PRIMORSKI DNEVNIK >e začel izhajati v Trstu 13. maja 1945, njegov predhodnik PARTIZANSKI DNEVNIK pa 26. novembra 1943 v vasi Zakriž nad Cerknim, razmnožen na ciklostil. Od 5. do 17. septembra 1944 se je tiskal v tiskarni «Doberdob» v Govcu pri Gorenji Trebuši. od 18. septembra 1944 do 1. maj» 1945 v tiskarni «Slovenija» pod Vojskim pri Idriji, do 8. maja 1945 pa v osvobojenem Trstu, kjer je izšla .zadnja številka. Bil je edini tiskani partizanski DNEVNIK v zasužnjeni Evropi.
Cena 650 lir - Leto XUI. št 128 (12.453)
Trst, nedelja, 1. junija 1!
TRST
Ul. Montecchi 6 - PP 559 Tel. (040) 764832 (4 linije) Tlx 460270
Q- 3
S
š
š
c
L
2 m
•£ S
o
P
rn
a
S
z
5
I
u
:
Z
r-i
O
I
40 let
italijanske
republike
BORIS RACE
Jutri poteče 40 let od dneva, ko so bili italijanski državljani poklicani, da se z referendumom izrečejo ali naj bo Italija monarhija ali republika. S te-m, da je bilo dva milijona več glasov za republiko kot za monarhijo, je bil dodan še en člen v verigi, ki označuje pot Italije od fašizma v demokracijo. Začelo se je s padcem fašizma 25. julija 1943, nadaljevalo 2 odporniškim gibanjem in bojem proti nacistični okupaciji ter domačim fašističnim pomagačem. Izglasovanje republike in sprejem nove ustave sta nadaljnja dva člena in pomenita hkrati uzakonitev pridobitev protifašističnega boja in osnovo za demokratični razvoj države.
Ni naključje, da so se vršile volitve v ustavodajno skupščino isti dan kot referendum. Obe stvari sta med seboj povezani, toda je razlika med njima v tem, da je bilo za obliko vladavine ljudstvo poklicano, da se izreče na neposreden način, da torej samo odloča brez posrednikov in na ta način vpliva tudi na delo ustavodajne skupščine pri sestavi nove u-stave. Ni dvoma, da bi bila ustava bistveno drugačna, če bi zmagala monarhija, ker ni na referendumu šlo le zato ali naj bo na čelu kralj ali Predsednik, marveč za mnogo več. Zmaga monarhije bi pomenila potrditev konservativnosti in zastoj v demokratičnem razvoju družbe, dočim je 2 zmago republike prišla do izraza volja, da se družba demokratizira, kar se odraža v vsebini nove ustave.
Italijansko ljudstvo je imelo še drude razloge, da se reši Savojske hiše. Poleg obveznega nasledstva na čelu države, ki predstavlja za vsako monarhijo pravo loterijo, bremenijo Savojsko hišo v zadnjih 20 istih njene vladavine trije hudi grehi. Največji med njimi je gotovo dejstvo, da je 1922 kralj ponudil Mussoliniju predsedstvo vlade in s tem odprl vrata fašizmu. To je storil izključno zato, da bi se obdržal na prestolu. Drugi greh je v tem, da je iz istega razloga podpiral fašizem in se z njim malone poistovetil. Navzven je prišlo posebno do mraza v tem, da je sprejel abesinsko ^cesarsko« krono. Tretji greh pred-stavlja pristanek na Mussolinijevo odločitev, da Italija leta 1940 stopi v
vojno.
Po vsem tem, kar je bilo poveda-n°. ni mogoče govoriti o republiki, n° da bi govorili tudi o njeni vsebi-nt- o ustavi. Nova ustava je bila za Razmere, posebno mednarodne, v ka-erih se je znašla Italija po drugi s.vetovni vojni, resnično napredna in ■jf zato predstavljala bolj program odraz dejanskega stanja italijan-družbe. To je bil prvi vzrok, da mso mogla takoj zaživeti progresivna ustave. Drugi odločilnejši zi'ok, je bilo dejstvo, da so bile f ve sile v obdobju hladne vojne od-}njene od dejanskega vodenja dr-®Ve in bile s tem onemogočene, da ^Posredno vplivajo na izvajanje na-jj ednih ustavnih določil. Prenehanje adne vojne, oslabitev vladajočih sre-kr^? desnih sil in splošno demo-
mer,i
zno stremljenje je ustvarilo raz-i je’ ki so narekovale vključitev delia lV^ce v vodenje države. Vse to je ohi 710 vlivalo, da so se nekatera staenfl načala ustave, predvsem ti-b(J.-zadepajo državljanske svo-cine, spreminjala iz programa v sničnost.
^oda ta proces ni še zaključen. Mno-rre. ločil ustave čaka na uresničenje, ke avs^m nimajo še vsi občani ena-na ^ožnosti zaposlitve, administrativ-d^docentralizatija se je ustavila pri lah in ni zagotovljena širša avto-
^A&ALJEVANJE NA 2. STRANI
Uradne ocene bodo sicer prišle komaj v prihodi \	* i
De Mitova vizija bipolarizma po i i mnogo negodovanja v manjših strankah
V vsedržavnem svetu KD bo De Mita razpolagal s 122 člani - Forlani kandidat za predsedstvo KD, Andreotti pa za pal/ačo Chigi
RIM — Politične sile bodo v prihodnjih dneh ocenile potek in zaključke demokristjanskega kongresa, ki je že sprožil vrsto polemik, posebno med laično-socialističnimi silami, ki obtožujejo De Mito, da je spet potegnil na dan staro vizijo »bipolarnosti« med demokristjani in komunisti. Ta vizija, pravijo predvsem socialisti in liberalci, ne priznava vmesnim strankam samostojne vloge ter jih postavlja na raven satelitov te aii one koalicije, medtem ko so te sile v zadnjih letih igrale zelo pomembno vlogo. Craxi, ki je precej ostro ocenil De Mitovo uvodno poročilo na kongresu, ni še komentiral zaključkov rimskega zasedanja in bc to kot je sam povedal naredil na prvi seji socialističnega vodstva.
Država se medtem pripravlja na proslave 40-letnice proglasitve republike in nihče noče skaliti današnjih in jutrišnjih praznovanj, čeprav se vsi na tihem zavedajo, da politično vzdušje ni med najboljšimi. Predsednik vlade je med svojim včerajšnjim obiskom na otoku Caprera, kjer je preživljal stara leta Giuseppe Garibaldi, govoril skoraj izključno o prazniku republike. O tem argumentu so včeraj spregovoril tudi ostali politični voditelji, vključno s predsednikom Cossigo, ki je naslovil državljanom posebno poslanico ob tej priložnosti.
Demokristjanski kongres se je medtem zaključil v petek ponoči z izvolitvijo novega nacionalnega sveta stranke, ki bo v kratkem izvolil direkcijo. Po pričako vanjih je premočno zmagala De Mitova lista, ki bo razpolagala s 122 člani na skupnih 160. Dober rezultat (skoraj 20 odstotkov glasov) je dosegel zunanji minister Andreotti, ki je predložil svojo samostojno listo, peščico delegatov pa je izvolila tudi opozicijska struja senatorja Donat Gàttinà. Novoizvoljeni nacionalni svet bo poleg direkcije na prvi seji izvolil tudi novega predsednika stranke ter imenoval načelnika parlamentarnih skupin. Za predsedniško mesto se govori o Forlaniju, medtem ko bi v primeru vladne krize Andreotti nasledil Craxiju v Palači Chigi. Za podtajnika bosta potrjena Scotti kot predstavnik centra in Bodrato v zastopstvu levičarske komponente.
Kot smo že včeraj napisali je bil v nacionalni svet KD izvoljen tudi tržaški župan Richetti, ki je prevzel mesto bivšega poslanca Belcija. V novem demokristjan-skem parlamentu so zastopane vse štiri pokrajine Furlanije - Julijske krajine. V ta organ ni bil več izvoljen predsednik deželnega odbora Biasutti, ki pa ima kot deželni tajnik Bongo pravico, da prisostvuje sejam tega telesa. (St)
DE MITA KOT DE GASPERI
Demokristjani spet pred vsemi in nad vsemi?
SANDOR TENCE
Demokristjanski kongres, ki se je pravkar zaključil v Rimu, bo še dodatno razburkal itak že precej nemirne vodé, v katerih plava petstrankar-ska koalicija, čeprav je v tem trenutku nemogoče napovedati, kakšna usoda čaka Craxija in njegovo vlado. Vsa pozornost političnega življenja je vsekakor zdaj že uprta v sicilske deželne volitve (22. in 23. junija), ki bodo pokazale, kakšno je razpoloženje volivcev, čeprav bo treba pri tem upoštevati, da gre za specifično zemljepisno stvarnost, ki lahko samo delno odraža vsedržavne razmere. Voli-
NADALJEVANJE NA 2. STRANI
Cossigova poslanica ob dnevu republike
RIM — Predsednik republike Cossiga je pred praznikom republike naslovil tradicionalni pozdrav italijanskim oboroženim silam. Mladi vojaki so že navajeni živeti kot svobodni državljani v svobodni državi, v odprti in pluralistični demokraciji in si ne znajo niti predstavljati, kakšno je bilo stanje pred štiridesetimi leti. Vojna je Italijo dobesedno razdejala, država pa je imela za seboj tudi dvajset let diktature. Ljudstvo je bilo razklano tako glede preteklosti, kot glede bodočnosti, ki jo je bilo treba komaj izbrati.
Proglasitev republike je bil bistven korak k premostitvi razkolov ter k oblikovanju globokega čuta enotnosti. Bila je obenem najbrž najpomembnejša odločitev Italije v tem stoletju. Proglasitev republike je bila, pravi Cossiga, vrhunec dolgega procesa zedinjenja in do nje je prišlo po kar se da demokratični poti.
Ob dnevu republike so predsedniku Cossigi predstavili tudi zanimivo knjigo o štiridesetih letih italijanske republike. Leta 1946, ko so Italijani bili še podložniki njegovega veličanstva kralja in ne državljani demokratične republike, kdor je zaslužil 20 tisoč lir na mesec, je bil srečen človek. Revščina in črna borza sta bili na dnevnem redu, industrija in kmetijstvo sta bili v globoki krizi. Vse to izhaja iz knjige, ki objema pričevanja številnih protagonistov našega časa od parlamentarcev, do znanstvenikov in novinarjev.
Ciampi: Izboljšanje gospodarstva naj ne botruje »nevarni evforiji«
RIM — Italijanskemu gospodarstvu gre res na bolje, toda zaradi tega se ne gre predajati »nevarni evi ori ji«: zdajšnjo priložnost je treba izkoristiti za to, da se temeljni problemi pričnejo učinkovito reševati in da se Itabji zagotovi stalen razvoj, ki edini lahko zatre brezposelnost. Med temeljnimi problemi je osrednji tisti,' ki zadeva deficit na področju javnih financ in katerega rešitve ne smemo iskati po kakšni krajšnici, kot bi to na primer bilo prisilno znižanje! bančnih obresti. To je nekako jedro poročila, ki ga je na skupščini emisijskega zavoda Banca dTtaha razgrnil guverner Carlo Azeglio Ciampi in navzoče pobtike ter gospodarstvenike v bistvu pozval, naj se dejavneje spopadejo z vprašanjema nezaposlenosti in javnih izdatkov pa tudi z novo kreditno pobtiko in monetarnimi problemi (uvedbo »težke lire« je sicer le bežno omenil).
Ciampi je podal stvarno podobo družbeno -gospodarskih razmer v državi: z eni strani je nanizal ugodnosti, ki sta jih prinesla pocenitev nafte in padec dolarja in ki jih velja pozorneje izkoristiti, z druge strani pa je navedel vse šibke točke ekonomskega aparata ob ugotovitvi, da osnovni cilj sanacije je in mora biti socialne narave, kajti samo na tej podlagi je moč meriti uspešnost politike na področju do-
hodkov in zaposlovanja. Sedanja javnofinančna neravnovesja so kriva »latentne gospodarske nestabilnosti^, ki plane na površje vsakokrat, ko se ublaži učinkovitost proračunske in dohodkovne pobtike, je dejal guverner s pripombo, da se tedaj povečajo možnosti novega inflacijskega vzpona, zvišanja cen in razvrednotenja Mre na menjalnem trgu. Značilen pri-v. */em smislu je bilo leto 1985, ko smo doživeb eno najhujših valutnih kriz v zadnjih letih.
Smrtna nesreča v Trstu
F.den mrtev in eden lažje ranjen je obračun hudr e prometne nesreče, ki se je pripetila sinoči, malo po 22. uri v Ul. Brigata Casale pod Kati naro. 50-letni Dario Modoio iz Ul. Paisieilo 5/6 je s svojim fiatom uno iz še nepojasnjenih razlogov med vožnjo proti mestu nenadoma zavozil v levo in treščil v renault 4, ki je bil parkiran ob cesti. Oba avtomobila je vrglo za nekaj metrov v goščo ob cesti. Modoio je bil pri priči mrtev, voznika renaulta, 33-letnega Morena Gnesdo iz Ul. Marchesetti 23, pa so z rešilcem prepeljali v katinarsko bolnišnico. Okreval bo v 15 dneh.
De Napoli (levo) je bil na včerajšnjem otvoritvenem srečanju eden najboljših na igrišču. Kljub njegovi in na splošno vseh ostalih »azzurrov« dobri igri pa so svetovni prvaki igrali z Bolgari le neodločeno
Delni neuspeh Italije
CIUDAD DE MEXICO — Italijanskim nogometašem v uvodni tekmi mundiala ni uspelo premagati Bolgarije. Branilci naslova svetovnega prvaka so sicer pokazali dokaj zanesljivo igro, bili ves čas boljši nasprotnik, vendar so bili pri strelih na vrata premalo natančni, da bi si zagotovili prepričljivo zmago nad skromno reprezentanco Bolgarije. Gol Alto-bellija v prvem polčasu in nekaj zrelih priložnosti v nadaljevanju je sicer zbujalo upanje, da se bo tekma končala z zmago -»azzurrov«, toda vse upe Bearzotovih izbrancev je pokopal Sirakov, ki je pet minut pred koncem tekme izkoristi edino priložnost Bolgarije in s strelom z glavo premagal Gallija, ki je bil do takrat praktično nezaposlen.
V reprezentanci Italije so največ pokazali mladi, katere je Bearzot u-vrstil v ekipo namesto nekaterih izkušenih asov, manj uspešni pa so bili Conti, Cabrini in Scirea, ki naj bi bili s svojimi izkušnjami nosilci igre »azzurrov«. Italijo čaka še nastop proti Argentini in Južni Koreji, kjer bo treba iskati potrebne točke za uvrstitev v naslednje kolo.
Mundial se danes nadaljuje s tekmama Brazilija ~ Španija in Francija - Kanada. Največ zanimanja vlada za tekmo Brazilcev in Špancev, saj obe reprezentanci mnogi uvrščajo med kandidate za končno zmago. O-be nocojšnji tekmi bosta neposredno prenašali tudi italijanska in jugoslovanska televizija.
• 40 let

NADALJEVANJE S 1. STRANI
nomija lokalnih uprav. Povsem je bilo v teh 40 letih zanemarjeno varstvo narave, ni še uresničena dosledna enakost žensk in drugo.
Nas posebej zanima, v kolikšni meri se izvaja 6- člen ustave, ki pravi, da •»republika ščiti s posebnimi normami jezikovne manjšine«. Časovno najprej je bil, že januarja 1948, odobren statut avtonomne dežele Trident -Južna Tirolska, ki je bil s paketom iz leta 1971 obnovljen s širšimi pravicami za tamkajšnjo nemško skupnost. Raven narodnostnih pravic in e-nakost vseh občanov ne glede na narodnost je v pokrajini Bočen dosledno izpeljana v vseh aspektih življenja, v gospodarstvu, izobraževanju, pravici jezikov, kulturi. Nemški skupnosti je z določili statuta zagotovljen razvoj, tako da tam asimilacije ne poznajo.
Statut avtonomne dežele Doline Aosta je bil sprejet- mesec pozneje, vedno v letu 1948, in izenačuje francoski jezik z italijanskim, tako da imajo javne listine v francoskem jeziku e-nako veljavo, kot v italijanskem. V šoli je obvezno učenje francoskega jezika, ki je lahko učni jezik za nekatere predmete, Dežela Aosta ima zagotovljeno izvolitev poslanca in senatorja.
Za Slovence je parlament doslej izglasoval le dva zakona za slovensko šolo iz leta 1961 in 1973. Italijanska uprava na Tržaškem ozemlju je po letu 1954 pustila v veljavi odločbo an-gloamerikanske uprave, po kateri se v okoliških, pretežno slovenskih občinah »dejavnost občinskih svetov« vrši v slovenskem jeziku. Zakon iz leta 1966, ki dovoljuje da se dajejo otrokom »tuja«, imena in zakon o sodnih prevajalcih iz leta 1967 sta splošna in veljata na celotnem državnem o-zemlju in se ne nanašata specifično na Slovence. Zakon o televizijskih oddajah v slovenskem jeziku iz leta 1975 se še danes ne izvaja. In to je vse, kar je bilo na državni ravni za Slovence uzakonjeno. Pravtako ni država ničesar ukrenila v korist tako imenovanih jezikovnih skupin.
Dežela Furlanija - Julijska krajina v začetku ni bila v stanju, da kaj stori v korist Slovencev zaradi nasprotovanja osrednje vlade. Pozneje je bila ta možnost razširjena, a je dežela ni izkoristila do take mere, da bi bistveno zaščitila slovensko skupnost, ali izdatneje podprla njene mnogovrstne dejavnosti.
Posledice takega stanja so hude. O-mejene pravice slovenskega jezika in omejevalni predlogi, kako naj se to vprašanje reši, predstavljajo očiten pritisk na. slovenske občane, da svoj materin jezik opuste. Odklanjanje slovenske šole Slovencem videmske pokrajine je odkrito pehanje v asimilacijo.
V primerjavi s francosko in nemško manjšino je naša skupnost diskriminirana. Zakaj? Morda zato, ker smo pripadniki majhnega naroda? Morda zato, ker nimamo bogate zgodovine? Ustava ne dela razlike med velikimi in majhnimi, nasprotno, poudarek je na manjšini, torej na majhnih delih, ki so bolj potrebni večje pozornosti in zaščite.
Reaganov preklic dogovorov S ALT-2 onemogoča vrhunski sestanek SZ-ZDA
MOSKVA — Torkova napoved ameriškega predsednika Reagana, da se bodo ZDA klanec tega leta odpovedale sporazumu o omejevanju strateškega oboroževanja SALT-2, je izzvala ostro reakcijo moskovske vlade. Tembolj, ker je poteza washingtonske uprave izzvenela kot nezaupnica »iztegnjeni roki« Gorbačova na razorožitvenem področju in ker celo zmerni krogi v Ameriki priznavajo, da so domače ocene o sovjetskih kršitvah omenjenega sporazuma pretirane, ker da je SZ do sedaj umaknila večjo količino strateškega o-rožja kot pa ZDA.
»Brž ko bodo Američani prekosili vrhnjo oboroževalno mejo, ki jo določa SALT-2, ali kakorkoli kršili druge važne klavzule tega sporazuma, bp SZ svobodno lahko podvzela vse potrebne ukrepe za to, da prepreči prevešenje vojaško - strateškega ravnotežja med velesilama«, se uvodoma glasi uradna izjava moskovske vlade, ki jo je razširila agencija TASS. »Reaganova napoved z dne 27. maja, da ZDA ne bodo več spoštovale listin v okviru dvostranskih pogodb o omejevanju napadalnega strateškega orožja — prehodnega sporazuma iz leta 1972 in sporazuma SALT-2 iz leta 1979 — samo še potrjuje bistvo sedanje ameriške zunanjepolitične usmeritve, ki stremi k vsestranskemu pospeiševanju oboroževalne tekme, k mili-tariziranju vesolja in k podžiganju napetosti na svetu«, naglaša sovjetska vlada. V Washingtonu bi se bili po njenem mnenju lahko odločili za u-blažitev lastnih oborožitvenih programov, toda u-
brali so pot, ki vodi v nenadzirano oboroževalno tekmo brez primere. Sovjeti označujejo to kot izredno nevarno potezo, katere očitni cilj je zdrobiti sistem pogodb, ki edini more zavreti večanje jedrskega orožnega potenciala in ki torej u-stvarja pogoje za sklepanje novih sporazumov.
Sovjetska vlada pripominja, da so ameriške obtožbe na njen račun, češ da je sistematično kršila sporazum SALT-2, od začetka do konca neutemeljene, in zatrjuje, da je Sovjetska zveza sprejete obveze vselej popolnoma in strogo spoštovala in jih še spoštuje. »Ameriška odločitev«, piše nadalje v sporočilu moskovske vlade, »potrjuje u-tameljenost sovjetskega stališča o možnostih za sklicanje vrhunskega sestanka med predsednikoma Gorbačovom in Reaganom: do tega lahko pride samo pod pogojem, da je ameriška stran zares pripravljena doseči otipljive rezultate pri vsaj enem ali dveh predmetih pogajanj na področju varnosti, in da se srečanje odvije v primernem političnem vzdušju. Toda zadnja izzivalna poteza ZDA kaže, da nobeden od teh pogojev ni dozorel«. V izjavi je potem rečeno, da sovjetska vlada ne bo ravnodušno gledala, kako Američani pokopavajo sporazum SALT-2, in da si washingtonska u-prava ne sme delati nikakršnih utvar, češ da si bo izbojevala kakšne vojaške prednosti na račun varnosti drugih držav. Sovjetska zveza bo namreč še naprej sprejemala vse potrebne ukrepe za to, da učinkovito zaščiti varnost socialistične skupnosti, ravno tako pa bo storila vse mogoče za po-
večanje varnosti v mednarodnem okviru.
Kljub odločni reakciji moskovske vlade s to izjavo kaže, da Gorbačov ni kdo ve kako zaskrbljen nad Reaganovim sklepom o zatajitvi sporazuma SALT-2. Prvič, ker ta sklep sodi v že dalj časa trajajočo in naraščujočo protisovjetsko diplomatsko ofenzivo in ni torej prišel nepričakovano, drugič pa, ker je ameriški predsednik na ta način svojo upravo politično še bolj izoliral v sklopu Atlantske zveze. Zunanji ministri držav članic pakta NATO so na izrednem zasedanju v Halifa-xu na Novem Škotskem sprejeli na znanje Reaganovo odločitev dokaj mlačno in nekateri celo zaskrbljeno; šef Bele hiše, ki mu stoji ob strani »jastreb« Weinberger (obrambni minister), ni samo zadal hudega udarca prizadevanjem prejšnjih štirih ameriških predsednikov za ustavitev oboroževalne tekme, ampak utegne škoditi samemu zahodnemu obrambnemu sistemu, v kolikor lahko SZ sedaj odgovori z izdatno pamnožitvijo svojega strateškega potenciala.
Reagana je kritiziral cedo zunanji minister Shultz, ki se je vseskozi odločno zavzemal za nadaljevanje veljavnosti dogovorov SALT-2 in ki ga je predsednik iznenadil. Državni sekretar sicer ne prikriva upanja, da utegne Reagan svojo odločitev preklicati, toda direktor agencije za nadzor nad orožnim aparatom Adelman to izključuje, češ da bodo ZDA odslej uravnavale število jedrekih konic le na pwdlagi stopnje »sovjetske nevarnosti«. (dg)
Bulatović - kamen spotike med književniki
LJUBLJANA — Malokateri kandidat v letošnjem jugoslovanskem volilnem obdobju je zbudil toliko pozornosti kot. Miodrag Bulatović — morebitni predsednik Zveze književnikov Jugoslavije. Čeprav ta funkcija gotovo ni najbolj izpostavljena in »usodna« za življenje Jugoslovanov, je bilo o kandidatu prelitega nekaj hektolitrov več črnila kot o vseh tisočih drugih funkcionarjev. Polemike (predvsem uperjene proti Bu-latoviču) je bilo že toliko, da začenja počasi kar dolgočasiti.
Kot je znano, se je prvo oglasilo slovensko Društvo pisateljev, ki se je izreklo proti Bulatovičevi kandidaturi, ker da mož z dosedanjim ravnanjem, prenapetimi izjavami in žalitvami ne vzbuja upanja, da bi utegnil biti združujoča osebnost med jugoslovanskimi književniki) Glasovi proti omenjenemu kandidatu so prišli tudi iz številnih drugih republiških in pokrajinskih društev, medtem ko ga srbski kolegi odločno podpirajo in izražajo celo določeno užaljenost, ker so ostali proti njihovemu, »na demokratičen način sprejetemu kandidatu«.
Toda kot je v Dugi pred dnevi zapisal pisatelj Nikola Miloševič, tudi kandidiranje v Združenju pisateljev Srbije ni bilo prav zgled demokratičnosti in regularnosti. Trdi celo, da je bil Bulatović izbran nezakonito. Po statutu njihove organizacije je za vse sklepe potrebna dvotretjinska večina ter tajno glasovanje. Toda, ko so prebrali rezultate tajnega glasovanja o Bulatoviču, so člani predsedstva hitro pozabili na odredbo o dvotretjinski večini: za regularno zmago sta mu namreč zmanjkala dva glasova ...
Toda zvezda je bila rojena — ter z njo polemika in prepiri. Celo kongres srbskih komunistov navsezadnje ni mogel mimo te, zdaj že precej obrabljene tekme. Oglasil se je nihče drug kot ugledni književnik
Oskar Davičo, ki se je dotaknil ravno sindroma užaljenosti.
Srbija lahko spoštuje literaturo Miodraga Bulato-vića, ne bi pa se smela identificirati s takšnimi stvarmi, kakršne so omenjene volitve. Ali ni prav ta predsednik med dvema mandatoma sprejel v združenje po lastnem preudarku več neknjiževnih uglednežev, profesorjev ali urednikov, ljudi brez svojih del, brez knjig, med njimi tudi tri cerkvene funkcionarje in nekega nekdanjega stipendista grške polkovniške hunte. »Zanima me, zakaj Združenje književnikov Srbije, katerega predsednik se je večkrat izkazal s svojimi unitarističnimi grobostmi do Albancev s Kosova pa tudi do nekaterih zahtev Slovencev, prav temu predsedniku nudi zaledje in daje podporo. To sprašujem, vi pa odgovorite in rešite to dvoličnost«.
No, na kongresu odgovora ni dobil, bržkone pa čisto v prazno le ni ustrelil. Za nadaljevanje polemike je, skratka, spet poskrbljeno.
če človek prav premisli, ima še največ koristi od vse afere ravno Miodrag Bulatović sam. To je namreč pisatelj, ki strašansko ceni publiciteto in reklamo, za katero zna tudi sam, če ne gre drugače, izvrstno poskrbeti. »Zlobni« kolegi radi pripovedujejo anekdote o ustvarjanju Bulatovičevega imidža. Kadar, recimo, prispe v Pariz, menda na informacijskem uradu rad poskrbi, da po zvočnikih kakšne pol ure vztrajno' vabijo k telefonu »pisatelja Bulatoviča, ker ga kliče Tokio« (ali kaj podobnega). Tako nekaj sto potnikov izve za ime tega strašansko iskanega pisatelja, ki mu še na letališču ne dajo miru.
Zdaj mu, hvalabogu, za reklamo nekaj časa ne bo treba skrbeti...
Z. Š.
Spodletela
izstrelitev
ariane
PARIZ — Osemnajsta izstrelitev e-vropske rakete ariane se je včeraj ponoči zaključila s popwlnim neuspehom: znanstveniki v vesoljskem centru v Kourouju so bili prisiljeni razstreliti raketo, ki je imela na -rovu mednarodni telekomunikacijski satelit »Intelsat V-F-14«. Iz poročila je razvidno, dà se še ni prižgal tretji stadij, ko je raketo začelo zanašati z njene predvidene tirnice in jo je bilo treba razstreliti.
Od osemnajstih poskusov je to že četrtič, ko je izstrehtev s[xxlletela. Sploh se je osemnajsti poskus začel pod nesrečno zvezdo: izstrelitev je bila predvidena najprej za 2.03 px> evropskem času, so p)a jo morali odložiti za 50 minut zaradi okvare na satelitu.
Generalni direktor programa »Intelsat« Richard Colino je sicer obžaloval spodleteli pioskus, je pa izrazil popolno zaupanje v program ter napovedal, da bodo zelo natančno analizirali vzroke nesreče. Ves programi A-riane predvideva izstrelitev 33 satelitov v prihodnjih treh letih ob upanju, da si bo ESA — Evropska vesoljska ustanova zagotovila zanesljivejše rakete. Prav rakete so šibka točka tako evropskega kot ameriškega programa izstrelitve telekomunikacijskih satelitov.
Italijanska republika je torej uspešno vplivala na demokratično rast i-talijanske družbe a ni doslej za slovensko skupnost v Italiji izpolnila vseh ustavnih obveznosti, kar je povzročilo hude, neozdravljive rane, zato ob tem jubileju izraža naša skup nost čestitke za vse, kar je storila za italijansko ljudstvo, na drugi strani pa iz laza grajo za vse tisto, česar za nas ni napravila, čeprav bi po volji sestavljavcev ustave morala storiti že pred štirimi desetletji.
Jedrska nesreča v Zahodni Nemčiji
BONN — V Zahodni Nemčiji je v teku preiskava o domnevni jedrski nesreči, do katere naj bi prišlo v jedrski elektrarni v Hammu v Porenju, kjer naj bi 4. maja prišlo do u-hajanja radioaktivnih snovi. Ne izključujejo možnosti, da bi jedrsko centralo zaradi omenjene nesreče sploh zaprli.
• Demokristjani pred vsemi
NADALJEVANJE S 1. STRANI
-od [mpu ouaasA opoq mpopo uu o a p kazale in do tedaj, kot je v navadi, se bodo polemike stopnjevale in zaostrovale, volilni rezultati pa bodo marsikaj pogojevali. V prvi vrsti odnose med demokristjani in socialisti, ki so že nekaj let glavna os, okrog katere se vrtijo skoraj vsa politična dogajanja v državi.
De Mita je na kongresu (optimistično?) dal razumeti, da je kriza največje itabjanske stranke dokončno mimo in da je hudi volilni poraz iz leta 1983 samo še spomin, na katerega seveda ne gre pozabiti, a niti ga preveč napihovati. Mi moramo gledati naprej in ne nazaj, pravi politik iz Avellina, ki je vlil stranki novo samozavest in bo sedaj skušal ustvariti pogoje, da bo KD spet postala, kot je bila do poraza na. referendumu o razporo-ki, protagonist v političnem življenju. Sekretar se je pri tem svojem zelo ambicioznem načrtu bolj kot Moru močno približal De Gasperiju ter o-svojil njegovo znano vizijo katoliške in medrazredne stranke, ki se ne
glede na svoje programe vedno in povsod postavlja na sredo političnega dogajanja. De Gasperi je takrat i-mel za sabo volilno premoč KD ter zelo naklonjene notranje in mednarodne razmere. De Mita, ki tega nima, pa si prizadeva za dosego teh ciljev, začenši z notranjo obnovo stranke, ki je bila do včeraj v rokah struj in podobnih oblastniških skupin. Bistveno vprašanje pri vsem tem pa je, ali je Italija po .desetih letih še pripravljena sprejeti novo demo-kristjansko hegemonijo?
Na ta odgovor so v demokratični družbi poklicani le volivci, vse ostalo jc samo taktika in kvečjemu propaganda. ki večkrat samo zmede javno mnenje ter ustvari med ljudmi odpor do politike, ki se v mnogih primerih nato izrodi v kvalunkvizem. De Mita je, če hočemo biti jasni, opozoril Cra-xija, da je samo začasni »najemnik« v Palači Chigi in da bo moral zato v kratkem »vrniti« predsedstvo vlade »legitimnemu lastniku«, ki je po njegovem mnenju seveda KD. Potegnil je spet na dan staro in preživelo teorijo »bipolarizma« (na eni strani demokri-
Novi dokazi proti Waldheimu
BEOGRAD — Beograjski tednik Duga je objavil naslovno stran zapisnikov preiskave jugoslovanske državne komisije, ki se je leta 1947 izrekla o vojnih zločinih, ki jih je za časa druge svetovne vojne zakrivil Kurt Waldheim. Med dokumenti, ki jih objavlja Duga, gre omeniti Wald-
in nad vsemi
stjani, na drugi komunisti) in dejansko priznal, da je v Italiji možna samo vlada s KD, »ker komunisti v tem trenutku niso zmožni uresničiti kakršnekoli alternative.« To je torej v zelo skopih besedah opozorilo, ki ga demokristjanski voditelj namenja svojim zaveznikom, posebno socialistom, ki so med tednom že pokazali razburjenost in razočaranje nad rimskim kongresom.
Kaj se nam torej sedaj obeta, je kot smo napisali v začetku zelo težko in skoraj nemogoče napovedati. Nekateri že govorijo o predčasnih volitvah, drugi, da bo Craxi pred koncem leta predal krmilo predsedstva vlade demokristjanom (Andreottiju ali Piccoliju), spet drugi pa, da bosta voditelj PSI in De Mita vendarle v kratkem podpisala sporazum, po katerem bo Craxi ostal v Palači Chigi do naravnega izteka zakonodajne dobe, to se pravi še dve leti. Do takrat pa naprej s polemikami in z grobimi medsebojnimi obtožbami, na katere je javno mnenje (žal) že navajeno.	SANDOR TENCE
heimovo biografijo ter številne bremenilne dokaze:	izkaznico, iz ka-
tere izhaja, da je Waldheim že 1938, pripadal »udarnim skupinam« nemške vojske, seznam nemškim častnikov, ki jih je leta 1942 šef NDH Pavelič odlikoval s srebrno kolajno kralja Zvonimira s hrastovimi listi, seznam častnikov, ki so bili v informacijski službi ter tri poročila, ki so bila sestavljena jeseni 1944 o položaju na Balkanih in še zlasti v Grčiji, Makedoniji, Albaniji in Črni gori in ki jih je podpisal bodoči generalni tajnik OZN in sedanji kandidat za predsedstvo avstrijske republike.
Jugoslovanska komisija je prišla
do zaključka, da je Waldheim izdelal načrt za represalije proti civilnemu prebivalstvu, ki so jih nemške čete izvedle v prvih mesecih leta 1944. Komisija je zbrala dovolj dokazov ° Waldheimovi odgovornosti za zločine, ki jih je zakrivil v Jugoslaviji po letu 1944,
V teku svoje včerajšnje tiskovne konference v Linzu je Kurt Waldheiin izrazil mnenje, da hočejo židovske op ganizacije s svojo kampanjo proti njegovi osebi prizadeti tudi ugled organizacije Združenih narodov-Po tej njegovi dokaj drzni teoriji na-j bi bili Židje povezani s tistimi krogi v ZDA, ki bi hoteli doseči razkroj OZN.
©
S. A. C. A. T.
IMPORT - EXPORT
nadomestni deli za
FIAT - ZASTAVA - ALFA - LANCIA
in za tuje znamke avtomobilov UL. SV. FRANČIŠKA 38 - TRST - TEL. 768667 - 772002
SLOVENIJALES
DOMA IN V SVETU
DOBRO POZNAN
Dušan Šinigoj: Pred nami je gradnja »osimskih cest«
AJDOVŠČINA — Predsednik Izvršnega sveta (vlade) Slovenije Dušan Šinigoj je v slavnostnem govoru ob 40-letnici ustanovitve gradbene delovne organizacije »Primorje« v petek v Ajdovščini obravnaval stanje in naloge slovenskega gradbeništva, ko je zaradi gospodarske krize tudi zanj manj naročil in dela. Zmogljivosti te panoge so precej velike in zaradi tega se mora gradbeništvo dobro organizirati, tehnično posodobiti in povezati z dopolnilnimi industrijami in dejavnostmi. Tako bo bolj konkurenčno v tujini, posamezna podjetja pa bodo prejela naročila, ki se v Sloveniji kljub gospodarskim težavam vendarle obetajo v naslednjem obdobju.
Predsednik Šinigoj je ob tem omenil, da bodo v Sloveniji kot vse kaže, kmalu začeli graditi verigo novih hid-
rocentral. »Pred nami je gradnja osimskih cest«, je zatem poudaril predsednik slovenske vlade. Dodal je, da bo potrebno v Sloveniji vsaj delno povečati tudi stanovanjsko gradnjo.
Morda že zares približuje začetek gradnje prometnic določenih v osimskih sporazumih, ki bi Slovenijo in Jugoslavijo povezale z Italijo. V »Primorskem dnevniku« smo poročali, da je o teh povezavah na svoj zadnji seji razpravljal tudi Zvezni izvršni svet (jugoslovanska vlada) v Beogradu. Na že omenjeni slovesnosti v Ajdovščini pa je Milan Vižintin, ki v slovenski vladi odgovarja za tako imenovano »Osimsko gospodarstvo« dejal, da se bo v Novi Gorici kmalu sestal s časnikarji ter jim posredoval razne podrobnosti, ki zadevajo gradnjo osimskih cest.
Marjan Drobež
Odbornik Carbone o odnosih DežeJne PodP°re med Deželo, sindikati in IRI !laild,kaPiranim
'5
TRST — »Kolesje pogajanj in soočanj med deželno upravo, družbo IRI in sindikati se počasi premika z mrtve točke.« Tako je včeraj komentiral deželni odbornik Carbone, potem ko je skupaj s predstavniki omenjenih strani določil sestanke, do katerih naj bi prišlo že prve tedne prihodnjega meseca.
Tako se bodo junija srečali člani podjetij Finmeccanica in Ansaldo, za njimi bo na vrsti Fincantieri, Tovarna velikih motorjev, Isotta Fraschini, tržiška ladjedelnica, tržaški Lloyd in vsi drugi, ki se že dalj časa nahajajo v težkem finančnem in proizvodnem položaju. Srečanja med predstavniki deželne uprave, sindikalnimi organizacijami in predstavniki družbe IRI bodo prav gotovo zanimiva tudi v splošnem okviru deželne gospodarske problematike. Veliko zanimanje obstaja zlasti glede usode tržaške pomorske družbe Lloyd, ki bi jo hotela Dežela ohraniti, predvsem v trenutku, ko bi morala vlada odobriti nov zakon v zvezi z javnim pomorstvom.
Posegi državne družbe IRI na deželnem teritoriju so usmerjeni zlasti v resa-nacijo že obstoječih industrijskih in proizvodnih objektov, sicer pa obstajajo tudi pogoji za uvajanje številnih inovacij. Vendar vzbuja zaskrbljenost dejstvo, da se druga državna družba SPI (Società di promozione industriale) premalo zanima za Furlanijo - Julijsko krajino in nekako ne najde novih oblik, ki bi pripomogle k gospodarskemu razvoju na tem področju, predvsem s sistemom državne soudeležbe. »Finančne družbe ne morejo enostavno odstopati od takih možnosti inovacije,« je še dejal Carbone. »Nenazadnje je primer podobnega sodelovanja že na dlani, v mislih imamo primer genovske ladjedelnice, kjer so se srečevali z istimi problemi kot v Trstu, le da so Genovi posvetili večjo pozornost in brez dvoma drugačne interese.«
ljudem
TRST — Dežela F-JK je namenila 7 milijard in 500 milijonov lir za pomoč telesno in duševno prizadetim osebam. Podpora naj bi v prvi vrsti služila za njihovo postopno vključevanje v družbo.
Kot je dejal odbornik Brancati, so sredstva razdelili na podlagi opozoril, ki so jih dale posamezne ustanove in institucije, ki se ukvarjajo s handika-piranimi osebami.
Ustanove in organizacije na Tržaškem bodo tako prejele skupno milijardo in 488 milijonov lir. Ustanove v go-riški pokrajini bodo prejele milijardo in 375 milijonov lir, v videmski pokrajini dve milijardi in 573 milijonov, v pordenonski pokrajini pa milijardo in 64 milijonov lir. Kot smo zapisali, so sredstva razdelili na podlagi potreb in števila handikapiranih ljudi.
Gospodarsko pismo iz Slovenije
Vrsta neprijetnosti in težav na svetovnih trgih
Jugoslovansko gospodarstvo se na svetovnih trgih kar naprej srečuje z neprijetnostmi. Svoje izdelke na te trge prodaja sporazmerno težko, ker niso dovolj kakovostni. Zato zaslužek ni tak, kot ga lahko proizvajalci dosežejo na domačem trgu. Zdaj se je precej zaprl tudi tisti trg, na katerem je bilo jugoslovansko gospodarstvo doslej uspešno. To je trg držav v razvoju, ki so zaradi pocenitve nafte morale skrčiti svoje nakupe. Prizadelo je zlasti jugoslovanske gradbenike, ki zdaj težko dobijo delo predvsem zato, ker nimajo dovolj gotovine, da bi lahko sami kreditirali večje naložbe v teh državah. Nepričakovano pa so zdaj prišli udarci še iz zahodnoevropskih držav. Države EGS so namreč Prepovedale uvoz živine, mesa, zelenjave, sadja, mleka in mlečnih izdelkov ter druge sveže hrane, češ da je preveč onesnažena zaradi nesreče v jedrski elektrarni v Ukrajini. Jugoslovanska vlada je zaradi tega že protestirala, toda nihče ne pričakuje, da bi njen protest kaj zalegel. Zgodilo se bo najbrž enako kot pred tednom dni, ko so ZDA prepovedale uvoz mesnih Izdelkov iz Jugoslavije (predvsem šunke), ker je v teh izdelkih preveč nntibiotikov. Že pred tem pa skorajda neprestano tečejo v državah EGS an-tldumpinški procesi proti jugoslovanskim proizvajalcem, ki vedno močno zaustavijo prodajo posameznih izdelkov iz Jugoslavije na zahodnoevropskih trgih.
Samo po sebi se vsiljuje vprašanje, kako to, da je Jugoslavija tako pogosta tarča najrazličnejših gospodarskih
sankcij.
Vtis, da samo jugoslovanskemu 9°spodarstvu na tujih trgih nalašč nasajajo z najrazličnejšimi prepovedmi, le nekoliko napačen. Jugoslavija ni Prav nikakršna posebnost v svetovni trgovini, v kateri se je zaradi najraz-‘čnejših vzrokov močno razširil protekcionizem. Na podobne ukrepe na-atijo skorajda vse države, zlasti tiste,
skušajo močneje prodreti na sve-t°vne trge. Toda gospodarsko nerazvite ali slabo razvite države vsak pro-
tekcionizem močneje prizadene kot razvitejše. Gospodarska sestava v teh državah je namreč takšna, da njihova gospodarstva ne morejo hitro preusmerjati proizvodnje. Za kaj takega nimajo dovolj niti denarja niti znanja, zato skušajo preskakovati nastavljene jim ovire na druge, največkrat politične načine, ki pa obrodijo malo sadov. Gospodarsko razvite države mnogo lažje zaobidejo protekcionistične ukrepe, ker se lahko hitro prilagodijo. Japonski na primer na vseh koncih nastavljajo najrazličnejše zanke, s katerimi hočejo posamezne države za nekaj časa zadržati vsiljivega tekmeca in tako pomagati svojemu gospodarstvu vsaj na domačih trgih. Toda, ker je tekmec sposoben (ima denar in veliko znanja) se uspešno izogiba takim zaprekam in japonski trgovinski presežek z drugimi državami se stalno povečuje.
Jugoslavija pa niti približno nima takega gospodarstva, kot je japonsko, močno ji primanjkuje znanja, še bolj pa denarja. Zato jo vsak gospodarski ukrep, ki ji ga v tujini pripravijo, navadno močno prizadene. Tako jo bo tudi nadavna prepoved izvoza hrane v države EGS. V Jugoslaviji so na hitro izračunali, da bo zaradi tega gospodarskega ukrepa neposredne škode za 17 milijonov dolarjev, velika pa bo tudi posredna škoda, vendar se je skorajda ne da oceniti. Zakaj posredna škoda? Zato, ker so nekatere druge države (arabske) že napredovale, da bodo zaradi ukrepov EGS podobno ukrepale tudi same. To pa pomeni, da se bo najbrž za nekaj časa povsem ustavil ves izvoz hrane iz Jugoslavije. Za jugoslovansko gospodarstvo pa prav izvoz hrane (zlasti živine in mesa) prinaša pomemben kup deviz.
Kako to, da so države EGS tudi Jugoslaviji postavile tako stroge omejitvene ukrepe kot vzhodnim socialističnim državam? Zakaj niso podobnih omejitev naredile tudi za posamezne države znotraj EGS, saj podatki pričajo, da radioaktivnost v Jugoslaviji ni bila nič močnejša kot na primer v Av-
striji ali v Italiji? Gre za posebno obliko političnega pritiska in če gre zanj, zakaj ta pritisk?
Na vsa ta vprašanja za zdaj ni moč odgovoriti drugače kot z površno ekonomsko analizo. Povsem jasno je, da države EGS iščejo možnosti - in vsako, ki se ponudi, skušajo tudi izkoristiti za odpravljanje svojih kmetijskih problemov. Skupni evropski trg je že dalj časa nasičen z vsemi možnimi vrstami pridelkov in hrane. Zaloge so velikanske. Zaradi njih nastopijo vsake toliko hujše težave, ki jih skušajo odpravljati zlasti z močnimi finančnimi injekcijami. To povzroča neprestane spore med posameznimi državami EGS. Razne mlečne krize, vinske vojne, zelenjavarski bojkoti se kar vrstijo. Zaradi radioaktivnih padavin se je zdaj ponudila priložnost, da se v EGS vsaj za nekaj časa znebijo vsiljivih tekmecev iz drugih držav, ki po navadi ponujajo cenejše pridelke in težave zaradi tega še povečujejo. Ponudila se je priložnost za predah (oziroma zmanjšanje lastnih zalog) in to priložnost so takoj izkoristili. Jugoslavija, ki je zelo vsiljiv ponudnik mesa in zelenjave, je morala v isto vrečo kot vzhodnoevropske države, čeprav naj bi v EGS imela poseben status, ki si ga je zagotovila s trgovinskimi spora-
~O0Ì VISUAL
optika
vaša optika za vaše oči
NAJBOLJŠA IZBIRA PO NAJUGODNEJŠI CENI
TRST
UL. DELLE TORRI 1/c (za cerkvijo sv. Antona)
TELEFON 65804
KAKOVOST IN PRESTIŽ
trst
Ul- Baiamonti 3 - tel. 820766 Ul- Di Vittorio 12 - tel. 813301
ekskluzivni zastopnik kuhinj
monzIuzzD

Olajšave pri plačilu
zumi. Zdajšnje omejitve niso zato prav nič nenavadnega. Poseben status, ki naj bi ga imela, Jugoslaviji tudi doslej ni kaj prida pomagal, saj je na primer znano, da omejitev za prodajo mlade junetine (baby beel) nočejo in nočejo odpraviti.
Prav gotovo so morali v državah EGS vedeti, da bo zaradi takih prepovedi Jugoslavija ostro protestirala. Toda najbrž vedo tudi, da se v teh dneh zamenjuje jugoslovanska vlada in da zaradi tega reakcija ne bo tako huda ali ne vsaj tako dobro organizirana in premišljena kot bi sicer bila. Izkoristili so torej dvojno priložnost.
Zaradi te ugotvovitve nam bi sicer-kdo očital, da ugotavljamo, da zaradi zamenjave vlade v Jugoslaviji vlada nekakšno brezvladje. Toda resnici na ljubo je treba povedati, da jugoslovanska stran ni reagirala tako, kot bi ob černobilski jedrski katastrofi morala. V EGS dokaj odkrito govore, da Jugoslavija ni sporočila natančnih podatkov o sevanju in da zaradi tega ne vedo, kakšne so posledice v naši državi. Zato so se odločili za prepoved. Toda, kaj reči ob tem, da je svetovna agencija za atomsko energijo iz Dunaja posebno pohvalila Slovenijo, ker je radioaktivnost tako vestno in
natačno merila kot skoraj nikjer drugje v Evropi in podatke takoj posredovala. Kaj drugega, kot da je Slovenija samo del Jugoslavije, ob tem ni moč reči. Očitno bo morala Jugoslavija požreti grenke očitke, tako kot jih mora tudi zaradi prepovedi izvoza mesnih izdelkov v ZDA. ZDA so namreč Jugoslavijo večkrat opozorile, da je v teh izdelkih preveč antibiotikov, toda ker ni nihče pravočasno ukrepal, so mesne izdelke prepovedali izvažati v ZDA.
Ob vsem tem pa moramo omeniti še nekaj. Ni povsem naključno, da je bila prav Italija najodločnejša zagovornica uvoznih omejitev iz Jugoslavije. Računala je na posredne učinke, ki jih bo imel ta ukrep. Posredni učinki pa se lahko pokažejo zlasti v turizmu. V neusmiljenem boju za evropske turiste je imela Jugoslavija letos dokaj ugoden položaj, Italija pa zaradi dogodkov z Libijo ne preveč, saj so italijanski turistični delavci sporočili, da pričakujejo za 70 odstotkov manj Američanov, kot jih je bilo lani. Tudi zaradi tega je treba izkoristiti vsako, tudi najmanjšo priložnost. V gospodarski vojni, ki smo ji priča, pa se več ne sprašujejo, kakšno orožje bo kdo uporabil.
Jože Petrovčič
Lucas
... ko je praktičnost v modi
v Trstu pri
I VefgQH! pelletterie
^	Brtf sv. Jakoba 6*
Klimatske naprave, ki jih postavite v vsak prostor v dveh minutah brez vrtanja:
BAG ARIAGEL
že 25 let uspešne po vsem svetu
EKSKLUZIVNI PRODAJALEC ZA TRŽAŠKO POKRAJINO:
UNIVERSALTECNICA
TRST — Korzo Saba 18, Trg Goldoni 1, Ul. Zudecche 1 Center avtoradio: Ul. Machiavelli 3
Včeraj odločen odgovor s sindikalne skupščine v Aquili
Trmasto zadržanje družbe Total ogroža ohranitev njenih skladišč
Nepopustljivo zadržanje francoske družbe Total je — kot smo že poročali — še enkrat zapeljalo v slepo ulico pogajanja o usodi žaveljske rafinerije Aquila. Njeni ozki interesi grozijo onemogočiti rezultate prizadevanj podtajnika pri ministrstvu za industrijo Zita in deželnega odbornika za industrijo Francescutta, ki sta uspela zainteresirati tri tuje naftne družbe (švicarsko in dve avstrijski) za prevzem proizvodnje v Zavijah. Toda strah pred konkurenco je pri Totalu očitno močnejši od "skrbi" za usodo proizvodnega obrata in njegovih 500 zaposlenih, zato francoska družba trmasto odklanja njegovo prodajo.
To je bil glavni razlog, da je zadnji krog pogajanj v Rimu klavrno propadel, kljub strpnemu posredovanju podtajnika Zita in odgovornemu zadržanju predstavnikov sindikalnih organizacij. Nikoli niso namreč Totalu odrekali, da bi zadržal v Trstu svoja obalna skladišča in terminal, česar se francoska družba trdno oklepa iz svojih distribucijskih potreb. Podtajnik Zito pa je ob tem že večkrat opozoril, da je taka koncesija mogoča le, če se doseže sporazum o ohranitvi proizvodne dejavnosti tega sektorja na Tržaškem.
To je hkrati tudi stališče sindikatov, ki so ga jasno izrazili na včerajšnji sindikalni skupščini v Aquili. Po njihovem mnenju ohranitev skladišč družbe Total in nadaljevanje proizvodnje v žaveljski rafineriji z novim lastnikom tehnično nikakor ni nezdružljivo, kljub izgovorom francoske družbe, da so naprave stare in da proizvodnja prinaša velike izgube. Še več, sindikalne organizacije so pripravljene po svojih močeh prispevati za premostitev prehoda lastništva, bodisi z uvedbo dopolnilne blagajne ali s kolektivnim dopustom. Niso pa pripravljene se odreči nadaljevanju proizvodnje, ki je s pocenitvijo svetovnih cen nafte brez dvoma pridobila nove perspektive. Trdno odločeni, da dosežejo svoje cilje, bodo sindikati 10. junija znova v Rimu, nič pa se ne ve, če se bo napovedanega novega kroga pogajanj udeležilo tudi predstavništvo družbe Total. V tem primeru — nam je v kratkem pogovoru dejal tajnik pokrajinske CGIL
Roberto Treu — bomo prisiljeni postaviti pod vprašaj tudi koncesijo, da francoska družba ohrani v Trstu svoja skladišča, saj ne gre za nobeno avtomatično pravico.
Na včerajšnji sindikalni skupščini delavcev Aquile, ki so se je udeležili tudi zastopniki pokrajinskih tajništev treh sindikalnih zvez Treu, Vilevich in Comuzzi, so po daljši razpravi soglasno sprejeli tri sklepe. V naslednjih dneh se bodo sindikati sestali z deželno in s tržaškimi ter miljskimi krajevnimi upravami, da bi izdelali skupen predlog (v soglasju z ministrstvom za industrijo) o predaji rafinerije zainteresirani avstrijski skupini naftnih grosistov, vezanih na državno družbo OMW. To sicer še ne pomeni, da ostali dve možnosti ne bosta upoštevani, vendar je omenjena najbolj ugodna.
Nadalje so na skupščini poudarili, da mora Total odpraviti svojo rezervo nad pogajanji, pod krinko katere jih v resnici želi prekiniti, saj njen namen ni prodati rafinerijo, pač pa jo preprosto zapreti s čimmanj Šimi socialnimi preglavicami. Sindikati zato zahtevajo, naj Total prizna veljavnost pogajanj in dejstvo, da ni nobenih tehničnih ovir za istočasno ohranitev skladišč in proizvodnje z novim lastnikom. Tretji sklep pa se nanaša na že omenjeno pripravljenost sindikatov za premostitev prehodnega obdobja na dogovorjen način in na upoštevanje vseh dosedanjih hipotez o morebitnem novem lastniku. Pri tem seveda ostaja prva avstrijska varianta, po kateri bi ohranili proizvodnjo vsaj še za naslednjih pet let in zagotovili delo za vse sedanje zaposlene.
Vsekakor je razpoloženje tako v sindikalnih vrstah kot med predstavniki deželne in krajevnih uprav tačas takšno, da bi se francoski družbi ob nadaljevanju njenega dosedanjega zadržanja utegnilo zgoditi, da ostane tudi brez obalnih skladišč, ki se jih iz svojih ozkih komercialnih interesov krčevito oklepa, ne meneč se za hude posledice, ki bi jih v Trstu pustilo zaprtje še ene od redkih preostalih proizvodnih sredin.	(vb)
Trnovca vabi na vaški praznik
Trnovca vabi! S tem gostoljubno zvenečim vabilom vabi vaška skupnost 7., 8. in 9. junija na svoj 4. vaški praznik.
Kot običajno, so tudi letos organizatorji poskrbeli za lep in bogat kulturni spored. V soboto, 7. t. m., ob 14. uri bodo odprli kioske s pijačo in jedačo, uro pozneje se bodo otroci pomerili v slikarskem tekmovanju ex tempore, kvartači pa v briškoli. Od 20.30 dalje pa bo ples z ansamblom Otavija Brajka.
V	nedeljo, 8. t. m., ob 10. uri, odprtje kioskov, ob 10.30 otroške igre, ob 18. uri bodo na kulturnem programu nastopali otroški zbor SKD Vigred iz Šempolaja, duo harmonik in kvintet GM, plesna skupina Isontina iz Gorice z državnima prvakoma Maurom in Marzio, ki bosta izvajala latinskoameriške in standardne plese. Zvečer ob 20. uri se bo začelo žrebanje nagradne loterije z bogatimi nagradami. Stari in mladi si bodo nato lahko brusili pete ob zvokih ansambla Henček iz Novega mesta, ljubitelji nogometa pa si bodo po televiziji ogledali tekmo svetovnega prvenstva v Mehiki.
V	ponedeljek, 9. t. m., se bo vaški praznik zaključil ob zvokih priljubljenega ansambla Lojzeta Furlana, ki bo osrečil ljubitelje valčkov in polk.
Peščici družin, ki naseljujejo Trnovco, gre za delo in trud vse priznanje. Z vaškim praznikom, ki ga že 4. leto organizirajo, so pokazale, kakšen je njihov življenski utrip, ki tako majhno skupnost, kot je njihova, naredi veliko. V Trnovci tudi letos upajo, da se bo njihovemu prijaznemu vabilu odzvalo čimveč ljudi in tako preživelo nekaj prijetnih in veselih uric v njihovi sredi.
(Š.F.)
V petek v Gregorčičevi dvorani otvoritev razstave akademskega slikarja S. Kumarja
Z začetkom junija se sezona Društva zamejskih likovnikov ne konča, saj bodo tržaški likovniki, tako kot v preteklih letih, letos prisotni na različnih manifestacijah. V petek, 6. junija pa bodo v Gregorčičevi dvorani v Trstu otvorili razstavo akademskega slikarja Staneta Kumarja.
Stane Kumar, ki se je rodil v Trstu leta 1910, je v predvojnem obdobju študiral slikarstvo na akademiji v Zagrebu s profesorjem Hegedušičem. Med vojno je bil večkrat v zaporu in celo interniran v taborišču v Gonarsu. Ves čas pa je te izkušnje beležil v svojo skicirko, slikal pa je predvsem človeka in izdelal zanimivo galerijo ljudi, ki so mu vedno bili neizčrpen motiv. Po vojni je ostal v Sloveniji in poučeval v Postojni in Ilirski Bistrici. Petnajst let je bil predstojnik za grafiko na šoli izoblikovanja v Ljubljani.
Kumar je bil lani jeseni gost kulturnega društva Tabor na Opčinah, kjer je razstavljal olja. V Gregorčičevi dvorani pa bo razstavljal akvarele. Otvoritev bo v petek, 6. junija ob 19.30. Predstavil ga bo Milko Bambič.
(bg)
Delovni programi K D V. Vodnik
V petek začetek dolinskih junijskih glasbenih srečanj
Na petkovi seji občinskega sveta
V dolinski občini predstavili osnutek letošnjega proračuna
Junijski glasbeni in likovni večeri slavijo svoj prvi važni jubilej: KD Valentin Vodnik iz Doline jih letos prireja že petič.
Glasbeni del teh junijskih srečanj se bo pričel v petek, 6. junija, v občinskem gledališču F. Prešeren v Boljun-cu, ko bo nastopil Mladinski pevski zbor mesta Maribor, nagrajenec Prešernovega sklada in nosilec najvišjega slovenskega priznanja, Gallusove plakete. Vodi ga Branko Rajšter. Koncert se bo kot vsi ostali začel ob 21. uri.
Po tem se bodo vsa ostala glasbena srečanja odvijala v cerkvici sv. Martina, v visokem predelu Doline. V petek, 13. junija bo pel MPZ Zdravilišča Rogaška Slatina, ki ga vodi Franc
Zlata poroka v Dolini
Kristina in Franc Bandi iz Doline sta v četrtek, 29. maja, prestopila prag petega desetletja skupnega življenja v težavah in radostih. Ob pomembnem jubileju sta še oba čila, zdrava in polna življenske sile, kljub temu da sta morala od mladih nog garati. Kristina se je rodila leta 1914 v Dolini in, odkar pomni, dela; dolgo let si je služila vsakdanji kruh kot služkinja in perica, pred vojno in po vojni je rada sodelovala v prosvetnem življenju, njen najljubši konjiček so bile ljubiteljske gledališke predstave in, kot sama pravi, bi še sedaj stopila na oder.
Franc pa se je rodil v Prebenegu leta 1909 v družini, v kateri se je nagrmadilo kar 16 otrok. Že z osmimi leti je začel služiti kot pastir. Kasneje se je izučil zidarskega poklica, pokojnino pa si je prislužil v gradbenem podjetju Edile Adriatica. Med vojno je okusil grenkobo posebnih bataljonov, leta 1944 pa je vstopil v partizanske vrste, z IX. korpusom se je spomladi 1945 pomikal proti Trstu in bil v Tržiču tudi ranjen.
Zdaj že poldrugo desetletje obdeluje vinograd okrog hiše in skrbi, da je v kleti vedno na voljo pristna domača kapljica.
Kristina in Franc Bandi sta ponosna na svoje slovenstvo in od vsega začetka zvesta bralca Primorskega dnevnika. Pomembnega jubileja se z njima veselijo hčerki Sonja in Savina z družinama ter vnuki in družinski prijatelji. Čestitkam se pridružuje tudi naše uredništvo in jima kliče še na mnoga leta!	(ris)
Prispevajte za
»Dijaško matico«
Plohl. Zbor že vrsto let veže prijateljstvo z MPZ Valentin Vodnik, še v tej sezoni, konec oktobra, je bil dolinski zbor v gosteh pri matičnih tovariših. Ostala dva junijska večera sta posvečena instrumentalni glasbi. V petek, 20. junija, bo igral baročni trio Ensemble Nova Academia, ki ga sestavljajo Stefano Casaccia-kljunasta flavta, Claudio Gasparini-viola da gamba in Ilario Gregoletto-čembalo. Junijsko glasbeno nit pa bo zaključil celovečerni koncert mladega harmonikaša: igral bo Corrado Rojac, ki je letos februarja odlično opravil diplomo iz klasične harmonike.
Poleg tega pa še likovni del teh prireditev: v Galeriji Torkla, vedno v Dolini, bo najprej v sredo, 4. junija, ob 19. uri otvoritev razstave mladinskega ex-tempore, kjer so sodelovali dijaki nižje srednje šole S. Gregorčič iz Doline. Ob tem bo še krajši glasbeni program, občinstvu se bo prvič predstavil Mladinski pevski zbor Valentin Vodnik, ki je začel vaditi v teku sezone, vodi pa ga Giorgina Pisani.
Za drugo razstavo, otvoritev bo v sredo, 18. junija ob 19. uri, bo poskrbela kulturno umetniška skupina Grafične delavnice Atelier iz Nabrežine, za katero skrbi Mauro Tonet. Razstavljeni bodo izdelki letošnjih tečajnikov.
(dam)
Tržaška sekcija Vsedržavnega združenja družin, ki so posinovile ali sprejele v rejo otroka - ANFAA, je včeraj priredila v sejni dvorani dijaškega doma Nazario Sauro strokovno srečanje na temo mednarodnega posinov-Ijenja.
Povod za sklicanje včerajšnjega srečanja dovolj zgovorno razkrivajo podatki ANFAA o velikem zanimanju za tovrstna posinovljenja v našem mestu. V Trstu je namreč leta 1984 kar 35 družinskih enot sprejelo, in po enem letu rejništva tudi posinovilo, otroka, ki se je rodil v tujini. Lani je sicer število družin rahlo upadlo (25), letos pa se je na ANFAA že prijavilo 30 družin.
O tem, kako pravzaprav poteka postopek posinovljenja otroka iz tujine, smo se pogovorili z Donato Micucci, eno izmed včerajšnjih predavateljev, ki je kot izvedenka v tej problematiki vsedržavni svetovalec združenja ANFAA.
"Problemi s posinovljenjem otrok," nam je izjavila Micuccijeva, "se večrat rodijo že v trenutku, ko se se neka družina odloči za posinovljenje. V glavnem izhaja družina iz principa, da si želi otroka, mi pa moramo vztrajati v trditvi, da je otrok — sirota ali kakorkoli zapuščeno bitje — tisti, ki ima pravico do družine. Sicer pa italijanski zakon predvideva razmeroma različna pravila za posinovljenje "domačega" ali "tujega" otroka. Ko govorimo o "tujini" pa moramo upoštevati, da gre v glavnem za nerazvita, ali hudo priza-
Dolinski občinski svet je na petkovi seji soglasno vzel na znanje predstavitev osnutka proračuna za finančno leto 1986 in programskega poročila za obdobje 1986-88. Sejo je v odsotnosti župana vodil podžupan Pečenik, ki je skupščini tudi obrazložil, zakaj je moral občinski svet razpravljati o tem vprašanju na petkovi seji. Pečenik je vsekakor obvestil svetovalce, da bosta osnutka proračuna in programskega poročila naknadno še dopolnjena z ustreznimi akti, tako da bo občinski svet o proračunu lahko razpravljal 20. t. m., in o njem glasoval 3. julija.
Sicer pa je predstavitev proračuna orisal odbornik Sancin, ki je uvodoma
deta področja Afrike, Azije in Latinske Amerike. ANFAA in CIAI (Italijansko središče za mednarodna posinovljenja) sta združenji, ki skrbita prav za to, da otrok pride do svoje nove družine. Pri tem zagotavljamo tako družinam kot javnim ustanovam s katerimi sodelujemo (Pokrajine, sodnik za mladoletnike, socialno varstvo itd.), da je otrok dejansko brez staršev ali popolnoma zapuščen. Skratka ne "prodajamo" otrok."
Marsikomu pa vendar uspe, da si otroka "priskrbi" v tujini.
"Žal je italijanski zakonik še premalo natančen in obstaja cela vrsta agencij, ki "uvaža" — in ni rečeno, da ilegalno — otroke iz tujine. Nekatere družine, bodisi iz nestrpnosti, bodisi ker so brez posebnega potrdila sodnika za mladoletnike, ki pa je za nas neobhodno potreben, posinovijo otroka kar po zasebni liniji. Zato pa se moramo boriti, da čimveč ljudi spozna, kako resna zadeva je posinovljenje otroka, še posebno, če izhaja otrok iz neke nam popolnoma tuje realnosti. Tako otrok kot nova družina se znajdeta pred takimi težavami, da nujno potrebujejo zaslombo in pomoč javnih ustanov. To pa so seveda večkrat le blage želje nas, ki se za to trudimo."
Med predavatelji sta bila včeraj tudi tržaška zakonca, ki sta že leto dni družina 6-letne Indijke. Zanjo sta se "borila" pet let, spomine na posinovljenje pa sta posredovala številnemu, tudi mlademu in temnopoltemu, občinstvu, ki se je udeležilo srečanja.
ugotavljal, kako se je gospodarsko stanje v državi v zadnjem času precej izboljšalo, medtem ko pa postaja finančno stanje občin vedno slabše in to ne po krivdi upraviteljev. Dodal je tudi, da mineva že peti mesec letošnjega leta, občine pa še niso na jasnem, s kolikšnimi sredstvi bodo lahko razpolagale letos, zaradi česar je razumljivo, v kakšnem položaju se nahajajo upravitelji. Odbornik Sancin je tudi dodal, da je občinska uprava sklepala, da bo finančni odlok propadel in da bo vlada predstavila novega, ki bi odražal tisto stanje, ki je nastalo potem ko je bila večkrat preglasovana na omenje-
nem odloku. Zgodilo pa se je, česar nobena zdrava pamet ni pričakovala: odobren je bil okleščeni odlok in v ponedeljek je občinska uprava prejela od pristojnih oblasti poziv, da mora spoštovati predpisane roke in tekom maja predstaviti osnutek proračuna, pa čeprav po zelo nejasnih navodilih.
Odbornik Sancin je nato na kratko orisal finančni položaj, na osnovi katerega bo morala delovati občinska uprava: dodal je, da občine ne glede na politično obarvanost ne morejo sprejemati nastalega položaja, zaradi česar je izrazil mnenje, da mora tudi dolinski občinski svet odločno zahtevati, da se občinam zagotovijo sredstva, ki so potrebna, da se vsaj ohranijo službe in storitve na sedanji ravni.
Tudi predstavnik SSk Mahnič je z obžalovanjem ugotavljal, da so občinski upravitelji ob polovici finančnega leta v takem položaju, da ne znajo, s kolikšnimi finančnimi sredstvi bodo lahko razpolagali. Zato je izrazil mnenje, da bi morala država predhodno nuditi vsa točna navodila, ki so potrebna za upravljanje občine.
Občinski svet se bo, kot rečeno, za roračunsko razpravo sestal 20. t. m., . junija pa bo zasedal ob prisotnosti parlamentarcev Jelke Gerbec, Antonina Cuffara in Sergia Colonija in razpravljal o gospodarskem položaju na Tržaškem.
Kitarist Stefan Grossman navdušil poslušalce
Pokrajinski festival ZKMI se je v petek zvečer začel na najboljši način in sicer z zelo kvalitetno glasbo. Koncert ameriškega svetovno znanega vrhunskega kitarista Stefana Grossmana je priklical v Ljudski dom v Križ veliko število ljudi, glasbeni virtuoz pa jih je nagradil z res izrednim nastopom.
Grossman je znan predvsem po svojem brezhibnem izvajanju bluesa in rag-timeja, omeniti pa moramo, da je v Križu zaigral in zapel pesmi in skladbe vseh zvrsti lahke glasbe, saj so trdim bluesom sledile nežne irske balade, hitremu rocku sanjavi ragtime, klasičnemu jazzu pa svojevrstni country.
Pokrajinski festival ZKMI se je nadaljeval včeraj, zaključil pa se bo danes s pestrim in raznolikim sporedom. Jutranjemu seminarju na temo miru, razorožitve in denuklearizacije bodo popoldne sledili nastopi in razprave, zvečer pa bo na odprtem ples.
Srečanje in predavanja na temo posinovljenja otrok iz tujine
POKRAJINSKI FESTIVAL »Z K M I«
Ljudski dom v Križu danes in jutri
DANES: ob 10.30 mednarodni seminar na temo "MIR, RAZOROŽITEV, DENUKLEARIZACIJA". Sodeluje odgovorni za vprašanja miru pri ZKMI ANGELINI in predstavniki povabljenih organizacij (RK ZSMS Radovljica, Sežana, Koper, časopis Kladivo) in Stojan Spetič. Ob 16. uri predavanje ene izmed sodelavk satirične priloge "TANGO". Ob 18.30 nastop mladinskega pevskega zbora "P. TOMAŽIČ". Ob 19. uri JAVNI SHOD posvečen problematiki miru. Ob 20. uri prenos nogometne tekme Brazilija-Španija (veliki ekran v dvorani). Sledi projekcija LISA-AID. Ob 21. uri ples na odprtem s skupino AMADEUS. Ob 23.30 BAKLADA MIRU po kriških ulicah.
JUTRI: ob 18. uri predstavitev referenduma proti gradnji jedrskih central. Ob 21. uri KONCERT glasbenih skupin iz Trsta.
V primeru slabega vremena bo program v dvorani Ljudskega doma.
SLOVENSKI DIJAŠKI DOM »S. KOSOVEL«
V TRSTU
vabi ob 40-letnici svojega obstoja vse bivše gojenke in gojence, vse dosedanje uslužbence na
prijateljsko srečanje
ki bo v soboto, 7. junija, od 18. ure naprej v parku in v notranjih prostorih Dijaškega doma (vhod Campo S. Luigi 11 ali Ul. Ginnastica 72).
Ob 20. uri smo predvideli uradne in neuradne pozdrave.
Ker ne bomo pošiljali posebnih vabil, nas za podrobnejše informacije lahko kličete na tel. št.:
040/573141 ali 573142
Enotne kandidatne liste pripravljajo volilne programe
Uspeh jusarskih volitev le s polno udeležbo vaščanov
Volitve za sestavo novih jusarskih odborov so pred nami, ločita nas le še dva tedna in razumljivo je, da so priprave v polnem teku. Prve dni junija, se pravi v naslednjih dneh, se bodo javnosti predstavih kandidati e-notnih list, prvi pa bodo to štorih na Opčinah, kjer bo enotna lista predstavila svoje kandidate v sredo, 4. junija, ob 20.30 v Prosvetnem domu. Naj tudi z naših strani pozovemo vse domačine k čimštevilnejši udeležbi!
Če smo včetraj v našem dnevniku v naslovu zapisah, naj se jusarskih volitev udeleži čimveč vohvcev, se moramo danes malce popraviti: vohtev naj se udeležijo vsi volivci! Le tako bomo namreč uspeh zagotoviti potrebno podporo krajevnim enotnim listam, za katere smo v teh dneh neštetokrat poudarih, da najbolje zastopajo interese posameznih vaških skupnosti.
V naslednjih dneh bodo jusarski odbori sestavili enotne volilne programe, s katerimi se bodo predstavih volivcem - vaščanom. Pa še ena obveznost jih čaka: volilnemu uradu tržaške občine bodo morah posredovati kandidate za skrutinatorje, kot je to pravilo pri vsakih volitvah. Torej, na osnovi volilnih programov, ki bodo u-poštevah želje in pričakovanja vaških skupnosti, na osnovi krajevnih enot-
nih kandidatnih list, ki so odraz kra-jevnih razmer, se bodo domačini na Krasu 15. in 16. junija odločali za sestavo novih jusarskih odborov, zato je nujno, da se vohtev udeležijo v polnem številu.
Svečanost v počastitev talcev na Proseku
Na gmajni pri proseški železniški postaji se bodo danes domačini spomnili desetih talcev, ki so jih nacifa-šisti obesili pred 42 leti iz represalije proti partizanski akciji. Na svečanosti, ki jo prireja krajevna sekcija Zveze partizanov - ANPI, bodo sodelovali godbeno društvo Prosek, moški pevski zbor Vasilij Mirk, člani Amaterskega odra Jaka Štoka, govorila pa bosta predstavnika pokrajinskega odbora VZPI-ANPI.
Komemoracija bo ob 9. uri. Zbirališče ob 8.30 na cesti ob spomeniku.
• Pri Korošcih pri Miljah bodo danes in jutri proslavljah spomin padlih Korošcev - Griže - Farnedov. Danes bodo ob 17. uri odprh enogastro-nomske kioske, ob 18.30 pa bo sledil ples. Jutri bo ob 18. uri slavnostno polaganje vencev, ob prisotnosti Uga Pohja in Giorgia Vodopivca.
Včeraj v Zgoniku odprli 22. občinsko razstavo vin
j
Včeraj se je v Zgoniku pričela 22. občinska razstava vin. Po petkovem neurju je vreme tokrat le nekoliko prišlo na roko organizatorjem, tako da so se sinoči, kljub dokaj hladnemu vremenu, obiskovalci lahko prepričali o kakovosti lanske vinske letine, saj so bila prijavljena vina dokaj kvahtetna, čeprav bi po mnenju izvedencev morala biti letos še boljša. V petek se je sestala zadevna komisija in ocenila devet vzorcev belega vina in pet vzorcev terana. Prvo mesto za bela vina je prejel Ivan Mihč (Zgonik 24), drugo Miroslav Žigon (Zgonik 36), tretje mesto pa je komisija dodelila Angeh Budin vd. Colja (Samatorca 20). Kar se tiče terana, so se prisotni
KPI ponovno postavlja svoj predlog za upravljanje občine in pokrajine
Pokrajinsko tajništvo KPI je včeraj izdalo tiskovno poročilo, v katerem ponavlja svoje stališče glede trenutnega političnega položaja na Tržaškem. V noti predvsem ugotavlja, da je u-pravna paraliza na občini in pokrajini vedno večja in prinaša vse večje negativne posledice začenši s proračuni, ki še niso bili predloženi, kar vsekakor zavira vehk del delovanja krajevnih ustanov.
Glavni krivec za tako stanje je p» mnenju pokrajinskega tajništva KPI prav Krščanska demokracija, ki noče Vzeti na znanje pomen razkola Liste za Trst in izraziti odgovarjajočo politično oceno. Komunisti tudi dodajajo, da nobena demokratična in napredna Pohtična sila ne more predlagati za upravljanje mesta privilegirane osi z Listo za Trst, ki je že skrajno desničarska.
Komunistična partija zaradi teh razlogov poudarja nujnost po političnem Preokretu pri upravljanju mesta. Zalo je potrebno čimprej razčistiti seda-
nji položaj, obe izvoljeni skupščini pa morata takoj vzeti na znanje odstope posameznih odbornikov. Po mnenju KPI je nesprejemljivo, da v sedanjem položaju popolne pohtične in programske zmede sedanja odbora na občini in pokrajini sprejemata sklepo, ki gredo mimo rednega upravljanja in o katerih bi morah sklepati izvoljeni skupščini. Pri tem KPI dodaja, da so komunisti že meseca aprila zahtevali odstop odborov in oblikovanje novih večin, da bi preprečih sedanjo paralizo in pripomogli k razčiščenju in jasnosti pohtičnega položaja. Zato KPI ponavlja, da je treba takoj začeti s soočanjem o programu konkretnih u-pravnih ukrepov za sedanjo mandatno dobo, na osnovi katerega reševati vsaj najnujnejše probleme mestne in pokrajinske skupnosti.
Ob tem KPI navaja tri osnovne probleme za iskanje sporazuma, ki bi Trstu zagotovil demokratično in napredno upravljanje, na prvo mesto KPI postavlja višjo objiko kulture miru in
sožitja, ki je neobhodno potrebna za gospodarske odnose na tem področju in za valorizacijo vloge nacionalnih manjšin v civilnem razvoju obmejnega območja. Nadalje sta potrebni globoka institucionalna reforma upravnih in gospodarskih ustanov ter efektivna decentralizacija pristojnosti in sredstev od deželne na krajevne uprave.
Tiskovno noto je včeraj izdal tudi deželni komite Krščanske demokracije, v katerem pa govori o pravkar zaključenem strankarskem kongresu. KD izraža zadovoljstvo za enotne zaključke kongresa in za potrditev De Mite na tajniškem mestu. Pozitivno tudi pozdravlja prisotnost osmih predstavnikov iz F-JK v nacionalnem svetu stranke; med temi bo tudi tržaški žu-pan Richetti, kateremu je svoje mesto prepustil poslanec Belci; in prav prisotnosti tržaškega župana v nacionalnem svetu stranke — zaključuje tiskovna nota — priprisuje tako vsedržavna kot deželna KD vehk pohtični pomen.
izrekli za Marija Mihča (Zgonik 26), drugo mesto je zasedla Angela Budin vd. Colja (Samatorca 20), tretje pa. Marčeto Dol jak (Samatorca 29).
Osrednja točka včerajšnjega dne je bil mednarodni balinarski turnir za 13. kraški pokal, na katerem je sodelovalo enajst četverk iz zamejstva in matične domovine. Na igriščih v Zgoniku in Repnu so potekali ogorčeni boji v sproščenem in pujateljskem duhu, ki vsako leto vlada med bahnarji ob tradicionalnem srečanju na zgoniški razstavi vin. Številno občinstvo je sinoči z velikim zanimanjem sledilo otvoritveni tekmi mundiala med Italijo in Bolgarijo, saj je organizator zanje preskrbel maksiekran v prostorih osnovne šole. Za prijetno zabavo je sinoči preskrbel domači ansambel Lojzeta Furlana.
Danes, ob 10. uri, bo rokometni odsek organiziral mladinski rokoi-metni turnir za 2. prekal. Krasa s sodelovanjem domačega Krasa Tri-mac, Interja iz Nabrežine, tržaškega Cividina in Hrprelj, ki je nesprerni favorit za končno zmago. Istočasno bo na razstavišču tradicionalno tekmovanje v briškoli z bogatimi nagradami. V osnovni šoli 1. maj 1945 pa bo od 16. do 21. ure odprta razstava risb, s katerimi so zgoniški učenci sodelovali na oddaji Radia Trst A Čarobni globus, ki jo vodi Roža Peric in odnesli celo vrsto nagrad in priznanj. V popreldanskem kulturnem programu bo nastopila E-monina folklorna skupina iz Ljubljane.
Zvečer se bodo prisotni zabavah ib zvokih ansambla premlad. Tridnevni praznik se bo jutri zaključil z zelo pestrim kultumo-športnim programom. Kioske bodo odprli ob 15. uri, ko bo na sporedu turnir med dvema ognjema osnovnošolske mladine za 6. kraški prekal. Ob 17. uri bo v telovadnici nastopila mladinska skupina Valentin Vodnik iz Doline s pravljico, glasbo in plesom Stara hiša štev. 3. Uro kasneje bo nastopila prose-ška godba na pihala, praznik pa bo sklenil ansambel Lojzeta Furlana.
Z. S.
Tudi letos bodo podelili Nagrado človečanske dobrote Devinski grad
V Devinu bodo tudi letos podelili ^nagrado človečanske dobrote in vzajemnosti Devinski grad«. Priznanje •k ustanovil prekojni princ Rajmund Thurn und Taxis: njen namen je, da seznani javnost devinsko - nabrežin-ske občine z dejanji, ki pričajo o človečanski dobroti in o vzojemnosti prebivalcev do svojega bližnjega.
Nagrada je predvsem moralnega Pomena; nagrajenci bodo prejeli diplomo in prergament, ki ju bo izdal ?rganizacijski odbor. Le-tega sestav-Lajo preleg princa Carla Thum und laxisa devinsko - nabrežinski župan, Predstavniki šolskih, zdravstvenih in Verskih oblasti ter nekateri občani.
Organizacijski odbor se je sestal 29. b'aja na Devinskem gradu in določil, 'a bo občina kot prejšnja leta preferitola za objavo prebude in infor-miranje v časopisju, na oglasnih de-a i/1. _'n v župnijah ter s premočjo di-aktičnih ravnateljetv, ravnateljev pednjih šol in zdravstvenih referen-
v Obširno informiranje naj bi prebi-SDnak c*ev!nsLo ' nabrežinske občine jPodbudilo, da oprezorijo na primere, t>so vredni moralnega priznanja, ^ririlagatelji morajo prošnje v tej j. 621 nasloviti na Devinski grad ali «bčino Devin - Nabrežina najkas-
*	do 30. junija letos. V prošnji mo
*	Pripisati osebne predatke predla-osebe ter pjrošnjo zadevno ute-
Prošnjo morata predpisati dva
^ana.
lo^f^z^cijaki odbor bo v prvi pre-Vseci, julija pregledal in obravnaval nifdospreie predloge ter z glasova-3p I1 lzbral tiste, ki bodo nagrajeni gr'a ,vSusta na svečanosti v Devinskem au- V sklopu kulturnega progra-
ma bodo nagrajeni prejeli diplomo in skromen denarni prisprevek.
O Društvo za družbene in prelitične študije Che Guevara prireja v četrtek, 5. maja, ob 18. uri na sedežu v Ul. Madonnina javno srečanje na temo »Jedrska energija pio Černobilu. Kakšne posledice za zdravstvo?« Srečanja se bodo udeležili izvedenci Franco Calhgaris, Ferdinando Gob.bato in Franco Panizon.
Z nožem ranila mladeniča
V noči med pretkom in soboto so na oddelku za urgentno kirurgijo glavne bolnišnice sprejeh ranjenega 24-letnega Alessandra Mok ka iz UL Frescobaldi 11. Mladenič je imel globoko rano v levem boku. Zdravniki so mu izdali prognozo okrevanja v 20 dneh.
Molek je dežurnim prehcijskim agentom izjavil, da ga je v pretek, malo pred prelnočjo, v osmici na Kontovelu ranila z nožem 39-letna ženska, Rita pio imenu, s katero se je bil pogovarjal in nazadnje sprerekel. V bolnišnico so ga prepreljah z osebnim avtomobilom.
Policijska izvidnica je zatum prisprela na Kontovel do osmice, ki pa je bjla, zaradi pozne ure, že zaprta. Preiskavo o še ne prevsem prejasnjenem dogodku je uvedel oprenski komisariat prelicije. Inšprektor Saggese je že zaslišal ranjenca. Lastnik osmice, domačin Livio Albi, nam je Včeraj preve-dal, da ga ni bjlo v osmici, ko je) prišlo do krvavega dogodka, pripomnil pa je, da je ženska zabodla mladeniča z nožem, ki ga je bila zagrabila na mizi v osmici.
razna obvestila		razne prireditve	izleti
Vaška skupnost Trnovca priredi 7., 8. in 9. junijà 4. vaški praznik. Vabljeni!
Družabna večerja starejših skavtinj bo 6. junija v restavraciji KRAS na Repentabru. Prosimo, da potrdite prisotnost po telefonu in sicer na št. 040/753938 - Irma.
Prosvetni dom - Opčine. V sredo, 4. junija, ob 20.30 JAVNO ZBOROVANJE za predstavitev kandidatov enotne liste JUS OPČINE. Udeležite se polnoštevilno!
Od 16. do 31. julija 1986 organizirata KD L Gruden in SD Sokol v Nabrežini 6. OTROŠKI ŽIV ŽAV. Starši, ki želijo vpisati svoje otroke (od 3. do 11. leta starosti) v poletno središče v Nabrežini, lahko telefonirajo v jutranjih urah na tel. št. 200321 ah od 14. ure dalje na tel. št. 200927.
Skupnost vtrnarjev in vinogradnikov vabi na 8. rajonsko razstavo vin, ki bo do 2. junija v Ljudskem domu v Podlonjerju. Kioski bodo dobro založeni od popoldneva do večera, ko bodo zaigrali Neva, Mara in Germano ter ansambel Zvezde.
Skupina svetoivanskih otrok prisrčno vabi starše, sorodnike in vse prijatelje mladine na prireditev PISANE LUTKE. Veselo srečanje bo v Marijinem domu v Ul. Brandesia 27 danes, 1. junija, ob 17. uri.
Godbeno društvo Nabrežina prireja 14. in 15. junija na igrišču Sokol v Nabrežini tradicionalni PRAZNIK GODBE s sledečim programom: sobota, 14. t. m., ob 17. uri otvoritev praznika: ob 18.30 nastop domače godbe; od 21. do 24. ure ples z ansamblom Pomlad. V nedeljo, 15. t. m., ob 16. uri odprtje kioskov; ob 18.30 nastop godbenega društva Prosek; ob 19.30 nastop plesne skupine CIABS iz Tržiča; od 21. do 24. ure ples z ansamblom The Devils. Delovali bodo dobro založeni kioski s specialitetami na žaru in pristno domačo kapljico. V primeru slabega vremena se praznik podaljša na ponedeljek, 16. t. m. Vabljeni!
KD Rovte - Kolonkovec vabi na srečanje ALI SPOZNAŠ SVOJE VINO?, ki bo danes, 1. t. m., ob 17. uri v društvenih prostorih v Ul. Montesernio 27. Vsi udeleženci dobijo tradicionalno značko in kdor spozna svoje vino — diplomo. Sledil bo večer ob spremljavi harmonikarja.
Društvo naravoslovcev In tehnikov T. PENKO v Trstu vabi člane in prijatelje na strokovno vodeni izlet skozi Trnovski gozd k Divjemu jezeru, ki bo v nedeljo, 8. junija 1986. Zbirališče ob 8. uri pred sodno palačo v Trstu. Prevoz z lastnimi sredstvi.
Zveza vojnih invalidov in Združenje aktivistov osvobodilnega gibanja na Tržaškem ozemlju prirejata v nedeljo, 8. junija, enodnevni članski izlet na Goriško. Vpisovanje in informacije na sedežu Zveze v Trstu, Ul. Montecchi 6, IV. nad-str., tel. 771952 od 9. do 12. ure.
Društvo slovenskih upokojencev v Trstu priredi v četrtek, 12. junija izlet v Kamniško Bistrico. Vrnitev skozi Kranj (ogled raznih zgodovinskih zanimivosti-Prešernov gaj). Vpisovanje v petek, 6. junija, od 10. do 11. ure v Ul. Cicerone 8.
SPDT vabi svoje člane na srečanje planincev, ki bo v Drežnici v nedeljo, 8. junija. Izlet bo z osebnimi avtomobili, zbirališče pa bo ob 6.30 na Foro Ulpiano (izpred tržaške sodnije).
»	Po dolgi Lotozni nas je za
vedno zapustil naš dragi mož 1 in oče
Pasquale Pellegrini
Pogreb bo v sredo, 4. junija, ob 11.15 iz mrtvašnice glavne bolnišnice na pokopališče pri Sv. Ani.
Žalostno vest sporočajo: žena Marija, hčerke Anna, Gabriella in Elia-na z Giuseppom ter drugo sorodstvo.
Trst, Ì. junija 1986
ZAHVALA
Prisrčna hvala vsem, ki so z nami sočustvovah ob izgubi našega dragega očeta, brata, deda in pradeda
Mirkota Briščaka
Posebna zahvala g. župniku Švari, cerkvenemu pevskemu zboru, vsem darovalcem cvetja, nosilcem vencev in krste ter vsem, ki so na katerikoli način počastili njegov spomin.
SVOJCI
Praprot, Prosek, Brišče, Ljubljana, 1. junija 1986
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so pospre-mili k večnemu počitku našega dragega brata, svaka in strica
Adrijana Kočevarja
Posebna zahvala g. župniku, zdravnikom ter vsemu prizadevnemu osebju I. pnevmološkega oddelka bolnice Santorio na Obelisku, darovalcem cvetja in vsem, ki so počastih njegov spomin.
Bazovica, 1. junija 1986
SVOJCI
ZAHVALA
Ob izgubi naše drage
Justine Čok por. Lorenzi
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovah.
SVOJCI
Lonjer, 1. junija 1986 , Pogreb
DUŠE KOSMINE
bo v torek, 3. junija, ob 14. uri na pokopališču v Bertokih pri Kopru.
SVOJCI
Ob 1. obletnici smrti
Marte Sosič-Danieli-Daneu
razstave
V TK Galeriji v Ul. sv. Frančiška 20 razstavlja svoja dela Bogdan GROM.
se je radi spominjajo in jo nosijo v svojih srcih mož Celestin in sin Edi z ženo Nevo.
Sveta maša ob obletnici bo 4. t.m. ob 19. uri v župnijski cerkvi na Opčinah.
Opčine, 1. junija 1986
2.6.1976
2.6.1986
Franc Sosič
Nikjer tolažbe ni, ker dragega med nami ni.
SVOJCI
Opčine, Devin, Križ, 1. junija 1986
OBČINA ZGONIK
pripravljalni odbor
vabi na
22. razstavo in pokušnjo domačih vin
v ZGONIKU danes in jutri
□	DANES: ob 10. uri odprtje kioskov in mednarodni mladinski moški turnir v rokometu za 2. pokal Krasa v športno-kulturnem centru v Zgoniku; finale ob 15.30 ter turnir v briškoli z bogatimi nagradami. Ob 18. uri nastop folklorne skupine EMONA iz Ljubljane. Od 21. do 1. ure PLES z ansamblom Pomlad.
□	JUTRI: ob 15. uri odprtje kioskov. Ob 16. uri turnir »med dvema ognjema« osnovnošolske mladine za 6. kraški pokal. Ob 17. uri pravljica z glasbo in plesom »Stara hiša št. 3« v izvedbi mladinske skupine V. Vodnik iz Doline — v športno-kulturnem centru v Zgoniku. Ob 18. uri koncert godbe na pihala s Proseka. Od 21. do 24. ure PLES z ansamblom L. Furlan.
Zagotovljen je ogled tekem svetovnega nogometnega prvenstva.
_________gledališča_____________
CANKARJEV DOM
Velika dvorana
Jutri, 2. junija, ob 19.30: Baletni triptih. Glasba: R. Wagner in L. v. Beethoven.
V	torek, 3. t. m., ob 19.30: Naši dosežki '86. Revija pevskih zborov Ljubljanskega pevskega združenja s sodelovanjem Zveze kulturnih organizacij mesta Ljubljana.
Srednja dvorana
Jutri, 2. junija, ob 10.30: Slavnostna seja. Slavnostni govornik Franc Šetinc, predsednik RK SZDL.
Sprejemna dvorana
Od 9. do 15. junija: Ob kulturnih dnevih Slovencev iz Italije. Na teh že tradicionalnih prireditvah iz zamejstva se nam bodo letos predstavili Slovenci videmske pokrajine.
Predvežje Velike dvorane
Do 27. junija: Tihožitja Gina Turri-na, fotografska razstava.
Mala dvorana
V	sredo, 11. t. m., ob 20.30: Veliki dan Jožeta Dobrnika. Opera SNG Maribor.
PRIMORSKO
DRAMSKO GLEDALIŠČE
Jutri, 2. junija, ob 16.15: Bertolt Brecht-Kurt Weill OPERA ZA TRI GROŠE. Predstava bo v Solkanu za NSC.
KULTURNI DOM NOVA GORICA
Velika dvorana
Jutri, 2. junija, ob 20.30: Koncert ansambla QUATEBRIGA v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana.
SK VIGRED
iz Šempolaja
se zahvaljuje vaščanom in vsem, ki so na katerikoli način pripomogli k uspehu vaškega praznika.
Danes, NEDELJA, 1. junija
TELOVO
Sonce vzide ob 5.19 in zatone ob 20.46 - Dolžina dneva 15.27 - Luna vzide ob 2.39 in zatone ob 14.43.
Jutri, PONEDELJEK, 2.junlja
ERAZEM
PLIMOVANJE DANES: ob 1.30 najnižja -17 cm, ob 6.24 najvišja 1 cm, ob 11.52 najnižja -24 cm, ob 19.00 najvišja 40 cm.
PLIMOVANJE PREDVIDENO ZA JUTRI: ob 2.02 najnižja -28 cm,ob 7.40

TRST Ul Moinnt
5/ ž-icV33~36/
KD F. VENTURINI — DOMJO
SAGRA na Kr menki
□	SOBOTA, 7. junija: ob 16. uri odprtje kioskov. Od 20. do 24. ure PLES.
□	NEDELJA, 8. junija: ob 10. uri odprtje kioskov. Ob 17. uri KULTURNI PROGRAM: godba na pihala iz Nabrežine, otroški pevski zbor celodnevne osnovne šole Mara Samsa - Ivan Trinko Zamejski, moški pevski zbor France Bevk iz Šmarij pri Kopru in trio Antona Rakarja iz Kopra. Od 20.30 do 24. ure PLES.
□	PONEDELJEK, 9. junija: ob 16. uri odprtje kioskov. Od 20. do 24. ure PLES.
Vse fri večere bo igral ansambel POMLAD
Delovali bodo dobro založeni kioski z domačo kapljico, ribami in specialitetami na žaru.
Vabljeni!
kino
ARISTON - 17.00, 22.15 Fuori orario, dram., ZDA 1986, 100'; r. Martin Scor-sese; i. Rosanna Arquette, Griffin Danne. □
EXCELSIOR II - 17.30, 22.15 Agnese di Dio, dram., ZDA 1985, 90', r. Norman Jewison; i. Jane Fonda, Meg Tilly.
FENICE - 17.30, 22.15 Voglia di guardare, er, It. 1986, 100'; r. Joe D'Amato; i. Jenny Tamburi, Lili Carati.
GRATTACIELO - 17.00, 22.15 Hannah e le sue sorelle, dram., ZDA 1986, 106’; r. Woody Alien; i. Mia Farrow, Michael Caine.
MIGNON - 15.30, 22.00 Morte di un commesso viaggiatore, dram., ZDA 1985; 120' r. Volker Schlandorff; i. Dus-tin Hoffman, Kate Reid.
NAZIONALE I - 16.00, 22.15 Scuola di geni, kom., ZDA 1986, 105’; r. Martha Coolidge; i. Val Kilmer, Michelle Meyrinìc. Ob 20.00 Mundial 86.
NAZIONALE II - 15.30, 22.00 AIDS - Pericolo strisciante, dram., ZRN 1986; 105', r. Paul Grandi; i. Bette Winter, Fritz Garbo.
EDEN - 15.30, 22.00 Sexy Orgy College, porn. Ob 20.00 Mundial 86.
EXCELSIOR I - 17.30, 22.15 Scuola di polizia, kom., ZDA 1984, 108'; r. Hugh Wilson; i. Steve Guttenberg, Kim Cat-trall.
CAPITOL - 15.30, 22.00 Scuola di medicina, kom., ZDA 1985, 100'; r. Alan Smithee; i. Parker Stevenson, Geoffrey Lewis.
ALCIONE - 16.30, 22.00 La carica dei 101, ris., ZDA 1961; 75'; prod. Walt Disney.
NAZIONALE HI - 16.00, 22.15 Nove settimane e 1/2, er. dram., ZDA 1985, 120'; r. Adrian Lyne; i. Mickey Rourke, Kim Basinger. □
LUMIERE FICE - 16.00, 22.00 Cercasi Susan disperatamente, kom., ZDA 1985; 98'; r. Susan Seidelmann; i. Rosanna Arquette, Madonna.
VITTORIO VENETO - 16.00, 22.15 Ram-bo II - La vendetta, akc., ZDA 1985; 100'; r. George Pan Cosmatos; i. Syl-vester Stallone, Robert Crenna.
RADIO - 15.30, 21.30 Upper Sex Sensati-on, porn. □ □
Prepovedano mladini pod 14. letom □ -18. letom □ □
23. maja je na ljubljanski univerzi diplomiral iz fizike
BORUT BAJC K uspehu mu čestitajo
starši, Vesna, Iztok, nono in nona.
•	fotostudio
•	barvni posnetki
•	kupon
s popustom
OPČINE (TRST) - Ul. Nazionale 47 Tel. 211739
PD »SLOVENEC«
in vinogradniki iz Boršta in Zabrežca
priredijo
danes in jutri
v HRIBENCI
16. praznik vina
□	Danes ob 17.30 kulturni program. Nastopajo godba na pihala Breg iz Doline, folklorna skupina Stu ledi, mešani pevski zbor Lipa iz Bazovice in pevski zbor Skala iz Gabrij, od 20.30 dalje ples z ansamblom TAIMS;
□	jutri od 20. ure dalje ples z ansamblom POMLAD.
5. junijski glasbeni likovni večeri
KD V. VODNIK iz Doline vabi na
otvoritev ex tempore dijakov nižje srednje šole S. Gregorčič
v sredo, 4. junija, ob 19. uri v galeriji Torkla.
Koncert mladinskega pevskega zbora MARIBOR
v petek, 13. junija, ob 21. uri v gledališču F. Prešeren v Boljuncu.
TK
Ul. sv. Frančiška 20
s sodelovanjem Ljubljanske banke in Tržaške kreditne banke
vas vabijo v četrtek, 5. junija, ob 18. uri
na otvoritveno razstavo kiparja
NEGOVANA NEMCA
WMIIIl
milim
DRUŠTVO
ZAMEJSKIH
LIKOVNIKOV
vabi v petek, 6, junija ob 19.30 v Gregorčičevo dvorano na otvoritev razstave akvarelov
STANETA KUMARJA
Uvodna beseda Milko Bambič
včeraj-danes
najvišja 6 cm, ob 12.49 najnižja -21 cm, ob 19.31 najvišja 44 cm.
VREME VČERAJ: temperatura zraka 17,7 stopinje, zračni tlak 1013,7 mb ustaljen, veter 25 km, vzhodnik severovzhodnik, burja, s posameznimi sunki do 40 km na uro, vlaga 41-odstotna, nebo oblačno, morje močno razgibano, temperatura morja 20,4 stopinje.
ROJSTVA IN SMRTI
RODILI SO SE: Fabio Mergiani, Gianfranco Dulcinati, Mariasole Mazzola, Elisa Tonsa.
UMRLI SO: 66-letni Tullio Fornasaro, 67-letni Carlo Visentin, 83-letna Caterina D'Este, 76-letna Maria Bellich.
DNEVNA IN NOČNA SLUŽBA LEKARN Nedelja, 1. junija 1986 (Dnevna služba - od 8.30 do 20.30)
Ul.Oriani 2, Trg Venezia 2, Ul. F. Severo 112, Ul. Baiamonti 50, Ul. Roma 15, Ul. Ginnastica 44, Mazzinijev drevored 1 -Milje.
(Nočna služba - od 20.30 do 8.30)
Ul. Roma 15, Ul. Ginnastica 44, Mazzinijev drevored 1 - Milje.
OPČINE (tel. 213-718) - samo po telefonu za najnujnejše primere.
Ponedeljek, ž.junija 1986 (Dnevna služba - od 8.30 do 20.30)
Trg Ospedale 8, Ul. dell'Istria 35, Mi-ramarski drevored 117 (Barkovlje), Ul. Combi 19, Largo Piave 2, Borzni trg 12. (Nočna služba - od 20.30 do 8.30) -Largo Piave 2, Borzni trg 12.
SESLJAN (tel. 299-751), BAZOVICA (tel.
226-210), ŽAVLJE (tel. 274-630) - samo po telefonu za najnujnejše primere.
Od torka, 3. do sobote, 7. junija 1986 (Dnevna služba - od 8.30 do 19.30) Trg Ospedale 8, Ul. dell’Istria 35, Mi-ramarski drevored 117 (Barkovlje), Ul. Combi 19, Largo Piave 2, Borzni trg 12.
SESLJAN (tel.299-751), BAZOVICA (226-210) in ŽAVLJE (tel.274-630) - samo po telefonu za najnujnejše primere. (Nočna služba - od 19.30 do 8.30) Largo Piave 2, Borzni trg 12.
SESLJAN (299-751), BAZOVICA (tel. 226-210) in ŽAVLJE (tel. 274-630) - samo po telefonu za najnujnejše primere.
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
Nočna služba od 20. do 8. ure, tel. 7761, predpraznična od 14. do 20. ure in praznična od 8. do 20. ure.
LOTERIJA
BARI	55	12	80	59	85
CAGLIARI	39	15	74	11	33
FIRENCE	89	23	33	15	87
GENOVA	84	54	87	38	13
MILAN	29	73	87	86	10
NEAPELJ	24	55	44	25	82
PALERMO	6	7	9	71	28
RIM	71	14	16	9	29
TURIN	54	64	86	24	16
BENETKE	50	90	72	7	2
	ENALOTTO				
X X 2	2 11 1	2 X	X	X	1
KVOTE:
12 — 34.135.000 lir 11 —	1.115.000	lir
10 —	104.000	lir
Ofj
(j/LET
fpre/eren
MUMEC
s 1901-1986 /
Gledališče F. Prešeren v Boljuncu
SOBOTA, 7. junija, ob 20.30
NASTOP PLESNE ŠOLE KD F. PREŠEREN
Ponovitev v nedeljo, 8. junija, ob 19. url.
„-r
■ ”5*1 Skedenj
vabi
v četrtek, 5. junija, ob 20.30 na
predavanje z diapozitivi
LOJZETA ABRAMA z naslovom
S POTI POD ANAPURNAMI
čestitke
Živijo KATJA! Vse najboljše za 14. rojstni dan ti vošči mama in želi, da bi se ti izpolnile vse želje.
Danes se sreča z Abrahamom naš brat MIRO BRIŠČAK. Obilo sreče, zdravja In veselih sončnih dni, mu želijo brata in sestri z družinami.
Včeraj sta praznovala 25. obletnico poroke ANGELA in ELIO ŠKRK. Še na mnoga brezskrbna in srečna leta jima kliče Vaška skupnost Trnovca.
koncerti
Glasbena matica vabi na sledeče zaključne nastope: v torek, 3. junija, ob 20.30 v Prosvetnem domu na Opčinah; v sredo, 4. junija, ob 18. uri na šoli Glasbene matice v Trstu; v petek, 6. junija, ob 20.30 v dvorani I. Gruden v Nabrežini; v ponedeljek, 9. junija, ob 20. uri v Slovenskem šolskem centru v Miljah.
Glasbena matica - Trst. Zaključna akademija v počastitev prof. Erminija Ambrozeta in Jožice Lasič. V četrtek, 5. junija, ob 20.30 v evangeličansko-luteranski cerkvi na Trgu Panfili: David Puntelj, Dunja Jogan, Samo Miot, Nataša Križmančič, Mitja Tavčar, Raffaella Petronio, Maila Ozbič, Jordan Pisani, Aleks Košuta, Jana Miot, Elena Parovel, Aleks Mahnič, Fulvio Jurin-čič, Maurizio Marchesich, Pavel Furlani, Simona Slokar.
šolske vesti
Sindikat slovenske šole obvešča zainteresirane, da lahko vložijo prošnje za vključitev v posebni seznam suplentov na skrbništvu. Rok zapade 20. junija. Informacije nudi Sindikat slovenske šole, Ul. F. Filzi 8, I. nadstr., tel. 040/61193 ob sredah in četrtkih od 11. do 12. ure ter ob torkih od 16. do 17. ure.
Osnovna šola A. Gradnik - Repenta-bor priredi danes, 1. junija, RAZSTAVO RISB IN ROČNIH DEL s sledečim urnikom: od 9.30 do 12.30 in do 16. do 19. ure.
ZA VSAKOGAR NEKAJ POSEBNEGA
foto-kino jgl kontaktne leče
Ul. Buonarroti 6 (pr. Ul. Rossetti) TRST	Telefon 77-29-96
SLOVENSKI KLUB V TRSTU
Ulica
sv. Frančiška 20
vabi v torek, 3. junija, na
sprehod
po slovenskih sledovih v tržaški arhitekturi
Vodi prof. Marco Pozzetto
Odhod s TRGA OBERDAN ob 18. uri. Po sprehodu vabimo na poslovilno družabnost pred poletnim premorom v RIBJO GOSTILNO. Cena 20.000 lir, omizje omejeno Prijave pri ZSKD - Telef. 767303
mali oglasi
SE ŽELITE učiti francoščine? Francozinja, diplomirana v Parizu, z izkušnjo-večletnega poučevanja jezika v Trstu, nudi pomoč pri prevajanju ter lekcije za vse stopnje, tudi v poletnih mesecih. Tel. na št. 566256.
PRODAM ribiški čoln s prenosljivim motorjem evinrude. Po želji je na razpolago tudi privez v Ribiškem naselju. Ugodna cena. Telefonirati na št. 040/412233 od 13. do 15. ure.
OSMICO je odprl Milič v Zagradcu št. 2.
PRODAM gumijasti čoln canguro 400 z vozičkom. Po želji lahko prodam tudi motor mercury 25. Tel. na št. 040/212942.
OSMICO je v Mavhinjah odprl Robert Pipan. Toči belo in črno vino.
OSMICO je odprl Marjo Pahor-Metin iz Jamelj, Župančičeva 8. Toči belo in črno vino ter nudi domač prigrizek.
PRODAM kravo z mladim mlekom (prvo tele) ali zamenjam za meso. Tel. na št. 040/200173.
PRILETNI UPOKOJENEC vdovec, bi rad spoznal poštenega slovenskega upokojenca za, iskreno prijateljstvo. Tel. na št. 040/413848.
MLADA družina išče stanovanje v najem v Trstu ali okolici. Tel. na št. 040/763715 od 13. do 14. ure.
PRODAM hišico (90 kv. m) v Boljuncu potrebno popravila. Tel. na št. 040/228390.
ODDAM v okolici Nove Gorice dvosobno opremljeno stanovanje upokojencema, ki želita mir in podeželsko okolje. Tel. 003865/21650.
PRODAM MOTOR yamaha xy 650 v odličnem stanju. Tel. na št. 040/212571 v večernih urah.
OSKRBNICO iščemo za priletno samostojno osebo z udobnim stanovanjem. Dobri pogoji po dogovoru. Tel. na št. 040/52277 v večernih urah.
PRODAM 5 stotov koruze. Tel. na št. 040/231901 v večernih urah.
TABOR MLADIH išče televizijske sprejemnike. Kdor jih želi ponuditi, naj se javi v baru Prosvetnega doma na Opčinah.
ŽELIŠ POSTATI ženska ekrana? Predstavi se Taboru mladih vsak torek ob 20.30 v Prosvetnem domu na Opčinah.
PRODAM diatonično harmoniko, trivr-stno H-E-A, odlično ohranjeno. Avgust Železnik, tel. 003867/72420.
KUPIM stanovanje v dvo ali trinadstropni hiši ali hišico, 80 kv. m, v dobrem stanju, v okolici Sv.Ivana ali izven mesta. Tel. na št. 574020 po 15. uri.
PRODAM opel kadett 1000 v dobrem stanju, letnik '76. Tel. na št. 208271.
VESPO 150, letnik '70, v dobrem stanju ugodno prodam. Pišite na Oglasni oddelek Primorskega dnevnika pod šifro STARO MA DOBRO.
PRODAM avto alfa romeo GTV California, samo za ljubitelje. Tel. na št. 040/51547 v večernih urah.
UDOBNO enosobno stanovanje (centralna, telefon, plin) v Ljubljani zamenjam za neudobno na slovenski obali. P°' nudbe na ADIT - PP 171 - 61001 Ljubljana.
PRI GOLJEVIH v Samatorci so odprl' osmico.
menjalnica
NAKUPNI TEČAJI 30. 5. 1986
Ameriški dolar . Nemška marka . Francoski frank Holandski florint Belgijski frank . Funt šterling ... Irski šterling ... Danska krona .. Grška drahma .. Kanadski dolar .
1.570.—	Japonski jen ......
682.50	Švicarski frank ....
212.50	Avstrijski šiling ...
607.—	Norveška krona ...
32,50 Švedska krona _______
2.320.—	Portugalski eskudo
2.060.—	Španska peseta ...
182.—	Avstralski dolar ...
10.—	Debeli dinar ......
1.110.—	Drobni dinar ......
8.50
823. ,
96,?5 200.-^ 212-^ 10." 10." Ì.090-E.
3.50 3,50
i| " BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE Tel.: Sedež 61446 - 6888' BCIKB TRŽAŠKA KREDITNA BANKA Agenciia Domjo 831 '31
primorski
dnevnik
primorsiv^A
novice $$$£
Ob 400-letnici smrti Primoža Trubarja
Beseda
uredništev
400-Ietnica smrti Primoža Trubarja je obletnica, Id se je letos spominjajo Slovenci po vsem svetu. Poseben pomen ima ta obletnica za Primorce: Trubarjevo življenje in delo je namreč odločilno povezano s Trstom, Koprom, Gorico in Istro. Zato uredništvi Primorskega dnevnika in Primorskih novic očetu slovenske knjige namenjata pričujočo skupno prilogo, v kateri je dan poseben poudarek obdobju, ki ga je Trubar preživel na Primorskem. Primorska je bila takrat — bolj kot danes — stičišče slovanskega, romanskega in germanskega sveta.
K sodelovanju smo povabili kulturnike in književnike, teologe in predstavnike evangeličanske in katoliške cerkve, slaviste in politike, Slovence iz Jugoslavije, Italije in Avstrije, pa iz ZDA, kjer živi (smo morda že pozabili?) najštevilnejša slovenska skupnost zunaj Slovenije. Naši sogovorniki so bili Italijani in Nemci — navsezadnje je Trubar zorel pod vplivom Bonoma in Vergerija, v Nemčiji pa je uresničil to, zaradi česar ga slavimo. Naši novinarji so obiskali Tiibingen in Derendingen, se pogovarjali s pastorjema, Trubarjevima naslednikoma, s predstavniki univerze in mestne uprave. Skušali so zajeti utrip Trubarjevega zadnjega pribežališča štiri stoletja pozneje.
Naj bo naša priloga ob obletnici, »času in priložnosti slovenskega samozavedanja in samozaupanja« (kot jo označuje avtor našega uvodnika dr. Matjaž Kmecl), tudi prispevek k razumevanju in prijateljstvu ■ned narodi.
Iz vsebine:
v
»Cas bi bil, da dobimo po štiristo III letih kakega novega Trubarja!«
Pogovor s predsednikom RK SZDL Francem Šetincem
»Sožitje in strpnost v Trubačevi dobi nam lahko služita za zgled«
Pogovor s predsednikom SKGZ Borisom Racetom
Misli o očetu slovenske knjige Književniki, slavisti in teologi o Trubarju	IV, V
Spomin na Trubarja je postal most med narodoma	VI
»Trubarja uvrščamo med duhovne velikane Tiibingena« Pogovor z dr. Wilfriedom Setzlerjem	VII
Slovenska Meka na švabskem Olimpu	
Svetovalec, pedagog,	VIII
agitator, obveščevalec, pesnik...
Pogovor s prof. dr. Rolfom-Dietrom Klugejem
»Vsa znanost prihaja iz istega duha«
Pogovor s predsednikom tiibinške univerze Adolfom Theisom	
»Zlo s severa, ki se ga je rimska cerkev tako bala« Pogovor s pisateljem Fulviom Tomizzo »Kranjski Luter« in Istra	IX
Primož Trubar na Bonomovem dvoru	X
Po Raštelu je odmeval gromki glas	XI
Lutrovi nauki so naleteli	
na plodna tla	XII
„ Letošnje obhajanje 400-letnice Trubarjeve smrti je vsem ^ v vencem zlasti spominjanje na začetnika slovenskega ti-Griega slovstva, na pisca prve slovenske knjige iz leta s p*®'—51, verskega reformatorja, moža, ki je zbral okrog e vrsto nadarjenih, zagnanih in trmastih izobražencev,
Temelj samozavedanja
renesanse.
Ustvarjalcev posebne vrste slovenske
P
the reuei mani Pa irnamo v zavesti druge, morda celo po-teJnbnej^e razsežnosti Trubarjevega delovanja: predvsem Zač’ <^asez njegovim časom in njegovim delovanjem šele Se enia naš_ nepretrgani zgodovinski spomin. Stoletja prej drohr‘ ^.a^ei°’ kolikor se sploh razkrivajo, samo v raz-s(q • ‘Jfnih odlomkih. Tisoč let slovenskega kulturnega ob-saL n*a Trubarja zajema zato literarna zgodovina v eno vom' ^ece> suhceno in revno poglavje z zančilnim naslova »Doba prvih zapiskov« (ali kakšnim podobnim) —z Sc ?a tr_emi, štirimi »spomeniki« naše besede —pa še v njih tab e.Clne Ponavljajo eni in isti obrazci verskih oziroma fraSZn‘h. besedil; vse drugo je drobir, komaj česa vredni o Fnenfi, kot na primer ostanki auersperškega rokopisa, ^ zaradi neberljivosti in svoječasne raztrganosti dursif uk\bftmo, da so morda pričevanje slovenske truba-dve Ufike; ali pa so to imena mesecev, kakšno reklo, lihi n °ese^e me(t latinskim besedilom; sporočila o slav-biio “'{eljavljenih možeh iz naših krajev — teh mož res ni v js a‘°> vsa Evropa jih je bila polna. In končno se je zlasti raZcv ,elìu> torei komajda kaj pred Trubarjem, precej latin/-- ■ še “tko imenovano novolatinskp slovstvo — v /n /‘ni’ vendar s prenekatero tukajšnjo posebnostjo, tov, ki/a°L0 neiasnost se pojovi Trubar zvrsto protestan-st°r, „ s iskano knjigo dobesedno napolnijo slovenskipro-sPo’ved n<lta na^‘n združijo. Ne ustavljajo se pri skromnih tih m ■■ ‘n Pesemskih obrazcih, temveč sežejo do skraj-Pa s jezikovne izrazljivosti z debelimi pesmaricami ali sk>vs/eV?^om enega najzahtevnejših besedil svetovnega in niu !!’ biblije. Slovenskega človeka ogovarjajo k branju ali vS(fj(>Vla8ai0’ da bi se ga naučil. V obsežnih političnih thejah l<*/°ških uvodih določajo svoj prostor delovanja v Nekdanje »velike Karantanije«, izražajo tiho naklo-
njenost kmečkim puntom kot vojski slovenskega človeka in na ta način reflektirajo slovensko državnost. Od njih naprej sledimo slovenskemu korespondiranju, sledimo pa tudi veliki samozavesti, ki zagotovo po svojem viru ni bila samo religiozno ali moralno protestna, temveč tudi slovensko kulturna — Trubar in njegovi nas kot prvi, poprejšnje različne deželane, imenujejo Slovenci.
Ves ta razcvet je imel zagotovo globoke korenine in ni prišel čez noč, tako kot tudi kmečki upori niso: iz stoinsto-letnega hlapčevstva ali nepismenosti, kulturne slepote in gluhote niso mogli nastati. Vendar lahko samo ugibamo: ali je daleč v ozadju še stara karantanska državna in kulturna tradicija —navsezadnje vemo, da so vsaj še 1414. izpričano ustoličevali koroškega deželnega kneza pri Gospej Sveti po starem slovenskem obredu? —ali pa je to bil spomin na moč celjskega in goričkega središča oblasti —z med seboj povezanimi celjskimi in goričkimi grofi? —ali samozavest, s katero so učeni Kranjci, Štajerci in Korošci po Evropi soustanavljali različne univerze, med njimi tudi dunajsko, ali pa na čelu z znamenitim škofom Sladkanjem modernizirali srednjeveško podobo Dunaja kot cesarskega mesta?
Temeljni vzrok so gotovo bile tudi velike spremembe evropskega duha in evropske nravnosti. Renesansa je vračala človeka iz askeze v razkošje ali vsaj v slo po razkošju, Iz onstranstva v tukajšnjost, iz duha v telo, iz premišljevanja smrti v čutenje ljubezni, toda tudi v cinizem in razvrat: obstajajo resne domneve, da konec 15. stoletja v vsej Evropi skorajda ni bilo človeka, ki ne bi bil spolno okužen. Slovencem pa nam je dano živeti v »trebuhu« Evrope, kjer se je vse to mešalo in godljah, potovalo sem in tja, zadobivalo najprej s križarskimi, potem turškimi vojnami značaj velikanskih, dramatičnih in tragičnih ljudskih gibanj, poto-
vanj, predvsem pa krvavih civilizacijskih polemik med vzhodom in zahodom. Trubar sam je že do svojega dvajsetega leta študiral na Reki, v Salzburgu, Trstu in na Dunaju: vse to tako ali drugače, predvsem pav osnovni duhovni naravnanosti naših protestantov odmeva.
Kakorkoli že —protestantizem kot versko, kulturno in nravstveno gibanje se je na Slovenskem zelo naglo in zelo zgodaj oprijel. — Luther je svoj heretični razglas dal v javnost oktobra 1517; že dobrih deset letpotem, 1528, kose je Trubar pravzaprav šele učil, na Dunaju pa nazorno videl, kakšne hude kazni lahko čakajo krivoverce — prav tisto leto so lam namreč javno sežgali prekrščevalca Hubmaierja —je na primer splošna cerkvena vizitacija ugotovila v štajerski dekaniji Skale (na območju Velenja), da se je luteranski nauk že dodobra uveljavil in pripeljal čelo do neredov, kaplan Jurij Veršic s svojo ženo (!), ki pa so ju ščitili številni lastniki okoliških gradov, je bil glavni kamen spotike.
Pogosto govorimo o slovenskem kulturnem »zaostajanju«, prav Trubar na pragu novejše slovenske zgodovine pa je bil torej s svojim delovanjem in s svojimi somišljeniki le malo manj kot v srednjeevropski civilizacijski avantgardi, kot bi rekli danes. Od njega naprej (ugibamo seveda lahko, da tudi že prej) teče naša duhovna pot skladno in združeno z evropskimi dogajanji. Občasna zastajanja ali pohitevanja so pač nujna in jih poznajo vse nacionalne kulture — pač zaradi spremenljivih in drugačnih področnih družbenih razmer. — V protireformacijskih časih so lahko požigali protestantske knjige, kolikor so hoteli, spomin na veliki in samozavestni ustvarjalni zanos je slejkoprej ostajal: že Valvasor slabih 100 let kasneje v Slavi vojvodine Kranjske s kar precej prikritega ponašanja našteva in popisuje vie te pisce; za njim potem tudi vsi drugi — do zname-
nite Cankarjeve retorične ugotovitve, da smo v kmečkih uporih in protireformacijskih bojih zgubili vse resnično pokončne Slovence — kar je ostalo, pa je narod hlapcev. ( Cankar tega kajpada ni pisal zato, ker bi bil prepričan, da je res tako, temveč zato, da je spodbujal in vabil k nekdanji trubarjanski samozavesti in upornosti.)
Slovenska resničnost pa žal po drugi strani Trubar ju tudi 300 in 400 let po njegovi smrti ni bila in ni zmeraj pravična. V nekdanjih liberalno-klerikalnih odnosih so ga (zmeraj malce sramežljivo) nosili bolj na dnevnih političnih zastavah kot v duhu in spoštovanju: Trubar je predvsem zato, ker ni bil katolik, veselil in zanimal liberalce in jezil klerikalce. Na eni strani je to plitvilo razumevanje njegove resnične in dovolj mnogostranske pomembnosti, ga spreminjalo v plakat; po drugi se ga je ob siceršnjem priznavanju slovstvene pomembnosti odrinjalo v nekakšno sumljivost in zato nejasnost, celo obrobnost. — Pa tudi še danes je kakšni tako imenovani »sektaški« pameti polemike vreden »klerikalec«, ker se je pač zvečine ukvarjal z verskimi rečmi in ker je bil duhovnik.
Čas je, da dokončno takšne in podobne predsodke počistimo iz naše javne in poljavne zavesti, se docela neobremenjeno ozremo v zgodovino: potem bomo zlahka ugotovili, da imamo v 16. stoletju po Trubarjevi zaslugi izjemno jasen pregled nad svojim duhovnim in družbenim stanjem, izredno jasno idejo o vrednosti in (suvereni!) prihodnosti svojega obstajanja, predvsem pa temeljno opredelitev slovenske narodne zavesti kot ideje, ki nas združuje kulturno in moralno. Lahke vesti lahko rečemo, da bi bila kvaliteta in dinamika slovenskega razvoja poslej drugačni, obotavlji-vejši, manj jasni in manj kontinuirani, če ne bi bilo Trubarjeve »svetle luči« pred 400 leti.
Zato je 400-ietnica njegove smrti čas in priložnost slovenskega samozavedanja in samozaupanja, ni samo čas misli na prvi slovenski abecednik (čeprav nidi na tega); je čas našega zgodovinskega spominjanja in zgodovine same, Slovencev kot narodne celote. Vsem tem razsežnostim je temelje za današnji dan določil in položil Primož Trubar.
MATJAŽ KMECL
Svarilo bukvarjem in vezarjem
Inu potehmal je meni vejdeoč, de ti eni bukvarji inu vezarji te slovenske bukve predragu prodajo, zatu tih ti bozi ne kupujo inu bodo zadržane, obtu ima vsaki vejditi, de tacih slovenskih buk-vih v Tibingi, kirso prež not, nejso pejsni, se vsakima štiri pogne, v ti slovenski deželi pak tri, ampak le-tih samih, kir so s tejmi notami, v Tibingi le tri, v slovenski deželi le dva za en krajcar prodajo. Buli oli lažeši kup se ne mogo drukati. Tu tolmačene, pisane, izlage inu zlage se vom Slavenom zabston sturi. Zatu Boga hvalite inu prosite, de taku delu gre po sreči, Bogu na čast inu h timu Uveličanu dosti duš. Amen.
Inu jest te bukvdrje, kir take bukve vežejo, prosim inu zvejstu opominom, de vzemo od nih pravi, spodobni Ion, de ne bodo sacrilegi, cerkovni tatje, s katerimi se Bug silnu srdi inu nje na tim svejtu inu v pekli ostru štrajfa. Pred tejm nje inu nas Jezus Kristus, naš gospud inu izveličar, milostivu obari. Amen.
Služba božja bodi slovenska
Vsem zastopnim krščenikom je vejdeče, de ti psalmi inu druge duhovske pejsmi se imajo v ti cerkvi pejti; ampak kir so se do-sehmal le v latinskim, tim gmajn ludem v nezastopnim jeziku v ti cerkvi pejli inu tudi mašovali, krščovali inu brali le latinsku, tu mi držimo za nepridnu inu unucnu; inu kir so s takim latinskim petjem inu branem tudi hoteli milost, odpuščane tih grehov inu druge riči per Bugi dobiti inu zaslužiti le-tu mi držimo za enu pregrešene inu zašpotovane te kriji Kristuseve. Obtu mi hočmo, de uže naprej v ti naši kronski deželi, da se ti psalmi, pejsmi inu vse druge službe božje, ti s. zakramenti v tim slovenskim kronskim jeziku se dopernašajo inu dile.
Od šul, šularjev, šulmojstrov
Obena dežela ne mejstru ne gmajna ne mogo prež šul, prež šularjev inu prež vučenih ludi biti, ne deželskih ne duhovskih riči prov ravnati ne obdržati. Tu vsaki zastopni človik more lehku zastopiti. Obtu nekar le samuč ti verni božji ludi, temuč tudi ti modri ajdi so povsod v nih mejstih inu deželah male inu velike šule inu v tih istih vučene, modre ludi držali. Ti Egiptarji inu Palestini so imeli nih farje (Gen. 47, 1 Reg. 6). Ti Kaldeji, Ferzi so imejli nih magos, nih modre (Daniel 1, 2). Ti Indi te gimnosofi-ste, ti Grki v tim mejstu A teni inu drugdi velike šule inu dosti filozofov, velikih vučenih ljudi, ti Rimlani nih collegio.
Od češčena inu poštovane te divice Marije inu vseh svetnikov
Mi ne pravimo inu ne vučimo, de bi se divica Marija inu svetniki ne imejli poštovati, čestiti inu hvaliti; riga od nas nišče po riznici ne more govoriti. Ampak tu branimo, da ne imamo v to di-vico Marijo inu v te svetnike verovati, nanje klicati, za gnado, milost, odpuščane tih grehov prositi inu per nih v vseh žlaht nadlogah, v duhovskih inu v telesnih, iskati, temuč per tim samimu gospudi Bogu, koker nas tu vse s. pismu tiga stanga inu naviga testamenta, ta naša vera, ta očanaš, te deset zapuvidi inu vseh svetnikov, jogrov inu prerokov eksempli, navuki, psalmi, prošne inu molitve vuče.
(O gradnji cerkva)
Natu, vi muji tubi Krajnci inu Sloveni, vas zvejstu opominom inu na božjim mejstu prosim, spomnite inu vprašajte, skuzi koga, koku inu kedaj so le-te ene nove cerkve v naših deželah per naših časih inu pumnenu gori prišle, so sezidane inu k nim tuli-kajn blaga prišlu inu perneslu, koker na tej Gori per Gorici, per Gornim gradu, pod Gradcom nad Lublano, na Silevici, nad Laškim, na Bruniki, na Kuzmi inu drugdi. Neso li vse te iste cerkve le od tih hudičevih, ležnivih bab, kurb inu hudih ludi gori prišle? H timu so ti farji, menihi, cehmoštri inu mežnarji zavolo nih trebuha redle pomagali s temi ležnivimi cajhni, kir so pravili inu falšpričovali, kir bi se per tacih cerkvah bili sturili. Per tim so ti eni hudičevi ludje slipi, hromi inu krulevi se sturili inu na bedah h takim cerkvom prišli inu ti eni slipi se delali inu k nima pustili se pelati. Inu so per tacih cerkvah bede od sebe vrgli, ti slepi so pregledali. Fusoti farji potrjovali inu na steno oli na table maiali inu zapisali. Inu so te mesene debele kosti na te štrike tih zgonov pervezovali, te iste so ti psi ponoči cukali inu zganili. Inu kedar so ti bozi, preprosti ludje h tim zgonum tekli, per nih nikoger nešli, taku so djali inu verovali, ti zgonuvi so od svetnikov oli sami od te svetusti te cerkve oli gore zganili. Ti eni pak farji inu mežnarji so tim živim rakom goreče voščene svičice perlepovali inu okuli tacih cerkov ponoči pustili laziti. Tu kedar so ti preprosti vidili, so verovali, de ti svetniki taku okuli te cerkve hodijo. Koku se je ta farska kurba ž ne krovaškim farjem v Gurenim gradu, kir je to novo cerkov gori naredila, držala, je tej isti sosejš-čini per Gurenim gradu vejdejoč. Od take hudobe, lotrije, golu-fije, malikovane inu tudi od te velike kurbarije, pijanstva, uboja inu vie žlaht pibirije, kir so se per tacih cerkvah s tem rumanem, s križihojenem zgodile inu se še zdaj gode, bi mi mogli ene velike bukvi, katere bi ne mogel oben rimski osel nesti, napisati. Od tiga v ti naši postili, v ti osmi nedeli po s. trojici več najdete.
Življenjska pot
1508
8. junija je bil Primož Trubar rojen na Raščici, ki leži približno 28 kilometrov južno od Ljubljane. Njegov oče Miha je bil mlinar, tesar in cerkveni ključar. Materi je bilo ime Jera.
1520
Trubar je odšel študirat na Reko, verjetno v Kapiteljsko šolo. Tistega leta je papež izdal bulo zoper Lutra, ki pa jo je Luter demonstrativno raztrgal.
1521
Trubar je pred pomladjo odšel v Salzburg, kje je študiral kot zunanji učenec samostanske šole pri Svetem Petru. Kruh si je služil s petjem.
1524
Trubar je prišel v Trst, kjer je postal osebni strežnik učenega škofa Petra Bonoma in član škofijskega pevskega zbora. Prebiral je latinske pesnike in Erazma Rotterdamskega.
1527
Škof Bonomo je dal Trubarj u župnijo v Loki pri Radečah, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika, z dohodki župnije pa je obiskoval višji tečaj meščanske šole pri Svetem Stefanu na Dunaju.
1528
Turki so požgali Raščico.
1529
Turki so začeli oblegati Dunaj, Trubar pa se je vrnil v Trst k Petru Bonomu, ki ga je posvetil v duhovnika.
Rojstni kraj
Na Raščici pri Velikih Laščah še stoji starinska stavba, ki naj bi bila nekoč Trubarjev mlin. Od trdne domačije ni ostalo nič drugega. V dolgih stoletjih je vas povsem spremenila podobo. Še govorica, ki jo je tu slišati, je najbrž samo še od daleč podobna tisti, ki jo je govoril Primož, preden ga je oče Miha s privoljenjem Turjačana poslal v šole oziroma v svet. Na Raščici, točno na mestu, kjer je po ljudskem izročilu stala Trubarjeva rojstna hiša, bodo ob osrednji slovenski slovesnosti v počastitev 400-letnice njegove smrti odprli spominsko zbirko.
1536
Tržaški škof je Trubarju dal svoj vikariat v Laškem, ki pa ga je Trubar kmalu zapustil ter se nastanil v Ljubljani.
1540
Deželni glavar arhidiakon Nikola Jurišič je Trubarja zaradi njegovih preveč revolucionarnih pridig pregnal iz Ljubljane. Trubar se je zatekel k svojemu prijatelju Bonomu v Trst. Škof Bonomo ga je nastavil za slovenskega pridigarja.
1542
Trubar je po Bonomovem posredovanju postal kanonik v Ljubljani, a kmalu zatem je Bonomo umrl. Istega leta je bila ustanovljena Sveta inkvizicija.
1547
Škof Textor je začel preganjati protestante. Trubar je zbežal na Nemško, kamor je kmalu za njim prišla njegova ljubljenka Barbara Sitar, ,s katero se je tudi poročil. Istega leta je rimska cerkev na koncilu v Tridentu obsodila Lutra, Kalvina in Zvvinglija.
1550
Izšla je prva slovenska knjiga: Ca-techismus in Abecedarium.
1553
Trubar se je srečal s Petrom Pavlom Vergerijem ter zavrnil njegovo zamisel, da naj bi opustili slovenščino v korist srbohrvaščine.
1555
Bogata literarna bera. Trubar je izdal: Ta evangeli svetiga Matevža, Catechismus v slovenskim jeziku, Abecedarium, Ena molitev tih ktš-čenikov...
1557
Začetek boja za hrvaško-cirilski tisk. — Izšel je Ta prvi dejl tiga no-viga testamenta, Ta slovenski kolen-dar, Ena dolga predguvor.
1560
Deželni stanovi so poklicali Trubarja iz izgnanstva in ga imenovali za superintendenta (najvišjega verskega predstavnika) v Ljubljani.
1561
Trubar je s pomočjo barona Ivana Ungnada ustanovil Biblijski zavod v Urachu, kjer je začel izdajati tudi glagolske knjige.
1562
Izšel je prvi del Novega testamenta v glagolici. Trubar je izdal knjigo Ar-tikuli oli dejli te prave stare vere krščanske. V Ljubljani so zoper prvega slovenskega pisatelja, ki se je vrnil z vso svojo družino v mesto, začeli intrigirati.
1563
Na povabilo goriških protestantov se mudi v Gorici. Pridiga v Gorici, Rubijah in Vipavskem Križu.
1564
Umrl je Ivan Ungnad. Biblijski zavod v Urachu je začel razpadati, izšla je ena najpomembnejših Trubarjevih knjig: Cerkovna ordninga. Trubar je bil pregnan iz Ljubljane. Nekaj mesecev je bil župnik v Lauf-fenu, nato v Derendingenu.
1566	.
Trubar je izdal Ta celi psalter Davidov, Abecedarium oli tablico.
1567
Trubarje izdal: Ta celi catehismus s kratko zastopno izlago, Svetiga Pavla listuve. Ena duhovska pejsn zuper Turke inu vse sovražnike te cerkve božje, Eni psalmi, ta celi ka-tehismus inu tih vekših godi stare inu nove krščanske pejsni... drugoč po-pravlene inu pobulšane. — Zadnjič je bil ilegalno v Ljubljani.
1574
Izšel je Trubarjev Ta celi catehismus, ani psalmi inu tih vekših godi, stare inu nove krščanske pejsni.
Leto v znamenju Trubarja
400-letnico Trubarjeve smrti bodo počastili na veliki slavnosti, ki bo v nedeljo, 29. junija, v Derendingenu. Tu bodo odkrili spominsko ploščo z napisoma v slovenščini in nemščini. Slavnosti v Derendingenu se bodo udeležili številni kulturni delavci, pripadniki evangeličanske verske skupposti in drugi.
Kmalu zatem, predvidoma v začetku julija, bo slavnost na Raščici, točno na kraju, kjer je po ljudskem izročilu stala Trubarjeva rojstna hiša. Odprli bodo spominsko zbirko in preurejen mlin. Projekt sobe — spomenika, ki ga je zasnoval arhitekt Marjan Loboda, opremil pa ga bo Jaro Dolar z muzejskimi strokovnjaki, je nekonvencionalen in poskuša v umirjeni, intimni obliki predstaviti poglavitne življenjske postaje in delo Primoža Trubarja. V preurejanje objekta so se neposredno vključile nekatere delovne organizacije.
Vse letošnje leto bo potekalo v znamenju obletnice. Simpozij o Trubarju so pripravili na ljubljanski Teološki fakulteti, novembra bo mednarodni interdisciplinarni simpozij v Tiibingenu (več na str. XII), v začetku prihodnjega leta pa bo v Ljubljani simpozij, ki ga pripravlja ljubljanska univerza (Filozofska fakulteta, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Šlovenska matica).
1575
Izšle so Trubarjeve Tri duhovske pejsni.. .Per tim so eni psalmi inu ena božična pejsen. Izšel je Catehismus z dvejma izlagama, nato pa še Ena pridiga od starosti te prave inu krive vere, krščovane, mašovane, češčena tih svetnikov, od cerkovnih inu domačih božjih službi, iz s. pisma, starih kronik inu vučenikov vkupe zbrana. Istega leta je izšla še knjiga z naslovom: Ta mahina agenda, otročje molitve.
1577
Trubar je zaključil prevajanje sv. Pisma. Izšla je knjiga: Noviga testamenta pusledni dejl.
1579
Izšel je Trubarjev pamflet: Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami. »Škrjanec inu kukovec, zgurana inu du-lana Krajnca« napadata Polidorja de Montagnana in Matijo Mrcino in Mrčenika.
1581
Ob tridesetletnici augsburške veroizpovedi so protestantje izdali spomenico z naslovom Formula con-cordiae, dokaz o enotnosti protestantskega gibanja, ki jo je pomagal pripraviti tudi Trubar.
1582
Trubar je izdal Ta celi novi testament, Ta slovenski koledar.
1586
V zadnjih letih svojega življenja je živel Trubar kot kakšen svetopisemski očak na svoji domačiji v Derendingenu in v svojem vinogradu, ki ga je sam zasadil. K njemu so od vsepovsod hodili slovenski študentje, ki jih je do zadnjega učil, vzgajal in podpiral. Na smrtni postelji je dokončal prevod Lutrove Hišne postile in 29. junija »spokojnu inu tihu zaspal«, kakor poroča njegov življe-njepisec. Pokopan je v cerkvi v Derendingenu.
Zadnje počivališče
Notranjost cerkve sv. Gala v Derendingenu (po prenovi 1. 1947).
»Čas bi že bil, da dobimo po štiristo letih kakega novega
Trubarja!«
Pogovor s predsednikom republiške konference SZDL Francem Šetincem o zgodovinskem pomenu Trubaija, hereziji, zdomcih in pobudi za proslavljanje obletnice po vsej Jugoslaviji
Mnogi se ob 400-letnici Trubarjeve smrti sprašujejo, kaj bi bilo s Slovenci, če bi ne bilo njega, saj bi prvo slovensko knjigo dobili šele dvesto let pozneje, ocenjujejo. Kako s* vi predstavljate zgodovino Sloven-eev, če bi ne bilo Trubarja?
»Sem privrženec marksističnega Pojmovanja vloge osebnosti v zgodovini. Vsaka doba dà svoje predstavnike, nosilce idej, ki klijejo iz objektivnih zgodovinskih razmer in Potem tudi močno vplivajo na njihovo spreminjanje. Tako je humani-2em tiste dobe vplival na tanko plast slovenskih intelektualcev in med njimije bil na srečo tudi Primož Trubar. Ce se ne bi bil pojavil on, bi se našel kdo drugi, ki bi napisal prvo slovensko knjigo. Ali bi se to zgodilo Sele čez dvesto let ali bi bil prav tako Seni ale n — to je le ugibanje, ki se mu zelim izogniti.«
Mnenja pa so tudi takšna, da bi do knjige prejkoslej prišlo, da pa je slovenski narod s katoliško obnovo placai krvavi davek. Cankarjev Jerman Pravi: »Takrat so v naših krajih pobili Polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je hila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Je bil Cankar preoster?
»Cankar je bil namenoma oster, kajti če bi bil milejši, ne bi mogel Predramiti zaspane zavesti tedanjih sonarodnjakov. Tedanje ozračje je bilo zasmrajeno, zato ga je Cankar Poskušal prevetriti. Usmeril je svež Vjrrek čiste vode, da bi razgibal in izčistil mlakužo. — Mnenja o tem, ali je slovenski narod s katoliško obnovo plačal krvavi davek, so očitno beljena. Po mnenju Marjana Ro-?-anca je protireformacija ustvarila srednjeevropski duh, ki mu je tuj zahodnoevropski protestantizem, ki je Uničil idejo o vesoljni solidarnosti (Cankarjev dom: slovenski, narod in slovenska kultura, str. 82). Aleš Debenjak je na isti pisateljski tribuni ipvoril o .enkratni priložnosti, da bi ‘ mbar ja in njegovo protestantsko etiko dela izkoristili še za kaj več, se Pravi za enoten ideološki okvir sa-utoosvoboditve naroda, za kar je Uajbrž znotraj krščanstva najprimer-bejši prav luteranski nauk...' (prim. str- 55—56).«
^ zavesti Slovencev živi Trubar Predvsem kot oče prve slovenske JJbj'ge. Kako veliko entuziazma, čio-ekoljubnosti in ljubezni do lastnega baroda pa je ta človek nosil v sebi, je e skoraj pozabljeno. Bil je ljubljenec . "noma v Trstu, na Nemškem je b'el svoj drugi dom, pa je vendar vse ..Voje življenje in znanje posvetil svo-I tn »lubim« Slovencem. Kljub temu 'b "ckateri mnenja, da je bil Trubar Predvsem teolog, ki je sledil prote-v Unskim težnjam, da mora sleherni '"■k brati sveto pismo v svojem je-. in tako postavljajo vprašanja ^ Qonalne zavesti na drugo mesto. aj menite o tem?
i bi se zatekel k Speransu, ki je ^ a 1939 zapisal, da tedaj še nismo Za ^ * ?ovor'ti o slovenski nacionalni -p usti v današnjem pomenu besede, ràr • VSeeno je Trubar s svojim lite-tfj'bni delom prispeval delež k no-linrf 1 osredotočitvi slovenskega dv' ^a' Skupaj s kmečkimi punti je s slovensko ljudstvo — razko-st ? In idejno zlomljeno — v samo-(ja Jen politični dejavnik. Dokazal je, tUcjIe slovensko ljudstvo sposobno za boljšo usodo od tlačanske.
^ duhu herezije bi morali trpeti ~~ čakati, da bi se stvari raz-Ple“e brez nas«
Dal
j^ literarni jezik. Tega proti-T()rn bjucija z ljubljanskim škofom čitj _^e|m Hrenom ni mogla prepre-sta r7 Upravičeno torej trdimo, da stav;» ?rmac'ia i" kmečki punti po-0 Sl0*emelje slovenskemu narodu, da Sn eneih niso mogli več govoriti hov •’z8oci°* * * * vinski gnoj' in da je nji-k°Vo p1, komaj dober za podložni-Zardpv 0Co’ kjer se mora skrivati in Jedar, atLPre<i .kulturnimi jeziki nJe Evrope.«
Pri
hanec"»/* Irubar je bil heretik in izg-rasli ' KČ1ik° smo po 400 letih prenašanje herezije?
»Vprašanje herezije smo najbolj prerasli v času narodnoosvobodilnega boja. ko se je ves narod dvignil v upor in tako zavrnil usodo, ki mu jo je namenil Hitler: genocid. Nekateri še vedno ne verjamejo, da je bil naš
»Če bi bil Trubar danes tak, kot je bil pred štiristo leti, mu ne bi bilo treba v tujino, ker bi imel doma dovolj protestantskega dela«
narod pred tako strašno usodo. Že konec leta 1941 so več kot 50.000 Slovencev izgnali v Srbijo, na Hrvaško in v nemška taborišča. Obstajal je satanski načrt, da izženejo iz Slovenije četrt milijona Slovencev ali
vsakega petega, ki je tedaj živel pod nemško okupacijo. V duhu herezije bi morali trpeti in čakati, da bi se na zgodovinskem odru razpletle stvari brez nas in brez našega sodelovanja.«
Drago Jančar je v intervjuju na Teleksovo vprašanje, kje bi živel danes Trubar, odgovoril, da v De-rendingenu. Kako bi vi odgovorili?
»Ne vem, na kaj je mislil Jančar, ko je rekel, da bi Trubar danes zanesljivo živel v Derendingenu. Morda je mislil, da nam je katoliš- . tvo, kot se reče, na kožo zapisano in
»Prekleto, si mislim, ali moraš zares na tuje, da bi svojo domovino in svojo državo imel rad!«
protestantov ne prenesemo. Morda je mislil na naše zdomstvo, ki nam je usojeno. Toda če bi bil Trubar tak, kot je bil pred štiristo leti, mu ne bi bilo treba v tujino, ker bi imel doma dovolj .protestantskega dela'. Vsekakor ga ne bi .odrinili' v Prekmurje, ki ga je šele Miško Kranjec dokončno .priključil k Sloveniji'. Bilo bi mu tudi dosti laže, kajti dandanašnji je na Slovenskem več verskega in vsakršnega pluralizma, kot ga je bilo pred stoletji. — Sicer pa Trubar danes zanesljivo ne bi pisal nabožnih knjig. Uresničilo bi se tisto, kar je Franček Rudolf na že omenjeni pisateljski tribuni bolj v šali kot zares izrazil z besedami: ,... vsak narod, v vsakem času potrebuje vsaj dva, tri Cankarje, če hoče normalno poslovati kot narod in da se ne sme sklicevati na neke stare Cankarje tam izpred ne vem koliko let...' Potemtakem bi bil tudi že čas, da dobimo po štiristo letih kakega novega Trubarja! — Toda z vprašanjem ste me boleče spomnili na naše zdomce. V tujini, zlasti na Vzhodu se moram skoraj vedno braniti zaradi njih. Venomer me sprašujejo: .Kakšen je ta vaš socializem, da morajo ljudje s trebuhom za kruhom v tujino?' Strpno jim dopovedujem, da tega pač ne moremo preprečiti, če nočemo ob državni meji potegniti žičnate ograje in postaviti stražnih stolpov z žarometi in s strojnicami. Ko vidim, da jih ne prepričam, vsaj uradno ne, me mika, da bi jim naglas rekel: .Radoveden sem, kako bi zadrževali ljudi doma vi, če bi nenadoma odprli mejo!' — Hkrati se tolažim z mislijo, da so naši ljudje na tujem večji Jugoslovani in večji Slo-
venci, kot bi bili, če bi ostali doma. Prekleto, si mislim, ali moraš zares na tuje, da bi svojo domovino in svojo državo imel rad! — Tega ne govorim na pamet. Redno hodim med naše zdomce in domišljam si, da jih dobro poznam. Vem tudi, da mnogi ne gredo na tuje samo zaradi razlike v dohodku, temveč še zaradi marsičesa drugega. Pogosto tudi zato, ker doma ne morejo uveljaviti svojega znanja. Včasih gredo na tuje tudi zato, da bi se razgledali po širnem svetu ter si nabrali izkušnje in znanje. Že v prastarih časih je bilo v naši deželi v navadi, da je oče poslal sina po svetu, da kaj vidi in se kaj nauči, preden od njega prevzame obrt. V sedanjem času bi morali hoditi po svetu z odprtimi očmi, da bi se kaj naučili od tistih, ki so v razvoju znanosti in tehnike daleč pred nami. Da se ljudje podajajo na tuje, samo po sebi ni nič slabega, če bi nam uspelo skleniti krog. To pomeni, da ne smemo obravnavati zdomcev samo po tem, kaj moremo storiti, da se bodo ljudje, posebno visoko kvalificirani delavci in znanstveniki, obogateni z znanjem in izkušnjami, vračali domov, da bi oplodili naše gospodarstvo in znanost z najvišjimi dosežki znanstvenotehnološke revolucije v svetu.«
Pobuda, da bi obletnico Trubarjeve smrti obeležili po vsej Jugoslaviji, je naletela na deljena mnenja. Kaj menite o njej?
»Takšne velikane naših narodov in narodnosti, kot so naš Trubar, Prešeren ali Cankar, črnogorski Njegoš, srbski Vuk Karadžič ali Jovan Jovanović-Zmaj, hrvatski Marin Držič ali Miroslav Krleža, makedonski Blaže Koneski in njim podobni, so naša skupna last. Vsakomur morajo biti dragotina, ki se je za nič na svetu ne bi hotel odpovedati. Datumi njihovih rojstev ali smrti bi morali biti obeleženi po vsej Jugoslaviji.«
MAJDA SUŠA
Idejna vstaja naprednih sil
V evropskem fevdalizmu XV. stoletja je bil katolicizem ne le uradna ideologija, temveč tako rekoč edini dovoljeni ideološki okvir celotnega delovanja človeške misli. Dajal je, kot se je ob neki priložnosti izrazil Anglež — »svetniško avreolo« oblasti fevdalnih kraljev, knezov, prelatov, grofov in druge aristokratske hierarhije. S svojimi »večnimi resnicami« in »božjimi zapovedmi« je katolicizem držal v fevdalni pokorščini zatiranega kmeta, zavira! družbeni napredek, opravičeval vse staro in reakcionarno, vkoval v verige znanost in misel, skratka, katolicizem je bil ena najvažnejših in najnujnejših opor celotnega fevdalnega sistema. Vsa narodna gibanja in najrazličnejše idejne struje, ki so napovedovale rojstvo nove epohe in bile zaradi tega v spopadu s fevdalnim sistemom ter posameznimi njegovimi reakcionarnimi ustanovami, so morale, se pravi, predvsem in najprej udariti po ideoloških osnovah avtoritativnega katolicizma. Splošne družbene razmere so v tej epohi sicer vplivale tako, da so se nasprotja razvijala v formah religioznega spopada.
Toda to prav nič ne spreminja globoke revolucionarne vsebine reformacijskega gibanja v tedanji Evropi pa tudi v naših krajih. Reformacijsko gibanje ima torej tudi pri nas v prvi vrsti pomen idejne vstaje naprednih sil slovenskega naroda proti vladajočemu idejnemu monopolizmu, reakcionarnemu fevdalnemu katolicizmu in s tem konec koncev proti celotni politični strukturi fevdalnega sistema. Zato sta reformacijsko gibanje in njegova slovenska knjiga slabila moč tujih fevdalnih vrhov in fevdalnega sistema na naših tleh ter s tem odpirala vrata naprednim idejnim strujam ekonomskega liberalizma, demokracije in narodnega preporoda. Skratka prva slovenska knjiga se je pojavila predvsem kot orožje v boju proti tedaj obstoječemu ideološkemu, političnemu in družbenemu redu. To dejstvo že samo
po sebi določa njen značaj in njeno kulturno in politično vlogo.
Pojav reformacijskega gibanja in slovenske knjige ima svoje korenine v globokem revolucionarnem nemiru zatiranega naroda, ki je značilen za prva desetletja XVI. stoletja v Sloveniji. V ta čas sodi največja revolucionarna aktivnost slovenskih kmetov in ljudstva. Začenši od krvave vstaje zatiranih koroških kmetov 1478. leta pa do največje slovenske kmečke vojne od 1514 do 1515 leta, ki je pretresla vso fevdalno politično zgradbo na slovenskih tleh, je neprestano revolucionarno kipenje ustvarjalo pogoje za začetek in razvoj reformacijskega gibanja. Izkazalo se je, da nemški in drugi fevdalni osvajalci niso mogli dati svojega značaja slovenskim pokrajinam, izkazalo se je, da se je slovenski narod pojavil kot politični faktor, da ustvarja svojo revolucionarno organizacijo in svojo »slovensko kmečko zvezo«, da prijema za orožje, da izdaja revolucionarne proklamacije in pamflete v pozabljenem slovenskem jeziju, da se pojavlja z znanim geslom »Le vkup, le vkup uboga gmajna!« in da ustvarja svoje revolucionarne kmečko-plebejske skupščine, v katerih vlada jezik slovenskega zatiranega kmeta. Kdor je imel kaj povedati tem osveščenim revolucionarnim potlačenim kmetom in plebejcem, je moral govoriti v njihovem slovenskem jeziku. Povsem razumljivo je, da se je morala v takih razmerah pojaviti tudi slovenska knjiga. Slovenski narod jo je tako rekoč izsilil s tem, da se je z elementarno revolucionarno silo pojavil na zgodovinskem torišču kot samostojni politični faktor (...)
(Edvard Kardelj —'iz govora ob kulturnem prazniku na Raščici, ob 400-letnici prve slovenske knjige leta 1951)
Reformacija in slovenska narodnostna zavest
Reformacijsko gibanje in kmečki upori dejansko pomenijo različne zavestne politične reakcije na iste objektivne procese v tedanjem družbenem sistemu. Oba pojava sta izraz rastoče krize fevdalnega sistema. In prav zato je sicer po svoji obliki, to se pravi kot religiozno gibanje, reformacija na naših tleh izginila, po svoji vsebini pa se je to družbeno gibanje v novih oblikah nadaljevalo v dolgotrajnih bojih slovenskega ljudstva vsa naslednja stoletja. Reformacija je pripravljala tla za bodoče boje na širši osnovi.
S svojim literarnim delom je reformacijsko gibanje prispevalo pomemben delež k notranjemu zedinjeva-nju slovenskega ljudstva in premagovanju vplivov fevdalnega partikularizma na duševnost našega ljudstva. Reformacije ni mogoče preceniti, kajti skupaj s kmečkimi punti je silno veliko storila za afirmacijo slovenskega ljudstva — po toliko stoletjih tujega fevdalnega gospostva — kot samostojnega političnega faktorja. Dokazala je, da je slovensko ljudstvo sposobno tudi za boljšo usodo od tlačanske. Protestantska književna akcija je šele omogočila, da je prišla beseda majhnega po-
djarmljenega ljudstva z neznatno plastjo izobraženstva, ki si je z velikimi napori utrlo pot h kulturi, v knjigo in daje z njo našla pot v zavest množic, jih budila h kulturi, jim vplivala samozavest in jih obujala k zavestnemu narodnemu življenju. Protestantska knjiga je imela vlogo prvega idejnega organizatorja slovenskega naroda. V tem smislu torej lahko brez pretiravanja trdimo, da so ref ormacija in kmečki upori položili temeljni kamen slovenskemu narodu v današnjem pomenu te besede.
Ne bomo se potemtakem zmotili, če trdimo, da reformacija pomeni prvi korak k formiranju slovenske nacionalne zavesti. Vsakdo, ki je na Slovenskem v tem času udarjal po fevdalizmu ali pa po posameznih njegovih oporiščih, je dejansko obenem postavljal vprašanje samostojnega uveljavljanja slovenskega ljudstva, ljudstva tlačanov, plebejcev, maloštevilne inteligence in nerazvite buržoazije na začetku kapitalističnega razvoja. In prav v tem je največja zgodovinska zasluga slovenskih protestantov s Primožem Trubarjem na čelu. (Edvard Kardelj Razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja)
»Sožitje in strpnost v Trubarjevi dobi nam lahko služita za zgled«
Pogovor s predsednikom Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu Borisom Racetom o Trubarju, sožitju in medsebojnem poznavanju med narodi
Mnogi so ob 400-letnici Trubarjeve smrti sprašujejo, kaj bi bilo s Slovenci, če bi ne bilo njega, saj bi prvo slovensko knjigo dobili šele dvesto let pozneje, ocenjujejo. Kako si vi predstavljate zgodovino Slovencev. če bi ne bilo Trubarja?
»Ugibanje je tvegano, ker so zgo-
dovinski dogodki vedno povezani z najrazličnejšimi okoliščinami, z razvojno in kulturno stopnjo in z osebnostmi, ki so razumele čas in tako postale protagonisti dogajanj. Očitno
je, da so se okoliščine in Primož Trubar .ujele' in smo takrat dobili prvo slovensko tiskano knjigo. Pred tem časom razmere očitno niso bile take,
v katerih bi se uresničilo tako pomembno dejanje. Ugodne razmere je ustvaril napadalni protestantizem, ki je v duhu humanizma in večje uveljavitve človeka obsojal tedanje razmere v cerkvi. Njegov nauk je — podobno kot vsa preobrazbena gibanja v zgodovini — pritegnil pristaše in vnete razšir jevalce. Med temi je bil tudi Primož Trubar, ki mu je dolgoletno bivanje v razvitejši tujini razši-rolo obzorje in utrjevalo potrebo, da s pomočjo prosvetljenih domačinov svojim zaostalim rojakom nudi tisto, kar so druga ljudstva že imela: tiskano knjigo v njihovem jeziku, knjigo, ki naj bi hkrati bila posredovalec novih idej. Zadnji del vprašanja lahko obrnemo: kaj bi bilo, če ne bi bilo reformacijè? V takih zatohlih razmerah Trubarju verjetno ne bi uspelo storiti toliko, kot mu je uspelo v razgibanem času. Po drugi strani pa si je težko predstavljati, da bi tako dinamičen človek ostal prekrižanih rok.«
Pri nas smo obletnico obeležili z razstavo, ki jo je priredila NŠK, Primorski dnevnik je skupno s Primorskimi novicami pripravil prilogo, nekaj pobud pripravlja bazovska šola, ki je poimenovana po Trubarju.
Ali ne izkazujemo očetu slovenske pisane besede premalo pozornosti glede na dejstvo, da je živel dalj časa v naših krajih in tu zorel v stiku s škofom Bonomom?
»Resnično bi morali Trubarju pri nas izkazati večjo pozornost, saj je
gibanja v Trstu zaupal mesto slovenskega pridigarja. To je zanimiv podatek in njegova temeljita obdelava bi v marsičem osvetlila vlogo takratnih tržaških Slovencev. Kar se pa tiče sožitja med skupnostmi, ki govore različne jezike, se takratno stanje razlikuje od današnjega. Fevdalizem je bil v tem pogledu, skoraj bi rekli, le boljši. Res je, da Slovenci niso bili fevdalni gospodje in da je bila to malone izključna domena Nemcev, toda
»Kar se tiče sožitja med skupnostmi, ki govore različne jezike, se takratno stanje razlikuje od današnjega. Pevdalizem je bil v tem pogledu, skoraj bi rekli, le boljši.«
bil delno tudi zemljepisno ,naš' in se je trikrat zadržal v Trstu pri škofu Bonomu. Zanimivo bi bilo poznati več podrobnosti o teh njegovih bivanjih v naših krajih. Skratka, treba bi nam ga bilo približati z obširno raziskavo in informacijo, kar bi gotovo vzbudilo večjo pozornost in zanimanje zanj. Povprečni Slovenec ima o Trubarju megleno sliko, zato je poleg strokovne literature zelo pomembna in koristna privlačno napisana življenjepisna knjiga Jožka Humarja: Primož Trubar, rodoljub ilirski, ki je izšla pred leti.«
»Uspehi naših naporov so bili zelo pičli. Smo bili nespretni in malo učinkoviti?«
V Trstu se pojem sožitja uveljavlja z veliko težavo. Morda so bile v Trubarjevem času vsaj jezikovne pregrade manj občutne in prisotne kot danes. Se vam ne zdi, da bi lahko bil ravno Trubarjev zgled element zbliževanja med tu živečima skupno-stima in da bi ga morali zato tudi Italijani bolje poznati?
»Škof Bonomo je poznal slovenski jezik in je Trubarju v času njegovega
tlačani so bili hkrati Slovenci in Nemci. — Izoblikovanje narodov in nacionalnih držav sicer ni rešilo vprašanja zatiranih in neenakopravnih delov družbe, a je vneslo v mednacionalne odnose napetosti, predvsem na območjih, kjer se srečujeta dva naroda. Žal smo tu, na stičišču, prizadeti predvsem mi. Zgodovinski primer sožitja in strpnosti v Trubarjevi dobi nam lahko služi za vzgled, ki ga je vredno posnemati v današnjem času. Še bolj prepričljivi smo s tem, da prikažemo nesmiselnost medsebojnega trenja, če pa je mogoče z dobro voljo živeti v harmoniji in skupno premagati težave.«
S svojo življenjsko izkušnjo je Trubar povezoval nastajajočo slovensko kulturno podobo z nemško in italijansko kulturo. Kako manjšina gleda danes na to izkušnjo, kako nadaljuje to poslanstvo in vlogo mostu?
»Zaradi številčne majhnosti slovenskega naroda in temu primerne zgodovinske vloge za naše velike sosede nismo zanimivi niti na tistih področjih in v dosežkih, ki so nad povprečjem. Ena izmed-ovir je tudi nepoznavanje slovenskega jezika, ker — po njihovem mnenju — napori pri učenju tega jezika niso sorazmerni z njegovo koristnostjo. Zato smo prisiljeni, da sami sebe predstavljamo in smo že po sili razmer posredovalci ali most, kakor pravite. Ce primerjamo, v kolikšni meri poznajo pripadniki večinskega naroda naše značilnosti in dosežke, so bili uspehi naših naporov zelo pičli. Smo bili nespretni in malo učinkoviti? To vprašanje je treba temeljito proučiti, pri čemer pa se že danes zavedamo, da čudeža tudi v bodočnosti ne bo, če ne bo več radovednosti z druge strani. Okoliščine terjajo od nas tudi posredovanje v nasprotno smer. Mislimo, da to nalogo opravljamo v okviru naših možnosti.«
Trubarja poznamo pri nas sorazmerno malo, tudi šola mu najbrž ne posveča dovolj pozornosti. Ali na ta odnos vpliva dejstvo, da je bil Trubar velik heretik in izgnanec?
»O tem je bilo govora o prejšnjih vprašanjih. Ostane le Trubarjeva herezija. V prejšnjih obdobjih je Trubarjevo širjenje .prave vere' na Slovenskem gotovo naletelo na odpor in omalovaževanje. Čudno bi bilo, če bi
»Čudeža tudi v bodočnosti ne bo, če ne bo več radovednosti z druge strani.«
bilo tako še danes. Pravo razsežnost so mu dah zgodovinarji, literarni zgodovinarji in Sperans že med obema vojnama. Danes, po revoluciji in dobi oporečništva, je Trubarjeva herezija kvečjemu še bolj privlačna. Le škoda, da se ta privlačnost ne uresničuje.«
VOJMIR TAVČAR
Misli o očetu slovenske knjige — Misli o očetu
O Trubarju razmišljajo Filibert Benedetič, Teodor Domej, Jože Javoršek, Ludvik Jošar, Jože Koruza, Rado L. Lenček, Janko Moder, Martina Orožen, Jože Pirjevec, Jože Pogačnik, Breda Pogorelec, Erich Prunč, Jože Rajhman, Janez Rotar in Alojzij Šuštar
Izročilo
Pred nekaj lèti, ob poimenovanju osnovne šole v Bazovici po Primožu Trubarju, sem napisal pesem, v kateri sem strnil nekaj osnovnih misli o očetu slovenskega jezika in o izročilu, ki ga ta iz roda v rod skozi stoletja naše zgodovine stalno obnavlja s sporočilnostjo besede. Pesem sem napisal v navdihu prazničnega veselja za šolo in otroke.
Ko danes razmišljam o vseslovenskem proslavljanju 400-letnice rojstva Primoža Trubarja, se ne morem otresti podob, ki vseskozi opredeljujejo zavest slovenskega upornega človeka. Misli mi stalno uhajajo k nedopovedljivostim razmer in pogojev, v katerih si mora utirati pot slovenska kultura, ki je najprej izraz besede. Vračam se tedaj k šoli, in k našim otrokom, pa ne samo v šolo »Primož Trubar«, »Simon Gregorčič«, »Ivan Trinko«, »Srečko Kosovel«... ne samo na Tržaško in na Goriško, ampak tudi in predvsem v Benečijo Rezijo in Kanalsko dolino, »kjer blagoglasna
govorica (slovenskega rodu) še komaj tli.«
Dejanje Primoža Trubarja je izhodišče: / Preteklo je štiristo let, / kar si v magijo črk ujel besedo, / kar si slovenski rod / naučil pisati mama, / naučil v jeziku dednem brati abecedo.
Iz tega dejanja se je razvila zavest. In so pognale klice narodne prebuje:
/ Štiristo let preko naše ledine / ptica beseda oblikuje srce / štiristo let, iz dneva v dan, / lahkokrila raznaša povest domovine.
Svojo sporočilnost pa je beseda oblikovala v boju našega človeka, ki je zaznamovl nadaljnjo pot: / »Bil je punt. / Za njim je prišel partizan.«
Na tej nadaljnji poti stoji Bazovica: /V krvavem jutru rdeča gmajna je vzplamtela. / Salva strelov. / O svobodi je zapela ptica Bazovica.
Te štiri skromne kitice, ki so nastale pred leti ob našem obrobnem prazniku, in ki jih imam tako zelo rad, so zame osnovno gradivo za proučevanje našega Primoža Trubarja.	.
FILIBERT BENEDETIČ pesnik, urednik Radia Trst A
SMkKfrmum
vnO fUtn (Earicbifmud Jn bet TDuiCnfc^m Spra#.
2ltte 33uqutce / ie> rib fe
fiOUOttiui prfproilt Qlouena niogo labfu vf raffi m jbafti brati nauu^biri ' ^nb fo tubi ty vcgfby ffufi re Ffrftbartffe 'Oete imi atte iDolycue / te (o prcpifatie ofc amo ga peryanla vfet? 6loum$oiS'
Rom. xiiii.
Ecols lingua confuebitur Deo*
Prva slovenska knjiga — »Abecedarium«, 1550
Danes tečejo ure drugače...
Polno je čeri, na katere lahko nasede vsak, ki išče paralele med zgodovino in sedanjostjo. Pogosto je primerjanje tvegano početje, ki kaj lahko zdrkne na raven banalnosti in demagogije, nevarnost, ki grozi ob vseh jubilejih.
Slovenska zgodovina 16. stoletja in sedanji trenutek v življenju koroških Slovencev sta zapleteni zgradbi, ki ne preneseta nasilnega primerjanja. Ob obletnici, kakršna je Trubarjeva, pa se kljub vsem zgodovinskim in družbenim razlikam le nekako sam po sebi ponuja pogled na zelo različen odnos do vprašanj slovenskega jezika in kulture na Koroškem.
V času slovenske protestantske reformacije je bila slovenščina za koroške deželne stanove — tedanji vodilni sloj — neke vrste simbol deželne politične in kulturne identitete. Čeprav je bila že tedaj jezik manjšine deželnega prebivalstva in tudi večinoma ne več jezik vodilnih predstavnikov fevdalne družbe na Koroškem.
je slovenščina imela družben ugled. Deželni stanovi so se razumeli kot dediči zgodnjesrednjeveške slovenske Karantanije. V času, ko se je rojeval slovenski knjižni jezik, so prevzeli del materialnih in organizacijskih bremen za slovensko knjigo. Tudi družbeno ozadje — s podporo protestantske akcije so si hoteli okrepiti oblast napram centralni oblasti in podložnikom — teh zaslug ne izniči.
Danes, štiri stoletja pozneje, tečejo ure na Koroškem drugače. Najvišje predstavnike koroškega političnega življenja združuje tiho soglasje, da bi deželi najbolj koristilo ponemčenje še zadnjih ostankov slovenskega prebivalstva. Izrivanje slovenske komponente iz javnega življenja je prav v zadnjih letih doživelo nekaj viškov. Zadnji med njimi je poskus uničiti dvojezično in skupno osnovno šolo na narodnostno mešanem ozemlju in s tem spodkopati temelje za obstoj slovenstva in sodelovanja med obema narodoma na Koroškem.
Vsem oviram navkljub dolgo tradicijo sodelovanja danes nadaljuje demokratično osveščen del koroškega prebivalstva, kar daje upanje v prihodnost.
TEODOR DOMEJ Slovenski znanstveni inštitut, Celovec
Trubarjev
značaj
Značaj, ta sistem moralno etičnih lastnosti posameznika, je bil pri Primožu Trubarju edinstven. Če značaj razkriva vsebino oziroma značilne vsebinske vidike posameznikovega doživljanja in ravnanja, potem moramo v prvi vrsti podčrtati Trubarjev aktivizem. Najprej se je pokazal v njegovi sli po znanju (šolanje na Reki in v Salzburgu, kjer se je moral sam preživljati, šolanje v Trstu in na Dunaju, kjer je uporabljal vrsto svojih osebnih čarov, da se je obdržal in celo splaval na površje). Njegov dejavni (»aktivistični«) značaj se kaže v iskanju novih obzorij v prehodu iz srednjega veka v novega, v kolumbovski rešitvi »slovenskega vprašanja«, ki ga je enkrat za vselej rešil s knjigo in z vizijo etnične enotnosti Slovencev. — V neposredni zvezi s Trubarjevim dejavnim značajem pa so poteze hrabrosti, preziranje nevarnosti in iznajdljivost. Hrabro se je vedel kot pridigar v Laškem in Ljubljani, preziral je nevarnost, ko so ga hoteli ujeti, in se hrabro rešil svojih preganjalcev ter emigriral v mrzlo tujino, ko je videl, da mu gre za življenje ali smrt. In ko so ga povabili domov, čeprav ni bilo preklicano povelje o njegovem izgonu, je dejal:
»Če... ne bi prišel v Ljubljano, bi se dobrodušni kristjani žalostili in menili, da se bojim in bežim pred križem ...« In ko so ga ponovno izgnali, je kljub temu na skrivaj prišel v Ljubljano, ker ga je gnala ljubezen do domovine in raziskovalna strast. — Odločnost, vztrajnost in upornost so bile temeljne lastnosti prvega resničnega junaka slovenske zgodovine, ki pa se je hkrati odlikoval s poštenostjo (o njej imamo vrsto dokumentov), tovarištvom (skrb za »južne brate«), požrtvovalnostjo (svoje imetje je trošil za tisk knjig), odkritostjo (z vsemi, tudi s cesarji in učenjaki, se je pogovarjal brez ovinkarjenja) in zvestobo (ki se kaže v neomajni ljubezni do »lubih Slovencev«), — Te dinamične lastnosti njegovega značaja, zvezane s svetovljanstvom na eni strani in s kmečko trdovratnostjo na drugi, so tiste značilnosti Trubarjeve osebnosti, kakršnih zlepa ne najdemo v zgodovini slovenstva.
JOŽE JAVORŠEK pisatelj Ljubljana
Duhovnik in voditelj evangeličanske cerkve
V	slovenskem kulturnem prostoru gotovo ni časnika, ki v tem jubilejnem letu — ob 400-letnici Trubarjeve smrti — ne bi pisal o »velikanu slovenskega naroda«, kakor Trubarja nekateri upravičeno imenujejo. Pisec prve slovenske knjige, oče slovenske književnosti, protestantski pisatelj, prvi šolnik — in še mnogo drugih nazivov mu bomo in bodo pripisali. Prav gotovo ne brez tehtne utemeljitve. V tem zapisu bi rad navedel nekaj misli o Trubarju kot duhovniku in voditelju evangeličanske Cerkve. Do zdaj še ni nihče nikjer podrobneje predstavil Trubarja kot prvega evangeličanskega duhovnika in tudi ne kot prvega voditelja evangeličanske Cerkve na Kranjskem. Tudi v tem zapisu to ne bo storjeno. Želim le poudariti, da je ravno iz te Trubarjeve dejavnosti izhajalo vse ostalo Trubarjevo delovanje.
V	čem se je Trubar razlikoval od takratnih katoliških duhovnikov?
Predvsem je to bilo novo razumevanje duhovniške službe same in Cerkve. Reformacija (in sicer obe smeri: Lutrova in Kalvinova) je odpravila hierarhično razumevanje Cerkve in škofovske službe. Vsaka posamezna cerkvena občina — Cerkev, ki je Kristusovo telo, je nosilec in naslednik novozaveznega apostolata. Duhovnik je le oznanjevalec božje besede in podeljevalec zakramentov (krsta in svete večerje — evharistije) in ne »ponavzočevalec Kri-
stusovega odrešilnega dela in nekak posrednik med človekom in Bogom«.
Trubar se je tega poslanstva močno zavedal. V njegovem času je res bila »žetev velika, delavcev pa malo«. (Matej 9.37)
Po izobčenju iz katoliške Cerkve (1547) in po svojem zadnjem odhodu iz Ljubljane (leta 1565) je svoje duhovniško poslanstvo oznanjevanja med »ubogim, preprostim, dobrosrčnim slovenskim ljudstvom« lahko opravljal le s pisano besedo, in to po letu 1550 vse do svoje smrti pred 400 leti. Prva slovenska knjiga, Katekizem (Catechismus), s svojimi 12 deli ima izrazito obliko oznanjevanja božje besede, učenja.
Kot duhovnik je bil Trubar tudi veščas voditelj »Čerkve na Kranjskem«. To Cerkev so tvorili tisti kristjani na Slovenskem (Slovenci in Nemci), ki so se prištevali k evangeličanski veri. Z vso gotovostjo lahko rečemo, da jih je pred 400 leti bilo več kot polovica vsega takratnega prebivalstva. Trubar je v času vodenja te Cerkve na Kranjskem imel veliko podporo v deželnih stanovih (plemstvo in meščanstvo). Ti so ga tudi poklicali za voditelja te Cerkve (leta 1561 in ponovno 1562). Trubar je imel naziv »superintendent«. V re-formatoričnih Cerkvah je služba su-perintendenta bila vpeljana že v 16. stoletju. Kranjski stanovi so se zgledovali po wurttemberškem cerkvenem redu. Superintendent (nadzornik) je skrbel za nemoteno delovanje duhovnikov in cerkvenih občin v določenem okraju, opravljal je vizita-cije in drugo.
V štirih letih delovanja v Ljubljani (1561—1565) Trubar nove evangeličanske Cerkve ni mogel tako utrditi, da bi ta lahko kljubovala viharju protireformacije. Pa vendar je njegovo delo vzpodbudno vplivalo — sicer 200 let pozneje, a ne brez uspeha — na tiste slovenske evangeličane, ki so živeli pod upravo madžarske krone. Slovenci med Muro in Rabo, stoletja ločeni od ostalih sobratov in sester, so za svoj lasten narodni, kulturni in verski obstoj posnemali Trubarja. Štefan Kiizmič, nekateri ga imenujejo »drugi Trubar«, je leta 1771 izdal v prekmurščini Novo zavezo. V predgovoru je povedal, da Trubarjevega in Dalmatinovega prevoda Biblije né znajo brati, ker ima jezik »ogrskih Slovencev« mnogo tujega in svojega lastnega-
Tako je dejansko »veriga evange-ličanstva«, ki se je začela s Trubarjem, ostala neprekinjena, čeprav so njeni posamezni členi ostali v določenih obdobjih siromašnejši.
Za evangeličane na Slovenskem, katerih po 400 letih zgodovine ni niti toliko kot v Trubarjevem času. bo Trubar ostal tisto, kar je ob njegovem grobu dejal tiibinški evangeličanski teolog Jakob Andrea: ».. .pravi evangelijski pridigar, pravi škof, ki je svojo službo odlično opravljal, zaradi nje veliko pretrpel... ki ni varoval le vas tu v Deren-dingenu (tu je Trubar 19 let opravljal službo evangeličanskega duhovnika) kot njemu zaupane ovčice, temveč tudi vse evangelijske Cerkve v slovenski deželi, katerim je božjo besedo, pravo in čisto, povsod pridigal, kakor dolgo in kjerkoli je mogel...« (J. Humar)
LUDVIK JOŠAR evangeličanski duhovnik Bodonci
Današnji čas je omogočil, da
spoznamo
pravo
Trubarjevo
veličino
Primoža Trubarja slavimo predvsem kot avtorja prvih knjig v slovenskem jeziku. Ker je bil privrženec reformacijskega gibanja ter utemeljitelj luteranske cerkve na Slovenskem, ki je bila kmalu nasilno zatrta (z izjemo skromnih ostankov), je zmagovita katoliška miselnost skušala njegove kulturne zasluge kar se da zamegliti (odreči mu jih ni mogla).
medtem ko mu je slovenski liberalizem od konca preteklega stoletja nezgodovinsko pripisoval svobodomiselnost, kakršne pri Trubarju še ni moglo biti. Današnji čas je vsestransko omilil svetovnonazorske anomalije in omogočil, da spoznamo in doumemo pravo Trubarjevo veličino, ki je najprej in najzaslužneje v tem, da je na Slovenskem in za Slovence izvedel tisto prelomno dejanje, ki ga je v evropski kulturi sprožila Gutenbergova iznajdba tiska. Še pomembnejši starodavni izum pisave in zapisovanja besedil je šele tako dobil svojo polno veljavo in širok kulturni pomen. Treba je bilo le še pripraviti čim širše kroge ljudi, da bi bili sposobni uživati sadove tega prelomnega izuma. In na Slovenskem je tudi tu Trubar široko utiral pot s svojim načrtovanjem in pospeševanjem splošne pismenosti, začenši z drobnim abecednikom leta 1550, zlasti pa z demokratičnim načrtom osnovnega šolstva ob cerkvi v svoji Cerkovni ordningi (1564).
Ta veliki kulturni pomen, združen z oblikovanjem slovenskega knjižnega jezika, je začela načrtno odkrivati že polemika ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva. Štiristoletnica prve slovenske knjige je težila v odkrivanje družbenih premikov v 16. stoletju ter Trubarjeve vpetosti v družbena nasprotja in zahteve tega časa. Tretji Trubarjev jubilej v tem stoletju terja vsestransko preverjanje rezultatov dosedanjih raziskav in načrtno zapolnjevanje vrzeli v poznavanju življenja in dela prvega kulturnega delavca med Slovenci evropske razgledanosti in velikih duhovnih razsežnosti.
Literarna zgodovina bo morala končno oceniti tudi Trubarjeve literarno oblikovalne sposobnosti in odlike. V njem ne moremo več gledati zgolj pisca verskih oz. cerkvenih besedil, v versko namembnih besedilih pa ne bi smeli več videti nekaj zunaj-literarnega ali celo literarno ustvarjalnost hromečega.
Trubar sam je videl edino v takšnem pisanju pravi literarni pomen in je tudi v njem pokazal svoje ustvarjalne sposobnosti, tako kot začetnik slovenske umetelne verzifikacije kakor kot oblikovalec proznega (tudi pripovednega, knjižnega izraza. S Trubarjevo spominsko anekdoto o zasavski svetohlinki, ki je hotela, da se na hribu med Kompoljem in Šmarčno zgradi cerkev v čast svetima Boštjanu in Roku, se začenja razvojna črta, ki vodi preko zglednih zgodb od Janeza Svetokriškega in Vodnikovih pratikarskih »pergodb« do Ciglarjeve Sreče v nesreči, od tod pa preko Levstikovega Martina Krpana in Jurčičevega Desetega brata v kvalitetni in kvantitativni razmah slovenske pripovedne proze v našem stoletju.
prof. dr. JOŽE KORUZA slavist
Filozofska fakulteta, Ljubljana
Morda bi vsega tega ne bilo...
Osebnosti, ki so se zavestno iztrgale iz ožine domače stvarnosti, se vsidrale v svetovne kulturne tokove, se vedno znova vračale domov, oplajale in bogatile svojo domovino, a se pri vsem tem niso izgubile v tujini, so pri malih narodih maloštevilne, a prav zato zanje reprezentativnejše.
Takih osebnosti med Slovenci ni bilo dosti. Za čas do Prešerna poznamo pravzaprav le dve: Primoža Trubarja in Jerneja Kopitarja. Oba sta s svojim delovanjem v tujini vstopila v kulturne tokove svojega časa, jih napeljevala domov na Slovensko in usmerjala še dalje na Balkan: Trubar protestantsko zavzetost za nove književnosti. Kopitar znanstveno jezikoslovno romantiko. In če je šlo vplivno poslanstvo Trubarja samo v eno smer. od zahoda proti vzhodu, je Kopitar na Dunaju bil več kot četrt stoletja pravi transformator med Vzhodom in Zahodom, poloma tedanje Evrope, ki sta si bila takrat še dokaj tuja. Oba velikana simbolično poosebljata poslanstvo, ki ga s širšega kulturološkega gledanja prevzema slovenski narod poldrugega milijona ljudi med Vzhodom in Zahodom.
Ob štiristoti obletnici Trubarjeve smrti mislimo predvsem na njegovo življenje in delovanje v tujini. Tujina ga je oblikovala: najprej na Reki, nato v Salzburgu, v Trstu, na Dunaju, potem spet v Trstu; tujina ga je navdihovala, ga ohranjala in ostrila njegovo zavest verskega in kulturnega poslanstva. Od 1548 pa do smrti — skoraj 40 let — je iz Niirnberga, Rothenburga, Kemptena, Uracha, Tiibingena. Derendingena pošiljal svojemu »ubogemu, preprostemu, dobrosrčnemu slovenskemu ljudstvu« knjigo za knjigo, vsega skupaj 26 slovenskih in 25 hrvatskih knjig.
Ti prvi naši tiski, skupaj z vsemi pismi sodelavcem, poslanicami rojakom in posvetili podpornikom in pokroviteljem, predstavljajo prvi slovenski code in message. jezik in sporočilo rojakom in svetu, da smó in da imamo svoj kulturni program.
Tiho nam uhaja pregrešna misel: Morda bi vsega tega nikoli ne bilo, da Trubarjevo delo ni rastlo v svetu, odrezanem od domačije in njenih »lubih Slovenov«.
prof. dr. RADO L. LENČEK
slavist
Kolumbijska univerza, New York
Trubarjev spomenik v ljubljanskem Tivoliju
slovenske knjige — Misli o očetu slovenske knjige
Ni bil prvi in edini
Primož Trubar! Ni bil prvi in edini, ki se je pred štiristo in toliko leti odločil za slovenščino — ne za nemščino, ne za italijanščino, čeprav sta imeli ti že bolj urejen črkopis in slovnico in bi v njiju laže oznanjal evangelij in bi njegova beseda segla dlje. Odločil se je za slovenščino, za jezik svoje matere in očeta, svojih dedov in prednikov. Ni bil prvi in edini, ki se je odločil zanjo. Že davno pred njim, že novih štiristo in toliko let pred njim. že med sodobniki Brižinskih spomenikov in čedajskega evangelija in še pred njimi, se je toliko in toliko slovenskih sinov in hčera naravno odločalo za jezik svojih mater in očetov, ravno tako sredi drugih, številnejših ljudstev in narodov, ki so pritiskali nanje s svojo hoteno in nehoteno tujo imenitnostjo in prednostjo. Ni bil prvi in edini, bil je le eden od njih, vendar zvest njim in samemu sebi in rodu, pa čeprav je večino svojega življenja prebil na tujem. Ni se izneveril svojemu očetu, svoji materi, svojemu jeziku, svoji Rašici in Ljubljani, svojemu Trstu in Istri, svojim Kranjcem in Korošcem, Dolenjcem in Štajercem, Bezjakom in Vipavcem. Šlo mu je za vsakega od njih, zato je poskušal vsakega od njih s svojo besedo, s tiskom, ki je bil tedaj na pohodu, kakor je danes računalništvo, pridružiti drugim narodom, vendar z lastno identiteto, ne kot hlapca, ne kot gospodarja drugih, temveč kot enakega med enakimi. Ni bil prvi in edini s takim naravnim človeškim hotenjem, bil pa je prvi, ki se mu je posrečila davna sanja številnih tihih zapisovalcev zapisati slovensko besedo res enkrat za vselej v knjigo, na papir, trpežnejši od pergamenta in marmorja, ker z vsem poznejšim razvojem priča o volji naroda po lastnem ponosnem prispevku do zvestobe in svobode, po lastni pravici tudi do Primoža Trubarja in njegovega zgleda. In mogoče je ravno v tem ponosu na lastni jezik še danes — in posebej spet danes — njegovo živo sporočilo.
JANKO MODER prevajalec Lj ubijana
Če bi se zlomil v oportunizmu časa
Kako izmeriti Trubarjevo veličino danes, ko ima slovenski narod svoj knjižni jezik, razvito govorno kultu-ro, razvito besedno umetnost? Ko raziskujemo, občudujemo, uživamo (in še vedno nezadovoljni negujemo) razvojno pot naše jezikovne kulturne nadstavbe, se ne moremo dovolj načuditi njenim trdnim, 400-letnim temeljem — Trubarjevi daljnoročni kulturološki viziji. Kako usoden, neomahljiv, vznemirljiv je bil prvi Trubarjev korak v našo kulturno prihodnost!
Domiselnost, odločnost, nesebična, širokogrudna naravnanost k sočloveku, da bi mogel doživljati vse hste duhovne vrednote, ki so njemu dajale neuničljiv polet in življenjski smisel!
Želja, da bi ga, zraslega z zemljo, "Zajezenega v socialno bedo, moralne sttske, krivice, zagledanega v samoniklo predavano etnično izročilo, iztrgal krivični pozabi in anonimnosti.
Kaj bi bilo s slovenstvom, če Trubar ne bi prepoznal usodnega trenutka? Če ne bi sprejel bridkega tveganja, težkih fizičnih in psihičnih bre-^tun? Če bi se zlomil v oportunizmu casa?
Velik mož, cel mož — tudi izgon iz domovine Kranjske ni strl njegove ?Vetle misli... Ali bi Slovenci kasneje “rez njega še ujeli evropski kulturni razv<>j? Bi se še kot etnična enota °bdržali na zemljevidu Evrope?
V so Trubarjevo veličino je dojel in dletom popolno izrazil F. Berneker. rubarjev spomenik v Tivoliju! Iz rezoblične kamene gmote je nav-ctn lepem pognal pokončni človek mož volje, poguma, dejanj, odgo-ornosti. S poduhovljenim, odsotnim razom zre v svojo slutnjo prihbdno-,Gologlav, brez čelade, brez r°ne; samo naravni, dolgi lasje kra-1° njegov obraz. Brez orožja je, le s sed'g? v roki... V njegovih prvih be-nost* ' ° na*em jez'ku Pa tista iskre-
s k Smo’ ®u8 vej’ dosti zmišlovali, jakovimi puhštabi to našo besedo 5ta,m°8li prou po tej ortografiji mu jnu zastopnu pisati«...
Kako živo, govorno, spreminjajočo se glasovno gmoto ujeti, razstaviti na prave delčke in te pokorno prelivati v pisano besedo?!
Ko je bilo to doseženo, je vse kot steklo! Tudi drugi so prišli, ki so to, kar je ostalo »nepopelnom« popravili, predali, izročili mlajšim, zaupanja vrednim. Tako vse do naših dni.
»Inu taku bodi!«, bi nam ponovno, kot prvič, povsem preprosto, z očetovsko skrbjo, zaukazal Trubar. Dolžni smo mu zvestobo in pokorščino.
prof. dr. MARTINA OROŽEN slavistka
Filozofska fakulteta Ljubljana
»En dober boj je boril«
Primožu Trubarju se ni tako lahko približati kakor Francetu Prešernu. Slednji nam je bolj soroden v času in čustvovanju: njegova poezija je v svoji življenjski razsežnosti in umetniški dovršenosti tako bogata, da more vsakomur nekaj dati. Primož Trubar pa je pričevalec daljne dobe, ki je s svojimi spoznanji in vprašanji toliko od nas odmaknjena, da jo zaznavamo bolj na ravni intelektualne zavesti kot intimnega sozvočja z njeno človeško vsebino.
In vendar je mogoče najti ključ tudi do Trubarja — človeka. Meni se je to dokaj nepričakovano primerilo lani decembra, ko sem pripravljal razstavo o našem reformacijskem gibanju, katerega protagonist je bil Primož Trubar. Med njegovimi besedili, ki sem jih takrat prebral, me je v kratkem avtobiografskem- zapisu presunil stavek, kjer pravi, da je »en dober boj boril«. Imel sém vtis, da sem stavek prebral že pri sv. Pavlu. Šel sem ga iskat v njegove Epistole in ga našel na začetku prvega pisma Timoteju, tam. kjer apostol vabi svojega učenca, naj se pri evangeljskem delu angažira z vsemi močmi. Očitno se je naš reformator v trenutku obračunov spomnil na Pavlovo bodrilo in nanj samozavestno odgovoril.
Kako obvezujoča izpoved! Predpostavlja povsem mirno vest in jasen pogled na lastno življenje in delo. Trubar se je pač zavedal, da je s svojimi knjigami, s svojo mukoma oblikovano slovensko besedo izvil iz gmote polzavesti nov narodni subjekt in ga zaradi tega kreativnega dejanja, ki je pozneje pogojevalo usodo celih generacij, ni bilo prav nič strah. Toliko je bil evropsko širok in razgledan, tako vešč nemške in romanske kulture, da mu je bilo nekaj povsem jasno: v polifoniji sveta ni nikdar premalo prostora za novo bivanjsko, intelektualno ali religiozno izkušnjo. Vsaka nova beseda, vsaka nova govorica, ki je izraz ustvarjalne sile, ima pravico, da se čim bolj izbrusi in doseže sam vrh človeških umskih moči. Ob zavesti, da je v tem smislu zaoral novo brazdo in da je s svojim trudom dodal k nemškemu, italijanskemu in tolikim drugim tudi slovenski glas, mu ni bilo težko zapisati, v času zatona, svoje ponosne trditve.
prof. JOŽE PIRJEVEC zgodovinar univerza v Trstu
Omogočil je slovenskemu narodu, da postane zgodovinski
subjekt
Kranjska v 17. stoletju
vensko stihoslovje. Želel je pridobiti čimveč pristašev za idejo reformacije, zato je upodabljal različne prozne prvine in s temi, na podlagi svetopisemske poetike, uresničil značilno različico slovstvenega sloga. Svoje težnje je hotel čimbolj zakoreniniti med ljudmi, zato je spodbujal ureditev šolstva in naznačil tudi poglavitne premise za sestavo družbenega življenja. S takimi pobudami je strnjeval slovensko ljudstvo v enoto, ki je imela kasneje od reformacije vse značilnosti narodnega in kulturnega subjekta. Ta subjekt se je že takrat začel zavedati svoje posebnosti, vendar ga to ni oviralo pri ustvarjanju razmerij do sosedov in do sveta. Trubarjeva dejavnost je bila že od začetka, ob izrazito narodni zasnovi, in potem ves čas odprta tudi za južnoslovanski prostor, hkrati pa je utrjevala stike z zahodnoevropsko civilizacijo in kulturo, s katerima je po svojih notranjih značilnostih povezana in spojena.
P. Trubar je torej utemeljil slovensko narodno enoto, ugotovil temeljne prvine slovenske duhovne identitete, dal osnove za razvoj slovenske književne ustvarjalnosti in promoviral slovenski koncept kulture. S tem je omogočil slovenskemu narodu, da postane zgodovinski subjekt, kar je eno največjih in najbolj pomembnih dejanj v naši zgodovini, prof. dr. JOŽE POGAČNIK slavist. Pedagoška fakulteta, Osijek
litve, v osrednjem delu pa se je narodnostna sestava spreminjala zaradi migracij in kolonizacije izpraznjenih pokrajin.
Za to našo usodo izjemno je Trubarjevo razumevanje naroda in narodovega življenja. Tu se zdi. da nam je zgodovina dolžna živo pojasniti, kaj se je dogajalo pred Trubarjem. Pri vsakem ljudstvu je običajno mitiziranje velikih mož, toda — mit — naj bo Trubarja ali Prešerna — se nam ob natančnem pregledu dela in pomena pokaže kot stvarna vrednota. Ne Prešeren ne Trubar nista začela v gluhi lozi — mit o izjemnosti ju v naših predstavah po nepotrebnem sami —; res pa je, da sta oba živela v zelo ozkem krogu ljudi, ki so ju razumeli, in da sta znala in zmogla dvigniti naše življenje na drugo, višjo raven. V naši kulturi je tretji tak korak storilo še eno obdobje: nastop moderne. Cankarja in tovarišev.
Brez vseh teh stopenj »tehnološkega« napredka v kulturi bi se Slovenci najbrž ne razvili v moderen narod. Morda bi našli razvojne mejnike že v starejši dobi, toda od Trubarja dalje smo svoj poglavitni kulturni razvoj čedalje bolj na široko zastavljali v kulturnem jeziku slovenske identitete in zavesti.
prof. dr. BREDA POGORELEC slavistka
Filozofska fakulteta, Ljubljana
Herezija in
Primož Trubar je na Slovenskem začetnik in utemeljitelj tistih procesov, v katerih smo skozi zgodovino zoreli v današnji narodni in kulturni položaj.
Kadar govorimo o P. Trubarju, uporabljamo slikovito označbo »oče slovenske književnosti«. Mnogi sploh več ne vedo, kaj se skriva za tem častnim in odgovornim pojmom. Bistvena je misel, da je Trubar očitno dal življenje tistemu, kar danes razumemo pod določnico slovenska književnost. Prvi je premišljal o vlogi tiska in knjige za kulturni razvoj naroda. kateremu je zavedno pripadal. Da bi to svoje premišljevanje uresničil, je predlagal praktično različico slovenskega knjižnega jezika, in to so sprejeli vsi sonarodnjaki. Pisal je tudi stihe Irt pravilno dojel, da je te mogoče oblikovati samo na podlagi poudarka; ta ko je utemeljil tudi slo-
Trubarjev delež za slovenski knjižni jezik
Pri nas že vsak otrok iz šole ve, da je Primož Trubar leta 1550 izdal prvo slovensko knjigo, da je bil to katekizem. in da je nato napisal in izdal še celo vrsto drugih knjig, prevodov, priredb in lastnih spisov. Trubarju se je pridružilo pozneje še nekaj drugih mož, dobrih petnajst let kasneje Boštjan Krelj, še deset let kasneje Jurij Dalmatin in Adam Bohorič ter še nekateri. Zadnja dva sta opravila redek podvig: prvi s prevodom celotne Biblije, drugi s slovnico. Peščico drugih protestantskih piscev omenjamo le, kadar želimo posebej poudariti to ali drugo lastnost slovenskega protestantskega gibanja. Toda — nihče ni v svojem poslanstvu zdržal tako dolgo kot Trubar: svoje knjižno delo je opravljal celih dvaintrideset let.
Mislim, da je Trubar v nekem smislu usoda naše samobitnosti. Če bi v tistem odločilnem trenutku ne bilo njegove globoke naravne samozavesti in obenem ustvarjalnosti, bi verjetno v kakem kasnejšem obobju le stežka kdo premogel združiti Slovence. ki že do Trubarja nekaj stoletij niso živeli združeni, ampak razdru-ženi v več deželah, kjer slovenski jezik — razen na Kranjskem — ni bil jezik večine prebivalstva, saj je bilo ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, narodnostno mešano, na severnem robu in v Istri verjetno od pose-
potrebe
protestantizmu. Mislim, da še vedno ne odkrivamo nečesa, kar nam je bilo doslej povsem tuje, saj je to »tuje« živelo v nas ves čas, nam kazalo pot skozi temo zgodovine v svetlejšo prihodnost slovenstva. Vedeli smo, da smo dediči naših protestantov, ki so z notranjo energijo ustvarjali tako rekoč iz nič, ob zoprvanju zgodovinskih silnic, ki nikakor niso bile naklonjene kakršnikoli spremembi, na religiozni ne družbeni.
pisec na jasno usmerjeni mišljenjski ravni, kar kaže njegova Cerkovna ordninga. Bil je izredno spreten, renesančno galanten in nadarjen pisec posvetil v nemškem jeziku za svoje slovenske, še posebej pa za hrvaške glagolske in cirilske knjige, tiskane v biblijskem zavodu v Urachu, ki ga je programsko oblikoval, delovno in duhovno vodil. Med temi njegovimi posvetili mecenom, nemškim velikašem in vladarjem, je tudi njegov najobsežnejši spis te vrste, za tisti čas prava narodopisna študija o Južnih Slovanih. Zlasti pa je treba poudariti, da je Primož Trubar prav ves čas svojega razgibanega življenja nosil v sebi dve globoki veri: v slovensko ljudstvo, zaradi katerega je iz svoje ljubezni do njega vse to delal in se trudil, in pa v evangeljski nauk. Zaradi tedanje sprijenosti mnogih služabnikov katoliške Cerkve tudi na Slovenskem se je strastno ogrel za reformirano cerkev. Tega ni storil iz nasprotovanja krščanski veri, ampak prav z iskreno željo, da bi njeno življenje in njeno evangeljsko sporočilo okrepil, da bi ju z ljudsko besedo, ki jo je uveljavljala reformacija, izročil ljudstvu samemu in mu tako lajšal težave življenja.
prof. dr. JANEZ ROTAR slavist
Filozofska fakulteta, Ljubljana
Trubar in ljubljanski
škofje
Ime in delo Primoža Trubarja v Ljubljani je neločljivo povezane s štirimi ljubljanskimi škofi. Krištof Rauber (1488—1536) je Trubarja leta 1533 poklical za stolnega pridi-
Ta praua Vera / ye ana jhenkiga / oli an dar bo \hy Catecchi$mus in der Windischenn Sprach, 1550 Der rechte Glaube / ist ein Geschenk / oder Gabe Gottes PRIMUS TRUBER 1508—1586 Reformator von Slowenien
1567 bis zu seinem Tode Pfarrer an der Kirche in Derendingen. Er fand hier seine letite Ruhestàtte. zum Gedenken Kirchengetneinde Derendingen MCMLXXXVI
Dvojezično besedilo spominske plošče, ki jo bodo 29. junija odkrib v cerkvi sv. Gala v Derendingenu. Prevod nemškega besedila: »Prava vera / je darilo/ ali dar božji. Primož Trubar 1508—1586. reformator Slovenije. Od leta 1567 do smrti župnik v derendinški cerkvi. Tu je našel svoje zadnje počivališče. V spomin cerkvena občina Derendingen 1986.«
Trubar je bil eden redkih Slovencev, ki se ni togo držal ideoloških okvirov, ampak celo iz »heretičnih« novih verskih usmeritev prevzema predvsem tisto, kar je bilo v skladu s potrebami njegove etnične skupnosti.
doc. dr. ERICH PRUNČ slavist
univerza v Gradcu
Vedeli smo, da smo dediči naših
protestantov
Dvajseto stoletje se že nagiba k zatonu, stoletje, ki je prineslo neverjeten skok iz nekega netehniškega obdobja v obdobje računalnika in robota. Kakor da bi pretrgalo s preteklo-stijo, izruvalo korenine, in začelo od začetka. Vendar je prav dvajseto stoletje uspelo popravite marsikatere zmote in zresnilo obraz človeštva. Hkrati s silnim civilizacijskim razvojem je poglobilo razumevanje preteklosti in tako obogatilo človeška spoznanja. Brez preteklosti ni seda-njosti in ne prihodnosti za posameznika in človeštvo, za narod kot celoto in poedinca v njem. In tu se zdi, da je mesto Primoža Trubarja. Ko smo v dvajsetem stoletju pretrgali molk nad lastnim 16. stoletjem, ko smo spoznali, da se nam ga ni bati ne sramovati, smo odkrili svoje korenine v slovenski reformaciji in slovenskem
Tako gledano razumevamo drugače sebe in čas, v katerem živimo. Postavljeni smo v podoben zgodovinski vrtinec kot slovenska reformacija. Ce že postajamo drugačni v mnogih pogledih, postajamo toliko pogumnejši in manj tragično doživljamo spremembo, ker vemo, da je v nas neugasljivi ogenj nečesa, čemur bi rekli, da je v slovenstvo vsajen od takrat, ko smo zapustili ruske stepe in se preselili na zahod: tveganje novega — in razvojno opravičujočega zagona v neznano. Le tako bomo obstali in vzdržali v ihti časa.
Zavedati pa bi se morali vedno bolj, da primer Trubar ni naključje, temveč nujnost zgodovine. Kdor se ne more sprijazniti z železno logiko zgodovine in bi hotel še vedno zavrteti kolo nazaj, ne bo nikoli mogel sprejeti svojega časa, se vanj vživeti, se v njem razviti v zrelo osebnost, ki po svoje uravnava svoj prostor v prostoru časa, v katerem živi. Kolikor ne sprejme torej Trubarja in njegovih, ne bo sprejel ne slovenstva ne časa, ki je tako blizu Trubarju in njegovim, prof. dr. JOŽE RAJHMAN katoliški teolog in slavist Teološka fakulteta. Ljubljana
Nosil je v sebi dve globoki veri
Petnajsto in šestnajsto stoletje, čas renesanse, označujejo izjemni možje, univerzalne osebnosti. Njihova vseobsežnost se kaže z vsestransko ustvarjalnostjo, z umetniškim uveljavljanjem v različnih vejah umetnosti, s predornim mišljenjem v območju filozofije. Srečo smo imeli, da se je tudi v slovenskem narodu rodil človek, ki se je razvil do takšne široke ustvarjalnosti. Primož Trubar ni bil samo kantor, pisec abecedarija in katekizma, prevajalec Nove zaveze, avtor cerkvenih pesmi, skratka oblikovalec temeljnih del naše nacionalne kulture. Bil je tudi izvirni
garja v Ljubljano. Franc Karijanar baron Katzenstein (1536—43) ga je leta 1542 imenoval za ljubljanskega stolnega kanonika in svojega osebnega spovednika. Vsekakor znamenje velikega zaupanja in spoštovanja. Tudi Urban Textor (1543—58) ga je ob nastopu svoje službe potrdil kot stolnega pridigarja, čeprav je Trubar kmalu zatem moral zapustiti Ljubljano. Ko se je Trubar na vabilo deželnih stanov vrnil v Ljubljano, je moral na cesarjev ukaz leta 1562 ljubljanskemu škofu Petru Seebachu ( 1558—68) natančno pojasniti svoje teološke nazore. In ker je Trubar pri tem zaslišanju odkrito priznal svoj prelom s katoliško Cerkvijo, je moral dokončno v izgnanstvo (1565).
Škof Textor je na dogajanje v ljubljanski škofiji gledal iz širše perspektive razmer v celotnem cesarstvu. Ob tehtanju programa obnove Cerkve v cesarstvu (in ta je bila brez dvoma potrebna tudi Cerkev v ljubljanski škofiji), se mu je zdel še najbolj prepričljiv in sprejemljiv program sv. Ignacija Lojolskega, s katerim je bil v tesnih pismenih stikih. Po njegovi zaslugi so prišli jezuiti v Avstrijo. Logična posledica take škofove odločitve je bila, da kljub podobnemu programu (skrb za vzgojo, šolstvo in znanost) protestantom — tudi slovenskim — ni bil naklonjen.
Škof Seebach ni imel tako širokega cerkveno političnega obzorja kot njegov predhodnik Textor. čeprav je bil prav tako odločen nasprotnik verskih novosti reformatorjev. V medsebojnih odnosih pa nas preseneča velika obzirnost in spoštljivost med Seebachom in Trubarjem.
Poti slovenskih reformatorjev in uradne katoliške Cerkve so bile že preveč oddaljene druga od druge, da bi se mogle še enkrat plodno srečati v obojestransko korist. Morda pa jè danes napočil čas, da s podobno obzirnostjo in spoštljivostjo prisluhnemo drug drugemu in skušamo kljub različnim nazorom in prepričanjem odkriti, ovrednotiti in uresničiti predvsem tisto, kar nas združuje.
dr. ALOJZIJ ŠUŠTAR ljubljanski nadškof
Spomin na Trubarja je postal most medirodoma
Vsem, ki ga danes na Nemškem bolje poznajo, velja Trubar za most zbliževanja med slovensko m wùrttembersko deželo. Po tem mostu se v zadnjih letih pretakajo številna osebna poznanstva, vse bogatejši so stiki med tubinško in ljubljansko univerzo...
V	Tiibingenu se je večerilo, ko smo se ustavili pred mostom, pod katerim reka Neckar razpolovi dolg in ozek, bujno poraščen in lepo urejen otok in se na levem bregu dvigne iznad vod in vrb žalujk kot prikazen iz preteklosti Hòlderlinov stolp, prepoln magične pripovedi o duhovnem razkošju, ki se vrtinči nad slikovitimi, s tramovi vezanimi poslopji in preplavlja vse mesto. Tu, ob danes silno porjavelem a še vedno sugestivnem Neckarju, sta' se ob Hòlderlinu sprehajala njegova sošolca in sostanovalca Hegel in Schelling, tu je razmišljal Herman Hesse, zrl v zvezde Kepler in občudoval rastline veliki botanik Fuchs; tu si je v začetku 17. stoletja belil glavo s prvim računskim strojem profesor Wilhelm Schickard in tu so nastajale Hauffove pravljice, se rojevale Listove ekonomske teorije in Silcherjeve melodije. Nekaj časa je v Tiibingenu preživel celo Giordano Bruno.
V	tem kulturnozgodovinsko bogatem univerzitetnem mestecu je živel in delal ter pred 400 leti umrl tudi Primož Trubar.
Kakšni sledovi so ostali za njim na Nemškem, smo se spraševali vso, 800 kilometrov dolgo pot, ki je morala biti za Trubarja in njegovega o.sliča, pa tudi za vse tiste, ki so v sodih tihotapili njegove knjige v deželo Kranjsko, neznansko dolga in naporna, če se je zdela neskončna tudi nam, ki smo se peljali v udobnem avtomobilu pa širokih avtocestah.
Ijitelj slovenskega knjižnega jezika, župnik v Derendingenu.«
Že teh nekaj navidez drobnih znakov zakoreninjenosti spomina na
« Til
,	3
Dieter Roser
Trubarja v zavesti tiibinške skupnosti dokazuje, kakšen pomen posvečajo na Nemškem človeku, ki se po izvirnosti svoje misli ali po vplivu svojega dela na svetovno zgodovino sicer ne more kosati s Heglom ali Keplerjem, a ga kljub temu uvrščajo v svojo sredo kot človeka, ki si je znal s svojo osebnostjo in delovanjem pridobiti velik ugled med takratno mestno inteligenco in ki je toliko pri-
B
Evangeličanski dom Primoža Trubarja v Derendingenu
Prvo zelo zanimivo in pomembno sled smo odkrili že tu pred mostom, kjer smo v turističnem uradu kupili nekaj prospektov, s katerimi se mesto predstavlja v različnih jezikih svojim obiskovalcem iz vsega sveta. Ena stran debelejše brošure je posvečena znamenitim osebnostim, ki so živele in ustvarjale v Tiibingenu. V njihovi družbi je tudi Primož Trubar. V manjšem prospektu z zgoščenim pregledom zgodovine mesta je prav tako navedeno Trubarjevo delo in bivanje. Takole piše:	»V letih
1567-1586 deloval Primož Trubar (ali Primus Truber, kot mu tam pravijo), slovenski reformator, uteme-
speval h kulturnemu in družbenemu razvoju nekega drugega naroda. Nemcem je v ponos, da se je na njihovih tleh na nek način kovala kulturna usoda, četudi majhnega in tedaj silno zaostalega slovenskega naroda. To smo jasno zaznali iz pogovorov z raznimi predstavniki univerzitetnega in mestnega javnega življenja, in to smo še zlasti otipali ob stikih s sedanjim pastorjem evangeličanske skupnosti v tiibinškem predmestju Derendingenu in Trubarjevim naslednikom Dietrom Roser-jem ter njegovim predhodnikom, sedaj upokojenim pastorjem Walter-jem Dòttlingom.
Janko Moder polaga venec k Trubarjevemu doprsnemu kipu v Derendingenu
Vsi so nam na vprašanje, koliko je Trubar še poznan.na Nemškem, najprej odgovorili, da je ena glavnih ulic Derendingenu, ob kateri se med drugim vrstijo vse mestne srednje šole, poimenovana po Trubarju. Nato, da so v tej ulici, ob glavnem križišču, postavili in leta 1973 slovesno odprli evangeličanski dom, ki prav tako nosi Trubarjevo ime; da so v njem odkrili Trubarjev doprsni kip; da je tudi v derendinški cerkvi sv. Gala, v kateri je slovenski reformator pridigal v dvajsetletju svojega pregnanstva na Wurttemberškem, polno znamenj njegove veličine. Vsi vedo tudi povedati, da je bil Trubar tako ugledna osebnost, da je bilo ob njegovi smrti splošno žalovanje na tiibinški univerzi, da se je pogreba udeležilo nad 500 študentov, kolikor jih je takrat štela univerza, in da je imel sam rektor občuten nagrobni govor.
Predvsem pa velja Trubar za vse, ki ga danes na Nemškem bolje poznajo, za most zbliževanja med slovensko in vvurttemberško deželo. Po tem mostu se v zadnjih letih pretakajo številna osebna poznanstva, vse bogatejši so tudi stiki med tubinško in ljubljansko univerzo.
»Bodite tudi pacifici«
Ob teh prijetnih spoznanjih in poznanstvih z ljudmi, ki govore drugačen jezik, a vedo o Trubarju toliko ali še več kot mi, z ljudmi, ki dajo veliko na prijateljske stike in na zbliževanje med ljudmi, se mi zazdi mesto, razprostranjeno ob bregovih valovitih vzpetin, s svojimi lepo preurejenimi skatličastimi poslopji, prijetnejše in bolj domače. Tako mi med ulicami tega mesteca, ki proizvaja znanje in živahen študentski vrvež, nenadoma zazvenijo Trubarjeve besede iz pisma deželnemu glavarju in odbornikom na Kranjskem (iz De-rendingena leta 1575): »Obračam se v božjem imenu na vas z gorečo prošnjo, resno spodbudo in dragocenim nasvetom, da nikar ne poskušate sami zase z vsemi ljudmi v miru in slogi živeti in skazovati ter dokazovati vso zvestobo in ljubezen v vseh stvareh prijateljem, marveč bodite tudi pacifici, to je delavci za mir, ustvarjalci, služabniki in zvesti pospeševalci miru med vsemi, posebej pa povsod, kjer se hočejo prebuditi pod vplivom hudiča hudobnih ljudi, blebetačev in lažnivcev sovraštvo, zavist in zloba.«
Misel se tedaj za hip preseli v Trst, da bi pobrskala po zaprašenih analih nekdanje in današnje prisotnosti Primoža Trubarja in njegove misli v tem jadranskem mestu. Prav tako je v njem, kot v Tiibingenu, živel in ustvarjal ter skušal graditi mostove Primož Trubar. Vendar so mostovi s Trstom danes veliko bolj majavi, kot mostovi z znatno bolj oddaljenim mestom ob Neckarju. Medtem ko za ' prebivalce Tiibingena Trubarjevo ime plemeniti mestno zgodovino, bi za večino italijanske tržaške javnosti njegovo ime »onesnažilo« italijanski značaj mesta. Trsta sicer po njegovih zgodovinskih značilnostih ne moremo primerjati s Tubingenom, ne moremo pa mimo tipke ugotovitve, da je danes na Tržaškem skoraj nemogoče uresničevati tiste misli, ki so že pred 400 leti tako tesno in plodno povezovale ljudi različnih krajev Evrope.
Z občutkom grenkobe postojim v Derendingenu pred tablo z napisom Primus-Truber-Strasse, za katero se dviguje moderno poslopje evangeličanskega doma s še večjim napisom Primus-Truber-Haus. Marbi si veliki slovenski duh. ki so ga tudi Nemci posvojili, ne zaslužil ob 400. obletnici smrti podobne table, pa četudi v predmestju Trsta?
Naš nadaljnji kronistični sprehod po sledovih Primoža Trubarja prinaša nova presenečenja. Nekateri na Wurttemberškem so za veličino slovenskega reformatorja in pridigarja izvedeli ob snemanju televizijske nadaljevanke, ki jo je po scenariju Draga Jančarja posnela ljubljanska televizija. O snemanju v Nemčiji je namreč precej poročal krajevni tisk.
V snemanje je bil vpleten tudi pastor Dieter Roser, ki smo ga obiskali v domu Primoža Trubarja. Na naše banalno vprašanje, kako si predstavlja svojega slavnega predhodnika, nam je duhovito odgovoril, da tega ne bi vedel, ker pač v tistem času ni bil še rojen, da pa je bil na Trubarjevi poroki — mislil je televizijsko sne-
Trubarjev epitaf v cerkvi sv. Gala
manje tretjega Trubarjevega skoka v zakon.
Postavni, sivolasi in zgovorni Roser se s Trubarjem ukvarja že od svoje ..namestitve za evangeličanskega pastorja v Derendingenu leta 1978, ko je prevzel dediščino Wal-terja Dòttlinga. S ponosom nam je pokazal na steni uokvirjeno Trubarjevo priznanje za širjenje kulture, ki ga je prejel kot prvi neslovenec. V drugem vhodnem atriju smo postali pred Trubarjevim kipom, ki ga je izdelal slovenski umetnik Peter Čeme, priskrbel pa ga je prevajalec Janko Moder, ki je sploh med najbolj poznanimi in cenjenimi Slovenci v Tu-bingenu in ima dejansko tudi največje zasluge, da se je Trubarjevo ime v Tiibingenu spet uveljavilo in predvsem, da so se prav po Trubarjevem zgledu vzpostavili tudi tako plodni stiki med Slovenijo in Wùrt-temberško. Kot zanimivost, ki je verjetno naši javnosti manj znana, nam je Roser še povedal, da je kopija Trubarjevega kipa, ki krasi atrij evangeličanskega doma v Tiibingenu, v ba-zovski osnovni šoli, ki je tudi poimenovana po največjem slovenskem reformatorju. Na ta način sta tudj Tii-bingen in Bazovica nekako pobratena, pravi Roser, ki dobro pozna to slovensko vas na Tržaškem in njene ljudi. Stene Primus-Truber-Hausa krasijo tudi lepaki, ki govorijo o gostovanju pevskega zbora »Primus Truber« iz Derendingena v Sloveniji. Tamkajšnja evangelistična skupnost ima namreč od nekdaj svoj zbor, ki so ga seveda poimenovali po Trubarju. Zbor je že nastopil v Ljubljani, Murski Soboti, kjer je največja evangelistična skupnost na Slovenskem, in v Kranju. Trubarjevo ime pa se preko pevskega zbora, ki ga vodi gospa Spizer, pojavlja tudi marsikje drugje. Tako je pred štirimi leti nastopal v Lion Sea pri Londonu.
Walter Dóttling
posesti. Pred stranskim vhodom je križ s Trubarjevim imenom in letnici rojstva in smrti, ki so ga postavili pred leti v domnevi, da je bil Trubar tu pokopan. Vprašanje Trubarjevega groba pa še ni dokončno razčiščeno. Mirko Rupel v svoji knjigi leta 1965 trdi, da je bil Trubar pokopan pred cerkvenimi vrati, Roser pa danes to trditev spodbija. Pred vrati so kopali in niso odkrili nobenega
kmečka vas), je možno, da so*
okostja. Ko pa so leta 19811 P Srt>o čakali na razgovor s prof. Ijali cerkev, so pred oltarjem •'°lfom-Dietrom Klugejem. Na več okostij, med njimi tudi1 ’0v' mizi je ležala, kot bi bila na-visokega in močnega moškega i Pripravljena za naš prihod, terega strokovnjaki z odd« ina knjižica z naslovom »Primus spomeniško varstvo menijo, J .fr 1508-1586. pokopan v drugi polovici l6.s! n und Werk (Primož Trubar kar bi torej ustrezalo letnici l °'.1586 življenje in delo«). Dobil jeve smrti. Vprašanje, s kak ^ pred našim prihodom in je še mnogi še ukvarjajo, je sedaj t( ,,ral. To je nemška pesnitev o so lahko v tistem času pokop Trubarju, ki jo je ob 400-cerkvi? Znano je, da so v ^'Cl njegove smrti upesnil pastor v pokopavali kneze in drug j)u Walter Dóttling in je izšla membne osebnosti. Ker pa I a le dingen ni imel veljakov ( j?n)
1 letos v samozaložbi (v 1000 v Tiibingenu. Dòttlingova
Trubarjeva cesta v Derendingenu
odlikovanje — red jugoslovanske zvezde na ogrlici, ki ga je prejel 15. junija 1979 za zasluge pri razvijanju prijateljskih odnosov med SFRJ in ZRN. Pripovedoval nam je nato o krajih, ki jih je obiskal na svojih potovanjih po Sloveniji in Jugoslaviji, o prekrasnih vtisih, o gostoljubju in seveda o Trubarju. Tudi on je tako kot Roser, obžaloval, da ne pozna slovenskega jezika in izrazil zaskrblje-
nost nad nadaljnjo usodo širjenja mostu med Nemčijo in Slovenijo, ki ga je postavil njegov veliki vzornik Trubar. »Kako bi bil vesel, ko bi vedel, da se bodo vzpostavile tako lepe vezi,« je še pristavil. »Škoda bi bilo, če bi se pretrgale.«
Vračali smo se s spoznanjem, da Nemci veliko več vedo o Trubarju, kot si mislimo, in z občutkom, da smo mi sami posvetili Trubarju manj pozornosti, kot si jo zasluži. Trubar je bil prvi, ki nam je nazorno povedal, da se noben narod, nobena skupnost ne sme zapirati pred svetom, če hoče stopiti v korak s splošnim razvojem. Spet sem pomislil na umirajoči Trst, ki se krčevito brani vsakršnega pravega soočenja s preteklostjo in v svoji zaprtosti tudi ne more graditi prave prihodnosti.
In spomnil sem se tudi Kmeclovih misli, da kot so slovenski protestanti delali s premišljevanjem o prihodnosti, tako »kar naprej potrebujemo premišljevanje svoje prihodosti in poti vanjo. Ni se mogoče enostavno prepuščati kot drobna smet svetovnemu veletoku, smeti se prejkoslej zgubijo ob strani, zasmrajenih, umazanih slepih rokavih.«
DUŠAN KALC
Wùrttemberska in Tiibingen — štiristo let pozneje
Kje je pokopan Trubar?
Pastor Roser nas je peljal tudi v cerkev sv. Gala, v kateri je bil dolgo pred njim pridigar Primož Trubar in v kateri je spet veliko znamenj njegovega bivanja. Danes prenovljena cerkev stoji ob skrajnem zahodnem robu Derendingena ob cesti Sedmih
.„j,,	uaw v v kar 788 stihih je nadvse
pokopali pomembnejše duWje®rien nemški prispevek k Po Roserju iz vsega tega sled jl^iju Trubarja. Zanimivo bo, bil pred oltarjem pokopan ^ da je Janko Moder pesni-Trubar in njegovo tezo dane* j prevedel in jo tudi ponudil bingenu podpirajo, kot sm» ^ 2aložbi. Upajmo, da bo izšla sami preverili, pomembne os« °srednjo svečanostjo v Deren univerzitetnega sveta. Oko*! jpu.
tedaj žal zasuli in danes bi V0 JP0rna.smo sklenili, da obiščemo izkopavanje zahtevalo ptff stroške.
Na desni steni oltarja bodo’ osreči vsak obisk iz Slovenije, kem vzidali spominsko plošč« aZal nam je dolg seznam ljudi, ki bodo konec junija slovesno ? obiskali v Derendingenu ozi-To bo poleg novembrskega * ^ [òbingenu in tistih, ki jih je zija o Trubarju ena najpome11 na svojih potovanjih po Slo-ših slovesnosti v Tiibingenu ol ( I1’ >n vanj vpisal tudi nas. Pono-letnici njegove smrti. Na to: aatn je tudi takoj pokazal Titovo snost se pripravljajo tudi v *1 skem kulturnem prostoru. To izjemna priložnost za utrjevi stih vezi, ki so se že spletle flkfi venijo in Tubingenom.
»Tistega dne ne bo smelo cW m sicer bo katastrofa,« je v šalil |g| mnil Roser ko nas je posprea1 lp* zakristijo, kjer hrani veliko | mentov in knjig o Trubarju.; teh del je poslal prav Janko N ki je poskrbel tudi za spo;! m? knjige, v katere se vpisujejo Š1 obiskovalci zlasti iz Slovenije,P iz zamejstva. »To je nova knjiga za obnovljeno božjo W na prvi strani zapisal Janko 1" I »z željo, naj se spremeni v en«™ stin, ki pričajo o dobrih odnosi! ljudmi in o mostovih med ljud! narodi, ki jih je tu kot prvi u*1 začel Primož Trubar. V Lju|
20. septembra 1981.
»Ti mostovi, tako na zase^ na širši ravni so postali trdni,‘j Roser, ki je bil že večkrat v J*1! viji in je vsakokrat navdušen hj izredno gostoljubnostjo. »V gen vedno znova prihajajo lj’ vaših krajev in sklepajo vedflri prijateljstva. Za vse to pa i‘\
Primož Trubar. Sedaj mi je sem ga odkril tako pozno. Po1. da sem živel in študiral nek?J celo v Brucku na Muri na ^ skem, pa nisem ničesar vedel0 Če bi vedel prej, da se bom sf Trubarjem bi se naučil vašegaj ka.«
V zakristiji nam pokaže na'r vzidani plošči imena 35 duha'j'afkev ki so se zvrstili v Derending«!
16. stoletja do danes. Šesti P°
Trubar, na koncu seznam® M Friederich Linz Dóttling (1964-77) in 1978 dalje. »Moja dva prei ... sta začela obnavljati Tru^Tv slavo, zgradila dom in vzpoSJff prve stike s Slovenijo. Jaz
jem njihovo delo, ki ga je pl,A. o	—
Janko Moder,« in z rahlo otof#’L, ^fried Setzler, vodja urada za kulturo pri tiibinški mestni upravi: »Trubar pomeni danes
poslovdi^od"nfegaCin s^mu z^| ’ ^ Tubingenom in Slovenijo«
p o t e rm r k o°j a n k a’ Mod ra ^As^arju vidimo človeka, k, je je bil to skupen dosežek rokodelcev.
Na njegovo rahlo pesimističftf/K^6® knjig° i" knjižni jezik tiskarjev m vojvode, ki je izdajo * •	■	••• -"fl1 1 ^o.seveda ponosni. V bistvu	knjig financiral. V zavesti vo jvode
Tiibingen: obrežje ob Neckarju. V sredini Hòlderlinov stolp
Slovenska Meka na švabskem Olimpu
sv- Gala v Derendingenu
Nekoč je bila to revna dežela. Ljudje so se stoletja izseljevali (ali pa so jih izseljevali) na vse konce sveta, od Sedmograške v današnji Romuniji do ameriškega severovzhoda. Z marljivostjo in prilagodljivostjo so se ukoreninili tudi na tujih tleh. A vendar so za druge marsikje ostajali prišleki. Ime njihovega plemena'je ponekod, tako na primer v Bački in v Banatu, dobilo slabšalen prizvok in označevalo ves narod: »Švabi«.
Danes je domovina Švabov, Baden-Wùrttemberg, najbolj cvetoča zahodnonemška zvezna dežela. Tu imajo ljudje najvišjo življenjsko raven v vsej ZR Nemčiji, tu je najnižja stopnja brezposelnosti, tu nastaja največ novih podjetij, ki se usmerjajo v obetavne nove tehnologije, zlasti v mikroelektroniko in biotehnologijo. 8. aprila so V Pfaffen-waldupri Stuttgartu odprli novo »tovarno tehnologije«, v kateri bo delovalo 18 podjetij. To je že tretja takšna tovarna v deželi. Zaradi zelo razvitega znanstvenega okolja ima velike razvojne možnosti, je ob otvoritvi dejal baden-vviirttemberški ministrski predsednik Lothar Spàth.
Tu, na jugozahodu ZR Nemčije, je sedež Mercedesovega koncerna, danes, po velikih pripojitvenih procesih, večjega kot kdajkoli prej. Tri-kraka Mercedesova zvezda je bila eden od simbolov nemškega gospodarskega čudeža. Natanko sto let mineva, odkar je izumitelj Daimler tu, na Švabskem, napravil svoj prvi »motorni voz«. Še danes poganja avtomobile v bistvu enak motor kot takrat.
»Delaj, delaj, hišico zidaj!«
Dežela iznajdljivih, marljivih ljudi je to, v marsičem zelo drugačna od ostalih zahodnonemških pokrajin. Ni Nemca, ki ne bi vedel, katero »pleme« se ravna po reku »Schaffe, schaffe, Hàusle baue!« (»Delaj, delaj, hišico zidaj!«), verjetno pa tudi ni tujca, ki bi se s to življenjsko usmeritvijo istovetil bolj, kot se Slovenec. Kot da ne bi bilo naključje, da na Wurttemberskem živi največ Slovencev v vsej Nemčiji...
Dežela stopa v postindustrijsko dobo —1 toda ljudje se nočejo odpovedati tradicionalnim življenjskim navadam. Močne so liberalne politične tradicije: že leta 1514 so Wùrt-temberžani omejili vojvodsko oblast in si s »tubinško pogodbo« izbojevali temeljne človeške svoboščine, kar se je zgodilo prvič na evropskem kontinentu. Zdi se, da so se liberalne tradicije odrazile še stoletja kasneje, v obdobju »dvanajstih let« (tako ga označujejo nekateri Nemci, ne brez zadrege), ko so nacisti na volitvah na Wurttemberskem dobili manj glasov kot v katerikoli dmgi nemški deželi. Liberalne tradicije — a oblast je tu že dolgo trdno v rokah krščanskih demokratov, ki jih v ostalih zveznih deželah pogosto očitajo pretirano konzervativne poglede in odločitve.
Wurttemberška je ena od mejnih nemških dežel: z zahoda je čutiti, zlasti v kulinariki, vetrce francoskega »savoir vivre«, a bližnji in duhovno sorodnejši se Wiirttemberžanom zdijo sosedje Švicarji, daljni aleman-ski sorodniki in »bratranci«, kot jim
jHstf^mbaiia uvrščamo med duhovne
ì vi i etti Trur;T	«J
Mikane Tiibingena«
šanje so nam odgovorili ljudje, tako na tiibinški mesti” .» kotna univerzi. Stiki, ki so se P J iz zasebnih srečanj med Jank° j drom, Slodnjakom in ne^sifl drugimi ter derendinškimi P‘| so medtem prerasli v bogate |,j! zirane, zlasti meduniverzitet”^|(! Žal ni prišlo do uradnega med ljubljansko in tiibinšk0 > inmiti ne do pobratenja med V zama. za kar se je na Slove>fi najbolj zavzemal prav Mode” ^ to še ni razlog,« je meml ^ Moder, ko sem ga po Nemčije obiskal na domu v W in mu prinesel tople pozdrave.j|j ? ških prijateljev, »da bi ne $°L I* prej dobrih stikov. Morda! JI dragoceno, če smo prijatelji’ ” bilo to formalno potrjeno z ‘■‘It
listinami.« Podobna mnenj® šali tudi v Tiibingenu.
Tiibingen za časa Trubarja. Slika je iz itabjanske knjige »VaUegio e Rota, Raccolta di le più illustri Città« (prva izdaja iz leta 1572)
Pesnitev Walterja Do***'
Pri tem stikanju za Trnb^ipj sledovi in njihovimi učinki n il,( Ijanje prijateljstev, ki so , trdna in plodna v času ret pred 400 leti, je našo posebej pritegnil droben d°e slavistični fakulteti tubinšk
Krištofa ni bilo želje, da bi dal Slovencem knjižni jezik, pa sc je to vendar zgodilo.« Tako nam je povedal
^hous heads
rAv?;-	v, J.;.-” ;
" ‘i/’
■v ’	Wš-X-:A •X\: V*:
.:W'Sp
Namen; Jakob Andrea, Ferdinand Christian Baur. Vju5^ Bombard Bìlfìnger. Ernst Biodi, Konrad Breuning. %at cVon 8nins' J°hann Friedrich Cotta, Georg Dehio, kberhard im RaH. 1 sonharri Fuchs. Johane Geora
^ tnann Hesse, Friedrich Hoiderlin, Johann Ludwig Huber, fyiiìj ^ Kepier, Hermann Kurs, isoide Kurz, Friedrich Ust,
WiliJ nudo» L Friedrich Wlineim Joset bcstemny, eag^Schickardt, FriedrichSchuz. FriedrichSiicher.
‘‘'“binši
lidermuth
'ka imena«: stran iz turističnega prospekta
Dr. Wilfried Setzler
vodja urada za kulturo pri tiibinški mestni upravi, dr. Wilfried Setzler.
Govoril nam je o zgodovini Tiibia-gena in o protestantski reformi, ki je mesto pretresla. Prišlo je do bistvenih sprememb na univerzi, te spremembe pa so imele izjemen duhovni vpliv, ki je ožaril dobršen del Evrope. »Tiibingen je bil manjše mesto, ni
imel statusa glavnega mesta, zato so bile lahko tu ideje liberalnejše. V dobi reformacije so med drugim ustanovili gimnazijo, v katero so lahko dijaki vstopali ne glede na svoj družbeni položaj. Samo nadarjenost je bila merilo. Kdor je maturiral, je imel pravico do štipendije za nadaljnji študij teologije. Seveda je imelo to daljnosežne posledice, in to ne samo za Wurttemberško.
V	Tiibingenu je veljalo pravilo, da morajo vsi, ki študirajo teologijo, in tudi profesorji, pristati na formulo o slogi, ki je skušala poenotiti različne . smeri protestantstva, kar je seveda vplivalo na novo smer.
V	Tiibingen so prihajali študentje iz najrazličnejših krajev in seveda tudi iz Kranjske. Bilo je to znanstveno središče brez meja in v tem odprtem središču je lahko plodno deloval tudi Trubar. Prevajal je, odpiral nove poti. Močan vpliv je imel v Tiibingenu Vergerij, ki pa ni znal dobro nemščine, slovenščine pa sploh ne. Tako je pomembno vlogo prevajalca protestantskega katekizma sprejel prav Trubar.
Kot vidite tudi iz turističnih prò-, spektov mesta, uvrščamo Trubarja med duhovne velikane, ki so študirali in delovali v Tiibingenu — med Hegla, Schellinga, Keplerja, Hòlder-lina in druge. To je seveda veliko priznanje ...
Pa še to: Trubar pomeni danes most med Tubingenom in Slovenijo. Ustvarjajo se znanstveni in tudi človeški stiki. Mi smo izredno zadovoljni, ko prihajajo k nam skupine iz Slovenije, da bi počastile Trubarjev grob v Derendingenu, in da se tudi na tej podlagi ustvarjajo novi mostovi prijateljstva.«
ACE MERMOLJA
tu pravijo. Švicarske jedi so na jedilnikih skoraj enako pogoste kot domače, švabske.
Tu čez, preko Wiirttemberga in naprej proti jugu, v Svico, je protestantsko gibanje s severa zabilo klin v evropski kontinent, ga tako rekoč razklalo tudi v zemljepisnem smislu. Tiibingen je postal trdnjava protestantizma, njegova teološka fakulteta nekakšno živčno središče upornikov. Sem, v to trdnjavo, je pribežal Trubar — daleč, a bliže pač ni mogel. Le pet kilometrov od mesta je tekla meja s habsburškimi posestmi, s katolištvom.
Tiibingen je že takrat veljal za mesto učenosti, a obenem se nikoli ni mogel znebiti etikete provincialnosti. »Majhno, veliko mesto Tiibingen« — tako označujejo »švabski Olimp« in »Atene ob Neckarju« še danes. In čeprav so mu vsi priznavali duhovni pomen, mu veliki duhovni nemške preteklosti niso namenili lepih besed. »Tu se mi pri gospodu Cotti zelo dobro godi. Mesto samo je odvratno, a le nekaj korakov dlje je čudovita pokrajina,« je pisal Goethe Chri- ■ stiani Vulpius. Usoda je hotela, da je gospod Cotta postal založnik nemških klasikov, in mestu je bilo s tem nekoliko odpuščeno.
»Tiibingen nima univerze...«
Tiibingen je mesto založnikov in tiskarn, mesto knjig in idej, teologije, ki še danes poraja »upornike proti Rimu«, in naravoslovja. Tu se stapljajo nasprotja, in častitljive predalč-kaste hiše se na mestnem obrobju izgubljajo med vrtovi in vrtičkarji. »Tiibingen nima univerze,« piše v vseh vodnikih, »Tiibingen je univerza«.
Življenje poteka tu mirno in urejeno, ljudje se zdijo zadovoljni, vse-
kakor pa so izjemno ljubeznivi. Industrije ni, vse je majhno in pregledno, in to idilo le redkokdaj skalijo stvari, ki prihajajo »od zunaj«. Pročelja hiš so popisana z vsemi mogočimi parolami in simboli, od pozivov proti tovarni za predelavo jedrskega goriva v Wackersdorfu do izzival-no-kljubovalnih gesel, s katerimi opozarjajo nase homoseksualci in lezbijke (»• • ■ No>in kaJ potem?«). Posebno številne so parole »Kosova-republiki« (v albanščini: »Kosovo-republika«)...
Meščani so se s tem nemirom, ki prihaja iz širnega sveta, nekako sprijaznili. Tudi če si mislijo svoje, tega tujcem zlepa ne dajo vedeti. Liberalne tradicije terjajo pač tudi določeno mero strpnosti do drugačnih in drugačnosti. Nekdanja protestantska trdnjava (tudi v njej nekoč za drugače misleče ni bilo prostora) je danes mesto, v katerem živi razen protestantov tudi precej katolikov, da o tujcih ne govorimo.
Tiibingen je »evropsko mesto«. Ta naziv je mestu leta 1965 podelil svet evropske skupnosti, v znamenje priznanja za zgledna prizadevanja v sporazumevanju med narodi.
»Noblesse oblige« ... in tako se tu zdi nekako samo ob sebi umevno, da so nekemu prišleku iz Kranjske izkazali vse časti, ob njegovi smrti in skoraj štiri stoletja pozneje. Ob precej dolgi »Primus-Truber-Strasse« se vrstijo vse glavne kulturne, verske in izobraževalne ustanove Derendingena, danes sestavnega dela Tiibin-gena.
Vse Meke so daleč, že po definiciji. Tako je tudi s to »slovensko Meko« na »švabskem Olimpu«. Danes je dlje, kot kdajkoli prej.
VITKO KOGOJ
Ulica v starem mestu. V ozadju zvonik štiftne cerkve, v kateri je pokopan Vergerij
Svetovalec, pedagog, agitator, obveščevalec, pesnik...
Pogovor s predstojnikom slavističnega seminarja tiibinške univerze prof. dr. Rolfom-Dietrom Klugejem o raziskovanjih Trubarja na Nemškem in manj znanih vidikih Trubarjevega delovanja
Slovenci vidimo v Trubarju predvsem očeta slovenske književnosti. Kako vrednotite Primoža Trubaija v Nemčiji?
»VTubingenu njegovo življenje in delovanje ni toliko poznano. Da pa je bil Trubar eden od velikih osebnosti, ki so delovale v Tubingenu, lahko ugotovimo že po tem, da je njegovo ime zabeležno na vsakem prospektu, kjer so zapisana imena velikih ljudi Tubingena. In teh ljudi v Tubingenu ni bilo ravno malo. Trubarje uvrščen na raven na primer velikega astronoma Keplerja, ali enega izmed njegovih učiteljev Melanchthona, ki je bil profesor na tiibinški univerzi, pa poznejših velikih duhov — Hólderli-na, Hegla, Hesseja itd. In tako je povsem jasno, kako je ovrednoten Trubar. Konec koncev je tu tudi cesta, ki je po njem poimenovana. Prav tako nosi njegovo ime poslopje evangeličanske občine v Derendin-genu.«
Koliko ga predavate vašim študentom slavistike?
»Zal slovenska filologija — jezik in književnost — ni samostojen predmet, temveč del področja j užno-
» Vsa Trubarjeva pisma so v latinščini ali nemščini, in to v za tisti čas korektni, brezhibni nemščini«
slovanske filologije in v tem okviru je študentom ustrezno predstavljen tudi Trubar. Toda to se nanaša le na pouk, ne pa na raziskovalno delo. Na tem področju mu je bila namreč posvečena že kar cela vrsta del. Omenil bi primer, ki je izredno tehten. Kot morda že veste, je edini primer slovenske Cerkovne ordninge, ki jo je Trubar natisnil v Urachu in ga je hranila saška deželna knjižnica, ob bombnem napadu na Dresden leta 1945 zgorel. Pred približno desetimi leti pa je še en primerek tega dela v vatikanski knjižnici odkril tiibinški teolog Christoph Weissmann.«
Po naključju?
»Ne, imel je neke sledi. Knjiga je bila prvotno spravljena v veliki hei-delberški knjižnici, ki je potem po nekih poteh prišla v Vatikan. V Vatikanu pa te knjige niso vnesli v kartoteko in se je tako do Weissmanno-vega odkritja lahko le domnevalo, da ta primerek obstoja. -— Pa še en primer. Morda veste, da so v Tubingenu pri Morhartu tiskali prve slovenske knjige, nekatere od teh knjig so še danes shranjene v tiibinški univerzitetni knjižnici. Rolf Vomdran, eden izmed direktorjev knjižnice, je opisal in objavil južnoslovanske tiske, torej znanstveni natis inkunabul, to pa pomeni predvsem slovenske tiske. Prvi veliki raziskovalec slovenške reformacije in Trubarja (tako ga označujem s stališča modeme filologije) je bil pred več kot sto leti Theodor Elze, tiibinški teolog, ki je študiral in promoviral v Tubingenu, bil pa je pastor tudi na Slovenskem in v Benetkah. Elze je med drugim v neki publikaciji objavil imena študentov iz Kranjske, ki so tedaj študirali y Tii-bingenu. Elze je bil tudi prvi, ki je objavil Trubarjevo korespondenco. Sam sem se tudi ukvarjal s tem, če me že sprašujete, in sicer z zgodnjimi raziskavami slóvenskih reformacijskih tiskov. Ugotovil sem) da obstajajo začetki znanstvenega raziskovanja Trubarjevega življenja in dela že v 16. stoletju. Nagrobni govor, ki ga je imel kancler univerze Jakob Andrea, pomeni prvo biografijo Primoža Tmbarja. Leta 1799 je tedanji kancler univerze in vodja znamenitega evangeličanskega Štifta Christian Friedrich Schnurrer kot prvi znanstveno obdelal jugoslovanske tiske. To je prvo takšno delo, ki je skušalo odgovoriti tudi na vprašanje, kaj se je s temi knjigami zgodilo. Potem je tu tudi moje delo, ki sem ga predstavil na simpoziju ob 400-letnici Dalmatinove Biblije v Ljubljani — a še ni izšlo, pa ne zaradi mene, temveč vaših ljubljanskih kolegov — o zgodnjih tiibinških raziskovalcih refor-
»Sieer pa vi v Sloveniji verjetno bolje veste, kako je protireformacija ravnala s svojimi nasprotniki«
macijskih tiskov. Kot vidite, je v Tubingenu Trubarju namenjena ustrezna znanstvena pozornost. V novembru bo v Tubingenu ob 400-letnici Trubarja mednarodni interdisciplinarni simpozij (več o tem na str. XII. op. ur.). Ob tej priložnosti bi radi predstavili kaj novega. Z arhi-
varjem sem že v dogovoru, da bomo imeli na voljo arhiv, za katerega se ve, da so v njem shranjeni računi za tisk slovenskih in srbohrvaških protestantskih knjig. In če bomo imeli srečo, morda najdemo med njimi še kakšno, doslej neznano, Trubarjevo pismo«
Odnosi med Trubarjem in Vergerijem niso povsem razjasnjeni...
»Gre za zelo težak problem. Zdi se, da je bil Vergerij večbarven človek, precej svojeglav in domišljav in
je včasih privedel Trubarja tudi v težave. Nesporno pa je, da je Vergerij dal odločilno pobudo, da je Trubar začel prevajati v slovenščino in te svoje prevode spravil v tisk. Vergerij in Kancler univerze Andrea sta Trubarja v to prepričala v nekem dolgem pogovoru v Ulmu. Vergerij je tudi spremljal in spodbujal njegovo prevajalsko delo. V kolikšni meri je bil Vergerij sam vešč slovenščine, ni popolnoma jasno. Tudi to, da sam sebe označuje za prevajalca, ni povsem korektno. On to včasih dejansko počne, zaradi česar pa Trubar ni ravno srečen. Vendar to njuno razmerje ni povsem razjasnjeno, kot ste že sami rekli. Trubar se prevza-prav nikoli ni neposredno negativno izrazil o njem. In kot je znano, sta bila Trubar in Andrea pri Vergeriju, ko je umiral.«
Kakšen je bil po vašem mnenju prispevek Trubarja pri širjenju protestantskih knjig med južnoslovanskimi narodi?
»Trubar je sam o sebi trdil, da ne zna dovolj hrvaškega jezika, ne cirilice ne glagolice, da bi lahko kot prevajalec deloval na tem območju. Ob tem pa vemo, da je hodil v šolo na Reki in se učil pri katoliških glagolja-ših. Toda pri Vergeriju in kanclerju univerze je izposloval, da je dobil ljudi, ki so bii vešči prevajanja za to območje.
Trubar je sam o sebi tudi menil, da sicer razume italijanščino, da zna nekoliko nemško, a je to gotovo zelo zelo skromna ocena, saj je bil vendarle pridigar, in pridigal je v nemščini. Zanimivo je tudi to, da Trubar ni napisal niti enega pisma v slovenščini, temveč vsa v latinščini ali nemščini, in to za tisti čas korektni, brezhibni nemščini. Isto velja tudi za latinščino, čeprav je sam menil, da v latinski slovnici ni preveč doma. Rekel bi, da je Trubarjeva lastna ocena daleč pod ravnijo njegovega dejanskega znanja. Ob tem mislim — vendar to je moje mnenje — da je Trubar kar dobro razumel srbohrvaško in da je poznal tudi cirilsko pisavo. A sam sebe je imel za Slovenca in vedel je, da je to drug jezik, Slovenci pa samostojen narod neodvisen od Hrvatov in Srbov. To je bilo vprašnje njegove nacionalne identitete. Trubar se je gotovo čutil Slovenca in ne prevajalca v slovenščino.«
Trubar je za slovenske in hrvaške knjige pisal posvetila. Imajo ta posvetila tudi estetsko vrednost?
»Posvetilo je bilo sestavni del knjige v 16. stoletju, in to izredno pomemben del. Imelo je predvsem gospodarski pomen, saj je bilo namenjeno nosilcem časti, mecenom, ki so dajali denar za tisk. Ta častilni pristop je seveda dodal tudi neko estetsko vrednost besedilu, da je tako ustrezno odražal značaj osebe, ki jo je bilo treba počastiti. Vsebovala pa so tudi namen in smisel knjige in iz njih je mogoče precej izvedeti o odnosih med Trubarjem in Ungna-dovo tiskamo v Urachu.«
Je Trubar prekinil z rimsko cerkvijo že za časa svojega bivanja pri škofu Bonomu v Trstu ali pozneje na Nemškem?
»Bonomo je bil Trubarjev učitelj in pod njegovim vodstvom se je Trubar usmeril v reformacijo. Pri tem naj povem, da Bonomo nikoli ni prekinil z rimsko cerkvijo. Morda iz osebnih razlogov, ker je bil že precej star. Pomagal pa je tudi drugim reformacijsko usmerjenim teologom in ne le Trubarju. Mislim, da ga je Bonomo usmeril v reformacijo. Pravi preobrat k reformaciji in prekinitev z rimsko cerkvijo pa je Trubar dovršil v Numbergu in Rothenburgu, ko je prišel v organizirano protestantsko cerkev. Zagotovo pa je bil Bonomo ena najtolerantnejših in najnaprednejših teoloških osebnosti tistega časa.«.
Za časa Trubaija so študirali v Tii-bingenu tudi študentje s Kranjskega. Imate morda podatke, koliko je bilo teh študentov?
» Trubar je na univerzi užival velik ugled, čeprav ni bil njen član«
»Trubar si je zelo prizadeval, da bi študentje iz njegove domovine lahko študirali v Tubingenu. Morda pri tem še drobna pripomba. Trubar je namreč na univerzi užival velik ugled, čeprav ni bil njen član. To potrjuje tudi podatek, da je imel kancler univerze ob Trubarjevi smrti nagrobni govor in pogreba so se udeležili vsi študentje in profesorji univerze. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je Trubarju napisal epitaf veliki humanist Martinus Crusius. Toda vrnimo se h kranjskim študentom. Vzgojitelj in doživljenjski prijatelj vojvode Krištofa, deželnega glavarja v Trubarjevem času, Mihael Tiffem je ob svoji smrti namenil denar v sklad za študij študentov s Kranjskega. To je tako imenovani Tiffemov sklad v okviru evangeličanskega Štifta, ustanovljenega z uvedbo reformacije v nekem katoliškem samostanu. To je najuglednejša evangeličanska ustanova v Nemčiji konec 16. stoletja. V Tiibin-genu naj bi ob pomoči Tiffemovega sklada študirali tudi študentje s Kranjskega in Trubar je bil tisti, ki je svetoval, kateri naj bi to bili. Kdo so bili študentje s Kranjskega, pa lahko izvemo, kot sem že prej omenil, iz Elzejeve publikacije. Ta sklad je obstajal vse do današnjih dni, pravzaprav še vedno obstaja, le da je po katoliški obnovi težko dobiti študente iz Trubarjeve domovine. Je pa študij še vedno mogoč za tiste, ki bi želeli postati evangeličanski župniki, saj je konec koncev Tiffem v tajiamen zapustil svoje premoženje. Še to bi ob tem povedal, da letos ne slavimo le 400-letnice Trubarjeve smrti, temeč tudi 450-letnico ustanovitve evangeličanskega Štifta v Tiibingenu, ki je v 18. in 19. stoletju pomenil središče nemške literature in filozofije.«
Morda še zelo osebno vprašanje. Kakšno mesto bi vi namenili Tru-baiju v slovanski kulturi?
»Na to vprašanje je težko odgovoriti. Trubar je bil namreč večplastna osebnost in učinki njegovega dela so daljnosežni. Za oceno Trubarja kot teologa se ne čutim pristojnega. Vem pa od svojih tiibinških kolegov s teologije, da gre za zapleten znanstveni problem določanja Trubarjevega
»Kancler Andrea je za svoje slavne protiturške govore dobiva! informacije od Trubarja iz Ljubljane«
mesta med luteransko ortodoksnostjo in švicarsko reformacijo. Česar veliki in morda najpomembnejši raziskovalec Trubarja Mirko Rupel ne upošteva dovolj, so politične razmere tistega časa. Pri tem mislim na položaj, ki ga je imel Trubar v wiirttemberški evangeličanski cerkvi. Dejstvo je, da se je Wurttem-berg po augsburškem verskem miru in dogovoru s cesarjem moral držati luteranske vere, švicarsko reformacijo pa je cesar prepovedal in je veljala kot odpadništvo. Treba je torej vedeti, da Wùrttemberg ni bil nikakršna samostojna dežela, temveč je bil odvisen od cesarja. Deželni vojvoda Krištof je moral zelo paziti na to, da bi ne zašel v težave z dvorom. Vmešati se je moral tudi v primeru, če bi iz Wurttemberga na Kranjsko prihajale ideje luteranske reformacije. Toda tu ni šlo za kakršnokoli ozkosrčnost, temveč so bili v ozadju politični pritiski. No, sicerpa vSloveniji verjetno bolie veste, kako je protire-
formacija ravnala s svojimi nasprotniki. Toliko o Trubarju kot teologu. S tem pa se Trubarjevo delovanje ne izčrpa. Trubar je jezikovni ustvarjalec in ustvarjalec kulture. Raziskovanje Trubarjevega jezika na Slovenskem je dobilo nove vzpodbude ob vprašanju, v kolikšni meri je imelo Trubarjevo delo združevalno funkcijo za slovenska narečja. Trubar je bil tudi organizator, pri tem pa ne mi-
slim nanj le kot na organizatorja cerkvene reformacije, temveč predvsem kot na pedagoga, ki se je trudil za slovenski pouk, tudi z različnimi koledarji in učbeniki, ki naj bi uveljavili slovenščino kot kulturni jezik. Bil je tudi agitator reformacije proti Turkom. Andrea je za svoje slavne protiturške govore dobival informacije od Trubarja iz Ljubljane za časa njegovih zadnjih potovanj iz Deren-dingena. In še en vidik je, ki pa ni bil
dovolj upoštevan: to je Trubar kot pesnik.Prevedel je nekaj Lutrovih cerkvenih pesmi, pa tudi sam ustvaril celo vrsto cerkvenih pesmi in koralov v slovenščini. Ob vsem tem je zelo težko umestiti tako široko dejavno osebnost, kot je bil Trubar. A če me že sprašujete, bi mu dal enako mesto, kot ga imata v slovanski kulturi renesansa in reformacija na Poljskem in Češkoslovaškem.
MAJDA SUŠA
»Vsa znanost prihaja iz istega duha«
Pogovor s predsednikom tiibinške univerze Adolfom Theisom o pomenu in zgodovini univerze, mednarodnem sodelovanju in razmeiju med naravoslovnimi in humanističnimi vedami
V Tubingenu nas je sprejel predsednik tamkajšnje univerze (naziv ustreza našemu rektorju), dr. Adolf Theis. Vsekakor je to zelo prestižen položaj, ki mu daje obeležje sloves enega najpomembnejših in zgodovinsko bogatih evropskih vseučilišč.
»Univerzo v Tubingenu so ustanovili deželni vladarji z namenom, da bi prispevali k razvoju dežele. Univerza in njena vloga sta se ohranili do danes. V deželi Baden-Wùrttemberg
» Vsekakor sodimo med prve štiri nemške univerze«
je danes devet univerz, le ena od teh pa velja med ljudmi za deželno univerzo, in to je tiibinška. Skozi zgodovino naše univerze se prepleta kot rdeča nit volja, da bi bili odprti do sveta. Danes smo v vsej Zahodni Nemčiji najbolj odprti in imamo od vseh najboljše stike s tujino. Po letu 1945 je naše težišče na zahodnih industrijskih deželah, kot so Anglija. Italija, Francija, ZDA itd. Stike pa gojimo tudi s Poljsko, azijskimi deželami, z Južno Ameriko. Za nemške razmere imamo dobre odnose tudi s Sovjetsko zvezo. Sodelujemo pri visokošolskih tečajih v Dubrovniku in povezam smo z Zagrebom. Naši odnosi s tujino se razvijajo na treh ravneh: izmenjujemo si študente, profesorje in mlade znanstvenike, po možnosti tako. da sodelujejo pri skupnih raziskovalnih načrtih.«
Vaša univerza je vsekakor ena najbolj prestižnih nemških univerz.
Kakšen je danes njen resnični status?
»Tu gre za večni prepir med petimi plemenitimi univerzami. Veliko je bilo in je računov in izračunavanj; vsekakor sodimo med prve štiri univerze. Katera je najboljša? To je, kot če bi vprašali, katera je najlepša...«
Omenili ste številne stike s svetom. Kakšni pa so vaši stiki z ljubljansko univerzo?
»Med našo in ljubljansko univerzo obstaja dogovor o sodelovanju. Stike poskušamo vzpostavljati predvsem med profesorji z namenom, da bi prišlo do znanstvenih izmenjav. Južnoslovanski jeziki pa so pri nas še vedno problpm. Zanje bi morali v prihodnjih dveh letih ustanoviti stalno stolico.«
Vaša univerza je že v Trubarjevih časih slovela po dveh osnovnih usmeritvah. Tu je bila teologija, tu so se razvijale humanistične vede. Po drugi strani so v Tubingenu delovali veliki znanstveniki prirodoslovnih ved. Bil je to nov duh nove Evrope. So se v teku zgodovine stvari spremenile?
»Od vsega začetka sta bili na naši univerzi dve težišči: imeli smo teologijo in pravo. Danes gledamo na to kot na .urejajoče* znanosti. Imeli smo tudi medicino in iz medicine so se razvile prirodoslovne znanosti. Tubingen ima sploh prvo naravoslovno fakulteto. Imamo umetniško fakulteto, fakulteto za zgodovino kulturne znanosti itd. Naslednja cepitev, proti koncu 19. stoletja, se začne s sociologijo. Kasneje so se osamosvojile tudi gospodarske in socialne znanosti. Vse do danes pa univerza ni spremenila svojih težišč. Tako kot nekoč je tudi danes zelo močna v teologiji, zgodovini, zgodovini kulturnih znanosti, v pravu, v gospodarskih in prirodoslovnih znanostih. Tako je urejena tudi prostorsko.
Humanistične fakultete imajo svoj sedež v starem delu mesta, v novem delu pa juristi, ekonomisti in socialne znanosti. Naravoslovje ima svoj dom
v novem, na hribu zgrajenem poslopju, tam se nadaljuje tudi medicina.«
S kolegom Kalcem prihajava iz Italije. Tu, kot tudi v drugih evropskih deželah, se je konec šestdesetih let pričel proces, ki je univerzam v veliki meri odvzel vlogo znanstvenih središč. Kako je s tem problemom v Nemčiji?
»Sli smo po drugi poti kot Italija. Mi smo v obdobju od šestdesetih do sedemdesetih let hitreje premagali krizo. Prav gotovo bi si tudi v Tiibin-genu želeli mnogo več raziskav, vendar smo kljub temu v raziskovalnem delu med najboljšimi v Nemčiji. Vsaj za staro univerzo velja, da je bila
ohranjena enotnost raziskovanja in učenja.«
Pomeni to morda, da tudi zahtevnost ni uplahnila? Skratka, kako je v Tubingenu s študijem, kolikšna je zahtevnost vaše univerze?
»To je težko vprašanje. Vendar je značilnost tiibinške univerze, da se tu trdo dela. Ne smemo namreč spregledati, da pomeni ta univerza že vse od same ustanovitve socialni vzpon. Vedno je imela zelo angažirane študente. Velik del študentov prihaja iz vse današnje dežele Baden-Wùrttemberg, pa tudi iz ostale Nemčije. Tu se zares dela.«
Tu smo slišali, da je to tudi nemirna univerza in da je zaradi študentov Tubingen nemirno mesto.
»To so predsodki, ki spremljajo univerzo že petsto let. Delež študentov v primerjavi z ostalim prebivalstvom se skoraj ni spremenil. 24 tisoč študentov je res veliko, prebivalcev Tubingena pa je danes 74 tisoč, tako da je razmerje ostalo nespremenjeno. Po drugi strani je treba reči, da obiskovalci iz tujine gledajo na stvar drugače in imajo Tubingen za zelo lepo mesto prav zaradi tako velikega števila mladine«.
Vrnimo se k vprašanju odprtosti do sveta, vprašanju, ki nas je v bistvu pripeljalo v Tubingen. Tu je deloval Trubar, tu je študiralo lepo število kranjskih študentov. Bila je to Evropa brez meja. Niso bili morda to časi, ki so nam lahko še danes za zgled?
»Problem, ki ga imamo danes v znanstvenem svetu. je. da prevzema angleščina vedno bolj vlogo, ki jo je
»Zadnji dve desetletji v stoletju vedno prinašata nek pesimizem, depresijo...«
imela v srednjem veku latinščina. To je tako, pa če je komu všeč ali ne. S tem se pojavljajo povsem nove jezi-
kovne pregrade. Nemci se danes v šolah učijo pretežno angleško. Če bi imeli srednjeveško univerzo, ne bi imeli nobenih jezikovnih problemov, ker je bilo takrat vse v latinščini. Tako bi lahko vsakdo šel na katerokoli univerzo. Ker pa tega ni. se dogaja. da temeljijo najbolj zaželeni cilji Nemcev v angleško govorečem svetu. Nameravamo ustanoviti tudi prve kolidže, in sicer za azijske dežele. Takoj zatem pridejo na vrsto slovanski jeziki. Ob tem skušamo okrepiti romanske jezike, to pa pomeni utrjevati stike z Južno Ameriko, Španijo, Portugalsko, Italijo in seveda tudi s Francijo. S slovanskimi jeziki pa imamo velikanske probleme, ker je težko najti študente, ki bi želeli študirati v slovanskih deželah. Zaenkrat poteka sodelovanje s slovanskim svetom predvsem na ravni izmenjave profesorjev.«
Veliko se govori o tem, da Evropa na mednarodnem prizorišču — znanstvenem. pa ne samo znanstvenem — izgublja svojo vlogo. Kaže, da zaradi svoje razdeljenosti, notranje konkurence, slabega sodelovanja itd. Kako naj Evropa utrdi svojo vlogo in ugled?
»Rekel sem že, da smo univerza z najrazvitejšimi odnosi s tujino. Mnenja smo, da imamo v Nemčiji nacionalnih veličin v znanosti veliko, in to za nas ne more biti merilo. Želimo, da bi naši znanstveniki sprejeli tekmo s svetom. To pa v resnici že delajo. Prepričani smo, da smo tu, v mednarodni konkurenci, med najboljšimi univerzami. Konkurenca pa danes ni več evropsko merilo, ampak svetovno, in kot se kdo v teej konkurenci uvrsti, takšna je njegova vrednost. V bistvu ne gre za vprašanje, ali so Američani in Japonci boljši ali slabši. Gre za to. da opazujemo, kaj oni delajo in da se nato vprašamo, ali bi lahko to storili bolje. Želo hitro bi ugotovili, da obstajajo razlike med univerzami. Štirideset odstotkov
»40 odstotkov je odvisno od denarja, 60 pa od poguma«
vsega je odvisno od denarja, šestdeset pa od poguma.«
In vendar tiibinška univerza še vedno prinaša dragoceno sporočilo. Od nekdaj so bile tu enakopravno vrednotene humanistične in prirodoslovne vede. Ali ni prav danes ena od bistvenih dilem odnos med tako imenovanimi »čistimi« znanostmi in tistimi vedami, ki razmišljajo o človeku kot človeku? Ni morda dehumanizacija znanosti več kot latentna nevarnost?
»Tu ne bi več govoril o univerzi. Pri teh zadevah je toliko mnenj, kot je ljudi. Nikoh nisem bil pristaš delitve znanosti na prirodoslovne in humanistične. Nekateri mislijo, da so znanstveniki humanističnih ved boljši kot ostali. Vsa znanost pa prihaja v resnici iz istega duha in posamezne discipline se morajo vedno spominjati tega. Z znanostjo se ne ukvarjamo, kot da je sama sebi namen, to pomeni, čisto individualno. Vsak posameznik ostane vezan na družbo, v kateri živi. S tem pa je naloga humanih znanosti, da nam pomagajo pri spoznavanju samih sebe, našega okolja in nas samih v tem okolju. Kljub vsem prepirom, ki jih še imamo, smo se na tej osnovi vedno lahko sporazumeti. — Ob tem pa opažamo, da zadnji dve desetletji v stoletju vedno prinašata nek pesimizem. neko depresijo... Tako je, že petič zapored v zadnjih stoletjih, tudi v našem.«
ACE MERMOLJA
»Zlo s severa, ki se ga je rimska cerkev tako bala«
Pogovor s pisateljem Fulviom Tomizzo, avtorjem romana »Zlo prihaja s severa«, o Vergeriju, Trubarju in njunem zapletenem, v marsičem nejasnem sodelovanju
Tržaški pisatelj Fulvio Tomizza se ni posebej ukvarjal s pomenom Trubarjevega življenjskega dela, vendar ga omenja v svoji knjigi »Zlo prihaja s severa«. Predvsem obravnava njegovo sodelovanje s Petrom Pavlom Vergerijem, ki med številnimi slovenskimi Trubarjevimi biografi ni posebno priljubljen. S pričujočim razgovorom smo skušali osvetliti vzroke »sožitja« med dvema tako različnima osebnostima.
flikt med Zahodom in Vzhodom, med kapitalizmom in komunizmom, ki je
»Dve civilizaciji, dve ljudstvi in dve kulturi, ki se istočasno privlačita in odbijata«
na našem obmejnem območju prišel še bolj kruto do izraza. Toda bitnost
mejne bitnosti z vsemi slabostmi, ki jih podobne razmere prinašajo,
V svoji raziskavi sem naletel tudi na zanimive vidike Vergerijevega delovanja: na njegovo srečanje s Trubarjem, ki ga je spočetka preganjal, pozneje pa, ko je moral slednji v izgnanstvo, mu je širokogrudno pomagal. Sodeloval je z njim, se zanimal za njegovo delo, in čeprav sta si bila zelo različna po značaju, izvoru in narodnosti, ju je družila vera. Tedaj tudi še ni bilo čutiti razlik med različno govorečimi ljudmi. Vergerij je Trubarju pomagal, ko se je pripravljal na objavo Katekizma, Evangelija in Molitve tih krščenikov.
Potem ko ste objavili številna pripovedna dela, se nekako kar samo po sebi zastavlja vprašanje, kako to, da ste se odločili za temo, kakršno obravnavate v knjigi »Zlo prihaja s severa«. Kaj vas je spodbudilo k temu pisanju?
»V neki knjigi, ki jo je napisal Quarantotti Gambini, sem naletel na nekaj trditev o posebnosti istrskega človeka. Predvsem se te trditve nanašajo na čas reforme, na nasprotja, ki so nastajala med rimsko in severno cerkvijo. Istra se je v tem spopadu znašla nekje v sredini in seme reforme je padlo na plodna tla. V teh krajih je prišlo do spreobrnitve celih vasi, kajti premoč katoliške cerkve je povzročala nezadovoljstvo, nezaupanje, saj je, kot je znano, naklepala številne zločine in jih včasih tudi dosledno izvajala.
Trgovci, ki so potovali preko teh krajev, so pripovedovali, kaj se dogaja na severu. Preprosti istrski Iju-
» V Istri je seme reforme padlo na plodna tla«
dje so se navzeli novega upanja, in to je bržčas sprožilo neke vrste verski upor. Na podlagi teh trditev in zgodovinskih podatkov sem se odločil, da razširim svojo raziskavo, in tako sem spoznal Vergerija, razvajenega, spornega človeka, ki je prijateljeval z Aretinom; bil je preračunljiv in pripravljen na vse, samo da bi se lahko izkazal. Ko je postal nuncij na habsburškem dvoru, je zadihal drugačno stvarnost, pravzaprav tisto severno zlo, ki se ga je rimska cerkev tako bala. Vergerij je to zlo drugače tolmačil, čutil je, da bi lahko blagodejno vplivalo na Cerkev samo in jo nemara lahko celo rešilo propada.
Podoben konflikt sem tudi sam doživel v letih Ì945—55, in sicer kon-
Peter Pavel Vergerij
človeka, ki po sili razmer živi ob neki zemljepisni prelomnici, se je kazala že za časa Vergerija: dve civilizaciji, dve ljudstvi in dve kulturi, ki se istočasno privlačita in odbijata. Vergerij je postal anticipator, ideal te ob-
Vergerij je bil, poleglega, daje bil tipičen obmejni človek, zelo daljnoviden. po mojem mnenju celo anticipator tiste kulture, ki jo danes imenujemo mittelevropska in ki je vzniknila iz raznolikosti številnih ljud-
stev, izoblikovala pa jo je ista kulturna matrica.«
Omenili ste Vergerijevo srečanje s Trubarjem. V čem je bilo pozitivno in v čem ne?
»Vergerij je bil dvorni človek. Vendar moram reči, in to dejstvo je tudi dokumentirano, da je svoj polo-
» Tedaj še ni bilo čutiti razlik med različno govorečimi ljudmi«
žaj izkoriščal v dobri veri. Trubar je bil njegovo pravo nasprotje: ponižen ljudski človek, ki se ni vdajal nebrzdanim ambicijam ali uveljavljanju lastnega ,ega‘. Vse, kar je delal, naj bi koristilo njegovemu ljudstvu. Vergerij se je naslanjal na vplivnost plemištva, zaupal je v njegovo občutljivost, predvsem pa v njegova gmotna sredstva, ki so mu omogočala določeno svobodo pri delu. Srečanje med Vergerijem in Trubarjem je bilo brez dvoma pozitivno. Menim pa, da bi bilo lahko za prvega še koristnejše, če bi ta zmogel črpati iz čistosti in vztrajnosti Trubarjevega značaja. Toda Vergerij je bil bolj politik, rad se je pogajal z velikimi svojega časa. Trubar je Vergerija nazival z gospodom, medtem ko ga ta ni imenoval drugače kot dobrega pastirja iz Kemptena. Mnogi slovenski Trubarjevi biografi so postavili yergerija v slabo luč, kar pa ni prav. Že zato ne, ker Trubar večkrat omenja Vergerija kot »pius et doctus«, to pa je bilo za tiste čase izjemno velika čast, kar
vsaj take kot Trubar ne, zato tudi ni sledil njegovemu delu do kraja. Ko je videl, da je Trubarjeva .sveta pobuda' dobro stekla, je zapustil prizorišče in se posvetil iskanju nečesa večjega, obširnejšega. Začel se je zanimati za Poljsko, verjetno ker je upal, da bo tam deležen večje pozornosti. Vse to pa je v skladu z njegovim značajem. Trubarju je prepustil urejanje biblijskega zavoda v
»Dandanes ostajamo kar hladni do agitatorjev, ki se poslužujejo svetih gesel o bratstvu in socialnih pravicah. Toda takrat!«
Urachu na VVurttemberškem, ker se mu je to zdelo edino prav.«
O	Trubarju je bilo že veliko napisanega, mnenja in trditve pa so si tako nasprotujoči, kot baje niso pri nobenem drugem starejšem slovenskem piscu. Med ta nasprotujoča si mnenja spada tudi podatek, da je
Vergerij silil Trubarja, naj bi združil slovensld in hrvaški jezik in ustvaril novo govorico. Kaj menite o tem?
»Vergerij verjetno ni zaznaval razlike med slovenščino in hrvaščino. Slednjo je le bežno poznal. V Istri, blizu Ravna, je imel namreč kmetijo, tu pa so njegovi kmetje govorili in predvsem molili v jeziku, ki so ga edinega poznali, v krajevni govorici namreč. Vergerij je večkrat dejal, in tudi to je dokumentirano, da vernik, ki moli v sebi razumljivi govorici, moli bolj vdano in od srca. Ni pa dokumentirano, da bi kdaj prisilil Trubarja k združitvi dveh jezikov. Vergeriju je poleg vsega bila bolj pri srcu količina, kot pa kakovost uvajanja reforme. Sanjal je o občem evangeliju, ki bi ga razumeli narodi po vsem Balkanu, tja do Bizanca. Verjel je celo, da bi Turki sami blagohotno sprejeli novo vero, čeravno se ne bi spreobrnili. Vedel pa je, da srbohrvaščino razumejo ljudje do bolgarske meje in čez. Brez dvoma je to spoznanje spodbudilo Vergerijevo zamisel, da bi Trubar opustil gotico in začel uporabljati latinico, ki je bila dostopnejša. Res je tudi, da je Vergerij iskal nekega dalmatinskega opata, ki naj bi prevedel biblijo v hrvaščino. «
Trubar se je že pri škofu Bonomu navzel življenjskega optimizma, to filozofijo pa je še okrepil s poznavanjem italijanske oblike reformacije, ki je bila bolj kot vse druge pretkana z renesančno miselnostjo. In vendar, kako je sam zmogel tako širokopotezen reformatorski načrt, kakršnega se je lotil?
»Trubarja poznam le toliko, kolikor mi je zadostovalo pri pisanju knjige o Vergeriju. Verjamem pa, da je imel nenavadno pozitiven vpliv na množice, ki so ga poslušale. Na Wurttemberškem je bil že nekaka institucija, v Tiibingenu so mu posvetili mestno ulico. Vergerij te časti ni bil deležen, čeprav je bil svetovalec vojvode Krištofa in je bil odličen pridi-
gar. Mislim pa, da so se množice vnemale za Trubarja predvsem zaradi novih idej, ki jih je širil, zaradi novega duha, ki je po njegovi zaslugi zavel med zapostavljene. Dandanes ostajamo kar hladni do agitatorjev, ki se poslužujejo svetih gesel o bratstvu in socialnih pravicah. Toda takrat! Razumeti moramo, da je Trubar tudi najbolj zapostavljenega kmeta imenoval brata, spodbujal ga je k samozavesti in enakovrednosti. Poleg tega pa je Trubarja vodila narodna zavest. Slovenščino so tedaj govorili samo po domovih, v družinskem krogu, on pa je ,manjvrednim' Slovencem preskrbel celo knjige v materinščini. Bil je torej narodni voditelj v pravem pomenu besede.«
Po smrti cesarja Ferdinanda se je politični položaj nepričakovano spremenil, protestantizmu se je začelo drugače pisati. Vemo tudi, da je bil Trubar, Id slovi kot oče slovenske knjige, kmalu po smrti deležen teme ideološkega sovraštva. Istočasno pa ne moremo mimo dejstva, da je izoblikoval osebnost slovenskega človeka, mu vcepil kal samozavesti. Prav pisana slovenska beseda je v tem primeru odigrala odločilno vlogo. Kakšno vlogo ima danes dobra knjiga?
»Zgodovine se sicer ne piše s predpostavko ,če‘, kajti to je predznak hipoteze. Kaj bi bilo, če bi se protestantizem bolj uveljavil na slovenskih tleh, je lahko zgolj osebno sklepanje. Mislim pa, da je protireformacija opravila svoje v najbolj negativnem smislu. Kal, ki jo omenjate, je zatrla, vendar je ni uničila. Še skoraj štiri stoletja pozneje, za časa Cankarja, so klerikalci ovirali njeno rast, ker se jim je pač tako izplačalo. Nevednost, ignoranca se določenim vodilnim krogom vselej dobro obrestuje. Vendar so v slovenski polpretekli zgodovini živeli tudi taki duhovniki, ki so nekako nadaljevali Trubarjevo poslanstvo, ki so si jemali k srcu kulturno, politično in
»Protireformacija je opravila svoje v najbolj negativnem smislu«
nenazadnje gospodarsko rast svojega naroda.
Dobra knjiga naj bi danes omogočila človekovo zorenje, nudila naj bi mu priložnost za razmišljanje in spoznavanje samega sebe. lastnih sposobnosti in njenih meja. Vse te dobrine pa, žal, izpodjedajo sodobni mediji, preko katerih se širi drugačno zlo — potrošništvo, ki ubija duha.«
MIMA KAPELJ
»Kranjski Luter« in Istra
»Protestantizem v štajerskih, koroških in kranjskih provincah je preveč razširjen, da bi se inkvizicija lahko uveljavila z uspehom in brez nevarnosti,« so pisali leta 1598 nadvojvodi Ferdinandu...
Verska reforma, ki jo je na Nemškem začel Martin Luter in ki jo je v veliki meri podpiralo plemstvo, je v začetku 16. stoletja začela ogrožati nemške province v spodnji Avstriji, predvsem Koroško, Kranjsko in Štajersko. (Te dežele so spadale k oglejski cerkvi, vendar so bile že del ozemeljske dediščine Habsburžanov). Nadalje se je verska reforma pojavljala na vseh tistih območjih, ki so spadala pod tržaško škofijo in se postopoma širila na beneški del Istre in na tista istrska območja, ki so spadala Pod avstrijsko upravo.
Veliko napredovanje protestantizma v mestih in na podeželju avstrijskih provinc, ki je ogrožalo tudi italijanska obmejna območja, je v tolikšni meri vznemirjalo sam Rim in nemško plemstvo, da sta rimska cerkev in vlada začeli ostro ukrepati Proti heretikom.
V prvi polovici 16. stoletja se je luteranska herezija tako razširila po vsem koroškem teritoriju, da je bil vikar Jacopo Maracco primoran skli-Cati sinodo, na kateri bi se zavzeli za temeljito reformo oglejske škofije, k^d začetka leta 1565 je namreč večji i el njenih duhovnikov prestopilo k luteranski izpovedi.1
. Nadvojvoda Karel Habsburški je ■stega leta naslovil na patriarha Gri-teanija pismo, s katerim ga vabi, naj udi na Koroškem posreduje za ko-tenito reformo življenja in običajev uhovščine.2 Sinoda pa ni dosegla °benega pravega učinka, tako da je Papež 13. decembra 1569 poslal °Pata Bartolomea Porcia na ogled uslejske škofije3.
Vse cerkve — luteranske
Iz drugega poročila, ki so ga sestavili Barbarovi tajniki v času, ko se je slednji mudil na obisku na Koroškem leta 1954, izhaja, da so takorekoč vse tamka jšnje cerkve pripadale luteranskim pridigarjem: ».. .celo šolski učitelji so se prepisali luteranski veroizpovedi, v njenem duhu so vzgajali otroke in se istočasno zavzemali za to, da bi se polastili javnih služb, preko katerih bi omogočali propagiranje herezije.«4
Nadvojvoda Ferdinand je prav zato leta 1598 prosil za nasvet labotskega princa — škofa in graškega guvernerja Stobea, ali se strinjata s tem, da bi tudi v spodnji Avstriji uvedli inkvizicijo. Slednja dva sta odgovorila, da je »protestantizem v štajerskih, koroških in kranjskih provincah preveč razširjen, da bi se inkvizicija lahko uveljavila z uspehom in brez nevarnosti; da pa bi inkvizicija lahko uspešno preprečila njegovo uveljavitev v tistih italijanskih krajih, se pravi v Gorici, Gradišču, Tolminu, na Reki, v Trstu, Idriji, Ogleju in drugje ob Jadranskem morju, kamor herezija še ni v celoti prodrla.«5
Značaj reformatorske propagande na Kranjskem in na Goriškem je označen v sporočilu beneškega nuncija iz januarja 1565: »V Gorico, ki je vladarjeva zemlja, a oglejska škofija, je prišlo nekaj heretičnih pridigarjev, ki jih je plemstvo lepo sprejelo, a jih je ljudstvo odločno zavrnilo. Patriarh je ob tem dogodku brž zavzel svoje stališče.«6
V tem nekatoliškem prodoru odločno izstopa lik Primoža Trubarja,
ki so ga imenovali tudi »kranjski Luter«.7
V začetku je zaradi svojih inova-torskih idej užival ugled tudi pri koprskem škofu Vergeriju, toda dejstvo, da mu je škof Bonomo dovolil pridigati v slovenskem jeziku, najprej v cerkvi svetega Justa in pozneje v cerkvi Madonna del Mare, je prisili lo koprskega škofa, da Trubarj a odstrani iz dežele. Trubar pa je s svoje strani kmalu lahko z užitkom ugotovil, da se je njegov preganjalec, kot ga je sam imenoval, spreobrnil iz »Savla v Pavla« in da se je tudi sam opredelil za inovatorske ideje v tolikšni meri, da ga je katoliška cerkev izgnala.8
»Hudičeve knjige«
Po drugi strani pa je bil Vergerij naklonjen zakonom, ki jih je širil Trubar, vendar samo dotlej, dokler se je omejeval na območja, kjer je živelo večinoma slovansko ljudstvo; to potrjuje tudi dejstvo, da je Vergerij pustil nekaj knjig v Manzanu, katere naj bi pozneje izročili Mateju Svi-cichu (Svičiču) iz Pazina. Iz razpoložljivih informacij pa žal ne moremo izvedeti, ali so te »hudičeve« knjige res kdaj.prišle v Pazin ali pa so jih ljudje iz Manzana kje drugje razdeli-li.9
Leta 1558, ko je Vergerij že bival v Tiibingenu, je naročil Mateju -Svi-cichu in Giorgiu Svecichu (Svečiču), ki sta bila Trubarjeva prijatelja, naj v Ljubljano odneseta nekaj pisem in 50 forintov istrskemu trgovcu An-dreu Forestu, pripadniku protestantske sekte. Giorgio, ki je razpolagal s posebno prepustnico vojvode Kriš-
tofa NViirttemberškega, je naročene stvari dostavil z zamudo, kar ga je stalo obsodbo nezvestobe kralju Maksimilijanu; ob povratku v Pazin so ga aretirali, pozneje pa so ga osvobodili po plačilu denarne kazni. Vsoto pa so mu vrnili, ko se je izkazalo, da je nedolžen.10
Leta 1542, ko je bil Trubar vikar ljubljanske stolnice, so mu na pobudo škofa Urbana Textorja, poverili vodstvo župnije svetega Jerneja na Dolenjskem, kjer bo ostal do leta 1547. Ker je ljubljanski škof Urban zaplenil vse njegovo imetje, je Trubar pobegnil v Nurnberg, kjer se je zatekel k evangeličanskemu pridigarju Vitu Dietricku. Slednji mu je leta 1548 preskrbel mesto pridigarja v Rothenburgu na Tauberi. Tu si je Trubar ustvaril družino, leta 1550 pa je v Tiibingenu pod psevdonimom Philopatribus Illyricus izdal katekizem in abecedarij skupaj s katekizmom v slovenskem jeziku.
Med pomembnejša literarna dela, poleg že navedenih, prištevamo tudi objavo verzije štirih Evangelijev, Apostolskih del. Novega testamenta. Psalmov in drugih (manj pomembnih) verskih del.
V prevajalskem delu sta Trubarju pomagala štajerski pokrajinski glavar Ivan Ungnad in pater Stefano Console iz Buzeta, ki je pobegnil iz Nemčije zaradi svojega pripadništva luteranstvu. Tudi to sodelovanje je obrodilo sadove: hrvaški prevod Izpovedi sv. Avguština (1561), štiri leta pozneje pa natis Cerkovne ord-ninge luteranske cerkve; leta 1595 pa je Trubarjev sin Felicijan poskrbel za objavo Lutrove Postile.
Pomoč istrskih duhovnikov
V drugi polovici 16. stoletja so nekateri istrski duhovniki Trubarju ponudili pomoč pri prevajanju duhovniških del v slovenski jezik: to so bili Matteo Zvicich (Zvičič), Giovanni Fabianich (Fabianič) iz Pazina in Francesco Gay (Klaj).11 Tudi med laiki ni manjkalo prostovoljnih sodelavcev, ki so se zavzemali za Trubarjevo delo: fevdalna gospoda Francesco Barbo in Giuseppe Nikolich (Nikolič) sta širila knjige, tiskane na Nemškem, medtem ko je Annibaie Conti da Brindisi prevzel nalogo, da jih širi med istrsko laično prebivalstvo. 12
Tržaški zgodovinar G. Cervani piše, da je Trubarjevo literarno delo,« ki je nastalo iz potrebe po verskem zorenju Slovencev, izredno dragoceno. Primož Trubar ni svojemu narodu omogočil samo verske
izbire, temveč je dal prvi vzgib etnične samozavesti, ki mu je dotlej manjkala, s tem da je vpeljal pisavo in tisk v jeziku, ki mu do takrat niso pripisovali nikakršne literarne vrednosti.«13
Za zaključek lahko trdimo, da je reformistično gibanje južnih Slovanov težilo za tem, da bi se krščanska vera in evangeličanski duh širila preko Balkana v jedro turškega imperija, kar naj bi Evropo obvarovalo pred nevarnostjo turške zasedbe. Učenje in spoznavanje slovanskih jezikov je predstavljalo edino uspešno sredstvo pri izpolnjevanju te naloge; kot posledica njenega neuspeha je propadel tudi literarni apogej. Kajti po smrti Vergerija, Ung-nada in Trubarja je protireforma s strogimi ukrepi ohromila slovansko reformistično gibanje, iste ukrepe pa je pozneje povzel še tridentinski koncil. ANTONIO MICULIAN
Opombe
1	Antonio Miculian, II Santo Ufficio e la Riforma protestante in Istria (II), iz Aktov Centra za zgodovinske raziskave, XI. knjiga, 1980—1981, st. 173—174; arhiv videmske nadškofije, Acta sinodalia 1565—1660, fase. I.
2	Antonio Miculian, ibidem, st. 174.
3	Arhiv videmske nadškofije. Epistolario Secreto, 1. nov. 1596. Prim. Antonio Miculian, op. cit. str. 174.
4	Arhiv videmske nadškofije, Epistolario Secreto, 1596.
5	Carlo De Franceshi, L’Istria, note storiche, Poreč 1879. st. 291.
6	Pio Paschini, Riforma e Controriforma al confine nord-orientale d’Italia, iz Arcadia, 4, 1919, str. 19 povzetka. Prim. Giuseppe Cuscito, Sinodi e riforma cattolica nalla diocesi di Parenzo, Atti e Memorie della società istriana di archeologia e storia patria. Knjiga XXIII, nova izdaja, Trst 1975, str. 120.
7	Giuseppe Cuscito, ibidem, str. 122.
8	Antonio Miculian, La Riforma protestante in Istria (V): Pier Paolo Vergerio, Giovanni Battista Goineo e le comunità eterodosse di Capodistria nel XVI secolo, iz Aktov, knjiga XIV, Center za zgodovinske raziskave Rovinj, 1983— 1984, str. 173 ; Fabio Cusin, Venti secoli di bora sul Carso e sul golfo, Trst 1952, str. 433—434.
9	Arhiv videmske nadškofije, Processo informativo sul viaggio in Friuli di P. P. Vergerio, 1558, Acta S. Ufficio, spis 5/2(W6/MS-2.
10	Antonio Miculian, La Riforma protestante in Istria (V), str. 173.
11	Schuller Francesco, La Riforma in Istria, Pagine istriane, leto I, št. 4, 1. XI. 1950, str. 67.
12	Schuller Francesco, ibidem, str. 67.
13	G. Cervani, Note sulla storia del collegio dei Gesuiti a Trieste, v: Italia del Risorgimento e mondo Danubiano— Balcanico, Videm 1968, str. 200. L. Tacchella-M. D. Tacc-hella, Il cardinale Agostino Valier e la riforma tridentina nella diocesi di Trieste, Videm 1974, str. 54.
Primož Trubar na Bonomovem dvoru
Iz salzburške revščine je mladi Trubar nenadoma stopil v bleščeči krog ene najpomembnejših in najbolj razgledanih osebnosti v tedanjem habsburškem cesarstvu, kar je povsem spremenilo tok njegove življenjske izkušnje
V posvetilu drugega dela Novega testamenta, ki je izšel leta 1577, je Trubar podal v nemščini kratek prikaz svojega življenja in na samem začetku ugotovil: »Rodil sem se v kranjski deželi na Raščici, ki je pripadala gospodom Auersperškim, leta 1508 (ko so Benečani v vojni proti Maksimilijanu I. zavzeli mesto Trst).«'Zdelose mu je primerno, da označi letnico svojega rojstva prav z dogodkom, ki je vezan na tržaško zgodovino, pa čeprav je minilo že dolgih trideset let, odkar je bil v Trstu. To že samo po sebi kaže, v kolikšni meri je jadransko pristanišče ostalo v njegovi zavesti kot ena od poglavitnih postaj njegove življenjske poti. Rast in oblikovanje Trubarjeve osebnosti sta namreč prav v Trstu zadobila tisti razmah in evropsko razsežnost, ki sta mu dovoljevala, da se je razvil v organizatorja reformacijskega gibanja na Slovenskem, predvsem pa utemeljitelja slovenske knjižne besede. Ne brez razlogov se z zanimanjem sprašujemo, kako je do tega prišlo.
Trubar je začel svoja študijska leta, kot vemo, na Reki ( 1520—2 1 ), kjer pa je ostal le kratek čas. Kmalu ga je namreč oče poslal v Salzburg; tam je po vsej verjetnosti obiskoval tečaj za zunanje dijake na šoli pri cerkvi sv. Petra. Učni program je težil k temu, da bi se dijaki naučili gladko pisati in govoriti v latinščini in nemščini ter da bi se izvežbali v glasbi in petju. Kakor se Trubar sam spominja, se mu v Salzburgu ni prav dobro godilo. Preživljal se je z miloščino in priložnostnimi dohodki, s petjem pred hišami, s službo pri prelatih ali v kuhinjah salzburških gosposkih hiš. Tako življenje dvanajst-trinajst-letnega dečka pa se je znenada povsem spremenilo, ko ga je tržaški škof Bonomo sprejel k sebi kot strežnika in pevca ter ga leta 1526 odpeljal v svojo tržaško rezidenco. Iz salzbur-
»Rast in oblikovanje Trubarjeve osebnosti sta prav v Trstu dobila razmah in evropsko razsežnost«
ške revščine je mladi Trubar nenadoma stopil v bleščeči krog ene najpomembnejših in najbolj razgledanih osebnosti v tedanjem habsburškem cesarstvu, kar je seveda povsem spremenilo tok njegove življenjske izkušnje. Kako da je Bonomo postal pozoren na Trubarja, lahko samo sklepamo. France Kidrič
nam ponuja dve možni razlagi. Spominja na Lenarta Bonoma, Škotovega sorodnika, ki je bil dolgo časa župnik na Igu pri Ljubljani in se sprašuje, ali ni bil morebiti Trubarjev oče v kakšnih stikih z njim. Obenem pa opozarja tudi na Gregorja Trubarja, Bonomovega vikarja v Vipavi in postavlja hipotezo, da je bil omenjeni duhovnik v sorodu s Trubarji na Raščici in da je priporočil mladega Primoža tržaškemu škofu, ko se je ta dokončno preselil z Dunaja v Trst in tam uredil svoj dvor.1 2
Peter Bonomo je izhajal iz starega tržaškega patricijskega rodu, ki se je odlikoval po svoji zvestobi cesarski hiši. Ko je prišlo leta 1468 v Trstu do nemirov in poskusa upora proti Habsburžanom, je razjarjena množica ubila Petrovega očeta. Mati je morala s tremi otroki bežati v izgnanstvo, a se je smela kmalu, ko so se razmere uredile, vrniti v Trst. Peter Bonomo je začel svoje študije v Bologni, ko mu je bilo dvanajst let. Tudi njemu se je življenje povsem spremenilo, ko so postali nanj pozorni poslanci cesarja Ferdinanda III. na potovanju med Trstom in Benetka-
mi.	Mladi fant je namreč zelo spretno prevajal Plinija in njegova jezikovna nadarjenost, najbrž pa tudi zasluge družine so pripomogle, da so nanj opozorili samega cesarja. Bonomo je prišel na dunajski dvor, postal najprej paž in se v naslednjih letih vzpenjal vse više v hierarhiji cesarjevih sodelavcev. Leta 1480 se je poročil z dvorno damo Margerito von Rosenberg in z njo imel sina Lodovica.
Žena pa mu je umrla že po štirih letih in 1490. leta je Bonomo stopil v duhovniški stan, čeprav je še dalje ostal v diplomatski službi cesarja Maksimilijana L Bil je njegov poslanik na raznih italijanskih dvorih, posebno pri Ludovicu Moru v Milanu, nekaj časa pa tudi upravnik Furlanije in predstavnik na državnem zboru v Kostanci. Že leta 1501 ga je cesar imenoval za tržaškega škofa, imenovanje pa je naslednje leto potrdil papež Aleksander VI. Vendar se je Bonomo, zapleten v državniške in diplomatske posle, le redko mudil v Trstu, čeprav je bil leta 1508 duša protibeneškega odpora in je v naslednjih letih celo sodeloval pri vojaških operacijah proti Serenissimi. Po Maksimilijanovi smrti leta 1518 ga je nadvojvoda Ferdinand, brat Karla V., imenoval za kanclerja dvornega sveta. S tem je Bonomova kariera dosegla svoj višek. Zdelo se je, da bo po smrti dunajskega škofa Juja Slat-konje postal celo njegov naslednik, a
to se ni uresničilo. Tudi njegova politična pot se je kmalu pretrgala, saj se je že leta 1523 odpovedal svoji visoki službi in se vrnil v Trst na škofovski sedež. Tu je ostal do smrti leta 1546. Dosegel je visoko starost skoraj devetdesetih let in ostal tudi v poznih letih ne samo politično aktiven, temveč tudi versko in kulturno nadvse razgiban intelektualec.3
Bonomovih vezi s slovenskimi deželami in njenimi ljudmi ni bilo malo.
»Bonoma je vedel za sorodnost slovanskih jezikov in se je zavedal njihove rastoče pomembnosti«
Cesar mu je že leta 1493 podelil v beneficij župnije v Vipavi, Ribnici in Laškem. Ko so Benečani leta 1508 zasedli Trst, se je za nekaj časa umaknil tudi v Ljubljano.4 Kot humanist, priložnostni pesnik in literat je navezal stike z najvidnejšimi predstavniki takratne dunajske inteligence in bil med drugim tudi v prijateljskih odnosih z Ljubljančanom Jurijem Slat-konjo, dunajskim škofom, ki je bil ena od središčnih osebnosti avstrijskega humanističnega gibanja. V krogu ožjih Slatkonjevih sodelavcev najdemo še nekatere Slovence, med njimi tudi njegovega kanclerja in arhitekta Avguština Tyfernusa (Prygla), s katerim je Bonoma vezalo tesno prijateljstvo.5 Seveda je bil tržaški škof v stikih tudi z Ij ubljanskim škofom Krištofom Ravbarjem in njegovim sorodnikom Nikolajem. Kot je iz povedanega razvidno, je Bonomo dobro poznal razmere v slovenskih dednih deželah in se povsem zavedal, v kolikšni meri je tržaško mesto povezano z njimi. Bil je sicer velik branilec in zagovornik tržaških svoboščin, v prepričanju, da ima Trst pomemben strateški in gospodarski položaj in da lahko postane »branik Kranjske dežele in resnično tržišče za Kras, Kranjsko, Štajersko in Avstrijo«.6 Ko je prišlo do razdelitve habsburških posestev med Karlom in njegovim bratom Ferdinandom, se je zavzemal, da bi Trst postal neodvisen od Kranjske vojvodine, in to tudi dosegel. Z druge strani pa se je z vso vnemo angažiral, da bi se gospodarski stiki s Kranjsko poglobili, in že leta 1505 podpisal sporazum s kranjskimi deželnimi stanovi — ostal je sicer le na papirju — po katerem bi se kranjski trgovci na svoji poti v Istro morali ustavljati v Trstu.
Trst je bil v začetku XVI. stoletja dokaj pomembno pristanišče za tranzitno trgovino, ki je tekla iz avstrijskih dežel v srednjo in južno Italijo. Marke in Neapeljsko kraljestvo, kjer so prav v tem čsu zavladali
Trst v 16. stoletju
Habsburžani. Tako vemo, da je skoraj vse železo, ki so ga uporabljali v južni Italiji, prihajalo s Kranjske, medtem ko so trgovci prevažali v nasprotno smer začimbe, tkanine in luksuzne predmete. Leta 1487 je nenadoma zaslovelo tudi svetišče v Lo-retu, kamor so se trumoma zgrinjali romarji na ogled Marijine hiše, ki da so jo angeli prinesli s Trsata. Med njimi ni manjkalo Kranjcev, ki so se vrkcali prav v Trstu in prinašali tržaškim pomorščakom lepe zaslužke.7 Vzpon tržaškega pristanišča pa so zaustavile sovražnosti med Benetkami in cesarjem v prvi polovici XVI. stoletja. Zaključile so se tako, da je Trst sicer ostal pod habsburško oblastjo, a nad severnim Jadranom si je zagotovila nadoblast Beneška republika. Odslej so se morale tržaške ladje ob vstopu in izstopu v zaliv ustavljati v Kopru in plačevati davek.
V času, ko je Primož Trubar živel v Trstu, ta boj vsekakor še ni bil odločen in tržaško mesto je še utripalo v vrvežu trgovine, ki je semkaj pripeljala ljudi z italijanskim, nemškim in slovenskim jezikom. Mesto je bilo tudi sicer živahno, ne toliko na kulturnem, kolikor na religioznem področju. V njem je mogoče že zelo zgodaj zaznati tisti reformatorski nemir, ki so ga sprožili v Nemčiji in Švici Luter, Zwingli in prekrščeval-ci.8 Tako je bil na primer v mestu že leta 1525 objavljen cesarski ukaz, s katerim so bile prepovedane protestantske knjige.9 Pri tem ni šlo samo za verske, temveč tudi za politične probleme, saj so patricijske družine v svojem nasprotovanju mestnemu škofu in njegovi hegemonični vlogi rade prisluhnile tistim idejam, ki so težile k omejevanju političnega vpliva cerkve.10 Z druge strani pa je cesar, v prepričanju, da ima v škofu pomembno oporo, budno pazil, da je na to mesto postavil svojega človeka. Peter Bonomo je bil gotovo primeren kandidat za tržaškega škofa, saj se je izkazal kot zvest pristaš habsburške dinastije, obenem pa se je odlikoval po pravovernosti in navezanosti na katoliško cerkev. V letih, ko je deloval na dunajskem dvoru, ga je na primer papeški nuncij Aleandro proglasil za najzanesljivejšega branilca katoliške vere v Nemčiji. Bil je tudi eden od članov odbora, ki je re-digiral wormski edikt, s katerim so obsodili Lutrovo herezijo. Pozneje je prepričeval saškega volilnega kneza, naj prisili Lutra, da se odpove svojemu krivoverstu.11
Ireba je tudi zabeležiti, da je ob Bonomovem prihodu na dvor Tyfer-nus zapisal, da so z njim prišle tudi njegove spremljevalke Muze,12 kar že samo po sebi pove, da poznejši Trubarjev zaščitnik ni bil človek mračnjaških nazorov, ujet v ozkost srednjeveške miselnosti, temveč intelektualec, ki se je navdihoval pri antiki, obenem pa je bil pripravljen sprejeti vse, kar je novega prinašal čas, kolikor je seveda bilo v sozvočju s politično usmerjenostjo cesarske hiše. Med najpomembnejše intelektualce dobe, s katerimi je Bonomo imel stik, spada brez dvoma Erazem Rotterdamski. Izpričano je, da je vez med njima obstajala preko bivšega Bonomovega tajnika Jakoba Spiegla že leta 1518. 13 Leto prej je Erazem začel izdajati v Baslu svoje slavne parafraze k posameznim delom Novega testamenta. Delo ni veljalo za protestantsko, vendar je imelo nekaj točk, ki so kazale na Erazmov polemični odnos do rimske cerkve. Kritiziral je togost in votlo ritualnost sodobnega krščanstva; proglašal je duhovščino za nemarno in nevedno, namigoval je, da sta kruh in vino v evharestiji samo simbola, predvsem pa zahteval, naj se biblija prevaja v narodne jezike, da jo bodo mogli brati tudi laiki. Po vsej verjetnosti je Bonomo spoznal ta dela še pred svojim stalnim povratkom v Trst in tako je Trubar že med svojim prvim bivanjem na njegovem dvoru lahko poslušal škofove razlage ter se spoznal z Erazmovo skepso in prefinjeno ironijo, z nje-
govo humanistično in teološko misli- roke spise, ki so usmerjeni v prenovijo.14	tev in reformacijo.
Pri tem velja poudariti, da Erazmova zahteva po uvajanju narodnih jezikov v versko vzgojo ni bila povsem nova. Razglašal jo je že sredi prejšnjega stoletja najslavnejši Bo-nomov predhodnik na stolici sv. Justa Enej Silvij Piccolomini, bodoči papež Pij II. Ta zgodnji humanist, ki je v svojem času veljal za pravo avtoriteto na področju zgoje, je v pedagoških spisih govoril o načelni enakopravnosti vseh jezikov.15 V zvezi z Bonomovim poukom, ki ga je bil deležen mladi Trubar, je pomembna še druga ugotovitev: gre za novo zanimanje za slovanski svet, ki izhaja iz dejstva, da se je Rusija sredi prejšnjega stoletja rešila tatarskega jarma in se pojavila na evropskem prizorišču kot sila, s katero je cesar moral navezati diplomatske stike. Pri tem se je posluževal plemičev, ki so poznali slovenski jezik. Kot ugotavlja Simoniti, je bil Goričan Jurij Thurn že konec 15. stoletja poslanec Friderika III, pri velikem knezu Ivanu III.16 Pozneje pa je to službo prevzel Sigismund Herberstein, doma iz Vipave, ki je, kot sam pravi, s pridom uporabil znanje slovenščine, pridobljeno v mladih letih na domačem posestvu. V tem okviru je pomembno t^idi omeniti, da je zgoraj navedeni Jacobus Spiegel leta 1507, ko se je mudil kot tajnik Petra Bonoma v Trstu, prevajal po nalogu cesarjevega dvora v ruščini napisana pisma.17 Iz vseh teh podatkov je mogoče sklepati, da je Bonomo vedel za sorodnost slovanskih jezikov in da se je zavedal njihove rastoče pomembnosti v sodobnem času. Nadvse značilno je tudi, da je izhajajoč iz svojega poznavanja slovenščine, to veščino uporabljal pri svojem diplomatskem delu, podobno kakor plemiči, ki so prihajali iz slovensko govorečega območja. Iz zgodovine je znano, da je cesar Maksimilijan leta 1518 zaupal pogajanje z ruskimi poslaniki, ki so prišli skupaj s Herbersteinom v Innsbruck trem slovenščine veščim pogajalcem, samemu Herbertsteinu, Radovljičanu P. Chersteinu in Petru Bonomu.18
Samo od sebe se ponuja vprašanje, kdaj se je Bonomo naučil slovenščine. Najbrž ni napačen odgovor, da se je je naučil v svojih otroških in deških letih v Trstu, kjer je bila — kakor nam pričajo dokumenti iz poznejšega obdobja — slovenščina razširjena med najvišjimi družbenimi sloji.19 Ti so imeli stike ne samo s slovensko govorečimi ljudmi v mestu samem in njegovi okolici, temveč tudi s Slovenci na Kranjskem, kjer so bila pogosto njihova posestva. Dejstvo, da je Bonomo, kakor se spominja Trubar, proučeval svoje sholarje ne samo v italijanščini in nemščini, temveč tudi v slovenščini, je torej sad cele vrste okoliščin, ki so v njem izoblikovale misel, da je tudi ta jezik primerno gojiti in ga dvigniti na višjo kulturno raven. Gre za zavest, ki raste tako iz humanističnega pogleda na večplastnost sodobnega sveta, kot tudi iz političnih, pedagoških in verskih vzgibov. Očitno je Bonomo mladega Trubarja oblikoval in učil v prepričanju, da bo ta zastavil svoje delo predvsem med Slovenci.
V času, ko se je Bonomo preselil v Trst, je v razvoju njegove miselnosti mogoče opaziti zanimiv premik od angažiranosti za ortodoksijo cerkve v smeri vedno bolj izostrene zavesti, da je treba stopiti na pot reforme. Ta premik se da razložiti z ugotovitvijo, da je pač spremenil zorni kot svojega gledanja na cerkev. V prvem, da tako rečemo, političnem obdobju njegovega življenja, mu je cerkev predvsem instrumentum regni, katoliška pravovernost pa istovetna s krepitvijo cesarske moči proti partikularizmu deželnega plemstva. V tržaških letih pa se neposredno sooča s cerkvenimi razmerami v svoji škofiji, spoznava, v kolikšni meri jih je treba preoblikovati, in iz te nuje jemlje v
Trubar je torej rastel v okolju, ki sicer ni bilo izrazito pod vplivom protestantskega ideologije, je pa imelo v sebi marsikatero prvino reformacijskega gibanja in tako v njegovem miselnem ustroju pripravljajo plodna tla za poznejši odstop od rimske cerkve ter njenih dogmatičnih togosti. Kakor ugotavlja France Kidrič, je že v prvem Trubarjevem tržaškem obdobju moč opaziti dve za njegov razvoj značilni črti: načelo, da je treba ljudstvo seznanjati z evangeljsko resnico in si v ta namen omišljati potrebna literarna pomagala ter silno skepso z izrazitim kriticizmom do vseh tistih pojavov v katoliški religiozni praksi, ki niso bili v skldu z zdravo pametjo, ampak so ljudi zavajali v vraževerje.20
Bonomo je mladega Trubarja vzgajal v tem smislu ne samo z besedo, temveč tudi z dejanjem, saj se je z vso silo angažiral v boju proti pokvarjenemu kleru in se zapletel tako v spore s kanoniki stolnice sv. Justa zaradi njihovega nemoralnega življenja kot tudi s frančiškani, ki so v pridigah radi izrabljali prav ljudsko lahkovernost, v prepričanju, da tako goje in spodbijajo vero.
Na Bonomovem dvoru je Trubar prav kmalu postal zaupna oseba in njegov pokrovitelj ga je uporabljal v zelo delikatnih zadevah. Leta 1526 ga je na primer določil za pričo pri oporoki svojega sorodnika župnika Lenarta.21 Prav iz beležke o tej oporoki, ki se nam je ohranila v zapisu J. K. Peterlina, vicedomina v Trstu, zvemo, da Trubar ni bil edini Slovenec v ožjem Bonomovem krogu.
Pedagoška zavzetost Petra Bonoma v zadnjem obdobju njegovega življenja, ima poleg razumskih morda tudi psihološke vzroke. Raste iz njegove osebne izkušnje, kajti tudi sam se je za življenje pripravljal na dvoru, ki mu je bil obenem šola, in je zato dobro vedel, kako pomembno je, da se mlad človek znajde v okolju, polnem intelektualnih izivov. Ko je Trubar srečal Bonoma, pa je ta doživljal tudi družinsko in osebno tragedijo: septembra 1523 so v Benetkah zradi obtožbe umora obsodili na smrt njegovega mladega vnuka.22 Ni si težko zamisliti, da je ta nasilna smrt še povečala škofovo željo po družbi z mladimi ljudmi, katerim naj bi zapustil vsaj nekaj od svojih spoznanj in izkušenj.
»Trenutek, ko je italijanska kultura mogla razviti v bližnjem narodu seme njegove religiozne zrelosti in samobitne civilizacije, je morda najslavnejše poglavje v zgodovini tržaškega mesta (F. Cusin )«
Trubar se je v svojem prvem tržaškem obdobju v tolikšni meri odlikoval in izkazal, da ga je Bonomo sklenil poslati na dunajsko univerzo. Zato mu je priskrbel tudi gmotno podporo, prepustil mu je župnijo sv. Helene v Loki, čeprav ni bil se posvečen v duhovnika. Očitno je v Trubarju, ki se je med svojim dveletnim bivanjem v Trstu vsestransko razvil in naučil tudi italijanščine, zaslutil ne samo nadarjenega in marljivega mladeniča, temveč, kot pravi Kidrič, za dušno pastirstvo med lastnim narodom izredno pripravnega teološkega kandidata.23
Na Dunaju je Trubar ostal dve leti, do srede leta 1529, nato pa se je iz prestolnice, ki ji je grozila turška nevarnost, vrnil v Trst. Naslednjega leta ga je Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal kot svojega župnijskega vikarja na Laško, odkoder je bil doma njegov dobri prijatelj Avguštin Tyfemus. Tu se začenja Tru-
Opombe
1	France Kidrič, Izbrani spisi, I. knjiga, Ljubljana, 1978, str. 58.
2	France Kidrič, n. d., str. 59, 63.
3	Gerhard Rili, Bonomo Pietro, v: Dizionario biografico degli Italiani 12,
Rim, 1970, str. 341.
4	Baccio Zilotto, La cultura letteraria di Trieste e dell’ Istria, Trst, 1913, str. 143.
5	Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana, 1979, str. 189.
6	Attilio Tamaro, Storia di Trieste, Rim, 1924, str. 48.
7	Fabio Cusin, Venti secoli di bora sul Carso e sul golfo, Trst, Trst, 1952, str.
392, 393, 394.
8	France Kidrič, n. d., str. 81.
9	Miroslav Premrou, Serie documentata dei vescovi triestini, v: Archeografo triestino, zvezek XIII, III., Trst, 1924, str. 250.
10	Giovanna Paolin, Note in margine alla biografia di fra Geremia Burchio, v: Ricerche religiose del Friuli e dell’ Istria, Trst, 1984, str. 91, 92.
11	Primož Simoniti, n. d., str. 232.
12	Primož Simoniti, n. d., str. 107.
13	Paolo Tremoli, Nota su Pietro Bonomo, v Archeografo triestino,
LXVII—LXVIII, 1952—1953, Str. 229.
14	France Kidrič, n. d., str. 82.
15	Primož Simoniti, n. d., str. 153, 154.
16	Primož Simoniti, n. d. str. 69, 79.
17	Paolo Tremoli, n. d., str. 229.
18	Primož Simoniti, n. d., str. 70.
19	Pavle Merku, Slovenska plemiška pisma, Trst, 1980.
20	France Kidrič, n. d., str. 88, 89.
21	Lovro Žvab, Črtica o Primoži Trubarji, Ljubljanski zvon, 1884, str. 43.
22	Dizionario biografico degli Italiani, n. d., str. 344.
23	France Kidrič, n. d., str. 64.
24	France Kidrič, n. d., str. 84.
25	Lovro Žvab, n. d., str. 44.
26	Mirko Rupel, Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana, 1962, str. 49, 50-
27	France Kidrič, n. d., str. 91.
28	Mirko Rupel, n. d., str. 50.
29	Mirko Rupel, n. d., str. 50.
30	France Kidrič, n. d., str. 91.
31	Fabio Cusin, n. d., str. 434.
Tržaški škof Peter Bonomo je izhajal iz starega tržaškega patricijskega rodu. Svoje študije je začel v Bologni; kasneje je prišel na dunajski dvor, postal najprej paž in se v naslednjih letih vzpenjal vse više v hierarhiji sodelavcev cesarja Ferdinanda III. Leta 1490 je stopil v duhovniški stan, čeprav je še dalje ostal v diplomatski službi Maksimilijana I. Leta 1501 pa ga je cesar imenoval za tržaškega škofa. Imenovanje je naslednje leto potrdil papež Aleksander VI.
barjeva pot v reformacijo, po kateri je stopal z vso zavzetostjo svojega ognjevitega temperamenta.
»Že v srednjeveškem Trstu je bilo prebivalstvo narodnostno mešano in za slovenske vernike je Trubar lahko pridigal v katerikoli tržaški cerkvi«
Leta 1540 se je že toliko izpostavil, da je moral zaradi sovražne dejavnosti deželnega glavarja zapustiti Ljubljano: spet se je zatekel v Trst pod °krilje svojega visokega zaščitnika. Njegovo zadnje dveletno tržaško obdobje dokazuje, da je prišel v okolje, ki je bilo v skladu z njegovo religiozno preusmeritvijo. V Trstu je namreč v tem času opaziti živahno zanimanje za reformatorsko gibanje, ki pa ne bi bilo mogoče brez škofove Podpore in njegove prenovitvene zavzetosti. Lahko bi celo rekli, da sta oonomo in Trubar hodila v smeri reformacije vzporedno in da je Trubar-Jev zapis, da je njegov dobrotnik Urnrl kot pravi »evangelski« škof, Ppvsem upravičen. V kolikšni meri je b'lo tržaško okolje v tem trenutku naklonjeno »krivovercem«, priča dogodek, ki se je primeril malo pred
• rubarjevim prihodom iz Ljubljane.
mesto so pripeljali večje število deportiranih anabaptistov, ki so jih oblasti zaradi krivoverstva obsodile a galeje, toda neznani Tržačani, ki s° očividno simpatizirali z nesrečniki, s° jim pomagali, da so lahko zbežali.2* *
Tudi tokrat je Bonomo sprejel tdbarja z odprtimi rokami in mu z menovanjern za slovenskega pridi-®arja zagotovil vso finančno podpo-eH Kie le Pridigal, ne vemo. Jenner, en od tržaških kronistov prejš-joga stoletja, ki je zabeležil o Tru-kakJeVem P^rilvanju v Trstu marsi-dmgocen podatek, opozarja na ^jstvo, da je bila v Cerkvi »Ma-si,.l?na del mare« bratovščina sloven-Do ufdddkih ljudi.25 Vendar ne gre abiti, da je bilo že v srednjeve-^rstu prebivalstvo narod-
skem
Ve ' mešano in da je za slovenske rit ,■ e Tnnbar lahko pridigal v kate-rik°li tržaški cerkvi.
Diskusija, ki se
zd„ na- Njen glav
ki jebu'-filozof bli „ bl1 ze zarac Veijc °starelemu š
ne kVpIÌV-26Trub
.cls,h zapisih
lp ~	1
nekaPt0l0giia 'utn
Trst je v tem času postal središče reformatorske misli, kajti Bonomo in Ceroni sta vzdrževala stike z reformatorsko usmerjenimi italijanskimi pridigarji, med drugim tudi z Mon-talcinom (Mollio Giovanni), ki ga je pozneje inkvizicija spravila na grmado.28 V adventu leta 1540 sta poklicala še drugega razkolninskega duhovnika avguštinca Giulia Terenzia-na, ki so ga prav tedaj izpustili iz ječe v Bologni, kjer je bil zaprt zaradi krivoverstva. S Terenzianom se je Trubar pogosto družil, kar izpričuje tudi dejstvo, da se tako eden kot drugi v poznejših zapisih spominjata svojega tržaškega srečanja. O Trubarju je Giulio Terenziano vedel povedati, da je »familiar del veschovo« in da »ha la lingua schiavona«.29
Seveda dogajanje v Trstu v letih 1540—41 ni moglo ostati neopaženo in je kaj kmalu povzročilo reakcijo tistih, ki so zagovarjali cerkveno or-todokcijo. Prišlo je do živahnega nasprotovanja tržaškim krivovercem, na čelo katerega je stopil, tako se zdi, koprski škof Peter Pavel Vergerij. Žrtev omenjene gonje je bil tudi Primož Trubar, ki se je moral znova vrniti v Ljubljano, kamor pa je odšel, kakor ugotavlja Kidrič, z okrepljeno reformacijsko ideologijo.30
S tem se je tudi sklenilo tržaško obdobje Trubarjevegaživljenja. Bilo je obdobje fizične in intelektualne rasti, spoznavanja sveta, učenja tujih jezikov in odkrivanja novih kulturnih razsežnosti, reformatorske misli in zavesti o vlogi, ki jo imajo narodni jeziki pri širjenju svetopisemskih resnic. Trubar je vse to pod Bonomo-vim vplivom vsrkal vase prav v Trstu. Ko se je pozneje odločil, da preide v neposredno akcijo ne samo s pridiganjem, temveč tudi s tiskanjem knjig, so tržaške izkušnje obrodile bogat sad.
Verjetno ni nihče tako pronicljivo prikazal pomen Trubarjeve izkušnje v Trstu in njegove vloge v preteklosti tega jadranskega pristanišča kot zgodovinar Fabio Cusin, ki je v svoji knjigi »Dvajset stoletij burje na
»Poznejši Trubarjev zaščitnik je bil intelektualec, ki seje navdihoval pri antiki, obenem pa je bil pripravljen sprejeti vse, kar je novega prinašal čas«
Krasu in zalivu« zapisal, da je trenutek. ko je italijanska kultura mogla razviti v bližnjem narodu seme njegove religiozne zrelosti in samobitne civilizacije, morda najslavnejše poglavje v zgodovini tržaškega mesta.31
MARIJA PIRJEVEC
Po Raštelu je odmeval gromki glas
Leta 1563 se je Trubar odpravil na Goriško. Prosil je goriške duhovnike, da bi mu dovolili pridigat v cerkvi. Ti pa ga v cerkev niso pustili. Zato je v prižnico spremenil balkon hiše Hannibala Ecka na koncu Raštela...
Primož Trubar je bil že dobri dve leti v Ljubljani kot superintendent, to je kot najvišji pastir slovenske protestantske cerkve. Tedaj se je odločil, da razširi svoje delovanje tudi prek meja kranjske dežele. In začel je tam, kjer je bila njegova pomoč najbolj potrebna. Odpravil se je v goriško grofijo.
To potovanje je pomembno, ker je edino, ki ga je Trubar kot superintendent slovenske cerkve opravil izven kranjske dežele in kaže, da ni mislil le na organizacijo kranjske cerkve, temveč tudi na oblikovanje vseslovenske cerkve.
Goriška grofija je bila v Trubarjevem času sorazmerno majhna dežela na jugozahodu nemškega cesarstva, ki je leta 1500 — po smrti zadnjega goriškega grofa — po dedni pogodbi pripadla Habsburžanom. Segala je od Vršiča do Jadranskega morja, na vzhodu mejila na Kranjsko (meja je bila na Hublju) na zahodu pa na Beneško republiko.
To deželico so goriški grofje v prejšnjih stoletjih večinoma iztrgali iz posvetne oblasti oglejskih partiar-hov, ostala patriarhova ozemlja pa si je prisvojila Beneška republika. Benečani, ki so se šteli za politične dediče oglejske državice, se niso nikdar sprijaznili z dejstvom, da je del tega ozemlja pripadal Habsburžanom. Goriška, kakor tudi večina slovenskih krajev južno od Drave, pa je še
vedno ostala pod cerkveno upravo oglejskih patriarhov.
Avstrijski vladarji, ki so se bali beneškega vpliva, so na vse načine omejevali oglejske patriarhe pri izvrševanju njihove duhovne oblasti v svojih državah. Spori med cerkveno in posvetno oblastjo niso ugodno vplivali na versko življenje v deželi. Cerkvena disciplina je bila porušena, med duhovščino sta vladali nevednost in razuzdanost.
V teh hudih časih, ko je ljudstvo živelo v nenehnem strahu pred turškimi vpadi kot pred beneško napadalnostjo in mu katoliška cerkev ni dajala skoraj nobene duhovne opore, so postajale razmere za širjenje novega verskega nauka vse ugodnejše.
Skopi ohranjeni podatki nam pričajo. da se je že v prvih desetletjih po Lutrovem nastopu začel novi nauk širiti tudi v goriški grofiji. Leta 1528 so iz goriške grofije izgnali prvega duhovnika, ki je širil »krivoverske« nauke. Leta 1539 naroča papež oglejskemu patriarhu, naj očisti svojo škofijo krivovercev. Leta 1558 je potoval prek goriške grofije bivši koprski škof Vergerij in kjer se je ustavljal, je oznanjal nove nauke in delil protestantske knjige.
Značilne; za goriško grofijo pa je bilo, da ni njeno plemstvo nikdar v celoti prestopilo na protestantsko stran, kot se je to zgodilo v vseh ostalih avstrijskih deželah. Plemstvo, ki je bilo italijanskega rodu, je večinoma odklanjalo nove nauke, medtem ko je nemško plemstvo večinoma prestopilo med protestante. Prednjačile so v deželi najvplivnejše plemiške družine, med njimi družine Thurn, Eck, Lanthieri, Attems in Orzon.
Vse kaže, da so se v začetku sedemdesetih let tudi v goriški grofiji razmere toliko spremenile, da je deželna oblast prešla v roke bolj ali manj odkritih protestantov in da so ti začeli misliti na organizacijo svoje cerkve. O tem so se goriški deželni stanovi gotovo dogovarjali s kranjskimi in jih zaprosili za pomoč.
Le tako lahko razumemo, da je oktobra 1563 goriški deželni glavar Jurij Thurn povabil ljubljanskega superintendanta v Gorico. In Trubar
se je vabilu gotovo z veseljem odzval, saj je ustrezalo njegovi želji, da razširi organizacijo slovenske cerkve prek kranjskih meja.
Čeprav ni bil več mlad, saj je prekoračil petinpetdeseto leto, se je, ja-haje na osličku, konec oktobra odpravil iz Ljubljane. V svojem kratkem in jedrnatem poročilu o tem potovanju Trubar žal ni navedel svoje poti in koliko časa se je na poti zamudil. Toda več kot gotovo je, da je potoval po edini poti, ki je povezovala Gorico s Kranjsko, to je prek Vrhnike, Logatca, Hrušice, Cola in Ajdovščine. Od Vrhnike do Ajdovščine je moral potovati po samotni gozdni tovorni poti, zakaj prevozne ceste v tem predelu takrat še ni bilo. Za preko sto kilometrov dolgo pot pa je gotovo potreboval najmanj tri dni. Na pot se je odpravil sam, saj sicer ne bi bil v svojem poročilu napisal: »In ko sem jahal nazaj na svojem osličku ...,« temveč bi pri tem gotovo navedel tudi svojega spremljevalca.
Naj je bilo že karkoli, Trubar se je najpozneje 28. oktobra pojavil v Gorici.
Gorica je bila v tistem času mestece, ki je štelo okoli 2300 prebivalcev, od teh okoli tristo iz plemiških družin, in se je vse bolj razvijalo v pomembno trgovsko središče. Njeno prebivalstvo pa je bilo po narodnosti močno raznoliko; poleg Slovencev in Nemcev so tu živeli tudi Italijani, ki so se kot obrtniki, trgovci in delavci sem naselili večinoma v času avstrij-sko-beneške vojne (1508—1518).
Po vsej verjetnosti se je Trubar nastanil pri svojem znancu in prijatelju iz mladih let Hanibalu pl. Ecku, sorodniku kranjskih gospodov iz gradu Brdo. Prosil je goriške duhovnike, da bi mu dovolili pridigati v cerkvi. Ti pa ga v cerkev niso pustili. Zato je v svojo prižnico spremenil balkon hiše Hanibala Ecka na koncu Raštela, kakor pravi ustno izročilo, ki se je ohranilo do današnjih dni. Z balkona Eckove hiše je Trubarjev gromki glas odmeval po Raštelu in trgu, kjer stoji danes stolna cerkev. Poslušali so ga Slovenci, Nemci in Italijani.« Tu sem pridigal štirinajst dni zapovrstjo nemško, slovensko in laško,« poroča Trubar kmalu za tem Ungnadu, »delil sem obhajilo ob pridigi v vseh treh jezikih in krstil sina gospodu Hanibalu Ecku, zaradi česar so duhovniki in menihi kar noreli«. Pridigal pa je tudi v gradu grofov Thurnov v Rubijah, blizu izliva Vipave v Sočo.
Vse kaže, da so ga goriški deželni stanovi imenovali za svojega pridigarja, sicer se Trubar ne bi pozneje v svojih spisih podpisoval z naslovom »pridigar grofije Goriške v Rubijah«.
O Trubarjevem prihodu in o njegovih pridigah se je kmalu razvedelo ne le po mestu, temveč tudi po bližnji in daljnji okolici. Dejstvo, da je pridigal javno celih štirinajst dni, kaže da so njegove pridige prihajali poslušat Slovenci, Italijani in Furlani tudi iz drugih goriških krajev. Zato je razumljivo, da je Trubarjev nastop povzročil pravi preplah med goriško katoliško duhovščino. O Trubarjevem prihodu so takoj poročali oglejskemu patriarhu in cesarju Ferdinandu. Toda oglejski patriarh v avstrijski deželi ni imel moči ukrepati, Dunaj pa je bil daleč. In tako je Trubar v miru opravljal svoje poslanstvo v Gorici in Rubijah celih štirinajst dni.
Sredi novembra se je napotil skozi Vipavsko dolino proti Ljubljani. Na poti domov se je ustavil v Vipavskem Križu, mestecu in trdnjavi zahodno od Ajdovščine. Sv. Križu, kakor se je tedaj imenoval je nadvojvoda Ferdinand leta 1532 podelil mestne pravi-
ce. Krški meščani so imeli celo pravico, da si sami volijo sodnika. Okoliško zemljiško gospodarstvo pa so imeli v zakupu grofje Thurni. Thurni so imeli v mestu svojega oskrbnika, ki je bil prav kot Thurni pristaš nove vere.
Bržkone je imel Trubar nalogo, da v Križu podpre akcijo za ustanovitev evangelijske občine. Ob tej akciji so v ljubljanskem protestantskem krogu razpravljali že pred njegovim potovanjem na Goriško. Matija Klombner. velik pobornik protestantizma, je namreč že septembra pisal Ungnadu: »Krelj je prišel v Ljubljano in z božjo pomočjo nameravamo v Križu v grofiji Goriški ustanoviti svojo cerkveno občino.«
Možno je, da je bil prav na dan Trubarjevega prihoda v Križ kak cerkveni shod ali pa sejem, saj je Križ imel pravico do dveh velikih sejmov letno, sicer se v mestu ne bi zbrala »vsa Vipavska dolina«.
Prav tako je verjetno, da Trubarjev prihod v to mestece ni bil nepričakovan. Trubar je bržkone ta obisk vnaprej predvidel in o tem že na poti v Gorico obvestil vodilne kriške protestante. Ti pa so poskrbeli, da je »vsa Vipavska dolina« zvedela, da bo v Križu pridigal sam poglavar kranjske in slovenske cerkve Primož Trubar.
O obisku v Križu je Trubar pozneje poročal Ungnadu: »In ko sem jahal nazaj na svojem osličku, sem v Križu pridigal neko nedeljo v cerkvi, zbrala se je vsa Vipavska dolina in mnogo duhovnikov. Nihče ni ugovarjal, celo duhovnikom je bila pridiga všeč.«
Trubar je imel z organizacijo slovenske cerkve velike načrte. V teh načrtih je imela pomembno vlogo prav Vipavska dolina, ker je v njej bilo sorazmerno mnogo pristašev nove vere, tako med plemstvom kot meščanstvom in kmeti ter celo med duhovniki. Žal pa teh načrtov zaradi bližnjega izgona iz dežele ni mogel uresničiti.
Trubarjevo agitacijsko potovanje po goriški grofiji je bilo ne le verski, temveč tudi politični dogodek, ki je vznemiril tako dunajski cesarski dvor kot oglejsko cerkveno oblast in celo papeže v Rimu.
Goriški in solkanski župnik Matija Mrcina je bil prvi, ki je ukrepal. V sporazumu z deželnim upraviteljem Vitom Dornbergom je obvestil o Trubarjevem prihodu v Gorico samega cesarja, obenem pa osebno šel v Videm, da tam o tem obvesti patriarhovega vikarja Jakoba Maracca. Ta je o zadevi s pismom, datiranim
» Trubar ima močno spremstvo iti à sovražniki resnice kaj radi prizadenejo zlo katolikom«
29. oktobra 1563, obvestil oglejskega patriarha, ki je tedaj stoloval v Benetkah. V pismu mu je poročal o »novi knjigi, ki jo seje heretik Primož«, obenem pa se je hotel že vnaprej zavarovati, da ne bi slučajno patriarh prav njega poslal v Gorico jemat kostanj iz žerjavice. Takole mu je pisal: »Če bi jaz šel v tiste kraje, bi bil osebno izpostavljen veliki nevarnosti, zakaj Trubar ima močno spremstvo in ti sovražniki resnice kaj radi prizadenejo zlo katolikom«.
Vse kaže, da se je patriarhov vikar bolj bal Trubarja kot Trubar njega. Bolj nevaren pa je Trubarju utegnil postati deželni knez, ki je bil obenem cesar nemške države — Ferdinandi Habsburški.
Cesar Ferdinand je dobro vedel, da je Benečanom širjenje novih verskih idej med italijanskim prebivalstvom v obmejnih avstrijskih pokrajinah skrajno neljubo. Benečani so se bali, da bi zaradi tesnih stikov italijanskega na obeh straneh meje nove ideje utegnile pronicati tudi na
»Kaže, da so bili kmetje z novim naukom toliko prežeti, da so bili pripravljeni zanj tudi nekaj žrtvovati«
ozemlje njihove republike. Cesar pa je tudi vedel, da Benečani prežijo na vsak korak, da bi razširili svojo oblast na Trst in Goriško. Trubarjev nastop v Gorici mu je zato bil močno neprijeten. Zato je cesar hitro ukrepal. O tem naj poroča sam Trubar v pismu, ki ga je L decembra pisal Juriju Thurnu v Gorico:
»Jožef Thurn, ki se je pred tremi dnevi vrnil z Dunaja, mi je povedal, da so nekatere brezbožne osebe iz Gorice vas in mene ovadile pri cesarju zaradi pridig, ki sem jih pred kratkim imel pri vas, in da se je cesar na vas in name zelo razjezil in izdal ukaz naj me zapro... Včeraj so neke osebe pisale iz Gorice v Ljubljano, da se duhovniki in menihi javno hvalijo, češ da imajo cesarjev ukaz, naj me takoj zapro, če še kdaj pridem v grofijo Goriško «
Naj so se na oglejskem in dunajskem dvoru zaradi Trubarjevih pridig na Goriškem še tako vznemirjali in jezili, širjenja novega nauka vsaj zaenkrat niso mogli zavreti. Protestantizem je tudi v tej deželi pridobival vse vec privržencev. Mnogi Goričani so celo od katoliških duhovnikov zahtevali, da bi obhajali pod obema podobama. Obhajilo s kruhom in vinom pa je takrat veljalo za viden znak pripadnosti novemu nauku.
Navedimo samo en primer. V neki ovadbi iz leta 1566 proti krivoverskemu kaplanu iz Šempetra pri Gorici, ki je bil italijanskega rodu, z imenom Franc Croco, je med drugim pisalo: »V Šempetru je skupina kmetov prosila duhovnike, naj jih obhajajo pod obema podobama. Ker duhovniki na to niso pristali, so jim kmetje odgovorili, da bodo raje šli k obhajilu v Vipavski Križ ali celo v Ljubljano, kot da bi se dajali obhajati drugače.«
Ta izjava iz ust preprostih kmetov kaže ne le na to, da se je protestantizem razširil tudi med kmečko prebivalstvo, ampak mnogo več. Kaže, da so bili kmetje z novim naukom toliko prežeti, da so bili pripravljeni zanj tudi nekaj žrtvovati.
Naj navedemo še primer o tem, kako so Trubarjeve pridige delovale na italijansko prebivalstvo. Ko je leta 1567 neki krivoverec anabaptistič-ne-prekrščevalske smeri stal pred inkvizicijskim sodiščem v Vidmu, je med zagovorom vzkliknil: »Bog je poslal mnogo prerokov, med njimi so bili Jan Hus, Savonarola. Martin Luter in končno naš veliki prerok Primož, da ne bi kristjani živeli v zmoti«.
Vse torej kaže, da je Trubarjeva beseda že dolgo odmevala v srcih goriških ljudi: Slovencev, Italijanov. Nemcev, meščanov, kmetov in plemičev. In odmevala bi še dlje, če katoliški vladar ne bi z državno prisilo — z denarnimi kaznimi, izgoni in požigi slovenskih protestantskih knjig v vseh slovenskih deželah — uničil tega, kar je Trubar gradil z močjo prepričevanja — besedo in knjigo.
JOŽKO HUMAR
Gorica v 17. stoletju
Lutrovi nauki so naleteli na plodna tla
Trubar je na Goriškem našel že kar močno protestantsko družbo. Duhovščina je živela vse prej kot v zgled svojim ovčicam in razmere za šiijenje nove vere so bile zelo ugodne...
Da se je Primož Trubar v času svojega povratka v domovino in preden je bil drugič (in za vedno) pregnan, mudil tudi na Goriškem, kjer je s pridigami v Gorici, Rubijah in v Vipavskem Križu širil novo vero, je znano. Da Trubar v te kraje ni prišel čisto po naključju, ampak da je bil tja povabljen, je moralo biti na Goriškem lute-ranstvo, kakor so imenovali po njenem začetniku Martinu Lutru novo vero, že kar močno razvito. Žal se temu vprašanju slovenska literarna zgodovina in sploh zgodovina ni posvetila preveč, zato povzemamo nekatere ugotovitve, ki jih je o tem vprašanju pod naslovom »Kriva vera na Goriškem« v Koledarju Mohorjeve družbe iz Gorice za leto 1931 objavil prof. Rado Bednarik.
Šestnajsto stoletje je Srednja Evropa preživela v verskih borbah. Nauki doktorja Martina Lutra so s pomočjo nemških plemičev šli v klasje. Verski razkol med katoliško cerkvijo in protestanti je razdvajal ljudi tudi na naših tleh. Val krive vere, ki je prihrumel iz Nemčije, je preko Štajerske, Koroške in Kranjske pljusknil tudi na Goriško. Tu je lute-ranstvo našlo prav plodna tla, ker so bile zanj, kot bomo videli pozneje, zelo ugodne razmere. Res pa je tudi, da se je protestantski val tukaj ustavil in ni prodiral — kot je bilo pričakovati— dalje v italijanske dežele. In še eno lastnost je prineslo prote-stantstvo: zaradi neurejenih razmer
»Duhovniki se niso prav nič brigali za svoje vernike, ampak le za kupčijo in bogatijo«
so se v tem času stvari v goriški deželi začele urejati s pospešenim tempom. Kot prva se je zbudila katoliška cerkev, ki si je le priborila večjo organiziranost, saj je ustanovila goriško nadškofijo, ki je pomagala zatreti stoletno vladavino (v cerkvenem oziru, saj je v posvetnem to storila avstrijska država že prej) oglejskih patriarhov. Seveda so se neurejene razmere kazale predvsem v socialnih, kulturnih in političnih razmerah na Goriškem, kar vse je pomagalo, da je bila Goriška zelo sprejemljiva za nove nauke. Nekajtedensko bivanje Primoža Trubarja na Goriškem je bila le pika na i tem razmeram.
Kot smo že zapisali, se je protestantizem na Goriškem pojavil predvsem zato, ker tod ni bilo nobene prave cerkvene gosposke, ki bi se mu organizirano postavila v bran. Fare so bile podrejene neposredno oglejskemu patriarhu, ki še vedno ni mogel preboleti, da mu je Avstrija odvzela tudi posvetno oblast. Pa tudi
tega ni mogel požreti, da se je avstrijska posvetna oblast rada vtikala v cerkvene razmere (preganjanje krivovercev) na območju oglejske patriarhije. Seveda so bili interesi Avstrije predvsem politične narave. Avstrijski cesar je vedel, da oglejska patriarhija sloni na gospodarski moči Benetk, te pa so bile Avstriji hudo v napoto. Da bi še zmanjšala veljavo oglejskega patriarha, je z raznimi odloki spodbijala veljavne cerkvene postave v goriški deželi. Tako je na primer sam avstrijski vojvoda Karel I. pohvalil goriškega naddiakona Andreja Nepokoja, ki se je zoperstavil patriarhovemu vizitatorju, ali da goriški deželni glavar ni pustil svojih podložnikov pred patriarhov sodni stol v Videm (ki je pripadal Italiji), pač pa da bi se lahko zatekli v Oglej (ki je pripadal Avstriji) in tako naprej. Tudi pri preganjanju krivovercev si cesarski in cerkveni niso bili kaj blizu skupaj. Ponavadi so se samo prepirali o tem, kdo naj sestanke vodi in kdo da ima več zaslug za preganjanje.
Tudi sicer je po deželi goriški vladalo kaj slabo spoštovanje cerkvenih mož. Duhovščina je bila v blago-slovju slabo podkovana. Njena glavna skrb je bila prejkone, da je zadržala podeljene ji fare, ki si jih je želelo prilastiti oholo plemstvo in meščani. Tudi živela je vse prej kot v zgled svojim ovčicam. Prvaški župnik Noctua je na primer doto svojih treh hčera (seveda nezakonskih, saj duhovščina zaradi celibata ni smela biti poročena) vpisal kar na rob krstnih knjig. Pavel Bisantius, ki ga je patriarh poslal v goriško deželo iskat novega arhidiakona, ki naj bi nado-
mestil Ivana Tavčarja (slednji je postal ljubljanski škof), je sporočil svojim gospodarjem, da bo »težko našel ustreznega človeka«. Edina dva, ki da prihajata v poštev in ki nimata dosti madežev na sebi, sta Hieronim Catta, ki je pozneje res postal arhi-diakon, in župnik iz Biljane v Goriških Brdih Janez Neusidt.
Tudi vizitator Janez Porcija, ki ga je v goriško deželo poslal nadvojvoda, je poročal, da je po vaseh našel duhovnike, ki so zabredli. Prav nič se niso brigali za svoje vernike, ampak le za kupčije in bogatijo. Poleg tega so bili duhovniki povečini tujci. Kar je bilo boljših far, jih je pobrala duhovščina plemenitega stanu. Če ob vsem tem upoštevamo še slabo moralno stanje tedanje družbe, ni čudno, da so Lutrovi nauki na Goriškem naleteli na plodna tla — rekli bi, kar v vseh plasteh družbe, tudi med duhovščino.
Nova vera je marsikomu omogočala, da se je okoristil s cerkvenim premoženjem. Plemiči, zaščitniki posameznih far, so podeljevali cerkvene službe, dohodke od njih pa so si pridrževali. Kakor je delala gospoda, tako so ravnali tudi razni cerkveni služabniki, na primer ključarji. V listinah o ustanovitvi goriške nadškofije piše, da so ob raznih praznikih zapravljali iz cerkvenega denarja po 15 do 20 zlatih za jedačo in pijačo. Ob zaključku cerkvenih računov so na primer V Štandrežu ubili in pojedli celega vola, v Kojskem so ob takšnih priložnostih spraznili po cel sod vina, v Sovodnjah so cerkveni ključarji zastavljali cerkvene njive, v Šempetru pa jih kar prodajali in denar pridno spravljali v svoje žepe. Ko je prišel od oblasti ukaz, da mora vsaka fara vsakega desetega ali petega moškega poslati v vojsko, so denar za njegovo opremo vzeli kar iz cerkvenega premoženja. Seveda je bilo tega še več. A naj bo dovolj, da pokažemo, kako trhle so bile opore katoliške vere v goriški deželi in kako odprte so bile razmere za novo vero.
Tako kot njihovi pastirji so bile tudi ovčice bolj mlačne do idealov katoliške cerkve. Kako naj si sicer razlagamo ukaze nadvojvode Ferdinanda, ki je ukazal naznaniti vse, ki ne gredo k velikonočni spovedi; da je treba zatožiti vse tiste, ki ne spoštujejo postnih dni; da je treba spoštovati zapovedane praznike; da med mašo ne smejo po krčmah točiti vina ali pred cerkvami sejmariti, in tako naprej. Lutrov nauk pa je oznanjal tako malo samozatajevanja, nosil v
»Nove vere so se med prvimi poprijeli prav katoliški duhovniki«
sebi tako malo odpovedi, da je kar sam klical.
Trubar, ki so ga na Goriško povabili tamkajšnji plemiči (prišel je na prošnjo, da bi krstil sina plemiča Ecka von Hungersbacha-Vogrske-ga), je našel na Goriškem že kar močno protestantsko družbo. To so ustvarili pač drugi pridigarji. Prvi je bil nemara pridigar Schvvabe, ki je komaj deset let po Lutrovem nastopu prišel v samo trdnjavo patriarhije, Oglej, oznanjat novo vero. Da so se nove vere poprijeli med prvimi prav katoliški duhovniki, priča župnik iz Fare, ki so ga zatožili, da odvrača ljudi od čaščenja svetih podob, kupovanja odpustkov in romanj. Poleg tega je na Nemškem, v Wit-tenbergu in Tubingenu takrat študiralo nekaj sinov goriškega plemstva, ki so od tam prinesli novo vero in so postali glavni stebri našega luteran-stva.
O samem Trubarjevem zadrževanju na Goriškem v pričujoči prilogi bolj podrobno piše Jožko Humar (str. XI), zato se pri tem ne bi ustavljali, pač pa bi le povedali, da je imelo velik pomen. Po njegovem odhodu (pregonu) so goriški plemiči poklicali novega pridigarja, Pavla Ostermana iz Vipave, ki so ga tudi plačevali. Imel je 150 goldinarjev letne plače. Vendar se je slabo obnašal (menda je med obredi s kelihom nazdravljal lepim dekletom v cerkvi), zato so ga odslovili. Kljub takim zgledom pa je nova vera pridobivala pristaše in šele pozneje, kot bomo videli, v času rekatolizacije, se je dalo videti, kako široko je bila pognala korenine. Ljub-
ljanski protestantski superintendent, Trubarjev naslednik Sebastijan Krelj, rojen leta 1538 v Vipavi, je na primer v Vipavskem Križu ustanovil protestantsko cerkveno občino. Po deželi so se povsod potikali razni predikantje, ki so ljudi poučevali v pravi veri. Tako je na primer po Krasu pridigal Jurij Stradiot, po Tolminskem je hodil Peter Kupljenik, ki ga je gospoda spravila v zapor na Kozlovskem gradu, a je pobegnil v Čedad. Plemstvo, ki je bilo vdano novi veri, je protestante povsod bolj ali manj ščitilo. V Gorici so se na primer zbirali v hiši grofa Attemsa blizu cerkve sv. Duha in pri obredih tako prepevali, da so motili katoliške obrede. Šempetrski kaplan Franc Croco je bil tudi luteran. Norčeval se je iz katoliških zakramentov in obre-
dov, zato je prišel v spor s tamkajšnjimi katoliki. Zgodilo se je, da je jeza tako zrasla, da jim je celo kokoši zastrupil (Petru Jarcu in Blažu Urba-niču), a se mu ni nič zgodilo.
Ko so protireformacijske komisije tudi po goriški deželi čistile vse, kar je bilu luteranskega, se je pravzaprav
» Tako kot njihovi pastirji so bile tudi ovčice bolj mlačne do idealov katoliške cerkve«
odkrilo, da je bilo luteranstvo močno in na široko razpredeno. Komisije so odkrile kar precej protestantskih gnezd, na primer v Vipavi, Rihen-berku (današnji Branik), Mirnu, Šempetru. Rubijah in v vseh večjih farah po dolini Soče tja do Trbiža.
Da se je nova vera v drugi polovici 16. stoletja tako naglo in skorajda neovirano širila, gre zasluga tudi nadvojvodi Karlu, vladarju Notranje Avstrije, kamor so spadale Štajerska, Koroška, Kranjska in Goriška. Ta je namreč v večnem strahu pred Turki potreboval veliko denarja, da je lahko postavil na noge veliko vojsko. Tega pa je lahko dobil le od plemstva in meščanstva. V zameno za podporo je moral marsikaj dovoljevati, na primer tudi novo vero. Res je izdajal odloke, ki so bili protestantom v prid, a jih kmalu zopet prekliceval in podobno. Na ta način je širil in zopet krčil manevrski prostor protestantom na Goriškem. Tako je na tridentinskem koncilu ( 1545—1563) zaprosil, naj papež dovoli v njegovih deželah (kjer je bilo že kar precej luterancev) obhajilo pod obema podobama in odpravo celibata. Prvi prošnji je papež Pij IV. ugodil, drugo pa je odločno zavrnil. Nadvojvoda Karel je zato pisal goriškemu županu Mercini (tistemu, ki je Trubarja naznanil) »... naj nobenemu ne brani obhajila pod obema podobama, marveč naj ga pobožno in voljno podeli ...« Mercina, ki je bil, kot bomo pozneje videli, tudi malo luteranskega duha, pa njegovega ukaza ni objavil, ker se je bal še večje zmede. In res je papež Pij IV. dve leti pozneje to dovoljenje preklical. Karel je nato ukazal, da prepoveduje vsakršno javno delovanje luteranov, a je že kmalu (na stanovskem zborovanju v Brucku na Muri leta 1578, ko je zahteval novega denarja za vojsko s Turki) ta ukaz spet preklical, ker plemstvo zaradi tega ukaza sploh ni prišlo na zborovanje. V takšnih razmerah ni čudno, da je reformacijsko seme dobro kalilo, še posebej, ker
»Zgodilo se je, da je šempeter-skemu kaplanu Francu Crocu jeza tako zrasla, da je katolikom celo kokoši zastrupil«
tudi cerkvena stran ni kazala kdove kako velike odločnosti zoperstaviti se novi veri.
To se je začelo prav polagoma dogajati po letu 1570, ko je po številnih vizitatorjih ene in druge strani (cerkvene in posvetne gosposke) prišel na Goriško grof Jernej Porcija, opat iz Možnice v Kanalski dolini, z ukazom, naj natančno preišče in poroča o položaju. Porcija se je skupaj s svojim notarjem Avguštinom Variscom temeljito lotil posla (menda so v poročilu, obsegajočem kar 524 drobno pisanih strani, ki ga hranijo v videmski knjižnici, prešteti celo svečniki na oltarjih) in obšel goriško deželo podol-gem in počez. Seveda je Porcija našel
čuda in pol. Tako ga na primer menihi v minoritskem samostanu v Gorici (na Kostanjevici) niso pustili v samostan, ker da so se izgubili ključi, s protestantstvom okuženi menihi pa da so kar uhajali. V Rihenberku (današnjem Braniku) je tamkajšnji župnik Freuzar (najbrž Bevčar) iz Kanala na čelu svojih protestantskih ovčic vizitatorju preprečil dostop v cerkev. Tamkaj je moral visoki cerkveni dostojanstvenik prenočevati v krčmi in ne v župnišču, kot je bilo v navadi. Šele ko mu je deželni glavar poslal oboroženo vojsko, so mu protestantje pustili v cerkev. Freuzar je tudi javno priznal, da je evangeličanske vere, zato je moral zapustiti deželo in z njim vred tudi drugi protestantje. Nekateri so jo odnesli le z denarno kaznijo (prej imenovani solkanski župnik in goriški nadžupnik Mercina je moral plačati kazen v
»Pridigar Pavel Osterman iz Vipave je menda med obredi s kelihom nazdravljal lepim dekletom v cerkvi«
višini 50 tolarjev) v prid revnim nevestam. Prav tako so prijeli tudi tolminskega vikarja Janeza Potrebu-ježa (pisatelj Ivan Pregelj ga je ovekovečil v svojem romanu Plebanus Joannes), ki se je moral v cerkvi javno izpovedati, kaplan Mihael Nudi (?) pa je ušel. Porcija je torej dobro »čistil« med duhovščino v goriški pokrajini, ni pa imel moči preganjati vernikov, ki so se pridružili protestantom, čeprav jih je našel v Semčetru (čevljar Urbančič, Gregor Corsa, Janez Kolar, Luka Jordanus) v Mirnu (Jurij Silič), v Šempasu, veliko tudi v Komnu in Kanalu (Jakob in Elija pl. Eck, Peter Lainthep, Matija Breščak in žena Janeza Ručigo-ja), v Ročinju, v Cerknem (Gregor Rutar), Volčah (Luka Postolar) in Bačak. Napol luteranci so bili na primer v Kobaridu (Janez Binder, Sebastijan in Matej Rinch in Killian Pelliser).
Po Porciji sta v Gorico prišla škof Karel Kongrad Glušič in Nikolaj Co-reto, prošt pri Gospe Sveti na Koroškem. Plemstvu sta predložila nadvojvodov ukaz, da se morajo vrniti k pravi veri ali zapustiti deželo, mestnemu sodniku in svetovalcem pa sta zabičala, da ne sme v mesto nihče, ki nima od svojega župana potrdila, da je kristjan.
Po zborovanju v Brucku na Muri se je goriško plemstvo (med njimi zlasti Ecki, Formentiniji, Attemsi, Orzoni, Turni in Dornbergi) začelo samovoljno obnašati. Zaradi njih so na avstrijskega cesarja pritisnili papež, španski cesar, bavarski vojvoda in cela vrsta nemških škofov, ta pa je izdal ukaz, naj se odpovedo protestantski veri ali pa naj zapuste deželo, sicer bo v goriško deželo vdrla patriarhova vojska. Goriška gospoda je v Gradec odposlala svojega sla Orzona, da bi ukrep omilil, obenem pa je prosila za pomoč štajerske in kranjske stanove, a ni nič pomagalo. Že novega leta 1580 noben plemič protestantske vere ni več pričakal v Gorici.
Z izgonom protestantov plemiškega rodu pa še ni bilo konec lute-ranstva na Goriškem. Posebno močni gnezdi sta še vedno bili v Gorici in Vipavi, a tudi v bližnjih krajih. Papežev poslanik pri nadvojvodi v Gradcu Germanik Malaspina je to sporočil Ivanu Tavčarju, ljubljanskemu škofu. Ta je šel sam na vizita-cijo in poročal, da so v »Rihemberku prav trdovratni krivoverci: Avguštin Rob, Patija Paver, Jurij Savinec, Primož Pavlica in Jernej Birsa.« Naslednje leto je prepotoval deželo Pavel Bizancij in nasvetoval še strožje ukrepe. Baron Lanthieri je moral pod grožnjo kazni 3 tisoč cekinov poskrbeti za očiščenje dežele, čeprav je sam skrivoma simpatiziral s protestanti, ki so ga zato imenovali kar »naš Nikodem«. Ukaza pa se je vseeno zbal, zato je storil, kot mu je bilo ukazano. Nekaj protestantov se je spet vrnilo v okrilje matere katoliške cerkve, večina pa je raje z družinami vred zapustila deželo.
Kljub temu je vizitator Jernej Porcija, ko je spet potoval po Goriškem, šc leta 1594 tožil, da je luteranstvo v deželi še vedno močno, zato je nasvetoval inkvizicijske komisije. Šele s tem je jela moč luteranstva tod usihati, čeprav so se posamezni oklepali nove vere tudi tja v začetek 17. stoletja. Še nekaj vizitatorjev je prepotovalo deželo, med njimi tudi znani Gašpar Kobencelj, gospod v Proseku in Štanjelu, silovit nasprotnik luteranstva. Kolikor luteranstva niso iz-
koreninili odloki pa vizitatorji in inkvizicijske komisije in smrt, so delo dokončali jezuiti, ki so se na Goriškem naselili okoli leta 1615.
Pripravil: VOJKO CUDER
Triptih o Trubarju
V začetku maja so v Seničnem pri Tržiču posneli zadnjo sekvenco televizijskega in filmskega projekta o Primožu Trubarju. S snemanjem so začeli 27. januarja. Od takrat je ekipa obredla 40 krajev in objektov (med drugim so prizore posneli v Derendin-genu, za dvor škofa Bonoma pa so izbrali koprski Pokrajinski muzej. Scenarij je napisal Drago Jančar, režiser je Anton Stojan, direktor nadaljevanke Marcel Buh, vodja snemanja Joco Jauh, scenografija Seta Mušič, masker Zoran Zemajič, glavno vlogo pa igra Polde Bibič (na posnetku s snemanja v Kopru). Triptih o Primožu Trubarju bodo na televiziji začeli predvajati 11. novembra.
Mednarodni simpozij
Pričakujejo, da bodo udeleženci tiibinškega simpozija predstavili okoli 45 referatov, ki naj bi osvetlili življenje in delo velikega reformatorja
V počastitev 400-letnice smrti Primoža Trubarja bo v dneh od 3. do 8. novembra v Tiibingenu mednarodni interdisciplinarni simpozij na temo »Življenje med Ljubljano in Tiibingenom — Primož Trubar in njegov čas«. Simpozij pripravljata slavistični in zgodovinski seminar tii-binške univerze. Pričakujejo, da bodo udeleženci predstavili okoli 45 referatov, ki naj bi osvetlili življenje in delo velikega reformatorja. Simpozij bo pomenil tudi nadaljevanje stikov med Wurttemberško in Slovenijo, ki so bili okrepljeni zlasti leta 1983 s sklenitvijo dogovora o znanstvenem sodelovanju med univerzo Eberharda Karla v Tubingenu in univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Širša tema tubingenskega simpozija bodo usmeritve, potek in posledice reformacije na Wùrttember-škem in v notranjeavstrijskih deželah
(katerih sestavni del je bila takrat današnja Slovenija). Udeleženci bodo obravnavali več tematskih področij: Wurttemberško in nemško cesarstvo v 2. polovici 16. stoletja. Kranjsko in notranjeavstrijske dežele za časa Trubarja, nastanek slovenskega knjižnega jezika in književnosti v času reformacije, Nemčijo in jugovzhodno Evropo v času turških vojn, prevajanje in tiskanje knjig v Ung-nadovem biblijskem zavodu v Urac-hu, Trubarjevo reformatorsko in cerkveno-politično delovanje ter sprejemanje reformacije pri južnih Slovanih. Organizatorji simpozija (v ožjem pripravljalnem odboru sta predstojnik tiibinškega slavističnega seminarja prof. dr. Rolf-Dieter Kluge in vodja zgodovinskega seminarja prof. dr. Volker Press) so k sodelovanju povabili strokovnjake iz Nemčije, Avstrije, Slovenije, Hrvaške in Vojvodine.
VITKO KOGOJ
Bibliografija
Med 47 slovenskimi tiski, ki so izšli v času Trubarjevega življenja (eden pa po njegovi smrti), je 24 njegovih. Navajamo njihove naslove, leto izida, tiskarja in kraj izida, pa tudi, kje jih hranijo in morebitne ponatise.
1550
Catechismus in der vvindisdien Spradi.
Tiibingen 1550, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju. Faksimile: Ljubljana 1936 in 1970.
Abecedarium. Tiibingen 1550, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju. Faksimile: Ljubljana 1966.
1555
Abecedarium, ene buquize. Tiibingen 1555, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju. Faksimile: Ljubljana 1959. Catechismus. Tiibingen 1555, Ulrich Morhart. NUK.
Ta evangeli svetiga Matevsha. Tiibingen 1555, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju.
Ena molitov tih kerszenikov. Tiibingen 1555, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju.
izvoda iz Apostolske biblioteke v Vatikanu. Faksimile: Miinchen 1973.
1566
Ta ceS psalter Davidov. Tiibingen, Ulrich Morhart. NUK.
Abecedarium oli Tabfiza. Tiibingen, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Mestne knjižnice v Schaffhausnu. Faksimile: Ljubljana 1965.
1567
Ta celi catehismus. Tiibingen, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Mestne knjižnice v Schaffhausnu.
Svetiga Pavla tistuvi. Tiibingen, Ulrich Morhart. V NUK fragment in fotokopija izvoda iz Spodnjesaške državne in univerzitetne knjižnice v Gottingenu.
Ena duhovska peissen subper Turke. Tiibingen. Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvoda iz Mestne knjižnice v Schaffhausnu.
1575
Tri duhouske peisni. Tiibingen. Georg Gruppenbach. V NUK fotokopija izvoda iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju.
Catechismus s dveima islagama. Tiibin-
nice JAZU v Zagrebu.
gen. Georg Gruppenbach. V NUK nepo poln izvod in fotokopija izvoda iz knjiž
1557—1558
Ta pervi deil tiga noviga testamenta. (Naslovi posameznih sestavnih delov: Ta pervi deil tiga noviga testamenta, Ta sloveniski kolendar, Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor, Ta evangefi skuzi s. Matevsha spissan, En regishter, Ta dragi deil te kratke summariske postille). Tiibingen 1557 (58), Ulrich Morhart. V NUK hranijo nepopoln izvod in fotokopijo po izvodih iz Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju in Inštituta za slovansko filologijo na Dunaju.
1560
Ta drugi deil tiga noviga testamenta. Tiibingen, 1560, Ulrich Morhart. NUK.
1561
Svetiga Pavla ta dva Ksti. Tiibingen 1561, Ulrich Morhart. V NUK fotokopija izvodov z Inštituta za slovensko filologijo na Dunaju in v Ljudski in študijski knjižnici; fond minoritskega samostana na Ptuju.
1562
Articuli oH deii ta prave stare vere kers-zhanske. Tiibingen 1562, Ulrich Morhart. NUK.
1563
Ene duhovne peisni. Tiibingen 1563, V NUK fotokopija izvodov iz Univerzitetne knjižnice v Tiibingenu.
1564
Cerkovna ordninga. Tiibingen 1564. Ulrich Morhart. V NUK reprodukcija
1577
Noviga testamenta pusledni deil Tiibingen. Georg Gruppenbach. V NUK fotokopija izvoda iz Wùrttemberske deželne knjižnice v Stuttgartu.
1579
Ta pervi psalm shnega triiemi islagami.
Tiibingen, Georg Gruppenbach. V NUK fotokopija izvoda iz Univerzitetne knjižnice v Tiibingenu. Faksimile: Ljubljana, 1957.
Ta cefi catehismus. Ljubljana, Janž Mandelc. V NUK fotokopija izvoda iz Kraljevske knjižnice v Kòbenhavnu.
1581—1582
Ta cefi novi testament. (Naslovi posameznih sestavnih delov: Ta drugi deil noviga testamenta, Ta slovenski koledar, Ta drugi deil tiga noviga testamenta). Tiibingen 1581 (82), Georg Gruppenbach. NUK-
1595
Hishna postilla. Tiibingen. Georg Grup' penbach. NUK.
Poleg omenjenih tiskov je Primož Trubar kot avtor sodebval še pri nekaterih skupinskih tiskih, skupaj z ostalimi protestantskimi pisci (Kreljem, Dalmatinom in drugimi). V literarno zapuščino lahko uvrstimo tudi Eno lepo inu pridno pridigo per pogrebi, ki jo je na Trubarjevem grobu imel kancler tiibinške univerze Jakob Andrea.
Pripravil: VOJKO CUDER


ff RAM____________________________
10.00	Kmetijska oddaja: Linea verde
11.00	Maša
11.55	Nabožna oddaja: I segni del tempo
12.15	Kmetijska oddaja: Linea verde
13.00	Nedeljska rubrika: TG l una
13.30	Dnevnik
13.55	Igra: Toto TV, vodita M. G. Elmi in P. Valenti
14.00	Zabavni spored: Domenica in..., vodi Mino Damato
14.35	Športne vesti
15.35	Glasbena oddaja: Discoring
17.15	in 18.20 Športne vesti
18.30	Športna rubrika: 90. minuta
19.45	Vreme
19.50	Mundial 86: nogometna tekma Brazilija - Španija
20.45	Dnevnik
21.50	Film: Cow boy (vestern, ZDA 1958, r. D. Daves, i. G. Ford, J. Lemmon, A. Kashfi)
23.20	Športna oddaja: La domenica sportiva 0.10 Dnevnik
| ^ RAI2
RAI 3
10.00	Vojaška parada ob dnevu republike
11.05	Tedenska oddaja: Body Body
11.45	Film: La valigia dei venti milioni (krim., ZDA 1937, r. E. Forde)
13.00	Dnevnik
13.25	Dnevnik. Zdravniški nasveti
13.30	Glasbena oddaja: Piccoli fans, vodi Sandra Milo
15.15	Dnevnik, športni prenosi, vmes avtomobilizem in kolesarstvo
17.00	Film: L'aquila e il falco (ZDA 1933, r. S. Walker, i. C. Grant)
18.10	Športna oddaja: Mundial 86
18.30	Risanka: Doreamon
18.50	Registriran polčas nogometne tekme B lige
19.50	Dnevnik
20.00	Športna oddaja: Domenica sprint
20.30	Nanizanka: Miami Vice
21.25	Informativna oddaja: Mixer
22.25	Dnevnik
22.35	Oddaja o medicini
23.00	Glasbena oddaja: Poje Gilbert Becaud
23.50	Mundial 86: nogometna tekma Francija - Kanada
0.45 Dnevnik
12.15	Glasbena oddaja: I cantautori e...
12.45	Glasbena oddaja: Tenco 85
13.45	Zabavni program: Che fai... ridi?
14.45	Variete: Dadaumpa
16.20	Film: Bernadette (dram., ZDA 1943, i. J. Jones)
19.00	Dnevnik
19.20	Deželne športne vesti
19.40	Glasbena oddaja: La domenica è spettacolo
21.30	Športna oddaja: Domenica gol
21.30	Inf. odd.: Il cinema cos'è
22.05	Dnevnik
22.30	Italijansko nogometno prvenstvo B lige
23.15	Informativna oddaja: E. Munch
Slika poleg slike: priljubljena Maria Giovanna Elmi vodi oddajo Toto. TV, RAI 2 ob 13.55
*
n" RTV Ljubljana
pP| TV Koper
9.05	Poročila
9.10	Otroška matineja
10.10	Nadaljevanka: Flipper (3. del)
10.35	Nadaljevanka: Kitajec v Scot-
land Yardu (1. del)
11.25	Piknik v Rogaški Slatini (ansambel Tineta Štareta in ansambel Gorenjci)
12.00	Kmetijska oddaja
13.00	Poročila
14.25	Tržič: SP v motokrosu, prenos 1. - dirke
15.15	Film: Zadnja izdaja (ZDA 1931, r. Leo F. Forbstein)
16.40	Poročila
16.45	Tržič: SP v motokrosu, prenos 2. dirke
17.40	Zabavnoglasbena oddaja
18.15	Slovenci v zamejstvu
19.00	Danes. Ko še ne boli
19.30	Dnevnik
19.48 Vremenska napoved
19.55	Svetovno nogometno prvenstvo: Brazilija - Španija
21.45	Dokumentarna serija: Tito - beseda in slika neke dobe (8. del)
23.40	Športni pregled
23.10	Poročila
12.30	Svetovno nogometno prvenstvo: Italija - Bolgarija
15.00	Film: Cinque colpi di pistola (vestern, r. R. Corman; i. J. Lund, D. Malone)
16.45	Nanizanka: Lunga vita ai fantasmi
18.15	Risanke
18.30	Dokumentarec: Uporaba kom-pjuterja (2. del)
19.00	Nadaljevanka: Sivi dom (10. del)
20.00	Svetovno nogometno prvenstvo: Brazilija - Španija
22.00	Komentar o Mundialu - vodi Gianni Cerqueti
24.00	Svetovno nogometno prvenstvo: Francija - Kanada
Gerry Cooney (na sliki) in Eddie Gregg se v San Franciscu potegujeta za naslov v najtežji boksarski kategoriji. Italia 1, 22.30
N. Malasomma, i. D. Paola, C. Rocca)
10.20 Film: Monsieur Beau-' carie (kom., ZDA 1947, r. G. Marshal, i. B. Hope, J. Caulfield)
12.00	Kmetijska oddaja: Campo aperto
13.00	Otroška oddaja: Ciao Ciao, vmes risanke Rascal, Il tulipano nero. Mimi
15.00	Nanizanke: I gemelli Edison, 15.20 11 principe delle stelle, 16.15 I ragazzi di padre Mur-phy, 17.05 Huckleber-ry Finn e i suoi amici, 17.30 Amici per la pelle, 18.20 Cassie and Company
19.15 Napoved programov: Retequattro per voi
19.30	Nanizanka: New York, New York
20.30	Film: Il gigante (dram., ZDA 1956, r. G. Ste-vens, i. E. Taylor, J. Dean, R. Hudson)
0.20 Nanizanke: Mash, 0.50 Ironside, 1.40 Alfred Hitchcock presenta)
ITALIA 1
10.30	Košarka: Prvenstvo NBA
12.00	Nanizanka: Manimal
12.45 Športna rubrika:
Grand Prix
14.00	Glasbena oddaja: Deejay Television
16.00	Nanizanke: Legmen, 17.00 La banda dei sette 18.00 I ragazzi del computer
19.00	Risanka: Muppet Ba-bies
20.30	Zabavna oddaja: Il meglio di Drive In
22.20 Šport: boks. Ob koncu: film: L'infallibile pistolero strabico (kom., ZDA 1971, r. B. Kennedy, i. J. Garner) ter nanizanke Strike Force, Cannon, Gli invincibili
remeM TELEPAPOVA
8.30 Otroška oddaja: Bim bum barn, vmes risanke
12.30	Rubrika: Trgovina in turizem
14.00	Film: Otto uomini di ferro (vojni, ZDA 1952, i. L. Marvin)
15.30	Nanizanke: Brett Ma-verick, 16.30 Settima strada, 17.30 Alle soglie del futuro
19.00	Risanka
20.30	Film: Estasi (dram., ZDA 1960, r. J. Cukor,
i. D. Bogarde, Capuci-ne)
22.30	Športna rubrika: Fuori gioco
23.30	Informativna oddaja: Primo piano
24.00	Film: Cord il bandito (vestern, ZDA 1958, r. C. Marquis Warren, i. J. McCrea, G. Talbot)
P t	TELEFRIULI
13.30
14.30
16.00
18.30
19.30
20.30
22.30
0.30
r#
Risanka: Hanna e Barbera
Kviz: Giochi in famiglia
Glasbena oddaja Rubrika: Il sindaco e la sua gente Športne vesti Film: Un americano a Eaton (kom., r. N. Tau-rog, i. M. Rooney)
Film: La maschera e il cuore (kom., r. C. Walter, i. J. Crawford, M. Wilding)
Dnevnik
TELEQUATTRO
(Se povezuje s sporedi Italia 1) Lastne oddaje:
19.30	Dnevnik in športni pregled
20.30	Vesti in nočni športni pregled
ponedeljkovi televizijski in radijski sporedi
PH CANALE 5
8.50	Nanizanka: Alice
9.15	Nabožna oddaja
10.00	Zdravniški nasveti
11.00	Napoved programov:
Anteprima
11.30	Glasbena oddaja: Su-perclassifica show
12.20	Aktualna oddaja: Punto 7
13.30	Film: Il mondo di Su-zie Wong (kom., ZDA 1960, i. W. Holden, N.
Kwan)
16.00	Film: I ponti di Toko-Ri (vojni, ZDA 1955, r.
M. Robson, i. W. Holden, G. Kelly, M. Rooney
18.00	Nanizanki: Signori e signore buonasera,
18.30	Love Boat
20.30	Nadaljevanka: Da qui all'eternità (i. N.
Wood, K. Basinger, W.
Devane, 1. del)
22.30	Informativna oddaja:
Monitor
23.30	Informativna oddaja:
Punto 7 (ponovitev)
0.30 Nanizanka: Gli inafferrabili
j	RETEQUATTRO
8.30	Film: La cieca di Sorrento (dram., It. 1934, r.
r —
C RAI 1________________
10.00	Nanizanka: Trapper
11.00	Neposredni prenos iz Monteci-toria: 40-letnica republike
12.15	Dnevnik - kratke vesti
12.20	Zabavna oddaja: Pronto... chi gioca?
13.30	Dnevnik
13.35	Dnevnik. Tri minute aktualnosti
13.50	Športna oddaja: Mundial
14.00	Zabavna oddaja: Pronto... chi gioca? (2. del)
14.45	Dokumentarna oddaja: Nascita della repubblica
16-45 Športna oddaja: Lunedì sport
17.00	Dnevnik - kratke vesti
17.05	Otroška oddaja: Il sabato dello zecchino (posebna oddaja)
18.00	Inf. odd.: L'ottavo giorno
18.30	Aktualnosti: Italia sera
20.00	Dnevnik
20.30	Dokumentarna odaja: 40 anni dopo - La Repubblica
21.50	Dnevnik
22.00	Mundial 86: nogometna tekma SZ - Madžarska
23.50	Dnevnik
< «Al 2
9.45	Tedenska oddaja: Sereno variabile
11.00	40-letnica republike
12.15	Zabavni program: Cordialmente
13.00	Dnevnik
13.25	Dnevnik. C’è da vedere
13.30	Nadaljevanka: Capitol
14.30	Dnevnik - kratke vesti
14.35	Mladinska oddaja: Tandem
15.15	Kviz: Paroliamo
15.30	Šport: 69. Giro d'Italia
16.30	Otroška oddaja:
17.00	Športna oddaja
17.30	Dnevnik - kratke vesti
17.35	Aktualnosti: Oggi e domani
18.15	Aktualnosti: Spaziolibero
18.20	Športna oddaja: Super Mundial
18.40	Nanizanka: Bronk
19.50	Mundial 86: nogometna tekma Argentina - Južna Koreja
20.45	Dnevnik
21.45	Dnevnik
22.00	Dokumentarna oddaja: L anno della repubblica
23.50	Mundial 86: nogometna tekma Poljska - Maroko
[jjtt RAi 3______________________n
11.05	40-letnica republike
12.15	Koncert iz milanske Scale: recital mezzosopranistke Marylin Horne in pianistka Martina Kat-za
13.05	Variete: Dadaumpa
14.10	Film: Anno uno (i. Luigi Van-nucchi)
16.15	Mundial 86: nogometna tekma Francija - Kanada
18.00	Informativna oddaja: La macchina del tempo
19.00	Dnevnik
19.30	Deželne športne vesti
20.05	Dokumentarna oddaja: I 40 anni della repubblica
20.30	Film: La ragazza di Bube (dram.,
It.	1963, i. Claudia Cardinale)
22.15	Dnevnik
22.20	Športna oddaja: Il processo al Mundial
Aldo Biscardi, ki vodi oddajo, bo neposredno iz Mehike obravnaval dogodke, zanimivosti in vse, kar lahko zanima domače navijače
23.50	Dnevnik
RADIO TRST A
8.00,	13.00, 19.00 Dnevnik; 14.00 Poročila; 8.30 Slovenske popevke; 9.00 Maša; 9.45 Glasbeni mozaik; 10.30 Mladinski oder: Vesele sanje; 11.00 Glasbeni mozaik; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Kmetijski tednik; 12.30 Glasbeni mozaik; 13.20 Glasba po željah;
14.10	Nediški zvon; 14.40 Znanstvenofantastična nadaljevanka: Magellanov oblak (4. del); 15.25 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev, vmes lahka glasba; 16.00 Proslava 40-letnice Dijaškega doma v Gorici; 17.30 Športne vesti; 20.00 Zaključek.
LJUBLJANA
5.00,	6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.00, 12.00,
13.00,	15.30, 17.00, 21.00 Poročila; 5.00
8.00	Jutranji spored; 8.07 Radijska igra za otroke - Skladbe za mladino; 9.05 Še pomnite tovariši; 10.05 Nedeljska matineja; 11.00—13.00 Naši poslušalci čestitajo; 12.05 Na današnji dan; 13.20 Za naše kmetovalce; 14.15 Naši poslušalci čestitajo; 15.00 Nedeljska reportaža; 15.30 Medigra; 15.40 Pojo amaterski zbori - Tekmovanje Naša pesem '86; 16.05 Humoreska: Sue Towsend -Tajni dnevnik Adriana Molea; 16.30 Pogovor s poslušalci; 17.05 Operne melodije; 17.50 Zabavna radijska igra;
18.30	Glasbena medigra; 19.00 Radijski dnevnik; 19.35 Lahko noč, otroci!; 19.45 Glasbene razglednice; 20.00—22.00 V
RTV Ljubljana___________
8.45	Zrcalo tedna
9.15	Integrali
10.30	Športna oddaja: Goli sveta, pre-( gled s SP v nogometu
15.35	TV mozaik (ponovitev)
17.10	Športna oddaja: Goli sveta (ponovitev)
17.25	Poročila
17.30	Otroška oddaja: Nekaj za deževne dni
17.50	Nanizanka: Na črko, na črko (6. del)
18.20	Ljudska glasbila iz Makedonije: Kemane
18.45	Risanka
18.55	Propagandna oddaja
19.00	Danes. Podravski obzornik
19.30	Dnevnik
19.45	Vreme
19.47 Propagandna oddaja
19.55	SP v nogometu: SZ - Madžarska
21.50	Dnevnik
22.10	Propagandna oddaja
22.15	Nadaljevanka: Juanita La Larga (2. del)
nedeljo zvečer; 22.20—24.00 Glasba;
22.50	Literarni nokturno; 0.05—4.30 Nočni spored.
RADIO KOPER
(slovenski program)
10.30, 12.30, 14.30, Poročila; 9.00 Pozdrav, pregled dogodkov; 9.30—17.00 Sosednji kraji in ljudje; 11.00 Vročih deset; 11.30 Polje, kdo bo tebe ljubil; 12.00—14.00 Glasba po željah; 14.00 Marika in Drejče; 15.00 Na obisku;
15.30	Planinski čaj; 16.30 Primorski dnevnik; 17,00 Zaključek.
RADIO KOPER
(italijanski program)
7.15, 12.30, 19.30 Radijski dnevnik; 10.30, 13.30, 17.30 Poročila; 6.00 Jutranja glasba; 6.30 Koledarček; 7.00 Dobro jutro; 8.00—12.00 Prisrčno vaši; 8.15 Flash back; 8.45 Športna rubrika; 9.30 Dragi Luciano; 10.35 Prost vstop; 11.00 Dogodki in odmevi; 11.35 Popevka tedna; 11.40 Napoved programov; 12.00 Glasba po željah; 14.30—20.00 Popol-danski_ spored; 15.00 Kaj je novega?;
16.00	Športna oddaja; 18.00 Glasbene aktualnosti; 20.00—6.00 Nočni spored.
RADIO OPČINE
10.00	Jutranji val z ugankami, kvizi in senšurji"; 12.30 Oddaja SKD Tabor in Knjižnice P. Tomažič, vodijo odborniki; 13.00 Glasba po željah, v studiu Sabina.
(JPj TV Koper
7.10	Športna odd.: II Mundial
12.30	Mundial: Brazilija - Španija
14.15	TV novice
14.20	Nanizanka: Kiss Kiss
15.00	Oddaja o medicini
15.45	Nadaljevanka: L'Andreana
17.00	Otroški program, vmes risanka
18.55	TV novice
19.00	Odprta meja
Danes v Odprti meji:
RIM — Ob zaključku kongresa KD TRST — Razgovor s tajnikom KZ Edijem Bukavcem pred volitvami jusarsjdh odborov
NABREŽINA — Razstava Laboratorija Atelier
DOLINA — Nogometno srečanje redakcij PD - Piccolo DOLINA — Pionirski pokal prijateljstva
REPEN — Nogomet: Kras-Pocenia
19.30	TVD Stičišče
20.00	Mundial: tekmi SZ - Madžarska in Argentina - Koreja
22.00	Dentro al Mundial
24.00	Mundial: Poljska - Maroko
G
CANALE 5
8.30	Nanizanke: Alice, 8.55 Fio, 9.20 Una famiglia americana
10.15	Nadaljevanka: Gene-ral Hospital
U.00 Kvizi: Facciamo un affare, 11.30 Tuttinfa-miglia, 12.00 Bis, 12.40
.	Il pranzo è servito
3.30	Nadaljevanke: Sentieri, 14.25 La valle dei pini, 15.20 Così gira il
,	mondo
b-15 Nanizanki: Alice, 16.45
*7-30 Mladinski kviz: Dop-
1 n n P'0 slalom
Nanizanka: Il mio ami-
1r™ co Arnold
I Q nn Kviz: C'est la vie
iqo Nmrizanka: I Jefferson
20	3n mVÌZ: Zi9 Za9
21	iv! Nanizanka: I Robinson •10 Film: Il malato immaginario (kom., It. 1980, r- T. Cervi, i. A. Sordi,
23 05 fe'Antohelli)
On? ^P°ri: avtomobilizem
5 Filmske novosti: Pre-
Orc rnierc
5 Nanizanka: Gli inafferrabili
Oc' RETEQUATTRO
8'30 Nanizanka: Strega per amore
9.00	Nadaljevanka: Marina
9.40	Naniz.: Lucy Show
10.00	Film: La nostra vita comincia di notte (kom., ZDA 1960, r. R. McDo-ugall
11.45	Nanizanka: Switch
12.15	Nanizanka:	Bravo
Dick
12.45	Otroški spored: Ciao ciao, vmes risanke Rascal, Il tulipano nero, She-Ra
14.15	Nadaljevanki: Marina,
15.00	Agua viva
15.50	Film: Gazebo (kom., ZDA 1959, i. G. Ford, D. Reynolds)
17.50	Nanizanka:	Lucy
Show
18.20	Nadaljevanke: Ai confini della notte
18.501 Ryan
19.30	Febbre d'amore
20.30	Nadaljevanka : Il ricco e il povero (1. del)
22	50 Filmske novosti: Cinema & Company
0 20 Nanizanka: Ironside,
1.10	Mod Squad
ITALIA 1
8.30	Nanizanke: Gli eroi di Hoqan, 8.55 Sanford & Son, 9.20 La casa nella prateria, 10.10 Wonder Woman, 11.00 La donna bionica, 11.50 Qum-cy, 12.40 Agenzia Rockford
13.20	Kviz: Help
14.15	Glasbena oddaja: Deejay Television
15.00	Nanizanka: Ralph Su-permaxieroe
16.00	Otroški spored: Bim, Bum, Barn in risanke
18.00	Nanizanka: Star Trek
19.00	Kviz: Gioco delle coppie
19.30	Nanizanka: La famiglia Addams
20.00	Risanka: Memole, dolce Memole
20.30	Nanizanki: Magnum PI, 12.25 Simon and Simon
22.20	Informativna oddaja: Controcorrente
23.05	Film: Dieci incredibili giorni (krim., 1972, i. M. Piccoli, M. Jobert)
1.10	Nanizanki: Cannon,
2.00	Gli invincibili
I PSiefi TELEPAPOVA
14.00	Nadaljevanki: Anche i ricchi piangono, 15.30 Andrea Celeste
17.00	Risanke: La gand degli orsi, Candy Candy, Mask, Voltron, Angie Girl
19.30	Nanizanka: Quattro in amore
20.00	Risanka: Mademoiselle Anne
20.30	Film: La fiera delle illusioni (dram., ZDA
1947, r. E. Goulding, i. T. Power)
22.30	Naniz.: Nero Wolfe
23.30	Film: Telefonata a tre mogli (dram., ZDA 1952, r. J. Negulesco, i. B. Davis, G. Merrill, S. Winters)
l ^ TELEFRIULI
13.00	Risanka: Hanna e Barbera
13.30	Nogomet: Triestina -Catanzaro
15.30	Glasbena oddaja
18.30	Informativna oddaja: Realtà industriale
19.00	Dnevnik
19.30	Nanizanka: California Fiver
20.30	Film: Gli eroi sono stanchi (dram., r. Y. Ciampi, i. Y. Montand, M. Felix)
22.30	Dnevnik
23.00	Nanizanka: Arrivano le spose
24.00	Dnevnik.
[	TELEQUATTRO
(Se povezuje s sporedi Italia 1)
Lastne oddaje:
13.20	Nedeljska nog. tekma
19.00	II caffè dello sport
19.30	Fatti e commenti
19.45	II caffè dello sport
23.15	II caffè dello sport
23.45	Fatti e commenti
23.55	II caffè dello sport
RADIO TRST A
7.00,	13.00, 19.00 Dnevnik; 8.00, 10.00,
14.00,	17.00 Poročila; 8.10 Koledarček; 8.30 Almanah: Londonski memorandum; 9.00 Glasbeni mozaik; 10.10 S koncertnega repertoarja; 11.30-13.00 Pisani listi: Poljudno čtivo, Sestanek ob 12., Lahka glasba; 13.20 Primorska poje: Sovodenjska dekleta in Fantje izpod Grmade. Nato Glasbena priloga; 14.10 Čas in prostor: Iz šolskega sveta;
15.00	Otroški kotiček: Glasbene pravljice. Nato Glasbene skice; 16.00 Iz zakladnice pripovedništva; 17.10 Mi in glasba: Simfonični orkester RTVL;
18.00	Kmetijski tednik; 18.30 Glasbena priloga.
LJUBLJANA
5.00,	6.00, 6.30, 8.00, 9.00, 10.00, 11.00,
12.00,	14.00, 19.00, 21.00 Poročila; 4.30-8.00 Jutranji spored; 8.05 Aktualni problemi marksizma; 8.25 Ringaraja; 8.40 Naučimo se novo pesmico; 9.05 Z glasbo v dober dan; 10.05 Rezervirano za...; 11.05 Znano in priljubljeno; 11.35 S pesmijo po Jugoslaviji; 12.10 Veliki revijski orkestri; 12.30 Kmetijski nasveti; 12.40 Pihalne godbe; 13.00 Danes do trinajstih; 13.30 Melodije; 13.50 Ponedeljkov križemkražem; 14.05 V gosteh pri zborih; 14.30 Mozaik; 15.30 Dogodki in odmevi; 15.55 Zabavna glasba; 16.00 Vrtiljak želja; 17.00 V studiu;
18.00	Na ljudsko temo; 18.25 Zvočni signali; 19.00 Radijski dnevnik; 19.35 Lahko noč, otroci; 19.45 Ansambel Trim; 20.00 Kulturni globus; 20.10 Zaplešite z nami; 21.05 Simfonična glasba;
22.00	Našim po svetu; 22.30 Ob doma-
čem ognjišču; 22.50 Literarni nokturno; 23.05 Zimzelene melodije; 0.05—4.30 Nočni program.
RADIO KOPER
(slovenski program)
6.30, 7.00, 13.30, 14.30, 17.30 Poročila;
6.00	Glasba; 6.10 Vreme, Prometni servis; 7.30 Jutranji servis; 8.00-13.00 Prenos II. programa RL; 13.00 Danes na valu Radia Koper; 13.40 Primorske glasbene šole: Tolmin; 14.00 Novosti naše diskoteke; 14.40 Iz kulturnega sveta; 15.30 Dogodki in odmevi; 16.00 Glasba po željah; 16.30 Primorski dnevnik; 17.00 Športni dogodki; 17.40 Naša pesem - Maribor '86; 18.00 Zaključek.
RADIO KOPER
(italijanski program)
6.15, 8.30, 9.30, 10.30, 13.30, 14.30,
16.30,	17.30, 18.30 Poročila; 7.15, 12.30,
15.30,	19.30 Dnevnik; 6.00 Glasba za dobro jutro; 6.30 Koledarček; 7.00 Dobro jutro; 8.00 Prisrčno vaši; 8.15 Flash back; 9.00 Glasba; 9.32 Dragi Luciano;
10.00	Popevka tedna; 10.10 Zdravo,otroci; 10.35 Vstop prost; 11.00 Kviz; 11.30 Na prvi strani; 12.00 Glasba po željah; 14.33 Popoldanski glasbeni program; 15.00 Zdravo, otroci; 15.45 Splash; 16.00 Besede in glasba; 16.15 Edig Galletti; 16.55 Pismo iz...; 17.45 The gitar club; 18.33 Klasična glasba.
RADIO OPČINE
10.00 Tedenski horoskop, vodi Majda; 17.00 Mix time, vodita Paolo in Roberto; 18.30 Športni komentar.
V torek po osnovnih šolah podeljevanje bralnih značk
Soglasje za partizanski spomenik Razširitev območja obrtniške cone
Pobuda vaščanov v Rupi, da bi v tem kraju postavili trajno spominsko obeležje med narodnoosvobodilnim bojem padlim borcem, bo po večmesečnem pripravljalnem delu zdaj vendarle hitreje stekla. Občinski svet v So-vodnjah je namreč na zadnji seji v petek zvečer soglasno odobril sklep, ki dovoljuje, da se na občinskem zemljišču postavi spomenik. Zemljišče bo seveda ostalo še naprej last občine, ki bo po dograditvi prejela v varstvo in oskrbo tudi spomenik. Prošnjo je na občinsko upravo pred kakšnim mesecem naslovil pripravljalni odbor, v katerem so predstavniki vseh kulturnih in športnih društev ter zveze borcev. Spomenik bodo zgradili na približno 80 kvadratnih metrov veliki parceli v zgornjem- delu vasi v bližini nekdanjega občinskega vodnjaka. V zelo kratkem času bodo pričeli z izdelavo izvršilnega načrta in urejanjem potrebne dokumentacije.
Sicer je bila petkova seja občinskega sveta, ki jo je vodil župan Vid Primožič, v glavnem posvečena obravnavi vprašanj s področja prostorskega urejanja, varstva okolja in urejanja prometa.
Tako je občinski svet (soglasno) o-dobril sprememtp k okvirnemu načr-
tu področja za obrtniško cono v Rubijah. Območje namenjeno proizvodni dejavnosti se na osnovi variante razširi še na ozek pas vzdolž železniškega nasipa, ki doslej ni bil zajet v načrtu. S tem se seveda področje poveča za nadaljnjih okrog 3.500 kvadratnih metrov, kar pomeni pridobitev novih zazidalnih površin. Namesto dosedanjih petnajst zazidalnih parcel, je o-brtniška cona po novem razdeljena na šestnajst.
Občinski svet je v zvezi z obrtniško cono sprejel tudi sklep, da se sproži postopek za razlastitev celotnega območja, ki je zapopadeno v prvem delu izvršilnega načrta. Za ta sklep je glasovala večina svetovalcev, vzdržala sta se dva predstavnika SSk, medtem ko tretjega ni bilo na seji. Občinski svet je nadalje odobril varianto k splošnemu občinskemu regulacijskemu načrtu. Gre za dopolnilo izvršilnih norm za trgovsko - obrtniško območje ob Tržaški cesti nasproti letališča in za skrčenje in prekategorizacijo manjšega zazidalnega območja v Gabrjah. Sklep je bil odobren z večino glasov, medtem ko sta se predstavnika SSk vzdržala.
Precej dolga razprava se je zatem razvila pri obravnavi osnutkov za dve
resoluciji, od katerih se prva nanaša na onesnaževanje okolja in odmiranje dreves na Goriškem Krasu, druga pa obravnava vprašanja s področja urer janja prometa.
O resoluciji glede varstva okolja smo obširno poročali že včeraj, zato velja tokrat več pozornosti nameniti drugemu dokumentu, ki je bil, prav tako kakor prvi, odobren soglasno. Razloge, ki so narekovali pripravo resolucij, je na seji obrazložil podžupan Klemše. Kot znano, bodo v kratkem, zaradi nujnih popravil, zaprli most na državni cesti št. 305 pri Zagraju in bo zaradi tega prišlo do precejšnjih težav v prometu. Najbolj primemo in hitro rešitev za zmanjšanje težav bi pomenilo odprtje avtoceste Moščenice -Vileš. Tako rešitev predlaga tudi občina Sovodnje, ki v dokumentu istočasno zahteva, naj ne bi po pokrajinski cesti Zagraj - Gorica dovolili prometa težkih vozil. V dokumentu občinski svet opozarja tudi na nujnost hitrega in stvarnega pričetka reševanja številnih odprtih vprašanj posodobitve in preJureditve cestnega omrežja v pokrajini, v dogovoru med pokrajinsko u-pravo, deželo, državnim podjetjem AN AS in občinami.
Po vseh slovenskih osnovnih šolah na Goriškem bodo v torek dopoldne priredili slovesnosti ob podeljevanju bralnih značk. Značke bodo prejeli učenci in učenke, ki so se med šolskim letom izkazali z marljivim prebiranjem slovenskih knjig. Za to priložnost bodo naše šole obiskali slovenski mladinski pisatelji, ki bodo učencem izročali značke.
Slovesnosti bodo, kot rečeno, potekale po posameznih šolah. Za goriško didaktično ravnateljstvo bodo prireditve na šolah v Ul. Brolo v Gorici, v Štandrežu, Pevmi, števerjanu in na Plešivem.
V Ul. Brolo se bodo zbrali učenci obeh goriških osnovnih šol ob 9. uri.
V ŠTANDREŽU
PRAZNIK ŠPARGLJEV
Danes, 1. junija
ob 16. uri slikarski ex-tempore ob 19. uri nastop godbe iz Anhovega in štandreške ritmične skupine.
Sledi prosta zabava.
Praznovanje se nadaljuje 7. in
8. junija.
Bralne značke bosta podeljevala mladinska pisatelja Vitan Mal in ■ Božo Kos. Ista pisatelja bosta ob 11. uri podeljevala značke na slovesnosti v Pevmi, kjer bodo prisotni tudi učenci iz Pogore_ Ob 9. uri bo prireditev v Štandrežu, kjer bo značke podelil Janez Bitenc. Ob isti uri bodo priredili podeljevanje značk tudi na šolah v Števerjanu in na Plešivem.
Za šole doberdbsokega didaktičnega ravnateljstva sta napovedani dve skupni prireditvi. Učenci šol iz Rupe in z Vrha se bodo zbrali v sovodenj-ski šoli, kjer bodo skupaj s tamkajšnjimi vrstniki prejeli značke iz rok pisateljice Branke Jurca. Na osnovni šoli v Doberdobu bo slovesnost ob 11. uri, prisotni pa bodo, poleg domačih, tudi učenci iz Jamelj in Romljana. Značke bo podelil Janez Bitenc.
____________izleti____________
SPD Gorica obvešča, da so še na razpolago mesta v avtobusu, ki bo v nedeljo, 8. junija peljal v Drežnico, na srečanje planincev. Udeleženci bodo obiskali tudi Gregorčičev grob. Prijave najkasneje do torka, 3. junija v trgovini Baucon v Gorici in pri Brankotu Kuzminu v Sovodnjah.
Bevilacqua na obisku pri sindikatih
Dr. Enzo Bevilacqua, ki je 5. maja prevzel dolžnosti predsednika goriške Trgovinske zbornice in ki je bil te dni izvoljen tudi za predsednika posebne agencije za tržiško pristanišče, se ja pred kratkim sestal tudi s tajniki sindikalnih zvez CGIL - CISL -UIL, Pinijem, Brancatijem in Snide-rom. Bevilacqua je na srečanju s predstavniki treh največjih sindikalnih združenj potrdil usmeritev glede ko-legialnega vodstva zbornice ter izrazil pripravljenost sprejemati predloge vseh gospodarskih, političnih in družbenih komponent v pokrajini.
Srečanje je bilo tudi priložnost za izmenjavo pogledov glede vprašanja priprave zakona za obnovitev goriške proste cone. Kakor je mogoče razbrati iz poročila za tisk sindikalne zveze CGIL - CISL - UIL, so prišla do izraza enaka ali podobna stališča s tistimi, ki so bila izluščena na nedavnem javnem posvetu o goriški prosti coni in ki jih je pripravila sindikalna zveza CGIL - CISL - UIL.
Akademija mladih domovcev
V telovadnici Kulturnega doma v Gorici je bila v petek zvečer lepa športna manifestacija v priredbi ŠD Dom. Ob zaključku sezone so mladi telovadci in ritmičarji pripravili bogato akademijo in k sodelovanju povabili tudi vrstnike iz Nove Gorice, učence osnovne šole 9.. korpusa in Milojke Štrukelj. Ob tej priložnosti pa so seveda primemo počastih in izro-
čili priznanja članom mladinske ekipe v orodni telovadbi, ki je na republiškem tekmovanju osvojila 2. mesto, republiškemu prvaku Mitji Maras-siju in najboljšim, ki so tekmovali za rdeče - belo kolebnico. O prireditvi, ki si jo je ogledalo zelo veliko naših ljudi, podrobno poročamo na športni strani.
Proslave 40-letnice republike
Številne slovesnosti s podelitvijo priznanj in odlikovanj, kulturnimi in športnimi nastopi bodo jutri in v prihodnjih dneh tudi v raznih krajih na Goriškem, v počastitev 40-letnice republike. Po nekaj letih bo jutri namreč, čeprav izjemoma, spet državni praznik.
Na Tržišketm bodo slovesnosti v Tržiču, Štarancanu, Škocjanu, Foljanu, dalje v Gradišču in v raznih drugih krajih. V Ronkah so obletnico ustanovitve republike počastih že včeraj dopoldne z veliko športno in kulturno manifestacijo, na kateri so sodelovah učenci in dijaki vseh osnovnih in srednjih šol iz Ronk. Zbranim na občinskem stadionu je govoril' župan De Pace.
V	številnih občinah na Tržiškem so tudi letos obnovih tradicijo, ko so župani in predstavniki občin izročih mladim izvod republiške ustave. Tako je bilo v Štarancanu, Doberdobu in še drugod. Ob dnevu republike je obrambno ministrstvo podelilo odlikovanja udeležencem odporniškega gibanja.
V	Gorici bo proslava 40-letnice republike prihodnjo soboto, na pobudo
Pogovor z doberdobskimi upravitelji o radioaktivnosti
Nevarnost ni še mimo, zato moramo biti previdni
Med vsemi Občinami na Goriškem je doberdobska z največjo pozornostjo vzela v poštev podatke o radioaktivnosti in s tem v zvezi sprejela tudi ustrezne ukrepe. Potem ko so ugoto-vili, da je v nekaterih primerkih mleka iz Doberdoba prisotna izredno visoka koncentracija joda 131, je župan podpisal dve odredbi za zaščito zdravja prebivalstva.
Z županom dr. Mariam Lavrenčičem in odbornikom dr. Karlom Černičem smo se pogovorih o sedanjem stanju v občini.
Kakšno je stanje v zadnjih dneh?
LAVRENČIČ: »Če so na vsedržavni ravni že pred enim tednom proglasili, da je nevarnost mimo, v deželi in še posebno v naši občini izjemno stanje še ni mimo. Podatki, ki smo jih v teh dneh prejemali dnevno, odslej pa dvakrat tedensko, nam narekujejo, da pozorno sledimo vprašanju radioaktivnosti in ne prekličemo odredbe, ki torej še vedno velja.«
S katerimi pwdatki razpolagate?
ČERNIČ: Brž ko nas je KZE o-pozorila na izredno visoko okuženje v mleku, smo se povezali z Odborom za informiranje o jedrskem onesnaže-
Agromarkel
GORICA
Ul. Favetti 5 - Telefon: (0481) 84741
TRAKTORJI
VSE VRSTE TRAKTORJEV — BALIRKE ZA SENO — KOSILNICE — FREZE — ŽAGE — ATOMIZERJI — MOTOKULTIVATORJI — RAZPOLAGAMO Z RABLJENIMI TRAKTORJI IN DRUGIMI KMETIJSKIMI STROJI.
POSEBNI POPUSTI
Naši kmetijski stroji so posebej primerni za delo na kraških poljih.
PRIZNANO MEDNARODNO
AVTOPREVOZNIŠKO
PODJETJE

Utam,
S.R.L.
GORIČA - Via D. D’Aosta 180 - Tel. (0481) 22351 (avtomatska centrala)
TELEX: 460107 LAGORI I
PREVZEMAMO PREVOZ VSAKOVRSTNEGA BLAGA
nju, ki deluje v Trstu. Odbor nam je že posredoval nekatera splošna navodila, ki veljajo tudi za naše občane. Opozoril pa bi na metodološko vprašanje: srednji podatki za stanje v pokrajini so preširoki za podrobno poznavanje posameznih stvarnosti. Zaradi tega redno posredujemo laboratoriju v Trstu primerke mleka, krme in zelenjave iz raznih predelkov naše občine, tako da si bomo lahko čimprej oblikovali popolno sliko o stanju pri nas in nato dali ustrezne nasvete občanom.
Katere so najnovejše številke o radioaktivnosti v vaši občini?
ČERNIČ: Podatki so precej nihajoči in se oddaljujejo od povprečij, če je v pokrajinskem merilu srednja vrednost v mleku do 5 nanokirijev joda v litru, so pri nas 27. t. m. ugotovili vrednosti od 1,7 do 19 nanokirijev. V zelenjavi je bilo v začetku tedna od.3,1 do 43, v krmi pa od 3,4 do celo 286 nanokirijev v kilogramu. Nihanja dokazujejo, da mora u-gotavljanje potekati na osnovi čimbolj razčlenjene analize velikega števila primerkov.
Toda odkod tako velike razlike na razmeroma majhnem področju?
LAVRENČIČ: Razlike so med svežo krmo, oz. travo, ki je bila pokošena po začetku kontaminacije in staro krmo, ki je neoporečna. Pri tem pa je nadvse pomembno opozorilo glede mleka: dokazano je, da je hudo o-kuženo mleko krav, ki so jih krmili s svežim senom. Tega mleka naj ljudje nikar ne pijejo, tako v naši kot v drugih občinah. Boljše je mleko iz mlekarn, kjer se okuženo mleko raz-redič v neoporečnem mleku krav, ki so uživale samo staro krmo.
Alarm se je pri vas pričel šele 3 tedne po začetku okužen ja, v drugih občinah kjer stanje po vsej verjetnosti ni bistveno drugačno — pa še
sedaj ne. Kako to?
LAVRENČIČ: Ukrepali smo, brž ko so nas obvestili o nevarnosti. Goriška KZE je prej mela v pretres samo štiri točke v naši pokrajini, v rimski laboratorij ENEA-DISP pa je vsak dan pošiljala po 20 raznovrstnih primerkov. V treh tednih, nam je povedal zdravstveni koordinator dr. Gre-gorig, so od skupnih 400 odposlanih primerkov prejeli izvide samo za dva. Zato so, mimo uradnih laboratorijev ENEA, poslali vzorce v najbližnji laboratorij za zdravstveno fiziko v Trst, odkoder smo nato prejeli zaskrbljujoče podatke. Naj še povem, da so izvide na istih vzorcih preverili tudi v centru ISPRA pri Vareseju: rezultati so bili povsem enaki.
Doberdobska občina je poleg ukrepov sprejela tudi odločno politično stališče v zvezi s temi vprašanji.
ČERNIČ: Tako je, glede ukrepov pa naj še dodam, da preverjamo možnost, kako bi za otroke v Doberdobu organizirali pregled žleze ščitnice v specializiranem oddelku videmske bolnišnice. Naše politično stališče izhaja iz ugotovitve, da danes tudi v Italiji uporabljamo skrajno nevaren vir energije, pred katerim se ne znamo zaščititi. V zadnjem mesecu smo izvedeli za neverjetno število večjih ali manjših okvor na jedrskih cenrtalah po vsem svetu. Edina možnost zaščite je potemtakem ta, da se opusti gradnja teh elektrarn. Zato smo podprli tri referendume proti jedrskim elektrarnam. Mnogi občani so že sledili našemu pozimi, tako da smo v nekaj dneh porabili vso začetno zalogo obrazcev. Zbiranje podpisov pa se bo še nadaljevalo v prihodnjih mesecih.
Povem naj tudi, da bomo predvidoma v torek, 10. t. m., priredili javno informativno skupščino s sodelovanjem zdravstvenega fizika dr. Luciana Beninija.
občinske uprave. Ob 18. uri je napovedana slavnostna seja občinskega sveta, na kateri bo župan izročil desetim občanom vojaška odlikovanja za zasluge v odpomiškam gibanju. Razne u-stanove, med temi tudi Vsedržavno združepje partizanov Italije, so ob jutrišnjem prazniku izdale proglas.
Komemoracij a pri Peto vi j ah
Pred spomenikom pri Petovljah je bila včeraj dopoldne spominska slovesnost ob 14. obletnici tragičnega a-tentata, v katerem so izgubih življenje trije pripadniki karabinjerskega zbora. Predstavniki oblasti in karabinjerjev so pred spomisnko obeležje položili vence.
Sporthema samo še danes in jutri
Na razstavišču ob ločniškem mostu je še danes in jutri od 10. do 21. ure odprt sejem Sporthema. Poleg razstave športnih oblačil, opreme in potrebščin za športno dejavnost nasploh, velja opozoriti na vrsto vzporednih prireditev, ki jih je danes in jutri kar precej. V prvih jutranjih urah se bo končal avtomobilski rally, ob 10. uri je napovedano srečanje s tremi svetovnimi popotniki, ob 13.30 bo tekmovanje v lokostrelstvu, ob 18.30 nagrajevanje, zvečer pa še predvajanje filmov in ob 20.30 slovesnost ob podelitvi posebnih prinzanj športnikom.
Hudo ranjen mladenič pri Tržiču
Zelo težke telesne poškodbe je v prometni nesreči zadobil 19-letni Valentino Cettul iz Ronk, ki je na zdravljenju v bolnišnici na Katinari, s strogo pridržano prognozo. Cettul se je paljal na motorju yamaha, ki ga je upravljal 20-letni Massimo Furlan iz Ronk. Ta je v nesreči zadobil nekoliko lažje poškodbe. Trenutno je na zdravljenju v Tržiču. Nesreča se j® zgodila v predmestju Tržiča, v bližini zavarovanega železniškega prehoda Furlan je z motorjem trčil v avto, ki ga je upravljal 21-letni Antonio Trevisan iz Tržiča.
kino
Gorica
VERDI 16.00—22.00 »II mostro di Firenze«. Prepovedan mladini pod Izletom.
CORSO 15.30—22.00 »n mio nemico^-
VITTORIA 16.00—22.00 »Ragazzine vogliose«. Prepovedan mladini pod Izletom.
Tržič
EXCELSIOR 16.00—22.00 »Spie come noi«.
COMUNALE 17.30—22.00 »Očka na službenem potovanju«.
Nova Gorica in okolica
SOČA 16.30 »Od Atlantika do Pacifika«. 18.30—20.30 »Nostradamus«. „„
DESKLE 17.00 »Živah govorijo«. IS ’50 »Seks z zvezdami«.
Dijaki višjih srednjih šol za Cankarjeva priznanja
Za beli kruh
Obe manjšini živita v skoraj enaki stvarnosti (s Korošci se čutimo povezane z nevidno, a trajno nitjo) in si delita enak "črn kruh". Obe manjšini sta del slovenskega naroda, ki ga državne meje delijo na več delov, a ki ohranja vso svojo moč in željo po obstoju. Slovenski manjšini v Italiji in Avstriji se morata zato še naprej boriti in si končno izboriti "beli kruh" enakopravnosti in pravice.
(David Calzi, 1. b Prešeren)
Trpka resnica
Črni kruh manjšine - le tri preproste besede, ki vendar skrivajo v sebi globlji pomen, pomen trpke in boleče resnice. Resnice, ki se nam odkriva dan za dnem. Kaj pravzaprav pomeni biti zamejec? Je morda to človek, odrinjen od svojega korita, deseti brat? Ampak s kakšno pravico lahko rečeš človeku, zamejcu: "To ni tvoja zemlja, ti si druge narodnosti, čez mejo je tvoja domovina!" Človeku, katerega rod je zakoreninjen v tej zemlji; človeku, katerega predniki so prelili kri za to zemljo? Ni že sam v stiski, ko ne ve več, kam naj se postavi, kdo pravzaprav je? Bori se za svoje pravice, čeprav je večkrat osramočen, opljuvan, in kljub temu ne zataji svojega materinega jezika. Boj se nadaljuje. Dokazati mora, da dvakrat več velja, ne more si dovoliti povprečnosti.
(Kristina Carli, II. a Prešeren)
»Sčava«
Zvonec je zabrnel. Šolska vrata so se odprla v svobodo in sonce. Kratek pogovor s sošolci pred šolo, in že sem stekla k avtobusni postaji. Vstopila sem v avtobus in se zagledala skozi okno v prijeten pomladni dan. Namenjena sem bila v gledališče in ko sem se podala v drobovje mesta, sem začutila, da mi Trst pomeni veliko, čeprav
so utesnjujoče stavbe, ostanki nekdanje veličine, mrko zrle vame. Iz torbe sem vzela slovensko antologijo in jo začela zamišljeno prelistavati. Tedaj sem za seboj zaslišala fantovski glas: "Ščava!" Krepko je zarobantil in stopil naprej. Prvi trenutek sem obstala kot vkopana. Nisem hotela verjeti, da me nekdo zaničuje, ker pripadam drugemu narodu. Narodu, ki ima drugačne tradicije, različno mišljenje in kulturo, ki jih morda niti ne pozna.
(Barbara Zlobec Prešeren, IV. v. g.)
Moč upora
Delo se vsak dan pričenja. Tudi v pekarnah vse teče in dela. Pek mesi kruh. Različen je: beli, črni, beli, črni... Prvi sem, drugi tja. Prvi boljši, drugi slabši. Prvi za imenitno, bogato gospodo, drugi za reveže in popotnike. Tako razlikovanje čutijo manjšine. Njihovo življenje je črno in temačno, grenko in trdo, prav tako kot črni kruh. Vendar imajo še dovolj moči, da se upirajo tistim, ki jih zatirajo.
(Tanja Masten, Znanstveni licej Prešeren, II. b)
Vedno potrpimo
Skoraj vsak dan nas dnevniki seznanjajo s takšnimi problemi: naše spomenike in slovenske table oskrunjajo s kljukastimi križi in žaljivimi napisi. Ko nas slišijo govoriti v slovenščini, nas prevečkrat grdo gledajo in nas
včasih celo zmerjajo z besedo "sciavi". V javnih uradih ne sprejemajo dokumentov in prošenj v slovenščini. Zdi se, da se Slovenci temu ne znamo dovolj upreti, ker smo že po naravi taki, da vedno potrpimo.
(Dunja Grgič, Državno učiteljišče A. M. Slomšek
Kulturna tradicija
Mladi Slovenci, ki jih obdaja morje italijanstva, so še danes v podrejenem položaju, saj so vedno prisiljeni izbirati, čeprav jih k temu očitno nihče ne sili. Kot se Rebula v svojih delih postavlja pred izbiro: ali naj ostane zvest svojemu jeziku in narodu ter se poveže s slovensko kulturno tradicijo ali naj se podredi večini ter sprejme italijansko kulturo, tako sem tudi jaz kot vsi moji vrstniki duševno razdvojena: navezana sem na domačo zemljo, na Kras in slovensko tradicijo, hkrati pa me prevzema blišč tisočletne italijanske kulture. (Zato me je branje Pahorjevih del, in sploh manjšinska problematika, prizadela in navdušila, saj se v teh delih zrcali zgodovina trpinčenega slovenskega naroda).
...Ni treba posebej poudarjati, da je težko biti zaveden Slovenec v tujem, nenaklonjenem okolju. Od posameznika zahteva to odločnosti, trden značaj, neupogljivo voljo. Kolikokrat bi raje zamolčal, da si Slovenec, pa ne moreš in ne smeš. Asimilacijski proces, ki se počasi, a vztrajno zajeda posamezniku v srce, mu jemlje narodno zavest in samostojnost, je mogoče preprečiti le s ponosno zavzetostjo za svoj jezik in kulturo.
(Agata Kuhar, V. v. g. Prešeren)
Mesto - vas
Mesto - vas. Dva kontrasta. V mestu smo Slovenci kot jedro oreha, na vasi kot njegova lupina. Smo manjšina v večini v mestu, na podeželju pa predstavljamo mi večino, ki žal počasi, počasi splahneva.
(Maša Bandelj, Prešeren IV. v. g.)
Več stikov
Italijanski večini moramo dokazati, da se svoje pripadnosti ne sramujemo, ampak da smo ponosni nanjo. Imeti moramo več stikov z italijanskimi someščani in jih poučiti o naših problemih. Le tako nas bodo morda razumeli in upoštevali, ne pa samo žalili.
(Manica Maver, Prešeren IV. v. g.)
Težko je razumeti
...Ne morem pa razumeti, kako so si predstavljali, da bodo kar na lepem prečrtali maso ljudi, ki je bila vkoreni-njena že stoletja na Tržaškem, prečrtali jezik, ki stoletja dolgo prebiva med ljudmi v mestu in na Krasu. Naj bi se ljudje kar na lepem prelevili iz Slovencev v Italijane? Naj bi kar naenkrat pozabili jezik, ki ga poznajo, odkar so se rodili in ga uporabljajo vsak dan doma, na cesti, v trgovini? Zakaj? Mar ne živijo tu od vedno? In bi se morali sedaj umakniti ali se potujčiti?!
(Nada Rojc, Znanstveni licej Prešeren, I. a)
Pristnost ljudi
Sedela sem na pečini in poslušala bučanje morja pod seboj. Bela skala polna žlebičev je bila porasla z mahom. Zdelo se je, da je prirasla k tlom. Suha, od sonca ožgana trava, je bila upognjena kot zgubana starka nad razpokano rdečo zemljo. In bori, tisti temni, mrki bori, ki že stoletja kljubujejo viharjem... To je Kras, kamniti svet, na katerem žive pristni, žilavi in močni ljudje. Že več stoletij skušajo iz bakrene prsti pridobiti čim več za vsakdanje preživljanje. A kljub vsemu jim trdo življenje ni zbrisalo smeha z zagorelega obraza.
Tedaj mi je pogled zdrsnil na mesto ob morju. Tudi tu so nekdaj živeli preprosti ljudje, ljudje, ki jih hudi udarci usode niso zlomili, niti takrat, ko je sovražnikov škorenj teptal naša tla. Fašisti so hoteli nas in naš jezik zbrisati z zemljevida. Z Gentilejevo reformo je bil slovenski jezik v šolah ukinjen. Če so otroci v razredu spregovorili v materinščini, jih je doletela usoda male Julke, katero je učitelj obesil za kite na obešalnik.
(Nataša Stopar, I. a Prešeren)
Tokrat objavljamo odlomke iz prispevkov dijakov višjih srednjih šol, ki so sodelovali na natečaju za Cankarjeve nagrade.
Kot smo že pisali, so nekateri dijaki naših šol želi lepa priznanja tudi na vseslovenskem tekmovanju. Mi seveda objavljamo izbor tekmovanja na Tržaškem in Goriškem. V ospredju je tokrat naše, manjšinsko vprašanje; zanimivo je, kako nanj gledajo mlajše generacije in tudi v tem je vrednost prispevkov.
Usodna izbira
-, saj te tvoja bit, tvoje sanje, tvoja notranja stiska stalno pogojujejo, so del tebe, so ti. Nič čudnega, če moraš Premagovati razdvojenost, saj si stal-n° postavljen pred izbire in tvoje izdire so usodne. Oče in bajta ti nista dana, moraš si ju priboriti in ta boj traja, dokler živiš. Predvsem če si Pianjšinec. Toda Lipušev protagonist noče biti manjšinec v običajnem polenu besede. Ta termin mu je prete-Sen. Noče se odpovedati svoji želji po Prostosti, noče se odpovedati pravici, do pri svojih izbirah zgreši, ker noče zonikati svojih nagonov, svoje ži-vljenske pristnosti. Vse, kar ga okle-PO' kar diši po pravilniku, je treba odpraviti, ali bolje, uničiti. Mislim, da se Vsem lahko zgodi, da začutijo svoje 'ponjšinstvo kot oklep, zaradi običa-k in pravil, ki vladajo v njegovem HTogu.
(Alenka Bullo, Klasični licej Prešeren)
Zatiranje
Lipuš opisuje ubogega dečka Tjaža, 11111 je oče doma razložil, kam naj u u Prinese zajtrk, a ga on ni prav do-q v° razumel. Pa kaj bi ga razumel, saj 1 6 111 razlagal z besedo, Tjažu je raz-jeh- ^0t s kretnjami in v gozdu, kjer en u’ °će drvar, je bilo nešteto stezic s . ih, nešteto podobnih križpotij, da n )ev ubogi Tjaž zmedel in zašel po Pauni poti. Iskal je očeta ter bajto, a je P0^ je bila zgubljena. Jokaje se . laž spustil v dolino ter se vrnil dom°V se °ue vrnil iz gozda lial kV' Pa ni ozmerjal, oče ni uporab-SVr.. sed' prijel je palico in udarjal, ijfph' otroštvo je tako Tjaž preživel seda VeSelia ‘n razumevanja. Lahko bi ho J t0 P°vezala s slovensko manjši-ska a tržaškem in Koroškem. Sloven-še jo^njšin9 je že toliko pretrpela in na , 'ko trpi, prav zato ker je manjši-ra’ fr hoče velikost in večja možnost 1 osti večine manjšino zatreti. (Irena Raseni, Učiteljišče A. M.
Slomšek Vzgojiteljska šola)
Nič čudnega, če si zašel in nisi našel ne očeta ne bajte
(F. Lipuš)
Velik upor
To je bil njegov zadnji, veliki upor: uprl se je svojemu lastnemu življenju. Kakor je bil nekoč Tjaž žrtev nekdanje družbe, tako igra danes vlogo žrtve današnji človek, zato sedi na zatožni klopi tudi sedanja družba. Cmeravi, jokajoči ljudje živijo na atomskem planetu s svojimi krivicami, nesrečami in obupi: izhoda seveda ni.
(Damjan Visentin, Učiteljišče S. Gregorčič Gorica)
Teža pravil
Upreti se postavljenemu redu je značilno za doraščajočega človeka, ki se želi osamosvojiti in se znebiti pravil, ki jih je nekdo drug, oziroma druž-
ba določila v njegovo korist. Ko omenjena pravila postanejo pretežka in ovirajo samostojen razvoj osebnosti, zadobijo torej očitno škodljiv učinek, se mladoletnik upre načelom, ki so označevala življenje njegovih staršev, še prej dedov in pradedov ...
(Marko Humar, Trgovska šola Ž. Zois Gorica)
Poseben značaj
Nihče ni torej odgovoren za Tjažev samomor. Sošolci in profesorji so izjavili: »Bil je fant s posebnim značajem«. Kaj pa pomeni izraz »poseben«? Ali mislijo na norost, na nezrelost, na nenormalnost?
Ne strinjam se s tistimi, ki zagovarjajo to hipotezo. Upala bi si reči, da je družba odgovorna za vse Tjaže in
Nine, odgovorna za vse nesreče, ki doletijo človeka.
V družbi ostaja večno nerešljiv problem: pogovor. Ljudje se premalo pogovarjajo, niso pripravljeni poslušati prijatelja in mu pomagati v težavah, ker jim je to naporno. Ljudje nimajo več humanističnih nagnjenj, skrbijo raje zase in za svoje družine (in še to ne vedno). Ljudje so zaprti vase in težko stegujejo roke, da bi rešili koga.
(Ingrid Gulič, Trgovski zavod Žiga Zois Trst)
Določena pot
Tjažu ni dana možnost izbire, njemu je pot že vnaprej določena in prav zato se upira. Življenje mora biti iska-
nje, če nimaš, kaj iskati, čemu živiš? In Tjaž išče pot, ki bi peljala izven dogem, zavodskih in življenskih predpisov. On noče biti obroček v dolgi verigi, biti hoče obroček zase ...
(Marina Furlan, Klasični licej w	Prešeren)
Življenje je iskanje
Življenje je iskanje, uresničevanje nečesa, čemur pravimo ideali. Ideali pa niso - vsaj po filozofski opredelitvi - uresničljivi, kvečjemu se jim lahko približamo, vendar pa ostaja v nas zavest, da jih ne bomo nikoli popolnoma realno dosegli. Neprestano iskanje in težnja po izhodu iz vsesplošne utesnjenosti, ki izvira iz zavesti, da popolnosti pravzaprav ni, pa se kažeta tudi pri naših novejših literatih, saj je literatura navsezadnje vsakdanja stvarnost, prikazana skozi prizmo lastnega doživetja. Zato pa je pogled na »iskanje« lahko različen ... Dijak Tjaž se upira vsemu že od mladih nog s »praskanjem«, ki je simbol upora. Njegov upor pa ni uspešen. Tjaž ne najde poti, ki jo je iskal, posledica tega je njegov samomor ...
(Lidija Glavina, IV. a Znanstveni licej Prešeren)
Prispevajte za
»Dijaško matico«
	I			ffiArrisii ] l 23 ;	
š:7		;			' /
			—	t -I ! •'	
NOVA
POLETNA
OBUTEV
modeli in modne barve usnjene galanterije in torbic
Stefani Claudio TRST — Ul. Battisti 23 — Telefon 723206
TRST - Ul S Mounno 16 (Trg Ospedale) Tel 794669
ŠIROKA IZBIRA OBLEK IN HALJ VSEH VELIKOSTI
PO IZREDNIH CENAH
»Azzurri« včeraj v otvoritvenem srečanju z Bolgari le izenačili
Italija zamudila priložnost
ITALIJA — BOLGARIJA 1:1 (1:0)
STRELCA: Altobelli v 44. min.; Sirakov v 85. min.
ITALIJA: Galli, Bergomi, Cabrini, De Napoli, Vierchowod, Scirea, Conti (od 65. min. Vialli), Bagni, Galderisi, Di Gennaro, Altobelli.
BOLGARIJA: Mihajlov, Zorakov, A. Markov, Arabov, Dimitrov, Gospodinov (od 74. min. Jeljaskov), Mladenov, Sirakov, Getov, Sadkov, Iskrenov (od 65 min. Kostadinov).
SODNIK: Fredriksson (Švedska). GLEDALCEV: 106.000. RUMENI KAR-
TONI: Bergomi, Cabrini in Markov.
CIUDAD MEXICO — V uvodni tekmi 13. mundiala Italiji ni uspelo premagati skromne reprezentance Bolgarije. Končni izid 1:1 je do »azzur-rov« precej nepravičen, saj so bili ves čas tekme boljši nasprotnik, poleg tega pa so si ustvarili nekaj res lepih priložnosti, v katerih bi lahko dokončno zapečatili usodo Bolgarov.
Toda nogomet je igra, v kateri štejejo le goli in pri tem je bila Bolgarija enako uspješna kot Italija. Igra, ki so jo pokazali Bearzotovi izbranci, je bila dokaj zanesljiva, akcije so
Lestvica skupine A
Italija	1	0	1	0	1:1	1
Bolgarija	1	0	1	0	1:1	1
Argentina	0	0	0	0	0:0	0
J. Koreja	0	0	0	0	0:0	0
PREOSTALE TEKME: jutri, 2.6., ob 20.00 v Ciudad Mexicu: Argentina - Južna Koreja; 5.6. ob 20.00 v Puebli: Italija - Argentina; ob 24.00 v Ciudad Mexicu: Bolgarija - Južna Koreja; 10.6. ob 20.00 v Puebli: Italija - Južna Koreja; ob 20.00 v Ciudad Mexicu: Bolgarija - Argentina.
bile dobro organizirane in De Napoli ter Di Gennaro sta dokazala, da je bila Bear'zotova odločitev, da ju uvrsti v ekipo, pravilna. Toda sinoči za zmago proti povprečni Bolgariji, ki praktično ni piokazala ničesar, dokaj solidna igra »azzurrov« ni bila dovolj
V slačilnicah je bilo vzdušje po tekmi različno, Bolgari so bili navdušeni nad remijem, Italijani pia pne-cej razočarani. Bearzot je menil: »Izredno sem zadovoljen z igro svojih, posebno pa še z nastopom najmlajših. Srečanje je bilo zanimivo, škoda le, da so nas Bolgari presenetili v edini priložnosti, ki so jo ustvarili. Čar nogometa pa je prav v tem in zato se bomo morali boriti prav do zadnjega. Kar pa se tiče spiopada z Argentino, bi želel, da bi ponovili i-gro, ki smo jo predvajali tokrat, le
za zmago. Manjkal je kanček sreče, predvsem pa več odločnosti v nekaterih zreli! priložnostih.
Po toči je prepozno zvoniti in sinočnjo zamujeno priložnost bo treba nadoknaditi nekje drugje, najprej proti Argentini, nato pa še pxroti Južni Koreji. Brez dvoma bodo na naslednjih tekmah važni tudi goli, saj se lahko zgodi, da o napredovanju v o-sniino finala odloča razlika v zadetkih.
Sama kronika tekme ni posebno zanimiva. Italija je bila boljši nasprotnik in že v prvem pMlčasu bi De Na-}x.'li, Altobelli, Di Gennaro in Gai-densi lahko zatresli mrežo. Končno so »azzurri« kronali svojo premoč z
nekaj več športne sreče bi morali i-meti.«
Trener Bolgarije Ivan Vutzov je bil seveda drugačnega mnenja. Zadovoljen je bil z remijem in je dejal, da je Italija igrala svojo običajno igro, v katetri je protinapad njeno glavno orožje. Po njegovem mnenju sta Italija in Argentina enakovredni ekipi, zato bo ostala taktika Bolgarije nespremenjena.
Cabrini je tekmo komentiral takole: »Če upoštetvamo dejstvo, da je bila to prva tekma prvenstva, moramo biti z
golom Altobellija v 43. minuti. Di Gennaro je lepo izvedel prosti strel z leve strani, v kazenskem prostoru se je najbolje znašel Altobelli, ki je z mojstrskim strelom premagal Mihajlo va.
Drugi polčas je bil podoben prvemu, le da se je razlika v kvaliteti in tudi fizični pripravljenosti zdela še bolj prepričljivo v prid Italiji. Slednja si je tudi ustvarila nekaj izrednih priložnosti, toda prav po eni izmed njih, ko Altobelli 5 minut pred koncem ni izkoristil lepe podaje Vial-lija, so Bolgari v protinapadu s Si-rakovom izenačil in tako osvojili točko, ki je po prikazani igri zanje morda prebogato plačilo.
igro in fizično kondicijo nadvse zadovoljni. Nesmiselno je govoriti o nesreči, v nogometu veljajo le zadetki.«
Altobelli je bil po tekmi zelo optimist: »Mislim, da je bila naša igra veliko boljša od tiste, ki smo jo predvajali na začetku prvenstva v Španiji, kar nam daje upanje za dobro nadaljevanje. Posebno bi pohvalil De Napolija, bil je najboljši na igrišču.«
Ob koncu še komentar Menottija, bivšega trenerja Argentine: »Zadetki so kot velika ljubezen, ko jih izgubiš, drago plačaš.«
MNENJE NAŠEGA TRENERJA
Milan Mikuš: Neprimerna taktika
Trener proseške-ga Primorja Milan Mikuš je otvoritveni tekmi sledil z velikim zanimanjem. Ob koncu nam je tako ocenil igro:
«Na dlani je, da so imeli. Italijani veliko priložnosti za izdatno zmago. Pivi polčas so Bolgari igrali z namenom, da iztržijo neodločen rezultat brez golov. Igrali so pretežno na sredini italijanskega polja, kar se je izkazalo kot samomorilna taktika.«
»Conska igra Bolgarov proti izkušenim italijanskim branilcem ni rodila nobenega sadu in je nasprotno privedla do nevarnega preveša moči naprej v škodo obrambe, ki je tudi igrala consko. Ob statično postavljeni o-brambi so Italijani z lahkoto prodirali v protinapad.«
»Igro Italije ocenjujem kot dobro. Proti njej bi Bolgari uspeli samo, če bi organizirali obrambo na moža in bj jo seveda tudi s fizičnega vidika zmogli. Podcenjevanja pri Italijanih nisem opazil. Nekatere počasnejše akcije, so bile verjetno sad utrujenosti. Najboljši so bili Scirea, Altobelli, Galderisi in De Napoli.
Bearzot: »Igra dobra, a sreče ni bilo«
Otvoritev - enostavna in jedrnata
S skopo odmerjenim časom za vsako točko programa sta 100-tisočglava množica stadiona »Azteca« in z njo nekaj milijard ljudi po vsem svetu prisostvovali otvoritveni slovesnosti. Tesnost stadiona in prepričanje organizatorjev, da ljudi zanima bolj i-gra kot otvoritev, sta narekovala hitrost in enostavnost. Prvo uro so Mehikanci s folklorno predstavo zabavali občinstvo in mu tudi krajšali čas.
V nadaljevanju so Florentinci prikazali svoj starinski nogomet, sledil pa je mimohod zastav 24 udeleženk prvenstva. V govorniški del so posegli Guillermo Canedo in Rafael del Castillo za OK, Joao Havelange za FIFA in mehiški predsednik republike Miguel de la Madrid.
Skupina D - od danes s polno paro
Tveganje Brazilije
Manj zaradi pričakovane vrednosti ekip in več zaradi osvajanja simpatij Mehikancev se današnji dvoboj med Brazilijo in Španijo obeta kot eden najbolj vročih prvega dela turnirja.
Brazilci so s številnimi srečanji z domačimi novinarji in z razdeljevanjem avtogramov dokaj hitro odpravili ostrino, ki se je ustvarila ob njihovem prihodu v Mehiko. Istočasno so se tudi Španci potrudili, da bi osvojili domačine, s katerimi so vezani z jasnimi kulturnimi vrednotami.
Brazilska ekipa je pravi mozaik in je v zadnjih dneh večkrat spremeni-
la svojo zunanjost. Falcao ne bo i-gral, zamenjal pa ga bo Socrates. Se je bivši član Fiorentine res tako popravil? Junior bi utegnil biti važnejši. Santano skrbi obramba in precej tudi ostrejša igra Špancev. Španci sami tudi niso izredni mojstri, predvsem ko ne igrajo doma.
Spored skupine D:
Danes: Španija - Brazilija
3. junija: Alžirija - Severna Irska
6.	junija: Brazilija - Alžirija
7.	junija: Severna Irska - Španija 12. junija: Brazilija - Severna Irska
Španija - Alžirija
v tretjem polčasu
Portugalska: sindikalni spor
MONTERREY — Na zadnji prijateljski tekmi se je Portugalska predstavila z obrnjenimi dresi. Igralci so tako protestirali proti lastni zvezi zaradi nizkih nagrad. Mednarodna nogometna zveza bo to vrsto protesta kaznovala s slano globo. Plačala pa bo portugalska zveza.
Nadure za prekupčevalce
Otvoritveni slovesnosti in torej tudi tekmi Italija - Bolgarija je včeraj prisostvovalo 112.500 gledalcev. Zaradi velikega zanimanja so prekupčevalci prodajali vstopnice tudi po 100 dolarjev (približno 150 tisoč lir), za mesto, ki je veljalo le polovico.
Iznajdljivost v ZDA
NEW YORK — Med TV mrežami ZDA bo samo NBC oddajala nekaj nogometa, vendar z vmesnimi reklamnimi vložki. Američani latinskega izvora so se morali organizirati po svoje. Mnogi Italijani sledijo slikam manjše španske TV postaje, glas pa dodajo iz italijanskega radia.
Rummenigge vadil
Kapetan nemške reprezentance Karl-Heinz Rummenigge je včeraj redno treniral, vendar bo Beckenbauer le zadnji trenutek odločil, če ga bo poslal na igrišče že v prvi tekmi s Paragvajem.
Skupina C - predvidoma skromen začetek
Samo trening Francije?
Danes pozno ponoči bo Francija i-grala s Kanado v okviru skupine C. Predvideva se lahek trening Platini-ja in tovarišev, ki spadajo med same favorite za končno zmago, medtem ko so Kanadčani dokaj skromni. Bistveno važnejše bo v tej skupini jutrišnje srečanja med Sovjetsko zvezo in Madžarsko.
Spored skupine C:
Danes:	Kanada - Francija
2. junija: Sovjetska zveza - Madžarska
5.	junija: Francija - Sovjetska zveza
6.	junija: Madžarska - Kanada 9. junija: Madžarska - Francija
Sovjetska zveza - Kanada
MONTERREY — SKUPINA F
Maroko razpoložen
Na normalni nadmorski višini vendar ob znatni vročini bo jutri v Mon-terreyu uvodno srečanje skupine F med Marokom in Poljsko. Maročani obetajo dober mundial po zaslugi razpoloženih strelcev.
Spored skupine F
2.	junija: Maroko - Poljska
3.	junija: Portugalska - Anglija
6.	junija: Anglija - Maroko
7.	junija: Poljska - Portugalska 11. junija: Anglija - Poljska
Portugalska - Maroko
naši bralci o mundialu 4 naši
Kdo bo najboljši
GIORGIO GUSTINČIČ (bančni u službenec s Peska); »Mislim, da je Rossi vreden zaupanja in je bila zato izbira Bearzota, da ga vključi v seznam 22 mehikancev, povsem točna. V italijanski reprezentanci je tudi veliko mladih, ki imajo možnost, da se uveljavijo; De Napoli in Di Gennaro, npr. Kot vselej bo tudi tokrat nastopilo več mladih talentov in upati je, da bo boj za lovoriko najboljšega čimbolj negotov. Ne smemo pa pozabiti na »stare« prve violine Maradono, Platinija in druge.«
MIRO DOUŠAK (uradnik iz Križa) : »če se moram izreči za enega
nogometaša, je to po mojem nedvomno Hateley. Med vsemi nedvomno izstopa bodisi zaradi svojih potencialnih možnosti kot tudi korektnosti, ki mu je vedno lastna. V letošnjem ita-Ujanskem prvenstvu ni, zaradi številnih poškodb, veliko nastopal, vselej pa je na igrišču naredil svojo dolžnost. Iz časopisov sem zasledil, da je Hateley v dobri formi in bo nedvomno pokazal, kaj zna.«
EDI GERGOLET (delavec iz Doberdoba); »Na Mundialu se bodo posebno izkazala vsa vzhodnoevropska moštva; njihov preporod smo sicer že zaznah na tekmovanjih za evropske pokale. Te reprezentance predstavljajo za nas vse še neznanko, iz-
med vseh, ki pa jih poznam le s televizijskih zaslonov, mi je bil najbolj všeč Getov, srednji napadalec Bolgarije.«
SAŠA STEFANOV (študent arhitekture iz Izole) : »Prvenstvo v Mehiki je svetovno prvenstvo, se pravi, da se bodo tam zbrali najboljši nogometaši na svetu; teh pa ni malo. Osebno sem prepričan, da bo, v nasprotju z vsemi napovedmi, letošnje prvenstvo osvojila reprezentanca Nemčije. Na vseh dosedanjih prvenstvih jo je vselej pestila nesreča, torej je možno, da se ji bo sreča le nasmehnila. Rummenigge je najbolj reprezentativen igralec Nemčije in zato bi jaz kar njemu oddal svojo glasovnico.«
I o mundialu
IGOR MILIČ (elektrikar iz Zgonika) ; »Kot na vseh dosedanjih prvenstvih, ki so se odvijala v Ameriki, bodo tudi tokrat ameriška moštva odigrala pomembno vlogo. Mnenja sem, da bo to mundial Brazilcev. Dobrih igralcev v brazilski reprezentanci ne manjka, vrhu vsega pa je v tej ekipi več takih, ki imajo tehtne razloge za maščevanje. Falcao, Žico in Socrates so nastopali v Evropi s spremenljivo srečo in zato verjetno želijo pokazati pred svetovnim avditorijem svojo pravo moč. Najmanj sreče med vsemi je imel gotovo Socrates, zato mislim, da se bo tokrat dobro obnesel.«
SPORED PO TV
gorenje
z vami pri sprejemanju
MUNDIALA 86
Danes
12.30 Italija - Bolgarija (p) KP
20.00	Brazilija - Španija Rail, KP, LJ
24.00	Francija - Kanada Rai2, KP
Jutri
12.30 Brazilija - Španija (p) KP
20.00	Argentina - Koreja Rai2, KP
20.00	Sov. zveza - Madžarska KP, L/
22.00	Sov. zveza - Madžarska (p) Rail
24.00	Poljska - Maroko Rai2, KP
Torek, 3.6.
12.30 Poljska - Maroko (p) KP
20.00	Mehika - Belgija Rail, KP, L J
20.00	Alžirija - Sev. Irska KP, LJ2
22.00	Alžirija - Sev. Irska (p) Rai3
24.00	Portugalska - Anglija Rai2, KP> LJ
Sreda, 4.6.
12.30 Portugalska - Anglija (p) KP
20.00	ZR Nemčija - Urugvaj Rai2, KP’ LJ
20.00	Paragvaj - Irak KP
22.00	Paragvaj - Irak (p) Rai3 .
24.00	Škotska - Danska Rail, KP, ‘J
Trening tekma Dancev
Včeraj je danska reprezentanca 0
digrala medsebojno trening - tekajo-Zmagala je ekipa, v kateri so nast^ pali tudi Olsen, Laudrup, Bergre©11 1 Elkjaer, 3:2.
_____FIFA se brani zunanjih pritiskov_
Boj proti grobi igri
|________šaša vudolf iz mehike za naše bralce 	|
Mehika, država treh kultur
Letošnje leto pomeni tudi stoletnico prvih mednarodnih nogometnih organizacij in ob tej priliki, ki vsekakor ni in ne bo imela posebnega odziva, je FIFA razglasila letošnje leto za leto sodnika. V tem okviru je predsednik FIFA Havelange izrazil nekaj misli o vlogi sodnika in o socialni vlogi nogometa sploh.
Havelange je opozoril, da postajajo velika športna tekmovanja vse bolj vezana na še večje finančne interese, kar često kvari cilje zaradi katerih se ta tekmovanja prirejajo. Vezanost na finančne interese masovno vključuje tudi sredstva javnega obveščanja, ki se dokaj redno opredeljujejo za enega
ali drugega in s svojim poročanjem očitno pogojujejo javno mnenje, podzavestno pa tudi nogometne sodnike.
Pojavi grobe igre so po mnenju Ha-velangeja samo posledica krčevite obrambe določenih privilegijev in naloga sodnikov je, da branijo igralce, ki se športno držijo "fair playa" pred tistimi, ki skušajo s silo ùveljaviti svoje koristi. Havelange je tudi poudaril, da se je boj proti grobi igri in sploh proti pojavom huliganstva začel veliko prej kot so na tako potrebo opozorili tragični dogodki.
Izjave Havelangeja so vsekakor načelne. Sam predsednik se zaveda, da je to prvenstvo najbolj komercializira-no od vseh prej in da so veliki ekonomski interesi močno prisotni. Kdo bo torej močnejši: vest sodnikov ali vpliv ustvarjalcev javnega mnenja?
Sredi naglušnega ropota in duš-Ijivega smoga je v Ciudad Mexicu zelena oaza, trg, ki ga na eni strani zapira moderna zgradba mehiškega zunanjega ministrstva, na drugi tipična španska cerkev iz 16. stoletja. V sredini pa so ostanki azteških piramid Tlatelolco. Tu je trg treh kultur, simbol mešane in mestiške krvi. Nasproti cerkve je spomenik z vzidano ploščo, na kateri je napisano: "13. avgusta 1521 je Tlatelolco, ki ga je junaško branil zadnji azteški cesar Cuauhtemoc osvojil Hernan Cortes. Tu ni bil ne triumf ne poraz, pač pa boleče rojstvo mestiške-ga ljudstva, ki sestavlja današnjo Mehiko".
Bolečina ob rojevanju nove rase tudi po 460 letih od konkviste še ni
odnehala. Cortesov triumf se ni popolnoma prepletel s porazom Cuauh-temoca, saj se še vedno čutijo posledice krvavega boja na Tlatelolcu: 90 odstotkov Mehikancev je mešane krvi in so torej prav toliko Cortesovi kot Cuauhtemocovi sinovi, ker niso ne Španci ne Indiasi, pač pa so mestici, čeprav svoje krvne mešanosti ne poudarjajo. Ne samo ljudje, vse v Mehiki govori o mešanici, ker je tudi celotna arhitektura eno samo premešavanje modernega in starinskega, sedanjega in preteklega, azteškega in španskega, zahodnjaškega in vzhodnjaškega.
Ta dvojnost je očitna tudi v značaju, ki je v marsičem povsem drugačen od značaja drugih narodov, evropej-cev, azijcev pa tudi od starih prebivalcev Latinske Amerike, kjer se je kri Indijcev v stoletjih pomešala s krvjo evropskih zavojevalcev in afriških sužnjev. V Mehiki ni bilo črnskega pritoka. Mehikanec je ponosen, predvsem na svojo čast; pripravljen je
tudi trdo delati, vendar raje sanjari o brezdelju; je sentimentalen, vročekrven, lahko pa postane tudi brutalen in napadalen; je izredno domiseln in iznajdljiv, vendar ga je skoraj nemogoče organizirati, ker nima nobenega smisla za načrtovanje. Morda je prav to glavni razlog, da dežela, ki razpolaga z izrednimi rudnimi bogastvi, živi kot ubožna, nerazvita država.
Mundial je priložnost za ovrednotenje narodne zavesti, obenem pa tudi turizma, ki z dolivam trdne valute lahko pripomore pri reševanju gospodarskih problemov. Zato je ob svetovnem prvenstvu na ustih domačinov kar najpogosteje beseda "desvelo", ki pomeni pričakovanje, pa tudi nespečnost. Pričakovanje prvega natopa domače reprezentance proti Španiji, nespečnost ljubimca, ki drgeta v pričakovanju razpleta mundiala, saj je večina Mehikancev zaljubljena do ušes v najatraktivnejšo igro na svetu, v nogomet.
■■■
poroča
Teroristi iz ZDA
S. ANTONIO (Texas) — Policija ZDA naj bi aretirala dva bivša vojaka, ki sta se pripravljala na nezakonit prevoz v Mehiko 16 peklenskih strojev, katere naj bi razstrelili ob priliki mundiala v raznih mehiških krajih. Ameriška vojaka sta svoj čas pripadala posebnim silam za tajne operacije.
Težko sožitje v Toluci
TOLUCA - Bolgarija, Belgija in Urugvaj prebivajo v istem hotelu. Zaradi večkratnih nalivov ostajajo igralci v svojih sobah, nad Urugvajci , ki so posebno glasni, pa se ostali delegaciji pritožujeta. V hotelu so poleg tega namestili še razstavo mehiške obrti kar veča prisotnost radovednežev.
Irci v borbi z vročino
GUADALAJARA — Huda vročina preko 35 stopinj dela težave Ircem, ki dnevno popijejo kakih 8 litrov vode na glavo.
Tarifa za taksi in razgovor
CIUDAD MEXICO - Tujcem voznik taksijev navadno zaračunajo višjo ceno. Ker se pogovor med vožnjo vrti okoli nogometa, je v višjo ceno verjetno vključen tudi razgovor.
Živahna diskusija
Trener Franz Beckenbauer in vratar ZRN Harald Schumacher med živahno diskusijo med treningom v Queretaru
jfg ...in najmlajši ...in najmlajši
Danes zaključujemo z objavo pogovorov z našimi najmlajšimi, ki so se udeležili polfinala nogometnega turnirja ZSŠDI na igrišču v Trebčah in s katerimi smo Pokramljali o mundialu.
Igor Gregori (3. razred — Ul. sv. Frančiška): »Rad bi gledal čimveč tekem s svetovnega prvenstva, ne vem Pa. če se bo s tem strinjala mamica. Italija bo zmagala prvenstvo, čeprav Jte bo igral najboljši igralec na svetu: De Falco.«
Alen Sardoč (1. razred — Šempolaj): ‘‘Kdo bo zmagal na prvenstvu? Mi, se-Veda. Kar pa se tiče Italije, mislim, da ae bodo šli tako strašno daleč. Rossi, Ceprav ga nihče, razen Bearzota, ne
mara, bo ponovno strah in trepet vratarjev na SP.«
Ivan Kuk (3. razred - Šempolaj): »Zelo rad gledam nogomet po televiziji, škoda le, da se pri nas gleda le tekme kjer igra Milan; oče namreč navija za Milan. Vendar tudi igram rad nogomet — povsod in vedno.«
Igor Rolič (3. razred — Ul. Fianona): »Pred pričetkom prvenstva sem si nabavil album, poznam zato vse nogometaše in ne vidim ure, da se bo šlo zares. Ne vem, kdo bo zmagal na prvenstvu, vem le, kdo ga ne bo: Mehika. Platini bo tudi tokrat najboljši igralec.«
Albert Rebula (2. razred — Šempolaj): »Meni ni všeč gledati nogometa po televiziji, veliko raje ga sam igram. Italija bo tokrat ponovno zmagala, Maradona pa bo najboljši strelec prvenstva.«
Denis Stefani (4. razred — Ul. Fianona): »Nogomet mi je sicer všeč, ne pa posebno norim za to prvenstvo. Mogoče pa bi, ko bi v Mehiki stopil pa igrišče tudi De Falco...«
Marko Metlika (3. razred — Bazovica): »Rad bi gledal vse tekme, ne vem pa, če bom za to dobil dovoljenje. Tudi jaz bi rad postal prvak in se sam udeležil SP. Joj, kako bi bilo lepo!«
Frančišek Tavčar (3. razred Ul. Fianona): »Tekem ne gledam nikoli, ker se oče s tem ne "strinja". Mogoče pa bo tokrat bolj popustljiv, saj je pouka že itak konec. Najboljši igralec je tudi po mojem mnenju Platini.«
Dejan Šemec (1. razred — Šempolaj): »Ne vem, če bom lahko gledal tekme, po televiziji pa nisem dosedaj izgubil niti ene (tiste, ki so se seve-dapričele ob 20.30). Najboljše ekipe? Italija in Juve.«
_	w
Mnenje zdravnika Renata St o kij a
Vplivi nadmorske višine na storilnost nogometašev
Tehnična vodstva udeleženk letošnjega mundiala niso zaskrbljena le zaradi tehničnih in taktičnih variant ali pripravljenosti in formi nasprotnikov. Primarna skrb vseh selektorjev, trenerjev in zdravniških timov, ki spremljajo posamezne reprezentance, so negativni vplivi izrazite nadmorske višine na storilnost nogometašev. O tem so ljudje veliko brali in slišali že pred kakim mesecem in to bo bržkone eden glavnih argumentov nogometnih privržencev na letošnjem mundialu. To bo tudi prav prišlo kot opravičilo v primeru slabih dosežkov in kot samohvala izbranih metod treninga in zdravniške oskrbe v primeru dobrih rezultatov.
Kakorkoli že, o tem se premnogo sliši, verjetno pa le vsi ne vedo, zakaj pravzaprav gre, oziroma, kakšne so tiste fiziološke in funkcionane spremembe, ki negativno vplivajo na fizično aktivnost in zaradi česa pride do tega. O tem nam je nekaj več povedal dr. Renato Štokelj, ki ga v domačih športnih krogih (predvsem košarkarskih) prav vsi dobro poznajo.
"Na teh višinah (od 2000 do 3000 m) je koncentracija kisika nespremenje-
na.	Spremeni se pritisk zraka, ob tem pa pade pritisk kisika. Znižani pritisk kisika privede človeški organizem do tega, da je njegova sposobnost preskrbe kisika znatno manjša kot v normalnih razmerah. Posameznik preseže mnogo prej mejo kisikovega dolga, ker se oslabijo aerobni metabolični procesi (prav zaradi pomanjkanja kisika)."
"Eden od razlogov, zaradi katerega so reprezentance v Mehiko dopotovale mnogo prej, je tudi aklimatizacija. Da se organizem usposobi za normalno delovanje, je treba povečati število rdečih krvničk, ki dovajajo kisik v celice človeškega telesa. V tem dvotedenskem obdobju je bilg primarna skrb vseh zdravniških ekip, da čim bo-' lje usposobijo svoje nogometaše za napore, na katere niso vajeni, ker navadno živijo in delujejo na mnogo nižjih
legah. To dosežejo s pomočjo ustreznega treninga s poudarkom na razvoju vzdržljivosti, z ustrezno prehrano, predvsem pa s pomočjo znanstvenega preučevanja in raziskovanja."
"Italija je v to vložila veliko sredtev. Italijanske nogometaše v Mehiki spremlja odlična zdravniška ekipa, ki ji načeljuje prof. Vecchiet. On je preučevanje v tej smeri začel že pred leti in mislim, da so Italijani gelede tega v rahli prednosti nad ostalimi. Tudi tehnično vodstvo ekipe zelo zaupa svojim strokovnjakom, tako da bodo rezultati Italije na mundialu res sad sodelovanja na tej ravni. Italijanski znanstveniki in zdravniki so na tem mnogo delali, opirajo se na izkušnje iz leta 1970 (SP v Mehiki), na raziskave v zadnjem obdobju, poleg tega pa razpolagajo s podatki o stanju Francesca Moserja, ko je v Mehiki dosegel svetovni rekord v enourni vožnji. Da je to sodelovanje res tesno, potrjuje tudi dejstvo, da je prof. Vecchiet svetoval Bearzotu vključitev Galderisija v moštvo, prav zaradi fizičnih značilnosti tega nogometaša."
IGOR C AN CIANI
lir Reprezentance na SP it Reprezentance na SP
Skupina E
ZAHODNA NEMČIJA
VRATARJI : 1 Schumacher, 12 Ste-22 Immel. BRANILCI : 2 Briegei, 3 ehme, 4 Forster, 5 Herget, 6 Eder, 14 15 Augenthaler, 17 Jakobs. cZNl IGRALCI : 8 Matthaeus, 10 p ®9ath, 13 Allgòwer, 16 Thon, 18 «hn, 21 Rolff. NAPADALCI : 7 Litt-Allf ' ^ Koller, 11 Rummenigge, 19 °fs, 20 Hòness.
URUGVAJ
VRATARJI : 1 Rodriguez, 12 Al vez, Otero. BRANILCI : 2 Gutierrez, 3 14 nVedo1 4 Diogo, 6 Batista, 13 Vega, t'ereyra, 15 Rivero. VEZNI IGRAL-ll 5 Rossio, 8 Barrios, 10 Francescoli, antin, 16 Saralegui, 17 Zalazar.
NAPADALCI : 7 Alzamendi, 9 Da Silva, 18 Paz, 19 Ramos, 20 Aguilera, 21 Cabrerà.
ŠKOTSKA
VRATARJI : 1 Leighton, 12 Goram, 22 Rough. BRANILCI : 2 Gough, 3 Malpas, 5 McLeish, 6 Miller, 13 Nicol, 14 Narey, 15 Albiston. VEZNI IGRALCI : 4 Souness, 7 Strachan, 8 Aitken, 9 Bannon, 10 Bett, 11 McStay. NAPADALCI : 16 McAvennie, 17 Archibald, 18 Sharp, 19 Nicholas, 20 Sturrock, 21 Cooper.
DANSKA
VRATARJI : 1 Rasmussen, 16 Ovist, 22 Hoeg. BRANILCI : 2 Sivebaek, 3 Bušk, 4 M. Olsen, 5 I. Nielsen, 17 K. Nielsen, 20 Bartram, 21 Andersen.
VEZNI IGRALCI : 6 Lerby, 7 Moelby, 8 J. Olsen, 9 Berggreen, 12 Bertelsen, 13 Frimann, 14 Simonsen, 15 Arnesen. NAPADALCI : 10 Elkjar, 11 Laudrup, 18 Christensen, 19 Eriksen.
Skupina F
POLJSKA
VRATARJI : 1 Mlynarczyk, 12 Kazi-mierski, 19 Wandzik. BRANILCI : 2 Pr-zybys, 3 Zmuda, 4 Ostrowski, 5 Woj-cicki, 10 Majewski, 14 Kubicki, 18 Pawlak. VEZNI IGRALCI : 6 Matysik, 7 Tarasiewicz, 8 Urban, 9 Karaš, 13 Komornicki, 15 Buncol, 20 Boniek. NAPADALCI : 11 Smolarek, 16 Palasz, 17 Zgutczynski, 21 Dziekanowski, 22 Furtok.
ANGLIJA
MAROKO
VRATARJI : 1 Shilton, 13 Woods, 22 Bailey. BRANILCI : 2 Stevens, 3 Šanson, 5 Martin, 6 Butcher, 12 Anderson, 14 Fenwick, 15 Stevens. VEZNI IGRALCI : 4 Hoddle, 7 Robson, 8 Wil-kins, 16 Reid, 17 Steven, 18 Hodze. NAPADALCI : C	10 Lineker,
11 Waddle, 19 Barnes, 20 Beardsley, 21 Dixon.
VRATARJI : 1 Zaki, 12 Hmeid, 22 Mondani. BRANILCI : 2 Khalifa, 3 Lamriss, 4 El Biyas, 5 Bouyahiaoui, 14 Ouadani, 19 Jilal, 20 Bidar. VEZNI IGRALCI : 6 Dolmy, 7 Hadaoui, 10 Timo-umi, 15 El Haddoui, 17 Khairi, 18 Sa-hil. NAPADALCI : 8 Bouderbala, 9 Krimau, 11 Merry, 13 Rhiati, 16 Ama-nallah, 21 Soulaimani.
PORTUGALSKA
VRATARJI : 1 Bento, 12 Martins, 22 Damas. BRANILCI : 2 Joao Pinto, 5 A. Magalhaes, 8 Frederico, 11 Bandeirin-ha, 13 Morato, 15 Oliveira, 16 Antonio, 18 Sobrinho, 20 Inacio. VEZNI IGRALCI : 3 Sousa, 4 Ribeiro, 6 Carlos Manuel, 7 Pacheco, 10 Futre, 14 J. Magalhaes, 21 Andrè. NAPADALCI : 9 Gomes, 17 Diamantino, 19 Aguas.
4fF86 Sloveni jašport
Naročnina: mesečna 12.000 lir - celoletna 140.000 lir; v SFRJ številka 70.- din, naročnina za zasebnike mesečno 350.- din, letno 3.500.-, za organizacije in podjetja mesečno 500.-, letno nedeljski 1.200 - din.
Poštni tekoči račun za Italijo
Založništvo tržaškega tiska, Trst 13512348
Za SFRJ - žiro račun 50101-603-45361 ADII - DZS 61000 Ljubljana Kardeljeva 8/11. nad. - telefon 223023
Oglasi - Ob delavnikih trgovski 1 modul (šir. 1 st. viš. 23 mm) 50.000 lir. Finančni in legalni oglasi 3.350 lir za mm višine v širini enega stolpca. Mali oglasi 650 lir beseda. Ob praznikih povišek 20%. IVA 18%. Osmrtnice, zahvale in sožalja po formatu. Oglasi iz dežele Furlanije-Julijske krajine se naročajo pri oglasnem oddelku PUBLIEST - Trst, Ul. Montecchi 6 - tel. 775275, tlx 460270 EST I, iz vseh.drugih dežel v Italiji pri podružnicah SPI.
primorski
M.	dnevnik
1. junija 1986
TRST - Ul. Montecchi 6 - PP 559 Tel. (040) 764832 (4 linije) - Tlx 460270 GORICA - Drevored 24 maggio 1 Tel. (0481) 83382 - 85723 ČEDAD - Stretto De Rubeis 20 Tel. (0432) 731190
Odgovorni urednik Bogumil Samsa
Izdaja in tiska
H
ZTT
Trst
Član italijanske zveze časopisnih založnikov FIEG
»Giro« pred dolomitsko etapo
Bontempi kralj sprinta
Triestina (ob 16.30) gostuje Catanzaro
Obleganje trdnjave z Juga
BASSANO (Vicenza) — Guido Bontempi ni zamudil zadnje priložnosti, ki se je ponujala šprinterjem. Že petič v letošnjem »giru« je na cilju v nezadržnem naletu prehitel vso glavnino. Kot je bilo pričakovati, ni bila etapa zanimiva, saj so vsi štedili z močmi za današnjo dolomitsko etapo s štirimi velikimi gorskimi nagradami, a tudi dolgim spustom pred ciljem. Na dlani je, da so Visentinije-ve možnosti, da zmaga »giro«, čedalje večje.
VRSTNI RED 20. ETAPE
1. Bontempi (It.), ki je 179 km prevozil v 4.26’50” s povprečno hitrostjo 40 km na uro. 2. Rosola (It.), 3. Allocchio (It.), 4. Chesini (It.), 5. Vanderaerden (Bel.).
Košarka: Tanjevič zapušča Caserto
»Trenutno še ne morem dati nobene izjave«
Italijanski časopisi so te dni na široko pisali, da bo Tanjevič najverjetneje prevzel moštvo tržaškega Stefanela. Včeraj smo tudi prejeb a-gencijsko vest, da sta trener Tanjevič in tehnični vodja Sarti uradno sporočila, da zapuščata društvo iz Caserte.
Po telefonu smo pozvali Bogdana Tanjeviča v Caserto, ki nam je takole dejal: »Nekorektno bi bilo do Mobdlgirgija pa tudi do morebitnega mojega novega društva, da bi dal kako izjavo. Vašim bralcem pa že sedaj zagotavljam, da bom povsem na razpolago za katerokoli pojasnilo ali intervju, komaj se bom odločil za novo društvo. Ponudb je več. Zopet se oproščam, toda trenutno vam zares ne morem kaj več povedati.« (bi)
Dirka tris
Zmagoviti stolpec dirke tris je 19 -9-6. Pravdno ga je napovedalo 97 dobitnikov, vsak bo prejel 5.685.073 Ur.
SKUPNI VRSTNI RED 1. Visentini, 2. Saronni po 1’02”; 3. Moser po 2’14”;
Surer v smrtni nevarnosti Pilot formule ena Marc Surer je v smrtni nevarnosti. Ponesrečil se je na rallyju v Hesseju (ZRN). Njegov sopdlot švicarski rojak Wyder je bil pri priči mrtev.
Wilander izločen Sovjet česnokov je na mednarodnem teniškem prvenstvu Francije izločil nosilca skupine 2 Šveda Wilan-derja. Premagal ga je s 6:2, 6:3, 6:2. Finale Teodora — Civ-Civ Teodora iz Ravenne in Civ-Civ iz Modene sta finalista itaUjanske ženske odbojkarske A lige. Polfinalni izidi: Nelsen - Teodora 2:3, 2001 Bari -Civ-Civ 0:3.
Danes bodo Borovi mladinci odigrali finalni del košarkarskega mladinskega prvenstva v Pordenonu. Nastopajoče ekipe, ki so zmagovalci mladinskih prvenstev iz Trsta (Bor), Vidma (San Vito al TagUamento), Gorice (Dom) in Pordenona (Codroipese), se bodo potegovale za naslov pokrajinskega prvaka v kategoriji juniores. Ob 9.30 je na sporedu Dom - Codroipese, ob 11.30 pa Bor - San Vito al TagUamento. Popoldne bo ob 17.00 finale za 3. mesto, ob 18.30 pa finale za 1. mesto. Borovci bi se morah po tegovati za naslov, saj uvrščajo mnoge igralce, ki so letos standardno i-graU v promocijski ligi. Dom pa je letos edina ekipa iz Gorice v tej kategoriji, tekmovala pa je v tržaškem prvenstvu, kjer je zasedla 7. mesto. OstaU dve ekipi sta pravi neznanki.
Izida srečanj med našima ekipama v pokrajinskem delu: Bor - Dom 104:60 (61:63),.
»Mundial« in skromne možnosti za napredovanje v A Ugo precej zmanjšujeta zanimanje tržaških ljubiteljev nogometa za današnji nastop Triestine na Grezarju proti Catanzaru, prva od dveh zaporednih tekem pred domačimi gledalci, saj' bo prihodnji teden v Trstu gostovala še Cesena.
Catanzaro se na vse kriplje otepa izpada iz lige. Danes (pričetek ob 16.30) si nikakor ne sme privoščiti poraza. To pomeni, da čaka Triestino običajno obleganje trdnjave. Trener Ferrari ne bo mogel računati na di-skvaUficiranega Braghina, vsi osta-U, vključno z Bistazzonijem, pa se počutijo dobro. Cilj Tržačanov ob dokaj ugodnem razporedu (v zadnjem kolu igrajo v Pescari) je četrto mesto. Le po končanem prvenstvu pa
BOROVI STRELCI: Pregare 251, Korošec 240, Pieri 211, Semen 201, Jogan 121, Perčič 98, Kovačič 94, Vec-chiet 92, Smotlak 58, Volk 49, Pahor 40, Kralj 33, D. Kovačič 20, L. Lip-polis 5, Bajc 4, Vascotto 6.
DOMOVI STRELCI: Orzan 326, Corsi 214, Romano 198, Košuta 104, Kocjančič 75, BatteUo 32, čubriUo 15, RinelU in Roner 2. (V. Jogan)
Primorski dnevnik - Il Piccolo
Danes bo ob 10.30 v DoUni prijateljska nogometna tekma med ekipama Primorskega dnevnika in italijanskega dnevnika II Piccolo.
ODBOJKA
1. MOŠKA DIVIZIJA: Bor - Le Volpi 3:0 (15:11, 15:3, 15:5); 1. ŽENSKA DIVIZIJA: Orna Armes - Sokol 0:3 (6:15, 13:15, 13:15); Bor - Viviai Busa 3:0 (15:10, 15:5, 15:7);UNDER 14 ŽENSKE: Breg - DLFAC 2:1 (15:2, 11:15, 17:15).
bomo vedeU, ali gre le za platonično zadoščenje, ali pa bo ta uvrstitev ob penalizaciji Vicenze zadoščala za kva-Uteten skok.
Udinese — Torino 3:3
V	okviru poletnega turnirja sta v Vidmu Udinese in Torino igrala neodločeno. Strelci: Mariam (T) v 10., 52. in 60. min., Zanone v 43. min., Carnevale v 50. min. in Chierico v 62. min.
Don Boscu Pizzeria 2002
V	finalu košarkarskega turnirja Pizzeria 2002 je ekipa organizatorja Don Bosco s 85:78 premagala Sorvolano. Za najboljšega igralca turnirja je bil imenovani Sandi Rauber (igral je za Servolano), najboljši strelec pa je bil Boris Vitez.
Nogometni turnir ZSŠDI za osnovnošolce in nižjesrednješolce je pred sklepnim delom. Vsi finaUsti so že znani, odločilni boji v vseh kategorijah pa bodo v sredo, 5. junija. Izidi polfinalnih srečanj v kategorijah cicibanov in začetnikov so naslednji: CICIBANI (Trebče)
Šempolaj — Ul. Donadoni, Sv. Frančišek, Sv. Ivan 4:0 (2:0)
ŠEMPOLAJ: Švara, Carli, Sancin, PavUn, Sardoč, Širca, Kok, Rebula, Semec, Kozma. UL. DONADONI, SV. FRANČIŠEK, SV. IVAN: M. Urdih, Rupini, Bandelj, Sancin, Pussini, Pra-šelj. Lipovec, L. Urdih, Gregori, Balbi. Bazovica — Sv. Ana, Skedenj (0:0) 3:2 po devetmetrovkah BAZOVICA: Družina, Marc, Kočevar, Križmančič, Čufar, Ban, MetUka, Gregori. SV. ANA, SKEDENJ: A. Dormo, Furianič, F. Domio, Čok, RoUč, Brazzani, DebeUs.
FINALE ZA 1. MESTO (5. junija): Šempolaj — Bazovica. FINALE ZA 3.
Rokomet: z odločilnim remijem
Cividin prvak
RIM — V zadnjem kolu italijanske rokometne A Uge je tržaški Cividin Jaegermeister v Scafatiju igral neodločeno 23:23 in osmič osvojil naslov državnega prvaka. Odločilni zadetek je dosegel Bozzola 14” pred koncem, zatem pa je vratar Nimš u-branil sedemmetrovko. V primeru poraza bi biU morali Tržačani odigrati dodatno tekmo prav s Scafatijem.
SVETOVNI REKORD V VIŠINI
Kostadinova 208 cm!
SOFUA — Bolgarka Štefka Kostadinova je z 208 cm izboljšala svetovni rekord v skoku v višino. Prejšnji rekord, 207 cm, je-pripadal sami Ko-stadinovi in pa. njeni sedaj diskvaU-ficirani rojakinji Andonovi. Poznavalci pravijo, da je Kostadinova zmožna preskočiti bariero 210 cm.
MESTO : Donadoni, Sv. Frančišek, Sv. Ivan — Sv. Ana, Skedenj.
ZAČETNIKI (Bazovica) Boljunec, Dolina — Bazovica, Katina-ra (0:0) 4:2 po devetmetrovkah BAZOVICA, KATINARA: BeUafon-tana, Gregori, Kralj, Grgič, Granzot-to, Doba, Čufar, Miot, Mahnič. BOLJUNEC, DOLINA: Grizonič L, Ze-riaU, Kocjančič, Andreassi, Koren, Chermaz, I. Zeriab, P. Zeriah, Cah. Donadoni, Sv. Ivan, Sv. Frančišek — Donadoni, Sv. Ivan, Sv. Frančišek — Prosek (1:1) 5:3 po devetmetrovkah STRELCA: Jurinač (DSS) in Husu (Prosek). DSS: Jertič, Jurinčič, Grbec, Tence, Pussini, Foddai, Sosič, De Paolis. PROSEK: čeme, Gherbas-si, Doljak, Cingerla, Trampuš, Husu, Emili, Ostrouška, Košuta.
FINALE ZA 1. MESTO (5. junija): Boljunec, Dolina — Donadoni, Sv. T van. Sv. Frančišek. FINALE ZA 3. MESTO: Bazovica, Katinara — Prosek.
KOŠARKA: danes deželni finale mladincev
Tudi borovci in domovci
Na nogometnem turnirju ZSŠDI
Znani vsi finalisti
ROKOMET: meddeželni del mladinskih iger
Kosovel 4. v ostri konkurenci
P. Devetak edini nepremagan
V petek so se iz kraja San Benedetto del Tronto vmiU rokometaši openske srednje šole Kosovel, ki so se v tem itaUjanskem obmorskem letovišču pomerili v meddeželnem finalu v okviru mladinskih iger. Naši dijaki so na turnirju, ki se ga je udeležilo pet deželnih prvakov, osvojUi četrto mesto in sel tako niso uvrstiU v državni finale. Tega pa ni od njih tudi nihče pričakoval, saj je predstavljala za našo ekipo že osvojitev deželnega naslova izreden uspeh. Poudariti moramo, da sestavljajo našo ekipo samo rokometaši in da so torej njihovi uspehi sad izključno šolskega dela. Na tem meddeželnem finalu je bil Kosovel e-dlina resnično »šolska« ekipa. Da ho podatek o izredno ostri konkurenci jasnejši, naj omenimo, da sestavljajo ekipo deželnega prvaka iz EmiUje, ki je tudi glavni favorit za državni naslov, igralci društva Mordana Pallamano iz Imole, ki ima kar 16 mladinskih ekip in se lahko ponaša s tem, da je tako lani kot letos osvojila vse državne naslove v mladinskih kategorijah.
Izidi meddeželnega finala: Kosovel -Emilija 12:32, Kosovel - Poadižje 17:19, Kosovel - Veneto 30:37, Kosovel - Marke 27:22.
Lestvica: Emilija 8, Poadižje in Ve-eto 4, Kosovel in Marke 2.
Za Kosovel so nastopili naslednji dijaki (v oklepaju je število golov, ki so jih dosegli v vsaki tekmi): Marko Antoni (0, 1, 0, 1), Janez Berdon (3, 5, 4, 2), Damjan Crisani (2, 1, 1, 5), David Kralj, Dimitrij Križman (0, 0, 1, 0), Igor Marc (0, 1, 5, 4), Andrej Maver, Kristjan Mesar (0, 0, 1, 1), Martin Mesar, Gregor Peric, Alberto
■4
Vzela sta se
DAVID MUČIČ in MARTA KOREN
Čestita jima OK Val
Prelec (7, 7, 16, 14), Marjan Renčelj (0, 2, 2, 0), Marko Škabar, David Taučer. (Inka)
LETOS NAMENJEN MLADINCEM
Danes turnir Krasa
Danes bo ob priliki razstave vin že tradicionalni rokometni turnir Krasa. Poleg domačinov bodo nastopile ekipe Interja iz Nabrežine, Cividina ter Jadrana iz Kozine. Turnir bo letos namenjen mladinskim ekipam,
SPORED
10.00 Cividin - Kras Trimac; 11.00 Jadran Kozina - Inter Nabrežina; 14.30 finale za 3. mesto; 15.30 finale za 1. mesto. Tekme bodo v zgoniško kulturnošportnem centru. Nagrajevanje na razstavišču.
Zadnje kolo prvega dela prvenstva je obiskal dež in našim babnarjem povzročil nekaj težav.
Največja senzacija je tudi tokrat domači predstavnik Poldo Devetak, ki je doslej vedno nastopil med posamezniki in je trenutno še edini nepremagan balinar letošnje izvedbe prvenstva. Gajeva dvojica Lino Palčič in Silvan Grgič je tokrat igrala v velikem slogu, saj ni nasprotniku prepustila niti točke in vrbovcema ni preostalo drugega, kot da športno priznata poraz. Po izenačenem boju pa je odločilno točko osvojila še domača dvojica, ki je v izenačenem boju zmagala srečanje z 11:8.
V	Bazovici je Zarja tesno premagala Polet, ki je edino točko osvojil z dvojicami. Zaradi naliva pa so enojko odigrah v četrtek. Domačin Franco Forza je gladko premagal Silvestra Sosiča.
V	Zgoniku pa so si stali nasproti so-
sedi Krasa in Kraškega doma. Najprej je nezadržna domača četverka (bila je to njena četrta zaporedna zmaga) v rekordnih štirih lučajih pustila repenske sovrstnike na ničli. Nekaj podobnega, a v korist gostov, se je pripetilo med dvojicami, kjetr sta Repenca gladko pregazila Kraševca, katerih se je tokrat držala res velika smola, saj sta »prodala« kar štiri točke. V izredno pomembnemu srečanju, ki utegne biti odločilnega pomena za Krasovo ekipo, je po dveh prekinitvah zaradi dežja domači predstavnik v petek le ugnal Egona Škrka (Kraški dom)
Izidi 7. kola (počival je Sokol) : Zarja - Polet 2:1 (11:3, 9:11, 11:8); Danica - Gaja 2:1 (11:7, 0:11, 11:8); Kras - Kraški dom 2:1 (11:8, 1:11, 11:0).
Lestvica: Sokol 12 točk, Kras 11, Zarja 9, Gaja, Kraški dom in Danica 8, Polet 7.
obvestila
JADRALNI KLUB ČUPA prireja v Sesljanu tedenske tečaje na jadralnih deskah, ki se bodo vrstili od 30. junija dalje in 10-dnevni tečaj jadranja za mladino do 14 let, ki se bo začel 23. junija. Informacije in vpisovanja do 15. junija na društvenem sedežu v sesljanskem zalivu ob sobotah in nedeljah od 14. do 18. ure.
JK ČUPA
vabi vse člane, na 2. REGATO ZA DRUŠTVENO PRVENSTVO V RAZREDU KAJUTNIH JADRNIC. Regata bo 15. junija in se bo odvijala v okviru regate Rosa dei venti v organizaciji SNL. Udeleženci morajo imeti izkaznico FIV. Prijave pri članu Darku Malalanu do 5. t.m. (tel. 211-465).
TPK SIRENA
vabi na jadralne tečaje v razredu optimist. V poštev pridejo letniki od 1974 do 1978. Spored tečajev:
1. tečaj od 30.6. do 6.1.; 2. tečaj od 7.7. do 13.7.; 3. tečaj od 14.7. do 20.7.; 4. tečaj od 21.7. do 27.7. Vpisovanje poteka na sedežu društva vsak dan (razen ob torkih, nedeljah in praznikih) od 18. do 20. ure.
ŠZ GAJA
prireja za mladino iz osnovnih, srednjih in višjih šol teniški tečaj, ki se bo pričel v torek, 3. junija. Vpisovanje bo istega dne ob 19. uri na teniških igriščih. Tečaj obsega 10 lekcij in ga bo vodil prof. Boris Košuta-Prav tako 3. junija bo tudi pričetek in vpisovanje za tečaj za odrasle.
ODBOR JK ČUPA
vabi člane, da se udeležijo nočne regate za kajutne jadrnice v petek, 6. junija, ki jo organizirata društvi TPK Sirena iz Barkovelj in JK Mornar iž Pulja. Start ob 19. uri. Regatna pr°' ga: Trst - Brioni. Vpis na sedežu TPK Sirena v Barkovljah do 4. juniju-
Danes konjske dirke na hipodromu Montebello
preživite razburljivo popoldne
od 16. ure dalje
Nastopajoči navdušili občinstvo
V petek zvečer se je v nabito polni telovadnici Kulturnega doma v Gorici odvijala zaključna akademija skupin športne ritmične gimnastike, Športne gimnastike in Športnega vrtca, ki delujejo v sklopu ŠD Dom. Zanimanje za tovrstno dejavnost je na Goriškem veliko, saj so bile tribune zasedene prav do zadnjega kotička.
Program je otvorila tajnica sekcije Sonja Primožič, ki je poudarila važnost delovanja vseh treh skupin, ki štejejo v lastnih vrstah nad 80 članov. Primožičeva se je obenem zahvalila vsem telovadcem, ki so redno zahajali na vadbo, predvsem pa trenerjema Furlanu in Figelju ter Miji češčut, duši skupine, za večletno požrtvovalno delo z naraščajem.
Sledilo je podeljevanje priznanj orodnim telovadcem, ki so v hudi konkurenci zasedb odlično drugo mesto na republiškem tekmovanju v Sloveniji. Posebnega priznanja pa je bil deležen Matija Marassi, ki je na istem tekmovanju osvojil naslov slovenskega prvaka med posamezniki. Nagrajena so bila tudi dekleta, ki so se v internem tekmovanju v ritmični gimnastiki potegovala za rdeče-belo kolebnico. Nagrade in priznanja, ki sta jih bila deležna tudi trenerja orodnih telovadcev, je podelil predsednik ŠD Dom Jože Gej.
Priznanje za uspešno delovanje je celotni sekciji
v imenu SKGZ poklonil predsednik TO za Goriško Mirko Primožič, ki je podčrtal odbčen moment slovenskega športa na Goriškem.
Po uradnem delu programa je bil na vrsti najbolj pričakovan del večera, ko so se predstavili občinstvu mladi telovadci. V štirinajstih točkah programa so se zvrstib nastopi preko sto malčkov in mladincev. Nastope so začeb najmlajši, člani Športnega vrtca, ki so skupaj z vaditeljico Katjo Humar ponazorib kratko zgodbico. Sledili so si nastopi orodnih telovadcev in plesalk ritmične gimnastike. Oboji so z raznimi točkami navdušili številno publiko, ki je z burnim ploskanjem nagradila trud nastopajočih. Gosta petkove akademije sta bili skupini osnovnih šol iz Nove Gorice, »IX korpusa« in »M. štrukelj«, kar je dokaz odličnega sodelovanja med Domovimi telovadci in društvi in skupinami iz matične domovine. Ob koncu res navdušujočega večera, na katerem se je zbralo bodisi veliko število nastopajočih, kakor gledalcev, ne moremo pozabiti, da je med akademijo potekala nabirka za sklad »Mitje Čuk«. V imenu le-tega se je zahvalila organizatorjem in občinstvu Nevia Žerjal, ki je omenila važnost vključevanja nabirke v tako množične manifestacije. (MAL)