—   106   —
Že spet ogenj v Vodiški fari.
v
Ze spet smo ogenj v Vodiski fari imeli. Ponoči o pol 12. med 17. in 18. t. m. štev Bukovci spet 2 kmetiš-ki hiši s svojimi poslopji pogorele in pa en pod ^skedenj") nekiga tretjima gospodarja. Tudi pri tem ognju so oko-lišne take, de se ne da drugači misliti, kakor de je zažgano bilo.
Od sv. Matija sem je zdaj že v petič v Vodiski fari gorelo. Ljudje so tako ostrašeni, de so vsi prepa-deni, nekteri skorej nič ne spijo; noči seže naprej boje, in se vsi zganejo, če le ura bije, in res prav čuditi se je, de do dobriga ne zbole. Zavarvani so zdaj pri nas do maliga vsi. To blodenje je pa že prazno, da si posestniki sami zažigajo, de dnarje dobe in ložej na novo zidajo in eimprajo. Pri nas seže nič taciga misliti ne da.
Po kmetih je to velik križ, de se ljudje pri ognju nič razumno ne znajo obnašati, de jim gasivniga orodja manjka , de ljudje veči del prazni k ognju prilete in de veljavnih poveljnikov nimajo. Vsaka srenja naj bi imela kake za to postavljene može, de bi pri ognju poveljstvo imeli, in možaki naj bi vselej sekire in cepine, ženske pa škafe seboj prinesle. Silno neznano je viditi, de cele rajde ljudi pri ognji leno kakor de bi bili okamneli stoje, de možaki tabak pijo in križem roke derže; češe vpije: vode, vode! se je Je poredkama kaki škafec dobi in še ta, ker je je premalo, ogenj bolj oživi kot pogasi.
Prepričali smo se, kako koristno bi bilo, de bi vsaka veči srenja, ali vsaj vsaka fara imela špricovnico in pa več spledenih in posmolenih vedrov, kteri se pri metanji s streh ne razbijejo in se tudi veliko ložej nosijo in eden drugimu podajajo.
Naj nam c. k. okrajne poglavarstva tudi h temu kaj pripomorejo, zakaj brez njih tudi v novo vpeljanje srenje nič ne bojo storile.                        Jernej Arko, fajmošter.