197
Zajčji pogovori
Dolgopetnik.
'oj, to bilo je viharno, Ves dan nam tak6 nevarno! Še sedaj strahu srce se Zajčje hrabro v meni trese. Je-li se pekfel odprl, Da bi zajeke nas požrl? črne lisaste pošasti Me hotele so popasti. Po ušesih še mi krik, Divji krik zveni in vik. Stmdil jaz sem se nemalo, Ker som skakal, kar se dalo, Zdaj na to, na ono stran, Zdaj pa spet nazaj drzan. In tako sem, reci smem, Pasjim zinedel sled zverera. Zdaj pa mirno tu počivam. Slavo nrnih nog uživam.
Uhaž.
Res je, mnogo skusil ti si, Toliko ko jaz, pa nisi! Dobro brusil seni podplate, Toda moje glej lopate! Oh, kako boli močno Me preluknjeno nho! Tam pri poti, ko pri neki V stran zavijem se smereki, Pok! pok! nekaj zagnni In uho me zaskeli. Zavrtelo se mi v glavi, Jaz jo pihnem po planjavi In rešili so me skoki, Skoki urni in široki. Ko se pa ogledam prav, Vidim, da sem ves krvav. Bodi-si, kosmata kapa! Da mi le ušla ni sapa.
Dlakec.
Strijcu, oh! pa vže ušla je, Njega nihče več ne zmaje. — Videl, videl sem moža, Orno brado on ima, V roki pa imel je cev. Psi tulili so: bev, bev! Strijček letel je nepazen, Pa zadela ga je kazen. Mož pomeri, bedro eno Zadnje mu je prestreljeno, Odstreljen mu tudi rep, Saj veste, da bil je lep. Malo časa še se vleče, Uokler kri mu ne odteče, Tarn konžal je pod borovcem, Dal ne bo pečenke lovcem! Prav! Mi v grob te bomo dali, Mi za tabo žalovali.
Sivko.
Oh! po strijcu je liudo mi, Toda smeh me vender lomi, Kadar se domislim zdaj, Kaj sem videl danes, kaj ? — Kaj je tam? •— Nekdo leži Tam pod hrastom in smrči. Mož je mlad, Iep6 obrit, Malo s slamnikom pokrit. Skoro, da bi k njemu stopil, S šapo ga po nosu lopil. Ali naj zdrobim inu puško, S torbe vzamem kako hruško? Kaj pa, ako se zbudi? Kaj pa, ako res ne spi? To pri sebi sam si pravirn In po konci se postavim Osle mu pokažem: ajaj! Pes pa, koder hočeš, lajaj!
Fr. Krek