KRONIKA
KNJIŽEVNOST
KAJETAN KOVIC, OGENJVODA. Kovičeva poezija ima svoje izhodišče v čustveni in čutni odnosnosti do življenja in sveta. Temu odnosu se Kovic do danes ni popolnoma odmaknil, ker se zaveda njegove močne iracionalne rezo-nance in ker je konec koncev liričnost ena izmed temeljnih prvin pesniške izpovedi ne glede na to, koliko jo posamezne generacije priznavajo. Toda ob tretji samostojni Kovičevi knjigi Ogenjvoda* pa je že dovolj jasno, da se je avtor prvotnemu čustvenemu izhodišču močno oddaljil in da je sprejel mnoge nove elemente, ki bi jih na splošno lahko imenovali racionalne, so pa taki, kakršne razumnik našega časa potrebuje pri svojem lastnem uporu zoper civilizirano nasilje. Kovičev pesniški razvoj seveda ni tako preprost niti enakomeren, toda od Korenin vetra do Ogenjvode je smer jasna, zveza neposredna, vsaj če jo iščemo s ciklom Roboti, ki nam je pokazal nov Kovičev pesniški prostor, ob Robotih pa ne smemo prezreti Vetrnic, pač zavoljo posebnosti sloga, ki je spričo večje sorodnosti s prvotno Kovičevo liriko napovedoval smer prepričlji-veje kakor oglati Roboti. Če s tega stališča presojamo novo zbirko, moremo ugotoviti, da se Kovic ni odločil za katero izmed svojih možnosti, ki so bile v prejšnji zbirki prisotne, ampak je obdržal vse. to pa pomeni, da Kovic svoj življenjsko spoznavni prostor kompleksno razširja in priznava obstojnost različnih silnic ne glede na njihovo absolutno ali relativno vrednost. Zbirka je popoln odsev tega avtorjevega življenjskega nazora, njegova prisotnost pa se razodeva tudi v ureditvi nove knjige. Kovic je opustil ciklično razvrščanje, čeprav bi zastran strukture svojih pesmi zlahka ponovil ureditev iz Korenin. Konvencionalno formalni aspekt ureditve je torej izločen, vodilo zbirke pa postane notranji tok prepletanja pesnikovih čutenj in razmišljanj, kakor ga porajajo soočenja posameznosti.
Kovic pojmuje svet kot sklop nasprotij, kot nenehen spopad različnih kvalitet na različnih nivojih, skozi veliki prostor ustaljenega neskladja pa sledimo pesnikovi želji, da bi svet kljub vsemu kdaj bil »obljudena hiša«. In kolikor bolj romantična je ta misel, toliko bolj surova je danost Kovičeve moderne džungle, ki človeka brezobzirno sili k odločitvam tam, kjer za pesnika odločitev sploh ni mogoča. Tako za pesnika žrtev in rabelj nista dve danosti, ampak ena sama možnost, ki ni možnost:
* Kajetan Kovic, Ogenjvoda. Cankarjeva založba 1906.
1147
Živeti, umreti.
Ne moreš uiti.
Ubijem te,
če me nočeš ubiti. (Džungla)
Spoznavna ostrina, s katero Kovic sondira nepremagljivo absurdnost svojega časa, je nadaljevanje Robotov, nadaljevanje aktualne, družbenokritične analize, pri tem pa je hkrati zajel izvenčasovne dimenzije, ker mnogi izbrani pojavi že nosijo pečat življenjskili konstant, ki jih niti zgodovinske razdalje ne morejo predrugačiti. Smiselno se uvodna ugotovitev iz Džungle nadaljuje v pesmih z motivom psa (Pes, Stekli pes, Spomenik), s katerim so izražene posamezne kvalitete družbenih odnosov znotraj ograje sodobnih razmer. Kovičeva kritična ost je naperjena v deformirane, namišljene veličine, duševne kretene, nasilneže in njihova dejanja. Veličine in kreteni so vedno in vedno so njihova velika dejanja, med katere sodi tudi ubijanje upornih Spartakov in rehabilitacija mrtvih Lazarjev kot drugo, ne poslednje odvratno dejanje votlih avtoritet:
Bila je pomota.
Zdaj perejo krivdo
s koračnicami in salvami.
Slava.
Slava pomoti.
Slava sramoti.
Slava zastavi.
Novi Lazar je mrtev in gluh.
Slava rabljem,
ki so ga dobro ubili. (Lazar)
V svojem iskanju bolj uravnovešenega življenjskega prostora je Kovic prišel do pomembnega spoznanja, da je svet dejansko sobivanje izključujočih se prvin, za uravnano človekovo eksistenco pa je treba doseči njihovo spojitev (Ogenjvoda). To je seveda cilj na poti sizifovskega vztrajanja (Črna krogla, toda v kaosu sodobnega absurda so cilji tista odkritja, ki dajejo posameznikom smer in možnost, da sami v družbenem okviru prispevajo svoj del k tistemu, kar je uresničljivo in kjer se človek edino more uresničevati:
V ta svet si rojen
in več veš o rji kot o cvetnem prahu.
Zanj bodo poskrbele čebele,
a rja je tvoja skrb.
Boš pustil, da vse razje?
Nisi spomenik,
ampak živa mravlja.
In svoje majhno bruno moraš nesti na vrh sveta.
Ti nisi važen,
važno je bruno.
In morda: mravljišče. (Ura vesti)
1148
To velja v prvi vrsti za pesnika, za ustvarjalca, za osveščevalca, zakaj njegovo sporočilo je v celoti usmerjeno proti vrhu sveta. Stalna prisotnost delujočega duha je tiha sila v spopadu z dehumanizacijo, čeprav se davno prome-tejevstvo ponavlja skozi čas:
Zmeraj je kje kakšen zid.
Ne pomilujte nas.
Vsi nikoli ne pademo. (Smrt pesnikov)
Prepričanje o tvorni moči človeškega duha je ena izmed značilnih potez Kovičeve pesniške refleksije in ga rešuje črnega absurda, s katerim se srečuje prav tako kot ostali, filozofi in pesniki — v tem jim je Kovic čestokrat celo zelo blizu — ker pa se Kovic ne podreja goli filozofski doktrini, so možnosti njegove akcije širše, saj se svobodneje giblje v svoji doživljajski in spoznavno-stni sferi. Po Koviču je svet sicer res do skrajnosti okruten, toda premore pa tudi sončne ravnice. Zato je med že obravnavanimi pesmimi mnogo čistih drobcev, ki v njih odseva elementarna zemeljska svetloba. In Kovic se kot lirična natura ob taki pojavnosti rad predaja čustvenim zanosom, ali bolje, Kovic takih momentov ne prezre, ker mu ob njih raste samozavest o svojem življenjskem boju. Mislim pa, da je prav Kovičevo prepričanje o sončnih ravnicah rodilo najlepše pesmi zadnje zbirke. Njegova omenjena neposredno angažirana poezija sama po sebi niti ni tako nova, spominja nas Zajca, njena posebna vrednost rezultira iz celotnega koncepta Kovičeve izpovedi, tisto pa, kar Kovica loči od ostalih, je čista pesniška podoba. V Koviču je močna težnja, zasnove najlaže ugotovimo v ciklu Vetrnice, ustvarjati poezijo čiste podobe ter tako v širokem in premalo določenem slovenskem pesniškem prostoru dopolniti občutne vrzeli. Naša beseda je bila skozi zgodovino odeta v različne priobešene plašče, v sili razmer in težnjah časov uniformirano angažirana, v svoji neposredni izrazni lepoti pa je zvenela le mimogrede. Če pri delu Kovičevih pesmi ni tako, lahko z veseljem ugotavljamo, da se avtor zavestno ukvarja s posebnimi problemi pesniškega ustvarjanja in si po zgledu kultivirane francoske poezije zastavlja poetične naloge, ki so naši sodobni poeziji domala tuje. Najznačilnejše pesmi te plasti, kot Čreda, Bik, Bivoli, Arena, niso določene samo z enakšno splošno lirično dejavnostjo, ampak jim je skupna tudi stroga zunanja forma: vsaka obsega tri štirivrstične kitice. Izrazna moč pesmi izvira iz precejenega besedišča, čistih podob in dosledno formiranega verza, ki je praviloma v sebi sklenjena enota; uporablja prestopno rimo ter pri tem menjava kvaliteto, recimo:
Na žolti pašnik hrumi velika čreda. Iz temnih dvorov jo kliče medeni rog. Sajasta glava pastirja iz grma gleda. Hladna voda se drevju dotika nog. (Čreda)
Tem pesmim so formalno najbližje pesmi, napisane v sklenjenih, ubrano zvenečih kiticah, izjemoma celo ljudski ali pa v variirani sonetni obliki. In ker Kovic ob njih ustvarja svobodne verze tekočih ritmov, lahko tudi v tem pogledu ugotovimo soglasje življenjskega in ustvarjalnega nazora, ki v skupni
1149
eksistenci različnih vsebinskih kategorij priznava obstojnost različnih form na istem estetskem nivoju. Zato je ob idejnih in estetskih kvalitetah Kovičeve nove poezije še posebej opazna njena prepričljiva širina in odprtost. V njej pesnik vidi pot.
France  Pibernik
1150