Narava, vodnica učitelju. Dobro seme ostane kaljivo leta in leta, zdrava misel razglašena se ne pozabi, stoletja minejo, ideja ne zgine, marveč o svojem času prodre in obče obvelja. Tako se godi z načelom: pouk naj se ravna po naravi, naj bo po naravi umerjen. Zgodovina pedagogike uči, in izreki miselcev iz pretečenih stoletij pričujejo, da so se tega načela deržali vže v starodavnih časih, a še le pedagogika našega stoletja je to načelo pretehtala, ocenila m do dobrega pojasnila. Pervi, ki je spoznal važnost tega načela, ter ga v podlago priporočal vsem šolskim prenaredbam, je bil — Amos Komenski, sloveči metodik v sedemnajstem stoletji. To načelo je postavil v svoji knjigi ndidacta magna", velik nauk o poučevanji, in ravnila iz njega izpeljana, bodo veljala, dokler bode kaj prave pedagogike. V tadaijjem nemirnera času ni mogel izpeljati svoje misli. A. Komenski je tudi priznal, da so to le splošne postave ali vodila za pouk in odgojo, vendar gre njemu zasluga, da je izvodil metodo v poučevanji iz predmeta (objekta) na podmet (otroka). S tem pa je zavzel častno mesto med vsemi pedagogi, in zgodovina ne bode nikdar pozabila njegove didaktike in metodike. Stoletje potem je Ruso kazal v svojem nEmilu" na to načelo, a pri tem je ravnal enostransko, zvijačno, da celo nekerščansko. BVodilna misel tej knjigi je zahteva: ctrok naj bode naravi primerno izrejen". Ruso je bil pervi, ki je imel otrokovo izrejo od rojstva do polnoletnosti za nekako celoto, in vodilno načelo mu je bilo ravnauje po naravi. Za njim je skušal Basedov, nemški apostol Rusova, te ideje izpeljati, nEmil" mu je vdihnil misel, da hoče zboljšati vse šolstvo, a ne njemu, niti filautropom sploh se to ni posrečilo, ker izobraženje, katero so nameravali, ni bilo vesoljno nekaj pa tudi niso bili kot učeniki dosta spretni, da bi bili mogli to izpeljati. Še le našetnu stoletju se je posrečilo, odkazati pravo mesto načelom Komenskega in Rusova, ter jih vpeljati pri pouku, ker pedagogični velikaši so kazali na sorodstvo in soglasje med postavami v naravi sploh in med človeško naravo. Pripomogla jirn je novcjša antropologija, ki je na drobno poučevala, kako se otrok naravno razvija. Tukaj gre posebno omeniti Pestalocija; njegovo delo: Wie Gertrud ihre Kinder lehrt (kako Jera poučuje svoje otroke), govori vedno le za to, da se ima človeška umetnost v poučevanji in izreji podvreči večnim postavam v človeški naravi. ,,Človek postaja le po umetnosti človek, naj gre pa še tako daleč kakor hoče, ta naša vodnica, katero smo si sami stvarili, vendar se vse djanje in nehanje mora deržati pota, po katerem hodi narava". Narava iz katere izvira način izobraževanja našega rodu, je sama na sebi nerazrušljiva in vedna, in to bistvo v naravi mora biti uraetnosti v nerazrušljivo in vedno trajno podlago. nMehanizem čutne človeške narave je po svojem bistvu podložen enakim postavam, po katerih prirodna narava sploh razvija svoje moči". Tako je govoril mož, ki je z dušo in telesom skerbel za izrejo ljudstva, in ki je poučevanje v ljudski šoli prenovil. — Kdor tedaj hoče prav poučevati, mora postopati primerno naravi, in da to stori, mora poznati naravo, in mora tudi spretnost imeti, da se po tem spoznanji zna in ve ravnati. Zveden mora biti v antropologiji, da postane sposoben, ravnati se v posameznih slučajih in razmerah v življenji po načelu naravi primernem. Taka odgoja ne zahteva drugega, nego narava, ona pospešuje, podpira in hvali to, kar je prinierno naravi, dalje svojo skerb tudi v to obrača, a ogiba se vsega, kar je zoper naravno odgojo. Noče gospodovati, marveč pomoči in postreči hoče naravi. Poglavitno gojilo pa je poučevanje. Primerno naravi je tedaj, ako se ozira na otrokovo zrnožnost in na razvoj njegovih dušnih moči, ako tedaj ne tirja preveč od otroka, pa se vendar toliko ozira na njega moči, da se otrok nravno razvija. Tedaj odgojevati in poučevati se ne sme iz stališča, na katerem je učenik, marveč iz tistega, na katerem je učenec, in tukaj mora učitelj, naslanjaje se na zdravo metodiko in pedagogiko, nadaljevati in staviti. Poučevanje se mora tedaj poprijeti človeške narave in postavam o nje razvoji. To je verhovna in največa postava vsakemu poučevanji. Ako se mora pri kaki metodi dokazati, da postopa naravno, potem zasluži imenovana biti prava. Iz načela naravnosti se dajo izpeljati naslednja pravila. 1. Poučevanje se mora ravnati po postavah naravnega razvoja. Otrokov duh se razvija v telesu in s telesoin vred. Ta razvoj pa hodi svojo določeno pot. Dokler je telo še slabo in nežno, ne more prenašati, vsako preobloženje mu škoduje; isto tako je z duhom. Dokler še ni dovolj uterjen, dajati se mu mora tvari, katero lahko razurne; duh se hoče prosto razvijati. Kar to pospešuje, koristi, kar pa zavira, škoduje. Poučevanje raora gledati na to, da se pri razvoji dušnih moči godi vse o pravem času, na pravem mestu in kolikor moči, doveršeno in popolno. Poučevanje ne pripušča duševni nioči, da bi begala in se raznašala, da bi jo potem z velikim trudom nazaj vodilo in zbiralo. A. Komenski pravi, človek se mora izobraževati v spomladi svojega življenja. Rana ura je za učenje najpripravnejši čas. Vse, kar se ima priučiti, naj se razdeli po starostnih stopinjah, da se za priučenje ne tirja drugega, nego to, kar se more pojmovati. Ako stvar bolj prevdarjamo, moremo ločiti v otročji starosti troje stopinj pri razvoju. Perva stopnja je ta, da otrok začne čutiti, in to kar je s čuti spoznal, tudi razodene, da se njegovemu duhu vtisnejo stvari, ki ga obdajejo; pri stvareh razločuje obliko, barvo, okus i. t. d., navadno pravimo, to je doba, ko začenjajo čuti delovati. Učitelju je nalog, da otroku poda veliko predmetov, iz katerih si jemlje duševne hrane. Tako pride unanji svet v otrokovo dušo, in se tam duševno vdomači. Tačas pri otroku deluje največ spomin; uči se in verjame, dobiva in ohranuje. Ta doba traja nekako pervi dve leti šolanja. Šola ima takrat gledati na telesni razvoj. Ogiblje se tedaj vsega, kar bi škodovalo telesnemu razvoju; skerbi za primerno telesno gibanje in za otročje igre. — V poznejši dobi zanimiva otroka pojmovanje. Ne verjame več na besedo temu, kar se mu pove, marveč hoče vedeti, zakaj da je to tako in ne drugače. nZakaj" mu je v pervi versti. Um preoblada. V teh letih noče le sprejemati, marveč sam delati in upodobljati; otroku nastopa čas samodelavnosti, samosvojega dejanja in nehanja. Uči se sedaj z vso zavednostjo, v raznih predmetih se vadi toliko, da jih zmore. Učenik naj tedaj tako poučuje, da se otrok veseli samosvoje delavnosti, da nima samo čutnih predočeb, marveč tudi takih, katerih si pridobiva ne le s spominom, temveč tudi z umora. To je doba, v kateri se pri otroku razodevajo njemu lastni (individuelni) nagibi in nagnjenja; kdor otroka opazuje, izpoznal bode, katero nagnjenje prevaguje; slutil bode za kaj je otrok namenjen. V poslednjih dveh letih se nauči učenec, da obrača splošna vodila Da posamezne slučaje; pripravlja se za praktično življenje. Ustmeno in pismeno se veliko prosteje izrazuje; kar je sprejel in česa se je naučil pove prosto s svojinii besedami; posebno pa poučevanje gleda na to, kar bo otrok za življenje potreboval iz številjenja in spisja. Učenec naj uporabi priučeno. Sauio ob sebi se razume, da te dobe niso kaj tacega, kar bi bilo vsako za se obmejeno, n. p. da bi se pri otrocih s 7 ali 8 leti nič ne zgodilo za razvoj uma, in da bi se pozneje ne gledalo na to, kar v življenji koristi; ne tako, tnarveč hočemo povedati, da se ima v sleherni 23* dobi povdarjati to česar stno omenili, in učenik, ki bi se ne oziral na starost in zmožnost učencev, kakoršna pri njih preoblada, bi ne odgojeval naravi primerno. (Dalje prih.)