110 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/4 Zakon je bil vložen v proceduro 10. februarja 2004 s podpisi predstavnic in predstavnikov vseh parlamentarnih strank; v tretji obravnavi 15. julija 2004 je od 54 navzočih poslank in poslancev za zakon glasovalo 53; proti je bil samo en glas. To je bil zadnji zakon, sprejet v mandatu 2000–2004. Mnenja o zakonu so bila različ- na; avstrijski poslanec svobodnjaške stranke Andreas Mölzer je komisarju za notranji trg Evropske unije zaradi domnevne diskriminatornosti sloven- skega zakona dvakrat posredoval zah- tevo za ukrepanje; poslanec italijanske narodne skupnosti Roberto Battelli je zahteval presojo ustavnosti tretjega člena Zakona o javni rabi slovenščine. Slovensko ustavno sodišče neustavno- sti ni ugotovilo. Najbolj glasne kritike zakona so pri- hajale iz akademskih in gospodarskih vrst; še najbolj so bili verjetno razoča- rani tisti, ki so pričakovali, da bo zakon sam po sebi razrešil vprašanja, poveza- na z rabo jezika, njegovim statusom in položajem. Jezikoslovje je poskrbelo za izboljšano jezikovno opremljenost, za slovenščino pa lahko največ napravimo, če jo govorimo, beremo in pišemo, kar je rojakom svetoval že Primož Trubar. Kar nekaj grenkobe je v spozna- nju Brede Pogorelec, zapisanem v že omenjenem prispevku v Šumijevem zborniku: »Govoriti in pisati, tudi raz- mišljati o jeziku, posebej še o sloven- skem jeziku, je v slovenskem prostoru v določenem smislu nehvaležno dejanje. Navadno ga doleti bolj ali manj dober sprejem pri zelo redkem krogu ljudi, ki se z vprašanji jezika globlje ukvarjajo in poznajo teorije, ki so podlaga jezikoslov- čevi misli, spoznanju, domnevi, nasve- tu, sicer pa nista redka omalovaževanje predmetnosti in zavrnitev tako zaradi same teme pisanja, največ pa zaradi ustaljenih predstav, o čem kaže v zvezi s (slovenskim) jezikom sploh razpravljati (Breda Pogorelec: Stilistika slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi II, 2011, str. 29). Vendar če hočemo, da bo slovenščina za zanamce še imela identifikacijsko moč in simbolno vlogo in da se bodo v njej še dobro počutili in bo še njihov dom, se moramo zavedati, da vsak posa- meznik s svojim jezikovnim vedénjem v sedanjosti že oblikuje vsaj bližnjo priho- dnost celotne jezikovne skupnosti. Odgovornost je torej na nas samih. Majda Potrata DOKUMENTARNA RAZSTAVA VOJNA ZA SLOVENIJO Zveza veteranov vojne za Slovenijo je v sodelovanju z Vojaškim muzejem slovenske vojske pripravila dokumen- tarno razstavo, ki bo v prihodnjih mesecih dobro leto dni gostovala po številnih ustanovah, muzejih, šolah in po Območnih združenjih zveze ve- teranov vojne širom po Sloveniji. Ko- ordinator projekta je bil Vlado Žgeč, sicer tudi glavni urednik revije Vete- ran, ki je z isto ekipo pripravil še boga- to dokumentarno razstavo 30 let Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS). V osemdesetih letih prejšnjega stolet- ja so se predvsem na vzhodu Evrope zgodile spremembe, ki so imele nepo- sreden vpliv tudi na dogodke v naši takratni skupni državi. Razlike med POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 111 pričakovanji ljudi v različnih republi- kah so bile vedno večje. V Sloveniji so pričele nastajati politične skupine, ki so prinesle nastanek novih političnih strank, ki so v svojih programih vedno glasneje izražale težnje po nastanku samostojne Slovenije. Ko so na začet- ku leta 1990 nove politične stranke, povezane v koalicijo Demos, zmagale na prvih večstrankarskih volitvah, so se pričeli dogajati postopki za osamo- svojitev. Hitro se je izkazalo, da vsem v Jugoslaviji to ne bo po volji in vedno pogostejši so bili indici, da bo lahko prišlo do poskusa preprečitve postop- kov tudi z orožjem. Maja 1990 takoj po volitvah je bil s strani RŠ TO izdan ukaz o predaji orožja TO v skladišča, ki so bila pod nadzorom JLA. 32 ob- činskih štabov TO je orožje že imelo v objektih JLA; predaje orožja ni izvršilo 16 občinskih štabov TO in del orožja 27. zaščitne brigate, kar je Sloveniji za- gotovilo okrog 38.000 kosov pehotne- ga orožja. Istočasno je pričela nastajati Narodna zaščita, ki je v liniji povelje- vanja zaobšla RŠ TO (republiški štab TO). Orožje, ki ni bilo predano JLA, in tudi tisto, ki je bilo, do pričetka vojne skrivoma izvzeto iz skladišč JLA, je bilo prepeljano v tajna skladišča orož- ja na celotnem ozemlju RS. Teh tajnih skladišč je bilo več kot petsto. Orožje so skrivale številne slovenske družine, de- lovne organizacije ter lovski in gasilski domovi. Nobeno od teh skladišč ni bilo odkrito, še manj pa da bi bilo izdano. Enote TO, katerih znanje in usposo- bljenost sta temeljila na tradiciji TO vse od ustanovitve v letu 1968, so se skla- dno s procesom priprav na osamosvo- jitev tudi usposabljale in pripravljale za morebitno posredovanje ob agresiji. Za potrditev dejstva, da želimo v Slo- veniji samostojnost, je bil 23. decem- bra 1990 izveden plebiscit, na katerem smo se prebivalci Slovenije večinsko odločili za samostojnost. Vzporedno pa je nastajala zakonodaja, potrebna za osamosvojitev. Nastal je tudi zakon, ki je omogočal slovenskim nabornikom služenje vojaškega roka v TO. Tako so 15. maja 1991 prišli v TO na služenje vojaškega roka prvi naborniki v UC Ig in UC Pekre. 23. maja je v Pekrah prišlo do posredovanja enot JLA, ki so UC obkolile in zahtevale predajo vseh v centru. 24. maja je bilo na Ptuju tu- di prvič uporabljeno strelno orožje, ko je vojak iz vojašnice streljal na delavce Elektra Maribor in ranil elektromon- terja Borisa Frasa. Isti večer je prišlo v Mariboru tudi do prve smrtne žrtve, ko je oklepnik JLA povozil Jozefa Simčika. Ko je bila v Skupščini Republike Slove- nije 25. junija 1991 sprejeta Deklaracija ob neodvisnosti Republike Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostoj- nosti in neodvisnosti Republike Slove- nije je Slovenija postala samostojna in neodvisna. Naslednji dan 26. junija je bila v Ljubljani svečana razglasitev sa- mostojnosti. Na tej svečanosti so prvič dvignili novo slovensko zastavo; zai- grali so novo slovensko himno; v po- častitev razglasitve se je postrojila tudi častna enota TO RS, ki so jo sestavljali naborniki na služenju vojaškega roka v UC Ig in Pekre. Enoti je poveljeval Tone Krkovič. Slavnostni govornik na sveča- nosti je bil predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Ljubljano so že preleta- vala letala JLA in ta dan so enote JLA že pričele s premiki in z zasedbo mejnih prehodov z Italijo, v naslednjem dnevu pa še z Avstrijo in Madžarsko ter leta- lišča Brnik. Pričela se je vojna za samo- stojno Slovenijo. Enote JLA so agresijo 112 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/4 na Republiko Slovenijo pričele iz voja- šnic, ki so že bile na območju Slovenije, in tudi iz vojašnic na območju Hrvaške. Letala, ki so delovala v spopadih, pa so prihajala tudi iz Bosne in Hercegovine. V obrambi samostojnosti so na naši strani sodelovale enote TO, slovenske Milice, pripadniki civilne obrambe ter moštva in sredstva številnih delovnih organizacij, ki so sodelovala pri bloka- di premikov enot JLA. V obrambi so sodelovali tudi številni prostovoljci in civilne osebe. Večji spopadi so od 27. junija do 6. julija potekali v Medvedjeku, Trzinu, Ormožu, Ljubljani, Gornji Radgoni, Šentilju, Holmcu, Rožni dolini, Borov- nici, Fernetičih, na Črnem vrhu nad Idrijo, napadi na RTV oddajnike, v Krakovskem gozdu, Presiki, Prilipah, Zgornji Ložnici, Pristavi, Kogu in še kje. 7. julija je bila na Brionih podpisana Brionska deklaracija, po kateri so se vse strani morale umakniti na izhodiščne položaje. S tem so se spopadi v Sloveniji končali. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA umakne iz Republike Slovenije. Rok za umik je bil določen do 25. oktobra 1991. Tako so se enote JLA umikale iz Slovenije po ce- stah in železnici predvsem na ozemlja Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Ko Republika Hrvaška premikov enot preko svojega ozemlja ni več dovolila, je bil edini način umika preko prista- nišča Koper. Tako so se zadnji vojaki JLA iz Republike Slovenije umaknili z vkrcanjem na malteški trajekt nekaj minut pred polnočjo 25. oktobra 1991 in malo po ponoči 26. oktobra zapustili slovenske vode. Republika Slovenija je postala »suverena«. Tematska razstava »30 let vojne za Slovenijo«, ki jo je pripravila krovna veteranska organizacija Zveza vetera- nov vojne za Slovenijo, ima temeljne nastavke v razstavi, ki jo je na to temo že pred dvema desetletjema pripravil Vojaški muzej Slovenske vojske. Za- to so se njeni avtorji vsebinsko naslo- nili na temeljna poglavja iz časa pred demokratizacijo Slovenije, med njo in predvsem iz časa, ko se je rojevala demokratična Slovenija in terjala tudi veliko angažiranje za obrambo pri- dobljene samostojnosti in suvereno- Štrihovec 1991 (Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Maribor) POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 113 sti. Besedila na razstavnih panojih so zgolj povzetki opisov dogajanja v po- sameznih omenjenih obdobjih, ki jih razstava obravnava v širšem kontekstu in jih od prvega do zadnjega postavlja v čas in prostor, vzročno in posledič- no, historično objektivno in vsebinsko razum ljivo. Avtorji razstave so se zave- dali omejenosti njenega obsega in pred- vsem načina prezentacije vsebine, ki se ne vrti zgolj okoli muzejskega predme- ta ali predmetov (kar je sicer poglavitni del vsake muzejske razstave), pač pa ta zgodovinski čas prikazuje s pomočjo razstavnih panojev. Tekste dopolnjuje- jo dokumentarno gradivo, dokumen- ti in fotografije. To dvoje lahko pove mnogo več kot suhoparno in razvleče- no besedilo. Kljub omejenemu obsegu so se skušali potruditi, da bi bil spekter besedil, ki jih ponujajo obiskovalcem, zelo širok. Temeljnim vsebinam iz tega obdobja sodobne (novejše) slovenske zgodovine so dodali nekaj novih, do- slej slabo ali celo nepojasnjenih pogla- vij (na primer delovanje oskrbovalnih enot med osamosvojitveno vojno), ki še čakajo raziskovalce. V sicer skromni, a vsebinsko dovolj strnjeni zloženki so med drugi zapi- sali, da si z razstavo predvsem želijo prispevati droben kamenček v mozaik ohranjanja javnega in zgodovinskega spomina na čas slovenske demokrati- zacije in osamosvojitve z vsemi histo- ričnimi nastavki (procesi) vred. Nič se ni začelo in končalo leta 1990, saj so ko- renine osamosvajanja mnogo globlje. Nastanka samostojne slovenske države, ki so jo slovenski teritorialci in milični- ki ubranili v junijsko-julijski vojni leta 1991, ne bi bilo brez treh trdnih stebrov slovenskega uporništva 20. stoletja, ki so jih postavili general Maister s svoji- mi borci leta 1918, uporniški partizani in sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja med okupacijo in razkosanjem Slovenije 1941–1945 in za konec seveda bojevniki zoper JLA v vojni za Sloveni- jo 1991 z veliko pomočjo in enotnostjo državljank in državljanov Slovenije, ki so znali skupaj stopiti na barikade za obrambo samostojnosti. Gre za dra- goceno prezentacijo, ki temelji na dej- stvih in ne poveličuje ne posameznikov in ne skupin »pravih« in »nepravih« osamosvojiteljev, pač pa izpostavlja veliko enotnost in sodelovanje ljudi z obrambnimi strukturami, nesporna zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do ustanovitve samostojne slovenske države leta 1991, in nekaj izbranih do- godkov iz vojnega časa med junijem in julijem 1991 do brionske konference, ki so vredni večje pozornosti. Takšna od- ločitev avtorjev in vodje projekta Vlada Žgeča se zdi zelo posrečena, zato je raz- stava soliden muzeološki prispevek k boljšemu zgodovinskemu poznavanju tega nesporno pomembnega poglavja iz novejše slovenske zgodovine. Marjan Toš MATEJA RATEJ: ROŽENGRUNT, ŽENSKO NASILJE V ŠTAJERSKIH KOČARSKIH DRUŽINAH MED SVETOVNIMA VOJNAMA Spremna beseda Klara Širovnik, založ- ba Beletrina, Ljubljana 2023, 230 str. V založništvu Beletrine je vztrajna raziskovalka in izjemno pišoča zgodo- vinarka dr. Mateja Ratej izdala novo 114 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/4 knjigo z nekoliko nenavadnim naslo- vom Rožengrunt. Recenzenta besedila sta bila dr. Vesna Leskovšek in dr. Dra- gan Petrovec, urednica Špelca Mrvar in lektorica Aleksandra Kocmut. Na- slovnico je prispeval Luka Mancini, tehnično uredil Marko Hercog in za tisk pripravila Jana Kuharič. Izšla je v nakladi 600 izvodov. Knjiga se lahko na hitro bere kot mo- zaik črne kronike izpred nekaj desetle- tij, ko je bilo slovensko časopisje polno novic o ubojih in umorih, ki so se zgo- dili kot posledica družinskega nasilja, ljubosumja, alkoholizma in socialnih stisk. Pa ni ravno tako, knjigo je tre- ba prebrati poglobljeno in v kontekstu uvodnih pojasnil o nemogočih soci- alnih razmerah v kočarskih in bajtar- skih družinah med obema svetovnima 1 Osebno mi je po pripovedovanju pokojnih staršev ostala v spominu zgodba o dveh umo- rih oziroma družinskih tragedijah na območju Cerkvenjaka, zaradi katere sem se po na- tančnem branju začetka in konca opisane tragedije v knjigi vprašal: Je bilo to res mogoče? vojnama s poudarkom na velikanskih stiskah revnega podeželskega prebival- stva v Slovenskih goricah, v Halozah, na Kozjaku, Pohorju in še kje v štajer- skem Podravju. Zgodbe, ki jih avtorica niza v posameznih poglavjih na osnovi skrbnega raziskovanja in preučevanja sodnih arhivskih virov, bodo marsi- koga pretresle do kosti. A so del naše preteklosti in nekatere od njih so osta- le celo v trajnem javnem spominu lo- kalnih okolij, v katerih so se zgodile1. Dogodki so bili posledica razmer na revnem podeželju, kjer je poleg vsega drugega na veliko kraljeval tudi alko- hol. Razmere, brez poznavanja katerih bomo težko razumeli sporočilo Mateji- ne knjige, nam avtorica korektno pred- stavi v uvodnem poglavju z naslovom Zaudarjajoči prekariat: štajersko kmeč- ko delavstvo med svetovnima vojnama. Položaj tega delavstva ni bil zakonsko urejen in se je v letih vse do druge sve- tovne vojne samo še slabšal. Dekle, hlapci, kočarji in želarji so bili na svo- jem bregu revščine in brez osnovnega človeškega dostojanstva, gruntarji (sre- dnji in predvsem veliki posestniki) pa na povsem drugem bregu s privilegiji, ki so mnogokrat prešli vse meje razu- ma. Ne smemo pozabiti, da so bili med hlapci celo otroci vaških revežev in da so bili med bajtarsko »deco« mnogo- krat številni nezakonski otroci, ki so jih potiskali zdaj sem in zdaj tja. Zgodnje pomanjkanje (vključno z uživanjem »šmarnice«, da so lažje spali) je mnoge naredilo za slaboumne ali telesno po- habljene, za katere ni bilo prostora pod soncem. Bili so nebodigatreba.