Trpljenje za domovino
 tred šolo se zbira četa mladih junakov. Oboroženi so s škarjami in s platnenimi vrečami, v njih pa vsak po par okraglih jabolk in velik kos kruha za malico.                                                                   I
»Kam pa greste,   vi mladi junaki?«   povprašujejo   rado-         I vednež.
»V gozd po robidovo perje, da si bodo vojaki kuhali čaj.« Ura bije dve. Vojskovodja, gospod nadučitelj, pride in z njim gospo-dična učiteljica. Vojska se dvigne in glasno žvrgoleč in gostoleč hiti proti gozdu.
»Kam pa?« spet vprašujejo ljudje.
»Za Krivo brdo po liste za čaj. Urno naprej!« To je bila prijetna pot, skoro junaška. Vrisk in petje in smeh in skok. Na mestu se razdelima v manjše trume in pričnemo naskakovati gostoobrastlo robidovo grmovje Nekaj časa obiramo molče. Kar zaslišimo od ene strani glas: »Ajs!« Ta glas ne pomcni namreč nič dobrega.
->Kaj pa je?« Gospod nadučitelj priskoči. »Kača?« »Jožck se ]e zbodel.«
155
»No, da le ni hujšega.«
Jožek izdere trn in prvi ranjenec v naši vojski potoči prvo kap-ljico krvi za svojo domovino. Pa se ne cmeri naš junak, kaj bi tisto, za jok ni rojen naš junak.
»Le čakaj, trnje, sedaj si ti mene, zanaprej bom pa jaz tebe.« Jož-kove škarje zapojo trnu smrtno pesem.
Kmalu se zopet začuje tisti nesrečni »ajs«, in pa neko stokanje se začuje.
»No, kaj pa je zopet?« Gošpodična učiteljica priskoči. »Kuščar?«
»Francelj je padel.«
»No, da le ni hujšega!«
»Tole trnje me je potegnilo za seboj, pa sem padel.«
Francelj vstane. Ta je pa že težko ranjen: opraskan po licu in po i rokah. Pa je Francelj tudi korenjak. Malo se nasmehne pa pravi: »Ah, kaj bo to, našim vojakom se še hujše godi, pa se ne cmerijo.«
In tako naprej —!
Preden smo napolnili vse vrečice, je število ranjencev preccj na-rastlo. Robida je bila huda, branila je svoje bogastvo, kakor ga je mogla in znala. Tonček je imel polne roke trnja. Mihec pa je dobil eno čez nos, ker je prekorajžno izpustil obrano vejo, Jancz je pa prišel bos, pa je dobil tudi trn v peto...
Odpravljali smo se proti domu. Perja smo imeli dosti, ranjencev pa tudi. Preštejcmo se! Dva se pogrešata. Hitro ju gremo iskat.
»Ali ju vidiš?« pokaže Peter,
Res! Doli po dolini jo mahata, pa ravno v nasprotno stran. Zašla sta. Pokličemo ju!
»Hoo, hop!«
Obstaneta in se ozirata. »Le počakaj, Peter, deni ruto na palico in pomahaj jima!« Dobro!
»Nazaj!« Naše znamenje zagledata, se obrneta in stečeta v našo stran. Kmalu bosta tukaj.
»Kje pa hodita? Pa prazne vreče imata!«
»V dolini sva začela, pa je prišel mimo cigan, pa sva se ga zbala. Šla sva se mu skrit, pa nisva potem znala nazaj.«
Lagala nista. Saj so ravno tisti dan izpraševali orožniki po vasi, kje se skrivajo cigani.
Z veselimi koraki in zadovoljnimi lici se vrnemo mladi junaki domov Zavedali smo se pa malo ali nič, da smo prelili prve kapljice krvi za cesarja in domovino!
Mladost! — Vse ji je sladko.
J. E. Bogomil