Anton Janša — slovenski čebelar
(Slika  na cmtku.)
Letos obhajamo 200-letnico rojstva Antona JanŠe, veščega čebelarja  in  zija-
ns¦ iuiega čebelarskega učitelja, čigar ime ni zaslovelo le po vsej Evropi, ampak
!>rodrlo  tudi preso  morja.  Saj  je s  svojim  bistrim  opažanjem  odkril   \   živ-
[u  Čebel tajnosti, ki j.LIi iiiso mogli dounieti mnogi njegovi sodobuiki  in  h\di
¦,n-j5i eebelarji; storil je s svojimi odkritji (ako velik korak, da ga dolgo niso
riMjili dohiteti in korakamo še sedaj z njim vzporedno.
>Veliko stolciij  že  snio Slcvenci  nastanjcui po setlanjih svojih  bivališčih in verular  je preteklo komaj   nekollko <lesetletij. da   smo  vsaj  po  iincnu   znani  — ae vesoljni Evropi — anipak le u-čenemu svetu. Krivp tega je nekaj naše majhuo šteriiv. iiek&j Rettg&dse p&titiČJze rszss&re, ki ffja? do s&iaj ithv d&pušeale srk&ke samostalnosli,  a  brez dvoma  tudi  lastna  brezbriinost in  z  njo  združena   nehva-lc/nost do onih mož naše krvi, ki so si zaslužili s svojira delovanjem nenuiiljivo   h ¦. pa so želi grdo malomarnost pri rojakih, hitro pozabljenost pri tujcih.<         J i e besede jc napisai Nav-ratil pred dobrirai petdesetiuii leti kot uvod k Jftn- H !iu  življenjepisu.                                                                                              M
\iiton Janša se je rodil v Breznici na Coreujskcni 20. maja 1. 1734, ali je hil krščen tega dliie. Bil je revnih staršev sin; imel )e Š« dva brata in d\e sestri. i.mšerem domu so bui gotovo že <xi uekdaj  vneti cebclarji  hn je biJo  t&?e} uil nlemu Antonu že prirojeno vesclje do čebel. pa tudi bister pogled v dejaoje  J in  n^hanje teh čudežnih  živalic.                                                                             I
Pri Janšpvih pa ni bila doma le nmetnosl dobrega. čebelarjenja, iudi slikarska   M i    ' irjenost  je odilikovala  vse tri  mtade Janle.  Vsi   trije  so  šli  na  Donaj,  kjer ¦ na akademiji  Hkornih iimetnosti  vpisali v bakrorezno-risarsko šolo.  Anton ¦ il  tam  že konec  lcta   i?66.
In  kako je postal slikar  Janša po dveinpolletnem bivanju  na  Dunaju   rtena-  ¦
(Joniti   čebetarski   učilelj?                                                                                        H
Gospotlarska družba na Dnnaju je iskala dobrega Čebelarskega učiielja. I^ri^^l
riii imtelju družbc  se  je  og^lasil   nekaj  dni   pred  3.  majem  1.   1769   >Kraujec  po H
inifini   JanŠa,  ki   že   sluje  po   svoji   posebno   bistri   glavi   ali   Ba<!arjenosti   za   s]i- H
tarsivo in je v razgovoru pokaral, da je dol>er tebelar ter je imel doma, kakor fl
jii\tvi, po kakih   100 panjer  čebel,   (ako da  je živel   rcs ob  čebelarsivti«.              ¦
Družba ga je sprejela in Jauša je začel čebelnriti, da pokaže, kaj zna.         H
Lcta 1773 so čebelarji po njegovcoi novcm načinu že po vsej dunajski oko- H
lr<-i.  kamor je  hodil kot  polovabii  Cebelarski  učitelj  poučevat. Izračunali so, da fl
ii   !il  samo v dunajski okolici  v dveh  mesecih  pridelek medu  in voska vreden H
15                                       
nad 10.000 gld. Trdili so naravnost, da bi se t tako kratki dobi ne pridobilo loiik > »pla^ilo prjdnostu brez Jansevib poprej aeznanik pomočkov, zlasti ue brez h:j:a, «a bi se bile vofcilu Čebele oa paSo »na ajdovo pol,je<. Ta >kraDJskU ali >janšev jiačin« namrei- ledsj tam še ni bil /nan. Janša je iidpI L 1770 16 paujcv, ]. 17H jih je bilo že W>, lc-ta 1772 pa cclo 500.
Y tiskonem >navodUu< za drjjavne čebelarske ufitelje (8 aprila 1775) -čitaitio, da se je smelo lakrat v javnili čebelarskih šolali učiti samo |k> ^preiikušcnih na-&UU, fci po njih uči iprvi febeJarski učitelj Jauša<.
Todu Jcinša ui SToiih naukov razsirjal sara« ustno. tpmv«' Iiwli pisniena, V kratki dobi je napisal dre kajigj o fcbetah ia čebelarstvu. Prva knjipa >Roz-prava o rojenju Čcoelc. je izšla le pred koucein drugega leta njetfnvega čelnv tatjenja aa Duaaju. to je lela 17?j, seveda v neniškcm jeziku.
V >Kazpravi< pripovt-duje Janša, kako jc začel čebelariti in kako sc je nn>-slavil z uinnlm čebflar.slvom; nadalje povori o teni. kako nam koristijo čeliclc s sladkiin medom in dja^im voskom. Razlaga. kako je vzijubil že z ruladih nog te stvarce. s kako radovedaostjo je opažal tijili iiredbo. rod, delo iii skrivnosti ter o njih premišfjcval.
Jenša je že v svoii ^Uazpravi« obljubil. du bo podal Lebck>ljubom iz srojih duljfih izkuženj kaj obiJnejšega iz te paiiog<* gospodarstva. In res je delal in pisaJ na vse preiege, kadarkuli je imeJ časa, da bi pmjal popoJn uaiiJc o črbe-IaTStvu. Toda preden gra je mogel izdati, ga je dohitela smrt. Umrl u; slar šele 39 let, 1?. septeiubra leta I7T1 na Dunaju za vročinsko boleznijo. kaior je /iijji-sano  v  protokolih dmiajskega   meatneca  magistrata.
Dasi Janša ni doživel veselja. da bi videl s^oj drugi umotvor med narotJoni, vendar to dragoceno dclo ni propadlo. Našel se je na srečo ves rokopis in dve leti po pisateljevi smrti je izšef njegov >PopoLni nauk o Čebelarstvu«, seveda <K>pt?t v iiemškcm jezikti. Izdal g« je njegov učenec in naslecjnik Jos. Mu4izbetff. Delu je dodanih 7 slik v bakrorezu; kažcjo nani podobo satovja z niatico, Čebelo in trotom, ki ne zmorerao uiti danes l>olj^ih. in še vei drugib podob Li>belarskih
friprav z ujihoviiai doli vred. Oiueuibe Tredna je slika, ki predočujt* lakt' jjanjp, akor jili jt' rabil Jansa sam, ipa tudi navadne kranji^-e. Dalje sta narisaim dva Čebdnjuka razlitne velikosti, voz m preva/anje čebel in 5e oekaj febclarskc-jra orottja  in pasotlja. Vse te slike je  nareilil   Janša  .sam.
To delo je uživalo silen ugled in je tloživelo v kratkem iasu Šc dvo nem^ki izdaji. Obe janševi knjigi sta danes  velika r«lkost, prod  vspm v naši državi.
JanŠa je brez dvoma dušerni vclikan metl čebelarji. Poznal jc ?.e rse skriv-nosti iz  /.ivljenja čcbel, ki je  natijr sedanjost  tako  ponosna.
Ni torej čudno. tc so imenovali >.e nekdaj Jnnšo >naše^a domurodca, vel'cga vojvoda in ofeia Čebrlarstva*. tla jr Janša ne lc prvi čebclar v v»eni resarstTU, aiupak fflo kralj t'ebelarski v vsej Evropi ui če je končno krslil njegov >Nank o  ČebeJarstvuc  za   »Cebelarsko  sv.  pismo«.
Večnegra spomina. so dostojne zlasti te-le Janševe bese<Ie in \T-eilne, da s<' zapišejo z zlatimi črkami: >J a /. u e konram n ol) on e č e b e I e z a r a <i i nifidu in voska, ampak j i h ohranim žive in zdravc. <ia mi u o • sijo drugo leto zopc t  v o s k a  i n  mcd u.« (Po Raiču.)