___    237    ____
Politične  »tvari.
Grofa Taaffe-a politika.
Na vsako stopinjo, ki jo je do zdaj naredil minister Taaffe, smo pazljivo gledali, vsaka volitev, ki jo srečno izvršila se za našo stranko, veljala nam je za zmago Taaffe -o v o, zdela se nam je zmaga pravih Avstrijcev proti doktorskemu lažiliberalstvu ustavaške stranke.
Zdaj so volitve do malega končane. Avstrijski narodi so vkljub krivičnemu Smerlingovemu volilnemu redu volili tako, da je bil vesel vsak pravi domorodec, a grozila in vstrašila se bivša gospodujoča stranka.
Pri vsem tem pa nam prihodnja politika Taaffe ova vendar še noče popolno jasna postati. Če si izvoljene poslance ogledamo po vrati, če jib potipamo za politi č no žilo, Če se tudi od politike grofa Taaffe-a nad-jamo to, da bo, kakor je to navadno v vsakem parlamentu, za svojo vlado dobil nekoliko glasov večine, naj si bodo razmere kakoršne koli, — če prav vse to pre-vdarimo , ne pridemo do druzega, ko do tega prepričanja, da prihodnji državni zbor utegne delati vsaki vladi vladanje nemogoče.
Da ste si v kakem zboru dve stranki po številu skoro popolnem enaki, to pač ni nič novega in nenavadnega v parlamentih, novo pa bi bilo pač to, da bi kako ministerstvo s takim državnim zborom res vladalo, če tudi le za kratek čas. Bo li grof Taaffe to, kar se nemogoče zdi, naredil mogoče, bo li navadno disciplino razdrl na obeh strančh tako, da zdaj ob levi, zdaj ob desni bode pridobival svojim vladnim predlogom večino? On se tega gotovo nadja, kajti le tako se dd razvozljati to, zakaj se v volitve ni vtikal, marveč volilcem pustil prosto roko. VeDdar mi ne maramo biti preroki, če grofu Taaffe-u rečemo, da se o tem hudo moti. On misli, da se boste obe veliki stranki trdno spojili tako, da se bo ustavaška stranka naredila iz nekdanjega kluba levičnikov, napredovalnega kluba in levega središča, konservativna pa iz konservativnega veiteega posestva, iz nekdanje državopravne stranke, iz Cehov in Poljakov. To se bo morda pač res zgodilo, kedar bo šlo za načelna ustavna vprašanja, toda — in tu listi ustavaške stranke prav govorč — če bo šlo morda za premembo uatave, vlada v tej državni zbornici ne bo imela večine. Nadjati se je sicer, da bo prihodnji državni zbor v prvem zasedanji imel kaj ko-ristnejega opraviti, ko preminjati ustavo, Čeravno je pre-membe siino potrebna. Kakor močni in složni bodete politični stranki, kedar bo šlo za važne državne zadeve, tako majhni in po številu glasov nepreračunljivi bodete, ko bodo na vrsti reči, za katere bo treba le gole veČine.
Naj omenimo le ene same predloge, ki v državnem zboru pride menda precej v začetku na vrsto, in ta je vredba davkov. Predlogo o vpeljavi osobnega dohodninskega davka (Personal Einkommensteuer) je kakor znano, zbornici podalo uže Auersperg Lasser-jevo ministerstvo , pa ta predloga ni prišla do rešitve. Za njo so bili tačaarievičniki, levo središče, ustavaško veliko posestvo, demokrati in nekaj „naprednjakovu; zoper predlogo so glasovali državopravna stranka, Poljaki  in   naprednjaki  so  glasovali zoper predlogo iz
____   238    ___
principa, državopravna stranka iz politične oportunitete. To se bo zdaj spremenilo; vsi levičnjaki, dr. Herbstova stranka in nekaj ustavaških včlikoposestnikov bodo iz političnih ozirov zdaj glasovali zoper predloge te postave, državopravna stranka pa vsa z a-njo. Recimo, da pridejo Cehi v zbor in recimo, da jih po kakih koncesijah vlada pridobi za svojo predlogo, vendar še ona ne bode imela večine, ker desnemu središču, Čehom, konservativcem itd. stoje nasproti ustavaki z blizo 140 glasovi in Poljaki s kakimi 60 glasovi. Pomagati bi si utegnilo ministerstvo le, če bi Poljakom dalo še veče koncesije,   da jih spravi iz opozicije zoper to predlogo.
Al kaka pa bo politika ta, če si bo morala vlada za vsako svojih predlog večino kupiti od posameznih političnih strank , če bo morala zdaj Poljakom , potem Cehom, pozneje demokratom in naprednjakom deliti koncesijo za koncesijo! In kako pa bi bilo z izpol-no vanjem vsake teh koncesij? Bi se li ne moralo dovoljenje zopet posebej kupiti od vsake stranke z novimi darili, tako da bi bil državni zbor prav za prav čudna zmes nasprotnih si strank, ki bi se dal skup držati le s silo politično nedostojno? Taka politika pač bi smela biti le izjemna, nikakor pa ne navadna, ker bi se po nji parlamentarična sistema na glavo postavila.
Ko je grof Taaffe v Auerspergovo ministerstvo stopil za ministra notranjih zadev, smo se o njem vse kaj druzega nadjali. Mislili smo namreč, da nima samo on, marveč da ima vse ministerstvo namen, z notranjo politiko avstrijsko vkreniti na čisto konservativno pot, — mislili smo, da je o tem, da se tako kakor zdaj ne da dalje vladati, prepričan ne le grof Taaffe, ampak vsi njegovi ministerski tovariši: Stjremavr ravno tako, kakor Glas er in Chlumeckv. Ce pa je to drugače — in mi smo mislili, da je drugače in se nismo motili — bi bil moral grof Taaffe sestaviti novo ministerstvo uže pred volitvami.
Kaj pa se je zgodilo mestu tega? V ministerstvu vladajo različne misli; de Pretiš, Glaser, Chlumeckv in tudi Stremavr ostali so tista ,,harmonična celota", kakor je bila pod regimentom Lasser-Auers-pergovim, in ob volitvah niso držali križem rok, sicer bila bi večina prihodnjega državnega zbora veliko večja, ko bi bila ne utr al i teta uradnikov vladala v vseh krogih. — In tako se je zgodilo, da k demokratom, starim naprednjakom, „112terim", levemu in desnemu središču, Poljakom in Rusinom dobimo zdaj še dve stranki velikega posestva: ustavaško in fevdalno. In s to mešanico hoče grof Taaffe vladati?! Vse to hoče premešati, nastaviti stranko stranki in tako svoji politiki zagotoviti večino! Mi mu želimo ,,dobro srečo", a bojimo se, da ne bi se hudo vrezal.