242
Veliki dan.
Silhueta. — Spisal F. S. Finžgar.
rVadar zatrobijo trobentice in zacingljajo zvončki, kadar se zbudi mrtvo popje po grmih in se odpro v sladkih spevih kljunčki drobnih pevcev, tedaj zazveni v moji duši silna disharmonija, objame me z neizmerno težo, da zaklenem duri in zasovražim vsako družbo, spustim gardine, ker se bojim soln-čnega žarka, da bi me ne zmotil — in hodim nem po sobi ter se spominjam tebe — moj pobratime — —
Jasen solnčen dan je bil tedaj. Nebo se je smejalo v nekaljenem azuru, cvetje je vonjalo z omamno sladkostjo. In ti si stal pred pragom, dvigal si krepko nogo za prvi korak — v svet. . . Stal sem poleg tebe. Tvoje oko je bilo jasno, tvoje čelo vedro, le v licih in krog ustnic se je videlo rahlo nihanje kipečih živcev, ki so kakor napeta struna loka čakali povelja, da prično delovati. Trgal se je od tebe očetni dom, trgalo gnezdo tvoje tihe sreče, pofrfotaval si s perotmi kakor mlada ptica na veji poleg gnezda in čutil si v sebi moči moške in orjaške, da zaveslaš v širni svet. In tvoje oko je gledalo ta pestri svet v solnčnem žaru, z jasnim očesom, in srce ti je plalo in kipelo, da si širil roke in zahrepenel objeti vso to vesoljnost, pritisniti jo na srce, poljubiti jo z žarnim poljubom idealne duše.
In že si zastavil nogo, da storiš prvi korak. Tedaj se prismeje pred te belo oblečeno dekletce. Iz njenih oči je sevalo solnce izgubljenega raja, po njenih licih je širila pomlad najlepše cvetje, in njene ustnice so bile majčkeno odprte, kot bi ne mogle zapreti neprodušno tiste kipeče nedolžne notranjosti, ki vre neugnano na dan kot sredi loga šepetajoči virček. In pogledala ti je za trenutek v oko, potem pa z drhtečim glasom rekla: „Za spomin!" Tvoja roka je prejela dar, kateremu so se začudile tvoje sanjave oči, pogledale njo, pogledale mene, potem pa boječe obvisele na spominku — umetno
izdelanem razpelu iz težkega mahagonijevega lesa in srebra . . . Izginilo je dekletce kot bi seraf izvršil svojo nalogo — a ti si storil prvi korak v svet, držeč v rokah križ, in prva beseda na poti v življenje je bila: „Kako je težak!" — — —
-*
Bival si v vrtincu življenja — — —
Nekaj let je preteklo, kar se nisva več srečala. Pozabil me nisi, a tega povedati, da misliš name, nisi utegnil. Šum za šumom, smeh in radost, kipeča reka življenja te je objemala in napajala do omotice. Ti si pa plaval sredi valov, z orjaško roko si delil pene in hitel za biseri. A biseri so ginili, za tabo so vršale pene in se ti smejale, tvoja roka je pa delala in delala, kot bi bila železna. Dvigale so se iz reke prelestne podobe, plaval si za njimi, z mogočno energijo si jih dosegel — toda v tvojem objemu so se vzori razblinili kakor pomladna meglica pod solnčnim trakom. A ti nisi bil človek, ki obupa. Naprej, naprej! — to je bilo tvoje geslo. In šlo je naprej, dokler te niso valovi vrgli izmučenega na suho, in takrat si zopet poiskal mene.
Nem si obstal pred menoj, suha roka je krčevito stisnila moje prste, po čelu so ti ležale brazde, ustnice so bile suhe in stisnjene, lice bledo, mirno in pokojno — ne — pravzaprav ubito, mrtvo . . .
„Jaromire!"
Samo to sem vzkliknil.
Na tvojem licu je ostalo vse mirno, kakor na marmorju. Trikrat sem te ogovoril. Namesto odgovora si se zasmejal. A tega smeha nisem poznal, tako se ti nisi smejal nikdar; to je bil grohot vranov ob padli žrtvi sredi puste.
„Jaromire!"
Sedla sva in zrla dolgo drug drugemu v oči.
F. S. Finžgar: Veliki dan.
243
„Ali me še poznaš?" si izpregovoril po dolgem molku.
„Prijatelj, zakaj bi te ne?"
In zopet tisti neznani smeh.
„Ti lažeš! Ti se motiš! Nekoga si poznal, ki je bil morda temu podoben, a tisti nisem jaz. Moj nekdanji „jaz" je ubit, pohojen, zmečkan kakor črv na cesti. Izpralo je deževje sled za njim — ki več ga ni — ni več. Ponujal sem ga svetu, prodajal sem ga na trgu, dodajal na tehtnico lastne srčne krvi, in svet je bučal krog njega, pozdravljal ga navdušeno, napival mu iz polnih čaš—; a ko so ga kupili, ko so ga dobili v last in so ga imeli v svojih pesteh, tedaj ga niso pestovali — ampak pestili... Pljuvali so vanj, za strašilo so ga stavili vranam in krokarjem, po moji srčni krvi so bredli z umazanimi črevlji, palice so pomakali v mojo srčno kri in ž njimi pisali po stenah, po tleh, po vogalih: Norec, norec! ... Za menoj so hodili in mi v zaprtih rokah ponujali biserov, a ko sem nastavil roko, da bi ujel vsaj en kamenček, en pristen dragulj — zagledal sem na dlani črvojedno glivo in s studom sem jo vrgel proč in bežal iz te družbe, bežal s hitečimi valovi iskat boljših ljudi"-------
„In si jih dobil?"
„Da, da dobil, zares dobil še boljših kot so bili ti! Povedal sem, da je moje srce izčrpano, povedal sem jim, da sem bil pohojen, zaničevan, ker sem iskal biserov, ker sem hrepenel po vzorih. In tedaj so me milo-vali, deklamirali so v visokih pesmah o lepoti, iz šampanjk so zajemali duhovitosti, v gledališča so se hodili učit plakat, prisegat zvestobo, slavit vzore, objemat sovražnike ... V polnočnih urah so sedeli ob meni, vrnivši se iz gledališč, in popivali šampanjca. Deklamirali so lepe verze, dvigali so se, nudili so mi bratimstvo, slavili, poljubovali so me — Judeži — stiskali so me na srce — Efi-jalti —, a pri tem so me grizli, zbadali, ledu devali na ogenj mojega srca in biče pletli za mojo dušo iz las Erinij ... In tedaj sem zbežal iz svetovne kavarne, opotekal sem se po ulicah, zadeval se ob hiše, srce pa mi je stiskala tolika zima, da so šklepetali zobje
in sem krčevito zapenjal plašč ter ga vlekel čez ušesa, da ne bi slišal deklamiranih verzov, naučenih priseg in čutil tistih ledenih poljubov. Omagal sem pod kostanjem na klopi; zdramil me je šumeči dež —drgetal
sem po vsem životu-------. In zdaj sem prišel
k tebi-------"
„ Pesimist!"
In zasmejal se mi je zopet z grohotom gavranovim. Njegove oči so gledale kakor zadnji utrinek leščerbe. Vstal sem in ga po-tresel za rame ter mu govoril prijateljske besede:
„Ne bodi šalobarda! Čemu iščeš grozdja na trnu? Zakaj zoblješ drnulje za ocvebe! Vidiš, jaz ti tudi pravim: Bedak, bedak! Ko greš v svet, zapri vzore doma v svoj pult, obuj visoke škornje, obleci kratko suknjo, potem pa orjaško gazi kaluže in blato ter se vračaj na večer samo z umazanimi škornji! Te sezuvaj pred pragom, z njimi nikar ne hodi pred pult svojih idealov. Blato naj ti osnaži čez noč hlapec, ti pa zakleni duri in zamaši luknjico v ključavnici, da prah od črevljev ne prodre v tvoje stanovanje ter ti ne prepodi vzorov. Nato šele odkleni miznico, pokliči iz nje vzore in videl boš, kako bodo čisti, kako se bodo iskrili, jokali in se smejali s teboj, zabavali te, poljubljali z duhom mladih rož — in ti boš zdrav in krepak, tvoje čelo vedro, tvoje oko jasno!"
Začuden me je pogledal, stisnil mi roko in nemo odšel.
Poslej je hodil v visokih škornjih in v kratki suknji ter orjaško bredel svetovno kalužo.
*         *
„Raduj se z menoj! Dosegel sem vzor zunaj svoje sobe!"
Tako-le karto mi je pisal. Dolgo sem sedel pred njo. Črke so plesale; privoščil sem mu srečo, toda bal sem se zanj. A kljub temu sem mu čestital — —
Za nekaj tednov dobim brzojavko:
„Pridi takoj! Strašno mi je!"
Katastrofa! Katastrofa!
16*
244
F. S. Finžgar: Veliki dan.
Ti vzkliki so tolkli ob moje možgane, ko so ropotala pod mano železniška kolesa. Ni me ubogal: pozabil je bil na visoke škornje, pustil vzore odklenjene, zagazil je v mehkih cipelicah v blato — in sedaj se revež pogreza . . . Srce me je bolelo. Bal sem se strašnega obraza, ki ga bom moral zagledati.
*
Stal sem pri njegovi postelji. Bled je bil kakor platno. A na njegovem licu mir, čisti, sveti mir tistega dne, ko je namerjal prvi korak med svet. Njegovo oko je bilo trudno, toda jasno, nekoliko vlažno. V velih rokah je držal „spomin" belooblečene deklice, ki mu ga je dala pred domačim pragom. Na-smehljal se mi je dobrovoljno. Velo roko mi je pomolil in rekel sesti.
„Prijatelj, ti se čudiš! Ni mi več strašno ; ugodno, hladno mi je, tako ugodno, kot tisti dan, saj veš — pred domačim pragom. Poglej, dobil sem ideal — katerega sem iskal že celo življenje, a nanj nisem mislil..." Pokazal je na križ iz mahagonijevega lesa s srebrnim Kristusom.
Gledal sem ga nemo. Nisem ga razumel. Skoro sem se bal, da blede v vročici.
„Ker ti je tako ugodno, zakaj si me prestrašil s tako brzojavko?"
„Poročilo je bilo resnično----------¦." Oči
je zaprl, po licih so ga izpreletavali tresljaji groznega boja, a samo za trenutek. Oklenil se je tesneje črnega mahagonijevega lesa in gledal veselo name.
„Ti me ne razumeš! Čakaj — ne pravim rad, a povem ti vendar, povem samo tebi; morda ti koristi, morda me razumeš."
Obrnil se je proti meni, razpelo je omahnilo na belo platno.
„Ali si dobil tisto karto? — Da, da dobil si jo, saj si mi čestital. Torej ti lahko povem povest o najdenem vzoru.
Po tvojem naroČilu sem hodil po svetu v visokih škornjih in kratki suknji. V svojo sobo nisem prinesel nič prahu, nič blata, vse je ostalo zunaj. Vzore sem imel zaklenjene v pultu. Vsak večer sem jim odpiral,
in prihajali so kakor amoretki k meni. Šepetali so mi verze, narekavali novelice, zapletali romane, peli o blagih srcih, o pisanem cvetju, peli o solzah in smehih; sploh — zabavali so me tako, kakor se zabavajo menda tisoče metrov nad zemljo, tam gori nekje na  drugem svetu.  In bil sem tako srečen!
A prišel je usodni večer. Škorenj nisem sezul pred pragom — zanesel sem blata v svoj dom ... A ni se mi zdelo blato. Saj je bila ona tako krasno, tako nežno in nedolžno bitje. Njene velike oči, temno-temnorjave, so bile obsenčene z bujnimi obrvmi kakor dve jezerci z vencem gostega luga, dve jezerci, v katerih si umiva lice jasna noč, v katerih se koplje luna z zvezdami, v katerem medli visoko solnce. Da, v te tolmunčke se je šla kopat moja duša. In zdelo se mi je, da se vrača okrepčana, čista in umita. In zašepe-tala mi je tako melodiozno na ušesa, govorila tako rahlo in lepo, a tako čisto, da se mi je zdelo, kot bi bile njene besede povite v duh mladih limbarjev. In zvrtelo se mi je v glavi, veroval sem, zaplakal sem od veselja, da sem našel vzor, domov sem hitel in škorenj nisem sezul, k pultu sem sedel in tebi pisal . . .
Pričel sem hoditi v mehkih čreveljčkih, odpenjal sem svoj plašč, da sem dobil duška kipečim čuvstvom. V luninih nočeh sem se izprehajal, in z mano so hodile tiste oči, šumele tiste sladke besede, vonjal tisti lepi duh po limbarjih.
A prišlo je, kar je moralo priti, ker sem hodil med svetom brez visokih škorenj.
Za gosto senčnico sem stal v drevoredu in sanjal o doseženem vzoru. Kar me predrami tisti znani glas — — — Zadrgetam, posluhnem------------
,Ba! Idealist! Bedak! Norec! Eksistenca je prvo — a ob njegovih vzorih umrjem od gladu, ko bi Tebe  ne imela '— — —'
V meni je nekaj počilo, kot bi se pretrgalo srce. Zakričal sem zbesnelo — — Pod mano se je zazibal svet, slišal sem menda še bežeče korake — in drugo jutro sem se zbudil na tej postelji, na prsih pa sem  tiščal  križ.  Tedaj   sem ti  brzojavil v
Književnost.
245
strašnem obupu — a preden si prišel, se je zdanilo. Kot solnce jasno sem spoznal, da so sanje o zemeljskih vzorih res samo sanje — da je edini, ki nas je ljubil in nas še ljubi nesebično, ta-le razpeti in umorjeni Bog! ... Vse drugo je le samopridno iskanje samega sebe — —"
Dvignil je križ, solze so ga polile, in bridko je zaplakal: „Zakaj sem Te našel še-le zdaj, ko umiram, Tebe, ki si naš večni, naš edini ideal!"  —    —    —    —    —    —    —
Slovenska književnost.
Marjetice. Nabrane nežni mladini. Uredil in založil Al o j z i j Merhar. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna. 1902 90. 134 str. Za velikonočno darilo je izšla lična mladinska knjižica, „M a r j e t i c e", podobne oblike in vsebine, kot so jo skozi 10 let sem podajali ljubljanski bogoslovci v „Pomladnih glasih". Ne vemo, ali je prav ali ne, da so letos knjižico drugače krstili, dasi je naslov „Marjetice" nežnejši. Toda kakorkoli —! Smelo pa rečemo, da prekašajo „Marjetice" vse „Pomladne glase". Nabrali so jih štirje pisatelji bogoslovci: Alojzij Merhar, Pavel Perko, Fran Ks. Steržaj in Andrej Orehek. Nedvomno so najboljši del: „Škrjan-čkove pesmi", „Pod milim nebom" in „Citron-čkove pravljice" (zložil in spisal Alojzij Merhar.) V „Škrjančkovih pesmih" riše s čudovito naivnostjo in kratko pa živo karakteristiko tipe vaških malčkov, dečkov in dekletec. Škrjančku je pesmice položil v kljunček Čamrov Slavko (najbrže domače ime pesnika samega). Kako se gladko berejo, kako ljubo poslušajo, zares kakor droboleče popevke izpod jasnega neba! Naravnost krivico bi jim delal, ko bi jih široko razkladal, razkosaval, seciral. Tudi ni lahko povedati, katera je najlepša.  Vsaka  ima  svojo prednost, nobeni ne
S stolpa je disharmonično hreščal ropotec Velikega petka.
„Velika noč je pred durmi", omenim mu tiho.
„Ne, ne, velika noč, zame se prične — veliki dan — — ob velikem, večnem vzoru--------------.*¦
In kadar zatrobijo trobentice in zacin-gljajo zvončki, tedaj zazvoni v moji duši struna-posmrtnica, tedaj zaklenem duri, hodim sam po sobi ter se spominjam tebe, moj pobratime . . .
moremo očitati kake hibe. Pravi biseri so, ki so celotni najlepši. Raznoliki, mikavni prizori se nam odpro: „Pod milim nebom". Se višjo ceno jim prisojamo kot „ Škrjančkovim pesmim". Nisem še v slovenskem slovstvu bral lepših mladinskih popevk. Te bliskovite misli, ta njih originalni zasnutek, ta preprosti, čisto zveneči izraz pričajo o veliki nadarjenosti pesnikovi. Najrajši bi vsako prepisal in semkaj postavil za zgled prave poezije zlasti onim, ki mislijo, da se za otroke sploh ne da umetno pesniti.
„ Vesela pesem", „Žalostna pesem", »Polževe modrosti", „Sv. trije kralji", „Cigan" itd. to so umotvori, da bi se jih človek kar na pamet naučil in jih zopet in zopet deklamiral otrokom in sebi v slast. Kadar bo kdo izdajal kako „Šolsko berilo", pač ne bo smel prezreti „ Marjetic".
C i t r o n č e k (rumenjak), prvi pomladanski metulj, pripoveduje o raznih časih doživljaje v pomlajeni prirodi. Pisatelj je krasno pridružil „utile dulci". Nežno diha iz pravljic pisateljeva ljubezen do prirode ter ljubki otroški ton. Alojzij Merhar, ki nam je znan tudi še po nekem drugem imenu, je res pesnik po božji volji. Njegova lirika ne pozna šablone, ni meglena, nova je, samorodna, nežna in vendar krepka. Tudi prozaiški del se odlikuje. „Zibelka", ki jo je spisal Pavel Perko, je milotožna do-