ima živo tipiko slovenske ljudske povesti, drugi del, »Zapiski gospoda lanspreškega«, zbirka novel in premišljevanj, pa je vsaj snovno večinoma ljudski. Če govorimo še o vrednosti knjige na splošno, je treba povedati, da se nekateri spisi drugega dela oblikovno in vsebinsko dvigajo nad uvodno povest, toda vsa knjiga nam kaže Pregljevo celotno podobo z vso njegovo široko oblikovno razteznostjo in duhovno prilagodljivostjo, tam od ljudske povesti, od koder je prav za prav izšel, pa tja do iskane slovstvene naloge, v katero se je pozneje zapletel in kjer je tudi izzorel. Za oceno tega zvezka nam je treba spregovoriti o slovstveni vrednosti ljudske povesti, kakršna je »Odisej iz K o m e n d e«. Ne da se tajiti, da ima ljudska povest v prvi vrsti svojo uporabnostno tendenco, prikrojeno mišljenju, posebej pa še čuvstvo-vanju najširših ljudskih plasti. V taki povesti se pisatelj v snovanju in oblikovanju približa privzgojenemu ljudskemu čutu pravičnosti in previdnosti, ki vodi dogodke in upošteva vdanost čitateljevo, da tudi vse neurejene usode sprejme kot življenjsko nujnost. Rad se trdno oklepa snovi, t. j. zgodbe, vzete iz »resničnega življenja« in jo sam preobliči samo v zmislu pesniške pravičnosti in epične ideje. Nekako v tem pravcu se je razvijala naša ljudska povest, odkar ji je dal smer sam Levstik v »Popotovanju«, ko je dejal, da nam stojita za roman odprti dve poti, pobožno-narodna, po kateri je pisan Svetin (Sreča v nesreči), in pa svetna, po zgledu župnika Wakefield-skega. Ta Levstikova perspektiva je res pobudila tipično slovensko povest, katere najboljši cvetovi v novi dobi so Detelove in Pregljeve povesti, njihov idejni pendant pa »Pravica kladiva« VI. Levstika. Ker je osnova teh povesti romantična, idealistična, je zato naravno, da se je je realizem ognil in da racionalistično oblikovanje lahko napravi iz nje samo nestvor, nasprotna tendenca pa pamflet. Dobra more biti povest samo tedaj, kadar izvira iz čistega ljudskega nazora, ki vse sebi nasprotno sicer sodi, pa ne obsoja. Epična ideja naših povesti je večinoma pobožno tematična; vsi dogodki se križajo pod to idejo (pri več Pregljevih povestih: Zgodi se Tvoja volja) in končna ureditev mora izzveneti v idejni harmoniji. Ta literarni opoitunizem krščanskega življenjskega nazora, ki tako od zigoraj rešuje na svetu vse dobro in zlo, živi kot naša narodna duhovna usednina, zato je tudi umetniško uporabna. Ta nazor je ustvaril idealne podobe v naši književnosti, podobe mater in sester in značilno duhovno očetovstvo Pregljevih župnikov. Zato so tudi v »Odiseju iz Komende« idejno najlepše podobe Jerasoiva mati, sestra Manica, župnik Rogelj in Ana Marija in zato so ta mesta tudi čuvstveno najmočnejša.
Povest zahteva tudi svojo tehniko, prikladno njenemu idejnemu nastrojenju. Duhovni mir in ubranost zahtevata, da se dogodki urejajo tako, da bude vzgojna doživetja. Radi vzgojnosti ti dogodki navadno ne morejo biti svobodno razgibani in naravno iz-zoreli, ampak usodno utrgani in refleksivno dopolnjeni. Tako je v »Odiseju iz Komende« zgodba nezakonske matere, očeta in sina večkrat po čudnih naključjih pretrgana, pomešana z drugimi epizodami, ki imajo vse genljivo vzgojen pomen in zato najdemo predvsem v glavnem dejanju polno romantičnosti, ki po zgledu naših starejših pisateljev dogodke tako
rada popelje iz naše ozke zemlje v široki svet, čez morje, v daljne dežele in jih spet vrača domov (Vihar na morju, Trsat). Za to romantičnost so pisatelju dobro došle Glavarjeve zgodovinske dogodivščine, v njih je našel mnogo oblikovnih možnosti in prilike za vzgojne in miselne poudarke. Dasi je pisatelj ohranil staro tehniko povesti, kaže povsod svoje svojstvenosti. Nekatera poglavja so izdelana bolj begotno, kljub temu je opomba na str. 269, da povest »poje kot kič,«  neupravičena in  neumestna.
Drugi del knjige, Zapiski gospoda lanspreškega« so novi izvzemši zadnjo črtico »Bičanje v Kranju«; ta ne spada sem. »Zapiski« se odlikujejo po miselni izzorelosti in formalni izglajenosti in so utrganemu Petru Pavlu Glavarju originalno dopolnilo. Izmed retoričnih meditacij je najboljša »Propoved ob uljnjaku,« kjer se pogled v življenje vrača od skrajnih mej mikrokozma v preprostost in vdanost pobožnega in vernega srca. Druga meditacija »Confiteor šibi« ne zadovoljuje radi svoje manirira-nosti, zlasti pa so neprijetni dovtipi kot so opombe pod črto in pa formalna ironija v IX. poglavju. Najčistejša umetnina 'tega zvezka je novela »Regina Roža ajdovska«, kjer se je Pregelj pokazal kot mojster baročne in klasicistične novele z običajno nerazrešljivo skrivnostjo in široko referativno in eksplika-tivno ekspozicijo — zadaj za dogodkom, ne pred njim. To utegne biti najboljša Pregljeva novela sploh, čeprav se mu je uvodna balada, narodno ponarejena, napravila bolj kot refren Murnove »Blearnev stone«.
Enota tretjega zvezka se kaže duhovno in oblikovno kot barok, toda ne v zmislu kopije odmrlega stila, ampak kot harmoničen živ izraz zgodovinske dobe. Projekcija lastne osebnosti v historični čas se je Preglju tu skoraj bolje posrečila kot v »Bogovcu«, dobila je zrelejših, objektivnejših rešitev, dasi morda zunanje manj učinkovitih. Formalno si je Pregelj pomagal s klasicistično simboliko, baročno retoriko in književno tipiko. Zaradi klasicistične simbolike je prekrstil tudi »Petra Pavla Glavarja« v »Odiseja iz Komende«, kar za naslov povesti ni posebno dobro, baročno retoriko in književno tipiko pa je uporabljal v meditacijah in novelah. Nekaj artističnega ima tako delo še vedno, vendar pa lahko rečemo, da ta zvezek kljub svojemu poljudnemu značaju dehti živ vonj 18. stoletja v današnji čas.                                    F. K.
Naša beseda. Izbor pesmi Otona Župančiča (določil Fran Albrecht). Založba Svet. Ljubljana, 1929. — Ta knjiga, ki bi bila morala iziti že lani za pesnikov jubilej in ki ima kot marsikaj pri nas svojo usodo, s katero je poročevalcu računati, ni ne nov ne star in ne poseben Župančič, nego prepliširan album konven-cionalne oblike in zasnove: berilo. Ni nov, ker nam Ž. novega, to je močnega nima nič več povedati (zato bi Velikonočno epistolo z mirno dušo lahko pokazal svojemu sinu); ni star, ker je le nekaj pesmi v zbirki, ki jih doslej nismo čitali v njegovih knjigah; in tudi ni poseben, ker je to berilo brez vsakršnih  akcentov.
Kar se človeku pri Mladih potih, ki so tudi izbor pa ga je uredil Župančič sam, ne pripeti, to se mu pri Naši besedi v obilni meri, namreč: pesmi poj o ubito, hočem reči prav albumsko. Ob določenih dobah in  nekaterih  narodov  edina politika je  sicer lahko
188
tudi poezija, na ta ali oni način modificirana ali vendar poezija, in kolikor jo krije pojem Naša beseda, je Župančičeva lirika na vsak način ena izmed njih. In celo kolikor gledamo nanjo z omenjenega vidika, je ona predmet in sredstvo takega poetičnega politiziranja. Dal bi se pa izreči marsikak dvom o notranji umetniški potenci teh stvari in zase odločno sumnjam vanjo, dasi ne podcenjujem zgodovinsko dokumentarične in kulturne pomembnosti Naše besede. In zato mislim, da ureditev njegovih pesmi pod tem ščitom ni ravno posrečena, kar zadeva umetniško podobo tega poeta. Bilo bi in je več izhodov iz takih zadreg: mogla bi se narediti prav lepa zbirka doslej neobjavljenih pesmi, katerih je mimo te knjige še vedno čedna vrsta, mogla bi nastati odlična kronološko urejena antologija ali pa knjiga celotnega Župančičevega poetskega oeuvrea in dobili bi zares dragoceno publikacijo itd. Z večjo štednjo pri tisku in opremi bi se dale premagati vse težave in namesto 200 bi imela knjiga lahko še enkrat toliko strani, kar se je prvotno tudi govorilo. Če je toliko možnosti, ni ravno jasno, zakaj je izbor baš tak, meni pa tudi ne gre v glavo dejstvo, da se cela stvar ni prepustila Župančiču. Saj vendar leto za letom spoznavamo, kako je pri nas z jubilejnimi odbori križ in da bo v prihodnje za kulturnega jubilanta pač najbolje, če  bo  oboje:   slavljenec in slavitelj  kar  on  sam!
Izdaja »Naše besede« je luksuzna, morda nekoliko preveč za naše razmere, Serajnikovi ornamenti so pa pravo pirhovstvo.                                              R. L.
(Članek smo priobčili kot kritiko izdaje, o Župančiču samem nam je avtor obljubil posebno studijo. Op. ur.)
Anton Boštele: Pesmi. Celje, 1929. Samozaložba. — Boštele ni neznano ime. Pisal je že v razne liste, največ priobčuje v »Vigredi«. Zdaj je zbral  svoje stvaritve,  jih pomnožil  in izdal.
Zbirka priča, da je Boštele plod našega cvetja, roža slovenskih literarnih vrtov. Tujih vplivov ne zaslediš pri njem, pač pa čutiš ob teh pesmih, da se je Boštele dobro seznanil z Aškercem (zlasti v motivnosti), Pregljem (Od Luč do Solčave, razpoloženjske impresije), Župančičem (51), tudi Rilkejev Križem je spoznal, najbrž pri Antonu Vodniku. Zaradi teh literarnih vplivov nosi i Boštele sam znak polpretekle dobe na sebi, tako vsebinsko in motivno kakor oblikovno.
Štiridelna zbirka vsebuje socialno in domačnostno pesem v drugem in tretjem ciklu, vklenjeno med osebnostno v prvem in ljubezensko liriko v četrtem delu. Subjektivne pesmi kažejo Bošteletov obraz: čuvstvena narava, mnogokdaj izročena razpoloženju in njegovi iracionalni, iz prirojenega temperamenta izvirajoči žalosti ter zato nekam trpko resignirana. Odtod težki, bridki akordi na koncu teh pesmi, odtod tožba, da »ubranosti ni,« odtod želja »posrkati do dna življenja kipeči napoj« in hrepenenje po pozabi (Vseh norcev karneval, Godci). Sladkosti življenja, planine, simbol prirodnosti in zdravja, klic k Večnemu in še lastni, trdovratni pogum naj ga odrešijo, potem more zapeti z neizprosno samozavestjo »Taki smo mi«. Sporedno s to< subjektivno pesmijo raste lahka, obče človeška erotika v četrtem delu. Le tutam preide ta pesem tudi v simbol pesnikove osebnosti.  Povedal je že na  str.  74,  da bivajo
zanj štiri lepote: narava, človek, ljubezen in Bog. Zato se more iskreno vglobiti v »Jeftejevo lepo hči« in zapeti v svobodnih sonetih »Pesem v dneh«. Boštele poje zgolj obče človeški eros. Pa je vendar precej dekadentizma v prvein in četrtem delu. Pesnik sluti nedoumljive sile v sebi in človeku sploh in strah pred »temnimi skrivnostmi na dnu« ga sproži v drugo smer: lepota naše grude (55). Tu je ustvaril Boštele svoje najboljše pesmi. Ima fin dar opazovanja, ki mu da orisati s toploto razpoloženjske impresije krajev (Pod triglavsko steno, od Luč do Solčave, Logarska dolina, Jezersko, Aškerčev dom) in časov (Junijski večer, V juliju, Pramati, Jesen, V novembru). Zdi se mi le, da je duhovni zmisel teh razpoloženj naše zemlje premalo raztolmačen, kajti prav ob takih motivih mora biti umetnost tolmač njihove duhovne vsebine po načelu: umetnost pojasnjuj, doumevaj življenje! Tej domačnosti razpoloženjski pesmi je Boštele priključil »Hrepenenje v prvotnost«, pesem o zdravju planin, ki prehaja celo v kult prirode, kakor so ga gojila razna propagandna gibanja. Naslov je sicer neestetski, tudi je trditev, da bi s planin prišla rešitev proletariata (73), nekoliko drzna apoteoza.
Socialni problem rešuje Boštele tradicionalno: jedek protest in odpor, pritajen gnev »hlapcev« nad »gospodi« in »tujci«, klic po pravici, ki meri »kri za kri« (Smihelska nedelja). Krščansko pojmovanje trpljenja in nasilja se v teh pesmih ne oglasi. Lepe in globoko sočutne pa so pesmi bede, trpljenja ter telesne in duševne bridkosti našega delavstva.
To je Boštele. Če povem, da se zna tudi porogati sebi in svetu (Pusti vse sanje), je dovolj za dokaz, da zna biti ta čuvstvena narava tudi kruto realna in zdrava. S tem je orisan že tudi Bošteletov motivni svet, ki je razmeroma ozek: drhteče zvezde, mesec, gore-oltarji, planine s svojo prirodnostjo' in ljubeznijo, gruda, Trbovlje, ženskost, tradicionalne ob-smrtnice in svetopisemski motivi. Oblikovno je Boštele precej prost. Svobodno združuje elemente vezanega in prostega verza. Za fino melodiko mu ni. Ta oblikovna širokogrudnost mu je dala več svobode za izraz. Seveda pa zato večkrat trpi poetičnost ritmike in jezika. Večkrat moti štajerski naglas, za čisto rimo Bošteletu ni. Cesto je verz prozaičen, celo plehek je tuintam, sklepne sentence cesto vzbujajo vtis, da niso doživete (n. pr. 50, 53). Moti prevelika abstraktnost izraza, zlasti v »Hvalnicah«, zato so Bošteletove pesmi o Bogu nekam hladne. Neupravičena in estetsko nepravilna je poljubna mena padajočega in vzdigajočega se ritma v verznem nastopu,  kar je  Boštele  žalibog vseskoz prezrl.
Preprosta oprema je v pravem sorazmerju z vsebino, nelepa pa je nakopičenost zadnjih strani, oči-vidno posledica truda, spraviti vse pesmi, na šest pol in pol. Avtorjeva slika je v zbirki odveč, odkar je Pregelj izdal Tolmince v knjigi in je doba pietete do umetnikov, v kolikor so ljudje,  za nami.
Boštele bi mogel odkrivati lepote naše zemlje in njen zmisel. Želel bi mu še eno: da bi imel priliko širiti svoje literarno obzorje in se izpopolnjevati tudi ob tujih mojstrih.                                   Jože Pogačnik
G r i š a : Listič iz angleške lirike. Ljubljana, 1929. Samozaložba. — Koritnikova knjiga preči joznega naslova nima  značaja krestomatije  (Predg.), pa tudi
189