370
Narjan Pretko: Tam na zahodu . . .
Beligoju je izginila nezaupnost z obraza.
Žena je bila med tem posvetila in otroci so privreli skupaj.
Debeloglav je razdelil vse, kar je  imel.
„0, ko bi bil vedel, da jih je toliko, prinesel bi bil več . .. Predno poj dem, jih bodem moral prešteti. Srečni ste!"
„Devet jih je, starejša dva sta še zunaj", pravi Beligoj. „Ako dobimo pa še deseto, kar je vse mogoče, naj gre desetnik ali desetnica po svetu, ker pri meni res ne bo več prostora."
„Kjer jih devet je, bo pa še deseto zajemalo", pravi sosed.
Beligojka se zadovoljno zasmeje:
„Prav praviš, sosed! Bo že Bog poskrbel."
„Ej, seveda, skrbel bo že, toda trpel bom jaz. Pa naj bo kakorkoli, zakaj bi si sedaj belili lase, ko imamo žlahtnika tukaj! Tako-le sva si še potem takem mi dva malo v rodu?"
„Menda še precej! Ako se ne motim, sva bratrancev otroka. In to je še bližnje koleno!"
„Če ne tretje?"
„Kaj bosta iskala sedaj žlahtanje", potegne se ona odločno. „Ti, dedec moj, ti si Debeloglav, ta mož je Debeloglav, jaz sem tvoja žena, in to so najini otroci, in to je menda vse skupaj žlahta, dobra žlahta, pa naj je v tretjem ali pa sedmem kolenu. Za mizo se mi spravite!"
Beligojki se je zlahtnik z Višave prikupil, ker ni prišel k otrokom praznih rok.
„ Večerja bo kmalu! Zajeli boste tudi vi, zlahtnik naš. Ne vem, kako bi zinila, da bi bilo prav."
„Kar po domače. Za mene pa ni treba skrbeti, ker nimate."
„Kdo to pravi?" zajezi se ona.
„Saj si povedala prej, da nimaš prostora, ko sva prišla s sosedom sem", zavrne jo ravnodušno Debeloglav.
Sosed prikima.
„Prej? Moj Bog, kdo je pa vedel, da si naš zlahtnik, pa povrh še najbližji zlahtnik mojega moža? Naš človek si! Zate je prostora in vsega dovolj v naši hiši, — kaj ne, Štefan?"
Mož čudeč se pogleda Debeloglava in ženo.
„Prišel si tako od daleč, in prvič se vidimo nocoj, pa nečeš ostati pri nas, da bi z nami zajel in se kaj pogovorili!  Zakaj?"
„Oh, veš Štefan", oglasi se žena, „jaz sem prej godrnjala, ko sta prišla sem s sosedom, ker ga nisem poznala. Saj veš, kako je. Odpusti mi, Debeloglav, in te sramote nam nikari ne naredi!"
Pa prime žlahtnika za roko.
„Pa ostanite!" pristavi sosed. „Saj ni tako hudo, kakor je prej vpila."
„Ako res nisem za nadlego, kar nisem rad, pa ostanem. Res bi mi bilo žal, ako bi moral tako naglo odtodi, kamor me je od daleč pripeljalo srce, ne da bi se bili do dobra seznanili."
Beligoju je bil Debeloglav všeč.
„Ne sodi moje žene po besedah! Ako je kaj napačnega zinila — oj, kolikokrat ženska napačno zine! Odpusti ji in ostani! Njeno srce ni tako slabo, kakor njen jezik!"
(Dalje.)
Tam na zahodu . . .
1 am na zahodu pa vsak se večer zvezda svetla zaleskeče, lepše ne sveti nobena nikjer: zvezda to moje je sreče.
Tam na zahodu pa deva za me vsak večer moli goreče, kakor na nebu, v očescih se nje zvezdica — solza leskeče.
Narjan Pretko.