Ilustrirani Slovenec Leto IV TeđensKa priloga »Slovenca (it. ie4) z đne 22. VII. 1928 Štev. 30 NaSa slovenska mesta: Tržič Pogled na Tržič proti Ljubelju z vhodom v šentansko dolino. Foto Jug. 234 Janez Majeršič »hlastni posla net. prcdsetlnik tržiškepa krajev nefra odhora SLS, predsednik usnjarske zadruge »Runo« itd. Matija Škrebec tržiški mestni župnik. Ivan Lončar župan mesta Tržič. Iz divne tržiške okolice: Na levi: Cerkev sv. .\ne pod Ljubeljem in lovski gradič barona Borna z Zelenico v ozadju. — Na desni: Razvaline Lambergovega gradu in cerkvica sv. Jurja nad Bistrico pri Tržiču, odkoder je krasen razgled po vsej Gorenjski. Pogled na Tržič Na hribčku na desni je cerkev sv. Jožefa, v sredini župna cerkev, na levo od nje cerkev sv. Andreja, nad njo Gassnerjev (nekoč Radeekega) grad, med njim in župno cerkvijo vhod v Dolino in >Puterhof<. 235 Naša slovenska mesta: Tršič Najstarejša zgodovina Tržiča je zavita v precejšnjo temo. Ljudska pripovedka postavlja prvotni Tržič pod Košuto, cu. 6 kin od sedanjejra, v smeri proti Ljubelju. Del Košute, ki se je odtrgal, je naselbino razrušil, prebivalce pa prisilil, da so na .sedanjem prostoru ustanovili «Forum novum« — novi trg — Neu-marktl. Zakaj leži Tržič v ozki dolini Bistrice in Mošenika. ko se vendar neposredno pod njim razteza lepa i;orenjska ravan? Vzrok temu je bližnji Ljubelj, ki je bil s svojimi klanci in živahnim prometom nekdaj bogat \IT dohodkov Tržičanom. kakor tudi vodna moč. ki je že od nekdaj podpirala industrijo. Že v 12. in i\ stoletju zasledimo v Tržiču fužine za baker in usnjarsko ter kovaško obrt. V gradu je bila tedaj kapela sv. Lenarta, kjer so imeli cehi svoje pobožno.sti in nastala j.^ v tej dobi tudi prvotna cerkev sv. Andreja, ki je postal zaščitnik različnih tržiških cenov. Poleg usnjarske in kova.ške obrti se je razvi-1m v tedanji dobi tudi barvarska in nogavičarska obrt. Grof Radeckv, bivši gospodar tržiškega gradu, je za-si.oval tudi veliko tovarno pil »na Fabrikit. Vodil je podjetje veščak — Anglež Duton. Nenadoma pa je tega veščaka zadela kap in skrivnost i/delave je odnesel s seboj na drugi svet. Začeli so nato obratovati na drug, dražji način in slednjič je )bratovarije po I. 1870. jrenehalo. Dolini Bistrice in Mošenika imata krasne gozdove v šentanski dolini so kopali še do pričetka setlanjega stoletja živo srebro. Danes cvete v Tržiču od starih obrti še kovačija (fužini imata gg. .Vliačič in Globoč-nik) in usnjarija (največji obrat ima zadruga »Runo«). Največ delovnih moči zaposluje Glanzmann-Gassner-jeva predilnica in tkalnica, ki je Na desni; Grb mesta Tr±lč. .Spodaj : Tržič v drugi polovici X.VII. stoletja (ob Valvasorjevem času), ko je bil že prav važno središče tedanje kranjske železarske in usnjarske obrti in znano postajališče na veliki prometni cesti med Ljubljano in Celovcem. Pogled na Tržič za časa francoske okupacije 236 237 bila ustanovljena pred dobrimi 40 leti in nudi sedaj kruh 1055 delavcem in številnemu drugemu osebju. Čevljarska obrt obratuje z vsemi modernimi stroji v več tovarnah (največja je Kozinova) in v številnih domačih delavnicah. Poleg tega nudi zaslužek tudi še tovarna za lepenko na Slapu in še mnogotere druge manjše obrti. Industrija je v Tržiču bogato zastopana in ta veča tudi število prebivalcev, katerih je sedaj že precej čez 4000. /iiačiliio za tržiško industrijo je pa to. da imajo vse tovarne in večji obrati jako ugodno lego. brez nadležnega tovarniškega dima namreč brnijo ob vodi in vodna sila daje tudi vsem logon. Francozi so bili v Tržiču dvakrat. Prvič . 1797.. drugič |ia I. IS(W.. ko je dobil Tržič tudi svojega iiiaira«. — V sredi avgusta ISll so obhajali tudi v Tržiču slovesno Napoleonov praznik. Pred sedanjo Peikoyo iiišo na glavnem trgu sta stala na ta dan dva mlaja, ki sla bila visoka po S sežiijev. .Na vrliii mlajev so se svetili lepi srebrni tolarji, kateri so bili določeni za nagrado tistemu, ki pripleza do vrlia. Pa to ni bilo Uiliko, ker sta bila mlaja vsa prevlečena z iiuistjo in iniicni. Poleg mlajev je stala miza, polna svinjiife in pečenke. \sak se je tu lahko brezplačno nasitil. .\ le malokdo je užival te dobroti'. Bila Je namreč iia .Napoleonov praznik ravno sobota, na katero so imeli stari Tržičaiii post kakor na petek, — Tudi kip boginje človeškega uma so postavili Traiicozi pred cerkev sv, .Andreja, Tržičaiii pa še vedeli niso, kaj pomeni ta lesena nagota in so izrekli mnogo dovtipov na račun tega malika, — Tedanji težki časi so prinesli čez Ljubelj tihotapce, denarno kiizo in še požar, ki je marca 1811 iipepelil skoraj ves Tržič, (ioreti je pričelo v zgornjem koncu trga ob eni zjutraj in vsied močnega severnega vetra je pogorelo 151 hiš, čez 100 delavnic in zgorelo je tudi 75 ljudi, Istno izročilo po-)isuje še danes grozote tega požara, slikar Matej Laiigus je pa udaril prav na judsko struno, ko Je naslikal ta požar na sliko sv. Florjana, ki Je v župni cerkvi na stranskem oltarju, — Francozi so odšli 1. lNt5. (davne rane požara so tedaj Tr-žičani že zacelili in z novimi upi so gledali v bodočnost. Popravili so hiše in delavnice, nadaljevali so z zidanjem nove župne cerkve, oprijeli so se z vso vnemo raznih tržiških obrti.'V tej dobi Je najbrže nastala pesem, ki je ohranjena še sedaj: Vivai kožarija, — vivat štumfarija, — vivat mat" bržanka Ivinol), — da .se Je iiikoT ne zmanJknU \ cerkvenem oziru je ze I. libi. I Ink lil, grof koroški, poilaril Tržič stiškemu samostanu. L. 151W. Je pa vojvoda Vdjeiii zamenjal to darilo z Dobrničem. — Cerkve ima Tržič tri: župno Marijinega O/naiiJenJa, sv. .\iidreja na glavnem trgu in >\. Jožefa na gričku. Najstarej.še sledove stare župne cerkve nam kaže vznožje zvonika iii glavni vhod v cerkev, ki je gotskega sloga. To M> še spomeniki cerkve, ki je bila zidana 1. 1575. Župna cerkev pred 1. 1575. Je stala še bolj v smeri proti Slapu, sikodo požarov pri cerkveni stavbi Ib. \lll. 1715 in 28. VL 1785 so obakrat za silo pokrpali, a I. 1808. so sklenili zidati novo, večjo cerkev. Patron, ki je bil že tedaj lastnik tržiškega gradu, je prispeval 500 gld. 588 hlodov iii 758 lat. Francoska okupacija in strašni požar 1.1811. sta zidavo ustavila, a vendar Je bila cerkev blagoslovljena že leta 1815.: posvetil jo je pa škof Anton .MoJziJ Wolf šele I. 1856. Stolp Je imel tedaj nizko, okroglo kapo. Za lepoto svoje župne cerkve so bili Tržičaiii vedno vneti. Krasna oltarna slika .Marijinega oznanjenja in slika sv. Trojice, ki Je tudi na velikem oltarju. Je delo slikarja Leopolda Laverja. kateri Je že I. 1815. poslikal tudi obok svetišča Vsak župnik je pri cerkvi veliko lepšal in izpopolnjeval in vsak je našel pri faraiiih za to vneto srce in odprte roke. — Pred vojsko Je imela župna cerkev Jake mogočne zvonove. Velikega je v kranjski dekaniji po teži prekašal samo cerkljanski, po premeru sla pa bila brata. Pri naročanju tega velikega zvona se je zgodila I, 185>), -;ledeča zanimivost: Ko so se Tržičaiii v Ljubljani pri Samassu glede teže že domenili, so zvedeli, da ima Kranj veliki zvon iste teže. Hoteli so Kranjčane prekositi in hitro so navrgli še 5% funtov, tako da je tehtal 4420 funtov. \ojska Jc veliki zvon vzela — Kranju je pa ostal, — Stara cerkev sv. .\ndreja iz 12. ali P stoletja Je stala na nizkem gričku in pred njo je razpenjala košata lipa svoje veje. .Sedanja cerkev je bila sezidana za časa župnika R, Franka, ki Je žup-nikoval v Tržiču od I. 1868. do 1880. — Ljubka je tudi cerkev sv, Jožefa na griču, ki je bila zgrajena v začetku 18. stoletja. \anJo so se zatekali Tržičaiii vedno po božjo pomoč v različnih boleznih. Cerkev Je zidana v ličnem slogu in Je po notranji obliki zelo podobna značilni cerkvi križiiiškega reda v Ljubljani. Lastniki tržiškega gradu so bili: Albreht grof (ioriški, (iiitenbergi, grof Henrik Paradajzar in drugi. I^azlične rodbine so bile tudi v zvezi z gradom Lambergov, čigar razvaline sanjajo še sedaj nad cerkvico sv. Jurija v Bistrici o slavi svojih prebivalcev. Po odhodu Francozov Je kupil tržiški grad grof TUuleckv, L. 1817. so staro poslopje razrušili, odkopali so velik del hriba iii ua lepo planoto so postavili sedanje giajsko poslopje. Po štirih različnih gospodarjih, ki so po Radeckvjii grad še vedno prenavljali. Je prišel v last Ciassiierjev, kateri še sedaj gospodarijo v njem. Tržič je shivel nekdaj kot nemška postojanka. Res Je bilo tu že I. 1812. ustanovljeno nemško pevsko društvo »Neumarktler Liedertafel«. ki Je vprav do svetovne vojne imelo še več naslednikov v obliki različnih nemških društev. Vodil je v začetku to pevsko društvo graščinski oskrbnik Janez Pogačnik, ki je bil tudi skladatelj in je poseben Te Deum« posvetil tudi Radeckvju. Do nedavnega ča.sa Je donela ta skladba še v tržiški župni cerkvi. Nemško pevsko društvo po prvotnih pravilih ni posebno dolgo delovalo, razpuščeno je pa bilo uradno šele 1. 1925. Nemščino je še pred vojno posebno podpirala šola Schulvereiiia«. iii tudi številni tuji priseljenci niso bili brez vpliva. Zdaj so stari sledovi nedomače govorice po večini zabri.sani, V Tržiču so bile nekdaj in so deloma še setlaj udomačene mnoge lepe navade in slovesnosti. V sredi 18, stoletja .so imeli vsako leto na veliki petek takozvani pa.sijonski sprevod. Dramatično so kazali (Jospodovo trpljenje. Vlolitev Kristusa na Oljski gori Je bila v zgornjem delu mesta, sodba pa na glavnem trgu, kjer so na balkonih več- hiš sedeli sodniki. Križanje Je bilo potem na griču nad spodnjim delom mesta. V začetku so bile te predstave morda dostojne, če že ne izpodbudne, pozneje so pa postale nedostojne in smešne. Nedostojno vedenje, smešna obleka in pijača je dala povolilnici letno 2.5(X).(XX) do 5.000.000 metrov v različnih vrstah, kakor Madapolam. Slovensko platno, gradi, rjuhe itd. Ostanek pa pride kot surovo blago (in le v malem obsegu kot črtasto blago) v prodajo. Glavne vrste so: Domestic, osaaburg, vališ, barhent. VVassertuch, oksford. V manjših količinah se izdeluje tudi vata za odeje. Vsi zgoraj omenjeni izdelki se razpečavajo edinole v tuzemstvu. 239 Mihael Černoš priljubljeni predstojnik tržiškegu sodišča. Odbor tržiške Vincencijeve konference ki je ena najbolj delavnih v Sloveniji in ki ima v lastnih poslopjih svoje sirotišče, dnevno zavetišče, zavod za dojenčke in doni za rokodelce. Od leve na desno sede spredaj: dr. Ahačič K., kanonik M. Skerbec. t k. Pire in preds. .M. Škerbec; zadaj so pa: A. Kralj, .V. Vovk, A. Markič, F. Kogoj in J. Salberger. Tržiška orlovska družina 1.1928 z lasinim praporom Na desni: >Naš dom«, ognjišče vsega živahnega katoliškega društvenega življenja in gibanja v Tržiču. odprtino. — Lepa navada je tržiško koledovanje o božičnih praznikih in raglanje zadnje dni velikega tedna. Z originalnimi napevi in besedilom voščijo številni koledniki novo leto in za Tri kralje nosi eden kraljev s seboj tudi svetlo zvezdo. Raglanje pa vršijo otroci po mestu v mogočnem, urejenem sprevodu. Slišati jih mora .vsak. ker gredo po vseh ulicah. — Značilne za Tržič so tudi vsako leto luči sv. Gregorija. Ta svetnik pripelje čevljarsko spomlad in je včasih v delavnicah ugasnil petrolejke. V spomin na ta važen dogodek so na večer 12. marca vozili čevljarji v pokrovih in malih zabojih po Bistrici luči. Popolnoma ta navada ni izginila tudi še sedaj, ko že slehernemu čevljarju sveti elektrika. Po svetovni vojni je bila povečana šola »Schulvereina« in v tem lepem poslopju se nahaja sedaj deška in dekliška meščanska šola, ki ima med učenci vedno tudi precej tujih. Od obeh ljudskih šol bi zlasti dekliška potrebovala novo poslopje. V Tržiču je sedež sodišča in davkarije. Da je tudi vse polno trgovin in gostilen, ni treba posebej omenjati. Prosvetno, kulturno, športno in politično življenje je v Tržiču jako razborito in živahno. Poleg kino dvorane sprejemajo redno številne obiskovalce tudi dvorane >Našega doma«, sokolnica in dvorana socialistov. Tujski promet je v Tržiču vedno večji. Številne obiskovalce privabi industrija in zlasti tudi lepe planine. Prijaznost, šaljivost in zlasti pevske zmožnosti Tržičanov postajajo zlasti po tujskem prometu vsepovsod znane. Mesto je postal Tržič 1. decembra 1926. Lep razvoj mu je vedno zagotovljen. . " Anton Vovk. Večino slik v današnji številki je posnel g. fotograf F. JUQ v Tržiču, ki ga toplo priporočamo. 240 Kajetan Ahačič tovarna za Kose in srpe v Tržiču Rezanje jeklenih palic za kose in srpe ter prire-zovanje in glajenje kos. Na levi: Vhod v staro Ahaeiéevo tovarno /a kose in srpe. ki izvira še iz dobe cesarice Marije Terezije. Ahačičeva tovarna za kose in srpe v Tržiču na Gorenjskem je eno najstarejših indu.strij-skih podjetij v .Sloveniji. Zgodovino podjetja lahko zasledujemo prav do začetka 18. stoletja in že Marija Terezija je izdala zanj posebne statute. Poslopje, v katerem se nahaja tovarna danes, je postavil .še Radeckv, a 1. 1884. se je preselilo vanj starodavno Ahačiče\o podjetje. Za renomirano solidnost podjetja gotovo najbolje jamči ta zgodovina tovarne. Zato se ne moremo čuditi, če so Ahačičeve kose in srpi znani po vsem Balkanu, veliko jih gre pa tudi v Italijo in celo v Ameriko. Posebnost tovarne je njeno kaljenje kos in srpov, izdelovanih iz najboljšega švedskega jekla, ki se ne vrši na veliko, temveč posamič, kar jim ravno daje njih prvovrstno kakovost. Oddelek tovarne, kjer se jeklo razteza in razširja za kose. Na desni: oddelek, kjer se jeklo razteza in razširja za srpe. Spodaj: Oddelek, kjer se kose in srpi oblikujejo, kalijo in izravnavajo. Spodaj na desni: Odprema izgotovljenega blaga. Bakrotisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani