196
Dobrovoljne premišljevanja
o laški in nemški kulturi Slovencov.
Ljubi moji loncmani, presrčni kulturtrčgarji! Jez vam prav odkritosrčno pravim, da po tem načinu, kterega smo se do zdaj držali, ne bo nič iz vašega prizadevanja. Treba, da se čisto novega pripomočka poprirnemo. Povedal ga vam bom — brez plačila, zakaj ne mislite, da poštena slovenska duša prodaja mačka v žakiji in skriva svoje ponudbe pod pečate tako imenovanih „Geheimmittelu. V dokaz tega pa, da po navadni dosedanji poti ne gre s poptujčevanjem našega naroda, naj nam bodo skušnje , ktere zgodovina uči. Glejte, kako si že od Karola velikega nekteri prizadevajo slovenski narod z nemško kulturo osrečiti, pa kaj so opravili pri ljudstvu? Zunaj tega, da eni pravijo ;;šprahaa namesti „jezik4i, „cajtu namesto „časa in še kake dve ali tri kope tacih besed, v Ljubljani pa, da kršence pravijo „sem jo grisala, pa mi ni donkala^ , „tako je mahtek"; zunaj tega ni nemška kultura nič kaj pri ljudstvu opravila. Prizadevali so se z nemškimi šolami in z nemškimi pismi v kancelijah nemško kulturo zusejevati, pa ni nič; samo med podljubeljske Cimbre je neki Nemec nemščino po štumfih zasijal, kakor nam pošteni Podljubeljec, ki noče Cimber biti, svojoglavno trdi. Slovenska zemlja za nemško kulturo ni ugodna, ker nemška kultura je za južno Slovenijo pre-sevema, se nikakor ne da aklimatizirati.
V dokaz tega, kakošne cepce (sit venia verbo!) smo tu in tam po Slovenskem , pa še te z velikim trudom in prizadevanjem izredili, naj bode to pismo, ktero vredništvu „Novicu v izvirnem spisu pošljem, ki se tako glasi: ,?Hamns ti gite Tudns uns forgeben tas mjr ine olevvail Schraiben wail ti lajt olevvail pite sollme mjr zu ine Schraiben — homns ti gite tudns tos Schigen wen mj vverme zu ine wjder Khomen mi mehtme vvjder oles pezolen mit kreste pelongen pecolen Losme ine Hand Kisen und Shene Krus auf  di   frajle  wen   si   uns   Schiken   uns  tos   letzte Post in
unter Stair — hams ti gite weu meklich uns tos zuschigen
Balt".
No, glejte preljubi prijatli dajčkulturtregarji! to je uspeh nemške kulture tu in tam po Slovenskem, pa le bolj pri ^.prebrisanih" glavah med ljudstvom. Pa kolikokrat je tak cepec (spet prosimo za zamero, da tako po domače govorimo) diktando na tablo pisal, kolikokrat jo je pa po glavi dobil, da mu je tabla več dala, ko učenikova roka. „So ein gevvachs wird erst nach tausend jahren franzosisch, so zah ist die slawische Nationalitat" — pravi nek list lanskih „Novica.
Da je to res, poglejte v Rezijo in se bote resnice tega prepričali. Dolgo dolgo si prizadevajo že Lahi z laško kulturo osrečiti Slovenca v šoli, pa še celo tako deleč so si prizadeli , da so jih „Pater noster", „Ave Maria" in ^Credo4* in še celo „Roženkranc" naučili po latinsko žlobudrati, toda v drugem oziru so Lahi pri njih malo več opravili ko žaba pri lešniku; Rezijan le slovansko govori zunaj par kop latinskih besed v keršanskem nauku. Da bo to bolj jasno, naj sledi tukaj ena rezijanska pesem, ktera je bila nekdaj brž ko ne metrično izdana, kar se je pa tu in tam pogubilo.
Stabat mater.
Dolorozna staše mati                         Mati mlake 5) vse dobrute
Ta pod križon joeajoč                        Dajte tožnost  mej dušici,
No nji sina videjoč.                           No kompanjo te sulzi.
Nji ta toŽDa sveta duša                     Da mo srce bo gorelo
Diskonšolana nu boloč                       Za dobrute Jezusa
Ki jo prebodel dan ')   bunjal. 2)        Da bom plažav 6) za nimer.
Tako žalostna nu tožna                     Sveta mati vi prosite
Bila benedila mati                              Tu v mo serce si zaprite
Sinu samega.                                      Plaje 7) Jezusa Kristusa.
Na 3) se toži jeno joče                      Bog me vdilite te pine.
Dobra mati koja vidi                          Ki vaš sin je patev za nas,
Na pini sina božjega.                         Ano vse plaje se portov.
Ni človeka, de ne joče                      Zdelajte, de smilen joče,
Vidit mater s Kristušon                    Dar do smerti se objoce
Dolorano z Jezušon.                           S kričofižon z Jezušon.
Vidit Jezusa v tromentih                   Da per križu stat se zvami
Tu grehov vsih judi.                          Ma dušica kompanjana
Vsem fladjelom se podav                   Joeajoč dežidera.
Ano 4) nji sladkega sina                   Koj ma duša žvot zapusti.
Mati vidi, de on mrje,                      Zdelajte, da bo ji dana
Dušo Bogu daje.                                 Ta nebeška glorija.
!) dan^jedan.  2) meč.  3) nagona,  4) ano-ino,  5) mlaka s vir, 6) plažav zjokal, 7) plaje = latinsko: plagae.
Glejte sad laške kulture! Kaj so Lahi opravili s svojo laško kulturo pri Rezjanih? — To, da pri procesijah latinsko žlobudrajo in molijo, če smemo to molitev imenovati, in to, da Rezijan, kadar po svetu trgovat gre, in če svoji ženi hoče kako pismo domu pisati, ga mora laško pisati, žena si mora pa za pismo tolmača iskati, ker malokdo Rezijanov bi bil kos po rezijansko pisati, žena pa še manj človeka dobiti, da bi ji po rezijansko pisano pismo brati znal.
(Dalje prihodnjič.)
197
205
Dobrovoljne premišljevanja
o laški in nemški kulturi Slovencov.
(Dalje.)
Nas Slovence hoče ves svet s svojo kulturo osrečiti; to je vendar prečudna ljubav! Najpred jih je hotel osrečiti Rimljan s svojo  latinščino;   pa kaj opravi?    To, da jim je
med lepi slovenski jezik nekaj latinskih besed vcepil, od kterih jih je morebiti se kakih deset besed ostalo. S ptnjo kulturo preljubi kulturtregarji! ne da pri slovenskem narodu nič se opraviti; rimljanska kultura se je pred slovenskega kamna prijela kakor slovenskih glav; to nam slovenski kamni spri-čujejo tu in tam. Tako, na priliko, se je rimska kultura v Kamniku nekega kamna prijela, ki se ga se zdaj drži. Ta kamen ima ta rimski napis:
CDINDIO
BLANDO ET
OCTAVIAE PF
QVARTAE
CDINDIO BLANDINO
AN VIII.
Kaj je neki „CDINDIVS" ? to nam bo učeni naš gosp. Terstenjak povedal. Da je BLANDVS Plaveč (Pvavc), BLADINVS pa morebiti Plavček, se sme soditi, ker je še dandanašnji več družin okoli Kamnika, ki se za Plavca pišejo.
Ker bi pa starinoslovce mikalo vediti, kakošen da je ta kamen, naj povem. Kamen je vzidan v vogel Krištofovega hleva in obsega v podobi trivogla obe strani; na prvi strani je zgorej omenjeni napis, na drugi strani ste dve možki podobi, ki ste ena k drugi obernjene v dolgih srajcah do tal, v sredi med njima pa venec v polkrogu k tlam visi, kterega vsak za en konec držita.
Vem za dve slovenske vasici, ki v neko kočevsko faro spadate, in prebivavci teh vasi poslušajo božjo besedo v nemškem jeziku, nauk za spoved in obhajilo prejemajo v nemškem jeziku, in imajo od ene strani slovenske sosede od druge pa nemške in še med seboj neke hiše, ki imajo kočevske prebivavce, in čeravno s Kočevarji kočevsko kramljajo, govorijo med seboj pa le slovensko. Vem tudi za kočevsko vas, ki spada v slovensko faro, ki v slovenski besedi božjo besedo poslušajo, po slovensko tudi nauk za prvo spoved in obhajilo prejemajo in tudi slovensko s svojimi slovenskimi sosedi govore, toda doma v družini in med seboj pa rabijo le kočevsko narečje. Poglejte v Sorico na Krajnskem; tukaj je ravno taka in prepričali se bote , da jezik kakega naroda se ne da zatreti, kakor bi si kdo mislil.
Vem, preljubi kulturtregerji, da že prežite po mojem „Ge-heimmittel4'; le počakajte enmalo; kmalo ga Vam bom povedal. Vem pa tudi, da vam bo ljubo, preljubi moji, izvediti, kako sem tawmittel" znajdel, ki ga še nobeden ni. To je bilo tako: Ce se mladenči pridno ženijo, župan in jez kaj zasluživa. Letos, ker je bil dolg predpust, sva mislila prav dosti zaslužiti, pa našim mladenčem se je toliko ljubilo ženiti se ko volku smolo jesti, dasiravno bi se bile dekleta kaj rade možile. Nazadnje začnem mladenče nagovarjati, da bi se ženili in enemu in drugemu celo kopo tako lepih deklet kakor je bila Rebeka , nasvetujem; al ktero koli sem na-svetoval, pri vsaki so mi z glavo odmajali; nobena jim ni bila po volji. Na to rečem nekemu: Ktera pa ti bo po volji, če ti ni všeč ne Jelsovarjeva Reza, ne Smre-karjeva Meta, ne nobena, saj so to zale dekleta? Pa kaj mi odgovori fant? Pravi: Za volj „zavostia (žalosti) tem dekletam ni nič reči; le dota je premajhna, dota.a — Davki — mi pravi nadalje — so zmiraj veči, odškodovanje moramo še zmiraj plačevati, pa kolikor je odškodovanje manjše, je pa davek veči; mi ne smemo na „zavost** in brhkoto gledati, — dota, kaj vse drugo! wzavosta se ne kuha in ne peče, od „zavosti" ni nobeden sit.a Na to ga vprašam in rečem: Ali bi vi slovenski mladenči ne hotli lepih in bogatih nemških deklet v zakon vzeti ? — ^Še hvav, kg ba le ktera bva!"  —  mi jo zarobi nazaj.
Glejte, preljubi moji, kakoršen je ta mladeneč, taki so vsi po Slovenskem. Jaz mladenče zagotovljam, da je mogoče bogate Nemke v zakon dobiti, in s tem sem jih za ženitev tako oživil, da so noč in dan ukali,   za kulturo
pa tudi tako vnel,   da so  si vsi   sive   škrice  do kolen na-
m
pravili in vsi so si dali brke rasti, da bi teutonskim devicam bolj dopadli.
Pa kdo zmed prenapetih Slovencu v poreče: Iz te moke ne bo kruha; to bo težka reč, da bi slovenski mladenči nemške dekleta v zakon jemali. Temu, kdor tako govori, pravim, da to je prav lahko ali po nemško: „kind-leichta, in to se razvidi, če se to dobro premisli: Resnica je, ktere nobeden ovreči ne more, da teutonske dekleta se tako rade može, kakor slovenske; in da slovenski mladenči ne gledajo toliko na „zavost" , kakor na premoženje nevest. In kaj sledi iz tega, kakor ženitev pri bogatih Nemkah. Po slovenske dekleta bojo pa bogati Nemci prišli , ker oni ne gledajo toliko na premoženje, ko na lepoto nevest. Kolikor «o Slovenke bolj revne na dotah, so pa bolj bogate na brh-koti. Da je to res, je sam enkrat neki Nemec, ki je bil v Ljubljani za profesorja, potrdil in rekel, da Slovenke v brh-koti še teutonske device prekose. Tako bojo Slovenci in Nemci naredili o ženitvah menjo. Na ta način pa bomo sčasoma vsem Slovencom nemščino vcepili ž njo pa edino zveličavno kulturo.
Lejte! to je tisti ^Geheimmittel", kterega dobrovoljno brez plačila ponudim: naj se ga poprimejo, in objubim jim, da bo več izdal kakor vse njih dosedanje prizadeve po šolah in kancelijah. Le eno je potrebno: polnih mošinj. Komur je pa v resnici mar za propagando svojo, odpre tudi mošnjo polno križakov in zlatov — in teh željno pričakujemo v našo deželo.                                               #L*
206