Joža Mahnič
Ljubljana
DOMAČA POKRAJINA
IN GOVORICA PRI PREŠERNU
I
Narava more v poeziji nastopati, če stvari nekoliko poenostavimo, na tri načine: kot samostojna vrednota, pesnik jo doživlja in opisuje; kot ustrezna in sugestivna prispodoba za avtorjeve misli in čustva; kot enakovreden medij za izpovedovanje njegove življenjske filozofije. Prvi način je najbolj naravnosten in preprost, primer zanj je Vodnikov »Vršac«, ki v glavnem prikazuje življenje v Dolini triglavskih jezer in razgled s Kanjavca, vmes v 6. kitici naletimo na razsvetljenski pouk, konec pa je filozofsko obarvan. Pri tretjem načinu imamo opraviti z impresijami iz narave, ki kakor pri prvem zajemajo celotno pesem, vgndar avtor prek teh impresij izpoveduje npr. svoje bivanjske stiske, osamljenost in odtujenost ali pa veder in osrečujoč panteističen pogled na svet, tak medij je narava Murnu in Kosovelu ali pa Župančiču. Narava in izpoved se tu neopazno prepletata in istovetita ter sta si docela enakovredni prvini. Pri drugem načinu narava zajema le del pesmi in ima estetsko funkcijo prispodobe, kajti avtor je tu predvsem izpovedovalec svojih misli in čustev. Čeprav pri Prešernu ponekod srečujemo tudi neposredne vtise iz narave in prek nje izjemoma tudi izpoveduje svojo filozofijo, spada v glavnem k drugemu načinu obravnavanja narave. Avtor »Poezij« sega po prispodobe na razna področja; v svet antičnega baje-slovja, krščanskega verovanja, orientalskega okolja, evropske književnosti, vsakdanjega življenja, splošne narave in domače pokrajine. V naši razpravi nas zanima samo zadnje področje Prešernovih prispodob, področje domače, gorenjske pokrajine.
V »Sonetih nesreče« se s to pokrajino nekoliko srečamo že v prvi pesmi »O Vrba, srečna draga vas domača«, le da kompozicijsko tu nimamo opraviti z razvidno dvodelnostjo prispodoba - izpoved, temveč se v pesmi življenjsko občutje prepleta z obrisi domače vasi, razočaranje nad modernim svetom in nostalgija za patriarhalnim življenjem s skico gorenjskega naselja in kmečkega doma, ki bi ga vodila preprosta, delavna in zvesta žena ter varoval patron bližnje podružnične cerkve.
Bolj tipičen je primer soneta »Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne«, kajti tu gre za izrazito dvodelnost. Hrast, ki ga je prizadel zimski vihar, je prispodoba za človeka, ki ga spremlja zla usoda in ga je zaznamovala nesreča. Gre torej za idejo življenjskega fatalizma, značilnega predvsem za ljudi kmečkega izvora (pesnik jo drugje seveda dopolnjuje z zavestjo družbenih krivic in krivic, ki jih doživlja njegov narod), ta nas kot osrednja ideja spremlja malone skozi vse »Poezije«. Toda orjaški hrast, ki gaje nalomü snežni vihar, ki se spomladi na videz nekoliko opomore, a je obsojen na zanesljivo hiranje, ni morda neka splošna romantična podoba iz narave. Pesnik je taka orjaška in osamljena, z viharji se boreča in od njih zaznamovana drevesa videval, kakor jih je še danes videti, v okolici Vrbe, na prostranih travnikih in pašnikih proti Savi, torej v smeri proti Bledu.
V naslednjem sonetu iz cikla »Komur je sreče dar bila klofuta« navaja pesnik fatalist v drugi kvartini kot eno izmed primer za brezupno prizadevanje na nesrečo obsojenega človeka po sreči tole primero: če si poskusi tak človek postaviti dom in se, popotnik, ustahti, ta dom takoj obUje jezero nadlog in z valovi vztrajno buta obenj. Tudi ta primera je organsko vzeta iz domače pokrajine. Prešernu jo je pobudilo Blejsko jezero ob urah poletnih neviht.
2m ^
v »Sonetnem vencu« naletimo na mesto, ki nas zanima, najprej v pesmi »Cel čas so blagih sapic pogrešvale«. Prešeren prikazuje tedanjo kulturno politično situacijo na Slovenskem, ki je bila naklonjena nemški in je zavirala slovensko ustvarjalnost V zadnji tercini soneta beremo prispodobo za to situacijo: slovenske pesmi so redke rože, ki rastejo sredi skal na vrhu gora. Take prizore v naravi je mogel mladi Prešeren sam videti na Pečeh, skalnatem predgorju nad domačimi vasmi, ali pa si jih predstavljati ob pogledu na sive grebene Karavank, predvsem Stola.
V naslednjih treh pesmih gre spet za izrazito dvodelno zgradbo s prispodobo v kvartinah in izpovedjo v tercinah.
Za ljubezen, ki sloni na zmotnem pričakovanju in doživi zato naglo razočaranje, imamo prispodobo v sonetu »Jim moč so dale rasti neveselo«: v pokrajini pod gorami okrog Vrbe februarsko sonce prezgodaj zvabi iz zemlje cvetje, ki ga po nekaj dneh prijetnega in srečnega počutja uničijo nenadna burja, snežni metež in mraz. Isto nenadno vremensko spremembo v planinskem svetu, le da premaknjeno iz februarja (svečana) v marec (sušeč), slika že Vodnikova pesem »Kos in brezen«, seveda na doživljajsko in estetsko skromnejši ravnini poučne basni in ne intimne izpovedi.
Žalostno, a še ne docela brezupno ljubezensko čustvo Prešeren podaja v sonetu »Lej, torej je bledo njih cvetje velo«. Slika v obeh kvartinah ni bila tako redka na gorenjskem podeželju: pogorela ah opuščena hiša se je sesedla v razvalino, grobljo, nekdaj negovan vr-tič, »gartelc« poleg nje so porasle koprive in drug plevel, ki duši že medle rože,- le-te pa je treba le presaditi v obdelan vrt in si bodo takoj opomogle.
Končni sonet v »Vencu« »In gnale bodo nov cvet bolj veselo« izraža poslednje veliko upanje v ljubezensko srečo ob izvoljenki, in sicer s svetlo in čarobno prispodobo domačega podeželja v času, ko pomlad prežene zimo: sadno drevje se blešči in šibi od cvetja, iz uljnjakov poletavajo čebele, pastirji zgodaj ženo na pašo, v grmovju se vneto oglašajo ptiči.
V nemški pesnitvi »Dem Andenken des Mathias Čop« se kmalu v začetku v tercinah 5. do 9. razgrne pred nami neposredna, živa pokrajina poznega poletnega popoldneva pri Tomačevem, združena s Prešernovim panteističnim svetovnim nazorom: sončni zahod zlati zelene dobrave, v ozadju se dvigajo gorenjske planine, valovi Save vabljivo šume, po nebu jadrajo beh oblaki, kopajoči se Čop ob vsem tem slastno uživa. Nič ne sluti svojega konca, njegov duh se v kristalno čisti vodi utrne, odide med izbrane duše in se vrne k Praluči.
V »Krstu pri Savici« - pesnik je Bohinj obiskal verjetno že kot študent, nedvomno pa v Čopovi in Ahačičevi družbi ob Jurijevi novi maši leta 1832 - se srečujemo z blejsko in bohinjsko pokrajino bodisi neposredno, bodisi v prispodobah.
V »Uvodu« nam Prešeren v verzih 13_do 15 predstavi Ajdovski gradeč, ki v resnici stoji »na skali sivi« nad Savo pri Bitnjah. Že samo poimenovanje griča (utrjena naselbina na vzpetini iz poganskih, predkrščanskih časov), a tudi njega izrazita, polkroglasta oblika in gospodujoče razgledna lega so v pesnikovi ustvarjalni domišljiji iz njega naredili prizorišče zadnjega vojaškega spopada poganskih Slovencev z valjhunovci. Brez dvoma je pesniški svoboščini pripisati tudi Prešernovo pripombo, da je bilo v njegovem času na griču še videti »razvalino« nekdanje trdnjave, temu je namreč kasneje oporekal domačin pisatelj Janez Mencinger. Arheološka izkopavanja v raznih obdobjih so dognala, da so imeli na Ajdovskem gradcu topilnice železa in utrjeno pribežališče romanizirani Iliri in Kelti, medtem ko so mlajše staroslovanske naselbine odkrili drugod po Bohinju, predvsem v Zgornji dohni.
Nepričakovan spopad obeh vojska sredi noči in nevihte primerja Prešeren v zadnjih ter-cinah »Uvoda« razdiralnemu delovanju gorskih hudournikov, vse križem ležeče mrtvece na bojnem prizorišču pa požetemu strnišču s snopi ajde in pšenice. Obe komparaciji sta izrazito domači, gorenjski: takšnih hudournikov, ki ob neurju pridero z gora, je npr. dolga vrsta na pobočjih Pršivca in Vogarja nad Bohinjskim jezerom, medtem ko je požete njive s snopi pesnik poznal tudi iz Vrbe.
V Prešernovem času je bil gozd, kamor naj bi se obkoljeni bojevniki za svobodo po načrtovanem nočnem izpadu umaknih, verjetno bliže Ajdovskemu gradcu, kot je dandanes; edini preživeli Črtomir se je po katastrofi tudi rešil v ta gozd in se zatem po še danes strnjeno zaraščenem pobočju bohinjsko - tolminskih gora ponoči prebil do jezera.
Prva stanca »Krsta« nam naslika pokrajino po vojaškem porazu in viharni noči: jutranja zarja zlati tri vrhove najvišje slovenske gore (od Ribičevega laza je poleg Malega in Velikega Triglava videti še Bovško škrbino), jezero je zunaj, na gladini mirno, v globinah pa gospodarijo ribe roparice. Kakor zvemo iz naslednje stance, je ta in takšna pokrajina spet le prispodoba tedanjega stanja Črtomirove duševnosti.
V peti stanci »Tje na otok z valovami obdani«, ki kompozicijsko spada v ekspozicijo pesnitve, nam Prešeren razgrne idilično panoramo Bleda in okolice, kakršna sta bila v njegovih časih: otok z božjepotno Marijino cerkvijo sredi jezera, v ozadju zasneženi vrhovi Triglava in Karavank, pod njimi rodovitna Radovljiška ravnina, ob jezeru pa grad in drugi griči, Višce, Kuhovnica, Osojnica in Straža; ta pokrajina se zdi pesniku tako lepa, da jo imenuje podobo raja.
V naslednjih kiticah nam naslika nekdanji blejski otok, kjernaj bi v času dogajanja pesnitve sprva stalo pogansko svetišče boginje Žive in naj bi se Črtomir zagledal v Bogomilo kakor Leander v Hero v Abidi in Prešeren v Julijo v Trnovem (vsa prva srečanja so torej postavljena v svetišča, s čimer hoče pesnik poudariti idealnost ljubezenskih razmerij).
Bled z otokom kot praslovansko naselje, ki se je kasneje pokristjanilo, je spet čudovito Prešernovo pesniško videnje, ki so ga tokrat potrdila arheološka izkopavanja po drugi svetovni vojni. Nekateri skeletni grobovi z značilnimi dodatki na Pristavi in na Mlinem segajo namreč v slovansko karantansko obdobje, v 8. in 9. stoletje. Najstarejše krščansko svetišče v dolgi vrsti na otoku odkritih sakralnih stavb pa datira nekako iz 9. stoletja.
Črtomir je tisto jutro po porazu moral stati in razmišljati na odprtem kraju na vzhodnem robu Bohinjskega jezera. Zato ga je ribič opozoril na nevarnost in ga povabil k sebi v čoln.
V 137. verzu »In brž veslata v konec ta jezera« gre morda za duhovito besedno igro, kakršnih je v »Poezijah« precej, z ledinskim imenom Ükanec, ravnino med jezerom in Savico. Za 142. verz »Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica« si lokacijsko moremo predstavljati Naklovo glavo, zadnji pogozdeni polotok, ki sega v jezero tik pred Ükancem.
Ena izmed naslednjih stane z začetkom »Slap drugo jutro mu grmi v ušesa« prikazuje dinamiko padajočega slapu, ki se spodaj v tolmunu umiri. Prešernov prikaz Savice je tako nazoren in sugestiven, da že ob branju začutimo grozljivo veličastno množino in silo voda, njih bučanje in tresenje okolice. Dinamiko slapu razodevajo že vsebinsko intenzivni glagoli: slap grmi, voda razgraja, bregove stresa, se gore ziblje stena, skale podkopuje in drevesa, do nebes leti nje jeze pena... Toda tudi tokrat je ta shka iz narave predvsem velika metafora za nepredvidljive notranje spremembe v mladem človeku, o tem pričata zadnja verza »Tak se zažene, se pozneje vstavi mladenič, Črtomir pri sebi pravi.« Ko proti koncu poeme Črtomir izrazi prepričanje, da ga preganja zla usoda (spet značilni Prešernov fatalizem), in mu Bogomila zatrdi, da ga ni prenehala imeti rada, a da jo tudi veže zaobljuba, njeno notranjo lepoto poveliča še naravni pojav: sonce predre oblake in nad Bogomilo, stoječo pred slapom, se vzpne čudovita mavrica. Miha Tušek in Janez
202
Mencinger sta zapisala, da do mavrice pri Savici pride pri sončnem vremenu le v zgodnjih dopoldanskih urah; tudi Črtomir se z Bogomilo snide pri slapu že zjutraj.
V 405. verzu »Pred ko greš v Oglej čez goro zeleno« je treba v »gori zeleni« videu Baško sedlo nad Bohinjsko Bistrico, koder je nekdaj vodila najstarejša in edina pot iz Bohinja v svet Prek Bače, zelene jase v višini 1281 m, so tovorili na Tolminsko, v Furlanijo in Italijo bohinjsko železo, nazaj pa razne dobrine juga Ker je Karel Veliki določil reko Dravo za mejo med Salzburgom in Oglejem, sta Bled in Bohinj cerkvenoupravno spadala pod Oglej.
V prvem od treh nemških sonetov pod naslovom »Liebesgleichnisse« iz 1837. leta Prešeren v kvartinah pravi, da ga ljudje sprašujejo, zakaj ne poje kakor drugi pesniki o lepotah pomladi (v zadnjem sonetu »Venca« je tudi on v upanju na ljubezen še pel o njej), temveč le toži o ljubezenskih bolečinah. V tercinskem delu odgovarja z domačo, gorenjsko prispodobo: spokojno jezero zrcali vse stvari na nebu in ob bregu: sonce, zvezde in drevesa, kadar pa prihrume nadenj nevihte, kaže le svoje razburkane valove.
V priložnostni pesmi »Janezu N. Hradeckemu«, napisani za deklamacijo na slavnosti 1845. leta, avtor v prvem in zadnjem delu našteva zasluge tega ljubljanskega župana, na sredi pa oriše pokrajino in ljudi. Verzi 34 do 39 odgrinjajo razgled po Gorenjski z Ljubljanskega gradu aU s Šmarne gore; nashkajo nam zasnežene gore, ki jih obliva jutranja zarja, prostrane ravnine z žitnimi polji in vijočo se Savo z zelenimi bregovi.
Tako nam Prešeren v »Poezijah« podaja predvsem takratno pokrajino gorenjskega kota od Vrbe prek Bleda do Bohinja, pokrajino, ki so jo v njeni prvotni nedotaknjeni lepoti pri-kazovah tudi razni shkarji, domačini in zlasti tujci, bodisi v pesnikovem času ali neposredno za njim, v duhu romantike ali že realizma: v risbi Hottenroth in Langus, v litografiji Wagner, v olju Kurz v. Goldenstein, Pemhart in Karinger.
Ljubljansko polje oziroma gorenjsko ravan s planinami v ozadju Prešeren nakazuje le bežno v nemški elegiji v Čopov spomin in v slovenski prigodnici Hradeckemu. Sicer pa svoje razmerje do narave in do stvari v njej razodeva v nekaterih pesmih »Sonetov nesreče« in »Sonetnega venca«, predvsem pa v lirsko - epskem »Krstu pri Savici«, kjer objema Bled z otokom kot središčem dogajanja in Bohinj s tremi prizorišči boja in poraza, ljubezni in odpovedi: z Ajdovskim gradcem, jezerom in Savico.
Veliko pogosteje kot neposredna slika pri Prešernu gorenjska pokrajina s svojimi sestavinami nastopa kot prispodoba njegovih občutij in misli. Rodna vas mu prispodablja nostalgijo po notranjem miru in zadovoljnosti, od viharja prizadeti hrast in razburkano jezero (le-to kar dvakrat) nenaklonjeno mu življenjsko usodo, redke rože sredi skal tedanji položaj slovenske kulture, rože v februarskem soncu, vrtnice ob groblji, pomlad na podeželju - obdobja varljivega ljubezenskega upanja. Takšne prispodobe srečujemo tudi v »Krstu«: besneči hudourniki in snopi po njivah so primere za vojaški spopad in poraz, na zunaj mimo jezero s somi v globinah prispodoba Črtomirove duševnosti po porazu, dinamika slapu in statičnost tolmuna protislovij v mladem človeku.
II
Poleg pokrajine, naslikane v prispodobah ali neposredno, je pri Prešernu element domačnosti gorenjska govorica. V študij le-te sem pritegnil vso njegovo izvirno slovensko poezijo in prevode, posebno »Lenoro« in »Parizino«, ne pa tudi slovenskih ljudskih pesmi, razen močno predelane »Lepe Vide«. Analiziral sem seveda tudi jezik obeh pesnikovih slovenskih pisem, poslanih staršem in Čelakovskemu. Opozorim naj na to, da nekatere od navedenih narečnih značilnosti niso zgolj gorenjske, temveč jih srečujemo tudi pri so-
...........................________.__________:___________.....    203
sednjih dialektih, npr. rožanskem ali celo dolenjskem. Značilnosti domače govorice pri Prešernu navajam po ustaljenem zaporedju: vokahzem, naglas, konzonantizem, obUko-slovje in besedišče. Pesnik je pri zapisovanju glasov in oblik večkrat iskal in nihal, medtem ko je bil pri označevanju naglasa nezmotljiv in dosleden.
S področja vokalizma v »Poezijah« le nekajkrat naletimo na gorenjsko inačico prislova »Johka« za knjižni »lahko«, nastalo iz nekdanjega lagako: lohka bi s temi otroke redil (Ženska zvestoba).
Med najbolj pogostnimi pojavi vokalizma srečujemo moderno vokalno redukcijo nepou-darjenih glasov (navajamo najbolj frekventne primere): ljubca, tovarši, kteri, marsikteri, posüja, mladenci, hočmo in čmo, zaničvati, djaü se, varje, obvarje, dnarji, vervat, clo, zlo, pričjoč, pojte (nam. pojdite), žalvati, al, pravjo, vajni, mojga, pogrešvale, scer, zdihvanje, ak, svetje, vidla.
Obilno je zastopana tudi asimilacija a > e, posebno pred istozložnim j: zdej, komej, de (veznik da), tje (in kje), sem ter tje (sem ter kje), tamkej, tjekej, semkej, jez (za jaz, v pismu staršem jest), deleč, marsikdej, skrivej, delj (poleg dalej), vekomej, skorej, zjutrej, zgodej (prezgodej), des (in desravno), tedej, kdej (nekdej, malokdej), sej (za saj), skupej, zdihlej, kregulja, se podej, obdej, jenjej. Precej zgledov za ta pojav imamo v pismu staršem: Dunej, vender, nekej, kej, nej, Frence.
Nasprotni refleks pa imamo prav tam v prehodu e > a pri nikalnici ne: na morem, jest sam na vem kej, mi nič na odgovore, na nese.
Ponaglasni o v zaprtem zlogu prehaja v a v pesmih, in sicer po nekajkrat v prislovih zme-ram, letaš in sčasam, posamič pa tudi v ponaglasnem odprtem zlogu: ponevedama, roč-nama in skokama.
Samostalnik »vojvoda« ima pri Prešernu inačico »väjvoda«: trum serčni vajvodi (Krst). V Bohinju še danes obstaja priimek Vojvoda, po domače Bajboda.
Nasprotje pomeni prehod poudarjenega a v o, zanj je spet dosti zgledov v pismu staršem: nekajkrat tok, večinoma toko, večkrat prov, po enkrat žov in koker.
Knjižni »prostor« ima v gorenjščini in pri pesniku inačico »prestor«: prestore na domačim so Parnasi (Mihu Kastelcu).
Tudi nekaj primerov gorenjskega prehoda ovu srečamo v »Poezijah«: večkrat domu za domov, manjkrat pa un, unstran, unstranske glorje, skudela, zamurc.
Zglede za redukcijo nepoudarjenega u v o pa imamo v prislovih blizo (najpogosteje), kma-lo ali prekmalo in kviško.
Pri Prešernu mnogokrat naletimo na glagole, pri katerih v soseščini glasu r i prehaja v ozki e: si zbera (si izbira), se ozera, odperaj, ne zaperaj, se vpera, so zaterale, podpera, si nabera, prebera, zavera. Nekakšna izjema z enakim rezultatom je glagol »sijati, sijem«: ko toplo sonce pomladansko seje (Soneti nesreče 3), krona jim na glavi seje (Nebeška procesija); prim. že Vodnika: kmalo sonce čisto seje (Vršac). Tako imata pri Prešernu isto zvočno podobo dva pomensko različna glagola, »sije« in »seje« (Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje...).
Samo na videz je prejšnjemu podoben naslednji pojav: glagoli III./2. in IV. vrste v dvojini in množini sedanjika dolgi i zamenjajo s širokim e: spejo (spijo), želejo, pogubejo, šumejo.
Za knjižno obhko prislova »mimo« ima Prešeren po gorenjsko »memo« oziroma »memu«. Za prehod končnega nepoudarjenega i v e na področju okrog Vrbe in Bleda imamo le dva zgleda: kristjani > kristjane (Judovsko dekle), po nje misli > po nje misle (pismo staršem).
204 .   __________
v »Poezijah« naletimo še na primere, ko se pred sičniki in šumevci izoblikuje prehodni j: gojzd, ojster, razujzdan, grajšina, plajš.
Kar zadeva naglašanje besed, gorenjščina nima rada ponavljajočega se poudarjanja na osnovi. Tako pri Prešernu pogosto srečujemo premični poudarek, in sicer po nekajkrat v naslednjih besedah: morja, zemlje, Bogii, srce, želje, solze, roke, noge, gore, skalovja, na otok, bledo, zvesto, mlada, lepe, sladke, njega, komu; zraven si take zdravljice pojemo, romance zdaj pojejo, k pogrebu vkup derejo. Posamič pa beremo tele primere premičnega naglasa: polja, neba, rodu, glavo, rose, v sanjah, v časti, stari, gostih, nage, mokre, hude, same, živo, bridko, telesa engä, kakä pokveka; prejmejo, pojdi!, zidajte!, je ranila, oznanila, skušala, razodevala, opravljala, poslušala, postilala, poprašala, pomivala, je bil skopan. Tak naglas imajo pogosto tudi nedoločniki: ne morem ti branit', te moram pozabit', skal se ogibat', ima pravico pisat', tim gre tace lizat', reko bežat' oblakam, zakona sreče ta vži-vät' ne more.
Med primeri za stalni naglas na končnici odkrijemo častitljivo starino v samostalniku »voda«: voda razgraja, voda je blizo (oboje iz Krsta); ta gorenjski primer je kasneje za ritem »Žebljarske« uporabil Župančič: voda nam kolesa, mehove nam žene. Sicer pri Prešernu po večkrat beremo naslednje zglede oksitoneze: pekel, semenj, tema, meglo, s kamnjam, po stezi; temna je noč, noči temne, vihar strašan, strašna slepota, v strašni bridkosti, strašne mish; kar raste per njega gradi, v Tomačovim raseta, rasejo včasih rože neveselo; dokler ne cvete še roža, kar ti cveteš med njimi, cvetejo koj veselo, ki celo leto je cvella obema; al ne piješ studencov?, kdo rad drago kislico pije?, v tvojo opombo pijemo ga zdej; povdo let starih čudne izročila, povdo, kar vsaka govori; on živi, vmerje brez dnarja, v per-sih umerjejo nekdanji upi. Pesnik tudi dosledno uporablja tako naglašen opisni deležnik od pomožnika »biti«: bila, bilo, bili, bile, ki ga včasih piše reducirano blä, blö bli, ble. Ostali zgledi za končni naglas: versta, senca (rod. od edn. sence), glasan, svetla, enkrat; ide (gre), daje, bije, 'zvije se, letmo (letimo), zmajejo; terpi, če poka ti serce!, idi brezserčna žena preč!
Konzonantizem domačega narečja je pesnik upošteval v manjši meri kakor vokahzem. Vanj moremo šteti že večino naslednjih primerov za odpadanje, absorpcijo in monofton-gizacijo; vprašati > prašati, vpričo > pričo, ptič, ptica > uč, tica s pomanjševalnicami, glej > lej, ubogati > bogati, ubožce > božce, obvari > obari, močvirje > močirje, preoblečen > preblečen.
Izrazit primer konzonantizma je olajšava skupine čr v č, in sicer redno pri besedi »čeda«: govoriti dosti več ne znajo ko imena čede, verh sonca sije soncov cela čeda, dari opravit do čede, žita in novine sadja.
Najbolj opazno pa je seveda lajšanje skupine šč v š. Pogostnejši primeri za to glasovno spreminjanje: pušica, pšic (puščic), pušavnik, v pušavi, vojšak, v gošavi, grajšina, Slavšna, Slovenšna, glediše, plajš, streliše, iše, preise, treši (P. uporablja tudi varianto trešne), za-pušena, spušen, odrašen, zarašen.
Drug najbolj viden pojav konzonantizma pri Prešernu je otrdevanje mehkih 1' in n'. Najbolj frekventni zgledi zanj so tile: mošnico, prejšne, poprešne, bližni, ženitvansko, resna, zdihlej, rožlanje, lulka, z golfijami; v pismu: lubi starši, zgubleni perjatli. Včasih pa mehčani n' razpade v svoji sestavini: po Krajni, Krajne, zdajnih, nekdajni. Srečujemo pa tudi primere knjižnega govora in zapisa: z veseljem, goljfivi, djanje, terpljenja.
Za gorenjski protetični w pred besedami s samoglasniškim začetkom je pesnik zabeležil en sam primer, »wöjenca« (öjnica, oje): možičke, ki ne stopjo z vojence (Od železne ceste).
Sekundarna palatalizacija velarov je našla nekaj odmeva v pismu staršem in v »Poezijah«, in sicer ob istem pridevniku: drujiga namena, do drujga leta; in drujga več (Ponočnjak)!
205
Za prehod ta > wa imamo en sam zgled, in sicer v nemškem pismu Čopu z dne 13. februarja 1832; tam beremo tale slovenski stavek: če bi visoki gromovnik štuvo napel.
Na področju oblikoslovja imamo za pojav maskulinizacije nevter pri Prešernu malo primerov; namesto oblike brezno n. uporabi dvakrat obliko brezen m.: v obupa brezne, glo- ^ boki brezin; poleg tega naletimo na zvezi »svet olje« in »na tri pisme«. - Obilno pa je zastopan pojav psihološke feminizacije nevter, ko imajo samostalniki srednjega spola vi.' in 4. skl. množine sicer končnico -a, njih pridevniki ozir. deležniki pa dobijo žensko ob- ' razilo -e: rudeče lica, v druge (ptuje, slovenske) mesta, v mesta svete (vesele), dekleta bo-gate (mlade, zale, ljubeznive), morske (domače, zvestosrčne) dekleta, dela junaške, ime- \ nitne dela, nevarne (prve) leta, leta ste minule, usta so molčale, odperte so groba vrata, terdne vrata, vse dela, dela enake.
Nadaljnja morfološka značilnost je, da pesnik po svojem narečju pri samostalnikih moškega in srednjega spola v orodn. edn. in dajal. mn. uporablja namesto -om končnico -am. Navajamo le pogostejše primere: z Bogam, z jarmam, pod oknam, pod nebam, s sercam, s petjam, z veseljam, pod soncam, k nebesam, valovam, Slovencam, ptujcam, pevcam, to-varšam, drevesam.
Končnica za rod. mn. pri samostalnikih moškega spola in pri svojilnih pridevnikih zanje je -ov tudi tam, kjer bi morali imeti preglas -ev, ker gorenjščina pač ne pozna mehčanja: tičov, mescov, viharjov, stricov, slavcov, slavčovih, pevcov, pevčovo serce, Slovencov, angelcov, preganjovcov, strelcov, tovarišov, godcov, romarjov.
Pogosto nastopajoči samostalnik »pesem« ima pri Prešernu v množini takole sklanjatev: 1. pesmi, 2. pesem, 3. pesmam, 4. pesmi, 5. v pesmah, 6. s pesmami.
Od obUk, ki so se uveljavile tudi v knjižnem jeziku, a so narečnega izvora in deloma stilno obarvane, naj omenim dovolj številne primere za končnico -ä v gen. pl. pri ajevski sklanjatvi in za končnico -eh v loc. pl. pri moški sklanjatvi: od podkva, farnih cerkva, želja ogenj, želja bolečine, v želja bridkosti; v zideh podertije, roženkrance na vrateh, v visokih žvergoh glaseh, po versteh ji streči hrepenečih mož.
Za narečne smemo šteti tiste pridevniške komparative in superlative, ki jih Prešeren oblikuje z obrazilom -ji, ko jih sicer delamo s -ši, npr.: krompir nar bolji, boljga žita, sestra mlaji, želje nar slaji, gerji napake, v starjih letih, hujga dela.
Gorenjščina pozna pri pridevniku, zaimku in samostalniku moš. in sr. spola za daj. in mest. ednine namesto -u končnico -o. Pri Prešernu najdemo vrsto primerov v pismu staršem: pisemce, v katerimo; proti domo, mo le recite, temo; Žagarjo povedati, da se mo zahvali itn. Značilno je, da imamo v »Poezijah« en sam primer, in še tega v »Lepi Vidi«: tam per okno sonce je čakala.
Izmed dvojnic, ki jih slovenščina pozna pri osebnem zaimku, gorenjske oblike »z mano«, »s tabo«, »s sabo« prevladujejo nad oblikama »z menoj«, »s teboj«, čeprav srečujemo tudi te, kadar to terja ritem pesmi.
Pri pomožniku »biti« uporablja pesnik po gorenjsko v 2. os. dv. in mn. prihodnjika v verzih in pismih oblike brez s: ne bota dalje me za nos vodila, jih böte morebiti zaničvale; toko böte sami lohko zapopadli (staršem), v četertih bukvah Bučehce böte vidih (Čela-kovskemu).
Opisni deležnik od glagola »najti« pesnikovo narečje izvaja iz sedanjika »najdem«: sim najdel, so ga najdli, najdla boš, bomo najdh, sreče ni najdlo serce.
Prešeren ima iz domačega narečja tudi nekaj besedišča, navajamo ga po besednih vrstah. Pri tem tu pa tam od leksike nehote uhajamo tudi k prejšnjim vprašanjem. Enkrat se sre-
206
čamo z izrazom »četertnica«, beseda pomeni četrt mernika- pernesti zlata reče četertnico. Poleg bolj znanih »vrat« pesnik nekajkrat uporabi staro besedo »duri«, npr.: oči odpro ljubezni dur' in vrata, dur' odperl mu in serce. Enkrat naletimo na gorenjski izraz »goša«, nekajkrat na »gošavo«, a tudi na običajni »gojzd«. Osamljeni sta tudi besedi »hodnik« za domače platno in »keršenca« za deklo oziroma služkinjo. - Prešeren redkeje uporablja splošni izraz »oče«, zelo pogosto pa domačo varianto »6ča« (oča, očo, oča, per očo, z očam, očov); samo v »Krstu« ga beremo štirikrat kak oča omladi med njima dvema, si 'z levga 6ča, desniga očesa jok briše, dal kerstit je 6ča glavo sivo, dosegel 6ča zmage ni sloveče. Tej besedi moš. spola z žen. končnico moremo ob stran postaviti ime »svet Marka« iz soneta o Vrbi. - Po enkrat naletimo na izraza »pubč« za urha, vrsto žab, in »puša« za puško. Redko so v pesnikovem besednjaku zastopani izrazi »repetnice«, »kropive« in »bučeli-ce«, vsi primeri za metatezo; poleg navedenih uporablja seveda tudi navadne oblike »pe-retnice« in zlasti pogosto »čebelice«. V nekem epitafu naletimo na besedo »svečnjek«, kar je gorenj, glasovna inačica za »svečnik« (prim. imeni Lesničnjek in Levičnjek v epigramu). Posamič se pojavi tudi beseda »šestomerjovc«, ki jo moremo imeti za izraz, narejen v duhu ljudske govorice, kajti »merjovc« pomeni Gorenjcu (in Dolenjcu) geometra, zemljemerca. - Pri Prešernu se pogosto srečujemo z besedo »togota« v raznih metaforičnih zvezah (sovražna togota, neba togota, togota viharjov, valov togota,- ustrezni glagol: se togotuje, se to-goti), hkrati pa z bolj znano soznačnico »jeza« (viharjov jeze, jeza notranjga prepira itd. in dvakrat sreče jeza). - Za gorenj, narečje so značilna tudi skupna imena s končnico -6vje, tako izraza »zidovje« in »snopovje«, oba iz »Uvoda« h »Krstu pri Savici«.
Izmed pridevnikov, ki imajo obliko in zven domačega narečja. Prešeren zapiše ensamkrat »polhen« za »poln«, večkrat »čeden« poleg »lep« in prav tako »togoten« za »jezen«: s to-gotnimi valmi, sreče togotne. - Nekaj izrazitih dialektičnih posebnosti srečamo v zaimku. Nekje pesnik uporabi »kaj« v pomenu »vehko,mnogo«: Sim čula, sim jokala, bridkosti kaj prestala! Drugje naletimo na obliko »čiga?« (izg. čga) namesto knjižne »čigav?«: Čiga je ime, ki čez blazine šumi?... Čiga ime je? - Hugeta. (Parizina) Pogosto pa se srečujemo z zaimkom »koga?« v pomenu »kaj?«: Koga sim permolila? V koga si tak zamišljen? Koga za silo nam v bukvah jezik svoj imeti brani? Koga mi je pernesla pevska žila? Koga nek imam upati pravico!
Več bere kot pri pridevniku in zaimku je, kar zadeva narečno besedišče, spet pri glagolu. Glagol »dati« srečujemo v inačici »djati«: de zadnji merlič bo vanjga djan, serca železne djale preč opaše, na tehtnico s Petrarkam djala sva sonete svoje, ni vedlo kam se djati serce moje, pod koš je bil djan, se djat' kam ne ve. - Namesto »nehati, nehavati« pesnik uveljavlja gorenjsko »jenjati, jenväti«: jenjväla je živeti, jenjüje že raj, peti on ne jenja, to noči je jenjal vojske šum vunajni, de te jenja ta skeleti rana, jenjej jokat' in močiti lica. - Prii glagolu »hoteti« beremo poleg reduciranih knjižnih oblik hoče, hočmo, hočte še dvojne^ narečne: čem, črno in očes, so 6tli: Kaj sirota čem storit? Komu nar pred zdravljico čmo j zapet'? Bit' očeš poet? - Prešeren po svojem narečju uporablja »more« (moči) tudi v po- ¦ menu »mora« (morati): ak se ne usmih kmalo, morte vtihnit' vekomej; ne branim mu, al: jutra čakat more; al živa al mertva je, zvedit' more; kar ti bereš, kar ti pišeš, more dati gotov dnar; al more bit, ni časa več - v strašni bridkosti gresta preč (Parizina); do zdaj še tako malo Vaš jezik umem, de Vas morem prositi... (Čelakovskemu) - Za glagol »pogrešati« pozna Prešeren gorenj, inačico »pogrešvati«: cel čas so blagih sapic pogrešvale. Izmed možnih variant »smejem se - smejim se - smejam se« Prešeren uporablja (kakor Linharti in Vodnik) danes manj navadno tretjo: vince zlato se v kozarcih nam smeja, kadar per-i jazno nasmejaš se, ak nekej dni se smeja ji veselo (zimsko sonce roži), se kopljejo, smejajo, tak pojo. - Namesto knjižnih oblik za 3. os. edn. in mn. sedanjika »umre, umrejo« ima pesnik podaljšano narečno inačico »vmene« in »vmerjejo«. Podobno namesto knjižnega ne-določnika »zalezovati« gorenjsko varianto »zaläzvati«: zaläzvati nas ni navada (Nuna). V pesnikovo narečno govorico spadajo še glagoh »zagovoriti se« s pomenom »žareči, za-
......................................___.................   .,   2ÜZ-
kleti se«: dobro djanje svet zaničvati se je zagovoril; »zaplečvati« - nevabljen hoditi na gostije, svatbe: zaplečvat so po redi hodili med muz nemških zbrane svate; »zastopiti« -razumeti: moj zlati uk poslušaj in zastopi!
Navesti nam je še nekaj gorenjskih prislovov, s katerimi se srečujemo pri Prešernu. Taka je beseda »koj«, skrajšani »takoj«, ki je precej pogosten, npr.: koj na perste stopi, rožce so se koj osule, cvetejo koj veselo, v dežeh koj trobente glas zapoje, spozna koj ribiča poštene lica. V pismu staršem izraz izjemoma pomeni »kar«: In zdej mi še ta stan koj dovel dopade. - Izrazito gorenjski je »kolikokratov«, podaljšana varianta običajnega »kolikokrat«: kolikokratov me po mesti žene zagledat tebe želja, kolikokratov sim od tod v samoti klečala. - Sem moramo šteti prislova »potlej« za »potem«, ki se pojavi nekajkrat, in »pred« (izg. preh), prav tako v časovnem smislu, ki je zelo pogosten. Omejimo se na nekaj zgledov drugega prislova: pred ni moč te pozabit'; kdor pride pred, pred melje; pred pevcu, potlej homeopatu; pevca vboziga usliši, pred ko starost bo Mahao" njega rani; ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga krvi prehta. - Redkejši so krajevni prislovi »tle«, »zad« in »spred«: tle moji so domovi, v dnu zad stoje snežnikov vehkani, polja, ki spred se sprosti. - Namesto danes navadnega »vedno« pesnik redno uporablja domači izraz »zmeram«.
Ker so za gorenjščino (čeprav v manjši meri kot za koroška narečja) značilni germanizmi, jih nekaj beremo tudi pri Prešernu: v pesmih kvartir, lojtra, dilje, v kalop, fajmašter, mež-nar, roženkranc, žnablo ozir. žnabel, kušovati, Žida, tavžent, je pogmiral; v pismih pa glih, gvišno, previžan, stiftenga, ratal, rajtam, guerala, kvartir, cerenga. Vendar je v svojih osrednjih, vrhunskih umetninah pesnik zapisal vsega dvakrat en sam germanizem:Zakaj bi se jih (tujk) moje žnablo balo? Spustiti žnabel žnabla noče. Drugi pripadajo aH pesmim za preprostega bralca ali pa prevodom, V »Poezijah« srečamo tudi nekaj frazeoloških in sintaktičnih germanizmov (veznik »brez da bi«, zvezi »nar več sveta otrokom sHši Slave« in »de bo per njima storil mu resnico« ter občasno izražanje odvisnikov z nedoločniki), ki pa so prej dediščina tedanjega šolanja kakor primes gorenjskega narečja.
Dognanja drugega dela te razprave bi mogli strniti, če pustimo ob strani številne drobne zanimivosti, v naslednji povzetek in sklep: V Prešernovih pesmih je sorazmerno dobro zastopan gorenjski vokalizem, zlasti moderna redukcija vokalov (ljubca), asimilacija a > e (zdej) in prehod i > e (se ozera). Na področju akcenta sta značilna in razsežna premični (morja, pojemo) in končniški poudarek (voda, raste). Konzonantizem se v glavnem omejuje na lajšanje šč v š (pušica) ter na otrditev 1' in n' (poprešne). V obhkoslovju so opazni prehajanje samostalnikov sr. spola v množini v samostalnike žen. spola (rudeče Hca) ter končnici -am (pod oknam) in -ov (viharjov). V leksiki so izrazitejši in pogostnejši primeri 6ča, togota, koga?, djati, jenjati, mora = more, koj, pred (preh).
Značilno je, da v »Poezijah« ni sledu o dolenjskem prehodu 6 > u in o diftongu ej kakor še pri Linhartu. Prav tako bi zaman iskali zgledov za gorenjsko sekundarno palatalizacijo velarov in zlasti za švapanje. Pesnik se je po eni strani zavedal organskega razvoja knjižnega jezika, na drugi strani pa je pazil na fonično estetsko plat svojega izražanja. Pač pa se je njegova gorenjščina do kraja sprostila v zgodnjem pismu staršem, polnem tople domačnosti, ki je Prešernovo najbolj narečno besedilo. Nasprotno se je v pismu izobražencu in tujcu Čelakovskemu očitno prizadeval pisati kar najbolj razumljiv književni jezik, v katerem bi bilo kar najmanj dialektizmov. V jeziku »Poezij« so narečne značilnosti zastopane dovolj močno in opazno. To pa seveda nikakor ne pomeni, da imamo opraviti s pesniško zbirko v narečju. »Poezije« so pisane v knjižnem jeziku tistega časa, ki je na dolenjsko osnovo cepljena gorenjščina.
208