ervin Fritz, Branko Hofman, Mila Kačič, Edvard Kocbek, Srečko Kosovel, Kajetan Kovič, Marko Kravos, Tone Kuntner, Janko Messner, Ivan Minati, Brane Mozetič, Josip Osti, Boris Pangerc, Tone Pavček, Aleksander Peršolja, Aleksij Pregare, Tajtana Pregl Kobe, Maja Razboršek, Ivo Svetina, Tomaž Šalamun, Jože Udovič, Saša Vegri, Dane Zajc, Ciril Zlobec, Irena Žerjal... In čeprav gre pri tem za celo plejado pesnikov in njihovih besedil z osebnimi značilnostmi, je Jolka Milič kot prevajalka vendar tako prožna in vsestransko prilagodljiva, da zna ne le altruistično prisluhniti slehernemu individualnemu pesniškemu izročilu, temveč so njeni prevodi tudi slogovno razvidni, neponovljivo iskrivi in duhovito avtorski, saj pri vsakem pesniku in vsaki pesmi ne le najde, temveč tudi posname tone in odseve duše in duha, in sicer s svojevrstno jezikovno dinamiko in sproščenostjo, ki sta med drugim umetniški glasnici in nosilki njene žive zgovornosti. * * Z Jolko Milič je objavila revija Kras prvi pogovor v 2. in 3. številki letnika 1994! J**K*>*ji*ti*-. Tokrat predstavljamo nekaj pesmi univ. dipl. pedagoga in univ. dipl. sociologa Radivoja Pahorja iz Renč, profesorja na novogoriški gimnaziji. Izdal je dve pesniški zbirki - "Tudi to je pot" leta 1973 in "Deviško satje" leta 2005. Njegove pesmi in njihove strokovne ocene so bile objavljene v več publikacijah, ki se posvečajo literaturi, ter v drugih medijih, tudi na Radiu Slovenija. Za prvo srečanje z njegovo poezijo v reviji Kras smo izbrali pesmi: Votla reka, Glineni plašč, Ljubi, Na tistem kraju in Trst. V eni izmed naslednjih izdaj revije Kras bomo objavili pogovor z zanimivim avtorjem teh pesmi Radivojem Pahorjem. Uredništvo Od črnih mej, akacij, lip šumečih, v štivanske bore, hraste in zidave, je votla reka iz poganjkov spečih priklicala v moj stih gazi sanjave. Z otožnim glasom vabijo svetišča v mitrej izjokat grenko zapuščino. Mornik ohlaja toplo slast ognjišča, ko s kraških trstov luščim bolečino. Popotni tam še najdeš kal modrosti: njen žarki lesk in tempelj iz davnine živita zvesta kratkim dnem prostosti. Od belih kamnov do sidrišč v pisavi, kjer raste mah in se dobrika luna, ostajam z njo v brežinah ob Timavi. V čarobni spev noči si me ovila, ko v kraških čupah dišal je zaliv, in poletel sem, mlad galeb igriv, v valove tvojih ust, ki so ljubila. S poletnih lun si glad selila vame, v razprtih krošnjah tiho koprneča, in sem si vzel, kjer se rojeva sreča, njen zlati lesk, ki si ga skrila zame. Od tistih dni, ki se jih svit dotika z osutim lubjem tople slane vode, ostajaš z mano plaha trepetlika. Prihajava, čeprav vse bolj ranljiva, in vse manj sprta s slepo igro usode. Vonj kraških čup še vabi iz zaliva ... Glineni plašč V glineni rob srca sem vtisnil dlan, poljubil njeno mrzlo kraško reko, in se odpravil kakor romar v Meko, ob svete kamne svojih skritih sanj. Odšel sem tja, kjer rastejo samote. V saminah tihe in v tišinah same polzijo sence v kalno past omame, na dno nesrečne Vidine lepote. Zakaj ostajaš, kjer temni zvestoba? Čigav si, romar, k njeni mrzli reki? Le Vidin zdrs je slišal onkraj roba. Na tistem kraju Katero pesem, slajšo si od njene zapel boginji na prepadni steni? Si upal z njo, da val ljubeči ženi povrne sanje, radosti zgubljene? Od prasvetlobe do privezov časa je kratka pot, a dolgo potovanje. Otožnih lic brodnik si čakal nanje od prebujenja do gluhote Krasa. Čarobna slast srebrne mesečine na zvezdni poti, z rujem obsijani, je zrasla v temni bor iz bolečine! Pričakam te, ko se svetloba skrije. Na tistem kraju, ob samotni skali, še slišim kdaj devinske elegije ... Od daleč sem te gledal, sinje mesto: v svečavi mokrih lun si se smehljalo, šumelo v murvah, sladko brbotalo, in sem verjel, da mi ne boš nezvesto. Od blizu sem te videl, mesto sinje: z bolestjo v prsih poješ o svobodi, drhtiš v valovju in se daješ usodi, objemaš svet in trpko kraško brinje. Od tukaj so lepote vznemirljive: ljubkuješ med oboki drzne sanje, in se ne braniš sreče radožive ... Od onkraj slišim šepetanja Krasa: še iščeš med ozvezdji svoje panje, zgubljeni sin slovenskega Parnasa? KRONIKA VASI BANI Pomembna obletnica 270 LET CERKVE SV. FLORIJANA V BANIH Pavel Vidau Grb družine Bidischini-Burgstaller Kljub majhnosti in odmaknjenosti od glavnih prometnic ima tudi vas Bani pri Opčinah svoje zanimivosti in značilnosti, ki so vredne naše pozornosti in spomina. V tem zapisu sem se omejil na pomembno obletnico, ki je povezana z zgodovino vasi in 270. obletnico cerkve sv. Florijana pri Banih. Kjer se nad vasjo kraški svet dviga v hribovito verigo, ki zastira pogled na Tržaški zaliv, se je pred nekaj stoletji razprostirala obširna posest premožne družine Ustia1. Domačini soji pravili Mandrija ali G’spu’d’vo, nanašajoč se na premožnega gospodarja. Tod si je ta družina zgradila poletni dvorec, obdan z južne in zapadne strani z listnatim gozdom, ki je v poletnih mesecih prinašal osvežujoče sapice med zidove razkošnega stanovanja. Proti vzhodu so bile obdelane površine z njivami, pašniki, sadovnjakom in vrtom. To oazo poletnega miru je dopolnjevalo družinsko svetišče, posvečeno sv. Florijanu, ki je bilo blagoslovljeno in s tem predano svojemu namenu 4. maja 1735. Čeravno je bila to zasebna kapela, so ob prazno vaju zavetnika sv. Florijana imeli dostop vanjo tudi vaščani. In to se je nadaljevalo tudi s spreminjanjem njenega lastništva. Ta povezava med vasjo in cerkvijo se je v časih, ko je posest pripadala plemenitašu Josephu Burgstallerju, še okrepila, tako da so jo vaščani smatrali kot nekaj, kar jim pripada. Odgrinjanje tančice, v katero je ovita slika rodbine, ki si je postavila to svetišče v vasi, nam razkriva njeno življenjsko zgodbo. Krivuljo, v katero je vpeto sleherno bitje, s svojim začetkom in vzponom do razcveta življenjske moči in vse tja do njenega zatona. V arhivskih listinah diplomatskega arhi-«,va občinske knjižnice v Trstu najdemo začetnika te rodbine, ki je prišel s Hrvaške (ni navedeno, iz katerega kraja) v Trst leta 1433. Imenoval se je Antonio da Ustia. Stoletje pozneje najdemo njegovega potomca Giovannija da Ustia v občinskem svetu tržaške občine. Čuden slučaj, tako piše v arhivskih listinah: ta človek sije s strelnim orožjem 24.7.1552 vzel življenje. Prve posesti te družine najdemo na območju Devina, kjer je sin pokojnega Giovannija da Ustia dal v najem eno Mandrijo 25.6.1593 Ivanu Briščku ( Giovanni Brischia) za 100 dukatov, in to za več let. S porokami in sorodstvenimi vezmi, ki so se spletle v tem času, so si pridobili, poleg hiše v mestu, vinograde in polja še v drugih krajih, med temi tudi v vasi Busel - tako se je tisti čas imenovala vas Bani. Tu si je Mario Antonio de Ustia, sin Tomaža (Tomaso)2 in Felicite (Felicita Guigoli), rojen 4.4.1678 in umrl 28.2.1764, zgradil poletni dvorec z vsemi pomožnimi stavbami in zasebno kapelo. Naj dodam, daje ta rodbina imela že leta 1651 grobnico v cerkvi P.P. minoritov, a se je z obnovitvijo tlaka v tej cerkvi leta 1813 za grobnico družine Ustia izgubila vsakršna sled. Noben napis, nobeno znamenje se ni ohranilo, ki bi pričalo o pokojnih Odkritje spomenika padlim in pogrešanim v prvi in drugi svetovni vojni 4. maja 2000. Blagoslov novega oltarja. Z leve proti desni: župnik sosednje župnije g. Ivo Miklavc, škofov vikar za Slovence Tržaške škofije msgr. France Vončina in župnik g. Franc Pohajac. Pročelje cerkve sv. Florijana pri Banih. iz te rodbine, ki so bili tam pokopani. Zadnji člani nekdaj premožne družine Ustia so bili Ivan Filip, Anton in Marij Aleksander. Ivan Filip (Giovanni Filippo) de Ustia, rojen leta 1723, je služboval kot duhovnik v Tomaju leta 1765. Nadaljni zapis o njem nam kaže na oporoko, napisano v Povirju 2.1.1793, kjer je tudi umrl. Anton (Antonio) de Ustia, rojen 1725, je opravljal svoje duhovno poslanstvo v redu jezuitov. Umrl je leta 1800; kraj smrti ni naveden. Zadnji iz te rodbine, Marij Aleksander (Mario Alessandro) da Ustia, rojen 1.9.1757, je bil po poklicu uradnik in neporočen. Tudi on je nesrečno končal, kot nejegov predhodnik Giovanni, s samomorom leta 1817. Z njim je tudi konec te rodbine, vsaj po moški veji in po nosilcu tega priimka. Zaradi dolgov je bila posest Ustia v vasi leta 1806 prodana. Novi lastnik je postal bogati posestnik in ravnatelj Zavoda za revne Andrea Bidischini, kateremu je sledil v lastništvu sin Antonio. Po poroki Antonijeve vnukinje Gabrielle s plemenitašem Josephom Burgstallerjem je spet prišlo do menjave v lasništvu. V zakonu se jima je rodila hčerka Marija Terezija 23.11.1866, kije umrla, ko še ni dopolnila tri leta. Po njeni smrti sta zakonca Burgstaller ostala sama, brez potomstva. V spomin na Mimico, kot so njuni hčerki Mariji pravili Banovci, sta dala izdelati voščeno lutko v naravni velikosti otroka, ki sta jo postavila v stekleno krsto za oltar v domači kapeli. Po njuni smrti (Gabriella je umrla 6.5.1908 in Joseph Burgstaller 5.11.1914) so dediči leta 1924 prodali to posest italijanski vojaški upravi. V nekaj letih se je podoba nekdaj urejenega posestva z razkošnim dvorcem in z vsem ostalim povsem spremenila. Iz prejšnjih časov je ostala samo zasebna kapela. Vse ostalo so novi lastniki porušili in uničili. Na teh ruševinah so zgradili vojaške objekte in jih z leti dopolnjevali tako, da seje zabrisala vsaka sled nekdanjih lastnikov. Edino, kar se je ohranilo, je kapela - nabožno svetišče, cerkev sv. Florijana, ki je kljubovalo času in raznim vojaškim zasedbam. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je vojaške objekte zasedla nemška vojska, ki so jo sestavljale enote mongolskih, ruskih in turkmenskih vojakov, vključenih v nemške okupacijske sile. Vojne razmere in nezanimanje za ohranitev svetišča kot takega so povzročile, da so ga kratkomalo spremenili v vojaško skladišče. Predenje prišlo do oskrunitve cerkve, pa se je nemško poveljstvo vojašnice obrnilo na upravitelja gostišča v vasi, ki je dobro govoril nemško, Antona Ficka in ga obvestilo o tej svoji nameri. Po tem obvestilu so se v vasi dogovorili, da izpraznijo in shranijo vse sakralne predmete, ki se jih je dalo odnesti. Veliko zaslu- Rozeta nad vhodom in križev pot. go, da še danes lahko gledamo stari križev pot in še druge slike in predmete, imata sedaj že pokojni Ana Slavec (Ančka Ruskečeva) in Jožefa Ferluga (Pepa Učarjeva), pri kateri je bilo vse to sakralno bogastvo tudi shranjeno. In takšno stanje je ostalo tudi po koncu vojne pod zavezniško vojaško upravo vse do izteka njenega mandata. Na pobudo tedanjega kaplana openske župnije dr. Angela Kosmača, ki je zaznal pravi trenutek za povratek k normalizaciji stanja tega svetišča, so še pravočasno naslovili na zavezniške oblasti prošnjo za vrnitev tega sakralnega objekta cerkvi. To seje tudi uresničilo tik pred odhodom zavezniške vojske iz vojašnice in iz teh krajev 16. oktobra 1954 ob prisotnosti tedanjega tržaškega škofa Antona Santina in poveljnika ameriške vojske generala Dobneya. In od tedaj je cerkev sv. Florijana v oskrbi openske župnije odprta vaščanom za bogoslužne namene. Ta kratek opis zgodovine cerkve sv. Florijana pri Banih nam odkriva tudi drugo plat medalje, to so zgodbe o ljudeh, ki so si sledili v posedovanju te imovine. Kaj vse se je dogajalo v minulih 270 letih, nemo pričajo zidovi te cerkve, ki kljubuje času in ostaja kot povezovalna nit med preteklostjo in sedanjostjo. Cerkev je tisto stičišče, v kateri so se in se še zbirajo ljudje iz neke svoje notranje potrebe po preseganju samega sebe, kot pravi Ivan Mešiček v knjigi »Temelji humanistične etike«, in nadaljuje: »Ko se odprem v Transcendenco, sem se naravnal v smer, ki je meni, človeku, najbolj lastna«. In cerkev sv. Florijana predstavlja za vas ne le versko, ampak tudi kulturno in etično dobrino, ki smo jo ob tem jubileju obogatili z novim umetniško izdelanim lesenim oltarjem, delom umetnika-obrtnika Marka Milkoviča. Opombi 1 - V arhivskih listinah zasledimo zapis priimka da Ustia kot tudi de Ustia. 2 - Za boljše razumevanje besedila v nekaterih primerih imena prevajam, v drugih pa jih puščam, kot so zapisana v arhivskih listinah. Viri Mešiček, Ivan, 1990: Temelji humanistične etike, samozaložba, str. 168, Maribor Diplomatski arhiv občine Trst Mestna knjižnica - Hortis Rodbina Krevatin 1 795 - 1997, (publikacija) Spomini posameznikov v vasi Bani Ivan Vidau, kronist vasi Bani, Bani pri Opčinah, Italija Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica BOJ ZA PROSTOR Marija Hribar Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica je praznovala petdesetletnico svojega delovanja, če pristanemo na to, da zgodovino knjižnice pričnemo po drugi svetovni vojni. Če pa bi hoteli prikazati njeno zgodovinsko pot, bi morali začeti z društvenimi knjižnicami, ki so zametki današnjih. Hotenje, da ljudje berejo, si knjige izposodijo v prostorih, ki so jih temu tudi namenili, da ohranjajo, širijo slovenski jezik in kulturo; saj, kaj smo brez jezika, stisnjeni med veliki jezikovni skupini? Ker je knjižnica vse od začetka delovala v neustreznih domovanjih, je bil boj za večje prostore in s tem za boljše pogoje stalnica v njenem delovanju. In ne samo to! V teh petdesetih letih je bila nekajkrat pred tem, da se njena vrata zaprejo. Leta 2001 se je preselila v nove prostore, ki so dom začetka, saj je prišla tja, kjer je že bila: leta 1908 je bila tu. kjer smo sedaj, društvena knjižnica. Pravzaprav so se pomembni dogodki v Cerknici dogajali na območju Tabora. Turki so leta 1472 požgali cerkev; kmetje so se branili, okrog cerkve zgradili tabor, ki je eden izmed največjih na Slovenskem. Tu so najbrž sežgali tudi kakšno nesrečno »cuprnco«; pravijo, da so znak tega krokarji in vrane, ki še vedno preletavajo trg. Tu sta rojena pesnik slutečih svetov - prevajalec najtežjih besedil svetovne književnosti, esejist, svobodni književnik Jože Udovič in glasbenik Fran Gerbič. Najbrž ni naključje, daje sedaj tu knjižnica, kije tako rekoč vstala iz propadajoče stavbe, in da hrani takšne zaklade, kot je Udovičeva osebna knjižnica, ki obsega okrog 3000 enot. Knjige, revije, ki so polne njegovih zabeležk, in rokopisi pripovedujejo o tem, koliko hotenja, napora in znanja je vloženega v vsako besedo, da se je zanjo potrebno nenehno boriti; diapozitivi govorijo predvsem o njegovem zanimanju za umetnost in naravo. Največ knjig iz Udovičeve knjižnice si izposodijo študenti, saj gre za redke primerke, ki jih je pesnik zbiral in nosil domov vse življenje, in jih v drugih slovenskih knjižnicah nimajo. Vse domoznansko gradivo, ki ga hrani knjižnica -rokopise, razglednice, stare knjige, zemljevide s tega prostora - ima neverjetno moč. K njemu se nenehno vračamo. Gradivo današnjih dni je v primerjavi z njim nekako plehko, že vide- Cčllnica Tabor s stolpom v Cerknici, v katerem je bil leta 1912 rojen pesnik Jože Udovič. no, pa vendar nujno potrebno, če hočemo ljudem ponuditi tisto, kar potrebujejo. Z lahkoto bi odmerili sto kaset za dvesto let staro knjigo. Današnji produkti je pač ne odtehtajo. Vsi ti milijonski izvodi primerkov, neštete informacije, v katerih se nekajkrat na dan izgubimo v zalabirintanih internetnih poteh; vse je kot hamburger; hitro pokvarljivo, nasičeno. Včasih se zdi, da je vse odkrito, vse napisano, da samo še povzemamo, in daje vse, kar se dogaja, samo posledica tega dejstva. Digitalna doba. Ali lahko upamo, da bo tudi od nje kaj ostalo? Dogajanje v družbi, v politiki, v globaliziranem svetu se odraža tudi v knjižnici, ki hoče dohitevati besno drveči svet, ker, če ga ne bo, bo odrinjena na obrobje. Zato se opremlja z moderno tehnologijo, išče informacije od tu in tam: hoče preživeti. Živa je, polna ljudi, ki vanjo prihajajo; ljudi, ki v njej delajo. Je tudi odsev birokratskih neumnosti, ki jih zahteva država. Zakoni, predpisi, uredbe so se ostro zadrli v njeno živo telo in je zaradi njih šibkejša, ne močnejša. Koliko ur v najplodnejšem obdobju človeškega življenja je porabljenih za popolne neumnosti? Zakon o knjižničarstvu in Uredba o osnovnih storitvah knjižnic sta poleg ostale zakonodaje, usodno - tudi v finančnem pogledu - vplivala na delovanje knjižnice. Izkazalo se je, da nekatere občine le stežka izpolnjujejo zakonodajo na področju knjižničarstva; pravzaprav so jo zaradi ohlapnosti Oddelek knjižnice za odrasle Pogled na Knjižnico Jožeta Udoviča v Cerknici Osem računalnikov z internetnim dostopom in več kot 5000 videokaset, dvd-jev cd-jev, cd-romov, zemljevidov Vse fotografije: M. Žnidaršič raje ignorirale, saj so vedele: nihče jim ne more do živega. Predvsem so bile in so na udaru tiste knjižnice, ki delujejo na območjih več občin. Kljub temu, da je lokalna skupnost najpomembnejši financer splošnih knjižnic, je država tista, ki jim s kaotično zakonodajo odmerja prostor pod soncem. Smo knjižnica, ki ima največ neknjižnega gradiva na prebivalca v Sloveniji (5000 enot - video kaset, dvd-jev, cd-jev, cd-romov). Prelom pri nabavljanju tega gradiva je pomenil ukrep Inšpektorata RS za kulturo in medije (organ v sestavi Ministrstva za kulturo), da splošne knjižnice obrabnine ne smejo zaračunavati; tiste, ki so delovale na ta način in to tudi javno priznale, so bile kaznovane, med njimi tudi cerkniška. In to kljub temu, da je isto Ministrstvo za kulturo v svoji obrazložitvi Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic to dovoljevalo. Ker Ministrstvo za kulturo daje vsako leto manj sredstev za knjižnično gradivo in ker je del lastnih finančnih sredstev zaradi navedenih dejstev ukinjen, je knjižnica v letu 2005 kupila veliko manj neknjižnega gradiva. Potem, ko je knjižnica začela brezplačno izposojati neknjižno gradivo, je začela zbirka tega gradiva propadati. Posledica velikega števila izposoj, občutljivosti medija, nevestnega odnosa uporabnikov do brezplačnega gradiva je veliko število uničenega gradiva - predvsem dvd-jev. Za cerkniško knjižnico ukrep Inšpektorata pomeni propad zbirke. Najbrž se bo pojavil nov zaplet pri izposoji tega gradiva, saj je država sprejela takšno zakonodajo, ki omogoča izposojo neknjižnega gradiva brez posebnega dovoljenja imetnika pravice. Knjižnica je z novimi prostori pridobila tudi prireditveni prostor, ki je namenjen literarnim večerom, razstavam, predavanjem. V sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim inštitutom in Občino Cerknico nas bo v februarju letos obiskala antropologinja Irene Portis Winner. Predstavila nam bo knjigo Semiotics of peasants in transition: slovene villagers and their ethnic relatives in America (Semiotika kmetstva v tranziciji). Za nas je knjiga pomembna predvsem zato, ker so v centru raziskovalkinega zanimanja notranjska vas Žerovnica in tisti, ki so se iz nje izselili v Ameriko. V knjižnici se bo v februarju začela filmska šola “Vzgajanje pogleda”, ki bo pripomogla, da bomo bolje razumeli filmsko pripoved, montažo, kamero, filmsko glasbo. Nadaljevali bomo s predavanji, ki jih organizirata Notranjska sekcija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in Notranjski regijski park. Morija Hribar, prof. slovenskega jezika in književnosti -ravnateljica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica 18 ARHITEKTURA Poučna knjiga o kamniti gradnji na suho KAMEN NA KAMEN Borut Juvanec Profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani dr. Borut Juvanec, bralcem revije Kras poznan po zanimivi raziskavi o kamnitih zatočiščih*, je pred nedavnim izdal knjigo z naslovom “Kamen na kamen”. Izdala jo je družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje “i2” iz Ljubljane. Knjigo priporočamo ne le arhitektom, etnologom, umetnostnim zgodovinarjem in gradbenikom marveč tudi vsem tistim, ki se ukvarjajo z gradnjo ali s prenovo kamnitih hiš in nasploh tistih objektov, za katere je značilna kamnita gradnja na suho, to je brez veziva. Mišljeni so zidarji-restavratorji in zidarji pa tudi samograditelji, ki popravljajo in obnavljajo svoje kamnite, na suho zgrajene objekte ali se odločajo za nove kamnite gradnje na suho. Uredništvo Kako je avtor v povzetku predstavil svojo knjigo Uvod govori o kamnu, ki ga sestavljamo brez veziva, v tehniki suhega zidu. Kamen plodne površine definira, s tem pa jih tudi omejuje. Kamen je rastlinam, ki dajejo krmo živini in hrano ljudem, odveč. Polje je treba čistiti. Kamen, ki ga človek pobere, je treba odstraniti. Zgolj kup kamenja s časom izgine. Edina rešitev je kamen zlagati v konstrukcijo. Če pa je že konstrukcija, bodi koristna. Tako nastane niz elementov, ki služijo razmejevanju, urejanju, usmerjanju, zbiranju, razvrščanju, spravilu, zaščiti trenutnega značaja ali življenju človeka. Začetki segajo nekaj tisoč let nazaj v prazgodovino, odkoder poznamo megalite. To so “veliki kamni”, ki stojijo bodisi posamič ali v vrstah, v zidu ali tvorijo zavetje. Menhir kot pomemben kamen še ni arhitektura, četudi je oblikovan. S preklado postaja njegova uporabnost vse večja. Stopničenje kamna ali korbeling omogoča začetke oblikovanja zaprtega prostora. Sele Etruščani uvedejo obok, ki ga razvijejo Rimljani v prostorsko konstrukcijo - kupolo. Konstrukcija korbelinga ali “previsevanja”, ko vsaka naslednja plast kamna sega čez spodnjo plast, je v bistvu ravninska in se kaže v prečnem prerezu. Prve konstrukcije so manjše in ob korbelingu uporabljajo v tlorisu krog, ki konstrukcijo samo izjemno učvrsti. Prerez kaže na dve plasti: na notranjo konstrukcijo in na zunanji okvir, ki služi kot protiobtežba in strešni material. Notranji del je možen le na en način: na zunaj jih je množica. Tipika, značilnosti in posebnosti so elementi zidu in prostorskih konstrukcij. Značilnost je enotna notranja nosilna konstrukcija, ki izhaja iz kroga v tlorisu in iz trikotnika v pre- rezu. Posebnosti so le v zunanjem okviru, kjer nastopajo klesani ali povsem amorfni kamni velikih dimenzij, ali pa je kamen drobljen v obliki gramoza ali peska. Celo nasutje definira obliko, neodvisno od človekove volje. Drugje pa človek oblikuje celoto ali detajle prav po svoje in s tem vdahne kamniti konstrukciji svojo kulturo. Teorija kaže na enotnost konstrukcije in na raznolikost zunanjih oblik. V prerezu je neizogiben enakostranični trikotnik, ki poteka od sredine zidu do temena: osnovnica meri notranji premer prostora plus dve polovici debeline zidu. merjen je od vhoda kot debelina zidu plus notranja globina uporabnega prostora. Višina takega trikotnika je koren iz tri polovic, a jo je mogoče sestaviti iz treh enako dolgih palic, ki so tudi igračka pastirjev na paši. Tako se teorija s pomočjo matematike zaokroži v praksao v razvoju preprostega graditelja, ki teoretska načela uporablja, ne da bi se jih sploh zavedal. Konstrukcija korbelinga je stara več kot šest tisoč let: Hypogeum na Malti ga kaže v klesanem kamnu podzemskega svetišča iz četrtega tisočletja pred štetjem. Možnost konstrukcij v kamnu brez veziva se začenja z zidom, ki razmejuje, spaja, omejuje, vodi in ščiti in pri tem izbira medije: veter prepušča, živali pa ne, izbira živali po velikosti in po nravi. Kot arhitektura so nedvomno najbolj zanimiva zatočišča, ki stoje od Škotske do Palestine, od Španije do Grčije, verjetno pa jih najdemo še marsikje. Zatočišča so lahko za steklenico in kruh ali pa za čredo konjev. Razlike so pri tem izjemne. Kamen v okolju deluje povsem naravno: četudi je konstrukcija človekovo delo, je to skladno z naravo in prijetno na pogled. Tako zidovi kot drugi manjši objekti in zatočišča so po meri človeka in zato v okolju ne odstopajo. Stapljajo se z njim in ga plemenitijo. Problematika včerajšnjega dne je bila nuja: konstrukcija je morala držati in delovati. Danes te nuje ni več: razdalje se s tehniko manjšajo, s tehniko se časi obdelave krajšajo; čas obdelave je bil merjen nekoč na tedne, danes le še na ure. Problematika je v vse manjši porabi in s tem v manjši pomembnosti. S tem pa se skrb človeka za te konstrukcije vse bolj zmanjšuje. Niti dejstvo, da stoje danes le še dobri objekti, kajti vsi slabo zasnovani in slabo postavljeni so že izginili v času, te tematike ne rešuje. Objekti so potrebni občasne nege in na koncu svojega ciklusa tudi obnove, vmes pa zaščite. Tako po zakonu kot fizično. Tukaj pa se odpirajo povsem drugi problemi, vezani z lastništvom, z uporabo in s kulturo. Zato je danes najpomemnbnejše odkrivanje teh konstrukcij, njihovo dokumentiranje, analiziranje, dvig vedenja o njihovi pomembnosti, osveščanje ljudi in prikaz problematike javnosti, tako s publiciranjem kot z organizacijo obiskovanja. n In kaj so napisali o knjigi strokovnjaki? Profesor Christian Lassure, predsednik CERAV, Centra za za proučevanje in raziskovanje vemakularne arhitekture v Parizu: ...Graditelji hišk v tehniki suhega kamna, lastniki ali strokovnjaki, so uporabljali tehniko suhega zidu in krovnih konstrukcij, pa tudi arhitekturne oblike po velikih arhitekturah svojega časa ali preteklosti. To so vnašali v kor-beling in v nepravo kupolo, v obok, v spreminjanje kvadratnega tlorisa v krožnega, v masivno preklado ali v obok prek vhoda, v razbremenilne tehnike in v oblike, ki posnemajo piramide ali celo kupolo samo, v spiralne strehe - vse z.a premoščanje razpetin z različnimi materiali... Te arhitekturne konstrukcije, zapuščene in zaradi suhe tehnike brez veziva še bolj izpostavljene propadu, so predmet obdelave Boruta Javanca... Avtor je obiskal hiške v Sloveniji, kažune, komarde in bunje na Hrvaškem, trullo v Pugliji, caprile na Elbi, pinete na Sardiniji, itn. Končni rezultat je bogata dokumentacija fotografij in merjenih posnetkov, kar predstavlja neprecenljivo arhivsko vrednost. Z raziskavo “Kamen na kamen” avtor zaokrožuje svojo tematiko in nam ponuja zaključke kot teoretik arhitekture. Je velik prispevek k poznavanju arhitekture v tehniki suhega zidu zahodne Evrope. Prof. dr. Paul Oliver, Oxford Brookes University: Za področje vemakularne arhitekture je knjiga zelo pomemb- na, ker obdeluje staro gradbeno tradicijo, ki je bila - razen med specialisti - splošno prezrta. Barvne fotografije so dobre in informativne, ko prikazujejo različnost konstrukcij suhega zidu in njihov obstoj v krajini. Fotografije lesenih maket kažejo včasih bolj popolno sliko, kot je stanje v resnici. Ilustrirana s črnimi risbami je knjiga pregledna, često zabavna, a vedno poučna. Včasih je črna risba prekrita z barvnimi diagrami, toda to je potrebno za osredotočenje na abstraktne principe... A to so detajli. Menim, da je to zelo zanimivo in dobro prikazano delo, ki bo cenjeno med arhitekti, konzervatorji in med študenti arhitekture. Upam in verjamem, da bo ta publikacija potrdila pomembnost in osvetlila veliko dobo upoštevanja vredne gradbene tradicije, ki je bila razširjena na dobršnem delu Evrope, da bodo primeri ohranjeni za študij in v veselje naslednjih generacij. Dr. Berislav Hrvatič, Inštitut za fiziko v Zagrebu: To je knjiga o ljudski (tradicionalni, vernakularni) arhitekturi, ki jo je napisal arhitekt. Ob dejstvu, da so se s to tematiko zadnjih nekaj sto let ukvarjali predvsem etnologi, ob kakem zgodovinarju umetnosti in arheologu, je ta knjiga izjemno dobrodošla. Arhitektura arhitektom. Ne le arhitektom; predvsem arhitektom! Predvsem za tiste, ki ne verjamejo, da je to arhitektura. Knjiga bi jih morala prepričati - to je arhitektura, v kateri leže predzgodovinski koreni in to koreni obeh - tiste 'ljudske’ in 'elitne', visoke arhitekture, ki je iz nje nastala... In še nekaj: predhodno verzijo knjige je prelistalo, z velikim zanimanjem, tudi nekaj pastirjev z otoka Krka, ki jim je gradnja v suhem zidu vsakdanjost. Pozneje je eden izmed pastirjev povsem sam (in to pravilno) povzel, da je avtorjeva temeljna teza enotnost notranje, konstruktivne kompozicije, navkljub raznolikosti zunanjih oblik. Tako se je pokazala knjiga, strokovna in teoretsko zastavljena ter namenjena predvsem znanstvenikom in strokovnjakom, ne le zanimiva, pač pa v svojih bistvenih točkah razumljiva tudi neukim ljudem, ki znajo uporabljati svojo pamet. Knjigi in avtorju je to nedvomno velik kompliment; še posebej, ker potrjuje eno izmed osnovnih misli dela samega. Knjiga »Kamen na kamen« obsega 140 strani in je opremljena z več kot dvestotimi risbami, s prikazi maket in z barvnimi fotografijami. Za 4.320 SIT jo je mogoče kupiti v Konzorciju Založbe Mladinska kniga v Ljubljani ali naročiti za enako ceno, povečano s stroški poštnega povzetja pri izdajatelju: “i2” v Ljubljani, telefon 01-257-62-49 ali po e-pošti: 12-lj@flmadej.si * Juvanec, Borut, 2001: Kamnito zatočišče - predstavitev mednarodne raziskave, revija Kras, št. 44, str. 20-25, Ljubljana Pogovor s priznano konservatorko in restavratorko Natašo Stupar-Sumi KRAS NA UDARU RADIKALNIH POSEGOV Priznano konservatorko in restavratorko dr. Natašo Štupar-Šumi, univ.dipl. arhitektko, pozna veliko ljudi ne samo na Krasu ampak tudi drugod po Sloveniji po njenem zavzetem in pedantnem delu za arheološko opredelitev srednjeveške naselbine Štanjela na griču Turn ter za uveljavitev sodobnih restavratorskih in konservatorskih posegov na območju te naselbine. O Štanjelu je napisala za serijo Vodniki po kulturnih in naravnih spomenikih Slovenije priročno knjižico. O Štanjelu ima napisano monografi- Kako se je zgodilo in kdaj, da ste začeli delati v Štanjelu? Ste imeli kakšno afiniteto do tega prostora, ali pa je bilo odločilno kaj drugega? Pred tem ste vodili obnovo gradu Rihcmberk? Po študiju arhitekture na ljubljanski Univerzi sem se zaposlila kot referentka za gradnje na Občini Kamnik. Po opravljeni upravnopravni praksi sem delala v gradbeni operativi in nato v Projektivnem ateljeju v Ljubljani, kjer sem opravila strokovni izpit in si pridobila vse pogoje za pridobitev avtorizacije za projektantska dela in za vodenje gradbenih del. Moja naslednja in zadnja zaposlitev je bila na Republiškem zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani, kjer sem bila vodja projektantskega oddelka in konservatorsko operativnih posegov na spomenikih, vselej v ekipi v sodelovanju z odgovornim konservatorjem, umetnostnim zgodovinarjem in pooblaščenim statikom, po potrebi pa smo v naše delo vključevali tudi druge strokovnjake, predvsem arheologe, etnologe in geodete. Za delo v konservatorstvu so me navdušili predvsem prof. dr. Nace Šumi, takratni direktor Republiškega zavoda Edo Turnher in še posebej dr. Ivan Komelj Drago. Zdi se mi, da so me za konservatorsko delo spodbudili tudi podzavestni vzgibi in spomini na mladost, ko sem poletne mesece preživljala na nekdanji Coroninijevi pristavi na starodavnih Uhanjah pri Ustju ob reki Vipavi v slikoviti vipavsko kraški pokrajini. Na tej pristavi seje rodila tudi moja mati. Moj stari “tata”, gospod Franc Sartori, ki je bil lastnik te pristave, je bil velik ljubitelj zgodovine. Prav on me je prvi pripeljal v Rihemberk, v * Štupar-Šumi, Nataša, 2000: Castri Sandi Danielis - uvodni referat,- Kras, št. 38-39, str. 24-29 in Na vrhunskih spomenikih morajo delati vrhunski strokovnjaki - uvodni referat,- Kras, št. 38-39, str. 30-33 jo. In o Štanjelu je leta 2000 povedala veliko tehtnega, tudi kritičnega za okroglo mizo revije Kras z naslovom »Zamisli in načrti za prenovo in revitalizacijo so. Kaj storiti?«* Nedavno smo gospo Natašo Štupar-Šumi povabili v uredništvo in se z njo pogovarjali o kraški arhitekturni dediščini ter o pomenu Štanjela kot kulturnega spomenika. Uredništvo Štanjel in celo na dornberški Tabor. Spominjam se, da je bil grad na dornberškem Taboru že razvaljen, vhod v grad pa je bil še ohranjen. Očarale so me njegove ozke ulice, ulični podhodi, kamniti zidovi, kolone in spahnjenice. Že takrat me je prevzela nenavadna izpovedna moč preteklosti. Z dr. Marjanom Zadnikarjem sem kot arhitekt konservator delala Rotundo v Selu in obnovo minoritskega prezbiterija na Ptuju z vsemi gotskimi detajli. Z dr. Ivanom Komeljem sem delala sevniški grad in mu naredila načrte ter izvedbo za baročni zaključek zvonika samostanske cerkve v Kostanjevici. S pokojnim dr. Petrom Petrujem sem delala arheologijo Branik - grad Rihemberg. Fotografija: M. Zadnikar m KlUl Obnova ostrešja gradu Vogrsko, 1958. Restavratorka in konservatorka Nataša Stupar-Sum s sodelavcem Stojanom Ribnikarjem, glavnim statikom (na njeni levi) in z delavci, ki so prenavljali ostrešje. Neviodunuma na Dolenjskem in po delovnih programih z vsemi vodilnimi konservatorji Republiškega zavoda za spomeniško varstvo. Konservatorsko službo v Republiškem zavodu za spomeniško varstvo sem nastopila leta 1954; tedaj, ko je bila Primorska priključena Republiki Sloveniji in Jugoslaviji. Vsepovsod je zavladala nekakšna evforija; tudi na Zavodu za spomeniško varstvo. Zato se je njegovo vodstvo odločilo usmeriti spomeniške akcije tudi na Primorsko in sicer najprej za obnovo gradu Rihemberk. Takoj sem se povezala z dr. Komeljem in z direktorjem Regionalnega zavoda za spome- niško varstvo v Novi Gorici gospodom Emilom Smoletom. Vodja komisije za to je bil dr. Nace Sumi. Domenili smo se, da bomo v Rihemberku delali dosledno v smislu konservatorske metodologije, ki seje tedaj uveljavila skoraj po vseh evropskih državah. Taje bila sestavljena iz splošnega dela, ki je obsegal opis spomenika, opis stanja spomenika, opis ugotovitev historične zasnove stavbnega in stilnega razvoja ter valorizacije, konservatorskega in funkcionalnega programa. Uvedli smo interdisciplinarno in teamsko delo. Bili smo pionirji v uveljavljanju konservatorske stroke v smislu strokovnoznanstvenega in aktivnega spomeniškega varstva. Branik - grad Rihemberk. Interpolacija skeletnega nosilca v stare dotrajane nosilne konstrukcije. Fotografija: J. Gorjup Branik - grad Rihemberk. Rekonstrukcija vhodnega stolpa z vhodnim poslopjem. -Fotografija: J. Gorjup Branik - grad Rihemberk, 1963. Grajsko dvorišče s kapelo, zatrpana z ruševinskim materialom. Stanje pred obnovitveno akcijo. - Fotografija: J. Gorjup mm Štanjel - cerkev sv. Danijela. Fotografija: M. Zadnikar Štanjel - Profesor Braco Mušič skicira, 1949. Fotografija: M. Zadnikar Štanjel - freska v cerkvi sv. Danijela, 18.10.1949 -5.12.1949. Fotografija: M. Zadnikar Pozneje je bil tudi za naselje Štanjel narejen obsežen elaborat v smislu konservatorsko naprednih idej. Ob obnovitvenih delih na Štanjelu, ki so zajeli grad, naselje in trdnjavske elemente, so vzporedno potekale arheološke, stavbno zgodovinske in še druge raziskave hkrati z različnimi projektnimi modeli za funkcionalno oživitev posameznih spomeniških objektov in za funkcionalno oživitev vsega zgornjega Štanjela. Poseben študij je bil namenjen obnovi trdnjavskih elementov in parkovnih površin ob Ferrarijevih hišah, obnovi uličnih in tržnih prostorov v naselju in obnovi sakralnih stavb. Za vsako stavbo so bili posebej narejeni: posnetek stanja, ugotovitev poškodb, zlasti nosilnih konstrukcij, stavbna analiza, analiza arhitektonskih detajlov, ometov in stavbnih konstrukcij ter projektni model za bodočo izrabo. Uvedli pa smo tudi arheološke raziskave štanjelske celote. Posebno zahtevne priprave projektov je spremljala, če je bilo potrebno, strokovna komisija. Vsa dela in porabo finančnih sredstev je nadzoroval Sklad za obnovo Štanjela, ustanovljen na sežanski občini. Vsak obisk posameznih odgovornih strokovnjakov je bil zapisan v gradbenem dnevniku v Štanjelu. Po veljavnih zakonih smo za vse rekonstrukcije in statične projekte pridobili gradbeno dovoljenje ali privoljenje na ustreznem upravnem oddelku Občine Sežana ali Občine Nova Gorica. Projekt za Spacalovo galerijo v gradu pa je pregledala posebna konservatorska komisija vrhunskih strokovnjakov na Upravi za kulturno dediščino v Ljubljani. Nato pa so šli vsi projekti po zakoniti poti skozi notranjo kontrolo projektivnega biroja podjetja Kraški zidar Sežana. Za okroglo mizo revije Kras 10. decembra 1999 z naslovom “Zamisli in načrti za prenovo in revitalizacijo Štanjela so. Kaj storiti?” ste med drugim ocenili, da je v spomeniško obnovo Štanjela vključenih premalo strokovnjakov in da je spomeniška dediščina Štanjela okrnjena. Zavzeli ste se, da morajo na vrhunskih spomenikih delati vrhunski strokovnjaki -tako raziskovalci različnih strok kakor tudi programerji in projektanti. Dodali ste, da bi morali mladi strokovnjaki delati na spomenikih pod strokovnim vodstvom mentorjev, manjkati pa jim tudi ne bi smel entuziazem, saj je gonilna sila, ki je bila značilna za pionirje slovenskega strokovno-znanstvenega konservatorstva... Ker še vedno prihajate na Kras in ker spremljate prenovo in revitalizacijo Štanjela, povejte, kako ocenjujete prenovitvene posege v Štanjelu v zadnjih letih? Moje opombe v letu 1999 so bile opozorila, da se konservatorske naloge v Štanjelu poenostavljajo, kar povzroča razpad strokovnopravnih mehanizmov, ki zagotavljajo kvaliteto spomeniške in funkcionalne obnove Štanjela. Sedanji konservatorski posegi v Štanjelu so zrcalo velike krize spomeniške službe... Zato v Štanjel ne prihajam! Kras in kulturna krajina na Krasu sta na udaru radikalnih posegov. Tudi z novimi cestnimi koridorji in s tem povezanim spremenjenim ali degradiranim prastarim cestnim omrežjem, ki je bilo na Krasu obdano z nizkimi kamnitimi zidovi. V nekaterih območjih so uničena stara cestna znamenja, kraški pili in stara cestna križišča, tako imenovane kržade in razpotja (Wegscheiden), kjer so bila že prazgodovinska rimska in srednjeveška magična obeležja. Stara zazidava v obliki nepravilnih obzidanih kraških insul (to je strnjenih skupin kraških domačij - op.ur.) se uničuje. Nadomešča jo razpršena zazidava v obliki posameznih stavbnih kubusov po tipskih projektih. Naj razložim, kaj pomeni ta arhaična kraška zazidava v historičnem in znanstvenoraziskovalnem smislu, kaj pomenijo kraška naselja in kaj pomenijo kraške domačije! Znano je, da so že v pozni antiki nastajala kmečka naselja po vzoru ville rustice (podeželski dvorec - op.ur.). V tem obdobju sledimo strnjenim sistemom ville rustice v medsebojni soodvisnosti. Značilnost poznega tipa ville rustice je notranje dvorišče, ki tedaj prevzame vlogo osrednjega gospodarskega prostora. Sočasno se z uničenjem rimske kastra-mentacije (način dizajniranja ali postavljanja utrjenih rimskih taborov - postojank - op.ur.) v mestih pojavljajo gospodarska Štanjel - palacij s triforo, 1987. Štanjel - Grad, palacij s triforo, 1987. Štanjel - Grad, palacij s triforo, 1.1.1987. Obnovljeno ostrešje pred ureditvijo galerije. Obnova fasade. Notranjščina 1. nadstropja po obnovi. - Fotografija: J. Gorjup Fotografija: J. Gorjup Fotografija: J. Gorjup dvorišča v prostoru nekdanjih atrijev antičnega domusa. Dvorišča nepravilnih oblik pa so značilna za nastajajoči kastel-ni tip gradov v obdobju srednjega veka. V tem procesu je prisotna tudi barbarizacija ville rustice. Kraška naselja nastajajo v velikih nepravilnih insulah, obdanih s potmi, v katerih nastajajo poligonalne ali elipsaste tako imenovane kobuljaste strukture kraških domačij, ki kljub svoji nepravilnosti izražajo atraktivnen likovni organizem. Ta fenomen kraške ruralne arhitekture v zaprtem prostoru simbolizira tradicijo zaprtih sistemov kot zadnji odmev stvaritev sredozemskega prostora, ki se obenem uveljavlja kot asociacija mediteranskega naselja. Država ima svoj zakonodajni aparat, ima svoje službe in te službe bi morala vpreči, da bi naredile red v tem prostoru in da bi se začelo strokovno poglobljeno in zakonito reševanje Krasa pred degradacijo njegove kulturne krajine. Službe bi morale avtoritativno sodelovati s planerji, s programerji kraškega prostora v tako imenovanem procesu »modernizacije« Krasa. Poseben problem so gradovi, grajske ruševine na Krasu, ki so, kljub svoji razvaljenosti, še vedno spomeniki in arheološke lokacije. Postajajo namreč kamnolomi in poligoni za divja arheološka izkopavanja. In kakšen je Vaš vtis o sedanjih prenovitvenih in novogradbenih trendih na Krasu... Kako ocenjujete sedanjo kakovost obnavljanja kraških kamnitih hiš in domačij po merilih restavratorske in konservatorske stroke ob hkratnem urejanju in prirejanju notranjosti prenavljajočih objektov današnjemu bivalnemu standardu, če jo primerjate s posegi in rešitvami pred dvajsetimi, tridesetimi leti? Mislim, da so te prenove zelo nasilne in da niso usklajene z načeli in metodologijo spomeniškega varstva. Ni kakovostnih gradbenih dovoljenj, gradbena dela opravljajo nekakšni najemni delavci - tudi fušarji in mislim, da gredo te stvari pogosto čisto svojo pot. To je stihija, to je ilegala. Iz svoje prakse vem, da smo že nekdaj želeli in tudi pridobivali stalne gradbene oziroma obrtniške izvajalce. Ti stalni izvajalci so bila legalizirana prijavljena gradbena podjetja ali pa obrtniki, gradbeniki, ki so imeli svoje gradbene firme, licence. A kljub temu smo stalno nadzirali njihovo delo. Najprej smo skupaj z izvajalci pregledali vse sestavine vsakega projekta, jim razložili, če kaj ni bilo jasno, in se dogovorili, kako izpeljati posamezne težavne rešitve. Sodelovali in pomagali smo tudi pri arheoloških in tudi pri konservatorskih raziskavah, ki so bile potrebne za vsak spomeniški objekt. Tako je bilo, na primer, tudi v Šmartnem v Goriških Brdih, kjer izvajalec ni bil gradbeno podjetje iz Sežane, ampak je bil to zasebnik. Tudi ta seje strinjal in nam zelo veliko pomagal pri raziskovalnih delih. Bil je zelo pedanten in zavzet. Namera Ministrstva za kulturo je, da se ponovno uveljavi sistem podeljevanja licenc za gradbene izvajalce, da bodo v stavbno dediščino Krasa - še zlasti v kulturne spomenike in kraška jedra - lahko posegali le primerno usposobljeni ljudje. Kaj menite o tej pobudi? Mislim, daje uvajanje licenc za gradbene izvajalce in tudi za projektante zelo kompleksna in zapletena zadeva, saj gre pri obnovi spomeniških objektov za neko dvoplastnost. Prvič: kako ocenjujemo spomenik? Treba je narediti vse nujne analize spomenika z vsemi relevantnimi podatki, z razvojem spomenika, treba je predvideti arheološke in konservatorske raziskave. Treba je spomenik tudi po gradbeni plati ovrednotiti: ugotoviti stanje nosilnih sistemov, zidavo; kako je zidan, ali je v kamnu; stilno opredeliti kamoseške detajle, kakšne so stropne konstrukcije, ali so te kaj posebnega, kakšne so strešne konstrukcije, ki so včasih prava kiparska plastika, in tako naprej. Za vse to je treba narediti posebne elaborate in tudi poseben režim. Treba je tudi preveriti, ali je izvajalec sposoben to narediti. To velja za konservatorske prenove... In drugič: tudi za funkcionalni program take stare stavbe mora obstajati konservatorski program izrabe, ki se ga projektant mora držati... Stvari so torej dvo ali večplastne, a žal vsak projektant nima afinitete do vsega tega potrebnega dela in smatra to za nepotrebno in za nekakšne kaprice, zavore spomeniške službe, češ da komplicira in zavira obnovo - modernizacijo. Kaj bi bilo treba storiti, da pristojne službe, ki izdajajo gradbena dovoljenja in soglasja za prenovitvena dela na dediščinskem fondu, ne bi omogočala degradacije stavbne dediščine Krasa? Oddelki za okolje in prostor bi morali sodelovati s spomeniško službo. In na takih predelih, kakršen je Kras, kjer je vsa kraška regija pravzaprav en sam velik spomenik, še posebej! Kras je namreč ne le naravni in kulturni spomenik. Je tudi spomenik arheologije, saj je skoraj na vsakem njegovem hribu gradišče ali grad ali pa gre za kontinuiteto pozidav od prazgodovine dalje. Na Krasu so še stara cestna omrežja, stari mostovi, znamenja in še mnoge druge zanimivosti. Zaradi tega bi morala biti za vse to odgovorna neka inštitucija ali nek specializiran oddelek oziroma biro v okviru spomeniškega varstva in spomeniško varstvo bi moralo nadzirati sleherno prenovitveno in tudi novogradbeno delo na Krasu. Vemo, da je za ves Kras, kar se spomeniškega varstva tiče, pristojna novogoriška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Oni morajo biti konzultirani za vsak objekt, ki se ga prenavlja, in za vsako novogradnjo, da vidijo, kam je ali bo umeščen objekt in kakšna bo njegova arhitektura, preden upravna enota izda dovoljenje za novogradnjo. Zaželeni so projektni modeli. Formalno bi tako moralo biti, vendar marsikaj spustijo, kot rečemo, skozi, ker ni ustreznih strokovnjakov. Tu gre verjetno tudi za pomanjkanje specializiranega kadra, arhitek-tov-konservatorjev in gradbenikov-konservatorjev, pri čemer mora biti gradbenik-konservator podrejen arhitektu-konserva- torju. V primerih obnove gradov in v primerih obnove monumentalnih stavb so zelo pomembni umetnostni zgodovinarji, arheologi, tudi etnologi (včasih gre za kakšno stavbo ob cerkvi, ki je popolnoma etnološki element, kot na primer v Križu, kjer je ob cerkvi še mežnarija. Mežnarije so etnološko zelo zanimive enocelične stavbe). Ko pa gre za arhitekturno dediščino, ki pravzaprav že presega etnološke okvire, je vprašanje, če je dovolj zgolj etnolog. Na Krasu namreč obstajajo domačije, ki so pravi kmečki dvorci! V takih primerih bi morala biti obvezno konzultirana arhitekt-konservator in umetnostni zgodovinar. Morda celo arheolog! Vedno pa se mora za vsak konkreten primer posebej ugotoviti, kateri strokovnjaki morajo biti v delovnem teamu. Potem, ko ste svojo službo na zavodu končali, ste vso dokumentacijo uredili in prepustili Zavodu RS za spomeniško varstvo. Sedaj je vsa ta dokumantacija na Metelkovi... Se dve leti po tem, ko sem šla v pokoj, sem urejala to dokumentacijo. Mislim, da mora to biti tam. Vse sem namreč sproti oddajala. Pred leti ste nam omenili, da pišete monografijo o Štanjelu. Kaj se sedaj dogaja s tem vašim delom? Štanjel sem še enkrat vzela pod svoj drobnogled takrat, ko je nastal tisti “halo”, da bo Štanjel dobil nek evropski denar. Takrat sem čisto zaradi sebe, oziroma zaradi svoje vedoželjnosti o Štanjelu začela iskati še druge podatke. Prvi vodnik po Štanjelu je bil napisan s prvim vedenjem, še preden se je konservatorska akcija začela najprej v gradu in nato vsepovsod po Štanjelu. Od takrat pa se je nabralo ogromno novih ugotovitev. Veliko let sem namreč hodila po Štanjelu! Ko sem opravila vsa dela za gradbeno podjetje Kraški zidar, sem Štanjel začela še sama raziskovati. Hodila sem po ulicah in si nabrala mnogo novih, drugačnih vtisov. Pokazalo se mi je tudi mnogo novih problemov v zvezi s stavbno zgodovino... Divača - Fotografije Škrateljnove domačije, julij 1973.- Fotografije: J. Gorjup Mislim, da je Štanjel prvotno imel vhod samo s kob-diljske strani. Zdi se mi, daje bila kobdiljska cesta najstarejša in daje bila ena izmed glavnih ulic v tem prostoru. Vzpenjala se je mimo cerkve sv. Gregorja prek kobdiljskega utrjenega vhoda po domnevno naj starejši ulici do rimske trdnjave na vrhu Turna - do Gledance. Gledanco je še posebej obravnaval areheolog Davorin Vuga in po naših teorijah ter po pogovorih z Davorinom Vugo in z dr. Ljudmilo Gec Plesničar je bil na mestu Gledance zmeraj nek trdnjavski objekt, neka opazovalnica. Davorin Vuga je, ko je dešifriral rimske nagrobne spomenike iz Štanjela, postavil tudi tezo, da je morala biti v spodnjem Štanjelu villa rustica. Ville rustice nikdar niso bile na gričih; na njih so bile vojaške postojanke. Kje točno je bila ta villa rustica, pa je sedaj nemogoče ugotoviti, ker je bil spodnji Štanjel že v 19. stoletju močno pozidan, pa so zato ostaline za take dokaze razpadle in izginile. Ko sem v gradu delala konservatorsko razstavo, so ljudje - ne vem od kod - prinesli pokazat dve glavi rimskih kipov. Kje so ju dobili, od kod so ju prinesli, niso povedali. Mislim, da soju izkopali na njivah. A tisti dve glavi sta pozneje izginili ne vem, kam! Brala sem tudi dnevnik izseljenke s Švedske, ki je napisala spomine iz Štanjela. Piše, da so stanovali v štanjelski šoli in da so na vrtu izkopali rimsko amforo. Tudi to mi da misliti, daje bila v spodnjem Štanjelu villa rustica. Za Gledanco pa ni nobenega dvoma, da ne bi bila rimska. Tam blizu so tudi ostanki zidu in keramike iz zgodnje in pozne antike. Našel in raziskal jih je pokojni arheolog Zorko Harej. Izkopaval je zato, ker so na vrhu griča Tum hoteli zgraditi vodni zbiralnik. Podatki o teh raziskavah so v publikaciji Varstvo spomenikov iz leta 1988 (letnik 30, Rimska doba -Štanjel ob Gledanici: 7, str. 256) V Italijanski literaturi izpred prve svetovne vojne sem zasledila podatke, da je zid pred vhodom v Hočevarjevo domačijo na desni strani rimski zid! Ne srednjeveški, temveč še rimski! Se mi pa zdi, da so rimski zidovi tudi doli ob Gledanci. Zakopani so v zemljo in poraščeni z rušo. To bi morale potrditi arheološke raziskave. Ko sem nekoč hodila po Hočevarjevi kmetiji, mi je nek star domačin prišepnil na uho, da stoji en del kmetije na ostankih starega gradu. Daje bil začetni del štanjelskega srednjeveškega gradu prav tam. Bal se je naglas povedati, saj so bili ljudje prav alergični na nas, češ, »iz spomeniškega varstva bodo spet sondirali teren in kaj novega dognali ter nas nadlegovali, če jim bomo dovolili izkopavati«. Domačini so namreč v tistem arealu sami kopali, a niso prijavili izkopavanj, ker so se bali komplikacij. Zato jih razumem... Tudi pokojni profesor Smole mi je povedal, da so bili tam stari zidovi in menda še star zbiralnik za vodo - vodnjak. Zbiralnik za vodo pa je tudi na vrtni strani; tam, kjer imajo Hočevarjevi vinograd. Teh vodnjakov pa, žal, nismo mogli raziskovati. Niti dotakniti se jih nismo smeli, ker so bili ljudje zelo nejevoljni in nam niso pustili, da bi jih nadlegovali. Ostaline srednjeveškega gradu je našla in izkopala pozneje v stavbni liniji Hočevarjeve kmetije ekipa arheologov ljubljanske Filozofske fakultete. To so potrdili tudi arheologi, ki so v tej akciji zavzeto strokovno sodelovali. V stavbno zgodovino Štanjela sem se poglabljala tudi potem, ko nisem več hodila v Štanjel. Zbrala sem kar precej atraktivnih novih podatkov. Med drugim tudi podatek, daje bil nasproti Štanjela, od gostilne Zoro proti Rihemberku, nek areal, kjer naj bi stal ženski samostan s cerkvico. V gozdu, kjer je sedaj vse zaraščeno. Vprašala sem arheologinjo Nado Osmukovo. ali je tam kaj raziskovala. Potrdila je, da so domnevno nekdaj bile tam nekakšne stavbe. Na tistem območju je opravila zgolj sondiranje in našla ostanke starejše malte, domnevno neke starejše gradnje. Česa določnejšega pa ni mogla reči. Za kaj več bi bila potrebna podrobnejša arheološka raziskava. Ta bi morebiti potrdila, da je bil tam ženski samostan s cerkvico, v katerem je bil v srednjem veku domnevno hospicij (zavetišče za popotnike - sholarje in vagante). Usposabljanje izvajalcev za kakovostno obnovo stavbne dediščine - I IZGUBA ZNANJ V TRADICIONALNIH STAVBARSKIH TEHNOLOGIJAH Mateja Kavčič, Elena Simeonov Izguba tradicionalnih obrti je zaznamovala stavbarstvo druge polovice 20. stoletja ter s tem tudi posege v stavbno dediščino. Obnove, ki jih opravljajo sedanji, zgolj sodobnih tehnologij vešči izvajalci, posegajo v stavbno dediščino brez občutka za njeno avtentično sestavo, tehnologijo gradnje in izvedbene mojstrovine na izdelkih iz kamna, opeke, lesa, ometa, železa, stekla, slame ali gline. Ttidi v drugih evropskih državah ugotavljajo, da je izvajalska podpora obnovi na zelo nizki ravni, kajti v obdobju ekspanzivne gradnje 20. stoletja se je razvijala predvsem sodobna gradbena tehnologija. Tradicionalne veščine in znanja, s katerimi je edino možno opravljati dobro obnovo, se pozablja ali odriva na rob. Prenavljati je ceneje, kot graditi novo! Obnova stavbne dediščine je dejavnost, ki zadnja desetletja postaja ena izmed temeljnih panog v gradbeništvu -zavest o tem je popolnoma zasidrana v zahodnoevropskih državah. Podpirajo jo povsem ekonomski razlogi (prenavljati je ceneje kot graditi novo!), ekološki razlogi (reciklaža gradiv in manj odpadkov, tradicionalni materiali so človeku za bivanje bolj prijazni!) in motiv trajnostnega razvoja (kot temeljne razvojne usmeritve sodobne družbe). V Sloveniji se ta zavest še vedno zelo počasi razvija, ko pa se obnavlja, prenovo večinoma zaznamujejo pomanjkanje tradicionalnih mojstrskih in obrtnih znanj ter uporaba neprimernih sodobnih ali nestrokovno izbranih tradicionalnih materialov. Rezultat nizke ravni izvedbenih znanj je visoka cena obnove, ki je v nasprotju z evropskimi izračuni in izkušnjami. Vzroki za visoko ceno so neprilagojena uporaba sodobnih tehnologij na obstoječem, tradicionalno grajenem stavbnem fondu, sprotno in nesistematično učenje med obnovitvenimi posegi ter zato nezmožnost rutinskega opravljanja posegov, ki morajo temeljiti na tradicionalnih tehnikah. Škode, ki se jo povzroča z neustreznimi posegi, kajti stavba zaradi njih izgubi vrednost dediščine, se ponavadi ne obračunava. Če bi jo obračunavali, bi bila cena (neustrezne) obnove še neprimerno večja. Pridobivanje ustreznih izvajalcev je toliko bolj pereče tudi v restavratorskih posegih in obnovitvah na kulturnih spomenikih, ki se rešuje z redkimi priučenimi ekipami in s podjetji, katerih znanje temelji na izkušnjah peščice še živečih mojstrov. Za nekatere obrti jih lahko preštejemo na prste ene roke, nekatera mojstrska znanja, na primer štukaterstvo, rezbarstvo, dekorativno slikarstvo, pa so že skoraj povsem izgubljena. Opravljajo jih večinoma visoko specializirani restavratorji brez ustrezne podpore in sodelovanja obrtnikov. Usposabljanje poklicev za restavratorsko delo na stavbni dediščini Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Srednja gradbena, geodetska in ekonomska šola Ljubljana - Srednja poklicna šola sta se zaradi takih razmer partnersko povezala že sredi devetdesetih let Shema nacionalne poklicne kvalifikacije POKLICNI STANDARD POKLICNI STANDARD NACIONALNA POKLICNA KVALIFIKACIJA PROGRAMI POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJA preteklega stoletja. Sodelujemo pri usposabljanju poklicev s področja obnove stavbne dediščine, tako da se znanje s področja osnovnega poklica - s poudarkom na tradicionalnih tehnologijah in avtohtonih materialih ter veščine izdelave zahtevnih arhitekturnih elementov in izdelkov po tradicionalnih tehnologijah - pridobiva na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli Ljubljana, znanje s področja restavratorstva pa se pridobiva v Restavratorskem centru. Skupno smo usposobili tri generacije kamnosekov, restavratorskih sodelavcev in sodelovali v več delavnicah z naslovom »Sola prenove«, ki jih je v Štanjelu organiziralo Združenje zgodovinskih mest Slovenije. Opravljamo teoretično-praktične delavnice za strokovno in drugo zainteresirano javnost. Skupaj smo opravili projekt usposabljanja za poklic kamnosek-restavratorski sodelavec, ki ga je leta 2003 sofinancirala Evropska unija v okviru PHARE programa. Ta je obsegal restavratorska dela na Predenci v Šmarju pri Jelšah, v samostanu v Kostanjevici na Krki in v cerkvi Sv. Luke v Praprečah pri Lukovici. V partnerski organizaciji je potekala poleti 2005 tudi delavnica v Lanthierjevem dvorcu v Vipavi, v katero nas je povabila skupina podjetij iz Ajdovščine, Keting, d.o.o., Igraš, d.o.o., ter Restavratorstvo Antiqua Ars Stanko Vitez, s.p.. Skupina je spodbudila uvajanje programa za usposabljanja svojih zaposlenih delavcev, in sicer za poklice: zidar, mizar, kovač, slikopleskar in kamnosek. Program je bil osnovan za demonstriranje kompetentnega dela na stavbni dediščini in za motivacijo usposabljanja, namenjenega pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije. Vsako tako dogajanje, ki ga organiziramo, je odprto tudi za obiskovalce, kajti naš cilj je ozaveščati širšo javnost o pomenu in vlogi kakovostne obnove dediščine. Podrobnosti o delavnici in o nadaljnjem usposabljanju udeležencev bodo predstavljene v eni izmed prihodnjih številk revije Kras. Šolo prenove v Štanjelu 2003: montaža balustrade v delavnici kamnosek-restavratorski sodelavec Izvedba apnenih ometov v delavnici zidar-restavratorski sodelavec Šola prenove v Štanjelu 2003: izdelava manjkajočih okrasnih piramid z grajskega obzidja Nacionalna poklicna kvalifikacija za gradbeništvo in lesarstvo Rezultat skupnih prizadevanj za dvig izvedbenih standardov v obnovi so tudi izdelani poklicni standardi za sedem poklicev s področja gradbeništva in lesarstva (v katerem so sodelovale poklicne šole, fakultete in nacionalne inštitucije), ki po Zakonu o nacionalni poklicni kvalifikaciji določajo poklicne kompetence za pridobitev certifikata, potrebnega za opravljanje poklica. V prihodnosti bo to pomembna referenca za opravljanje restavratorskih posegov na stavbni dediščini. Prvih sedem poklicev jo formalno priznanih od leta 2002, vendar glede na potrebe in tudi že odzive strokovnjakov ugotavljamo, da bi bilo smiselno pripraviti standarde znanj za več poklicev, na primer tudi za vrtnarja, steklarja in podobno. Vse pobude so dobrodošle in pomenijo dvig kakovosti ohranjanja naše kulturne dediščine, ki nezaustavljivo propada ali se uničuje zaradi nestrokovno opravljenih posegov. Za področje gradbeništva in lesarstva so izoblikovani standardi in katalogi za naslednje poklice: - kamnosek/kamnosekinja; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka, - krovec-klepar/krovka-kleparka; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka, - pečar/pečarka; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka, slikopleskar-črkoslikar/slikopleskarka-črkoslikarka; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka, - tesar/tesarka; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka, zidar/zidarka; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka, - mizar/mizarka; restavratorski sodelavec/restavratorska sodelavka. Na osnovi dosedanjih izkušenj in obveznih poklicnih kompetenc, ki jih določajo opisani poklicni standardi, smo sestavili naslednji program usposabljanja: Izmere kamnitih elementov na fasadi kapelice v Šmarju pri Jelšah za izdelavo replike Šola prenove v Štanjelu 2003: zaključna obdelava elementa balustrade za stopnišče na grajskem dvorišču Fotografije: M. Kavčič in E. Simeonov Teoretični pouk (200 ur) Predavanja potekajo vzporedno v organizaciji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorskega centra in SGGEŠ Ljubljana - Srednja poklicna šola in to odvisno od obravnavane teme: Kulturnozgodovinske osnove - Varstvo naravne in kulturne dediščine - Tehnologija s tehničnim risanjem - Gradiva in njihova patologija Praktični pouk (400 UR) I: Delavnica ZVKDS - Restavratorski center: Restavratorski posegi na terenu - Restavratorske delavnice, simulacije v ateljejih II: Delavnica SGGEŠ Ljubljana - Srednja poklicna šola: Šolska delavnica za izdelavo zahtevnih elementov - Izdelava replik Skupaj (600 ur) Vsi, ki jih zanimajo podrobnosti o usposabljanju za poklice v okviru nacionalne poklicne kvalifikacije, ter o delavnicah, ki so bile opravljene ali so v pripravi, si lahko informacije preberejo na spletnih straneh: http://www.nrpslo.org/index.aspx http://rescen.si http://zvkds.si Mateja Kavčič, univ.dipl.inž. arhitekture in restavratorka-konservatorka -Zavod za varstvo kulturne dediščine, Restavratorski center, Ljubljana Elena Simeonov, univ.dipl.inž. arhitekture - Srednja gradbena, geodetska in ekonomska šola Ljubljana - Srednja poklicna šola, Ljubljana Pharejev projekt »Craft Center for Restoration« -prispevek k širjenju restavratorskega znanja in skrb za obnavljanje kulturne dediščine RESTAVRATORSTVU NA PRIMORSKEM SE OBETAJO BOUŠI ČASI Sebastjan Rosa Dediščini, še posebno varovanju in revitaliziranju kulturne dediščine, namenja politika Evropske unije posebno pozornost. Za ohranjanje in revitalizacijo dediščine že vrsto let namenja sredstva, ki jih države članice - pa tudi tiste, ki to še niso postale - lahko učinkovito črpajo iz različnih skladov (PHARE, INTERREG), če le imajo pripravljene vsebinsko kvalitetne projekte. Prav tako veliko finančnih sredstev v zadnjem obdobju namenja razvoju malega in srednjega podjetništva ter krepitvi konkurenčnosti s čezmejnim povezovanjem. Eden izmed takih projektov je bil projekt PRIMe (Primorska enterprise), ki je vključeval kar 11 manjših projektov, katerih prvenstveni namen je bil krepitev konkurenčnosti malih in srednjih primorskih podjetij v čezmejnih lokalnih podjetniških povezavah. Vsi projekti so bili podprti s finančno donacijo sklada PHARE - Gross Border Cooperation Slovenia/Italy 2002 (čezmejno sodelovanje Slovenija/Italija 2002). Mostiček čez reko Vipavo na dvorišču dvorca Lanthieri; stanje pred začetkom usposabljanja S* -i A Arhivski posnetki glavne fasade Lanthierijevega dvorca v Vipavi. Dokumentacija Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine. Območna enota Nova Gorica Znotraj sheme enajstih projektov je skupina ajdovskih podjetij Keting, d.o.o., Igraš, d.o.o. ter Restavratorstvo Antiqua Ars Stanko Vitez, s.p., uresničila projekt »Craft Center for Restoration« (Obrtni center restavratorstva), v katerem sem sodeloval kot pomočnik vodje projekta. Namen projekta je bil povezati obrtnike različnih obrti na Vipavskem v skupno mrežo podjetij, ki bodo v prihodnje povezano in enotno delovala na področju restavratorstva ter investitorjem ponudila celovita in kakovostna restavratorska dela oziroma Čiščenje kamnitih členov in ometov na fasadi storitve. Pri pripravi in prijavi projekta jim je pomagala Razvojna agencija Rod iz Ajdovščine. Aktivnosti projekta so bile usmerjene v povezovanje podjetnikov, v ustanovitev skupnega obrtnega centra za restavratorstvo, v izobraževanje lastnih kadrov in obrtnikov, v nakup potrebne restavratorske opreme, orodij in strojev, v pridobitev skupnega pilotnega restavratorskega projekta, v pripravo in izvedbo pilotnega restavratorskega projekta ter v skupno promocijo za pridobivanje novih projektov na področju restavriranja stavbne dediščine, ki je vključevala izdajo informativnega biltena in restavratorskega priročnika, izdelavo spletne strani, ipd. V začetku so partnerji v projektu ustanovili Obrtni center restavratorstva, d.o.o. (OCRA), v katerem želijo v prihodnje s pomočjo italijanskega partnerja, kovača Mateja Leopolija iz Gorice, in drugih obrtnikov - pridruženih partnerjev - opravljati kakovostna restavratorska dela pod strokovnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in v sodelovanju z Restavratorskim centrom iz Ljubljane. V sklopu izobraževanja so najprej razširili znanje med delavci partnerjev s trimesečnim restavratorskim tečajem v Benetkah. Drugi pomemben korak izobraževanja pa je bila priprava in izvedba izobraževalnega programa z usposabljanjem za obrtniške poklice v obnovi stavbne dediščine. Njegov namen je bil, usposobiti obrtnike in delavce za čim bolj usposobljeno restavratorsko delo na stavbni dediščini ter oza-veščati uporabnike o njeni kakovosti in pomenu. Ugotavljamo namreč, da se vedno več obrtnikov ukvarja z restavratorskimi deli, vendar ti za to nimajo ustreznega znanja, saj je izobraževanje na področju restavratorstva v Sloveniji omejeno le na raven univerzitetnega študija restavratorstva, na področju storitvene dejavnosti pa le na muzejske dejavnosti. Za obrtnike, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, kot so lesarstvo, gradbeništvo, kamnoseštvo, slikopleskarstvo in kovaštvo pa, žal, primanjkuje strokovne podpore oziroma programov za restavratorsko usposabljanje. Takšno znanje obstaja v sosednji i Zidanje dvoslojnega kamnitega zidu Sestavljanje portala Italiji, ki je na področju restavratorstva ena izmed vodilnih držav v svetu, zato smo želeli to vrhunsko znanje vsaj deloma pridobiti tudi v našo regijo. S tem namenom so se podjetja povezala z Restavratorskim centrom RS ter s Srednjo gradbeno, geodetsko in ekonomsko šolo iz Ljubljane, ki sta pripravili program usposabljanja in vodili izobraževanje v obliki restavratorskih delavnic za poklice v obnovi stavbne dediščine. V njem sta pri praktičnem delu izobraževanja sodelovala tudi izkušena restavratorska strokovnjaka iz Italije, ki sta s svojim strokovnim znanjem in pristopom obogatila izobraževanje ter prispevala k izmenjavi znanja v duhu čezmejnega sodelovanja. Ker so partnerji želeli predstaviti tudi lasten pilotni projekt restavriranja, so združili izobraževanje s pilotnim restavratorskim projektom na gradu Lanthieri v Vipavi. Vsebina pilotnega restavratorskega projekta je obsegala restavriranje reprezentančnega vhoda gradu na kamnit mostiček, rekonstrukcijo manjkajočega portala na dvorišče, pozidavo portala ter restavriranje vhodnih vrat. Izobraževanje v obliki restavratorskih delavnic, ki je potekalo v juniju in juliju, je bilo teoretično in praktično ter je ponudilo udeležencem raznolika znanja s področja restavratorstva. V teoretičnem delu so slušatelji spoznavali konserva-torsko-restavratorsko stroko, metode in tehnike restavriranja na različnih materialih, problematiko prenove stavbne dediščine ter njen pomen. Organizirane so bile štiri delavnice -kamnoseška, zidarska, slikopleskarska in mizarska. Na delavnicah seje izobraževalo ne le osebje partnerjev v projek- tu, ampak je bilo izobraževanje in usposabljanje odprto tudi za druge zainteresirane obrtnike, ki so želeli spoznati osnove restavriranja. Z njihovim sodelovanjem smo pridobili širšo bazo obrtnikov, ki bodo v prihodnosti lahko, z dodatnim izobraževanjem, sodelovali pri lažjih restavratorskih posegih ter tako širili bazo potencialnih članov mreže Obrtnega centra restavratorstva. Praktični del restavratorskih delavnic je obsegal restavratorska dela na portalu na mostiček, kjer so bili na podlagi rekonstrukcije dodani manjkajoči kamniti členi, na portalu v dvorec Lanthieri (zadaj), ki je bil očiščen nečistoč in speskan, na zadnjih vhodnih vratih, ki so bila deloma obnovljena in restavrirana, in na dvoriščnem zidu Lanthierijevega gradu. Slikopleskarji so sondirali notranjost soban, kjer se pod ometom skrivajo freske. Cilji delavnic so bili: spoznavanje pristopa k posegu na stavbni dediščini, spoznavanje tradicionalnih tehnologij gradnje, restavriranja in zaščite ter spoznavanje vrednot stavbne dediščine. Njihov končni cilj pa je bil, usposobiti obrtnike za opravljanje lažjih restavratorskih del pri obnovi objektov kulturne dediščine, da si bodo v prihodnosti pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo »restavratorski sodelavec«, za katero so že potrjeni standardi o pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije. Poleg tega so udeleženci delavnic, skupaj s predavatelji in vodji delavnic, z delom v delavnicah prispevali k ohranitvi delčka gradu Lanthieri. Nadaljnji korak v projektu je bil, da smo s pomočjo računalniških strokovnjakov izdelali računalniški program, ki Udeleženci mizarske delavnice pred restavriranimi vrati dvorca Mizarsko restavratorska delavnica Vse fotografije: M. Kavčič in E. Simeonov nam omogoča izdelavo baze podatkov o objektih, evidenco in statistično vodenje objektov kulturne dediščine, na katerih smo oziroma bomo v bodoče opravljali restavratorske posege in obnovitvena dela. Za vsak obnovljeni objekt bomo s pomočjo programa lahko natančno vodili evidenco o uporabljenih metodah in tehnikah restavriranja, o uporabljenih materialih, opravljenih delih, stroškovnik, seznam zunanjih sodelavcev, itn. Za ohranjanje kulturne dediščine smo na podlagi registra nepremične kulturne dediščine in opisov stanja objektov izdelali kratek prednostni seznam objektov kulturne dediščine v občini Ajdovščina in Vipava, ki so najbolj potrebni obnove ali restavriranja. Z njim želimo kakovostno in sistemsko pričeti z dolgoročno skrbjo za našo bogato kulturno dediščino, ki je prepotrebna obnove, predvsem pa oživitve. Izdelali smo seznam objektov, prikaze njihovega trenutnega stanja ter grobe okvirne predračune za njihovo obnovo. Zadnji del projekta je bil namenjen popularizaciji in promociji projekta. Pripravili in izdali smo knjigo oziroma restavratorski priročnik, v katerem sta predstavljena restavriranje pohištva in opis različnih restavratorskih postopkov med restavriranjem dvornih vrat v okviru projekta. Poleg knjige smo natisnili še manjšo informativno zgibanko, v kateri smo predstavili pilotni restavratorski projekt, ki smo ga izvedli na gradu Lanthieri v Vipavi. Celoten projekt »Craft Center for Restoration« in novoustanovljeni Obrtni center restavratorstva, d.o.o., (OCRA) smo predstavili tudi na spletni strani www.ocra.si. Na ta način smo lahko najširše predstavili projekt in restavratorske dejavnosti splošni javnosti. Cilji projekta so izpolnjeni. Ustanovljen je Obrtni center restavratorstva, udeleženci so pridobili nova restavratorska znanja, uresničuje se dolgoročna težnja po licenciranju lastnih kadrov in obrtnikov, da bodo v bodoče lahko oblikovali skupino ustrezno usposobljenih obrtnikov - restavratorskih sodelavcev, ki bodo usposobljeni za opravljanje lažjih restavratorskih del pod nadzorom restavratorjev-strokovnjakov po naj višjih standardih in zahtevah restavratorske stroke. Z ustanovitvijo novega restavratorskega centra želimo, da bi restavratorstvo v Sloveniji dobilo center z usposobljenimi obrtniki-restavratorskimi sodelavci, ki bodo dovolj usposobljeni za različna področja restavriranja, da bodo pripravljali različne projekte za restavratorske posege in da jih bodo kot strokovno usposobljeni obrtniki tudi kvalitetno opravljali. S pridobljenim znanjem, z nakupljeno ustrezno restavratorsko opremo in z izkušnjami iz pilotskega projekta želimo v prihodnosti skupaj z restavratorskimi strokovnjaki sodelovati pri restavratorskih posegih na objektih kulturne dediščine na Primorskem. Prispevati želimo h kvalitetni obnovi in ohranjanju kulturne dediščine ter k ozaveščanju širše družbe o pomenu varovanja in ohranjanja materialne kulturne dediščine kot pomembnega dela slovenske identitete. Sebastjan Rosa, univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog, Podnanos RAZGLEDNICE Prispevek profesorice Nade Trebeč z Ostrožnega Brda RAZGLEDNICE S KRASA MED OBEMA VOJNAMA Trst - Miramarski grad Je najbolj zanimiva in izdelana na poseben način; je razglednica in zgibanka hkrati. Na razglednici je prikazana barvna fotografija Miramara, v notranjosti pa je med dvema kartonoma oziroma razglednicama zgibanka, sestavljena iz dvanajstih malih črno-belih fotografij najpomembnejših delov Trsta: Piazza deli' Unita, Piazza Ponterosso e Canale, Piazza Carlo Goldoni, itn. aicoaoo det smimmo & m. mmo (Garwa) -a i.tr. osa Spomin z božjepotne cerkve na Sveti gori. Na hrbtni strani je napis v italijanskem jeziku in kraj ter letnica izdaje: Milano, 1935, XIII. Gostilna in trgovina J. Dec leva - Pregarje Barvni fotografiji sta povezani z venčkom rož; poitalijančen je priimek Dekleva. Ita Rina, Phot. Alex Binder, Berlin Bazovica Napis Bazovica je v slovenščini, nad njim je žig v italijanščini Basovizza. rofesorica Nada Trebeč z Ostrožnega Brda, ki ■ redno piše v revijo Kras, se je odzvala našemu vabilu k sodelovanju pri zbiranju starih razglednic za njihovo predstavitev v reviji. V zapuščini -X_ svoje tete Frančiške Trebeč (1912-1996), rojene na Ostrožnem brdu 1, je našla precej pisnega in slikovnega gradiva, kot so zanimiva zbirka knjig, učbenikov in zvezkov v slovenskem in italijanskem jeziku, dokumenti, slike in tudi razglednice. Gradivo je po tetini smrti postalo last gospe Nade Trebeč. V pismu uredništvu je Nada Trebeč napisala: »Izbrala sem razglednice, ki so povezane s Krasom oziroma z zahodnim delom slovenskega ozemlja. Nastale so v obdobju med obema vojnama, zato so napisi na njih v italijanskem jeziku; na nekaterih je napis najprej v slovenskem in nato v italijanskem jeziku. Na eni strani nekaterih razglednic je tudi letnica izdaje, zapisana na dva načina - po našem gregorijanskem koledarju in po štetju let, ki so ga uvedli fašisti v letu 1922, ko je Mussolini prevzel oblast. Razglednice, razen ene, niso bile napisane in odposlane, zato nimajo naslovov, znamk in žigov...« Potem pa je k vsaki izmed razglednic pripisala svoj opis oziroma komentar. Mussolini z otrokom Na hrbtni strani je napis v italijanskem jeziku: BEFANA* FASCISTA ANNO XVII - Questa e la vostra Befana*, bimbi. Ricevendo il dono tanto desiderato ricordatevi un nome soltante e ripetete-lo: Mussolini. V prevodu to pomeni: To je vaša Befana*, otroci. Ko sprejemate tako zaželeno darilo, se spominjajte in ponavljajte eno samo ime: Mussolini. * Befana - grda bajeslovna starka, ki obdaruje otroke v noči Treh kraljev; figurativno: 1. odurna babnica, 2. darilo Treh kraljev. - Verbinc, France, 1982: Slovar tujk, Cankarjeva založba Slovenskem napisu BAČ je pripisan CIA Na hrbtni strani je napis S. Pietro del Carso -Sv. Peter na Krasu, danes Pivka. Vzreja konj v Lipici in Prestranku II Napis na hrbtni strani: Deposito Allevamento cavalli di Lipizza e Prestrane. Stallone Pluto - Slatina III. To v prevodu pomeni: Vzreja konj v Lipici in Prestranku. Plemenski žrebec Pluto - Slatina lil. Postojnska jama - plesna dvorana Razglednica je bila odposlana 12.4.1929. POŠLJITE RAZGLEDNICE V OBJAVO! Uredništvo revije Kras prosi bralce, ki imajo kartice, razglednice, voščilnice ... s tematiko krasa in pokrajine Kras, naj jih posodijo za objavo v reviji. Takoj po elektronskem pre-slikanju jih bomo pošiljatelju vrnili s priporočeno pošto. Na ločenem papirju, ne na kartici, razglednici ali voščilnici, napišite za vsak primerek, kdo je njen lastnik, kdaj je bila napisana, kdaj žigosana na pošti in kaj predstavlja. Če je na njeni hrbtni strani kakšno zanimivo sporočilo, ki ni osebne narave, dopolnjuje pa pomen kartice, pripišite tudi to. pošiljko naslovite na: Uredništvo revije Kras, poštni predal 1 7, 6223 Komen! Uredništvo 16 CERKNIŠKO JEZERO Pogled v preteklost KAJ SPOROČAJO PALEO Metka Culiberg Tokrat predstavljamo iz monografije o Cerkniškem jezeru z naslovom »Jezero, ki izginja« prispevek Metke Culiberg “Pogled v preteklost - paleobotanične raziskave, iz katerega je razvidno, kako se je na tem prostoru s presihajočim jezerom spreminjala vegetacija. Paleobotanične raziskave” namreč omogočajo pogled v preteklost... Uredništvo Nastanek in razvoj Cerkniškega jezera pojasnjujejo razne geološke metode, h katerim prispeva svoj delež tudi palinologija. To je veda, ki na podlagi cvetnega prahu, ohranjenega v sedimentih, zaznava in pojasnjuje spremembe v vegetaciji v nekem časovnem obdobju, do katerih je večinoma prišlo zaradi klimatskih nihanj in drugih naravnih dogajanj. V zadnjih tisočletjih in vse do danes pa je na spremembe v vegetaciji vplival tudi človek. Pelod rastlin se vsako vegetacijsko sezono useda na površje okolice in tudi v jezera in se v usedlinah ohrani neomejeno dolgo, če ni dostopa kisika. Vendar pa Cerkniško jezero ni stalno jezero in verjetno tudi v preteklosti ni bilo. Vsako pomlad in jesen Cerkniško polje zalije voda iz pritokov in nastane jezero. Proti poletju prične voda odtekati, večinoma skozi požiralnike, s seboj pa odplavi tudi pelod ali celo površinsko usedlino. To bi bil lahko tudi eden od vzrokov, da številne palinološke raziskave sedimentov z različnih lokalitet na Cerkniškem polju niso dale vedno želenih rezultatov. Sedimenti namreč niso bili pelodonosni ali pa je pelod preperel. Pregled posameznih paleobotaničnih raziskav na Cerkniškem polju Prva vzorčenja sedimentov za pelodno analizo so bila narejena v Zadnjem kraju, kjer voda bolj ali manj zastaja preko celega leta (Šercelj, 1969). V sivi peščeni glini 340 cm globoke vrtine je bilo malo peloda. Spodnja polovica sedimenta, od 150 cm navzdol, je po mnenju avtorja verjetno pleistocenske starosti, saj vsebuje le pelod borovca (Pinus), v zgornji polovici sedimenta pa je poleg peloda iglavcev še pelod listavcev, in sicer lipe (7/7/«), leske (Corilus) in celo bukve (Fagus), kar bi lahko že pomenilo vegetacijo iz začetka holocena. Naslednja vrtina je bila narejena na jugovzhodnem, trajno zamočvirjenem delu polja, pod vasjo Gorenje Jezero. V predelu, ki je pretežno porasel s šaši, je bila izvrtana 160 cm globoka vrtina. Zgornje plasti je sestavljala šota, od globine 80 cm navzdol pa organski drobir (gyttya) in spodnjih 30 cm peščena usedlina. S pelodno analizo teh spodnjih plasti je bil ugotovljen pelod hladnoljubne vegetacije, kar pomeni, da seje ta sediment odlagal še v poznem glacialu. Nasprotno pa pelod iz šotnega dela profila dokazuje že različne tipe postglacialne ali holocenske vegetacije, zagotovo pa ne njenega neprekinjenega razvoja od konca glaciala do danes (Šercelj, 1974). Za časovno opredelitev posameznih tipov te vegetacije bi bila potrebna radiokarbonska določitev starosti posameznih stratumov šote, kajti ni verjetno, da bi le 130 cm organskega sedimenta nastajalo 10.000 let, kolikor že traja postglacialno obdobje. Vzrok za tako plitvo plast šote je lahko v preperevanju in posedanju vmesnih šotnih plasti ali morda celo v tektonskem dviganju tal Cerkniškega polja, saj nad vodnim nivojem šota ni mogla nastajati. Manjkajoče plasti pa seveda pomenijo vrzeli v kontinuiranem pelodnem zapisu razvoja gozdne vegetacije v okolici Cerkniškega jezera. Tudi iz požiralnika vzhodno od griča Gorica je A. Šercelj (1974) palinološko analiziral štiri metre globok profil svetlosive jezerske krede, ki se je odlagala na skalno podlago in sega do današnjega površja. V sedimentu je ugotovil pelod hladnoljubne vegetacije, v kateri prevladuje bor {Pinus), manj je breze {Betula) in še manj smreke (Picea). Ker pa so vseskozi prisotni še nekateri klimatsko zahtevnejši listavci, kot so hrast {Quercus), lipa (7/7/a), brest (Ulmus) in leska (Corylus), avtor uvršča to vegetacijo v interstadialno obdobje v srednjem wiirmu. Po vrsti sedimenta pa tudi sklepa, daje tedaj obstajalo v tem predelu manjše trajno jezero. Ker je dala pelodna analiza šote iz vrtine pod Gorenjim Jezerom največ podatkov o postglacialni vegetaciji, smo se odločili, da na tem, trajno zamočvirjenem delu Cerkniškega polja, naredimo novo vrtino. Tokrat je bilo to pod vasjo Lipsenj, nekoliko južneje od prejšnje. Vrtina je segla do globine 435 cm. Od tega je bilo 350 cm šote, pod njo pa še 85 cm peščene karbonatne gline. Pelodni diagram Rezultati pelodne analize so prikazani v diagramu. Zaradi boljše preglednosti diagrama nekatere drevesne in zeliščne vrste, kot na primer vrba (Salti), javor (Acer), krhlika (Rhamnus) in še druge, ki so v celotni vegetaciji udeležene le z nizkimi pelodnimi vrednostmi, v njem niso prikazane. Krivulja NAP predstavlja skupno pelodno vrednost zeliščne vegetacije, vendar pa v spodnjih horizontih prevladujejo bolj G BOTANIČNE RAZISKAVE trave (Graminae), medtem ko v zgornjih horizontih prevladujejo ostičevke (Cyperaceae). Pomembna je tudi radiokrabon-ska datacija šotne plasti iz globine 320-330 cm, ki z izmerjeno absolutno starostjo 9300 (+-) 130 let (Z - 2978) dokazuje zgodnje postglacialno obdobje. Glede na prevladovanje enega ali drugega tipa vegetacije oziroma posameznih drevesnih vrst je pelodni diagram razdeljen v več odsekov: Odsek A (435-370 cm) - Pelodne vrednosti posameznih drevesnih vrst kažejo, da so okolico Cerkniškega jezera tedaj poraščali pretežno borovi gozdiči, saj bor (Pinus) dosega celo 90 odstotno udeležbo v celotni drevesni vegetaciji. Mnogo manj je bilo breze (Betula), krivulja smerke (Picea) pa se začne šele dvigati. Vendar pa se poleg teh, izrazito hlad-noljubnih vrst, pojavljajo tudi že toplotno zahtevnejši listavci. Z nizkimi pelodnimi vrednostmi ali le sporadično so prisotni še hrast (Quercus), lipa (Tilia), brest (Ulmus), leska (Corylus) in jelša (Ahius). Odsek B (370-330 cm) - Krivulja bora naglo upade, porastejo pa krivulje vseh tistih listavcev, ki so se nakazovali že v odseku A. Takšna sprememba v vegetaciji pomeni otoplitev podnebja v začetku holocena. Faza mešanega hrastovega gozda (Quercus, Tilia, Ulmus in Fraxinus) in faza leske, ki si sicer vedno sledita druga za drugo, tu dosežeta višek istočasno. Presenetljiva je zgodnja prisotnost bukve (Fagus). Odsek C (330-240 cm) - Krivulja bukve sunkovito doseže zelo visoke pelodne vrednosti (tudi do 50 odstotkov). V celotnem odseku ves čas močno prevladuje nad ostalimi drevesnimi vrstami. Krivulja bora je precej razgibana, medtem ko pelodne vrednosti smreke ostajajo še nizke (pod 20%). Krivulje leske, hrasta in tudi bresta so v rahlem upadanju, vendar so bili ti listavci še vedno razmeroma dobro zastopani. Breza, lipa in jesen pa se pojavljajo le še sporadično. Odsek D (240-120 cm) - Pelodne vrednosti bora zelo upadejo, sunkovito pa se dvigne krivulja smreke, medtem ko krivulja jelke (.Abies) polagoma narašča. Pelodne vrednosti skoraj vseh listavcev, razen jelke in jelše, upadejo; še najbolj pelodne vrednosti bukve. V zgornji polovici odseka D krivulji hrasta in bukve ponovno narasteta. Pelodne vrednosti zeliščne vegetacije (NAP), v kateri že prevladujejo ostričevke (Cyperaceae), so prvič tako visoke. Odsek E (120-60 cm) - Prevladujejo iglavci, med njimi z naj višjimi pelodnimi vrednostmi jelka, manj je smreke, vsi listavci pa so bolj skromno zastopani. Odsek F (60-20 cm) - Pelodne vrednosti jelke nekoliko upadejo, kajti ponovno se uveljavlja bukev. Tudi krivulja hrasta se zopet rahlo dviguje, ostali listavci pa so še vedno skromno zastopani. Pelodni diagram s Cerkniškega polja, Lipsenj (analize M. Culiberg). Globina (cm) šlššsšššs CERKNIŠKO JEZERO 11BS8I Vegetacija okolice Cerkniškega jezera v preteklosti Cerkniško polje z vseh strani obdajajo polja in planote, ki jih zaradi ugodne, zmerno humidne klime, bogato poraščajo gozdovi. Na severnem obrobju se dviguje 1114 m visoka Slivnica, večinoma porasla s toploljubno bukovo združbo (Ostryo-Fagetum), na degradiranih površinah jo zamenjuje prav tako toploljubna združba črnega gabra in hrasta puhovca (Querco-Ostryetum), ponekod pa le še traviščna vegetacija. Ob južnem robu Cerkniškega polja se vlečejo grebeni Notranjskih Javornikov z mogočnimi gozdovi bukve in jelke (Abieti-Fagetum dinaricum) (Zupančič in sod., 1982). Na površini samega polja in na njegovem obrobju uspevajo grmovne in zeliščne združbe, značilne za vlažna ali močvirna tla. Iz pelodnega diagrama je razvidno, da je današnja vegetacija okolice Cerkniškega jezera le »trenutno stanje« v njenem postglacialnem razvoju. Skozi več kot deset tisoč let dolgo obdobje je prešla številne razvojne faze, bodisi zaradi klimatskih sprememb ali morda tudi zaradi naravnih katastrof, v mlajših obdobjih pa je s posegi v gozd na spremembe gotovo vplival tudi človek. Z vrtino smo segli še v pozni glacial, ko so se odlagale spodnje plasti peščene gline. Pelodna vsebina iz tega sedimenta pove, da so okolico tedaj poraščali gozdiči sub-arktičnega tipa. To so bili redki borovi sestoji, vmes pa tu in tam breza ali smreka. Vendar pa sporadično pojavljanje peloda hrasta (Quercus), lipe (Tilia) in bresta (Ulmus) kaže, da so si v ugodnih zavetnih legah našli svoj prostor že nekateri toplotno zahtevnejši listavci. Tudi v drugih pelodnih diagramih, predvsem tistih z obrobja Ljubljanskega barja, vidimo, da so ti listavci zamenjali borove oziroma borovo-brezove sestoje. Kot vemo, je razvoj v holocenu sprva potekal v določenem zaporedju gozdnih faz. Najprej se je uveljavil mešani hrastov gozd (Quercetum mixtum), temu je sledilo krajše obdobje leske (Corylus), pred dobrimi 8000-7000 leti pa se je že začela širiti bukev (Fagus). Ko se ji je pridružila še jelka (Abies), so prevladali jelovo-bukovi gozdovi (Abieti-Fagetum) kot vrhunska združba in s tem je bil končan primarni razvoj holocenske gozdne vegetacije. Vse poznejše faze katerekoli stopnje so bile po tem že sekundarne in kronostrati-grafsko napovedne. Takšno razvojno dinamiko gozdov sledimo v diagramih z vseh delov Slovenije (Culiberg in sod., 1981; Sercelj, 1963; 1996), podobno pa je potekala v srednji Evropi, le z ustreznim časovnim zamikom. Nasprotno pa pelodna vsebina v sedimentu s Cerkniškega jezera kaže na nekoliko drugačna dogajanja v razvoju gozdne vegetacije tega okolja, tako v sukcesiji kot tudi v časovnem pojavljanju gozdnih faz. Že v odseku B vidimo, da sta faza mešanega hrastovega gozda in faza leske dosegli svoj vrh hkrati, in ne druga za drugo. Leska seje ob hrastovem gozdu razmeroma dobro razširila, ni pa se mogla uveljaviti v samostojni fazi, ker ji je to, kot kaže pelodna slika, preprečila zgodnja prisotnost bukve. V radiokar-bonsko datiranem horizontu šote iz globine 320 cm (9300 (+-) 130 let BP) je v pelodni vsebini bukev udeležena že s 30 odstotki. Po visokih pelodnih vrednostih sklepamo, da so se že Bukov gozd ob južnem robu Cerkniškega polja. Foto: V Schein zgodaj razširili obsežni bukovi gozdovi. Peseneča tudi nenaden dvig in prav tako tudi nenaden padec te krivulje, kajti gozdna vegetacija se na klimatske spremembe ponavadi počasneje odziva in ne tako naglo. Lahko pa so podnebne spremembe povzročile motnje v sedimentaciji in tako pelodni zapis ne ustreza resničnemu poteku naravnih dogajanj. V odseku D bukev nenadoma upade, naglo se prične širiti smreka, vendar jo je jelka počasi a vztrajno izpodrivala. Lahko je to posledica lokalnega poslabšanja podnebja v hladnejše in vlažnejše. Sele v zgornji polovici odseka D si je bukev ponovno opomogla, vendar je bila v združbi z jelko še vedno v močno podrejenem položaju. Jelka se je širila naprej in postala vodilni element gozdne vegetacije, medtem ko je bukev še enkrat močno upadla, (odsek E). Ta udarec pa bi lahko bukvi zadal že tudi človek. Zato bo treba z radiokarbon-sko analizo opredeliti starost horizontov, v katerih se pojavljajo večje in sunkovite spremembe v vegetaciji. Iz virov je namreč znano, da je bila v prazgodovinskem času, zlasti v halštatu, okolica Cerkniškega jezera že razmeroma gosto naseljena. Da so si naseljenci pridobili prostor za bivanje, za poljedelstvo in za živinorejo, je bilo treba izsekati večje površine gozda. Na Tržišču blizu Dolenje vasi je zabeležena tudi najdba topilnice železa. (ANSI, 1975:149). Za taljenje rude pa se potrebujejo velike količine Pobočja okrog Cerkniškega jezera so porasla z obsežnimi gozdovi. Fotografija: V Schein predvsem bukovega oglja. V rimski dobi in še pozneje so čez Bloško planoto in mimo Cerknice vodile poti od morja proti Ljubljanski kotlini ter proti Dolenjski, po katerih se je trgovalo tudi z lesom (ANSI, 1975). V mlajšem času, morda v zadnjih tisoč letih, si je bukev zopet opomogla in delno izrinila jelko. V pelodni vsebini zgornjih horizontov šote (Odsek F) se že bolj ali manj kaže težnja k današnjemu stanju gozdne vegetacije, v kateri je glavna združba Abieti-Fagetum. Ali je primarni razvoj gozdov v okolici Cerkniškega jezera res potekal drugače, kot ga poznamo iz številnih diagramov, predvsem iz alpskega in predalpskega območja ter iz Ljubljanske kotline, bo morda pojasnila ponovna pelodna anliza številnejših šotnih horizontov, ki jih bo treba tudi časovno opredeliti z radiokar-bonsko analizo. Tako bomo videli, ali so za netipično sliko razvoja postglacialne vegetacije v okolici Cerkniškega jezera krive anomalije v sedimentaciji, ali pa je razvoj tu potekal vendarle drugače - morda zaradi lokalno drugačnih podnebnih razmer. Zagotovo pa je, da je bila bukev tu že pred 9000 leti, in prav tako je iz pelodnega diagrama razvidno časovno razhajanje bukve in faze jelke tedaj, ko bi pričakovali, daje zavladala klimataska združba Abieti-Fagetum. Jo pa opazimo pozneje v ne tako obsežni obliki in tudi časovno neopredeljeno, in njeno uveljavljanje v najmlajšem času vse do danes. Viri ANSI, 1975: Arheološka najdišča Slovenije.-V Postojna: Bloke, 2. 148, Cerknica Culiberg, M., 1991: Late Glacial Vegetation in Slovenia,- Dela SAZU, 29/10:1-52 Culiberg, M.; Šercelj, A.; Zupančič, M.; 1981: Palynologische und phytozonol-ogische Untersuchungen auf den ledine am Hochplateau Jelovica,- Razprave 4.r. SAZU, 29/23, 111-120, Ljubljana Šercelj, A., 1963: Razvoj v/urmske in holocenske gozdne vegetacije v Sloveniji.-Razprave 4.r. SAZU, 7, 361-418, Ljubljana Šercelj, A., 1969: Palinološka raziskovanja Cerkniškega jezera - V: Brdnik Jože (ur.).- 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor: Cerknica, 1.-12. julija 1969, Republiški odbor gibanja »Znanost mladini«, 69-71, Ljubljana Šercelj, A., 1974: Paleovegetacijske raziskave sedimentov Cerkniškega jezera.-Acta carsologica, 6/16, 233-240, Postojna Šercelj, A., 1996: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji,- Dela 4.r., SAZU, 35. Ljubljana Zupančič, M.; Puncer L; Seliškar A.; Petkovšek V; WraberT.; Markovi?, 1982: Vegetacijska karta Postojna L 33-77,- Tolmač k vegetacijskim kartam, 2, 4.r., SAZU, Ljubljana Dr. Metka Culiberg, univ.dipl. biologinja, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Ljubljana m KRASOSLOVJE Kitajska je država z največ krasa na svetu TIANKENG - NOV STROKOVNI IZRAZ ZA VELIKO UDORNO VRTAČO Andrej Kranjc Pred kakimi desetimi leti so kitajski krasoslovci v provincah Chongqing, Guizhou in Guangxi (jugozahodna Kitajska) »odkrili«, domačinom sicer znane že od nekdaj, izredno velike in globoke udorne vrtače. Za ta pojav se je posebej zanimal profesor Zhu Xue Wen z Inštituta za geologijo krasa iz Guilina (Guangxi). Skupaj z inštitutskimi tovariši so se resno lotili raziskav in na omenjenem ozemlju zabeležili več kot 1000 takih pojavov. Udorne vrtače so, razen na krasu omenjenih provinc, odkrili tudi v provinci Vunnan. Podnebje v tem delu Kitajske je pretežno subtropsko, prilagojeno nadmorski višini. Kras teh območij je kopasti oziroma stožčasti (fengcong po kitajsko) kras ter stolpasti (fenglin) kras - že ime pove, za kakšno obliko gričev gre. Udorne vrtače so vezane na stožčasti kras - to je kras, ki ga grade stožčasti griči, tesno skupaj, vmes pa so velike kotanje, bolj podobne uvalam kot vrtačam. Tu in tam pa se med griči odpirajo globeli z navpičnimi stenami, to so udorne vrtače - tiankengi. Tako kot imamo v slovenščini za udorne vrtače vrsto domačih imen, jih imajo tudi Kitajci. Eno med njimi je tiankeng. In prav zanj so se kitajski strokovnjaki odločili, da ga bodo uporabljali kot strokovni termin. Sestavljeno je iz dveh besed, tian (nebo, narava; izgovori se: tjen) in keng (luknja; izgovori se: kan*). V prevodu pomeni nebeška luknja, luknja v nebo, naravna luknja - odvisno od interpretacije. Kot član skupine strokovnjakov, ki si je na povabilo kitajskih kolegov ogledala te pojave in na posvetu tudi povedala svoje mnenje o njih, sem imel priložnost nekaj izmed teh udomic tudi obiskati. Prva udornica, ki smo si jo ogledali, je bila Qingkou tiankeng v širši okolici mesta Wulong (provinca Chongqing). Prvi Tiankeng Dashiwei (provinca Guangxi), pogled čez 600 m globoko udarnico proti pol kilometra oddaljenemu Vzhodnemu vrhu (1486 m). Na dnu 400 m globokega tiankenga Oingkou (provinca Chongging). Pogled v spodnji del 600 m globokega tiankenga Xiaozhai (provinca Chongging). stik ni bil vzpodbuden in nam ni dosti povedal ali pokazal. Iz zaselka med stožčastimi vrhovi smo se v meglenem, mokrem vremenu spustili po blatni poti do strmega roba, ki se je prevesil v navpično steno. Nad robom je bilo postavljeno začasno razgledišče iz bambusovih palic in desk in ko sem pogledal z njega v globino, sem deset metrov pod seboj videl - samo meglo. Morali smo le verjeti, da je pod nami 400 m praznine. V dežju smo se odpravili nazaj v vas in se odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeno vas Ervvangdong. Za hišami se odpira velik vhod v jamo enakega imena. Jama ima vsega skupaj 14 km rovov, a že po treh kilometrih pride človek skoznjo v dno udornice Qingkou tiankeng. In šele tam smo se zavedeli pravih mer te udornice. Navpične in previsne stene so visoko nad nami izginjale v megli, tu in tam je po steni pršel slap, v stenah so zijali veliki vhodi v jamske rove, iz enega je pritekal potok, se zvijal po dnu med podornimi balvani ter spet izginjal v jamo. Kot bi bil na dnu globoke, temačne, mokre in meglene soteske - brez izhoda. Svetla odprtina visoko nad nami je bila res tiankeng, »luknja v nebo«. Še večji tiankeng je Xiaozhai v krasu južno od reke Chang jiang (Jangce), blizu znanih »Treh sotesk«. Naj večja globina te udornice znaša 662 m, največji premer vhoda pa meri 626 m. Udornice na našem krasu se odpirajo v bolj ali manj uravnanem površju (spomnimo se Velike doline v sklopu Škocjanskih jam ali Risnika pri Divači!) in ni tako zelo velikih višinskih razlik med naj višjim in najnižjim delom roba udornice. Tiankengi pa se odpirajo sredi stožčastega krasa; včasih stena udornice prereže vrh griča-stožca, na drugi strani pa preval med dvema gričema. Tako je globina lahko zelo različna. V primeru Xiaozhai je razlika med največjo in najmanjšo globino kakšnih 200 m - ampak tudi najmanjša je še vedno 400 m! Čeprav še ni dolgo, kar so se na Kitajskem zavedeli pomena teh velikih udornic, jih je nekaj že urejenih za obisk. Tudi Xiaozhai! Na robu je urejen lep park, gradijo sprejemni center za obiskovalce, do dna pa vodi pot. Da premaga 600 m višinske razlike, šteje pot tudi okoli 2800 kamnitih stopnic. Približno na sredini je majhna čajnica. Od nje do dna so stopnice veliko bolj strme, saj niso bile narejene zaradi turistov, ampak zaradi jezu na reki, ki teče skozi dno udornice. Vodo so zajezili za potrebe bližnje elektrarne v času »Velikega skoka«. Okoličani zaslužijo nekaj denarja tudi s tem, da utrujene oziroma neutrjene turiste nosijo na nosilnicah do čajnice. Jama Sanmeihai (provinca Guangxi), pogled iz rova v dno udornice. Vse fotografije: A. Kranjc Vsi tiankengi seveda niso tako veliki, kot sta velika omenjena primera. Cela vrsta je tako po velikosti kot po obliki takih, kot so udornice na našem krasu. Te, izredno velike, pa so vsaka primer zase. Eden med največjimi tiankengi, Dashiwei, ima speljano tlakovano pot po robu, tik nad stenami. Ker je rob poti zarezan med vrsto izrazitih gričev, vodi ta 150 m navzgor, 150 m navzdol, spet 150 m gor, in tako dalje krog in krog. Med naj višjima robovoma, dobrih 600 m nad dnom, je napeta jeklenica, po kateri se dvakrat dnevno pelje motorist in sprehaja vrvohodec. Posebnost je tudi jama Sanmeihai (Vrata treh morij) v provinci Guangxi. Vhod se odpira v bregu reke in je dostop mogoč le s čolnom. Za turiste je pripravljena vrsta pontonskih čolnov, s katerimi jih brodniki preveslajo v jamo. Po kratkem, temnem rovu pripluje čoln v jezerce - v dno udornice. Krog in krog so prepadne stene, na zgornjem robu se zelena goščava izgublja v megli, pod čolnom pa je 40 m vode. Iz tega tiankenga se vije vodni rov v dnu drugega tiankenga in nato še v tretjega. Je še četrta udornica, a je vanjo treba peš, ker je vmesni rov višje in ne več v vodni gladini. To je obenem tudi lep primer in dokaz, da udornice nastajajo nad aktivnimi vodnimi tokovi. Ne le ohranjeni odseki jamskih rovov med udornicami, tudi veliki kapniki v njih so dokaz, da so bili nekdaj deli prave velike jame. Kitajska je država z največ krasa na svetu. Tildi strnjene površine kraškega ozemlja so zelo velike. Ker so apnenci večinoma zelo stari, iz palcozoika in terciarja, dolga geološka obdobja na kopnem podvržena raztapljanju in razjedanju, so se na njih lahko razvili izredni kraški pojavi, tako po obliki kot po velikosti. Zato se ne smemo čuditi, če so tudi največje udorne vrtače na Kitajskem. In morda je prav, da take udornice na kitajskem krasu, udornice izrednih mer, tudi imenujemo s kitajskim izrazom - tiankeng, pa naj bo to »naravna« ali »nebeška« luknja. * se izgovori kot polglasniški "e"! Akad. prof. dr. Andrej Kranjc, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna Slovenski zbornik BREZSTROPA JAMA NA SLAVENSKEM RAVNIKU Andrej Mihevc Kulturno društvo Slavina na Pivki je junija lani izdalo v založbi Galerije 2 z Vrhnike zajetno monografijo z naslovom »Slovenski zbornik«. Triindvajset prispevkov je uredil publicist in organizator kulturnega življenja v Slavini ter tajnik Občine Pivka Janko Boštjančič. Po njegovih besedah je namen zbornika »...predvsem pivškim rojakom povedati, na kako imenitnem koščku zemlje živimo, kako so živeli naši predniki, kaj vse so dosegli naši slavni rojaki. Pivška dolina ni od Boga pozabljen kraj, kjer se ni še nikoli nič pomembnega zgodilo; zaradi svoje izrazito prometne lege je bila vedno vpeta v gospodarske, umetnostne in politične tokove svoje okolice ali pa jih je celo oblikovala...« Z izdajateljevim dovoljenjem objavljamo v tej izdaji Krasa iz »Slovenskega zbornika« prispevek krasoslovca z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni dr. Andreja Mihevca z naslovom »Brezstropna jama na Slovenskem ravniku. Uredništvo V prispevku je opisano, kako se površje krasa znižuje zaradi korozije padavinske vode. Ko površje doseže pod njim ležeče jame, se najprej raztopi kamnina nad jamo, to je strop, in tako se jama spremeni v jarku podobno reliefno depresijo, v kateri pa najdemo tudi jamske sedimente. Največja znana brezstropa jama v Sloveniji je Brezstropa jama v Loži. Dolga je 3500 m. Povečini je oblikovana kot do 10 m globok in do 30 m širok jarek, ki vijuga med vrtačami in jamami Lože. Dokaz, da je to res brezstropa jama, so kapniki, sige in nekarbonatni prodi, ki jih je nekoč v jamo odložila podzemna reka. Opisan je nastanek brezstropih jam. Uvod Jame nastanejo, se razvijajo, spreminjajo in tudi izginejo. V prispevku želim opozoriti na malo znane, vendar na našem krasu pogoste brezstrope jame, to je na končni stadij v razvoju jam. Brezstrope jame so kraške oblike ali pojavi, ki nastanejo, ko ploskovno zniževanje kraškega površja odstrani strop nad jamo ali delom jame in jo tako spremeni v površinske oblike. Brezstrope jame so običajno podolgovate, jarkom podobne plitve uleknine, podolgovate vrtače ali nizi vrtač. Včasih gre le za pojav jamskih sedimentov na površju. Da gre za ostanke nekdanjih jam in ne za kaj drugega, pričajo kapniki in siga, ki lahko nastanejo le v jami. Pogosto najdemo v njih tudi prode ali peske iz drugačnih, netopnih kamnin oziroma stare jamske sedimente. Včasih se pričnejo ali končajo s pravo jamo - tam se strop še ni razkrojil. Brezstrope jame so pomembne zato, ker nam pomagajo razumeti oblikovanje kraškega površja s kemijskim delovanjem deževnice, pojave kapnikov in sige na površju krasa, pa tudi izvor nekaterih prodov in peskov na krasu. S pomočjo brezstropih jam tudi laže razumemo zniževanje in sploh oblikovanje površja in starost našega sedanjega reliefa. Shematski prikaz nastanka brezstropne jame V koloni A je prikazana shema za primer, če jama ni zapolnjena s sedimenti, v koloni B pa shema za primer, če je jama z njimi zapolnjena. Jama nastane globoko pod površjem. Zaradi korozije deževnice se površje približa jami. Strop se razkroji v posamezne bloke; tudi ti se raztopijo v agresivni deževnici. Na površju se pojavijo nekdanji jamski sedimenti in kapniki ter siga, odprejo pa se tudi vhodi v jame. jtiKs-sSse s. 1000m 2000m 3000m Slovenski ravnik in položaj Brezstropne jame v Loži Legenda: 1. ponikalnica na robu Pivške kotline, 2. pomembne gozdne ceste in poti, 3. lovska koča, 4. obris brezstropne jame. Naj večja danes znana brezstropa jama v Sloveniji leži prav na Slavenskem ravniku. Po površju ji lahko sledimo nekaj kilometrov daleč skozi bukov gozd in po zaraščenih senožetih med vrtačami, udornicami in tudi jamami ter brezni. Ob hoji po njej ne rabimo svetilke, le lepo vreme in nekaj spretnosti in raziskovalne žilice ob sledenju te jarku podobne nakdanje jame. Nastanek brezstropih jam Osnovni vzrok za nastanek jam in krasa je topnost kamnin, ki grade zemeljsko površje. Cista voda lahko raztopi le malo apnenca. Topnost se poveča, ko se v vodi raztopi C02 iz zraka ali iz prsti, pri čemer nastane šibka ogljikova kislina. Drugi pogoj za nastanek krasa je vodoprepustnost. Apnenec in dolomit sta prepustna le ob tektonskih in medplastnih razpokah. Deževnica, ki pronica skozi kras, navzdol širi navpične špranje v brezna, v globini pa se vode premikajo bolj ali manj vodoravno proti izvirom, pri tem pa nastajajo vodoravne jame. Z nekraškega sosedstva pa na kras pritekajo tudi reke, ki tu ponikajo in se pridružujejo kraškim vodam. Te reke so pomembne, saj s seboj prinašajo iz sosedstva prod in pesek iz drugačnih, netopnih kamnin. Po tem plavju lahko pri podzemnih rekah tudi vemo, od kod pritekajo. V tisočletjih si jamske reke izdelajo in se prestavijo v vzporedne, običajno nižje rove, stare rove pa puste prazne ali pa zapolnjene s sedimenti. Ko podzemna reka zapusti nek rov, se v njem skoraj nič več ne dogaja. Vode, ki je z raztapljanjem širila stene in poglabljala dno, ni več. Skozi razpoke v stropu lahko v rov priteka prenikajoča deževnica. Ta odlaga raztopljen kalcit in tako gradi kapnike. Ponekod lahko s stropa odpade nekaj skal. Se manj se dogaja v jamskem rovu ali delu rova, če je ta zasut s sedimenti, ki jih je za seboj pustila podzemska reka. Stari, suhi jamski rovi se torej praviloma skoraj nič več ne spreminjajo, spreminja pa se kraško površje. Površje je namreč pod stalnim vplivom padavin, ki glavni mineral apnenca - kalcit odnaša v obliki raztopine. V litru deževnice se lahko raztopi do okrog 50 mg kalcita. Če pronica skozi prst, ki je zasičena s C02, se ji korozijska sposobnost močno poveča; liter vode lahko raztopi do nekaj 100 mg kalcita. Toliko lahko namerimo raztopljene kamnine v izvirih kraških rek. Proces raztapljanja je hiter, zato deževnica izrabi večji del svoje sposobnosti že v prvih metrih pod površjem, oziroma raztaplja predvsem na površju, le malo tudi v globini. Ob tej predpostavki so z merjenjem v kraških rekah raztopljenega apnenca in pretokom teh rek izračunali, da se površje krasa pri nas znižuje v povprečju s hitrostjo 1 m v 20.000 letih, oziroma, da se površje v milijon letih zniža za okrog 50 m. Podoben velikostni red so dale tudi meritve korozije na izpostavljenih ploščicah apnenca. Te meritve so seveda zelo grobe, upoštevajo sedanje klimatske pogoje, kljub temu pa nam dajo velikostni red ploskovnega zniževanja reliefa. Znižujoče se površje pa seveda prej ali slej naleti na jame. Raztapljanje površja najprej odstrani kamnino nad jamo oziroma jamski strop, zato take jame lahko imenujemo brezstrope. Prehod jame v površinske oblike je počasen, ne udor, pač pa počasno razkrajanje stanjšanega stropa. Prehod je odvisen tudi od velikosti, oblike in od naklona jamskih rovov, pa tudi od naklona površja, ki jih prereže. Na površju krasa se tako pojavi jama, pa tudi njena vsebina, na primer kapniki, sige ali sedimenti, ki jih je v podzemlje nanesla reka ponikalnica. V preteklosti so brezstrope jame tolmačili kot suhe struge in doline iz časov, ko naj bi po krasu še tekle površinske reke. Natančnejše opazovanje in razumevanje hitrosti procesov ter predvsem najdbe sige in kapnikov pa jih nedvomno opredeljuje kot nekdanje jame. Slovenski ravnik Geografi pojmujemo pod pojmom Slavenski ravnik (njegov del je tudi Loža) v grobem uravnano kraško površje, ki leži zahodno od Slavine v nadmorskih višinah med 550 in 600 m. Na zahodu in jugu ga obdaja niz vzpetin, Lunovec (782), Dovganov vrh (832), Mlečnik (815), Boršt (675) in Osojnica (820). Na vzhodni strani gmota Kaludrnika (747), na severu pa KRASOSLOVJE Jančerija (609), Cerovec (709) in Učičnik (726). Ravnik grade predvsem kredni in paleogenski apnenci. Pas Hišnih kamnin, laporjev in peščenjakov pa obdaja Slavenski ravnik na severni strani in ga loči od Pivške kotline in planote Orehovškega krasa. Na Slavenskem ravniku je poznanih 75 jam; najdaljša je 2259 m dolga in 75 m globoka Vodna jama v Loži. Izdelal jo je potok, ki po jami še teče v smeri od severa proti jugu. Potok po podzemlju prenaša prodnike iz flišnih kamnin, kar je dokaz, da pripada ponikalnicam, ki s fliša ponikajo v robu Slavonskega ravnika, tečejo pod njim ter ob visokih vodah izvirajo v Gabranci pod Neverkami. Večina ostalih jam so brezna ali kratki spodmoli in kevdrci. Površje ravnika razčlenjujejo stotine manjših in večjih vrtač, v tem površju pa je tudi veliko ostankov brezstropih jam. Največjo med njimi smo poimenovali Brezstropa jama v Loži. Brezstropa jama v Loži Brezstropa jama v Loži je ostanek jame, ki se od Crmelaških dolin na južnem vznožju Cerovca (709) vleče proti jugovzhodu, poteka severno od Krkurjevca in se konča jugozahodno od Ostrega vrha (693), kjer se izteče v Markendelov spodmol. Brezstropa jama je v površju izražena kot do 10 m globok in od 10 do 30 m širok jarek. Na nekaj mestih so v njem nastale razširitve ali poglobitve, ki so jarek spremenile v vrtači podobno obliko. Na nekaterih mestih je jarek plitev; tod je ostanek nekdanjega rova skoraj do roba zasut z ilovnatimi, peščenimi in prodnatimi naplavinami podzemske reke ali pa je raztapljanje uničilo tudi že boke rova. V prečnem prerezu ima jarek brezstrope jame naproti ravnini površja oster pregib, sledi pobočje, ponekod živokalno, drugod pokrito s skalami, podobno pobočjem vrtač. Dno brezstrope jame pa je praviloma brez skal. Vrtanja so pokazala, da je v dnu več metrov debela plast peščenega ali prodnega sedimenta, ki ga je v jamo prinesla reka ponikalnica s flišnih kamnin. Takšnih sedimentov v vrtačah ne najdemo, saj so te nastale zaradi raztapljanja z deževnico. Na nekaj mestih pa se raztapljanje stropa nad rovom ni popolnoma odstranilo in se je ohranil. Tu je zato brezstropa jama oziroma jarek prekinjen. Na nekaj mestih so deli brezstrope jame kratki in podobni nizu podolgovatih vrtač. Brezstropa jama ima tako večji severni del, v srednjem delu nekaj krajših segmentov ter velik južni del. V zračni črti se razprostira v dolžini 2500 m, dejanska dolžina brezstrope jame s krajšimi prekinitvami vred pa je 3500 m. Severni del brezstrope jame se prične na južnem robu vzhodne Črmelaške doline, v nadmorski višini 620 m ter se konča nekaj deset metrov severno od ceste, ki vodi iz Slavine v Laze, na nadmorski višini 600 m. Ta odsek jame je dolg brez prekinitve 1340 m. Do brezstrope jame najlaže pridemo, če gremo po tej cesti, ki vodi iz Slavine mimo lovske koče do odcepa ceste, ki vodi proti severozahodu v Ivačevce. Po tej cesti gremo 700 m, nato pa zavijemo na levo, na dobro gozdno pot, ki vodi proti zahodu. Pot poteka po površju ravnika ter nekoliko vijuga in se izogiba manjšim vrtačam. Po 500 m se pot spusti oziroma prečka Brezstropo jamo v Loži. Brezstropna jama - Značilen pogled na kamnita pobočja in dno, ki ga tvorijo debele plasti jamskega sedimenta. Fotografija: A. Mihevc. Ta točka je najboljše izhodišče za ogled severnega dela brezstrope jame. Jama je tu okrog 30 m širok in do 7 m globok jarek. Če gremo po njem proti severu, se dno jarka nekoliko dviguje, po 100 m pa zavije v levo, proti severozahodu. V dnu je več manjših lijakastih grezov, po okrog 20 metrih pa še večji, okrog 10 m globok in 20 m dolg grez. Že pred njim lahko na tleh jarka najdemo velike kose sige. Ko se spustimo v grez v levem, je v zahodnem boku greza več metrov visok kapnik, med podornimi bloki na drugi strani greza pa siga, ki je zrasla med podorom, ko je bil ta še v jami oziroma je še imel strop. Prav siga in kapniki so dokaz, da je to ostanek jame in ne morda suha struga površinskega potoka. Za grezom se brezstropa jama nadaljuje proti severozahodu, dokler se ne izteče v veliko Črmelaško dolino. V tem delu najdemo v krtinah med rumenorjavim peščenim sedimentom, ki tvori tla po večjem delu brezstrope jame, kremenove prodnike, dokaz, da je tu nekoč tekla voda, ki je pritekala s flišnih kamnin. Od tu naprej jame ne moremo več slediti. Če se z gozdne poti, kjer smo prvič prišli do brezstrope jame, obrnemo navzdol proti jugovzhodu, hodimo sprva po jarku z debelimi sedimenti v dnu. Hoja je povsod lažja, kot po kraškem površju, saj v brezstropi jami tla niso kamnita. Po nekaj sto metrih sejama spremeni v niz vrtač, nato pa se konča severno, tik nad cesto, ki vodi v Laže. Očitno se je tu jamski strop še ohranil. Pod cesto pa se nadaljuje v isti smeri ozek jarek, ki se kmalu konča. Ob njegovem vzhodnem boku se odpira kratek spodmol, del nekdanje jame. Ker je sledenje brezstrope jame proti jugovzhodu nekoliko težje, svetujemo, da si z drugega konca ogledamo še južni del brezstrope jame, nato pa poizkusite sami povezati oba dela. Tudi južni 820 m dolgi del Brezstrope jame v Loži najlaže najdemo tako, da gremo po cesti iz Slavine do lovske Velik, nekoliko nagnjen kapnik v zahodnem boku brezstropne jame ima nad seboj le še nebo. Strop jame se je že raztopil. Fotografija: A. Mihevc, koče. Tu se od glavne ceste odcepi levo dobra gozdna pot, ki mimo manjšega vikenda vijuga proti jugozahodu. Po 850 m se pot obrne in nato vodi le še proti jugozahodu. Na tem mestu pot prečka brezstropo jamo. Če gremo po jami proti jugu se spustimo v večjo vrtačo, brezstropa jama pa se nadaljuje ter se po okrog 200 m konča v Markendelovem spodmolu v nadmorski višini 567 m. To je ostanek nekdanje jame, ki ima tu še strop. Bolj zanimivo je, če zavijemo s poti proti severu po jami, kije tu okrog 20 m širok in 6 m globok jarek z nekdanjo njivo na dnu. Seveda je njiva opuščena, ob poti pa so na njej zasajene tudi smreke, ki seveda na debeli zemlji, nastali na jamskem sedimentu, prav dobro uspevajo. Ker se tu okoliška ravnica še ni popolnoma zarasla, lahko natančno vidimo rob brezstrope jame, ki je vrezan v uravnano kraško površje. Po okrog 250 m se na desni strani tega jarka odpira vhod v 35 m dolg vodoraven Simčev spodmol s 30 m globokim breznom in še enim navpičnim vhodom. Ta jama je še ohranjen stranski rov glavne jame. Strop rova je bil tu nekaj metrov nižji od stropa glavnega rova, zato ga znižanje površja še ni doseglo, površje pa je prerezalo nekdanje notranje brezno ter tako ustvarilo še en vhod v podzemlje. Če nadaljujemo pot po dnu brezstrope jame proti severozahodu in zahodu, prečkamo njivo, ki jo vzdržujejo lovci, nato pa postane jarek nekoliko manj izrazit. Brezstropa jama zavije tu desno proti severozahodu in se zoži ter prične strmeje dvigovati. Tla so tu iz debelih sedimentov, v katerih najdemo tudi kot lešnik debele kremenove prodnike. O debelem sedimentu pričajo tudi debelejša drevesa. Po nekaj deset metrih se na tleh pojavijo posamezne večje apnenčaste skale, med njimi pa najdemo ostanke velikih sigovih kop, pa tudi kapnike, ponovni dokaz, da je bila tu nekoč jama. Brezstropa jama se zožena nadaljuje proti severozahodu, nato Jama Simčev spodmol in brezno na njenem koncu sta stranski rov nekdanje jame. Višji strop glavnega rova je zniževanje rova že doseglo in ga spremenilo v brezstropno jamo. S temnejšim senčenjem je označena zapolnitev rova s sedimentom, ki ga je odložila podzemna reka. brezstropa 37 m apnenec Hill jamski sediment pa spusti v večjo vrtačo. Od tu naprej do severnega dela Brezstrope jame v Loži je jamo teže slediti, saj jo sestavljajo nizi podolgovatih vrtač le z redkimi sigami in prodnimi sedimenti. Brezstropa jama v Loži je zanimiva že kot sama reliefna oblika. Pove pa nam nekaj tudi o razvoju tega krasa. Jamo je v globini oblikovala ponikalnica, ki je prenašala v podzemlje prodnike in peske s flišnega sveta. Po širini brezstrope jame so bili nekdanji rovi po dimenzijah verjetno podobni rovom sedanje Postojnske jame, skozi jamo je najbrž tekla podobno velika reka. Nad rovi pa je bilo najmanj 100 m kamnine, podobno, kot je danes pri Postojnski jami. Od kod je pritekala voda v jamo, ni povsem jasno. Severno od Lože, na južnem robu Pivške kotline, so danes tri velike slepe doline: Ivačevci, slepa dolina Sajevškega potoka in Biščevci. Verjetno je glavna ponikalnica, prednica Nanoščice, ponikala v Biščevcih, veliki slepi dolini severozahodno od Lože, kjer lahko najdemo podobne prodnike. Sedanje jame v Slavenskem ravniku in sedanje podzemne vode, dostopne v vodni jami v Loži, so manjše. Nanoščica se je kasneje pretočila v Pivko, s tem pa se je močno zmanjšalo povodje jamski reki. Verjetneje to povzročilo zastoj v razvoju jame, zmanjšanje pretokov, pa tudi njeno zapolnitev z naplavinami. Seveda jama ni bila povsem zapolnjena, saj so na številnih mestih rasli kapniki in sigove kope. Ko se je površje znižalo in približalo jami, so verjetno nastali ponekod manjši udori in jama se je postopoma spremenila v površinsko reliefno obliko. Ob izračunani hitrosti zniževanja površja, 50 m na milijon let ter ob predpostavljeni debelini stropa jame 100 m, je jama stara 2 milijona let ter je najstarejša reliefna oblika v tem krasu. Procesi raztapljanja površja pa tečejo dalje. In če smo jamo že primerjali s Postojnsko jamo - čez kakšna dva milijona let bo tudi ta podobna Brezstropi jami v Loži. Dr. Andrej Mihevc, univ. dipl. geograf -Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna 46 KRASOSLOVJE V RAZLIČNIH KAMNINAH Stanka Šebela Konec junija 2005 smo se krasoslovci že tradicionalno zbrali na 13. mednarodni krasoslovni šoli »Klasični kras« z naslovom »Kras v različnih kamninah« (http://www.zrc-sazu.si/iks/). Na srečanju je bilo 105 udeležencev iz štirinajstih držav (Avstrija, Češka, Francija, Hrvaška, Italija, Madžarska, Nemčija, Poljska, Slovenija, Srbija in Črna gora, Španija, Švica, Velika Britanija, ZDA). V Sloveniji prekriva kras kar 43% površja; pri tem prevladujejo apnenci. Vendar je kras v Sloveniji razvit še v drugih kamninah - v dolomitu, breči, konglomeratih, pobočni breči, flišu. Po svetu pa najdemo kras tudi v sadri, soli, ledu, marmorjih, peščenjakih, kredi, kvarcitih. S 13. mednarodno krasoslovno šolo smo prikazali raznolikost kraških pojavov v različnih kamninah širom po svetu. Med simpozijem se je zvrstilo 34 referatov, od tega 17 predavanj (tuja predavanja) in 17 posterjev (6 domačih, 11 tujih). Večina predavanj je bila v angleščini, dve predavanji pa v francoščini. Vabljeni predavatelji (dr. Mladen Garašič, geolog David J. Weary, geolog Andrea Mocchiutti, dr. Giuliana Madonia, dr. Ugo Sauro, dr. Andrzej Tyc, dr. Pavel Bosak) so predstavili kras v brečah, dolomitu, flišu, konglomeratih in sadri. Okrogla miza »Kras v različnih kamninah« -z leve na desno sedijo: dr. Janos Moga, dr. Angel Gines, dr. Ugo Sauro, dr. Pavel Bosak, dr. Marian Pulina (Po krajši bolezni je 22.10.2005 umrl. Krasoslovci ga bomo pogrešali!), dr. Hubert Trimmel, dr. Mladen Garašič. - Fotografija: F. Drole. Srečanje je 27. junija uradno odprl dr. Tadej Slabe, predstojnik IZRK ZRC SAZU, ki je predstavil knjižne novosti raziskovalcev IZRK ZRC SAZU. Dr. Marian Pulina iz Poljske je predaval o kriokraškem reliefu na ledenikih. Dr. Mladen Garašič s Hrvaške je predstavil zadnje novosti o krasu v Prominskih in Jelar brečah pri gradnji avtoceste Zagreb-Split. Američan David J. Weary nas je seznanil s krasom v dolomitu v osrednjem delu ZDA (Ozarks, Missouri). Italijan Andrea Mocchiutti je predaval o kemičnih in geomorfoloških značilnostih kraških jam v flišnih peščenjakih in marmorjih v SV Italiji. Spoznali smo tudi izredno zanimive površinske kraške oblike, razvite v sadri na Siciliji (predavateljica dr. Giuliana Madonia). Med predavanji je dr. Andrej Mihevc v nekaj besedah predstavil knjigo dr. Ivana Gamsa z naslovom Kras v Sloveniji v prostoru in času. Popoldansko ekskurzijo na dolomitni kras Logaških Rovt je vodil dr. Andrej Mihevc iz IZRK ZRC SAZU. Ekskurziji je prisostvovalo 81 udeležencev. Drugi dan srečanja, 28. junija, je bil namenjen predavanjem, posterjem in okrogli mizi. V dopoldanskem delu smo najprej poslušali predavanje Maria Pariseja o krasu v sadri v Kalabriji, južna Italija. Dr. Marco Vattano je predstavil kraške jame v sadri na Siciliji. Anglež Charles Self je imel zanimivo predavanje o hitrem razvoju krasa v kvarcitnih peščenjakih v Angliji. Tudi Švicar dr. Philipp Hiiuselmann je predstavil zanimivo jamo v peščenjakih. Starosta avstrijskih speleologov dr. Hubert Trimmel je govoril o kraških pojavih v sadri v Avstriji. Predavanje o psev-dokraških pojavih v flišu (zahodni Karpati, Poljska) je predstavil dr. Andrzej Tyc. Anglež dr. Trevor Faulknerje imel predavanje z naslovom Tektonska pogojenost krasa v marmorjih (Norveška). Dr. Ugo Sauro je predstavil kraške pojave na konglomeratu (Montello, Italija). Zadnje dopoldansko predavanje je predstavljal poljski film o raziskavah jam v ledenikih na Spitsbergih (predavatelj dr. Marian Pulina). V popoldanskem času smo imeli kratke predstavitve sedemnajstih posterjev. Spoznali smo kras v različnih kamninah na Hrvaškem, Madžarskem, Sloveniji, Braziliji, Iranu. Nekaj posterjev pa je govorilo tudi o kraški hidrologiji, paleomagnetnih raziskavah jamskih sedimentov, o morfometričnih parametrih vrtač, o silvikulturi na krasu ter o uporabi metode električne upornosti pri študiji različnih kraških oblik. Sledilo je predavanje ameriškega umetnika Billa Schucka iz New Yorka z naslovom Wonder, Awe and Speleology: An Artists Fascination With Caves. Fulbrightov štipendist v Sloveniji je predstavil svoj umetniški pogled na kras in naravo. Po predstavitvi vseh predavanj in posterjev je imel dr. Pavel Bosak iz Češke uvodno predavanje za okroglo mizo z Mladi raziskovalec Mitja Prelovšek je 29. junija vodil ekskurzijo na konglomeratni kras Gorenjske. Kamnolom Polica pri Naklem, kjer so Puharjevi izdelovali mlinske kamne iz konglomerata. - Fotografije: dr. J. Mulec. naslovom: Karst: problem of defmition, process and rock, s katerim je predstavil iztočnice za pogovor o primernosti uporabe kraških izrazov v »nekraških« kamninah, oziroma o definiciji, kaj so kraški procesi in kaj ne. Za okroglo mizo so poleg voditelja Bosaka sodelovali tudi dr. Ugo Sauro (Italija), dr. Angel Gfnes (Španija), dr. Mladen Garašič (Hrvaška), dr. Marian Pulina (Poljska), dr. Hubert Trimmel (Avstrija), dr. Janos Moga (Madžarska). V eni uri in pol so se razvile številne debate, nekaj je bilo tudi nasprotujočih mnenj. Dr. Marian Pulina je izpostavil primernost uporabe izrazov psevdokras ali kriokras. Dr. Ugo Sauro je dejal, da je ekskurzija na dolomitni kras Logaških Rovt predstavljala fluviokras, kjer so očitni procesi raztapljanja. Omenil je tudi vrtače na kredi v Italiji, ki so nastale zaradi bombardiranja med 1. svetovno vojno. Oblika je torej kraška, proces, ki jo je oblikoval, pa seveda ni kraški. Dr. Angel Gines je poudaril pomen definicije krasa. Dr. Janos Moga je izpostavil pomen klime pri oblikovanju kraških oblik. Dr. Mladen Garašič je razvil zanimivo trditev, da se kras ne bi smel strogo omejiti le na karbonatne kamnine. V Dalmaciji so številna kraška polja prekrita z aluvijem, nekatere depresije pa tudi s Hišnimi kamninami. Tudi pod Jadranskim morjem ob Dalmaciji imamo zakrasele kamnine. Dr. Garašič predlaga, naj se h kraškim terenom na Hrvaškem vključijo tudi taki primeri in se tako površina krasa z okrog 50% poveča na 70 %. Anglež Charles Self je poudaril, da ni pomembno, s kakšno kamnino imamo opraviti, ampak je pomembno raztapljanje kamnine. Dr. Trevor Faulknerje dodal svoje mnenje, da so še pred raztapljanjem kamnine pomembne razpoke v kamnini. Dr. France Šušteršič se je strinjal, da je izredno pomembno upoštevati definicijo krasa in nekrasa, pri čemer je treba upoštevati pogoje, saj gre za odprt sistem. Na koncu okrogle mize je dr. Pavel Bosak povzel nekaj ugotovitev: Pomen vode v krasu, saj gre za odprt sistem. V definiciji krasa oziroma nekrasa je potrebno biti odprt in hkrati konzervativen. Opozoril je na pomen razvoja znanosti in metod in dodal, da še pred petnajstimi leti nihče ni verjel, da obstaja kras v kvarcitih. Rešitve nekaterih vprašanj lahko pustimo tudi za mlajše generacije. Zvečer smo strokovno druženje popestrili z zakusko v avli IZR K ZRC SAZU. Pozdravila sta nas župan Občine Postojna Jernej Verbič in predsednik Jamarske Zveze Slovenije Jordan Guštin. Biolog mag. Slavko Polak in direktor Notranjskega muzeja Dejan Vončina sta predstavila raznoliko delo muzeja s sedežem v Postojni. Tretji dan srečanja, 29. junija, smo imeli celodnevno ekskurzijo na konglomeratni kras Gorenjske. Ekskurziji je prisostvovalo 76 udeležencev. Na Ljubljanskem polju nam je Mitja Prelovšek pokazal nekaj izdankov še nesprijetih prodnikov ter zakraselih konglomeratov. Gre za pleistocenske fluvioglacialne terase različnih starosti in različnih stopenj zakraselosti. Ustavili smo se tudi v kamnolomu Polica pri Naklem, kjer smo si ogledali muzej mlinskih kamnov iz konglomerata. Popoldan smo obiskali Udin boršt, konglomeratno teraso, ki je dobro zakrasela, saj vsebuje številne jame, vrtače in kraške izvire. Registriranih je 14 jam, med katerimi je najdaljša 800 m dolga Arneševa luknja. Spodnje pleistocenski konglomerati so odloženi na oligocenski morski glini-sivici. Zakrasevanje konglomeratne terase naj bi se dogajalo vsaj pred 200.000-300.000 leti. Četrti dan 13. mednarodne krasoslovne šole, 30. junija, si je 36 udeležencev ogledalo Postojnsko jamo. V trinajstih letih organizacij mednarodnih kraso-slovnih šol smo spoznali številne kraške pojave, procese in pokrajine. Prva krasoslovna šola leta 1993 je bila posvečena klasičnemu Krasu, druga kraškim poljem, tretja vrtačam, četrta breznom, peta jamskim sistemom, šesta Alpskemu krasu, sedma brezstropim jamam, osma udornieam, deveta kontaktnemu krasu, deseta tipom krasa, enajsta kraški terminologiji, dvanajsta datacijam jamskih sedimentov in trinajsta krasu v različnih kamninah. Morda bi se kdo po 13-ih letih že vprašal, kakšne teme o krasu so še na voljo. Pa vendar imamo v ognju še nekaj neobdelanih tematik kot so npr.: biospele-ologija, drobne kraške oblike, modeliranje na krasu, tektonika in kras, kraška hidrologija, paleokras in še bi lahko naštevali. Tematik torej ne manjka, pomembna je vztrajnost in volja do organiziranja mednarodnega srečanja. Na letošnji krasoslovni šoli so imeli predavatelji nekaj več dela tudi z odgovarjanjem na zastavljena vprašanja poslušalcev. Veseli nas, da so skoraj vsa predavanja naletela na diskusijo, kar nam dokazuje zanimivost obravnavanih tem in sproščenost poslušalcev. Kot vsako leto so bili tudi letos študentje oproščeni plačila kotizacije, kar se je pokazalo tudi na veliki udeležbi študentov na ekskurzijah. Letošnjo krasoslovno šolo je finančno podprla Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, Občina Postojna in Postojnska jama, turizem d.d. Doc. dr. Stanka Šebela, univ. dipl. inž. Geologije, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, Postojna 48 METULJI NA KRASU V dvorani »Proteus« pri Postojnski jami razstava 7000 primerkov metuljev NA KRAŠKEM TRAVNIKU JE VEČ VRST METU U EV, KOT JIH ŽIVI V VSEJ ANGLIJI Slavko Polak Zadnje mesece leta 2005 je bila v dvorani “Proteus” pri Postojnski jami na ogled razstava s kratkim naslovom “Metulji”. Razstavljena je bila bogata zbirka pisanih dnevnih in nočnih metuljev iz Slovenije in iz sveta, ki jih je zbral ljubiteljski zbiralec metuljev Boris Chvatal. Zbirka obsega približno 7000 primerkov in še posebno veliki tropski metulji so prava paša za oči. Zbirko je odkupila Postojnska jama, turizem d.d., zanjo pa strokovno skrbi Notranjski muzej Postojna. Poleg razstave metuljev je Notranjski muzej v sodelovanju s Postojnsko jamo pripravil tudi fotografsko razstavo o življenju metuljev, o njihovi pestrosti, o njihovem pomenu v okolju, o posebnostih in o ogroženosti... Razstavne eksponate hranijo v Notranjskem muzeju v Postojni. In obetamo si lahko, da jih bo Postojnska jama, turizem, d.d., čez čas spet predstavila na ogled, saj si jih je v dvorani »Proteus« v minulem letu ogledalo presenetljivo veliko obiskovalcev! Izjemna pestrost vrst, barv in oblik Na svetu živi več kot 140.000 vrst metuljev. Po številu vrst predstavljajo tretjo največjo skupino žuželk, po slikovitosti pa metulji nedvomno sodijo med najlepše in najpestrejše oblike življenja. Največ vrst, ti pa so pogosto tudi naj večji in najbolj pisani, najdemo v tropskih predelih. A lepi, pisani in nenavadni so tudi naši domači, slovenski metulji, le da so v povprečju manjši. V Sloveniji je doslej ugotovljenih 187 vrst dnevnih metuljev, kar se sliši malo. Dejstvo, da v naši mali deželici najdemo kar polovico izmed vseh v Evropi znanih vrst dnevnih metuljev, kaže na izjemno pestrost in ohranjenost slovenske narave. Po številu vrst dnevne vrste metuljev daleč prekašajo nočni metulji, med katere štejemo nočne pavlinčke, sovke, kokljice, veščece, pedice in številne druge. Znanstveniki tako ocenjujejo, da živi v Sloveniji več kot 3500 vrst metuljev. Entomologi (proučevalci žuželk) v Sloveniji pa še vedno odkrivajo nove vrste metuljev za našo favno. Slika levo: Otvoritve razstave metuljev so se udeležili znani metuljarji. Na levi je 85-letni mentor današnjih generacij slovenskih entomologov dr. Jan Camelutti, v sredini je avtor razstavljene zbirke metuljev Boris Chvatal, na desni pa je dr. Tatjana Čelik iz Biološkega inštituta ZRC SAZU. - Fotografija: T. Schein Slika desno: Večino vrst dnevnih metuljev lahko določimo že v roki in jih po določitvi preprosto izpustimo. Na sliki iz bube komaj izleženi temni bisernik (Argynnis niobe). H Travniškega poslovneža (Euphydryas aurinia) najbolj ogroža prav zaraščanje suhih kraških travnikov. Na krasu ponekod živi redek Lastovičar (Papilio machaon) deteljin modrin (Polyommatus thersites). sodi med naše največje metulje. Fotografije: S. Polak Luske na krilih kot strešniki Posebnost metuljev so luskice na krilih, ki so nosilke barv in vzorcev. S tankim pecljem so pripete na opnasta krila, prekrivajo pa se kot strešniki. Luskice so lahko votle, kot je to primer pri belih metuljih. Večinoma luske vsebujejo zrnca barvil, ki odbijajo svetlobo določene valovne dolžine in tako dajejo barvo metuljem. Pri metuljih pogosto nastopajo mavrične modre, vijoličaste, zlate in srebrne barve. To so strukturne barve, nastanejo pa zaradi posebno oblikovanih struktur v luskicah. Glede na smer vpadajoče svetlobe se te barve mavrično prelivajo, kar daje metuljem prav poseben sijaj. Skrivnost preobrazbe Metulji imajo popolno preobrazbo. Iz jajčec se izležejo gosenice, katerih glavna skrb je čim hitrejša rast. Medtem se štirikrat ah petkrat levijo iz lastne kože, ko jim ta postane pretesna. Tudi gosenice so najrazličnejših oblik in barv. So prave mojstrice prikrivanja pred plenilci. Nekatere gosenice so celo mesojede. Ko gosenica dovolj zraste, se zabubi. V takem mirujočem stanju se tkivo gosenic skoraj v celoti razgradi v nekakšno kašo, da bi se potem, povsem na novo sestavilo telo odraslega metulja, ki ga imenujemo imago. Ko se iz bube izleže metulj, ima še mehka krila. Po nekaj urah se krila napojijo z življenjsko tekočino, raztegnejo in posušijo. Sele nato lahko metulj poleti! Njihova naloga je razmnoževanje. Nekateri žive le kratek čas. Večina metuljev ima v enem letu eno generacijo oziroma sklene en tak razvojni krog. Številne vrste metuljev uspejo v enem letu izpeljati dve generaciji, redki celo tri! Metulji in človek Gosenice nekaterih metuljev se zaradi varnosti zabubijo v zapredek iz svilene niti. Človek je že pred štirimi tisočletji ugotovil, da je svilena nit izjemno trdna in elastična. Najprej na Kitajskem, pozneje pa tudi drugod, so začeli gojiti posebno vrsto metulja - navadno sviloprejko vrste Bomyx mori in odvito svileno nit tkati v dragocene svilene tkanine. Gojenje sviloprejke je bilo razvito tudi pri nas na Goriškem in Krasu, na kar nas še vedno spominjajo stare murve v skoraj sleherni kraški vasi. Gosenice sviloprejk najraje jedo prav liste murv. Nekatere vrste metuljev, kot so molji, zavijači ah pa gobarji, so včasih človeku tudi škodljivi. O škodljivosti ah koristnosti metuljev lahko govorimo le z našega antropocentričnega stališča. Vsaka vrsta metulja ima v naravi svojo pomembno vlogo. Navsezadnje so prav metulji pomembni opraševalci cvetic. Metulji so tudi preprosto lepi, zanimivi in nudijo nam lahko veliko estetskih ter fotografskih izzivov. Številne vrste metuljev so tudi ogrožene Metulji so pomembna indikatorska skupina Živah, ki kažejo na ohranjenost okolja. Zbiranje podatkov o razširjenosti metuljev je zato naravovarstveno pomembno. Na Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev je uvrščenih kar 223 vrst ah 7 % vseh vrst metuljev, kijih najdemo v Sloveniji. Med pomembnejšimi vzroki za ogrožanja metuljev je izginjanje cvetočih močvirnih in suhih travnikov, tako zaradi njihovega neposrednega uničevanja kot tudi zaradi spontanega zaraščanja. Velik del Krasa je tako opredeljen kot posebno varstveno območje za ohranjanje nekaterih izmed 13 vrst metuljev, uvrščenih na seznam Direktive Evropske Unije o habitatih. Direktiva članicam narekuje skrb za ohranjanje evropsko ogroženih vrst metuljev. Slovenija se je obvezala dolg do Evrope izpolniti in ohranjanje bujnih cvetočih kraških travnikov - cvetan je ena izmed naših naravovarstvenih prednostnih nalog. Metulji so povsod okoli nas, le potruditi se moramo in cvetoči travnik pobližje pogledati. Navsezadnje se lahko pohvalimo z osupljivim dejstvom, da na enem samem kraškem travniku najdemo več vrst metuljev, kot jih živi v vsej Angliji! Mag. Slavko Polak, univ.dipl. biolog, Notranjski muzej Postojna SPREMENITE POGLED NA SLOVENIJO! Novi Atlas Slovenije Sodoben, drugačen, prenovljen Ste kdaj pomislili, koliko se je v zadnjem desetletju spremenila podoba vašega domačega kraja, kaj šele cele Slovenije? Že podatek, da je bilo od 1. 1. 1994 po vsej Sloveniji dograjenih več kot 400 kilometrov avtocest in hitrih cest, je precej zgovoren. Tu so še številne lokalne spremembe, novogradnje, porušeni stari objekti, pogozditve ... Nova podoba Slovenije bi marsikoga presenetila. Nič čudnega torej, da stari Atlas Slovenije, eden najbolj uporabljanih priročnikov pri nas, ni več zadoščal potrebam novega časa. In da ga je bilo nujno treba temeljito prenoviti. V Založbi Mladinska knjiga so se odzvali na ta izziv in ponudili povsem prenovljen Atlas Slovenije. Ena največjih knjižnih uspešnic zadnjih let prinaša v četrti, dopolnjeni izdaji pomembne vsebinske dopolnitve in posodobljeno kartografsko gradivo. Povsem prenovljeno besedilo na ilustrativen in jedrnat način predstavlja temeljne značilnosti slovenskih pokrajin, hkrati pa uporabnika vodi pri uporabi kartografskega gradiva. V ta namen je bil v celoti prenovljen tudi izbor slikovnega gradiva, ki vsebuje številne pokrajinske in mestne letalske posnetke, motive iz slovenske tradicije in kulture ter izbor posebnosti Slovenije. Zemljevidi novega Atlasa Slovenije so izdelani v najsodobnejši digitalni tehniki, zato so še preglednejši, nazornejši in omogočajo boljšo orientacijo v prostoru. Opremljeni so z geografsko stopinjsko in pravokotno kilometrsko koordinatno mrežo, ki omogočata orientacijo in navigacijo tudi z najsodobnejšim GPS - sistemom. In še zanimivost: zemljevidi so izdelani v merilu 1 : 50.000 (1 cm na zemljevidu je 5 km v naravi). Tako veliko merilo je svojevrsten privilegij Slovencev, večina držav ima namreč zemljevide v manjšem merilu. Vsak, ki si želi ogledati Slovenijo, se bo sedaj lahko mirno odpravil v še tako odročen kraj, saj mu bo novi Atlas Slovenije zanesljiv vodnik. Za to bo poskrbelo kar 218 prenovljenih in posodobljenih dvostranskih zemljevidov. Tudi nepregledni mestni vrvež odslej ne bo povzročal težav, saj je v Atlasu Slovenije na enem mestu zbranih kar 60 mestnih načrtov - od tega 16 popolnoma novih. Naj omenimo še 10 tematskih zemljevidov (občine, rastlinstvo, podnebje, prebivalstvo itd.), ki bi jih zaman iskali v kateri od prejšnjih izdaj. Novi Atlas Slovenije tako prinaša kar nekaj novosti. Je edini tovrstni atlas pri nas, saj združuje elemente različnih kategorij atlasov in je njihova kombinacija - hkrati pa edini atlas v Sloveniji, ki povezuje teoretično in praktično uporabo. Namenjen je tako popotnikom kot šolski rabi, saj velja za enega najboljših učnih pripomočkov. Popolnoma nov je tudi izbor slikovnega gradiva, ki vsebuje številne letalske posnetke, motive iz slovenske tradicije in kulture, izbor posebnosti Slovenije, motive iz življenja Slovencev. Natančen in bogat indeks imen okoli 2000 slovenskih mest, naselij in zaselkov ponuja referenčni vir za zemljepisna imena slovenskega ozemlja, nova pa je tudi izčrpnejša in bolj pregledna predstavitev slovenskih pokrajin. Bralcu se bodo tako razkrile ne le naravno-geograf-ske značilnosti, temveč tudi prebivalstvo, bivanje, kulturne in zgodovinske posebnosti ter pokrajinske izjemnosti. Novi Atlas Slovenije se nedvomno uvršča med »nacionalna« dela, saj pomaga širiti znanje o Sloveniji, hkrati pa prispeva k nacionalni podobi in samozavesti. NOV, BOLJŠI, ŠE BOLJ NEPOGREŠLJIV! | V Atlas Slovenije je odličen: • pripomoček za poslovna potovanja, • učni pripomoček za osnovne in srednje šole, • kolesarski in pohodniški vodnik. © Mladinska knjiga Hiša dobrih zgodb NE ZAMUDITE: ob naročilu do 5. 2. 2006 boste brezplačno prejeli varnostni odsevni jopič. <9> ) ZA VSE NAROČNIKE BREZPLAČNO 3 DARILA (kompas, beležka in merilec razdalj) Možnost zamenjave staro za novo 3.000 SIT CENEJE (Za informacije pokličite brezplačno številko 080 12 05.) D DA, naročam ATLAS SLOVENIJE CENA KNJIGE 5.940 SIT x 5 ali 29.700 SIT OG06 ime in priimek I II I I I I I I I I II I I I I I I II II II II II II II I I I I Naslov II I I I I I I I I I I I I I I I I I II II II II II II I II I I Poštna številka I I I Pošta II I I I I II I I II II Telefon II II II II I Datum rojstva Milil Davčna številka MII I I I Izoostava Plačal(a) bom (prosimo, označite): □ z gotovino po povzetju □ s položnico v_________________(2-5) obrokih □ s kartico: □ Eurocard □ Diners □ Am. Expr. □ Visa □ Karanta □ Activa Št. kartice:! I I M I M I II I I l I I I Velia do: I I M I , , Za plačilo s kartico Eurocard vpišite kodo CVC (zadnje tri številke na podpisnem traku na hrbtni strani kartice):! I I l □ Knjigo mi pošljite na dom v 8 dneh od naročila. D Knjigo bom prevzel(a) osebno v Modrem salonu. Vaša soudeležba pri poštnih stroških znaša 780 SIT. (knjigarna Konzorcij, Slovenska 29, Ljubljana). O datumu prevzema boste obveščeni po pošti. Datum naročila Podpis naročnika S podpisom potrjujem, da sem seznanjen s prodajno-plačilnimi pogoji in da sem bil nanje ob nakupu izrecno opozorjen. Hkrati s podpisom dovoljujem, da z namenom izpolnjevanja ali uveljavljanja pravic iz pogodbenega razmerja Mladinska knjiga Založba d.d, Ljubljana, Mladinska knjiga Trgovina d.d, CTJ d.d. in Cankarjeva založba-založništvo, d.o.o. vzpostavijo, vodijo, vzdržujejo in upravljajo z mojimi osebnimi podatki za neomejeno časovno obdobje ter jih posredujejo v uporabo druga drugi in svojim drugim pogodbenim partnerjem. Kadarkoli lahko pisno ali po telefonu zahtevate, da Založba v roku 15 dni trajno ali začasno preneha uporabljati vaše osebne podatke za namen neposrednega trženja ter vas o tem v nadaljnjih petih dneh obvesti pisno ali po telefonu. Stroške v zvezi z zahtevo iz prejšnjega odstavka krije Založba. Vaši podatki so varovani v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS št. 59/99, 57/01), pripadajo pa vam tudi vse pravice po Zakonu o varstvu potrošnikov. Da vam bomo lahko poslali darilo, prosimo, da vpišete svojo davčno številko in davčno izpostavo, kot to zahteva Zakon o dohodnini. V nasprotnem primeru vam darila ne bomo mogli poslati. Če vam prejeti izdelki ne ustrezajo in želite odstopiti od pogodbe, sporočite v 15 dneh na naslov Mladinska knjiga Založba d.d. Ljubljana, Slovenska 29,1000 Ljubljana, nato pa blago vrnite v 15 dneh. Vrnitev prejetega blaga v roku za odstop od pogodbe se šteje za sporočilo o odstopu od pogodbe. Če boste zamudili s plačilom najmanj dveh zaporednih obrokov, zapade celotna preostala kupnina v takojšnje plačilo. Založba lahko preostanek kupnine sodno izterja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pred tem pa vam pusti petnajstdnevni rok za poravnavo obveznosti. Družba je vpisana v register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod številko 1/02643/00, osnovni kapital znaša 1.232.025.000 SIT. Predsednik nadzornega sveta je Alojz Jamnik. NAROČANJE: • z naročilnico: na naslov Mladinska knjiga Založba, d.d., DIREKTNO TRŽENJE, 1536 Ljubljana • telefonsko: 080 12 05 (brezplačna številka) • preko spleta: WWW.emka.Si (veljajo pogoji spletne knjigarne) Moč sodelovanja Naš svet je svet v gibanju. Naša moč izvira iz navdiha posameznika in usklajenosti skupine. Odličnost dosegamo z odločnostjo, predanostjo in ustvarjalnostjo. Poganjamo svet z ustvarjalno energijo. lQ) ISTRABENZ Moč sodelovanja www.istrabenz.si SKUPINA O ISTRABENZ tp sgg - §1 r * i .j SMS In MMS 4 SIT V predprazničnem in prazničnem času se pogosteje srečujemo, družimo in pogovarjamo. Druženja in zabave je potrebno dogovoriti in uskladiti. Najhitreje, najceneje in tudi bolj duhovito boste vse uredili s kratkimi tekstovnimi sporočili SMS ali pa še popolneje z multimedijskimi sporočili MMS. Ta poleg besedila lahko vsebujejo tudi (barvno) sliko, razglednico, animacijo, obogateno z zvokom, melodijo ali govorom. Boštjan SONCE SE V DNEH OKROG NOVEGA rešeuz!ne^/ ljudi. DNEVI^ŠO KRATKlpNAg DALJŠAJOk D&GAMLOi SE BO, DA BOSTE DOBIVALI VELIKA SPOROČILA V MAJHNIH DOZAH ŽIVLJENJE NISO LE BESEDE SAMO kfrOH VSTVAK)A TMNC TCMCL)C, Živimo z nepredvidljivimi silami morja in vetra, zato se dobro zavedamo pomena načrtovanja prihodnosti. Znamo ponuditi trdne temelje in tako pomagati pri ustvarjanju vaše prihodnosti. (AA»l Z.A PMHoMtlOST. COBISS e D 73779/2006 KRAS