VERA ALBRECHTOVA O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu (Pravljica.) : Na obali morja, v samotni hišici iz bičevja in blata je živel mlad ribič. Da mu ni bilo dolgčas, je vzel k sebi črnega mačka in črnega petelina. Ko se je nekoč, zjutraj, še preden je solnce vzšlo, odpravil na lov in je njegova ladja plavala že sredi morja, je hotel kakor navadno razgrniti svojo mrežo — toda zaman! Mreža je ' bila tako težka, da je krepak mladenič ni mogel vzdigniti. Vlekel je in vlekel, — a ladja se je začela potapljati. Bilo je daleč od obrežja, predaleč, da bi ribič priplaval na suho. Prekrižal se je in priporočil svojo dušo Bogu, zakaj mislil je, da ga ne čaka drugega nego smrt v 1 valovih. Zdajci zapazi na dnu morja belo deklico, ki je vlekla za njegovo mrežo, da ga je bila že vsega zapletla vanjo in ga kmalu z ladjo vred potegnila k sebi v vodo, da ni bilo več sledu o njem. Maček in petelin sta čakala na strehi, kdaj da se vrne gospodar. Ker ga ni bilo do noči in tudi ne do jutra, ga skleneta sama poiskati. »Ti se odpravi na vzhodno stran,« je dejal maček petelinu, »a jaz na zahodno.« In tako sta se razšla. Na potu sreča maček miško. Iz luknjice je kukala in že je bila v njegovih ostrih krempljih. Miška je jokala in prosila, maček pa jo vpraša: »Kaj mi daš, da te izpustim?« »Kaj bi ti dala, ko nimam dru* gega ko,t to sivo suknjico in še ta mi je prekratka, saj vidiš, da mi jc ostal rep gol,« tako je tarnala miška in mačku se je zares zasmilila, ker je bila tako drobna in suha. »Pa povej, kako pridem do svojega gospodarja, potem te izpustim. Včeraj se je odpravil na lov, odkoder se ni več vrnil.« »Botro imam, tam onkraj zaliva, stara žaba je! Pre= brisano glavo ima in bistre oči, ona ti bo znala pomagati. Povprašaj jo za svet, brez plačila ga pri njej dobiš.« »Dobro,« pravi maček in izpusti miško, ki je bila že vsa krvava od ostrih, krempljev. Stopa dalje in čez debelo uro dospe do botre žabe. Ta je imela zelen grad sredi močvirja iz samih alg in vodnih rož. »He, botra,« je zaklical maček. »Ali še spite, kaj na ušesih čepite? Odprite, odprite, mi svet podelite!« Tako je kričal, da je bil že ves hripav, pa se je bal bliže, da ne bi zagazil, strah ga je trilo vode. Hop, hop, hop kot v starih cokljah je drsala botra Zaba. Malo je postrani pogledala čudnega gosta, potem se je zadrla na vsa usta. »Kva, saj vidiš, da sem doma.« Očala je imela na očeh in pod pazduho debele črne bukve. Maček se ji je spoštljivo priklonil do tal in jo z mehko tačico pobožal. »Botra Žaba, Miška mlada mi je dejala, da mi vi pomorete iz hude zadrege. Jaz ji nisem verjel, zdaj pa že vidim, da je imela prav. Tako pametne oči imate, čarovniške knjige nosite s seboj ...« »Je že prav, je že prav,« je zagodrnjala botra Žaba in kar napihnila ob strani dva me* hurja, ker se je skoraj spozabila in bi najrajši kakšno zapela. Nato je poklicala svojega slugo, pisanega Močerada. »Prinesi čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, ki je spravljena v skrinji iz školjke! Za gosta pa prinesi slastno jed in ne pozabi na pijačo!« Komaj naročeno — že storjeno. Ves moker je prisopihal Močerad s čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, za njim pa so prinesle sužnje, dekle Pijavke, krožnike polne pečenk od miuh, komarjevih bedrc, kačjih pastirjev, drobnih mušic in za pijačo poln korec, želodovo kapico, prekrasno zelene vode. DBotra Žaba je odprla knjigo, popravila si očala, vzela v desno roko čaralico iz ribje kosti, v levo galebove oči. Čudne, prečudne be« sede je momljala — o strah in groza! Proti obrežju se je začela po* mikati procesija vsakovrstnih rib in ribic, da je bilo postalo morje kar črno in živo. »Odgovorite, kje je mladenič, ki so ga včeraj ugra* bile bele žene?« In ribe so začele odpirati okrogla usta, a ni bilo še razločiti glasu. »Vprašam vas še enkrat,« pravi botra Žaba, »kje je ribič, ki so ga' včeraj ugrabile pomorske deklice?« Ves srečen, da izve odgovor, je skočil Maček bliže morju — ali ko so ribe začule, da išče Zaba ribiča, in zagledale črnega mačka, so bliskoma obrnile hrbet in izginile v globočino. »Poskusim srečo z galebjimi očmi,« je dejala malo neje* voljno botra Žaba, jezna, da se ji prvi poizkus ni posrečil, kajti prav rada bi postregla gostu Mačku. Vzela je galebje oči v desnico in govo* rila čudne, prečudne reči. Zdajci zašumi, da se je zatemnelo soln« ce, od vzhoda prileti jata galebov, ki so ob* viseli v zraku in ob= stali ravno nad moč= virjem. »Galebi vi, povejte mi, je mrtev ribič, li živi?« In že se oglasi z galebovih hrbtov črni Petelinček, naš znanec od vzhodne strani: »Kikiriki, on še živi, ali na dnu morja, kamor nobena cesta ne pelja.« To se je prestrašil maček, ko je čul tovariša Petelinčka iz višav. Revež, leteti ni znal, in ko je tako počasi stopi