TUDI BOGATA SLOVENSKA ZBIRKA IZ PORABJA
str. 3
DELO NA ZAČETKI SPRTULEJTI
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM

Monošter, 13. marca 1997  Leto VII, št. 5
“ČE KMETJE NE BOMO DELALI, GOSPODJE NE BOSTE JEDLI”
Take in podobne (tudi grše) stavke je bilo slišati v oddaji v živo o kmetijstvu na madžarski televiziji, na koncu katere so se tako sprostile strasti, da je novinar, voditelj oddaje, kar zbežal iz studia.
Kaj je pripeljalo do tega, da so se (nekateri) kmetje tako razburili? Poenostavljeno: novi davčni predpisi ter novi predpisi zavarovanja. Dejansko pa tudi neurejene razmere v kmetijstvu.
Kaj vse se je neugodno spremenilo pri davkih? Leta 1995 je izmed več kot pol milijona zasebnih kmetovalcev priznalo le 13 tisoč, da ima obvezno obdavčljive dohodke. Večina le-teh je priznalo povprečno 68 tisoč forintov, ker so pa bili do 110 tisoč oproščeni davkov, večina ni plačala niti ficka. Med tem pa je četrtina vse madžarske govedi (milijon glav), polovica svinj (5 milijonov) in tri četrtine ovac (milijon) v lasti zasebnih kmetovalcev.
Kmetovalci so imeli določene ugodnosti že pri uvedbi novega davčnega sistema 1. 1988. Takratna višina neobdavčenega dohodka je bila 500 tisoč forintov, v 1. 1991 so jo dvignili na 750 tisoč, v i. 1996 je
pa znašala že milijon forintov. Razen tega je pomenilo olajšavo tudi to, da zasebni kmetovalci niso bili obvezni dajati računov, če so prodajali svoje pridelke.
Lani na koncu leta se je situacija spremenila. Skupščina je - če tudi po dolgih in vnetih razpravah - poostrila davčne predpise za kmetovalce. Kot osnovno pravilo velja, da bo določene ugodnosti imel le tisti kmetovalec, ki bo registriran pri kmetijski zbornici ter bo vodil evidenco o svojih pridelkih in o prodaji le-teh. Že tudi to je precej vznemirilo kmetovalce, kje neki se bodo oni ukvarjali z administracijo, ko je treba delati na zemlji! Se boli pa to, da
so dohodek, ki je oproščen davkov znižali na 250 tisoč forintov. Najbolj prizadeti so se pa počutili vinogradniki, kajti za njih niti ta ugodnost naj ne bi veljala. Po dosedanjih predpisih, če je prodajala vino zadruga ali d.o.o, je morala plačati državi približno 35 odstotkov prometnega davka, česa ni bilo potrebno zasebnim vinogradnikom, kljub temu da 90 odstotkov madžarskih vin proizvedejo zasebniki. (Naj omenim le v oklepaju, da na Madžarskem zraste letno za 3,5 milijonov hektolitrov vina, prodajo ga pa 4,5 milijonov hektolitrov.)
Zato ni čudno, da je postal žarišče agrarnih demonstracij ti. zlati tri-
kotnik, kjer se nahajajo znani vinogradni kraji med Donavo in Tiszo. Tudi prvi organizatorji protestov so bili zasebni vinogradniki, ki so prvotno zahtevali, naj se - kar se tiče davčne zakonodaje - popolnoma restavrira stanje v letu 1996. Zahtevali so tudi odstop kmetijskega ministra, ki je - prav v času najbolj vnetih demonstracij - odpotoval v Francijo k svojemu kolegu.
Interesi vinogradnikov so se na določeni točki ujeli z željami drugih zasebnih kmetovalcev. Najprej pri odstotku 39. To je namreč socialno zavarovanje, ki ga od tega leta morajo plačevati vsi delodajalci za svojimi zaposlenimi, obenem pa
tudi podjetniki in zasebni kmetovalci.
Na poostritve so kmetovalci odgovorili z zaporami cest. Približno na 350-ih mestih so delno zaprli ceste ter zahtevali, da se pogaja vlada neposredno z njimi, kajti ne priznavajo legalnosti ti. kmetijskih organzacij, kot je Kmetijska zbornica oz. Združenje kmetijskih proizvajalcev. In vlada se je v prvem krogu vdala. Njeni predstavniki so odpeketali v prašno podeželsko mesto, se vsedli s predstavniki nove interesne organizacije kmetov, ki so si na tak način ponovno izborili nekatere stare privilegije. (Socialnega zavarovanja ne bo treba plačevati mesečno, lahko to storijo letno enkrat ali dvakrat, razširili so krog kmetijskih proizvodov, ki so oproščeni davkov itd.)
Če pa komu pomoliš mali prst, želi celo roko. Tako so s tem tudi kmetovalci, ki pravijo, da bodo demonstrirali vse do takrat, dokler vlada ne ugodi vsem njihovim zahtevam. Orali pa sejali pa bodo ponoči.
Nov davčni zakon, predvsem pa socialno zavarovanje je prizadelo skoraj vse sloje družbe. S čim pa bodo zagrozili, recimo učitelji? “Ce ne bomo poučevali, boste ostali butasti.”
M. Sukič
2
V	Sloveniji imajo novo vlado z dosedanjim predsednikom
VLADA, KI BO POPELJALA DRŽAVO V EVROPO
Po dolgi in razvlečeni razpravi, so poslanci v državnem zboru, v drugem poizkusu in štiri mesece po volitvah, izvolili novo slovensko vlado, na čelu katere je zopet dr. Janez Drnovšek, sicer pa šteje vlada osemnajst ministrov. To je po demokratičnih spremembah leta 1990 četrta slovenska vlada in tretja vlada, ki jo vodi dr. Janez Drnovšek. Vlado so podprli poslanci Liberalne demokracije Slovenije, Slovenske ljudske stranke in DESUS (upokojenska stranka), pa poslanca manjšin, Ciril Pucko in še en poslanec. Drnovškov vladni kabinet je podprlo 52 poslancev, nasprotovalo pa mu je 37 opozicijskih poslancev.
Nekateri ministri so iz prejšnje ali prejšnjih vlad, nekaj pa je tudi novih. Podpredsednik vlade je prvak Slovenske ljudske stranke Marjan Podobnik, zunanji minister je vnovič Zoran Thaler, minister za kulturo je postal dosedanji predsednik državnega zbora Jožef Školč, novi notranji minister pa je Mirko Bandelj, minister za obrambo Tit Turnšek, minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber, za finance Mitja Gaspari in tako naprej.
Premier dr. Janez Drnovšek in Marjan Podobnik bosta morala že na začetku razčistiti vprašanja vstopa v Evropsko unijo. Premier se bori za čim hitrejši polnopravni vstop Slovenije v Evropsko unijo, medtem ko je podpredsednik bolj previden. Morda bo prav kombinacija obeh strategij Slovenijo pripeljala do dobre poti v Evropo. Dr. Janez Drnovšek je tudi povedal: “Kar zadeva skrb za ugled Slovenije v svetu, me bo zelo veselilo, če bosta gospod Peterle in tudi gospod Janša nehala z očr-njevanjem Slovenije in drugih slovenskih politikov v tujini v pogovorih s tujimi državniki... Če se bo s tem nehalo, bo tudi to prispevalo k boljši podobi Slovenije v svetu.”
Glede nove vladne stranke, pa je dr. Drnovšek poudaril: “Ker je obstajala velika možnost, da vlada v podobni sestavi tudi pri drugem glasovanju ne dobi večine, je bila moja odgovornost, da začnem iskati novo možnost s prekinitvijo dotedanjih povezav in z dogovorom dveh največjih strank, LDS in SLS.” Premier tudi ocenjuje, da razlike med strankami in Slovenci niso takšne, da biS za vedno zavezale v dva bloka, ki si vnaprej nasprotujeta. Po Drnovškovih besedah je nova vlada uravnotežena in dobro zasedena. Poleg približevanja Evropski uniji in Natu bo zlasti pomembna krepitev gospodarske konkurenčnosti ob doseganju uravnoteženega socialnega razvoja.
V	razpravi pred glasovanjem je razpravljal tudi predsednik SLS Marjan Podobnik. Za manjšini v Sloveniji in za Slovence v sosednjih državah je pomemben tisti del Podobnikove razprave, ko je poudaril, da bo Slovenija ohranila sedanjo raven manjšinske zaščite za prekmurske Madžare in italijansko narodnost, hkrati pa si bo za enako raven prizadevala tudi v pogovorih s sosednjimi državami. Med konkretnimi primeri je omenil zagotovljeno zastopstvo v predstavniških telesih, vključno z deželnimi in državnimi parlamenti.
eR
NAJSTAREJŠI DOBITNIK OLIMPIJSKEGA ZLATA
Prav gotovo se tudi vi spomnite otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger v Atlanti, kjer je posebno pozornost užival najstarejši dobitnik zlate kolajne na olimpiadah. 98 let star “mladenič” je poskakoval, mahal, še pošalil s športniki, 'nasploh je bil največje presenečenje iger.
Tega znamenitega človeka je gostil 1. marca Sombotel, kamor ga je povabilo Društvo za ohranjanje olimpijskih tradicij. Leon Štukelj, pravnik iz Novega mesta, je bil rojen 1.1898 in je najuspešnejši slovenski športnik vseh časov. Desetletni Leon se je za telovadbo navdušil, ko si
je skupaj z mladostnim prijateljem ogledal nastop novomeških Sokolov. Leta 1916 so ga vpoklicali v avstro-ogrs-ko vojsko, vendar se je na srečo izognil odhodu na fronto. Konec vojne je doživel na Dunaju,
potem pa se je vrnil v Novo mesto, kjer je s prijatelji nadaljeval vadbo. Leta 1922 je dobil vabilo za sodelovanje na mednarodni tekmi v Ljubljani (pozneje so temo-vanje prekrstili v sedmo svetovno prvenstvo) in osvojil tri zlate ter dve srebrni medalji. Nabiranje medalj se je potem nadaljevalo in do olimpijskih iger v Berlinu se jih je nabralo 17. Leon Štukelj se lahko pohvali s tremi zlatimi, eno srebrno in tremi bronastimi olimpijskimi kolajnami. Berlinske igre so pomenile konec Štukljevih mojstrovin na telovadnih orodjih in začetek mirnejšega življenja v krogu
družine in na delovnem mestu, sodišču.
99-letni Štukelj je še zelo vitalen, kar je dokazal tudi v Šombotelu, ne le s tem, da je več ur odgovarjal na vprašanja novinarjev ter obiskovalcev, temveč tudi s tem, da je
na navadnem stolu pokazal brezhibno prvino. Nekatera vprašanja smo mu uspeli postaviti tudi mi.
Kako vam je uspelo ohraniti vitalnost? Imate mogoče kakšen poseben recept? “Recepta za to ni. Čudovito je, da se v teh letih še tako dobro počutim. Mislim, da je genetična osnova dobra, jasno pa je, da sem jo krepil s stalnim gibanjem od mojega osmega ieta starosti tja do 1. 1936, ko sem nehal tekmovati, nadaljeval sem pa z vzdrževanjem fizične in tudi duhovne moči.
Kako vam je uspelo uskladiti študij in delo s športom?
“Bil sem vedno zelo resen in natančen. Tudi telovadbo sem jemal resno, nisem je imel le za igračkanje. Videl sem, da je to nekaj, kjer človek lahko z marljivostjo in ljubeznijo tudi uspe, kakor se mi je to potem dejansko posrečilo. Kot dokaz lahko rečem, da nisem edini študent, izobraženec, ki sem zdržal tempo študija, treniranja, tekmovanja. Ko sem bil v službi kot sodnik, sem imel ogromno dela, kljub temu sem še vedno tekmoval. Tedaj je bilo moje življenje zelo resno. Pa tudi lepo.” Katera kolajna vam je najbolj pri srcu? “Predvsem so to vse tri zlate. Ampak najbolj sta mi pri srcu tisti dve, ki sem ju prvič dobil. To je bilo v Parizu 1. 1924.” Kako živite danes? “Do Atlante sem živel zelo sproščeno, po Atlanti sem pa zelo angažiran. Dobil sem najmanj 400 pisem, čestitk in me malo muči, da ne morem vsem odgovoriti in se zahvaliti.”
I. Dončec
Porabje, 13. marca 1997
3
Štenjé
I Narodnostni bazični muzej v Mohaču
SLOVENSKE PREDGE
Prvi slovenski lüteranski dühovnik Primož Trubar je dvakrat mogo zbejžati iz Ljubljane na Nemško, ka je prauti svetnikom predgo. Lüterange pravijo, ka lüstvo svetnike ne smej častiti, sé k njim moliti, ka so tisti tö samo Prausni lidgé. Samo Boga sé smej moliti.
Gda je Trubar odrügim odišo na Nemško, je v Ljubljani začno predgati Sebastijan Krelj (1538-1567). Napiso je samo dvauje knige, ka je betežen grato na plüčaj, pa je mladi mrau. 1566-oga leta je vodau Sveto pismo, katekizmuš za mlajše (Otročja biblija). 1567-oga leta pa knige s slovenskimi predgami (Postila slovenska), v šteraj je nedelske pa svetašnje evangeliume raztomačo. Krelj je bole po gorenjskom piso, pa mesto nemški rejči slovenske nüco. V takšom geziki je Sto pisati, šteroga bi vsikši Slovenec razmo:
"... spomnili (smo) tudi na več našiga imena inu jezika lüdi kijr so okuli nas, Dolence, Istriane, Vipavce... Kateri skoraj povsod čistejši slovenski govore, kakor mi po Kranju inu Koroški deželi, do polu nemški. Inu so edni navajeni na tö staro Slovensko, Hervatsko ter cirilsko pismo.” (Post! ta slovenska, 1567)
(po našom:... brodili smo na tiste lidi tö - šteri sé tak zovejo, kak mi pa takši gezik gučijo - kouli nas, na Dolenjce, Istriane, Vipavce... Steri skor vseposedik bole čisto gučijo slovenski, kak mi v Kranjskoj pa Koroškoj krajini, na pau nemški. Ništerni stare slovenske, rovačke i cirilske litere pišejo.)
Marija Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14.10 na 1 . programu madžarske televizije.
Naslednje oddaja bo v sredo 19. marca 1997. Ponovitev v soboto, 22. marca ob 9.45 na 2. programu.
TUDI BOGATA SLOVENSKA ZBIRKA IZ PORABJA



“Gospod Djuro Šarošac, vi ste direktor Muzeja Do-rottpa Kanizsai v Mohaču, ki zbira tudi predmete iz porabskih slovenskih vasi, kjer je bazični muzej Hrvatov, Srbov in Slovencev na Madžarskem. Od kdaj opravlja vaša ustanova to vlogo?” “Naš muzej deluje kot narodnostni bazični muzej od 1. 1975 dalje. Tedaj je Ministrstvo za kulturo odločilo, da ima Mohač pravico, da zbira narodnostno gradivo med Hrvati, Srbi in Slovenci. Medtem ko so Slovaki ustanovili svoj bazični muzej v Beke-scsabi, Romuni v Gyuli ter Nemci v Tati. Jaz osebno sem
Kar se je lahko zbralo, sem zbral. Seveda so bili tudi taki kraji, ki so bili glede etnološkega gradiva bolj siromašni kot kraji v Baranyi in Bački.” “Kdaj ste bili prvič v slovenskih vaseh v Porabju in kakšne predmete ste tam našli?” “V Porabju sem bil dvakrat, našli smo nekaj skrinj, ki smo jih pripeljali sem v Mohač. Nadalje smo kupili predmete, ki se uporabljajo v kmetijstvu. Pripravil sem razstavo pod naslovom ”Od zrna do pogače". Moram vam reči, da so mi še kako prav prišla toporišča, rešeta in različno orodje, ki ga uporabljajo ali so ga uporabljali kmetje. S tem sem želel
že pred tem časom začel zbirati predmete z narodnostnega področja. Prvi načrt sem si sestavil 1. 1965, toda politične okoliščine so tedaj, na žalost, bile take, da moja prizadevanja niso naletela na razumevanje. Šele po 1.1968 je Centralni komite MSDP sprejel odlok, da je potrebno zbirati zgodovinske in etnološke starobitnosti tam, kjer živijo narodnostne skupnosti. Takrat je pokojni akademik, profesor Gj/u/a Ortutay sklical znanstveno posvetovanje, na katerem je vsaka narodnostna skupnost predlagala, kaj bi bilo potrebno storiti. Moj predlog je bil, da je v prvi vrsti treba gradivo zbrati na enem mestu, ne glede na to, da smo razpršeni. Znano je, da Hrvati na Madžarskem živijo v osmih županijah. Torej sem sestavil podroben načrt in obiskal vse naše vasi. V nekaterih naseljih sem bil celo po dvakrat. Ko pravim, da naše, ne mislim samo na hrvaške, ampak tudi na slovenske in srbske kraje.
pokazati, kakšno bogastvo zajema ta tematika. Razen tega sem zbiral tudi keramiko, nekaj tekstila, tam okoli 140 predmetov. Bil sem tudi pri lončarju, stricu Karčiju Don-čecu na Verici, ki je mojster ljudske umetnosti in izdeluje novejšo keramiko. Mislim, da je ta naša zbiralska akcija vsekakor bila koristna, saj je ljudsko blago porabskih Slovencev vendarle na ogled tukaj na naši razstavi."
“V Porabju ste vodili tudi etnološke tabore. To pomeni, da ste zbirali tudi folklorno gradivo?”
“Da. Zbirali smo tudi ustno izročilo, toda ker jaz ne govorim slovensko, kljub temu da precej razumem, osebno nisem zbiral. Sestavil pa sem vprašalnik, na podlagi katerega so zbirali drugi zbiralci. Pri tem so nam pomagali Katarina in Jože Hirnok ter drugi. Prizadevali smo si, da skupino sestavimo iz Slovencev, ki so na svojem terenu, ki so tam doma, ki dobro govo-
rijo jezik, znajo spraševati in znajo delati. Skratka, gradivo je tu pri nas v arhivih in ga bo treba obdelati. Imamo zbrano 40 tisoč minut materiala. Trenutno nimamo za to človeka, vendar važno je, da je naše gradivo na voljo vsakomur, ki bi to želel poslušati ali koristiti. Seveda pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Vsekakor pa bo treba to gradivo na tak ali drugačen način vrniti ljudem, pri katerih smo ga zbrali. Če hočemo, da naj ustno izročilo, folklorno gradivo zares zaživi, se moramo obrniti na koreografe, folklorne skupine, ljudske pevce, glasbenike in druge posredovalce ljudske kulture, ker brez njih ta material ne bo zaživel.” “Slovensko folklorno gradivo torej ni obdelano in ni objavljeno, porabski predmeti pa so na ogled na stalni razstavi tukaj v Muhaču. Kakšni vse?”
“Imamo v lepem številu keramiko, ki vsekakor odstopa od keramike v Mohaču in v vzhodnem delu Zadonavja. Je tudi tekstil, konkretno je oblečena lutka, ki po moji oceni odgovarja temu konceptu. Na ogled je tudi slovenska skrinja ter iz slame pleteni koši.” “Kakšni so vaši načrti? Ali še kdaj nameravate zbirati v slovenskem Porabju?”
“Oni dan sem govoril z Ivanom Ivančanom, kije bil velik zbiratelj ljudskih pesmi in plesov, in je rekel, da bi želel še enkrat obhoditi vse tiste kraje, v katere je zašel pred 30 leti. Tudi jaz bi rad, kajpada, ponovno obiskal tiste kraje, da bi videl, do kakšnih sprememb je prišlo v slovenskih narodnostnih vaseh. Ta ponovni obisk bi me vsekakor spomnil na nekdanje stvari. Prepričan sem, da bi imel še dovolj moči, da bi še kaj zbrali. Toda ker nam v gmotnem smislu trda prede, se zastavlja vprašanje, ali se bo kaj spremenilo v finančnem smislu. Če bo letos kje kakšno znanstveno posvetovanje, ki ga bodo organizirale državne oblasti, bom vsekakor navrgel vprašanje, formuliral prošnjo, da bi bilo treba urediti financiranje na ta način, da bi del sredstev dobili brez kakršnegakoli natečaja ali razpisa. Ne moremo se namreč vsako leto koncentrirati samo na to, kje neki, na katerem natečaju bi lahko prišli do kakšnih forintov. Dobro bi bilo, če bi bila ta sredstva vsako leto kar avtomatično zagotovljena, ker bi lahko le na ta način nadaljevali z zbiranjem bogastva duhovne in stvarne dediščine porabskih Slovencev.” Besedilo in slika: Franček Mukič
Porabje, 13. marca 1997
4

NE SKIŠAVAJTE BOGA!
France Rode nov! nadškof
Papež Janez Pavel D. je imenoval naslednika Alojzija Šuštaija. Odposlanec Svetega sedeža v Sloveniji apostolski nuncij msgr. Edmond Farhat je papeževo odločitev sporočil na dobro obiskani novinarski konferenci v tiskovnem središču Slovenske škofovske konference v Ljubljani. Novi nadškof in metropolit ljubljanski, France Rode, duhovnik misijonske družbe (lazarist), se je rodil 23. septembra 1934 v Ljubljani. Šolal se je v glavnem v tujini. S starši se je po drugi svetovni vojni naselil v Argentini in v Buenos Airesu vstopil v bogoslovje, teološke študije pa je končal v Parizu, kjer je bil leta 1960 posvečen za duhovika, tri leta pozneje pa je postal doktor teologije na pariškem Katoliškem inštitutu. Iz Pariza se je vrnil v domovino in bil od leta 1967 v Ljubljani ravnatelj bogoslovcev lazaristov. Leta 1981 je znova odšel v tujino in v Rimu prevzel službo v takratnem papeškem tajništvu za neverujoče, nazadnje pa je bil tajnik papeškega sveta za kulturo.
Jurčičeve
nagrade
V	ljubljanski Narodni galeriji so, že četrto leto zapored, podelili Jurčičeve nagrade za leto 1996. Nagrade podeljujejo novinarjem, svobodnim publicistom in urednikom za njihov prispevek k veljavnemu, verodostojnemu in avtentičnemu pisanju. Tokratni nagrajenci so novinarka in publicistka Alenka Puhar z Dela, urednik tednika Mag, Janez Markeš ter novinar tednika Mladina Bernard Nežmah.
70 miljonov za medvedke
V	sklopu televizijske oddaje Planet In je v Mariboru potekala dobrodelna akcija “Kam so šli vsi”, ki so jo organizirali Mobitel, Televizija Slovenije in Sklad za izgradnjo nove pediatrične klinike v Ljubljani. Na tej veliki dobrodelni prireditvi je organizatorjem s prodajo različnih medvedkov uspelo zbrati 70 milijonov tolarjev. Prireditev si je ogledal tudi predsednik države Milan Kučan.
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Nauvi pa nauvi gaunare. En australski birauv je tak pravo enomi obso-jenci (Nektario Zafiratos), ka je takši velki gaunar, ka zatoga volo, ka je naredo, eške rejč gaunar tö več znamenüje, kak do tega mau. Té “gospaud” si je vküper napelo eno velko - velko gostüvanje, štere ceringo je s tistim čejkom plačo, šteroga je vkradno od enoga od svoji gostü-vančarov. - Malo skor ka bi drago gostüvanje bilau za enoga prausnoga gostüvančara.
Ne skišavajte Boga! Kak ste vi že tö gvüšno čüli, na Irskom so čed-njaki “dojskópiroznivali” eno birko. Iz stare birke
so vövzeli ene celice (sejtek), pa iz toga napravili takši material, šteroga so nazaj nutri v birko djali, pa iz toga sé je skotila mala birka. Brezi toga, ka bi kakšen bak potrejben büu. Zdaj je pa te vöprišlo, ka so v Meriki (Oregon) naredili kopijo (klon) od opice tö. Od toga pa je več samo en stopaj do človeka. Natau je Bili Clinton pravo čed-njakom, ka čedni bojte! Ne mejte sé za Boga! -Tau je rejsan tak. Po drügom tali pa, Zaka ranč opice kopirajo, gda je na svejti že tak telko opic.
Rus s sablo. Ruski mili-jarder Vladimir Brincalov je ništamo paut s sablo prileto v kancalaj, pa sé je dragu, ka Zdaj presmekne vse tiste, šteri ne delajo poštano, liki samo lan-gajo v njegvi fabriki. Taj-nice (titkámők) so skor strjé dobile. Prva kak bi ranč omedlele, sé je Vladimir začno hrzati, kak konj. Malo je prej samo norijo delo. - Eške dobro, ka je “samo” poslanec v
ruskom parlamenti (du-ma), pa ka je nej un grato predsednik Rusije, ka je nej daubo zavolé glasov. Pa te eške prej trbej kopirati opice pa somare?!
Rosag kecašov. Talibi v Afganistani - ingyom-bin-gyom Talibi, tuTalibi ma-libi - so si pá nika nauvoga vözbrodili. Moškim dajo devet gni cajta, ka naj si kece “spauvajo”. Šteri moški ne bauga, tistoga v vauzo zapréjo, pa tačas ga tam majo, ka ma keca vö ne zraste. - Ka pa naj tisti delajo, šterim ne raste brada. Naj si mažejo zvüna z medom, znautra pa z drekom?
Lejpa vala Vogrskom! rosagi! Lejpa vala Buda-pešti. Tau je bilau na začetki filma Evita vöspisa-no, gda so v Budimpešti prvo paut nutri pokazali té nauvi film. Za té film so dosta vse v našom rosagi gordjemali. Peštarge pa natau pravijo, ka Alani Parkeri (un je büu režiser) tö lejpa vala, ka me je v svoji knigaj, v Steraj je dojspiso, ka vse sé je z
njim godilo, gda so te film delali, o Pešti tau najbole v spomini ostalo, ka je od vogrskoga toaletnoga pa- j péra pikice daubo. - Dje, j dragi gospaud Par ker, dvej deli sta mogauči. I Ali je rejsan papér büu j graubi, ali pa vi mate fajno rit.
Fakarus. Vi, te malo starejši eške gvüšno ponite, ka so pri nas tö ojdi “fa- I karusi”. Takši busi, šteri so karoserijo iz lesa meli. ! Kipar (szobrász) Miki Po-pper pauleg Jeružalema je Zdaj dojpaubro staro železno štakülo s svojoga autona Volksvvagen, pa je iz lesa izrezo nauvo karoserijo. Najbole je žalosten zatoga volo, ka so ma nej dopistili, ka bi sé leko s tem autonom v slüžbo vozo. Takšoga ipa, gda je un na cesto prišo, te je dosta nesreč bilau, ka so drugi autoške vsi samo njegov “fakarus” gledali, zmejs so pa v enoga drugoga nutri zakürili. -Au, njavga Jeružalema! Eške dobra, ka so njegov leseni auto nej zakürili!
Fr.M.
Dela Jožeta Plečnika v Budimpešti
ARHITEKTURA ZA NOVO DEMOKRACIJO
Slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872-1957) nima “svoje” arhitekture v našem glavnem mestu, v zgodovinskem muzeju pa bo en mesec odprta razstava, na kateri je predstavljeno njegovo delo na Praškem gradu od leta 1920 do 1936. Prva knjiga v madžarskem jeziku o arhitektu Plečniku, ki jo je napisal Rudolf iGein, pa je izšla leta 1992. V knjigi so v besedi in sliki predstavljena najznačilnejša Plečnikova dela, med katera sodi tudi cerkev v Bogojini v Prekmurju. Razstavo sta v zgodovinskem muzeju odprla veleposlanika Češke in Slovenije Richard Pražak in Ferenc Hajos, o arhitektu Plečniku pa je govoril tudi direktor muzeja dr. Sandor Bodo. Veleposlanik Češke je ob Plečnikovem pomenu govoril tudi o drugem bogatem in raznolikem kulturnem sodelovanju med Slovenijo in Češko.
Slovenski veleposlanik Ferenc Hajos pa je povedal: “Današnja razstava Jožeta Plečnika - Arhitektura za novo demokracijo, je sporočilo velikega evropskega demo-
kratičnega in humanističnega, kulturnega uma in duha v naš čas o veri, da je demokracija s pravicami človeka in narodov na neustavljivem pohodu. Govori z jezikom umetnosti, s posebno govorico arhitekture o vrednotah, ki sta jim bila zavezana oba, ko je predsednik Masarpk povabil slovenskega arhitekta Plečnika, da uresniči svoje zamisli arhitekture za novo demokracijo na Hradčanih v Pragi. ” Veleposlanik Hajos je ob tem še poudaril, da je razstava pomembno sporočilo vsem, “da smo s sodelovanjem v srednji Evropi sposobni utrditi svoj prostor v skupnem evropskem domu. ”
Otvoritev razstave je bila zelo dobro obiskana in jo lahko uvrstimo med pomembnejše dogodke, s katerimi se je v Budimpešti predstavila Slovenija. Organizatorji so tudi prepričani, da bo razstava dobro obiskana. Odprta bo nekaj več kot en mesec, julija pa jo bodo prenesli v Ljubljano.
eR
Porabje, 13. marca 1997
5
GDA NAZAJ POGLEDNAM
Že smo dostakrat na svoje vüje čüli, ka naši lüdje - steri so za različni zrokov volo na duge lejte od doma odišli - gda pridejo domau, lepau gočijo slovenski materni gezik. Ka sé pa njim najbole špajsno vidi, je, da sé v Porabji lüdje - eške starejši tü - vsebole pogu-čavajo Vogrski.
Etak je zopojdla Domiter Margita (rodjena v Otkavci pri Fütjini) tü, gda je po 30 lejtaj prišla nazaj domau. Tü pa tam sé je poklonila spoznancom slovenski pa so ji Vogrski odgovorni, pa nej samo mladi.
Margit, tak malo mi povej od toga, kak si tau doživlala, gda so sé ti v Števanovcaj Vogrski nazaj poklonili?
“Kama sam sé nej mogla od Čüde djati. Istina, ka nej vsakši. Liki, steri so sé Vogrski poklonili, ne Znam si raztomačiti, Zakoj. Ge sam 30 lejt nej tü doma, liki po Vogrski varašaj živela, največ v Kőszegi. Kumaj sam čakala priliko, da leko domau letim, pa te - gda je mati eške živela - sva si leko slovenski gučale. Od matere pa od Oča samo telko, ka so sé oni že po bojni sé v Varaš spatjivali pa so nej v Otkovci živeli. Liki pogo-varjali so sé med sebov slovenski. Tak mislim, ge pa moj brat Laci tomi leko zavaliva, ka znava slovenski, pa nej samo znava, rada gučiva tü, gde sé samo za tau prilika dá.” Rada bi bila, če bi mina kratko povedla nika od tvoji mlašeči lejt, od tvoje držine.
“Nika neman tajiti, etak pa vse leko napišeš, ka Ji Zdaj tapovejm. 1936-oga leta sam sé narodila. Če je stoj emo lejpa mlašeča lejta, ge moram povedati, ka je meni sploj lejpo bilau. Tistoga reda smo pejški ojdli v šaulo z Otkauvac v Števanovci, ka je nej skrajek bilau. Tri lejta sam ojdla v šaulo v Števanovce. Takši lejpi Spomin mam od svoje lerance, ka sé mi gnes srce segrejva, če na njau mislim. Njej pa mojmi dejdaki leko zavalim tau, da sam z včenjom dosta vse leko dosegnila v svojom živlenji. Teréz Fehér je dosta
mlajšov včila, pa nej med takšimi pogoji (feltételek) kak gnes. Pa itak. Naveke bomo (hjvaležni njej. Navčili smo sé šteti pa pisati, dapa nej samo tau. Šteri je med nami za tau bio, s tistoga je pod njeno rokauv nika gratalo. Gda sam v štiri klas prišla, te sam že v Varaš ojdla, zatok ka so mi starišje te že tam živeli. Po štrtom klasi sam pa začnila osemletno gimnazijo. Za dvej lejti je pa nauvi režim zreformiro šaulstvo pa sam prišla nazaj v osnovno šaulo. Po ausmom klasi sam prišla v Sombotel v srednjo šaulo, tam sam maturejrala tü. V Sombo-teu sam sé vsakši den vozila, nej sam sé tam držala. Ge sam vsigder najbola rada doma bila.”
Na tvojom obrazi sé navekša prijazen smej vidi. Liki sé tau tü vidi, ka nosiš v sebi nikšo velko žalost pa brit-kost. Tak je?
“Žmetno mi je od toga kakoli gučati. Če mo šli po kronologiji, te ti na kratki povejm, ka sam sé mlada oženila, 1956-oga leta. Doma v Števanovci smo meli takšo pravo pavarsko gostüvanje. Moj prvi mauž je brbejr (zdravnik) bio,
odišla sva v različna mesta za njegvoga dela volo. Mela sva dva sina. Zakon sé je nama nej pršiko, 1972-oga leta sam z decov ostala Sama. Za dvej leti sam odišla z decov v Kőszeg - te vekši je že v srejdnoj šauli bio - pa sam si tam najšla svoj drugi par. On je bio Profesor na srednji šauli. Vse je vred prišlo v mojom živlenji, íepo smo si spravlali vse, deca je zrasla, sé oženila.
Ge sam tü skauz v slüžbi bila, iz žüpanovoga Urada v Somboteli sam šla v penzijo kak računovodkinja. Dobro, merno, lejpo živlenje sva mela pa mava gnes z možaum. Liki gda sva v penzijo prišla, moj mož sé je trau es nazaj k mojim. Etak smo njali tam Kőszeg pa smo Prišli nazaj v Varaš. Tam smo odali svojo ižo pa na Balaton! vikendico pa smo v Varaša küpili stanovanje (lakást). Pa Zdaj, gda je že deca oženjana bila pa smo lepau živeli, sé nam je Zgodilo nika strašnoga. Štarejši sin mi je naglo mrau, tü je njau ženo pa dva deteta. Tau vöpovedati je tü strašno, nej doživeti. Ta bridkost sé mi vidi na obrazi, kakoli ka sam ge nej kakšna kisla ženska. Tragedija vtrgna človeka."
Lani sam ojdla v Otkau-vcaj pa sam na tisti funtos staupila, gde je vaša lejpa iža gnauksvejta stala, štero ste porüšili, da bi starišom v Varaši nauvo zozidati. Malo više sam zagledno edno lejpo iži-co, vikendico na polo-nja kreda. Tak so mi povedli, ka je ta iža tvoja pa sina, steri je
tragično vas tü njau. Ka planiraš s tisto zidinov? “Polonja zidine je od vnukov, polonja pa moja. Tak planiram, ka go odamo. Tau je moja druga žalost. Zatok, ka bi na stare dni tam lepau leko preživela nistarne lejpe dneve pa mejsece. Človeška Usoda (šorš) je že etakša.” Gospod Kašaš, vi ste si slovensko ženo odebrau. Ka mislite od slovenskoga človeka?
“(Hjvala Baugi, dosta slovenski lüdi sam emo priliko spoznati. V Kőszegi so delali na državni gazdijaj. Kak Profesor sam včijo ništame slovenske dekle pa pojbe. Moja ocejna je od Slovencov na svejta najbaukša pa najlepša. Šlovenski človek je prijazen, pozna prijatels-tvo. Delaven pa Vören človek je. Znajo vküp držati, majo svoje specifične šege tak pri lüdaj kak pri deli. Tau so do mene tü Večkrat vöpokazali, gda smo v Otkauvci vikendico zidali, lüstvo nam je dosta pomagale. Lepau zavalim njim pomauč.”
Margit, tak si prajla, ka si rada doma, liki tau ali tisto te zatok mauti tü.
“Rada sam doma, ka sam med svojimi. Brat, drugi sin, vnuki, moj mauž, spoznana, rodbina, tau je vse, ka človeka gor drži. Morem pa povedati, ka mam eške Zvün držine drugo veselje tü. Gda sam prišla domau, sam z veseljem gor najšla, da Slovenci majo novine. Ge sé je nej dobila, liki Večkrat sam ojdla v Sloveniji, gde rodbino mamo, pa so mi na meji pokazali te list. Te sam sé pa potrüdila skoz Ferija Kranjeca, da ta list dobivam. Nišče ne zna, kak ge tau rada štem. Vsakšo Mero vöprštem. Pa če kaj ne razmejm, sé po-trüdim, cajt ne šanalivam, pa poglednam v slovari. Etak pa vse Znam, ka pišejo v Porabji. Tau je sploj dobra lüdam, da leko vadijo gezik, pa Zvün toga pridejo do različni informacij. V tej novinaj sam Stejla, da so ustanoviti slovenski penzionisti klub ali drüštvo. Na, sam si mislila, ge s toga ne smejm vö-ostati. Za moža volo mi je malo foliško bilau, depa on me je pošilo pa je pravo, naj sé dobra čütim med svojimi. Tau je sploj normalno, zame pa velko veselje. Tak dobra sam sé vendrak nigdar nej čütila, kak na izleti v Sloveniji pa na konca leta, gda smo meli srečanje. Tau dostim lüdam pozlati dneve. (Hjvala za priliko.”
I. Barber
Tovarna frotirja v Monoštru na prodaj
Zaradi stečaja matične firme v Jennersdorfu v Avstriji so imeli dvotedenski zastoj tudi v obratu Vossen v Monoštru. Obrat so zgradili I. 1994 z nemškim kapitalom, je pa podružnica avstrijskega podjetja. Problemi so se v avstrijski tovarni začeli že lani decembra, le-ta je namreč zgubila večji del nemškega trga, kar je vplivalo tudi na monoštrski obrat. Na začetku leta so odpustili 9 delavcev, ni pa izključeno, da jih bodo še več. Monoštrski obrat išče tudi nove lastnike, torej je na prodaj, zanj se zanima neki konzorcij.
Panika med varčevalci
Pred kratkim so se v določenih časopisih pojavile vesti o nelikvidnosti delniške družbe Postabank. To je drugo najbolj razširjeno bančno omrežje na Madžarskem, svoje usluge ponuja na 3200-ih poštah. Zaradi teh vesti je nastala panika med varčevalci, ki so začeli masovno dvigati svoje prihranke. Enote Banke so obratovale celo v soboto in nedeljo (1. in 2. marca). V treh dnevih so ljudje dvignili več kot dvajset milijard forintov, kljub izjavi finančnega ministra in guvernerja Madžarske narodne banke, da je banka likvidna.
Kralič pa lejpa Vida
20. marca bodo v Monoštru predstavili zbirko pravljic Kralič pa lejpa Vida. Pravljice, ki Uh je zbral Karel Krajcar v Stevanovcih in okolici, je izdala založba Kmečki glas. Predstavitev se začne ob 5-ih popoldne.
Madžarska in Slovaška pred baškim sodiščem
3. marca se je začela pravda pred haškim sodiščem med Madžarsko in Slovaško zaradi hidroelektrarne Bos-Nagymaros. Slovaška očita Madžarski, da se je enostransko odpovedala pogodbi o izgradnji hidroelektrarne, Madžarska pa severni sosedi to, da je z izgraditvijo inačice C, “ukradla” Donavo.
Porabje, 13. marca 1997
6
Kak šagau majo prajti, pavri Vzimi počivo jo. Gnauk svejta je tau istino bilau, depa Zdaj tau več ne vala. Te je lüstvo samo doma gaz-düvalo, v slüžbo je inan nej ojdlo. V djeseni so zgutauvili z delom pa samo v sprtulejti so začnili znauva. V zimi so samo maro pulagali pa malo znautra delali. Zdaj samo s paverskoga dela živeti že ne more pa ranč nejga tašo lüstvo, stero bi samo gaz-düvalo. Zvekšoga Sto gazdüva, je že v penziji pa več kak dvej, tri krave gvüšno ka nejma. Naleki vküp leko prešte v ednoj vesi, Sto ma krave. Dvej, tri krave držati sé gvüšno ka ne splača. Več pa ne morejo držati, ka brezi mašinov nede. Pa tau cejlak do tistoga tak bau, dočas vlado nede bola pomagala pavre. Zdaj", ka je tü sprtulejt pa baukšo vrejmen, lüstvo je že vanej na njivaj pa v ogradca j. Telko zato vsakši kaulak rama pripauva, ka ma nej trbej v bauti küpüvati krunče, lük pa drügo, ka doma trbej. Drügi sonžete pa zapüštjene njive žgejo, naj ne zarastejo.
Zazranka, gda smo na Verici ojdli, je (h)ladno bilau, Krajcarova tatica že v ogradci bila pa nika fejst delala.
Nede tau malo rano, ka že sadite lüčičak, šalato pa repo?
“Nede rano, zato ka zamlau dola potüjemo
DELO NA ZAČETKI SPRTULEJTI
pa te ne mora lüčičak pa šalata zmrzniti. Zato, ka tej brž vöpužanejo. Prvin smo tü etašoga reda šagau meli saditi. Gda sé je snejg odtaupo, te smo že v ogradci bili. Vsakšo leto rano sadim, pa vsakšo leto dosti šalate mam.”
Vidim, ka ste repo tü taposadili. Ka bau s tauga?
“Tau za seman baude. Mi furt domačo repo sadimo, zato ka tjiplena
trbej dvakrat, trikrat obrok dati. Pa če niške nej vozo z njim, te je pa tak nauri bijo, ka smo nej ladali z njim."
Gda nutra v Števanovce pridemo, vidimo, ka en možak sečo rejže, dapa tak na gnaki, kak če bi žnjauro potegnili. Kak skrajej pridemo, vidimo, ka so te možak Kalman Dončec. Lejpa bau ta seča, pravim.
dostakrat taša, ka nika nej vrejdna. Gnauk smo tjüpili pa tista dugi nad mejla, v zemlej pa nika nej bilau. Ka bilau, tisto vse zagnililo.”
Tü še velko mesto mate, ka te sejali? “Tü bauda: petroš, mrt-javca (korenček), tü ta rauže baudo, tanta pa prpou, paradajs, bub-rike. Mi tau vse doma pripauvano, mi v bauti tašo kaj nika ne küpü-vamo. Lani taši pauv smo meli, ka kaulagvrat vsikšoma smo delili bub-rike.”
Vidim, ka v dvaure traktor stodji, zvön tauga ogradca še več njiv mate?
“Edno še mamo, dapa nej velko. Do toga mau smo konja meli, dapa stari je batežan, pa ga nej mogo več polagate Pojap pa te tak pravo, ka traktor tjöjpi pa te sam leko dela, nikuga nej trbej pomagati. Traktor samo te prosi "djesti”, gda vozimo z znjim, ovak pa ne nüca nika nej. Konja pa vsikši den
“Jaj, samo njaj, tak sé telko mantram s tau sečov. Gnauk sam si že mislo, ka go vövrejžem, pa zato sam go njau. Tü, na poštiji telko autonov odi gora pa dola, tak sé praši, ka če bi te seče nej bilau, te bi sé praj vse nutra v dvor pa na okna neso. Dvakrat šurša je bila, samo sam go lani s polonja vözoseko. Zato, ka gda sam go rezo, z rokauv nejsam go prejk dosegno. Bilau, ka sam sé prejk natadjöjvo pa sam sé pod njau počujsno. Zato, ka je vrkar na kugli. Seča je lejpa, dapa samo te, če go vreda majo. Na leto go Večkrat nazaj trbej zre-zati.”
Iz Števanovec prejk v Andovce demo, naj tam tö malo kaulak poglednamo, ka delajo pavri. Nej tarbelo dalač titi. Pri križi, vrkar na gresi nakak seja. Pa ka je že tü rejdko, s konji vlačijo. Gda skijej pridemo, te vidimo, ka Jožef Šömenek
seja, Ödön Merkli pa za njim vlači s konji. Ka sé tü seja?
mi na pamet pride, ka starejšo lüstvo šagau melo prajti, ka sé ne
“Ovas. Ce bau kaj z njega!? Zdaj sé tak vidi, ka je dobra zemla. Tau baja, ka je tau taša zemla, če Zdaj dež pride gora, te tak bau, kak skaurdja. Tam, gde Zdaj vlači Ödön, tam pa kromče bomo sadili.” Gda prauti autona dem, pa njivo gledam,
vidi na iži pa na kravi, Sto kakšan gazda je, liki na njivi. Kak je zorana, kak povlačena. Tau vse pokaže, kakšen je gazda. Če tau njivo gledam, tak mi-slim, ka gazdo bi nej Špot zopojdo.
K. Holec
TO JE PRVI
Tako je pisalo na prvi Oplovi Astri, ki je 13. marca 1992, točno pred petimi leti, zapüstila tovamo v Monoštru. Pred petimi leti je bil 13. marec petek, zato so astrologi takrat sestavili tudi horoskop novega avta ter povedali, da sé Astri (samo ime pomeni zvezda) piše dobra v zvezdah. Prototip Astre, ki je zapustil tekoči trak v navzočnosti takratnega predsednika General Motorsa in madžarskega Premiera, je od takrat razstavljen v Prometnem muzeju v Budimpešti.
Novi model je sta! í. 1992 998.5ÖÓ forintov, po takratnem tečaju je tö bilo 20 tisoč nemških mark. Enak model trenutno stane okrog dva milijona, tö je v markah nekoliko manj kot pred petimi leti. Do petega rojstnoga dneva sé je Oplova tovama v Monoštru precej razširila. Ob prvem obratu za montiranje avtomobilov sta začela obratovati še obrat motorjev in obrat motomih glav. Mednarodna kvalifikacija IŠO 9000 kaže kvalitete njihovi!! proizvodov.
Porabje, 13. marca 1997
OTROŠKI SVET
Karolina Kolmanič
MATEMATIČNA LJUBEZEN
(nadaljevanje)
Ko je končno odzvonilo odrešujočo šesto uro in se je večina razbežala domov ali na igrišče, sta se pod kostanjem, vsem na očeh, ustavila Marija in Tomaž.
Marija ga je gledala naravnost v oči, Tomaž pa je mečkal naramnico svoje torbe, njegova copata pa je grebla po gramozu. Nato je le vprašal: “Kdaj pa naj pridem?” “Popoldan, po četrti uri.” “Hm, kje si pa doma?” “Doma? Doma! V hiši, ki stoji sto metrov od ceste. Do nje pa pelje ozka pot. Hiša je bela, stoji na tleh in ima okna in vrata,” je kar drlo skozi rdeče ustnice, da je Tomaž goltal slino. Nato si je še sam privoščil: “Vse hiše so na tleh, imajo vrata, da prebivalci ne lezejo skozi okna.”
Uh, ti si pa moder! Matematik pač!" je drezala naprej.
“Ulica?”
“Nova, številka sedem, sicer pa tu pri glavni cesti, nato na levo enkrat, na desno dvakrat in nato odcep zopet na levo,” je oddrdrala.
“Ti, Marija, kar sama si razloži vse tiste ikse in neznanke, ko si tako pametna. Na svidenje!” je
odločno presekal Tomaž, se zavrtel na peti in se oddaljil za korak.
“O ne, fant! Ponudil si se! Obljubil učitelju in meni. Haha, moški mora držati besedo, sicer si šleva!” je zabrusila in ga že ujela za torbo. In ker ni hotel biti šleva, je brž zavrl naglo hojo, se ozrl in pristal: “Torej ob petih!” Prikimala je, se nasmehnila in v očeh je zopet zasijal tisti vražji ogenjček nagajivosti ali nečesa neznanega.
Tomaž je še enkrat spotoma prelistal matematični zvezek, kajti Marija bi znala zastaviti uganke, in potem bi spet mežikaia s tistimi črnimi plamenčki. Nato se je počesal, in ker so lasje pri ušesu štrleli, si jih je prilepil kar s slino. Ravno zdaj, presneto! Sedel je na kolo in taval po novem oddaljenem naselju. Moral bi imeti kompas ali zemljevid! Kaj bi mu ta hasnil, saj se še na šolskega ne razume. Ko ga učitelj pokliče, si stojita nasproti, da več nihče ne ve, kdo koga sprašuje in kaj iščeta na zemljevidu. Kakor se junaku na kolesu spodobi, tudi Tomaž pripelje še zadnji slalom z levico v žepu in z matematiko v
desnici. Brž zabriše kolo na trato in jo ubere do vrat. Tu nastavi prst na zvonec in pritiska. Tišina... Za vrati se nič ne zgane. Nenadoma se odpre okno na levi. Tomaž zagleda Marijin obraz, ustnice se drže na smeh, iz oči pa zopet iskre, nato vprašanje: “Koga pa iščete, mladi gospod?” “Marija, kaj se ti je zasukalo v glavi?”
“Hm! Pri nas je v navadi, da kadar moški prvič pride na obisk, prinese bonboniero ali vsaj rožico, ne pa staro knjigo pod pazduho.”
Tomažu se je skremžil in podaljšal obraz. Od nekod zadaj je prišla mama, se začudeno ozrla v dečka pod oknom, nato pa hotela vedeti:
“Kaj pa imata?”
“Imava? Nič! Imeti bi morala matematiko,” je razodel Tomaž Marijini mami.
“In zakaj je nimata?”
“Ker je ta, Mica Micasta prismoda!” je zavpil Tomaž.
“Pridi, no!” je odprla mama vrata in Mariji so se vedro zasvetile oči.
“To je prva ljubezen,” se je mama nasmehnila sebi in prepustila matematiko zaljubljenima junakoma.
ŽIVLJENJE V MOJI ŠOLI
Hodim v gomjeseniško osnovno šolo, v osmi razred. Naša šola ima 62 učencev, v razredu nas je devet.
Vsak teden imamo 30 ur. So take ure, za katere se moramo več in tudi take, za katere pa manj učiti. Rajši imam npr. madžarščino, slovenščino kot zemljepis ali fiziko. V šolo hodijo otroci slovenske in nemške narodnosti, zato se učimo tudi ta jezika. Nekateri učenci so popoldan v podaljšanem bivanju. Najprej imajo prosti čas, potem se pa učijo. V ponedeljek popoldan imamo verouk. Hodimo k različnim krožkom: h krožku, ki se ukvaija z zdravjem, na pevski zbor, v plesno in v lutkovno skupino, k športnemu ali računalniškemu krožku. Lahko se učimo igrati na harmoniko ali na kitaro. V ponedeljek in v sredo popoldan je odprta knjižnica. V vsakem šolskem letu imamo veliko programov. Večkrat nastopamo s kakšno skupino in pokažemo, kaj smo se naučili. Skoraj vsak otrok nastopa ob božičnih praznikih, na materinskem dnevu in tudi na začetku ali na koncu šolskega leta. Imamo razne tečaje: iz recitiranja madžarskih in slovenskih pesmi, za otroke od 1. do 4. razreda pa tekmovanje v pripovedovanju. Ponavadi oktobra gre vsa šola na trim v bližnje kraje. Letos smo bili na Janezovem bregu. 6. decembra nas obiskuje Miklavž, februarja imamo veseli pustni karneval. V marcu ali v aprilu organiziramo dan “narobe svet”. Takrat smo učenci učitelji, učitelji pa učenci. Program tega dneva sestavimo učenci. Maja gremo na večdnevni šolski izlet. Zadnji dan šolskega leta se osmi razred poslovi od šole. Programi so tudi poleti, takrat so tabori, kolonije, v katere gremo z velikim veseljem.
Po mojem imamo možnosti za mnogo vsega, tudi zato se v naši šoli dobro počutim.
Anastazija Bajzek OŠ G. Senik
MOJI SOŠOLCI
Sem Tomaž Fartek, hodim v osmi razred gomjeseniške šole. V osmem razredu nas je devet, dve dekleti in sedem fantov. Nismo vsi iz iste vasi, štirje prihajamo z Dolnjega Senika, pet jih je pa z Gornjega Senika. Toda to ni vzrok za nasprotja med nami. Tudi to ne, da se nekateri učimo slovenščino, drugi pa nemščino. Največ smo mi fantje skupaj, zato smo veliki prijatelji. Če je kdo v škripcih, lahko je to učenje ali pretep, mu pomagamo. Po obnaša-
nju smo najslabši razred v šoli, pa tudi pri učenju nismo najboljši. Na žalost, ne bomo več dosti časa skupaj, ker končamo osnovno šolo in gremo v druge šole. Naš bivši razrednik je vedno rekel, naj se učimo, ker bomo le takrat imeli lepe dneve v srednji šoli.
Vsi že pričakujemo konec šole, kljub temu da jo bomo težko zapustili. Želim si, da bi bila leta v srednji šoli tudi tako lepa kot tukajšnja.
Tomaž Fartek 8.r.
OŠ G. Senik
MOJA
SOBA
Naša hiša stoji na Gornjem Seniku, v “Soboti”. Je velika, ima štiri sobe, kuhinjo, tri hodnike, dve stranišči in dve kopalnici. Imamo tudi klet. Moja soba je v pritličju.
V	njej je lepa velika omara za moje obleke. V kotu imam televizor in računalnik. Na tleh je velika preproga. Pri steni je postelja. Poleg nje so nočna omarica, pisalna miza, in HIFI-stolp. Na steni imam veliko posterjev. Na pisalni mizi je tudi svetilka in dosti knjig. Soba ima tudi balkon.
V	svoji sobi se zelo dobro počutim.
Šandor Bajzek 8.r. OŠ G. Senik
NAŠA DRUŽINA
Naša družina živi na Gornjem Seniku. V družini nas je osem. Imam mlajšega brata in sestrico ter tri starejše sestre in starejšega brata. Moja mama se imenuje Elizabeta. Stara je 39 let. Po narodnosti je Madžarka. Ona je gospodinja. Oče mi je že umrl. Ime mu je bilo Ferenc. Po narodnosti je bil Slovenec.
Starejšemu bratu je ime Ferenc. Star je 20 let. Dela v Monoštru. Moja sestra Elizabeta je stara 19 let. Po poklicu je patronažna sestra. Dela v Monoštru. Eva je stara 17, Žužana pa 16 let. Mlajša sestra se imenuje Marjeta. Stara je 12 let. Uči se v Monoštru. Ime mlajšega brata je Ladislav. Star je 7 let. Hodi v prvi razred gomjeseniške osnovne šole. Zelo rad se pogovarja z ljudmi. Meni je ime Andreja. Stara sem 15 let. Po narodnosti sem Slovenka. Hodim v osnovno šolo na Gornjem Seniku, v osmi razred. Mama zelo rada kuha in peče, razen tega dela okoli hiše, in ko je mogoče, tudi na polju. Mi, otroci, pomagamo v hiši. Dobro se počutim v svoji družini.
Andreja Nemet 8.r.
OŠ G. Senik
Porabje, 13. marca 1997
SPOŠTOVANE
V čast mi je, da Vas lahko pozdravim ob dnevu žena. Po enem letu je spet prišel Vaš dan in ste postale pomembne za nas, moške. m
Vem, da se nekatere veselite tudi enega dneva, ki je redkokdaj, toda namenjen Vam. Spoštovane Slovenke! Prosim, ostanite takšne kot ste. Nežne, ranljive, toda ženske. Mi, moški obljubljamo na ta dan, da bo 8. marec “vsak dan”. Obljubljamo tudi to, da ne bomo prevzeli vašega dela in vašega terena. Vdamo se v svojo usodo In se zavedamo: niti z vami, niti brez Vas!
Prav lepe čestitke: Jože Himok
Javni sklad za narodne In etnične manjšine na Madžarskem
za ohranitev In razvijanje manjšinske Identitete ter kulture. Tematski sklopi
[LNATEČAJI ZA DOLOČENE NAMENE
-	Otroški in mladinski izobraževalni programi, kolonije, tabori o načinu življenja med manjšine!
Rok: 20. marec oz. 1. okt. 1997 Odl.o podp.: 24.april oz.30. okt. 1997
p Izobraževanje manjšinskih strokov-njakov, udeležencev javnega življenja
Role 20. maj 1997
Odločitev o podpori: 20. junija 1997
•	Lokalni in regionalni mediji v maternem jeziku
Rok: 22. april 1997
Odločitev o podpori: 22. maja 1997
•	Raziskovalno delo z manjšinsko tematiko
Rok: 20. maj 1997
Odločitev o podpori: 20. junija 1997
-	Manjšinska založniška dejavnost, prevajanje literature
Rok: 22. april 1997
Odločitev o podpori: 22. maja 1997
-	Profesionalna in ljubiteljska gledališka dejavnost
Rok: 20. maj 1997
Odločitev o podpori: 20. junija 1997
•	Dejavnosti, ki so povezane z verskim življenjem manjšine
Rok: 20. maj 1997 Odločitev o podpori: 20. junija
-	Razvijanje manjšinskih knjižnic, muzejskih zbirk, podpiranje likovne dejavnosti
i Rok: 20. maj 1997 v Odločitev o podpori: 2. junija 1997
Pri teh temah določi vsoto zaprošene podpore kandidat, zgornje meje ni.
II. PRIREDITVE SKUPNOSTI Rok:
med 20. marcem in 1. oktobrom (kadarkoli).
Odločitev o podpori: na sejah kuratorija med 24. aprilom in 30. oktobrom, meseca aprila, map, junip, septembra in oktobra.
Maksimalna vsota podpore:
-	pri lokalnih prireditvah 200.000 for.
-	pri regionalnih prireditvah 600.000 for.
-	pri državnih prireditvah 1.500.000 for.
-	pri mednarod. prireditvah 2.000.000 for.
Natečaje bo kuratorij ocenjeval s posebnim oz. glede na naslednja načela:
•	podpira in daje prednost programom, ki jih organizirajo že več let, temeljijo na dolgoročnem konceptu in so priznani,
•	posebno pozornost posveča državnim in regionalnim programom, ki so pomembni za večjo skupnost,
•	s posebno težo pride v poštev prisotnost materinščine pri izvajanju programov.
♦ ♦ *
Podrobnejše informacije, navodila in obrazce lahko dobite na Državni slovenski manjšinski samoupravi (Gornji Se-nik/Fels6szolnok F6 u. 5, tel: 434-032) ali na Zvezi Slovencev na Madžarskem (Monošter/Szentgotthžrd Dežk F. u. 17 J tel: 380-208)
NIKA
ZA
SMEJ
Nebesa pa pekeo
Tau je tak bilau, ka je nagnauk mrau eden pop pa eden fiškališ. Kak kak nej, Obadva sta v nebese prišla. Sveti Peter je njima pokazo tisto mesto, gde de sé eden pa drugi zdržavo v nebesaj. Na drugi den sé srečata. Fiškališ sé sploj (h)vali, pravi, ka je on takšo dobra mesto daubo, ka tau nej za povedati. Naš pop sé pa tauži pa etak pravi: “Mi smo štirge v ednoj sobi, nikak ne morem povedati* ka je tau dobra mesto. Že dem k sve-tomi Petri pa mo sé taužo pa proso sebi baukšo mesto. Vej sam pa tau sebi na Zemlej zaslüžo.” Sveti Peter pa etak pravi popi: “Dragi moj padaš. Tau je tak, ka tüj v nebesaj je sploj dosta po-pov, etak so njine sobe sploj stejsne pa pune. S fiškališami je pa pekeo puni.”
V krčme)
Naš Peter je etognauk v Varaš üšo, pa gda je vse
obredo, te si je malo not seo v Tromejnik. Tak ma je šmejkalo vino, ka je edno posenco za dru-gov v sé lejvo. Etak je pa za edno malo tak nacu-kani grato, ka je samo gnako gledo. Prauto njega so dvej dekle doj sedle. One tü vidijo, ka je fejst gleda pa ma edna etak pravi: “Možak, dobra vidite, ne čüdivajte sé tak. Gnake smo, Vej smo pa dvojčke.”
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.