214 Marijan Zlobec DRAGO JANČAR, O BLEDEM HUDODELCU Le nekaj mesecev po pomembnem Galjotu je Drago Jančar izdal knjigo štirih novel O bledem hudodelcu* (naslov je povzet po Nietzschejevem Za-rathustri); dvoje starejših: Sanje Vilija Finka in Krištof, in dvoje mlajših; V Filisteji in Noč nasilja, s skupno tematsko orientacijo; podobami iz življenja človeka na robu sveta, v mejnih eksistenčnih položajih. Kajpada ta tematika t. i. socialne in deloma eksistencialistične (pri Jančarju v neeksplicitni obliki) proze, zlasti novele, ni novost v slovenski povojni prozi (spomnimo se del Petra Božiča), vendar ji Jančar s stilno in kompozicijsko naravnanostjo in poudarkom dodaja nekatere opazne nove prvine. * Drago Jančar, O bledem hudodelcu, Mladinska knjiga 1978, opremil Srečo Dragan, grafično oblikovala Edita Kobe, str. 186. 215 Še najmanj presenetljivih inovacij, bolj v vsebinskem kot stilnem smislu, kajti v celoti je v noveli poudarek na stilni gradnji celote, ponuja tretja po vrsti v knjigi V Filisteji, gladka prvoosebna pripoved o alarmni grozeči vojski, ki bo ogrozila Filistejo; od tu prisluh notranjim psihičnim stiskam, telesnim reakcijam, spominskim retrospektivam, vizijam, preganjavicam, groteskam, strahu pred neznanim sovražnikom, tesnobi, ne da bi za to čut-no-čustveno plastjo doživljanja avtor postavil vsebinsko in vzročno poanto kot pobudo za odziv na opisana stanja, kar pomeni, da ves kaos obvisi bolj ali manj v zraku in je potemtakem neprepričljiv. Kajpada je na trdnejše vsebinske temelje postavljena Noč nasilja, nemara kompozicijsko najbolje obdelana tematika spominske izpovedi in rekonstrukcije zločinskih dogodkov zaprtega mladega prestopnika in skoz obnovo kritičnih dogodkov iskanje lastne (ne)-krivde kot izziv etičnega pola v zlo-činčevi zavesti in osebnosti. Miselna vračanja na kraj zločina v vseh variantnih potankostih (priprava na zaslišanje, uradna verzija, obe zločinčevi varianti) dobijo svoj epilog in dokončno razkritje bistva zločina v golem opisu dejstev, medtem ko dovoljuje retardacijska kompozicija vrsto avto-refleksij in zagovornih kombinacij že pred samim opisom osrednjega dogodka, s čimer Jančar spretno stopnjuje, v pravem novelističnem stilu, pričakujoče odgovore na vprašanja kaj se je v resnici zgodilo in kdo je kriv. Ves retardacijski del-zaslišanje, are-stantovske scene, opisi delovnega mesta, zločini in prestopki drugih — taktno ne pove skoraj nič v zvezi z usodnim dogodkom, zato pa je v njem več prozaičnega scenarija in obrobnih predstavitev zločinca; od njegovega socialnega položaja v družbi, do bolj subtilnih komponent doživljanja sočloveka, zlasti ženske, pri čemer je Drago Jančar, O bledem hudodelcu primer opisov kontrastnosti ljubezni ena izmed dokaj pomembnih sestavin zgodbe in naposled dokaz zločinčevih neizpolnjenih ljubezenskih pričakovanj: »Obhajala me je želja, da bi vdihnil dušo lepo oblikovani telesni snovi. To je ljubezen, to.« in »Med nama pa zmeraj nekaj vročega, potnega in naglega/. ../ Najnavadnejše svinjstvo.« In naposled je ob izpovedi nenehno vrtanje v iskanje krivde in vzroka za zločin: »Kajti elektrika nasilja je bila tudi tisto noč. V sleherno žilico slehernega končiča slehernega dela telesa je segla in notri drgetala v svoji napetosti«, bi bil nemara odgovor na vprašanje, od kje odločitev za začetek akcije in njegov potek-zlo kot imanentna potencialna sestavina slehernika. Nič manj ni po svoji kompozicijski dvojnosti, tudi grafično vzporedni s strogo razločitvijo na levi in desni (kurzivni) tok pripovedi, zanimiva novela Krištof. Prvoosebni lahkotni pripovedi Krištofa o dogodkih pred usodnim popivanjem, pretepom in ubojem, veri-stični v linearnem, sintetičnem toku, brez nepotrebnega dekorja, dialogov, ki bi zgodbo oddaljili iz območja perspektive edinega pripovedovalca, sočasno »kontrastira« drugoosebna, opazovalna perspektiva istega Krištofa; tokrat ne več iz sebe, marveč iz zunanje distance, iz zunanjega poseganja v Krištofovo zavest in njegovo bolno fizično in psihično reagiranje, podobno doživljanju delirija tremensa. Obe liniji medsebojno ne korespondirata in nimata vzročne zveze, vendar pa bi lahko rekli, da drugoosebna perspektiva v dokaj literarizirani obliki dopolnjuje in bogati dovolj preprosto izpoved prve linije; zdaj z opisom telesnih stanj, drobnimi prebliski in refleksijami, tudi ontološke narave, vizijami in groteskami. Skratka: svojevrsten dialog dveh samostojnih tokov v Krištofu. In naposled beremo še četrto novelo Sanje Vilija Finka. Manj izvirna v 216 Marijan Zlobec kompoziciji in izpeljavi; z obsežnimi opisnimi pasusi, množico dialogov s poudarkom na argoju, sanjskimi blodnjami kot posledici alkoholizma; o moralnem in fizičnem propadanju mladega Vilija Finka. Kajpada ostaja novela brez moralne tendence in »okrasne filozofije« odprta v svoji neposredni razvidnosti in pričujočnosti.