Cerkvene zadeve. Slovenska umetnost. V oknu neke štacune našega mesla je te 'dni videti razpelo ali križ, pred kojim vsakdo nehole postoji, kajti tacega dela ni videti vsak dan. To razpelo je delo domačega uiaetnika, ki se je, dovršivši šole, pred me.secem v Mariboru nastanil. Boljše bi mladi uraetnik svojega javnega življenja ne mogel pričeti, a boljše bi se tudi občinstvu ne mogel priporočiti; Kristus na križu je umetniško delo v pravem pomenu besede; komurtega ne pravi sodba, pravi mu to srce, ki zatrepeče Ijubezni in strahu pred obličjera Sinu božjega. Naš umetnik je gospod Jakob Žnider, akademieni kipar, rojen leta 1862. pri Sv. Jarneju blizu Konjic. Dolgo, dolgo je v svojem mladem srcu gojil željo, da bi mogel svoje moči posvetiti edino le kiparstvu, in sieer cerkvenemu, loda zadovoljiti se je moral s poskusi, ki jih je izvrševal v prostih uricah, utrujen po poljskem delu. Vendar je osoda nanesla, da se je mogel leta 1885. napotiti v svet, učit se. Mlademu Slovencu je prva pot seveda bila v Ljubljano. Tukaj je poprosil slovečega kiparja Frana Zajca, kojega slovi spomenik Slomšekov v raariborski stolnici, da ga sprejme. Zajc mu prošnjo izpolni in g. Žnider ostane Zajcu marljiv, dovzeten in hvaležen učenec do njegeve smrti lela 1888. Nato je vstopil v delavnico slovitega ljubljanskega karanoseka g. Petra Tomana in tukaj delal poldrugo leto. Želja, obraževati se v svoji stroki še dalje, gnala ga je leta 1889. na Dunaj. Tam so njegove zmožnosti spoznali in bil je sprejet v akademijo obrazovalnih umetnostij. To je na avstrijskih tleh najvišja Sola za take, ki se hočejo n. pr. v kiparstvu, slikarstvu, stavbarstvu izobraziti do kraja. Na tej šoli uee možje, ki se v svojih strokah na daleč okrog prvaki. Posebno pa sluje dandanes kiparski oddelek, ki ima za učitelje brezdvomno najboljše kiparje srednje Evrope: Kundmanna, Zumbuscha in Helmerja. Teh umetnikov bil je g. Znider skoz štiri leta, kakor lo izkazujejo spričevala, jako priden učenec in on bi po dovršeni akademiji lahko bil stopil v svet, vendar tega ni storil, marveč ostal je še jedno leto v posebni šoli profesorja Kundmanna. Po petih letih dal je slovo šolam, a nikakor ne uku. Od leta 1894. do letošnjega ostal je na Dunaju in izvrševal pod nekim mojstrom cerkvena kiparska dela. Čemu to vse tako natanko pravim? Zato, dadokažem, da je g. Žnider svojo dolžnost atoril. Sedaj pa imamo storiti mi svojo dolžnost, namreč začenjajočega umetnika podpirati s tem, da mu dajamo dovolj dela in zaslužka. Prava narodnost je dejanska. Ni dvomiti, da bodo g. Žniderja iskali tudi inorodci, ali zaeetek je pri vsakem umetniku silno težaven, in od inorodcev ni tirjati, da bi tujca podpirali, dokler ga ne poznajo. Velečastita eerkvena predstojništva, posvetnjaki! Spomnite se svojega rojaka, kadar iščete kiparja bodi-si za les ali za kamen ali za sadro (gips). Delavnico ima sedaj v Reiserjevi ulici št. 23, t. j. v liiši zidar^kega mojstra Kaschmanna. — Tebi pa, mladi umetnik, naj srce ne upade, ako ne bodeš kar prvi hip z naročili obsipan; začel si na slovenskih tleh v imenu Križanega in tak začetek ne moro pomenili nič slabega!