PLANINSKI VESTNIK
RAČUNALNIK JE POKAZAL. KAKŠEN NAJ BI BIL PRATIROLEC (IN TUDI PRASLOVENEC?) OTZI__
PORTRET BRONASTODOBNEGA GORJANA
Portret za Otzijevo osebne izkaznico: tak naj bi bil obraz prazgodovinskega lovca In pastirja iz Alp, ki jo bil pet tisočletij zalit v ledeniku Otztalskih Alp.
Lovec iz pradavnine, ki ga je v Alpah pred približno 5000 leti, v bronasti dobi človeštva torej, v Otztalskih Alpah skoraj dobesedno na sedanji državni meji med Avstrijo in Italijo, na Tirolskem torej, na ledeniku nedaleč od sedanje Similaunske planinske koče na nadmorski višini približno 3200 metrov verjetno presenetilo slabo vreme, tako da je tam zmrznil in osta! tam do septembra leta 1991, ko ga je zaradi taljenja ledenika po naključju našel nemški planinski par je seveda še vedno v središču pozornosti znanstvenikov. Tako odlično ohranjene mumije bronastodobnega človeka, njegovih oblačil, opreme in orožja dotlej še niso našli, zato so se znanstveniki karseda potrudili in poskusili iz ohranjenih ostankov ugotoviti podrobnosti o ljudeh tedanjega časa. Takoj po najdbi so mumificirano truplo odpeljali v hladilnico anatomskega inštituta innsbruške univerze, mu tam zagotovili temperaturo šest stopinj pod nlčlO: da ne bi razpadlo, in se sistematično lotili raziskav. Otzi, kot so po najdbi v Otztalskih Alpah imenovali bronastodobnega lovca, je seveda takoj pritegnil pozornost znanstvenikov z vsega sveta in v glavno mesto Tirolske so se začeli zgrinjati zdravniki, arheologi, biologi, etnologi in drugi specialisti z vsega sveta, da bi z analizo posmrtnih ostankov in bornih oblačil odgmill kakšno tančico s preteklosti človeštva. Organizirane raziskave so se začele leta 1992 s sestankom na sedežu ugledne ustanove National Geographic Society v Washingtonu. John Gurche, umetnik in strokovnjak za paleoantropološke rekonstrukcije, ki so ga poklicali Iz Denverja, je moral pred zbranimi odgovoriti na kratko, toda zapleteno vprašanje: ali je 480 mogoče ugotoviti, kakšen je bil obraz tega bronasto-
dobnega človeka, kakšni so bili njegovi lasje in kakšen njegov nos. Pod pritiskom ledenih mas, v katerih je 50 stoletij počivalo Otzijevo truplo, je bila lobanja vsekakor precej zmaličena. Toda Gurchejev odgovor je bil pritrdilen.
IZ ALP V DENVER IN PARIZ
Ta strokovnjak se je potem lotil rekonstrukcije obraza ledeniškega moža, in sicer z metodo, ki jo je v znanem romanu Park Gorkega opisal Američan Martin Cruz Smith in s katero je namišljeni ruski znanstvenik Andrejev med drugim obnovil obraz mongolskega osvajalca Timurlenka, domnevno največjega krvnika v zgodovini. Gurche je iz Innsbrucka dobil vse laboratorijske izvide o Otzijevi lobanji, temelječe predvsem na rentgenskih posnetkih In računalniški aksialni tomografiji (CAT). Po teh podatkih naj bi bil nesrečen pralovec star od 30 do 40 let.
Po seriji tridimenzionalnih računalniških slik je Gurche iz plastike oblikoval lobanjo. Potem jo je prevlekel z debelo plastjo gline in se lotil rekonstrukcije obraza. Iz računalniških podatkov je sestavil nekakšno anatomsko karto, po njej pa izoblikoval obrazne mišice, obliko nosu In položaj očesnih vdolbin. Kožo je simuliral s poliuretansko plastiko olivne barve, po 600 urah dela pa je dodal še brado in lase. Ni važno, ali se je približal izvirniku ali ne; delal je pač s podatki in metodami, ki so bili takrat na voljo.
čez pet let so se strokovnjaki vnovič posvetili -'človeku iz Similauna«, kot ga še najpogosteje Imenujejo Italijani, ki jim gre beseda Otztal težko z jezika. Tehnologija je namreč medtem močno napredovala in o »snežni mumiji« je bilo na voljo veliko podatkov. Gurche je zato lahko oblikoval natančnejši model lobanje In eno od kopij poslal tudi Elisabeth Daynes, v Parizu živeči umetnici, znani po rekonstrukciji prazgodovinskih ljudi.
KIPARJI IN ANTROPOLOGI
Umetnici je priskočil na pomoč antropolog In paleontolog Jean-Noel Vignal s Krim i no loške ga inštituta pri francoskem notranjem ministrstvu. Vignal se ni oprl le na antropometrične meritve Otzljeve lobanje, temveč je upošteval tudi vse splošne telesne značilnosti Tirolcev, zlasti pastirjev z območij med Italijo in Avstrijo. Z vsemi temi in drugimi podatki je »nakrmil« računalnik in na zaslonu se je izrisala več ali manj verjetna Otzijeva podoba.
Zdaj je bila na vrsti kiparka Daynesova. Lobanjo je pre-vlekla z debelo plastjo gline in se lotila rekonstrukcije obraza s pomočjo Jeana Francoisa Michauta, predstojnika sod no medicinske ga oddelka notranjega ministrstva. Počasi, zelo počasi je glava dobivala bolj človeško obliko. In ko je bila Elisabeth nazadnje zadovoljna, je iz tega začasnega modela naredila silikonsko
kopijo. Zdaj je bito že videti, da je bil Otzi mlajši, kot so prvotno domnevali, da je bil star med 25 in 35 let. Znanstvenica Daynesova se je umaknila umetnici Day-nesovi.
Začelo se je namreč finallziranje glave, Vsadili so oči, katerih barvo so določili glede na 2brane podatke in dejstva, ki jih poznajo o barvi oči večine Tiroloev. Z lasmi je bilo lažje: ker so ob truplu našli nekaj pramenov, so vedeli, da so zanesljivo kostanjeve barve. Takšna je bila tudi odločitev o obrveh in trepalnicah ter bradi. Na tej stopnji je umetnici priskočila na pomoč izurjena la-suljarka. Finale je bil preprost: obnovljeno mumijo je bilo treba samo še odeti v oblačila, kakršna so v tistih časih nosila človeška bitja in ostanke kakršnih so našli tudi ob truplu ter poskrbeti za ustrezno opremo oziroma orožje, katerega kar velike kose so prav tako našli ob mumiji.
Pri rekonstrukciji je sodelovalo pet ljudi, njihovo delo pa je trajalo kakih 200 ur. »Seveda ne moremo trditi, da je to pravi Otzijev obraz, vendar smo prepričani, da smo se mu zelo približali. Med delom smo se namreč prav malo prepustili domišljiji,« pravi Elisabeth Daynes.
GALERIJA NAŠIH PREDNIKOV
Čtzljev obraz je zadnji dokaz o senzacionalnih rezultatih, ki so jih dosegli specialisti Mednarodnega združenja za kranlofacialno Identifikacijo, sorazmerno mlade znanstvene panoge, ki se je razvila zaradi sodnomedi-clnsklh razlogov, zdaj pa jo že ureja mednarodni sporazum, imenovan »manchesterski protokol«. Začelo seje sicer že v prejšnjem stoletju, toda še v začetku našega se je pokazalo, da je do pravega znanstvenega pristopa še kar daleč: deset specialistov, ki so jim leta 1913 pokazali isto lobanjo, je nazadnje prišlo na dan z desetimi povsem različnimi obrazi.
Prvi zares znanstveno utemeljeni rezultati so iz šestdesetih let, zanje pa je zaslužen slavni ruski antropolog
Otzi v svojih oblačilih tsr s svojo opremo in oroijem, kakršnega Je imel pri sebi, ko ga je zadela nesreča.
Ii računalniško obdelanih podatkov najdenih ostankov podalpakega lovca so izoblikovali skulpturo giave; tak naj bi bil človek tistega časa.
Mihail Gerasimov, ki se je aprila leta 1964 podpisal pod prvo in najslovltejšo znanstveno rekonstrukcijo obraza kake zgodovinske osebnosti - Ivana Groznega.
Metodo Geraslmova so njegovi učenci še izpopolnili, toda skeptikov kar ni bilo mogoče utišati in prepričati, čeprav so primerjave rekonstruiranih obrazov in tistih na obstoječih slikarskih portretih (prav Ivana Groznega in, recimo, Friedricha Schillerja) pokazale, da so raziskovalci na pravi poti. Tehnologija je bila vse bolj izpopolnjena. Američan Jay Matternes je presenetil s portretom neandertalca, angleški znanstveniki pa so ne-dolgo tega rekonstruirali obra2 Filipa Makedonskega, čigar (domnevno) lobanjo so našli v kraljevski grobnici na severu Grčije.
Laboratoriji po vsem svetu so sledili razvoju, zlasti na Japonskem, kjer so Izpopolnili računalniški program, s katerim je bilo mogoče poiskati obra2 za tisoče »muen botoke«, brezimna trupla, ki tam ne pomenijo le družbenega problema, temveč so tudi versko vprašanje, saj po budističnem nauku duše pokojnih na veke vekov tavajo zunaj paradiža, če jih svojci ne prepoznajo. «To je sistem, ki širi osupljiva obzorja v arheologiji in paleontologiji,« trdi Antonio Guerreschi, docent na katedri za paleontologijo Univerze v Ferrari, zelo dejaven pri izkopavanjih v Alpah. Italijani pričakujejo, da bodo kmaiu imeli na svojih tleh pravcato «galerijo prednikov«. Otzija bodo namreč okrog novega leta po meddržavnem sporazumu iz Innsbrucka prepeljali v Bolzano in tam bo na ogled v novem Deželnem arheološkem muzeju. Že zdaj pa se naši sosedje lahko pohvalijo s ■■človekom Iz Mondevala«, ki so ga našli v Dolomitih in naj bi bil še približno 4000 let starejši od Otzija, da ne govorimo o neandertalcu iz Clrcea In o pračloveku, ujetem v past v Altamurski jami blizu Barija.
(Oggl) 481