Gerkveue zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) »Blagor zakonskiraa, ki sta pohlevnega in krotkoga srca oba ter potrpežljivo nosita butaro eden druzega in si rada prizanašata, kakor Bog nam vsem prizanaša. Kakor dva angelja bota mirno in srečno skupaj živela. Ali gorje ženi, ki jezljivoga in trdosrčnoga nioža ima! V dno pokla ,jo bo zaklel, hujšo kakor živino bo ravnal ž njo, /, ženo bo hišo ponielal. Gorje pa tudi možu, ki pikro, hudo, jezično ženo iina. Kakor klopotec na vetru, bo noč in dan v hiši regljala; ne storil, ne stopil — še dihnil ji mož prav ne bo. Še angelju bi pri. njej potrpežljivosli zmanjkalo«. . . . »Kako se pa po hiSah godi; kjer gospodar in gospodinja sv.ojih opravil ne zastopita. . . . Ne ve ona nič, ni on tudi nie. Ona ima vse na robe v hiši in kubinji, on vse narobe pri živini in na polju. Ne ve ona kedaj, kako in kara se katera reč spravi, kedaj se potrebuje, za kaj je dobra; ne ve on, kedaj in kako se to ali uno stori; sploh nobeno delo o pravem času storjeno ni. Ge prodaja, bo goljufan, če kopuje, bo spet goljufan; z eno besedo, kakor pesen od bedastega kmeta poje: on je povsod Boštjan — goljufan«. . . . »Nevarna je v zakonu tudi zapravljivost. Gorjč hisi, ki gospodarja igravca ima! Za nobeno delo ne bo. Raztrgani bodo otroci hodili, krvave solze bo točila nesrečna žena; vendar poprej jenjal ne bo, dokler se rau beraška palica v roke podala ne bo. Gorje hiši, ki gospodarja pijanca iraa! Še soli ženi ne kupi, dokler sam po krčmah dobro živi. Druge po krčmah napaja, doma pa otroci od glada vriščijo. Druga ženi ne privošči, kakor glavo, polno skrbij in objokane oči. Že poprej zapije, kakor pridela, in kar še na trti cveti, že več njegovo ni. Gorje hiši, ki gospodarja bahača ima! Koder hodi, se baha; s polnimi rokami denar izmetava in prilizavcem kupuje piti, dolgovi pa rastejo, kakor mah na strehi, vendar ne jenja poprej, dokler se mu ne zgodi, kar pregovor veli: bahač — berač. — Toda ženska zapravljvosl večjidel še moško prekosi. Gorje hiši, ki razvajeno gospodinjo ima. Možu bo kuhala v oblicih krompir, sama pa na tihem od hiše prodaja in pije kofč. Gorje hiši, ki gospodinjo pijanko ima! Grše reči solnce ne obsije, ko pijano žensko. Gorje hiši, ki gospodinjo gizdavo in prevzetno ima! Dvakrat več bo v štacuno znosila, kakor oba prigospodarita. Na pol po gosposko se bo nosila, pa tudi po gosposko ne bo nič delala«. . . . Tako priljudno torej pridignje Kosar o reči, o kateri ni lahko govoriti, zlasti težko pa še za mladega in neskušanega duhovnika. Kosar vidi ljudem v srce in eutisam vse potrebe Ijudstva. Ni se torej čuditi, da seje ljudstva kar trlo pri njegovih pridigah: ovce so hitro spoziiale glas dobrega pastirja. »Nikdo se ni mogel ustavIjati njegovi besedi in ljubezni njegovi«,. tako še zdaj govore v Poličanah stari Ijudje. Kosar bil je pa tudi Ijubljenec vseh otrok v župniji. Otroci so se gadržali, kakor bučelice cveta, in so prijazni in bogoljubni nauk pili iz njegovih ust. Če jih je karal, storil je Kosar to tako, da ni bilo nikdar ljubezni na kvar. Nek učenec pri molitvi ni sklenil ročic, kakor je treba, in kateket ga posvari, rekoč: »Poskusi vendar, znaš-li tudi ti tako lepo ročice skleniti kakor tvoj sosed«. To učenec — zdaj star mož — še zdaj pomni. Svaritev v Ijubezni je kakor trpki sad, kuhan v sladkorju, ohrani se dolgo časa. Kosar bil pa je tudi vnet za časni in večni blagor drobnih svojih otrok. Nujno opominja stariši na njih dolžnosti in jim v posebnih govorih daje zlate nauke o telesni in duhovni izreji otrok. Tukaj nahajamo zdrave misli in jedernate stavke, kakor bi govorile bukve prigovorov same. Naj jih nekoliko zabiležimo. »Nobeni stariši si šibe ne želijo, akoravno si jo ranogi po svoji nespameti in zanikernosti sami spletajo, katera jih bo enkrat tepla do belih kostij. — Kakoršna zemlja, takošno drevo. — Dokler je voda zastonj in metla tudi veliko ne velja, je snaga še vedno dober kup. Če si šestkrat na dan lice ali roke umažeš, si jih tudi šestkrat na dan zopet umij. — Drevo, katero je rasllo za vetrom, huda burja rada ulomi; ali drevesce, ki je na voterneni kraju rasllo, so hrabro ustavlja tudi hudim vetrovom. — Pridna roka se tudi nesreče ne ustraši. — Lenuh, ali krade, ali tudi strada raj, kakor da bi za delo prijel. — Delavnost ohrani zdravo dušo in telo. — Surovost je otrokom povsodi na poti in jim vrata zapira; priljudnost pa njim povsodi vrata in srca odpira. — Lahko se bodo vaši otroci boljšega kruha privadili, ali težko se bodo slabega navadili, če so od vas dobrega vajeni. — Zdaj ti sam piješ in svojega sinka piti učiš; ali prišla bodo leta, da boš slab in star in vina potreben, toda takrat bc nosil sin ali hei od hrama ključ, in tebi, potrebnemu požirka, privoščila ne bota, ampak v svoji pijanosti te bota treznega in solznega skozi vrata suvala. — Ni je rožice čez vijolico, ni je čednosti čez ponižnost. — Od gizdosti v nečistost je le ena sama stopinja.«x) — Sicer bi pa morali vse te govore do pičice prepisati, če jih hočemo po vrednosti opisati. Kosar bil je za svoje župljane res pravi špirituval. »Jaz vas povabim, ljubi farani, za prihodnji štiridesetdanski post na duhovne vaje. — 0 da bi vas le za dva ali tri dni mogel okoli sebe zbrati, da bi ničesar druzega ne delali, kakor pred Bogom najimenitnejše resnice sv. vere premišljevali. — Ker pa to niti meni, niti vam mogoče ni, želim pa vsaj. toliko storiti, kolikorje v našili okoliščinah storiti moči, in vam v tekočih pridigah od danes noter do velike noči ravno tiste resnice razlagati, kakor jih cerkev pri duhovnih vajah premišljevati priporoča.« — V Poličanski fari vzbujalo se je novo duhovno življenje, kakor se prebuja zemlja, 6e jej vroči žarki pomladanskega solnca začno gibati otrpnelo telo. Na leci si Kosar srca pridobiva, v spovednici jih potem opira v krvi Jagnjeta, a v šoli pripravlja si nadepolno drevesnico, in tako se kaže povsod sad uspešnega njegovega pastirskega delovanja. Nova ura je torej dobro šla in lepo kazala, ko jo nenadoma ustavi prst božje previdnosti. Zgodilo se je pa to na velikonočni ponedeljek leta 1848. Istega leta je bila pozno Velika noč (23. aprila), in pomladansko solnce je že precej živo pripekalo na hrbet pobožnih romarjev, ki so od vseh stranij prihajali k podružnici Matere božje na Ljubečno. V kreber stopa precej naglo tmii mladi Poličanski kaplan, da ondi opravi božjo službo. Dasiravno bolj suh gospod, vendar se od časa do časa odkriva ter briše pot s čela. Znoja bilo je krivo — kakor smo že rekli — nekaj solnce, nekaj visoki in strmi breg, več pa še gorečnost Marijinega shižabnika, ki mu ni pustila počasi hoditi, nego kakor je nekdaj Marija jadrno šla na gore pozdravljat Elizabete, tako je danes Marijin sin brzo hodil na breg, da Marijo ponižno pozdravi ter oznanjuje čast in slavo ljube — Ljubečne Matere božje. Ljubečna Marija slovi daleč na okoli in verni kristjani se radi zatekajo v njeno obrambo. Starodavna cerkvica na prijaznem bregu je vselej prenapolnjena, kolikokrat se tamo opravlja božja služba. Zlasti pa zdaj radi prihajajo Poličanski sosedi na Ljubečno, ko je g. župnik2) Marijino cerkvico popolnoraa prenovil. Goropadno je, da milostna podoba Matere božje tukaj ni na velikem oltarju, nego na oltarju pod zvonikom pri velikih vralih.