esej kolizej leo šešerko uvodnik esej zgodovina prevodi simptom ru enja pravne in socialne dr ave Kako je postalo mogoče, da se nekdo domisli ru enja Kolizeja, lokalno in dr avno razgla enega kulturnega spomenika? To je lahko le oseba, ki meni, da je zakon o varstvu kulturne dedi čine ne zavezuje, nekdo, ki se je e navadil izigravati zakone in ki se je v Sloveniji po osamosvojitvi, čeprav je obljubljala vzpostavitev pravne in socialne dr ave, osebno prepričal, da je to zgolj fasada za naivne. Ali odločbe Zavoda za kulturno dedi čino in Ministrstva za kulturo, ki temeljijo na strokovnih elaboratih s podrobno utemeljitvijo kulturnozgodovinske vrednosti danes 160 let starega spomenika in kulturne dedi čine Kolizeja, sploh dopu čajo mo nost, da jih kdo cinično spodbija? Dejansko sega uničujoči vpliv tajkunstva od prizadevanja za poru enje Kolizeja do raz irjenega spodbijanja pravne dr ave, vladavine zakonov in prava ter s tem tudi socialne dr ave. Opcija ru enja Kolizeja je hkrati opcija ru enja zakonskih določb, ki so bile sprejete za za čito kulturne dedi čine ter z njo povezanih dru benih in estetskih vrednot. S tem se odpira ir i pogled na javno dobro oz. suspenz javnega dobrega ter na spornost prizadevanj novodobnega nepremičninskega podjetnika Jo eta Anderliča, da poru i Kolizej. Podjetni ka iniciativa in brezobzirnost je pri la do stopnje, ko začenja verjeti, da se je otresla javnega nadzora in omejitev pravne dr ave. Ideologi brezbre nosti tr ne logike so jo povzdignili v lokalno in globalno dogmo o nedotakljivosti tajkunske lastnine pod paravanom svobodnega trga in neomejene podjetni ke iniciative, ki ru i pred seboj tudi najbolj dragoceno arhitekturno in kulturno dedi čino. V arhitekturnem spomeniku vidi Jo e Anderlič zgolj gradbeno jamo, ki prina a največji dobiček. Ru enje arhitekturnega spomenika je najkraj a in najbolj brezobzirna pot od kapitalske investicije (gradnje) do optimalnega dobička. Treba je samo e evtanazirati javnost, da brez večjih ugovorov sprejme to opusto enje kulturne in socialne dedi čine, potem ko je sfera politike in morale političnih strank in njihovega zastopanja javnih interesov tak no evtanazijo e uspe no prestala in agira predvsem v interesu in obzorju tajkunskih ambicij. Zastavlja se vpra anje, kaj prizadevanje za ru enje kulturnih spomenikov, kot je Kolizej, pomeni za kulturno identiteto sedanje in prihodnjih generacij, za mesto Ljubljana, za nacionalno kulturno identiteto ter mednarodno kulturno in arhitekturno dedi čino. In odpira se vpra anje, kaj bo ostalo od arhitekturne dedi čine in od javnega dobrega, ki sta izpostavljena vandal- skim napadom brezpravnosti in brezobzirnosti ter uničevanju kulturne identitete in javnih vrednot na globalni, evropski, slovenski in lokalni ravni. Prizadevanje za zru enje Kolizeja je simptom razkroja pravne dr ave, estetska in socialna uveljavitev pusto enja, ki ga prina a turbokapitalistični razvoj Slovenije in Evrope po padcu realno obstoječega socializma in po zmagi svete alianse globalnega kapitalizma pod taktirko Svetovne banke in Svetovnega denarnega sklada, ki pridigata privatizacijo javnih ustanov kot re itev in optimalizacijo za vse probleme in te ave v svetu. Kolizej ka e to optimalizacijo v njeni brutalni premočrtnosti – kulturni spomenik dose e svojo optimalno funkcijo in korist za tajkunski razvoj s poru enjem, pri čemer se ru itelj ne okoristi samo z uničenjem njegove estetske in socialne vrednosti, temveč si prilasti e ime uničene vrednote, da iz njega posesa zadnje drobce koristi in dobička ter ga tudi v tej obliki do kraja izkoristi kot »novi Kolizej«. Rž Čeprav je bil pravni red pred prehodom v tajkunsko oz. korporativno fazo daleč od njene uveljavitve, se vsaj ni ekspresno oddaljeval od nje. Ob tem se postavlja vpra anje legalnosti delovanja javnih funkcionarjev in funkcionark v vseh petih vejah oblasti – zakonodajni, izvr ni, sodni, medijski in oz. civilnodru beni, vključno s specializiranimi ustanovami za varstvo kulturne in javne dedi čine. V odnosu do Kolizeja in kulturne dedi čine se je razkrila ranljivost in nemoč javnih funkcionarjev, da bi zastopali javno dobro, čeprav so v njegovem imenu sploh pri li do svojih funkcij in so prisegli, da ga bodo varovali in uveljavljali. Dejansko pa se pogosto spreminjajo v marionete in voljne izvr evalce turbokapitalskih in korporativističnih ambicij. Ta proces marionetiziranja javnih funkcij ne poteka brez ostanka, zapetljajev in uporov. Med njimi so tudi tak ni javni funkcionarji, ki se neuklonljivo, a na skrajno omejenem in te avnem terenu svoje funkcije upirajo duhu turbokapitalističnega časa, ne odstopijo od svoje moralne dr e in se izpostavljajo ciničnemu posmehu, besu in moči tajkunov, njihovih oportunističnih privr encev in javnih funkcionarjev, ki hočeju utreti kapitalu vse poti, da lomasti po ljudeh, arhitekturni dedi čini ter pravni in socialni dr avi. Pri tem ne gre samo za moralno ali nemoralno dr o in korupcijo javnih funkcionarjev, gre tudi za finančno korist, ki si jo prizadeva pridobiti Jo e Anderlič z ru enjem Kolizeja in ki ni nepomembna. To je razvidno iz karakterizacije tega posla v reviji Manager, ki je bila posvečena sto najbogatej im Slovencem v letu 2008, med katerimi je Jo e Anderlič z dru ino zasedel 11. mesto. »Kranjska investicijska dru ba (KID) je v glavnem mestu e pustila velik pečat, saj je e uresničila tevilne nepremičninske projekte, od Kapitlja, vile Urbane, poslovne stavbe Stekleni dvor, gara ne hi e na Trdinovi ulici do hotela Mons. A krona, vredna Donalda Trumpa, ele pride. Do leta 2012 eli KID na mestu sedanjega Kolizeja zgraditi koncertno in operno dvorano, skupaj veliko skoraj 84.000 kvadratnih metrov, ob objektu pa bo esej do tudi stanovanjski in poslovni stolp z 18 eta ami, stanovanjska vila in trgovski objekt. Celotna investicijska vrednost je 180 milijonov evrov. Nekaj časa, kot priznava sam, je Jo e Anderlič razmi ljal tudi o odkupu 29-odstotnega dele a Kada in Soda v Istrabenzu, vendar se pozneje v boj z dr avnim Petrolom ni spustil. Kranjska investicijska dru ba je v lastni tvu dru ine Jo eta Anderliča, ene Barbare in sina Uro a. Leta 2006 je imela nekoliko manj kot 57 milijonov evrov konsolidiranih prihodkov in 2,9 milijona konsolidiranega čistega dobička.«1 Presenetljiv je brezobziren in ciničen ton tega prispevka revije Manager, za katero je poru enje kulturnega spomenika Kolizej skrajno pozitivna »krona« Anderličevih nepremičninskih podvigov, se pravi, najbolj dobičkanosen posel od vseh. Iz te ocene se vije sarkastični duh dana njega časa. Novinarji revije Manager ne opazijo, da je v »kronskem« poslu kaj spornega. Celo tega ne opazijo, da hoče enajsti najbogatej i človek v Sloveniji poru iti kulturno dobrino in spomenik, ki sta ga zavarovali tako dr ava kot lokalni zavod za kulturno dedi čino, on pa hoče z njegovim poru enjem in nespo tovanjem zavarovanja ustvariti svoj največji posel. Tudi v drugih njegovih poslih novinarji revije Manager ne vidijo nič spornega, denimo v prodaji gara v Trdinovi ulici, ki bi mestu Ljubljana lahko prina ale enake dobičke v korist mesta in me čanov, katerih denar je bil porabljen za njihovo gradnjo, zdaj pa prina ajo dobiček Anderliču, ki jih je kupil s kreditom in odplačal z njihovim dohodkom. To je z vidika javnega interesa butalska ekonomija ljubljanskega upanstva, ki je prodalo gara e. Postopek je podoben prodaji slovenskih elezarn ruskim kupcem, ki so odplačali kupnino za slovenske elezarne samo z dveletnim dobičkom, ki so ga potegnili iz istih elezarn. Gre za neodgovornost upanj Vike Potočnik in Danice Sim ič, ki sta odprli vrata privatizaciji javne infrastrukture in osiroma ili Ljubljano za stalen dotok prihodkov iz gara , ustanov in zgradb. Videti je, da ju bo Janković v tem pogledu daleč prehitel, saj ima več kot dvetretjinsko večino v mestnem svetu in lahko poljubno sprejema vsakr ne sklepe pri podrejanju mesta divjanju tajkunskega kapitala. Ko je na prvem programu TV Slovenija v večernih Odmevih novinar vpra al Andreja Hrauskega, ali prihaja do podrejanja mesta divjanju kapitala, je Janković Hrauskemu brezobzirno skočil v besedo in zatrdil, da o čem takem niti slučajno ne more biti govora. Revija Manager na zadnji strani srame ljivo postavlja vpra anje: »Koliko je mogoče pri nas /v Sloveniji/ obogateti po nepo teni poti?« Pri tem si novinarji sami niso drznili iskati odgovora na svoje vpra anje, ampak so ga odrinili dvema razpravljalcema, ki e zdaleč nista reprezentančna, da bi odgovorila na to vpra anje. Prvi, Drago Kos, je predsednik komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je ukinjala konservativna vlada Janeza Jan e, drugi, Matja Gantar, predsednik uprave KD Group, ki ga je Manager uvrstil na 27. mesto lestvice bogatih, pa je svoj nagrabljeni kapital nedavno prenesel na Kajmanske otoke in hkrati prevzel funkcijo ideolo kega vodje za področje gospodarstva pri politični stranki LDS, ki je do pred tremi leti dvanajst let vladala v Sloveniji ter v političnem, pravnem, ideolo kem, ekonomskem in kulturnem pogledu pripravila razmere za tajkunsko prevlado v dru bi. Pri tem se je seveda dosledno dr ala napotkov Evropske komisije ter Svetovne banke in Svetovnega denarnega sklada. Pogovor med Dragom Kosom in Matja em Gantarjem osvetljuje tudi ir i dru beni kontekst ru enja Kolizeja in pravna vpra anja. Kak en padec do ivlja dru ba, da je ru enje kulturnega spomenika mo no ponuti kot eno od realnih opcij? Kos v pogovoru najprej ugotovi, da je dogajanje v Sloveniji značilno za kapitalistične dr ave in da Slovenija glede na pojav tajkunstva niti ni najslab i primer tranzicijske dr ave. »Zakaj bi se zdaj li lov na čarovnice, če pa prej nismo postavili pravil igre. Slovenija si je ves čas od osamosvojitve izmi ljala razna formalna in proceduralna pravila za po teno lastninjenje, vsebinsko pa v problematiko lastninjenja zakonodajalec ni nikoli posegel. Pa ne da ni vedel, kaj se dogaja; na to so bile predvsem pozorne nadzorne ustanove (prej ni SDK, pa policija), ki so dovolj glasno izra ale svoje pomisleke, ki pa jih nihče ni upo teval. Zakaj ne, to je ključno vpra anje!« TS Vendar Kolizej ne spada v vzorec, o katerem je govoril Kos. Na področju začite kulturne dedi čine so bila formalna in proceduralna pravila zavarovanja kulturnih spomenikov jasno določena. Zavarovanje Kolizeja sta z obse no in podrobno utemeljitvijo raglasili dr avna in lokalno pristojna slu ba. Vlado je celih 12 let po osamosvojitvi vodil Janez Drnov ek, ki je du il civil- no dru bo, kolikor je bila kritična do oblasti, jo ignoriral in izoliral od uradne politike, moteče posameznike pa dal uti ati v medijih, spraviti ob slu bo ali jih naredil za rtve pregona davčne uprave. Le ruskega oblastnega stila naročanja umorov neljubih kritikov se ni poslu eval oz. doslej niso znani primeri česa takega. Obenem je financiral in privilegiral dvorne nevladne organizacije, da so ustvarjale virtualno civilno dru bo, pohlevno in brezzobo v odnosu do oblasti. Glavna operacija njegove vladavine je bila brezobzirna uveljavitev svobode kapitala, izpeljava privatizacijske prvobitne akumulacije, evtanaziranje ustanov javnega dobrega in civilne dru be. Medtem ko je pridigal o svobodni konkurenci, je skrbel za uveljavitev vsakr nih privatnih monopolov ter instrumente pravne dr ave spreminjal v farso. Na Drnov kovem dvoru so se gnetli »liberalni« ideologi svobodnega trga, ki so pripravili podlago za monopolizacijo vseh področij dru benega ivljenja in ekonomske sfere, zaklinjevalci avtoritarnih odnosov in javne slepote v odnosu do ukinjanja zametkov pravne dr ave iz zadnjega obdobja pred osamosvojitvijo, cinični snovalci, izvajalci in koristniki privatizacije in ropanja javnega dobrega, skupaj z dvomljivimi figurami s kriminalne scene. Dru ila jih je slepa vdanost najvi jemu ljudomrzniku, ki je toleriral večino ekscesov, če le niso imeli velikega odmeva v javnosti, razen najmanj e nepokornosti do njega samega. Drago Kos je imel ob pogledu na to obdobje očitno pred očmi lastninjenje podjetij, ker se je v prvem obdobju po osamosvojitvi zdelo, da se je Sloveniji uspelo izogniti mračnemu scenariju uveljavitve tajkunstva po vzoru Tuđmana na Hrva kem. Tuđman je v tistem času ne enirano govoril, da (hrva ka) dr ava potrebuje dvesto sposobnih velikih lastnikov, ki bodo gnali naprej celotno gospodarstvo. Vzorec takega razvoja je postala Rusija, kjer je obračunavanje s politično opozicijo, civilno dru bo in neustre ljivimi mediji skrajno brutalno, hkrati pa dr avni aparat predstavlja sam sebe kot utele enje vrhunske demokracije in ekonomske uspe nosti. Matja Gantar pa je v posmehljivem in enigmatičnem tonu poudaril svoje pojmovanje, da je razpravljanje o nepo teni obogatitvi tajkunov brezpredmetno: »Poznam precej uspe nih in s tem običajno tudi premo nih slovenskih podjetnikov in moj splo en vtis o njih je, da so kar po teni. Celo bolj kot marsikateri tuji. Tranzicija je seveda posebna zgodba. S tem da je pri njih potekala kar umirjeno in brez večjih deviacij. Tajkuni so sicer značilen pojav na začetku, ne na koncu tranzicije. Razen pri nas, seveda. Za hec se lahko pogovarjamo tudi o tem, ali lahko slovenska nogometna reprezentanca po nepo teni poti osvoji evropski pokal.«2 To Gantarjevo besedilo bi lahko postalo legendarno. Vsaka naslednja trditev spodbija predhodno. Gantar pozna precej uspe nih slovenskih podjetnikov, ki pa niso vedno premo ni. Po njegovem so e kar po teni, vsekakor bolj kakor tuji. Ker pri tem govori tudi o sebi, ni mogoče prezreti narcisizma v tej izjavi. Ni jasno, če s tujimi tajkuni misli novodobne ruske ali ameri ke, ki so obogateli med prohibicijo. Za slednje je e dobro, da so obogateli s tihotapljenjem alkohola in v navezi z mafijo. Je imel Gantar v mislih njih ali tiste, ki so obogateli med privatizacijo Jelcina, Putina in Tuđmana itd.? Da je v Sloveniji privatizacija potekala kar umirjeno, je točno, vendar očitno ni mislil na pohlevno stali če javnosti, pred katere očmi se je zgodila njena lastna razlastitev v samo nekaj letih, ne da bi jo spremljali večji protesti, revolti ali radikalne moralne in pravne obsodbe. Gantarjeva izjava, da so tajkuni bolj značilen pojav na začetku, ne pa na koncu tranzicije, je skregana z globalno logiko koncetracije kapitala, razen če je meril na političnoekonomske fantazije diktatorjev ju noameri kega tipa. Očitno pa se zaveda pomena interpretacije in bitke za interpretacijo tajkunstva, ki bi e lahko vplivala na njegovo nadaljnjo usodo. Ali pa tudi ne, esej saj mu je razpravljanje o tem prav toliko brezpredmetno kot sme no. Nedvomno pa si tajkune predstavlja kot nogometne reprezentante, ki so hitrej i in bolj e preigravajo ljudske mno ice ter jim znajo zabiti gol. K temu Gantar doda e svoj prispevek k antikomunizmu, ki ga nave e na slovenska podjetja, kjer da e 63 let odločajo isti ljudje. V nem čini tak nemu razmi ljanju pravijo »Realitätsverlust«, izguba smisla za realnost. Očitno si tajkuni prizadevajo, da bi oceno in sodbo o sebi podali sami. In to s pomočjo izrazov iz nogometa. Zakaj tajkunstvo in pravna dr ava izključujeta drug drugega? Ker je tajkunska dr ava dr ava malo tevilnih velikih kapitalistov, za katere samo formal- no velja enakost pred zakonom, v resnici pa so zelo bogati le deloma podrejeni spo tovanju pravnih predpisov, ki veljajo za vse druge. Hkrati imajo odločilen vpliv na vse veje oblasti: zakonodajno, izvr ilno, sodno in na medije, ki jih imajo deloma v neposrednem lastni tvu, deloma pa vplivajo nanje prek mehanizmov dr ave ali prek marionet civilne dru be. Imajo tudi odločilen vpliv na politične stranke, kolikor te v tajkunski dru bi sploh e zastopajo kak ne druge interese od tajkunskih. Demokracija ni odvisna samo od pravice vseh dr avljanov, da se udele ujejo odločanja o javnih zadevah, ampak tudi od njihovih ivljenjskih mo nosti, da lahko to pravico uresničujejo. Dr ava, v kateri obstajajo velekapitalisti, se ne more izogniti temu, da ti prevzamejo odločilen vpliv na izvajanje politične oblasti. To jim prina a e mnogo več premo enja, ugodnosti in ugleda. Vladanje ozke elite velekapitalistov ne more dobiti opore v ljudstvu in neogibno ustvari nestabilno in ranljivo oblast, za katero velja, kar je Hegel dejal za vzhodne teokracije: ljudje, ki javno ne morejo izraziti svojega prepričanja, se umaknejo »v svoj notranji mir /, ki je/ privatno ivljenje, in se potopijo v ibkost in otopelost«.3 Na drugi strani pa veliki kapitalisti v tak ni ureditvi svoj ekskluzivni vpliv na politično in dru beno odločanje jemljejo za samoumevno nagrado, ki potrjuje njihov uspeh v gospodarskem ivljenju. Apolitičnost, ki je danes raz irjena med ljudmi v Sloveniji, zlasti med mladimi, ki si ne delajo iluzij o svojih (političnih) mo nostih, je popolno nasprotje mno ične anga iranosti ljudi v obdobju osamosvojitve Slovenije. Je posledica omejenosti in de facto suspenza njihovega vpliva v javnem ivljenju, političnem odločanju in medijih. Toda eskluzivni vpliv tajkunov na javne funkcionarje in oblast, ki postane v dr avi velekapitalistov samoumevnost, ni harmoničen, ampak ostane konflikten in protisloven. Ker so v interesu tajkunov odpravljeni vsaka učinkovita transparentnost izvajanja oblasti in ločitev vej oblasti ter suspendirana javna kritika in delovanje neodvisne civilne dru be, zaidejo interesi tajkunov naprej v konflikt z demokratično in transparentno dru bo. Posledica je avtoritarna oblast, ki ohranja samo e fasado demokratičnega odločanja na volitvah. Leta 1990 se je zdelo, da se bodo demokratična oblika vladavine, spo tovanje človekovih pravic in pravic manj in ter pravica, da odloča demokratična in razsvetljena večina, raz irili po vsem svetu. Danes je e jasno, da do tega ne bo pri lo zlahka, vsaj ne v bli nji prihodnosti, in da se pravna dr ava na globalni ravni kot uresničljiva opcija bolj oddaljuje kot pribli uje. Tajkuni, ki imajo odločujoč vpliv na oblast, imajo tudi veliko izku enj z njenim vsakodnevnim funkcioniranjem. Iz te izku nje ter iz ekskluzivnosti in retogradnosti političnega odločanja razvijejo do oblasti dvojen odnos – sarkastičen, ker si jo lahko v znatni meri podrejajo, in cinično posmehljiv, ker poznajo njen izvotljeni in izpraznjeni značaj ter njene nestabilne in trhle temelje. Tajkunom je v glavnem vseeno, pod kak no oblastjo lahko uveljavljajo svoje interese, in so pripravljeni tolerirati različne dru bene ureditve od skrajno avtoritarnih do formalno demokratičnih. Predvsem jih zanima, kako lahko z vsakokratno oblastjo dose ejo svoj primarni cilj, to je ropanje javnega dobrega in lastno bogatenje. Zanima jih torej dovzetnost ali ranljivost vsakokratnih javnih funkcionarjev za njihovo lobiranje. Ob izvolitvi po iljajo vpadljive čestitke in opke ro , takoj ko jim uspe vzpostaviti osebni stik z nosilci javnih funkcij. Nemudoma jim pričnejo ponujati razne osebne ugodnosti, a čim dlje stran od pozornosti javnosti in celo minimalne koristi za javni interes, če njihove privatizacijske koristi presegajo s tem povzročene stro ke. ele za tem sledi, daleč stran od pogledov javnosti, ključna operacija – veliki posel prenosa javnega dobrega v privatne roke tajkuna ali ureditev uredb in predpisov lokalne skupnosti ali dr ave, tako da tajkunska lastnina prične prina ati dobičke, ki omogočajo odplačilo prevzema javnega dobrega v zgolj nekaj letih. Tak ne privatizacije so lahko najrazličnej ih administrativnih vrst – podpisovanje pogodb o prodaji javnega dobrega med javno ustanovo in tajkunom, drobne ali velike spremembe administrativne ureditve, način delovanja ustanove, ki prepu ča opravljanje prej javnih funkcij zdaj v tajkunske roke, ali razne oblike deregulacije v korist tajkuna, ki s svojo privatno infrastrukturo pomete z vsakr no konkurenco. Da tak en podjetnik vzpostavlja privilegirano razmerje z nosilci javnih funkcij, nima veliko opraviti z osebnimi političnimi preferencami tajkuna oz. njegovim političnim nazorom. Običajno o kakem izoblikovanem političnem nazoru sploh ne moremo govoriti, ne pa vselej. Ruski tajkun Berezovski se je denimo najprej stra ansko obogatil, potem pa se mu je uprla koruptivnost politične strukture in nosilcev javne oblasti v Rusiji in začel si je prizadevati za njeno transparentnost in demokratizacijo. Kot predstavnik ruske vlade je posku al v Čečeniji vzpostaviti mir in avtonomijo, kar ga je nemudoma privedlo v najostrej i konflikt s koruptivno Putinovo oblastjo. Podobni primeri so se zgodili tudi v Sloveniji. Večina tajkunov pa se skrbno varuje vsakega anga iranja v korist javnega dobrega, le včasih radi uprizorijo kak no farso dobrodelnosti in dobronamernosti in si tako izbolj ujejo javni imid . Najobičajneje se tak ni »podjetniki « dobrikajo obema oz. vsem stranem, vladni in opozicijski, dokler v tajkunski dr avni ureditvi kaj takega, kot je opozicija, sploh e obstaja. To ustvarja splo no odvisnost nosilcev javnih funkcij oz. njihovih političnih asociacij od donacij in dobre volje tajkunov oz. tistih, s katerimi niso v demonstrativnem sporu. V kriznih situacijah, pred volitvami ali ob drugih političnih preizku njah, so te asociacije odvisne od dobrohotnih donacij tajkunov, in ti svojo finančno moč ali vpliv rade volje zastavljajo za oporekajoče si kontrahente, po volitvah pa počakajo na trenutek, ko finančno podporo ali nemonetarne usluge vnovčijo v obliki privilegijev in privatizacij, ki jim jih hvale no naklonijo nosilci javnih funkcij. Preprosti dr avljani tu nimajo posebne vloge, razen kot nemi in deprimirani spremljevalci javne scene. Niso predmet zanimanja tajkunov, razen kot pasiven avditorij javne scene. V obdobju realnega socializma smo se v Sloveniji navadili, da je dr ava izključni financer civilnodru benih aktivnosti, in si e danes ne predstavljamo, da bi bilo smiselno s tevilnimi majhnimi donacijami omogočiti finančno neodvisno delovanje ustanov oz. iniciativ civilne dru be, ki bi branile javni interes na različnih področjih. Čisto drugače je s tajkuni, ki od prvega trenutka vedo, da morajo investirati, če si hočejo ustvariti in ohraniti dober javni imid ter uveljaviti svoj ekonomski in politični interes. Tako diskretno »lobirajo« pri javnih funkcionarjih, da bi ti sprejemali ukrepe, ki bi jim prina ali dobičke in koristi. Lomastenje po arhitekturnih spomenikih v Ljubljani, predvsem pa divja privatizacija, finančno, socialno in kulturnozgodovinsko ropanje mesta, ki ga po osamosvojitvi in odpravi realnega socializma izvaja sprega tajkunov in javnih funkcionarjev z upanjami in upani na čelu, ima vzporednice v mnogih dr avah biv ega socializma. Z Jo etom Anderličem pa tudi ru iteljem umija Matja em Gantarjem bi lahko primerjali moskovskega oligarha Vladimirja Aleksandroviča Gusinskega (z vzdevkom Gosak). »Gusinski, triin tiridesetletni nekdanji direktor gledali ča in voditelj moskovske judovske skupnosti, je nekoč, e preden se je /v Rusiji/ zaradi sheme ‘posojilo za delnice izoblikovala nova, bogatej a vrsta oligarhov, veljal za najbogatej ega Rusa. Obogatel je po zaslugi svojega prijatelja, upana Jurija Lu kova. Gosakova banka Most-Bank je bila glavni trezor /moskovskih/ občinskih sredstev. Njegova nepremičninska dru ba se je polastila najbolj ih zemlji č, ki so postala na voljo v procesu nadzorovane mestne privatizacije.«4 Kljub raz irjenemu prepričanju, da sta jo Slovenija in Jugoslavija zaradi spora z Informbirojem in Stalinom bolje odnesli kot biv a Sovjetska zveza in njeni sateliti, pa nas ru enje umija in prizadevanje za zru enje Kolizeja postavljata esej na realnej a tla. ele s temi travmatičnimi dogodki postaja jasno, da privatizacija javnih zemlji č in kulturnih spomenikov v Sloveniji ne teče nič bolj e od tiste v Rusiji ali kje drugje v biv em socialističnem vzhodnem bloku. Toda primerjava z Gusinskim in Berezovskim je za Slovenijo neugodna. Gusinski je kot lastnik časopisa, tednika, radijske postaje in televizijske mre e NTV s podpiranjem kritičnih stali č do Kremlja za el v spor z njim oz. Putinom, ki je sicer tudi sam oligarh. Podobno se je zgodilo Berezovskemu. To je pripeljalo do zaostrovanja, tako da sta oba morala v eksil v London, kjer sta svoje prej nje medsebojne spore pokopala in od koder podpirata civil- no dru bo in politično opozicijo v Rusiji. Postala sta prava demokrata, ki podpirata javno razpravo, civilno dru bo, pravice manj in, na prvem mestu Čečenov, ki so rtve genocida. V tem pogledu ju ni mogoče primerjati z Matja em Gantarjem in Jo etom Anderličem. Prvi je poru il umi, drugi hoče poru iti Kolizej, o kakih demokratičnih ambicijah pri njiju pa ni govora. Oba sta v harmoničnem odnosu z vsakokratno oblastjo, pri čemer Gantar celo nastopa kot govorec LDS za področje gospodarstva. On e ve, kako je treba urediti gospodarstvo, da lahko tajkunizacija nemoteno teče. Preoblikovanje oblasti po volji tajkunov in njihovih privr encev pa ne poteka brez zapetljajev. Na eni strani imamo politično pasivizacijo prebivalstva, na drugi vstopanje tajkunov na politično sceno direktno ali prek vpliva lastni tva v medijih, s financiranjem političnih strank in civilne dru be ter seveda s postopnim preoblikovanjem zakonodaje v skladu z interesi tajkunskega razreda. Na vrhu je ustava, ki bo ostajala bolj ali manj nespremenjena in ki zagotavlja nekatere temeljne pravice vsem, pod njo pa zakonodaja in oblastna praksa, ki te pravice zo uje in pridr uje zgolj za nekatere, za veliko večino pa veljajo njihov suspenz in omejitve, ki so določene z zakoni ali zgolj internimi akti posameznih ustanov in s pravno prakso, ki je daleč od ustave in zakonov in po volji javnih funkcionarjev, ki so v večini privr eni tajkunski oblasti. Hkrati poteka korporativna koncentracija kapitala na mednarodni ravni, ki zdru uje in orkestrira tajkunski kapital po posameznih de elah in ki mu najbolj ustreza uveljavljanje lastnih monopolov in vzdr evanje različnih oblik avtokratskega vladanja, ki ohranja nacionalistične podtone, da ostane privlačno za sicer deprimirano in politično pasivizirano večino ljudi, ki svojo nejevoljo in prikriti upor izra a z besom proti manj inam, drugačnim in drugače mislečim. Korporacijam, tajkunom in njihovim mentorjem v Svetovni banki in Svetovnem denarnem skladu so skupni ignoranca do utrjevanja demokratičnih političnih institucij in pravic, zavzemanje za liberalno vladavino trga na vseh področjih, tudi v medijih, hkrati pa spodkopavanje svobode govora in tiska ter preprečevanje dejanskega demokratičnega nadzora oblasti. In končno podpirajo tajkunizacijo gospodarstva in oblasti po svetu, z uničujočimi posledicami za socialno dr avo in kulturno dedi čino. Tako je tudi kulturna in arhitekturna dedi čina postala tarča kapitala, tako kot umi in Kolizej, ki sta simptoma njegove devastacijske moči in prevlade svobode trga tudi v smislu svobodnega uničevanja arhitekturnih spomenikov. Ob prenosu političnih konfrontacij na virtualno področje medijev postaja delovanje političnih strank in politično aktivnih posameznikov, ki bi bili neodvisni od financiranja tajkunov, skoraj nemogoče. Zato je politična oblast pre eta s korporativnimi interesi tajkunov. Seveda ne vse veje oblasti enako. Najbolj pre emajo zakonodajno in izvr ilno oblast, ki morata vsaka tiri leta na volitve. Te so vedno bolj povezane z dragimi kampanjami, ki jih brez naklonjenega financiranja tajkunov ni mogoče izvesti. Seveda politične stranke potrebujejo politične programe, izvirne ideje, ekspertno znanje, razumevanje funkcioniranja odnosov z javnostmi v času njihove monopolizacije in privatizacije javnih medijev. Vendar vse to ne more delovati brez eliksirja naklonjenosti in financiranja tajkunov. To pojasnuje, zakaj postaja delovanje političnih strank in politične sfere vedno bolj odtujeno od interesov in zanimanja posamezne dr avljanke in dr avljana. Nezanimanje dr avljanov je njihov preprosti odgovor na dejstvo, da tajkuni prevzemajo usmerjanje političnih zadev. To nezanimanje je pre eto z odporom in gnusom do javnega delovanja, politike in oblasti, pa tudi z občutkom nemoči, da proti korporativni politiki ni mogoče storiti skoraj nič učinkovitega, razen zasebnega izra anja gnusa in odpora. Tvegano pa je tak no izra anje na javni sceni, kjer tajkuni in njihovi adepti za javno kritičnimi posamezniki ali skupinami takoj po enejo preganjalce. Glede na polo aj časopisov, radia in televizije, ki so obravnavani kot zasebna lastnina tako kot vsaka druga, s srame ljivo izjemo javnega radia in televizije, ki pa sta izredno ranljiva zaradi interesa vsakokratne oblasti, da ju spremini v svoji glasili, postajajo javni mediji instrument utrjevanja in uveljavljanja tajkunskih interesov. Videz medijske nevtralnosti ohranjajo le e v toliko, da bi s tak no pozo lastniku prinesli e več dobička. Vodijo torej notranje konfliktno strategijo ustvarjanja navidezne medijske nepristranskosti, da bi pritegnili interes javnosti, ter neusmiljenega uveljavljanja interesov tajkuna, v lasti katerega so, in celotnega tajkunskega razreda. To pojasnuje njihovo slepoto in gluhoto, ko gre za varovanje javnih interesov, transparentnost političnega in javnega ivljenja, razkrivanje tajkunskih zlorab, in je tudi v primeru Kolizeja razlog za večinski medijski molk. Hkrati pa je to razlog za splo no usihanje vpliva medijev na javnost. Tudi v javnih televizijah in radijih se interesi tajkunov polno uveljavljajo s pomočjo javnih funkcionarjev, ki v njih v imenu javnosti opravljajo funkcijo nadzora, kakr nega ima sicer lastnik v zasebnih medijih. Jo e Anderlič je v korporativnih medijih dele en naklonjenega in občudujočega pogleda, kar velja za odnos medijev do tajkunov sploh.5 Ker je kandal najbolje prodajani medijski produkt, se zgodi, da včasih tudi kak en tajkun zaide na strani kandaloznih kronik. Toda to so izključno nesimptomatične zadeve, ki ne razkrijejo dru benega bistva tajkunstva. Medijski prikaz prizadevanja Jo eta Anderliča v reviji Manager je torej zelo tipičen v tem, kako v celotni njegovi privatizacijski zgodbi korporativistični novinarji ne opazijo nič spornega. To ne velja le za Anderličevo namero, da zru i spomeni ko za čiteni Kolizej. Prav tako ne opazijo, da je bil hotel Mons zgrajen v za čitenem zelenem pasu, kjer je sploh prepovedano graditi. Hkrati je dobil neposreden dostop z avtoceste do hotela, kar ni uspelo nikomur drugemu v Sloveniji in kar potrjuje, da ima sposobnosti, ki jih navadni smrtniki nimajo. Uspelo mu je kupiti gara no hi o na Trdinovi ulici v Ljubljani, ki bi mestu lahko dolgoročno prina ala prav tako visoke dohodke kot njemu, s pomembno razliko, da bi bila gara na hi a sredi mesta lahko instrument za reguliranje okoljske politike v mestu in prometa ter za vplivanje na zmanj anje onesna evanja zraka in emisij toplogrednih plinov. Drama okoli Anderličevega prizadevanja, da poru i Kolizej in pride do poceni gradbene jame na ekskluzivni lokaciji, ki ga lahko s tako ustvarjenim dobičkom potisne v pico najbogatej ih tajkunov, se vleče več let, pač celo obdobje, odkar je kupil Kolizej za ceno enega samega večjega stanovanja v Ljubljani (600.000 evrov). Vse to obdobje so kulturne redakcije glavnih slovenskih medijev o tem večinoma molčale. Srame ljivo so spu čale drobce novic o dogajanju in pod bolj ali manj posredno kontrolo tajkunov skrbele za skoraj nemoten javni molk o tem napadu na kulturno dedi čino. Pozornost kulturnih redakcij je bila usmerjena zlasti na področja instalacij in depolitiziranega kulturnega ustvarjanja, dramatični polo aj kulturne in arhitekturne dedi čine pa so obravnavale s prikrito naklonjenostjo do nepovratnega uničevanja. Etablirani mediji, javna televizija in radio ter oba dnevna časopisa, so v glavnem molčali ali pa rutinsko poročali, kot da ne gre za bistveni del arhitekturne in kulturne dedi čine. Seveda ne gre toliko za novinarsko nerazumevanje ali brezbri nost do pomena ohranitve in renoviranja arhitekturne dedi čine, ampak za simptomatično avtocenzuro medijev, ki e sami in brez konzultacij vedo, kak ne so potrebe tajkunov glede medijskega poročanja in preusmerjanja pozornosti javnosti. Medtem so v Ljubljani poru ili umi, v Portoro u so brez medijske polemike od starega hotela Palace pustili le en zunanji fasadni zid, po gan je bil hotel Bellevue, nadaljevala se je tradicija, da je mogoče poru iti tudi stvaritve Plečnika in Fabianija. Kulturna politika do kulturne in arhitekturne esej dedi čine je postala del amnezije javnega mnenja, zato da lahko tajkuni nemoteno ropajo javno dobro in da jih v servilnosti oblasti do njih nihče ne ovira. Javna razprava v Cankarjevem domu o Kolizeju leta 20046 je bila eden zadnjih poskusov civilne dru be, da se izvije iz oblastnega in tajkunskega prime a. Ker so mediji in njihove kulturne redakcije le nemo opazovali to dogajanje, brez vsakega poskusa, da se profesionalno uprejo irjenju vandalizma tudi na področje medijskega poročanja, so tajkunski in oblastni apetiti po uničevanju, privatizaciji in ru enju na način, kot se dogaja s Kolizejem, samo hitro nara čali. ž Janković je bil ob izvolitvi za upana, ko so Ljubljančani dali du ka svojemu protestu proti vladni politiki Janeza Jan e, dovolj bogat, da se mu ne bi bilo treba uklanjati divjemu dobičkarstvu v Ljubljani. Vendar se tudi v tej funkciji ni mogel upreti elji po nadaljnji hitri bogatitvi in je nemudoma postal glavna opora divjanja kapitala po mestu. Iz Ko elja je pri tem naredil svojo ekspertno oporo. S podporo ru enju Kolizeja ni izdal le svojih volivcev in arhitekturne dedi čine, za katero so upravičeno lahko pričakovali, da jo bo branil. Z nenehnim ponavljanjem, da zagovarja poru enje Kolizeja, če bo le za to tudi stroka, je postal glavni glasnik tega ru enja. Janković je izdal in prelomil dve neizrečeni zavezi svojim volivcem in javnosti. Glede Kolizeja je stopil v dru bo z vlado Janeza Jan e. Glavni in pektor za kulturno dedi čino tri leta ni spro il postopka za razlastitev Anderliča glede Kolizeja, čeprav je minister Vasko Simoniti razglasil Kolizej za dr avni spomenik, Anderlič pa ga je vsem na očeh spreminjal v ru evino. Jankovićeva zatrjevanja, da je za poru enje Kolizeja, če bo tako rekla stroka, so popolno zavajanje. Umetnostnozgodovinska stroka je kljub tajkunskim pritiskom rekla ru enju »ne« in vendar ga Janković naprej zagovarja in skupaj z Anderličem i če izhod v nekem nadaljnjem ekspertnem mnenju statikov, ki naj bi potrdilo upravičenost ru enja. Toda tudi glede mnenja statikov velja enako. Splo no mnenje gradbenih strokovnjakov je, da je z dana njimi tehničnimi sredstvi mogoče ohraniti, renovirati in o iviti vsako stavbo, če le za to obstaja potrebna volja. Mestna in dr avna oblast torej ekspertna mnenja, ki jima niso pogodu, zavr eta kot nepomembna in i četa nova, dokler ne bosta dobili takega, da bo ru enje mo no. To je polom pravne dr ave. Vendar je med Jankovićem in Anderličem pomembna razlika. Anderlič si prizadeva za poru enje Kolizeja v elji po ogromnem dobičku, ki ga bo zaslu il s prodajo poslovnih prostorov in stanovanj na elitni (dobičkanosni) lokaciji. Janković pa je v tem poslu pomagač, ki mu preprosto manjka ustrezne kulturnozgodovinske izobra enosti in ki misli v tajkunskem obzorju. Estetsko zgodovinske izobra enosti mu Ekonomska fakulteta v Ljubljani, ki se prav posebno pona a s svojo poslovno usmerjenostjo, ni dala. Pa tudi nekaterim drugim ne, zlasti t. i. mladim ekonomistom. Z nje prihajajo kulturnozgodovinsko invalidni diplomanti, ki merijo svet le z vatlom vi je ali ni je cene delnice, vi jega ali ni jega letnega dobička, z večletno rastjo ali padanjem bruto produkta podjetja ali ustanove, za vandalsko početje svoje generacije v odnosu do drugih dob in drugih ljudi pa so slepi in gluhi. Videti je, da imajo Anderličeve ambicije in Jankovićeva asistenca pri prizadevanju za zru enje Kolizeja tudi svojo perverzno »kulturno« dimenzijo, ki je nihče od akterjev ne izpostavlja, čeprav je obema na svoj način pomembna. Anderlič je namreč eden od pomembnih sponzorjev kulturnih (in političnih) prireditev v Ljubljani, saj z zneskom več sto tisoč evrov sofinancira Ljubljanski poletni festival. Če je to cena za poru enje Kolizeja, je to nekak na vezana trgovina: nenadomestljiv kulturni, socialni in arhitekturni spomenik ste dali za nekaj prekrasnih glasbenih, gledali kih ali likovnih prireditev. To je ekonomističen pogled na kulturo in kulturno dedi čino. Vendar oba glavna akterja sklepata ta posel za hrbtom javnosti, saj se zavedata, da bi javnost verjetno imela pomisleke o njegovi neokusnosti oz. grozljivosti. Zato ji prihranjata umazane podrobnosti. N Pogled na prizadevanje za zru enje je pogosto vulgaren, konservativen in ciničen. Ne enirano ga irijo tisti, ki so blizu trenutni konservativni oblasti in ki z razumevanjem gledajo na to prizadevanje. Njihove razloge povezama trditev: »To /Kolizej/ je bil v eni polovici hlev, v drugi polovici pa kurbi če. Zakaj bi ga potem ohranjali?« In tako govorijo izobra eni ljudje, ki vsako leto potujejo na počitnice okoli sveta in ki so bili lani na Machu Pichuju, letos so si ogledali Tad Mahal, naslednje leto pa bodo obiskali Dolino kraljev. Ne pride jim na misel, da je Kolizej prvovrstni kulturni spomenik srednje Evrope, in so na tej točki podobni talibanom, ko so bili na oblasti v Afganistanu. Z njimi jih ve e skrajna brezčutnost do kulturnih in arhitekturnih vrednot. Po svetu hodijo od enega spomenika do drugega, ker se ljudje njihovega ranga pač morajo pokazati na tak nih krajih. Toda od tega se nič ne naučijo in ne doumejo, kak ne kulturne vrednote jih obkro ajo doma, tako kot tudi ne znajo ceniti vrednot socialne dr ave, v kateri ivijo. Nekaj čisto drugega pa so uglajeni, izobra eni strokovnjaki s področja kulture, zgodovine in umetnosti, ki zasedajo najekskluzivnej e polo aje v javnih ustanovah, pristojnih za to področje. Ti ne govorijo epetaje pod dlanjo, ampak so se zbrali vsemu svetu na očeh, na spletnem portalu Jo eta Anderliča. Ni jim nerodno zaradi tega, kar počnejo, ali vsaj delajo se, kot da jim ne bi bilo nerodno, ker se udinjajo pri vandalskemu napadu na Kolizej. Na prvem mestu med njimi se kot glasnogovornik Jo eta Anderliča pojavlja človek, ki bi ga tu najmanj pričakovali. Pričakovali bi, da vselej stopi na stran umetnostnozgodovinske stroke in arhitekturne dedi čine Ljubljane in da je za to tudi pripravljen kaj tvegati. To je prof. dr. Peter Krečič, direktor Arhitekturnega muzeja Ljubljana, ustanove, za katero je 160 let stari Kolizej ena najpomembnej ih stavb v Ljubljani. Ta gospod pogosto vodi po Ljubljani politično pomembne obiskovalce, dr avnike in politike, njihove ene in spremljevalce ter jim razkazuje pomembne mestne arhitekturne spomenike in druge zgodovinske posebnosti. Krečič je izgubil vsak sram glede tajkunsko elitističnega zagovarjanja, naj se Kolizej poru i. Zanj je Kolizej stavba, ki je več kot sto let propadala, bila zgrajena na hitro, slu ila različnim namenom (med drugim tudi »ne prezahtevni zabavi«), bila namenjena hitri povrnitvi vlo enega denarja, razvoj ljubljanskega mestnega sredi ča pa je postal talec Kolizeja. Ta stavba onemogoča, da bi mesto prisluhnilo razumni pobudi, in tak na pobuda je po Krečičevem mnenju pri la od zasebnega kapitala. Od teh zaskrbljujočih misli pa se Krečič obrne in razne i ob misli na »novi Kolizej«. Sicer po funkciji direktor ljubljanskega arhitekturnega muzeja povezuje s kulturnim spomenikom Kolizejem vse slabo, hkrati pa asociira vse dobro z njegovim poru enjem in izgradnjo »novega Kolizeja«, kakor sta si ga zamislila nizozemska arhitekta. Ta »novi Kolizej« bo po Krečiču sredi mesta »ustvaril novo kulturno sredi če«, strogi mestni center bo dobil novo dinamiko, poru enje Kolizeja bo »zgodovinski, prelomni dogodek, ki prvi na tem področju reflektira novo stvarnost mednarodne kulturne vpetosti slovenstva«. V zaključnem stavku na Anderličevi spletni strani pa Krečič nagovori javnost z neprikrito gro njo: »Tako se bo temu streglo v prihodnje, kar je, upam, dovolj pomenljiv signal za udele ence stroke (tudi moja ni izvzeta), naj bodo vrhunsko usposobljene, da bodo konkurenčne.« Stroke naj bodo torej konkurenčne tako, da se brezpogojno udinjajo kapitalu in so dovzetne za njegove signale ter se samocenzurirajo glede na njegove potrebe in ambicije. Krečič zahteva od celih strokovnih področij, da se podredijo diktatu kapitala, tako kot se je podredil sam. Kdor pa tega ne bo hotel, naj pripi e sam sebi, če bo postal nekonkurenčen, če ga bodo zmlela kolesa oblasti in kapitala. Krečičevi pogledi so presenetljivo blizu tistemu, za kar si prizadeva Ekonomska fakulteta – da postane najbolj a zgolj poslovna ola. Ambicija ni razumeti in pojasniti, ampak raz iriti poslovanje. Drugega »uglednega« zagovornika ru enja Kolizeja prav tako ne bi pričakovali v tej vandalski dru čini. To je direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki svojo funkcijo vodenja opravlja e od časov socializma in je očitno sprejemljiv vsaki oblasti, saj se ji nemudoma prilagodi. A ne glede na to bi esej od upravitelja največje kulturne ustanove v Sloveniji pričakovali, da mu kulturne, estetske in zgodovinske vsebine nekaj pomenijo in da bo v vpra anjih ru enja kulturne dedi čine zastopal civilizirano in od divjanja kapitala neodvisno stali če. Lahko bi se zavzel za ohranitev Kolizeja, za njegovo renoviranje in uveljavitev kot dopolnitve kulturne ponudbe v Ljubljani. Ali pa bi bil vsaj tiho, saj bi malo kdo domneval, da Cankarjev dom vodi človek, ki nima obzirov do arhitekturnih spomenikov ter z njimi povezanih kulturnih in socialnih vrednot. Namesto tega Rotovnik ne enirano zastopa ru enje kulturnega spomenika: »Projekt /ru enja/ podpiram kljub spomeni ki oceni, da je stari Kolizej arhitekturni spomenik. Toda to je tudi mrtvak, ki bo tak ostal, dokler se ne bo podrl. Denarja za njegovo prenovo ne bo nikoli, ker je pred njim preveč pomembnej ih objektov, ki predolgo čakajo na to. Zamisel, da bi imel novi poslovni objekt tudi dvorano, podobno Gallusovi v CD, se mi zdi vizionarska, veličastno v tej ideji pa je dejstvo, da bo dvorana zgrajena z zasebnim kapitalom. Ljubljana bo v prihodnjem desetletju krvavo potrebovala tak no dvorano, saj Gallusova dvorana zaradi dejstva, da ima leto le 365 dni, e sedaj ne more več zadovoljiti vseh producentskih potreb in drugih programskih interesov.«7 Tako kot Krečič tudi Rotovnik ne navaja nobenih estetskih ali kulturnozgodovinskih razlogov za svoje stali če, naj se Kolizej poru i. V nasprotju s svojo javno funkcijo preprosto zagovarja vandalizem v mestu, katerega kulturo naj bi predstavljal in jo dvigal. Vandalizem opravičuje izključno na osnovi finančne računice, pri tem pa spregleda, da je Kolizej tudi finančno neprecenljive vrednosti, saj bi bil renoviran in napolnjen s kulturnimi dejavnostmi lahko mednarodna atrakcija, kakr na Cankarjev dom ne more biti. Presunljiva je njegova argumentacija, da je Kolizej tako ali tako podrtija. Od kultiviranega intelektualca bi pričakovali, da se ne bo dal naviti okoli prsta koruptivnim javnim funkcionarjem in brezobzirnemu gradbenemu podjetniku, ki so poskrbeli, da objekt vidno propada. Spregleda, da je prav ta prvi, zavajajoči vtis podrtije tisto, kar so hoteli doseči pri naivnih opazovalcih. Je pa seveda taka njegova sodba tudi posledica intelektualne nemarnosti človeka, ki se ne potrudi pogledati globlje v zgodovinsko, estetsko in socialno ozadje »podrtije«, čeprav je e po svoji funkciji poklican prav k temu. Te vandalske pozive povzema in apostrofira kolumnist Marko Crnkovič, ki pa gre v svoji zlovoljnosti, čeprav je njegova leta ne opravičujejo, daleč prek navidezno nevtralne »strokovnosti« Krečiča in Rotovnika. Medtem ko ta dva neupravičeno predstavljata in zlorabljata svojo institucionalno pozicijo, da v javnost lansirata vulgarno idejo o poru enju Kolizeja, Crnkovič svojo nesramnost in pomanjkljivo poznavanje zgodovine umetnosti, arhitekture in dru be uporabi kot instrument svoje značilne kolumnistične ok terapije, da bi dosegel prepričljivost v dru bi, ki se e vedno ni navadila na vladanje vandalizma. Med podiranjem umija, prav tako vrhunske kulturne dedi čine, ki je morala postati cenena gradbena jama in je bila tarča tajkunskega ru enja pred Kolizejem, so Crnkovičeve strasti udarile na dan v podobi kolumnističnega izdelka, ki je veliko bolj indikativen kot izjave Krečiča in Rotovnika. Daje namreč vpogled v ideolo ko ozadje in instrumente kreiranja oz. evtanaziranja javnega mnenja ter v arhetipske prijeme avtoritarnega mi ljenja na ega časa skupaj z njihovimi sponzorji. Zgodbo o umiju Crnkovič uporabi najprej zato, da se distancira od mno ice intelektualcev, arhitektov, kulturnikov in podobnih, ki so se prijavljali k besedi od napovedi njegovega poru enja zaradi gradnje multikina. »Vsakdo je imel kaj povedati, bodisi za ali proti. Krčmarje brez računov so spra evali, ali je poslovno-razvedrilna namembnost na tej elitni lokaciji smiselna. Padale so usodne besede o pomembnosti dedi čine in filozofski pozivi k zgra anju nad holivudizacijo mestnega jedra. Avtor projekta oziroma zmagovalec na javnem natečaju, vedno preveč optimistični Boris Podrecca – ki ima slovensko arhitekturno-urbanistično srenjo upravičeno za zadnjo po stojanko stalinizma -je enkrat takrat dal epohalen intervju za Razglede, v katerem je razlo il svojo vizijo revitalizacije območja (s Kongresnim trgom vred).«8 Crnkovič je, kar nazorno izhaja iz tega citata, idealen korporativistični oz. tajkunski kolumnist, saj ga ne mučijo nikakr ni pomisleki o tem, ali so Anderlič, Gantar in podobni upravičeni ru iti arhitekturne spomenike v Ljubljani. Nikakr nih pomislekov tudi nima o potrebi po javni razpravi – zanj je nesmiselna, nič ne more prispevati in je zgolj izraz naivnosti razpravljalcev, ki ne doumejo, da v sporu s kapitalom in tajkuni nimajo nikakr nih mo nosti. Medtem ko se mno ice novinarjev mučijo, ker jih trpinčijo uredniki in lastniki medijev, da bi se podredili in pisali tisto, kar jim polagajo na jezik uredniki in lastniki-tajkuni, Crnkovič u iva in orgazmira, ko pi e prav to. Zato so ga ob iskanju urednika novega časopisa presojali kot mo nega kandidata. Njegova prednost je bila, da bi časopis ustvarjal bolj po okusu lastnikov kot kdor koli drugi. Te ava pa bi bila, da bi bil ta medij skrajno dolgočasen, saj ne bi dopu čal kresanja mnenj in bi se ga ljudje po prvem zanimanju vedno bolj izogibali. To je Crnkovičeva drama. Bil bi idealen urednik (s popolnim posluhom za okus lastnikov), vendar bi vsak medij neizogibno zapeljal v bankrot, ker ne bi dopu čal nobenih pomislekov in bi ga očistil vsakr ne debate. Prav to je e naredil z Na imi razgledi, kjer je komaj prikrival svojo zlovoljnost ob pogro nosti javne razprave, ki je v njih potekala, zato jih je končno zadu il. Vedno si poi če velikega Drugega, avtoriteto, ki stoji za njim, on pa v njenem imenu soli pamet celemu svetu. Ko pa se kdo oglasi proti njemu, pokliče za čitnika in ga na čuva proti predrzne u. Na i razgledi so bili obsojeni na propad v tistem trenutku, ko je bil Crnkovič imenovan za urednika, saj so bili samo nekak na izčrpnej a in poglobljena pisma bralcev s pisci z vseh vetrov, brez vsake skupne radikalne osti, kot so jo imeli Nova revija, Problemi ali Časopis za kritiko znanosti. Bili so preprosto oglasna deska 10.000 slovenskih izobra encev in kot tak ni niso li nikomur bolj na ivce kot njihovemu zadnjemu uredniku. Crnkovič je najprej opozoril, da javna razprava o umiju ni imela nobenega vpliva na neustavljivi stroj kapitala, ki lomasti po mestni arhitekturi, najraje ravno po najbolj dragocenih arhitekturnih spomenikih (ker so ob nakupu najcenej a gradbena jama). Za njihovo ohranitev ni dovolj le obramba civil- ne dru be in anga iranih intelektualcev (po Crnkovičevem mnenju tako in tako nepotrebna in nesmiselna), če je javnim funkcionarjem figo mar za javno dobro in za argumente kulturnozgodovinske stroke. Glede umija je e bilo tako, da sta obe upanji, Vika Potočnik in Danica Sim ič, ravnali v odnosu do stroke in intelektualcev tako kot Slobodan Milo ević na svojih velikih zborovanjih, kjer je na glasne pozive odgovarjal: »Ne čujem vas dobro.« Obe upanji sta imeli druge opravke in sta bili v ognju čim hitrej ega odmetavanja občinskega premo enja v roke tajkunov, hkrati s strogo dvignjenim kazalcem in drastično visokimi najemninami za stanovanja in lokale, ki so jih potrebovali navadni dr avljani. Teh tudi prodajati nista hoteli, saj ju drobi in potrebe me čanov niso zanimali. Pač pa je znal poslu ati Marko Crnkovič, ki je prepoznal nesmiselnost in izgubljenost prizadevanja, da bi umi ohranili kot arhitekturno dedi čino. Kaj bi zgubljal čas z razpravami v veter, si je rekel e davnaj. Z vso močjo se je zagnal na stran vladajočih gluhih javnih funkcionarjev in tajkunskega kapitala in se jim postavil v bran. Kot instinktivno nadarjeni piarovec je vedel, kaj je treba storiti v taki situaciji – osme iti nasprotnike (»pijančki iz umija «), jih narediti za najgrozovitej e stra ilo (»zadnja postojanka stalinizma«) in izpostaviti neperspektivnost (»tam sta domovali prodajalna hrčkov in zanikrna pecerija«). Crnkovič je svoje karte mirno polo il na mizo in ga umi ali Kolizej tudi nista v resnici zanimala. Njegovi cilji pri slu enju tajkunskemu kapitalu so splo nej i: » umi je bil propadajoča, umirajoča, pu čobna in nezanimiva stara hi a, ki je centru Ljubljane delala sramoto (tako kot e danes vse hi e v umijevi vrsti do kri i ča z Rimsko).« lo mu je torej za ru enje celih ulic in tudi ni skrival, s kom pri tem simpatizira – z Matja em Gantarjem, ki je hitreje obogatel z upravljanjem dr avljanskih delnic kot Anderlič z lobiranjem esej pri javnih funkcionarjih, se prej spomnil ru enja umija kot Anderlič ru enja Kolizeja, svoj kapital prenesel na varnej e Kajmanske otoke in ki zdaj vodi ekonomski odbor LDS ter uči naivne ljudi gospodarske politike, da ne bi ta slučajno za la v konflikt z interesi tajkunov. S tega vidika je Anderličeva odločitev, da kupi zavarovani spomenik Kolizej in ga poru i, zamudni ka in neoriginalna, čeprav je ru enje arhitekturnih spomenikov v Ljubljani odličen tajkunski posel. Tako kot je Crnkovičevo pogrevanje izjave Borisa Podrecce o slovenski arhitekturno-urbanistični srenji kot zadnji postojanki stalinizma cinično in obsceno: na eni strani imamo veselo dru bo » umijevcev«, hedonistov, ki jim ni le do dru enja, ampak premorejo razumevanje tudi za kraj, kjer se dru ijo, na drugi strani pa brezobzirnega oportunista, katerega asketski u itek je stopnjevanje cinizma in zlovoljnosti. Kdo ima zdaj tu značilne Stalinove karakteristike, kdo uporablja stigmatizacijo, kdo u iva za hrbtom javnosti in v prizadejanju drugih? In skupaj s umijem, poleg celih ulic podrtij, se je Crnkovič spravil e na Kolizej. Dru abnega ivljenja v njem sicer ne interpretira tako moralistično kot pode elski malome čani – da je lo pol za hlev, pol pa za kurbi če – ampak po svojem umijevskem modelu interpretacije (zapijanja hipijevskih umetnikov): tudi v Kolizeju so nekoč »kadili pipe oficirji in člani de elnih stanov in podobna gospôda – ki je po mojem itak govorila nem ko, če smo e pri pomenu te pravljice za dana nje slovenstvo«. V blatenju varstva kulturne dedi čine in opravičevanju njenega ru enja pose e celo po najbolj odvratnem nacionalističnem argumentu, da so oficirji v Kolizeju govorili nem ko, kar razodeva njegovo popolno pomanjkanje argumentov. Presenetljivo je, da Anderlič Crnkoviča ni anga iral kot piarovca v pogonu za zru enje Kolizeja. Očitno je presodil, da je Crnkovič na ideolo kem polju preveč neotesano destruktiven in da potrebuje za Kolizej bolj salonsko uglajene glasove, kakr na sta Krečič in Rotovnik, ki predstavljata dve etablirani kulturni ustanovi, Crnkovič pa le sam sebe. Vendar pa je Crnkovič pogreval Podreccin strah pred stalinizmom in grozo pred komunizmom. Podrecca, ki se rad predstavlja kot ustvarjalni arhitekt, se je pojavil kot ideolog tako pri ru enju umija kot Kolizeja, da bi v Ljubljani končno minilo obdobje stalinizma in bi se začela svetla doba svobodnega podjetni tva Anderličevega in Gantarjevega tipa. S Med Anderličeve tarče spada e grad krljevo pri entrupertu na Dolenjskem, blizu katerega je bil rojen. Grad je tako kot Kolizej spomeni ko zavarovan, zdaj pa alostno propada. Anderlič ga je kupil tako kot Kolizej in njegove stanovalce, podobno kot stanovalce Kolizeja, izselil na način, ki ga je sam komentiral v televizijskem prispevku: kaj pa naredi , če se nekdo pojavi v tvojem stanovanju – brcne ga iz njega. Nadaljnja podobnost s Kolizejem je v tem, da je nekdanja upanja Trebnjega Marica koda prodala Anderliču grad s pogojem, da bo občina zgradila celotno infrastrukturo v ir em območju gradu, ceste, kanalizacijo itd., to pa bi povzročilo, da bi bile druge krajevne skupnosti v občini več let brez financiranja. Zato so nekateri občinski svetniki proti upanji vlo ili kazensko ovadbo in je morala odstopiti. Danes je zaposlena, kdo ugane – pri Anderliču. Tu se podobnost z zgodbo Kolizeja konča, saj postopki na Dolenjskem očitno potekajo bolj zakonito in bli je politični kulturi kot v Ljubljani, kar nekaj pove o dana njem razmerju med mestom in pode eljem ter koruptivnostjo in politično in pravno kulturo. Kolizej je torej samo korak v vrsti spornih Anderličevih nepremičninskih projektov s skupnim vzorcem – neodgovorne upanje in upani ob podpori nekompetentnih in pi meuhovskih občinskih funkcionarjev kulturni spomenik nenadomestljive vrednosti prodajo tajkunu za minimalno ceno. Vedo, da ga namerava poru iti, in ga pri tem podpirajo na vse načine, administrativno, v nastopih v javnosti in z raznimi posredovanji. Za vrednost enega večjega stanovanja v mestnem centru Ljubljane je Anderlič kupil ogromno parcelo Kolizeja v sredi ču mesta, kjer bo zgradil trimestno tevilo stanovanj. Njegov edini manj i problem je, da mora zdaj e urediti dovoljenje za ru enje. Ne glede na to, da gre za javni spomenik nenadomestljive kulturne in arhitekturne vrednosti, si zdaj nekateri najpomembnej i javni funkcionarji prizadevajo, da bi pripravili javno mnenje in uredili vse potrebne adminstrativne odloke, da bi novi lastnik lahko pričel ru itit in počel z gradbeno jamo vse, česar se le lahko domisli, da bi mu prineslo večji dobiček. Pred Anderličevim nakupom Kolizeja javni funkcionarji niso znali ali hoteli narediti ničesar, da bi ga revitalizirali in z njim obogatili mesto. In isti, prej nedomiselni javni funkcionarji so po nakupu Kolizeja nenadoma postali izvirni in domiselni, kako bi bilo mogoče kulturni spomenik poru iti kljub temu, da je zavarovan z občinskim in dr avnim odlokom. Janković kot zaprise en zagovornik ru enja Kolizeja v ljubljanskem mestnem svetu nima nikakr ne učinkovite politične opozicije, ki bi lahko te netransparentne ter za občino in javni interes kodljive posle preprečila ali o njih vsaj učinkovito obvestila javnost. Pričakovali bi tudi, da bi policija in to ilstvo razkrila ne le sporno početje kupca, ampak tudi sporno početje upanj in upana ter drugih občinskih funkcionarjev in in pekcije, ki je obve čena o celi paleti kr itev ZVKD, pa ne stori ničesar. In končno bi bil izhod v tem, da bi občani reagirali in se postavili v bran Kolizeju s civilno iniciativo, protesti ter na naslednjih volitvah z neizvolitvijo korumpiranih javnih funkcionarjev naredili konec takemu ravnanju. Dejansko pa so me čani deprimirani in brezvoljni glede devastacijskih učinkov privatizacije in denacionalizacije ter se umikajo v zasebnost, saj se bojijo, da jih bodo, če bodo javno povzdignili svoj glas proti lopov čini, preganjali na vse mogoče načine. Jo e Anderlič očitno do odločitve, da kupi in poru i Kolizej, ni pri el nepremi ljeno in na mah, ampak se je ta mo nost pri njem izoblikovala skozi vrsto izku enj s podobnimi nepremičninskimi transakcijami, ob katerih je razkril čude no moč svojega »lobiranja« pri javnih uradnikih. Ugotovil je, da lahko, če jih primerno motivira, pri njih dose e tudi najbolj sporne in nerazumne ukrepe v kodo javnega interesa. Dana nja dru ba in njeni javni uslu benci so postali skoraj slepi in gluhi za korupcijo. Vse to se je dogajalo v času, ko je vladna večina ukinjala dr avno protikorupcijsko komisijo, in v okoli činah, ko je bil doslej odkrit in obsojen samo en dr avni sekretar, ki je kar po telefonu in prek klicev svoje ene zahteval, da mu klienti vendar izplačajo dogovorjene podkupnine. Dogajanje pa e zdaleč ni posebnost Slovenije. Colin Crouch pravi, da »je ta tip ekonomije torej izredno ranljiv za korupcijo, kot je postalo jasno po knjigovodskih kandalih, ki sem ji obravnaval prej«.9 Čeprav ima javnost informacije o spornosti mnogih projektov privatizacije, je podrobna dokumentacija o tem skoraj nedostopna. To ilstvo in policija pa sta vsaj onemogočena, če ne povsem nemotivirana, da bi tajkunizacijo sankcionirala. Obstaja tudi zelo malo izračunov o javni kodljivosti posameznih poslov. ele poznej e generacije bodo iz gore arhivskih podatkov raziskovale tisto, kar bi morala sedanja generacija. Ekonomist Jo e Mencinger, enako kakor drugi kritiki netransparentnosti privatizacije, opozarja, da gre za prodaje javnega premo enja akterjem, ki so svojo pot začeli revni kot cerkvene mi i in ki so svoje nakupe javnega premo enja financirali zgolj iz dohodkov iz tega istega premo enja. V sistemu, ki bi deloval v javnem interesu (mesta, občine, dr ave), bi torej ustrezno vodeno poslovanje mestom, občinam in dr avi prineslo prav take dohodke kot tajkunu, s prodajo in privatizacijo javnega premo enja pa so bili ti stalni in zanesljivi dohodki izgubljeni in narejena je bila trajna koda javnemu interesu. Kolizej seveda ni tipičen primer privatizacije in o kodovanja javnega interesa mesta. Bolj tipična je prodaja javne gara e v Trdinovi ulici. Vendar so si mestni funkcionarji menda globoko oddahnili, ko so Kolizej končno prodali Anderliču in jim ni bilo več treba skrbeti za stavbo, ki bi jo bilo treba sanirati in napolniti s sodobnimi kulturnimi in dru benimi dejavnostmi, kot je izvirno naredil Withalm v svojem času. Občinskim funkcionarjem v Ljubljani se je zdelo, da so se s prodajo Kolizeja Anderliču znebili skrbi za najemnike v njem, za popravilo in sanacijo hi e, povrnitev sijaja kulturnega spomenika, podobo celotnega mestnega območja okoli Kolizeja. V Kolizeju so vi- deli le stro ke in probleme, medtem ko je Anderlič prepoznal v njem ceneno gradbeno jamo in velike dobičke. esej U V nem kem jeziku obstaja izraz Rufmord, umor dobrega glasu. Ta izraz ali uničenje spomina na Kolizej bi bil primeren naziv za javnomnenjsko kampanjo, ki jo je spro il Jo e Anderlič, ko je postal lastnik Kolizeja. Ni bilo dovolj, da so mno ični mediji skoraj brez kritike spremljali nezakonit arhitekturni natečaj za »novi« Kolizej – nezakonit, ker slovenski arhitekti na njem niso smeli sodelovati, pa tudi zato, ker je temeljil na ideji poru itve za čitenega kulturnega spomenika, kar bi lahko odvrnilo od sodelovanja vsakega kulturno in zgodovinsko osve čenega arhitekta. Svojemu projektu je Anderlič dal ime »Novi Kolizej«, kar je značilna perverznost. Akterju spornega početja ne zado ča, da se okoristi z uničenjem kulturne dobrine javnega pomena, prilasti si in izkoristi e njen naziv ter hkrati stori vse, da jo spravi na slab glas in jo izbri e iz ljudskega spomina in spomina prebivalcev mesta, ki mu je celih 150 let dajala pomemben pečat. Za to niso zado čale samo informacije pohlevnim in nekritičnim javnim medijem, ki so operacijo sprejeli z značilno otopelostjo za socialne krivice in uničevanje kulturne identitete mesta in njegovega prebivalstva. S smislom za novi medij internet je Anderlič ob pomoči vrste samooklicanih strokovnjakov pognal medijsko kampanjo, da bi prepričal javnost, kako smiselna in potrebna je poru itev Kolizeja. Njegova kratka zgodovina Kolizeja, ki po svoji pristranskosti in ciničnosti spominja na Kratko zgodovino VKP(b), izvede demonta o zgodovinskega spomina, ki pa seveda ni mogla ostati omejena na Kolizej. Prične se s stavkom: »Arhitekt in poslovne Josef Benedikt Withalm je postavil večnamenski voja ki objekt najprej na Dunaju, potem v Gradcu in enakega med leti 1845-47 e v Ljubljani. Stavbo, ki so jo imenovali Kolizej, so zgradili kar v opu čeni gramoznici izven mestnega obzidja, da ne bi motila mesta.« Iz vedut Ljubljane iz 19. stoletja se je zlahka mogoče prepričati, da je ta izjava popolnoma neresnična. Če bi se Anderlič ravnal po Withalmu, bi se s svojim projektom »Novega Kolizeja« kultivirano umaknil na dana nji mestni rob in ga postavil tam, in če bi Withalm takrat ravnal tako brezobzirno kot Anderlič danes, bi zru il mno ico manj ih zgradb v mestu, da bi naredil prostor za svojo. Vse tiste zgradbe bi bile danes izgubljene, tako pa imamo relativno ohranjeno mestno sredi če in Kolizej, ki sta s svojo srednjeevropsko in slovensko privlačnostjo, avtentičnostjo in neponovljivostjo evropsko in svetovno primerljiva. Zavedati se moramo, da te arhitekture ni mogoče posnemati. Danes ni več mojstrov, ki bi jo lahko zasnovali in zgradili. Tudi arhitektura je hči svojega časa in ne more čez obzorje, ki ji ga ta določa. Je torej neponovljiva in kot tak na neprecenljive vrednosti. Anderličevo besedilo se nadaljuje takole: »Ta v bistvu logistični objekt je bil namenjen potrebam avstrijskega voja tva na pohodih iz notranje Avstrije v severno Italijo kot nastanitveni, oskrbni in zabavi čni prostor. Stavba je e kmalu začela buriti duhove, saj jo je denimo Pre eren poimenoval ‘hudičeva hi a , bojda ne brez razloga (...).« Presenetljivo se tu srečamo z moralističnimi izjavami, ki jih ne bi pričakovali od nekoga, ki najde ne teto poti za izogibanje zakonom in predpisom o privatizaciji javnih objektov, predpisom o varovanju kulturne dedi čine ter o prepovedi gradnje v zelenih conah. Posebno absurdna je trditev, da je Kolizej postal sredi če splo ne ne- morale, saj je ta stavba omogočila me čanom Ljubljane, da vojaki in oficirji ob svojih postankih v mestu niso bili več nastanjeni po njihovih stanovanjih, kar je gotovo lahko bilo večji vzrok spotike in ustvarjalo več te av z mestno moralo. Da pa mora Pre eren domnevno slu iti kot vzor filistra in malome čanskega moralista in da je Kolizej poimenoval »hudičeva hi a«, je sprenevedanje in zavajanje. Pre eren je bil demokrat in veseljak, ki ga ni bilo sram ljudskega veselja in zabave. Zadnji bi bil, ki bi dvignil svoj glas proti obojemu. Tudi se ni nikoli trudil, da bi postal vzor malome čanske morale, kot so hoteli prikazati Anderličevi pisci prikaza »Kolizej skozi čas«. Da so morali celo Pre erna potegniti v blato filistrske morale, samo ka e na brezobzirnost, s katero si prizadevajo uničiti dobro ime Kolizeja. To moraliziranje Anderliču tudi ne pristoji, saj se je v nekem pogovoru za televizijo razvnel in zbesnel nad zadnjimi stanovalci v socialnih stanovanjih v Kolizeju z besedami: »Kaj pa bi storil nekdo, ki bi na el tuje ljudi v svojem stanovanju? Brcnil bi jih v rit ven iz njega.« Neotesani slog ni upravičen, saj Kolizej ni bil nikoli Anderličevo stanovanje, zanj je bil vedno le prihodnja gradbena jama. Bil pa je 150 let stanovanje socialnih stanovalcev. lo je torej za njihovo stanovanje in za sramotno prodajo Mestne občine Ljubljana, ki je zgradbo prodala ru itelju brez ozira na pravico stanovalcev in brez ozira na pravico mesta in prihodnjih generacij do ohranitve kulturnega spomenika. Popolno odtujenost od tedanje in dana nje socialne realnosti izpričuje tudi naslednji stavek: »Po končanih vojnah v severni Italiji v osemdesetih letih devetnajstega stoletja je bil objekt na obrobju mesta preurejen v socialna stanovanja.« Tako v času gradnje Kolizeja kot danes je vladalo veliko pomanjkanje stanovanj za ljudi z ni jimi dohodki in Kolizej je prispeval k premagovanju te stiske. Zato bi bil danes lahko vzor premagovanja socialnih stisk, socialnih razlik in skupnostnega re evanja pomanjkanja cenej ih stanovanj. To je seveda z vidika gradnje najekskluzivnej ih in najdra jih stanovanj nenavadno, zlasti pa z vidika konkuriranja socialnih stanovanj za lokacije ekskluzivnih stanovanj in javnih prostorov za različne dru bene plasti. V gornjem stavku je ključna sopomenskost izrazov »objekt na obrobju mesta « in »socialna stanovanja«. Ta sopomenskost sugerira obrobnost socialnih stanovanj, kar je ob dana njem pomanjkanju cenej ih stanovanj evidentno dejstvo, Anderličeva stanovanja pa vseskozi spadajo med najdra ja v mestu, kar naj bi sugeriralo njihovo »centralnost«. »Po drugi svetovni vojni je bil objekt nacionaliziran. Pre el je v last Mestne občine Ljubljane ter e naprej slu il za bivanje socialno ogro enih me čanov in za razne obrtne dejavnosti.« Pri tem pisci pozabijo omeniti, da je povojna socialistična oblast Kolizej obnovila in poskrbela, da je prenehal propadati in da so se v njem izbolj ali pogoji za bivanje in delo. Ob takratni stanovanjski stiski je tedanja oblast naselila v njem brezdomce in s tem Kolizeju dala socialno in kulturno funkcijo, za katero sta dana nja mestna in dr avna oblast slepi in gluhi. Novi lastnik Anderlič pa ni le pod pritiskom izselil zadnjih prebivalcev, temveč ni storil ničesar za za čito stavbe pred zamakanjem in hitrim propadanjem. Slab ega ravnanja z arhitekturnim spomenikom v zgodovini Kolizeja e ni bilo. »Zaradi hitre in nekakovostne gradnje je opeka v teh 157 letih popolnoma preperela in izgubila svojo nosilno trdnost. V tem obdobju je z odstranitvijo ključnih delov zgradbe na fasadah objekt izgubil tudi svojo prvotno zunanjo podobo, notranjost pa so uporabniki predelovali po lastnih potrebah in eljah, in to brez kakr nega koli nadzora.« Vsak stavek Anderličevega opisa Kolizeja sugerira nujnost ru enja, je pa daleč od resnice. Čeprav se je namembnost stavbe spreminjala in se je stavba prilagajala času in dru benim spremembam, je ohranila tako estetsko celovitost in eminentnost kot mno ico detajlov. Oboje je mogoče razbrati iz vedut Ljubljane in Kolizeja iz celotnega obdobja ter iz grafičnih prikazov detajlov. V urejeni pravni dr avi bi se mesto Ljubljana in dr ava Slovenija potrudila in zbrala sredstva za celovito obnovo Kolizeja, ki bi jo lahko časovno raztegnili na nekaj let, tako da bi bila obnova javno finančno vzdr na ter arhitekturna, umetnostnozgodovinska in socialna vrednost ohranjena. Z dana njimi tehničnimi sredstvi to ni nikakr en problem, ru iteljem Kolizeja pa se je v protislovnih izvajanjih tudi zapisalo, koliko bi to stalo: 30 milijonov evrov. Verjetno je tevilka nekoliko pretirana glede na to, da so vse Anderličeve gradnje po ceni kvadratnega metra v cenovnem vrhu. Nedvomno pa ni tehničnih ovir za renoviranje Kolizeja, so tudi potrebe kulturnih ustvarjalcev in potrebe po dru abnih prireditvah tako civilne dru be kot dr ave in je seveda potreba po ohranitvi tega arhitekturnega spomenika v čim bolj originalni obliki, saj nam neposredno o ivlja arhitekturo iz Pre ernovega časa. Nž »Kultura se ne nana a na posameznega človeka, temveč je vselej povezana z dru bo. Ta socialni element ka e na pomen diskurza, interpretacije in tistega, kar jo povezuje. Poleg tega kulturo sestavljajo, poleg okolja, ki so ga ustvarili esej ljudje, ‘sekundarnega okolja, naravno okolje, in duhovni element kot tudi materialni element. Kultura ne obsega samo gradbenih in umetni kih del, temveč tudi moralo, religijo in druge duhovne vrednote kakot tudi običaje, tradicijo in glasbo,«10 pravi Kerstin Odendahl. Hkrati poudarja historični element kulture. Brez zgodovine kultura ni mo na, čeprav ni omejena na zgodovinsko perspektivo, ampak ravno odpira nove perspektive prihodnosti in bogastva za prihodnje generacije. S tem odpira dve mo nosti: odprtost, inovativnost, kreativnost, dru abnost in dru benost ljudi, spremenljivost in dru beno dinamiko, generira demokratični značaj dru be, javno razpravo, primerjave in transparentnost relacij znotraj nje, njenih elementov in motivov, in znotraj preteklih, sedanje in bodočih generacij; in hkrati s to odprtostjo ustvarja podlago njihove integracije in njihovih identitet. Vsi elementi v sporu o Kolizeju, ki je samo simptom dogajanja okoli umija, Plečnikove in Fabianijeve dedi čine, Cukrarne itd., prihajajo do polnega izraza v negativni obliki. Vandali, ki si prizadevajo za zru enje Kolizeja, si ne prizadevajo kar tako za njegovo zgodovinsko, socialno in umetnostno diskreditacijo. Najprej morajo ideolo ko razru iti in uničiti Kolizej, diskreditirati njegovo zgodovino, njegovega snovalca, tedanje dru abno ivljenje, tedanjo moralo in kvaliteto tedanjega gradbenega materiala, kar počnejo le na podlagi svojih predsodkov in ideologemov. Toda je zanje va no, da zasedejo ključni medijski prostor kulturne in socialne osve čenosti sedanje generacije in njen transcendentalni pomen, tudi v razmerju do politične oblasti, tako da ga lahko omejijo in uničijo v njeni banalni imanenci (»je zgolj podrtija brez vsakega nadaljnjega pomena«). K. Odendahl poudarja element »pomenske vsebine«, ki je ključen za kulturno dedi čino, za Kolizej, kjer ne gre samo za to, da se izbri e, očrni, moralno diskreditira njegova dru abna/socialna in umetnostna zgodovina, ampak da se izbrie tudi sam smisel in posluh sedanje generacije za dru abne/socialne in umetnostne vsebine ter njihove aktualne pomene. ele to omogoči neovirano in polno divjanje kapitala, tudi v procesu njegovega pola čanja in podrejanja politične oblasti. Kar počnejo Gantar, Anderlič, Krečič, Rotovnik, Crnkovič in vesela dru ba njihovih adeptov, je ideolo ko ubijanje pomenskih vsebin ključnih dru benih identitet v socialni samopercepciji sedanje generacije – kako si ta opredeljuje svoj smisel, svojo dru benost, svoja transcendentalna obzorja, tudi svojo kulturo in moralo. Vsebino in pomen njene identitete hočejo izbrisati, tako kot tudi vsebino pravne za čite kulturne dedi čine, skupaj s socialnimi in lastninskimi pravicami ljudi. Ko Anderlič na ustavno sodi če naslavlja zahtevo, da se prizna njegova lastninska pravica na Kolizeju, ne gre zgolj za uresničitev lastninske predpravice pred pravico javnosti do ohranitve javnega arhitekturnega in kulturnega spomenika, temveč za uveljavitev ekskluzivne pravice njegove lastnine proti vsem drugim pravicam dr avljanov oz. javnosti. Torej ne gre za uveljavitev pravice katere koli lastnine, temveč za uveljavitev asocialne tajkunske ambicije proti javnemu interesu, tajkunske lastnine proti pravni in socialni dr avi ter proti ohranitvi kulturne dedi čine. Zakon o kulturni dedi čini, sprejet februarja 2008, javni značaj kulturne dedi čine postavlja v ospredje in definira dedi čino kot »dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in mad arske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi dr avljanke in dr avljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dedi čina vključuje vi- dike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas« (ZVK, 1. člen). Zakon postavlja sto let kot pomemben mejnik v definiciji dedi čine, Kolizej pa ima 160 let in tako estetsko, časovno in po svojem javnem pomenu sodi v arhitekturno dedi čino vrednot, identitete, prepričanj, (tehničnega, umetni kega in gradbenega) znanja in tradicije Ljubljane, Slovenije in srednje Evrope. Vendar ni gotovo, da mu pravna praksa in praksa sodi č zagotavljata tak status glede na izpostavljenost tveganju, da ga Anderlič poru i in spremeni v dobičkanosno gradbeno jamo. ele soočenje zakona in dru bene prakse ter usoda Kolizeja bosta pokazali, ali je zakon mrtva črka na papirju ali pa je pravna dr ava zmo na zaustaviti vandalske ambicije tajkuna. Njegovemu prizadevanju, da bi poru il kulturni spomenik, v tem pogledu stoji nasproti javna korist varstva Kolizeja. Varstvo dedi čine je v 2. členu izrecno opredeljeno v javno korist, zlasti pa ne v korist lastnika v ekscesni obliki, da bi lahko spomenik poru il. Podrobnej i pogled v vsebino javne koristi varstva dedi čine poka e, da Anderlič s svojim sedanjim ravnanjem kr i večino določb varovanja javne koristi: ker je zagradil Kolizej kot gradbi če, da bi pripravil ru enje in preprečil dostop javnosti do spomenika, hkrati pa je dal prekiniti odtočne cevi za de evnico, tako da ta teče v stavbo oz. v njene temelje, dal odpreti več oken in ni dal popraviti mest, kjer vlaga in voda vdirata v stavbo, je prekinil in onemogočil nadaljnje delo na identifikaciji dedi čine Kolizeja, njenega dokumentiranja, preučevanja in situ in ote il njeno interpretiranje. Predvsem pa je Anderlič prekr il določbe drugega člena, ki določajo obveznost »ohranitve dedi čine in preprečevanja kodljivih vplivov nanjo«, »omogočanje dostopa do dedi čine ali do informacij o njej vsakomur, e posebej mladim, starej im in invalidom«, »predstavljanje dedi čine javnosti in razvijanje zavesti o njegovih vrednotah«. Z zazidavanjem oken in vrat ter postavitvijo gradbene ograje okoli Kolizeja je Anderlič posegel tudi v splo ne pravice javnosti, ki jih glede varstva dedi čine določa zakon: predstavljanje dedi čine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah, celostno ohranjanje dedi čine, spodbujanje kulturne /in arhitekturne / raznolikosti s spo tovanjem različnosti dedi čine in njenih interpretacij ter glede sodelovanja javnosti v zadevah varstva. Poseben dragulj zakona je določba v četrtem členu, da je »vsakdo odgovoren za spo tovanje dedi čine drugih prav tako kot svoje lastne«. To je seveda le bolj podrobna opredelitev iz ustave, kjer je Slovenija določena kot pravna in socialna dr ava. To konkretno pomeni, da je Anderlič odgovoren za spo tovanje dedi čine Kolizeja v odnosu do preteklih, sedanje in prihodnjih generacij Ljubljane, Slovenije in srednje Evrope tako kot svoje lastne. Presenetljivo je, da je kupil in obnovil posest svojih prednikov Pule na Dolenjskem in ga spremenil v »elitno posestvo«, kjer mu privr enost izkazujejo različni mediji in javne osebnosti, ki jih ne moti spornost njegovega ravnanja s Kolizejem in drugimi lastninskimi pridobitvami. Pri njih in pri njem vlada amnezija glede povezave med posestvom Pule in Kolizejem ter med spo tovanjem kulture, tradicije, pravic drugih in svojih lastnih. Medijsko izpostavljanje posestva Pule je v drastičnem nasprotju z ograjevanjem in zazidavanjem ter nameravanim ru enjem Kolizeja. P Javna dostopnost kulturne in arhitekturne dedi čine kot pravna vrednota ima svoje korenine v francoski revoluciji, ki je dotedanji sede Burbonov spremenila v muzej in ga odprla za javnost. Pravica dostopnosti za javnost je bila s tem uveljavljena hkrati kot pravica javnosti do teh kulturnih vrednot, ki jih niso poru ili niti privatizirali, ampak opredelili kot eminentno javno vrednost. Kerstin Odendahl poudarja, da je dostopnost za javnost pomembna za pospe evanje znanstvenega raziskovanja, kulturnega učinkovanja in stopnjevanja kulturne vrednosti posamezne kulturne dobrine. »Socialni element kulture pogojuje, da je pomen posameznega predmeta za nek kulturni krog tesno povezan z njegovo vpetostjo v dru bo. S tem ko je javnosti omogočen dostop do kulturne dobrine, ta ostaja ivi sestavni del kulturne dedi čine.«11 Opozarja, da z »dostopom« ni mi ljen samo neposredni dostop do umetni kega dela ali arhitekturne stavbe, temveč tudi mo nost seznanjanja in soočanja s kulturnimi dobrinami. Poenostavljeno rečeno, gre za to, da ne pride do »zaklepanja kulturnih vrednot pred javnostjo«. Opozori tudi, da nacionalna zakonodaja zavaruje pravico dostopnosti javnosti do kulturnih dobrin v zakonih o varstvu kulturne dedi čine na tak način, da mora biti dostopna v okvirih sprejemljivega za lastnika nepremičnine. Anderličevo ravnanje je torej zunaj vseh pravnih ureditev glede dostopnosti javnosti. Prav tako pa je kandalozno ravnanje javnih funkcionarjev, ki so mu Kolizej prodali za prgi če denarja in pri tem ogrozili obstoj Kolizeja in pravico javnosti, da ima dostop do njega. Za to si zaslu ijo polno moralno esej obsodbo, ne pa nadaljnjega opravljanja svojih funkcij. Kar pa zadeva Anderliča, ima lastnina tudi svojo socialno funkcijo, ki jo je lastnik dol an spo tovati, sodi ča pa uveljavljati. Če se bo to v resnici zgodilo, bo potrdilo ali zavrglo domnevo o obstoju pravne in socialne dr ave, kar zadeva Kolizej. Slovenski zakon o kulturni dedi čini je restriktiven do pravic javnosti in določa, da se »lastninska pravica in druge stvarne pravice na dedi čini omejijo le v najmanj em mo nem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva « (5. člen). Vendar pa »varstvo« dedi čine e vedno ostaja prioriteta, ki izključuje njeno uničenje kot pravico lastnika. Ker zakon v 10. členu postavlja starost dedi čine na 100 let, je Kolizej tudi prek te splo ne določbe uvr čen v kategorijo kulturne dedi čine, hkrati pa gre za eminentno javno stavbo z vrsto umetni ko-zgodovinskih vrednosti, ki utele a tradicijo, dragocenost in kulturo Ljubljane, Slovenije in srednje Evrope. DK Najspornej i del zakona o varstvu kulturne dedi čine je 31. člen, ki opredeljuje kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dedi čine. O tem vpra anju ob irno pi e Kerstin Odendahl, zato se omejujem le na ključne pripombe. Kulturnovarstveno soglasje za odstranitev spomenika ali registrirane nepremične dedi čine lahko izda minister za kulturo, »če se ugotovi dotrajanost ali po kodovanost spomenika in dedi čine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če spomenik ali dedi čina ogro a varnost ljudi in premo enja in če je bil spomenik pred tem ponujen v prodajo po ceni, ki upo teva njegovo stanje«. Pri Kolizeju gre za spomenik, ki ga lastnik očitno zavestno in trajno degradira z namenom, da bi dosegel tak no stopnjo njegove dotrajanosti oz. po kodovanosti, da bi ga lahko poru il. Če bi in pekcija za kulturno dedi čino delovala ustrezno, mu tega ne bi dovolili. In če bi javni funkcionarji z upanom Jankovićem na čelu, pa tudi s prej njima upanjama, ki sta sokrivi za prodajo ru itelju, ravnali v korist za čite Kolizeja, bi bilo to početje onemogočeno. Tako pa se pojem »dotrajanost in po kodovanost« spomenika oz. dedi čine izka e za ideolo ki in je izgovor akterjem ru enja Kolizeja oz. kulturne dedi čine sploh, saj je Kolizej zgolj simptom tajkunskega vandalizma nad kulturno dedi čino. Tudi pojem »ponudba v prodajo« je ideolo ki, saj je Anderlič ponudil Kolizej v prodajo le zato, da je izpolnil ta zakonski pogoj za odobritev ru enja. upan Janković pa ne le, da ni predlagal odkupa v imenu mesta Ljubljana, ampak je prelomil svoje prej ne zagotovilo, da bo ravnal tako, kot bo rekla stroka. Umetnostnozgodovinska stroka se je kljub pritiskom, naj pristane na ru enje Kolizeja, izrekla za njegovo umetnostnozgodovinsko vrednost in proti ru enju. Vendar to ni dovolj ne Anderliču ne Jankoviću, prizadevata si za statično ekspertizo, na osnovi katere bi ob li vse argumente in ekspertize ter razglasitev zavarovanja. upan deluje v odnosu do Kolizeja in sploh kulturne dedi čine v Ljubljani enako kot do civilne dru be: ker mu je vlada Janeza Jan e s spremembo zakonodaje odvzela del proračuna, jemlje to kot izgovor za zavračanje vsakr nih predlogov za uveljavljanje javnega interesa na področjih, na katerih ni po zakonu zavezan k njegovemu varovanju. Celo brez potrebnih finančnih sredstev bi se kot u- pan lahko zavzel za ohranitev Kolizeja kot eminentne kulturne in arhitekturne vrednote mesta, saj bi lahko plačevanje odlo il na poznej i čas. Toda očitno prav eli, da se Kolizej poru i, saj v njem vidi le tisto, kar mu prigovarjajo Anderlič, Crnkovič in consortes, namreč, da »je Kolizej podrtija«. In kot da bi se zakonodajalec zavedal, da sta pojma »dotrajanost ostaline« in »ponudba v prodajo« le ideolo ka izraza za odobritev ru enja kulturne dedi čine, ki nikogar ne prepričata o svoji legitimnosti, je dodal e tretji instrument za »odstranitev z dovoljenjem« -»izravnalni ukrep«. Lastnik lahko kulturno dedi čino poru i, če je pripravljen plačati »denarni znesek v vrednosti povzročene kode, ki nastane zaradi odstranitve arheolo ke ostaline oz. spomenika«, oz. financira ohranitev primerljivega drugega spomenika. Medtem ko je predhodne določbe zakona mogoče teti za določbe v javnem interesu varovanja kulturne dedi čine, je ta člen evidentno namenjen tajkunom in njihovi potrebi po gradbenih jamah na mestu kulturne dedi čine, saj omogoča njihovo zdesetkanje. Od dveh kulturnih spomenikov enega uniči in drugega ohrani . Če ga ohrani na način, kot Anderlič ohranja Kolizej, lahko pričakujemo zmanj anje tevila kulturnih spomenikov za polovico vsakih naslednjih petnajst let. Razpolovna doba kulturnih spomenikov je s tak nim členom zagotovljena toliko, kolikor se civilna dru ba in javnost ne zoperstavita tej tajkunski zakonodaji. Odvisna je samo e od potapljanja javne pozornosti v umetno komo s pomočjo dezinficiranih medijev, univerz in javnih funkcionarjev. Vandalu nad kulturnim spomenikom seveda plačilo »izravnalnega ukrepa« oz. od kodnine ne pomeni nič pomembnega, če je njegov dobiček pri urejanju gradbene jame večji oz. nekajkrat večji od stro kov. Taka določba ni namenjena lastnikom kulturnih spomenikov, ki nimajo podjetni kih dobičkanosnih interesov, torej veliki večini ljudi. Ru enje, ki ga omogoča »izravnalni ukrep«, je namenjeno predvsem velikim in eminentnim spomenikom, kakr en je Kolizej. Tu je zemlji če veliko, stro ki renoviranja in vzpostavitve javne funkcije ravno tako, zato je Kolizej predestiniran za uporabo te tajkunske zakonske določbe. Vsi trije ključni pojmi v njem (dotrajanost oz. po kodovanost, ponudba v prodajo, plačilo nadomestila) so definirani dovolj dvoumno in nejasno, da je mogoče s koruptnimi javnimi funkcionarji na mestu nepremične kulturne dedi čine z dobičkom izpeljati vsak nepremičninski posel. Potem ko je zakon z 31. členom dal prosto pot tajkunskemu vandalizmu nad kulturno dedi čino, se v nadaljnjih členih lahko ponovno vrne k strogi pozi zakonodajne skrbi za to dedi čino. 36. člen zakona kar prekipeva od hipokritske skrbi za dedi čino: z njo je treba ravnati tako, da se zagotavlja čim večja ohranitev njenih kulturnih vrednot za prihodnost; s spomenikom je treba ravnati tako, da se dosledno upo tevajo in ohranjajo njegove kulturne vrednote in dru beni pomen; lastnik oz. posestnik mora s spomenikom ravnati kot dober gospodar. K tej skrbi zakonodajalca za kulturno dedi čino bi lahko dodali, da bi lahko lastnike spomenikov o ravnanju s kulturno de- di čino na posebnih tečajih poučeval Jo e Anderlič, ki e nastopa na tečajih za nepremičninske podjetnike. 38. člen določa da »mora lastnik varovati spomenik v sorazmerju s svojimi zmo nostmi«, kar v primeru Kolizeja očitno pomeni, da ga lahko varuje tako, da bo iz njega na koncu naredil brezvredno ru evino. Po oceni revije Manager sodi Jo e Anderlič v letu 2008 na 11. mesto med slovenskimi multimilijonarji z revidiranim premo enjem 71,2 mio evrov. Kak ne so zmo nosti tak nega človeka, da bi varoval 160 let star spomenik, kakr en je Kolizej, ki je bil v 19. stoletju osrednje dru abno prizori če Ljubljane in v nasprotju s Kazino, kjer se je srečevala dru bena elita tistega časa, »hudičeva stavba«, ker so se v njej srečevali in je bila namenjena vsem dru benim skupinam in slojem? Anderlič je poskrbel za posestvo Pule, ki zagotavlja primerno okolje za elitne dogodke. Njegove zmo nosti varovanja kulturnih spomenikov so s tem očitno izčrpane, saj je na drugi strani Kolizej spremenil v koncentracijsko tabori če, kamor njegove elitne dru be ne prihajajo. Tu so samo ograja, ki je ni mo no preplezati, grozilni napisi o prepovedanem dostopu, zazidana vrata in odprta okna, da de uje v stavbo, pa prekinjeni odvodi deevnice, ki zato teče v stavbo in njene temelje. Kak ne ukrepe za povečevanje kode na stavbi je e mogoče najti v njej, pa javnost, ki ostaja pred vrati, niti ne more ugotoviti. D Kaj v tej situaciji pomenijo določbe 37. člena zakona, da »ima lastnik oz. posestnik dedi čine pravico do brezplačnih pojasnil, nasvetov in navodil pristojne organizacije v zvezi z lastnostmi, dru benim pomenom, ohranitvijo in vzdr evanjem dedi čine«? Nedvomno je situacija zaradi propadanja Kolizeja urgentna, za tak ne situacije pa isti člen določa, da »je pristojna organizacija v nujnih primerih, kadar dedi čini grozi neposredna nevarnost pokodovanja ali uničenja, dol na lastniku ali posestniku nemudoma nuditi strokovno pomoč /iz prej nega odstavka/, in to najkasneje tri dni od predlo itve pisnega zahtevka«. Zakonodajalec je povsem zgre il realno situaci esej jo Kolizeja in ustvaril absurdne zakonske določbe; izhaja namreč iz predpostavke o osve čenem, po tenem, v interesu javnosti in prihodnjih generacij delujočem lastniku spomenika, kar v ničemer ne velja za Anderliča, ki Kolizej spreminja v podrtijo. Anderlič torej svoje vandalsko početje lahko opisuje, kot da ravna s Kolizejem v sorazmerju s svojimi zmo nostmi. Zakon je idealen za tajkune ravno zato, ker je barvno slep za tajkunski razum; z modelom osve čenega, dru beno odgovornega lastnika kulturne dedi čine predpostavlja človeka, ki ne bo kupil kulturnega spomenika, da bi ga poru il. Zakon operira z modelom socialističnega lastnika, ki ga je ideologija tajkunske elite pokopala e pred 15 leti, rada pa ga ohranja kot dru beni dekor za discipliniranje poslu nega posameznika, dobrovoljnega in naivnega, ki se pusti oropati vsega, tudi skupne kulturne dedi čine. Tako kot dru bena realnost je tudi zakon sestavljen iz fraz o dru beni odgovornosti vsakogar in iz malo tevilnih določb, ki dajejo tajkunom mo nost, da se otresejo balasta te odgovornosti vsakogar in postanejo to, zaradi česar so tajkuni. Dru bena odgovornost je potrebna pri mno ici naivnih in dobrovoljnih posameznikov, med dru be- no elito pa je razumljena kot posebna vrsta idiotizma in dele na ciničnega posmeha. Po 38. členu lahko »zavod /za kulturno dedi čino/ lastniku z odločbo odredi delno ali celotno izvedbo določenih ukrepov za izvedbo varovanja v sorazmerju z mo nostmi lastnika ob upo tevanju koristi in ugodnosti, ki jih od dedi čine ima. Zmo nosti lastnika ter koristi in ugodnosti iz tega člena se presojajo v okviru obdavčljivega premo enja oz. obdavčljivega prihodka«. Glede na degradacijo, ki jo Anderlič povzroča na Kolizeju, mu zavod ne bi le smel, ampak moral odrediti celotno izvedbo ukrepov za zavarovanje spomenika. Zakaj se to ne zgodi? Čeprav je situacija zavestnega degradiranja Kolizeja v medijih in s tem v javnosti v glavnem potlačena in prikrita, to absurdno dogajanje ni v prvi vrsti stvar medijev. V potlačeni, spačeni obliki, deformirani zaradi pravladujočih tajkunskih interesov, je vendar večina relevantnih akterjev seznanjena s kandaloznim stanjem. Za uničevanje Kolizeja ve upan Janković, ki e naprej vztraja pri poru enju; seznanjen je zavod za kulturno dedi čino, ki je zmogel izdati negativno umetnostnozgodovinsko mnenje o ru enju, očitno pa lastniku Anderliču ne zmore odrediti sanacije kode in njene nadaljnje preprečitve. Lastnikovo početje je bilo prijavljeno in pekciji, ki je ujeta v pajčevino dvoumnih predpisov in določb o »zmo nostih lastnika« in »njegovih koristih«. Koliko o kodovanja lahko prenese kulturna dedi čina, pa se zakonodajalec ni vpra al. 38. člen e določa, da »lahko zavod v primeru neupravičenega neupo tevanja odločbe /o odreditvi ukrepov varovanja/ iz drugega odstavka, ki ogroa vrednote spomenika ali njegovo uporabo, sam izvede oziroma organizira izvedbo varovanja. V tak nem primeru lahko zavod od lastnika terja povrnitev sorazmernega dela stro kov, ki bi jih moral nositi lastnik. Za povrnitev stro kov ima dr ava, pokrajina ali občina, ki je financirala izvedbo varovanja, pravico uveljavljati obligacijski zahtevek proti lastniku«. Formulacije so nedorečene, saj je nelogično, da je govor o povrnitvi sorazmernega dele a stro kov, ko pa je razumljivo, da bi moral lastnik povrniti vse stro ke, ki nastanejo z njegovim uničevalnim delovanjem. Vendar pa zakonodajalec tu pride do ključnega pojma: če lastnik iz kulturne dedi čine oz. spomenika ustvarja podrtijo, ki bi jo celo po tem zakonu smel prav zaradi tega svojega početja podreti, mu je v javnem interesu (občine ali dr ave) mo no nalo iti obveznost sanacije ali jo celo izvesti ob njegovem bojkotiranju, potem pa iz naziva stro kov odvzeti sam spomenik, ga nacionalizirati. Opazno pa je, da je bil zakonodajalec v zadregi, da bi izgovoril to sakrosanktno besedo, tako kot je v zadregi glede stvarne izpeljave postopka posredovanja zaradi uničevanja spomenika. Kljub Anderličevemu dokumentiranem devastiranju Kolizeja, njegovem onemogočanju dostopa javnosti, kodljivim posegom na stavbi, ponujanju v prodajo zgolj zato, da bi ga v resnici lahko poru il, nista občina in dr ava naredili nobenega koraka k sanaciji in razlastitvi. To je verjetno povezano z okoli čino, da Janković vztrajno zagovarja poru enje Kolizeja, namesto da bi v interesu mesta, katerega upan je, poskrbel za uveljavitev javnega interesa, potem ko sta njegovi predhodnici s polno vednostjo neodgovorno in kodljivo prodali spomenik. V tak nem javnem ozračju, z medijsko podporo Krečiča, Rotovnika, Crnkoviča in podobnih, očitno Anderlič lahko verjame, da ga zakon o varstvu kulturne dedi čine v ničemer ne zavezuje, pač pa mu njegov 31. člen daje priliko, da Kolizej poru i. Ta klima očitno tudi hromi zavod za kulturno dedi čino, ki je dol an posredovati v primeru uničevanja kulturnega spomenika, a zgolj opazuje ples vandalov. Toda zakon je presenetljivo koherenten, naklonjen javnemu interesu in varovanju kulturne dedi čine in v 4. členu predvideva vlaganje javnih sredstev, »če so potrebna za varovanje, o ivljanje spomenika ali izvedbo drugih ukrepov varstva izredni stro ki«. Zakon podrobno opredeljuje različne poti vlaganja javnih sredstev v propadajoči spomenik, za katerega dobronamerni lastnik finančno ni zmo en poskrbeti. Predvideva javno sofinanciranje obresti na javno posojilo, o katerem dr ava, pokrajina ali občina sklenejo pogodbo z lastnikom in tako postanejo dele enik na spomeniku. Če pa so javni funkcionarji, kot je Janković, strastni zagovorniki poru itve spomenika, je logično, da ne z njihove strani ne s strani lastnika ni pobude za tak no finančno vlaganje. V 41. členu ZVKD so podrobne določbe, s katerimi bi morali ustaviti in sankcionirati Anderličevo uničevanje Kolizeja. Določeno je, da je »investitor nedovoljenega posega dol an plačati od kodnino za razvrednotenje dedi či- ne. Od kodnina za razvrednotenje dedi čine se določi glede na dru beni pomen in vrednosti razvrednotene dedi čine, pri čemer je najmanj enaka stro kom vzpostavitve v prej nje stanje (...) O od kodnini odloči sodi če. Od kodnina je prihodek dr avnega proračuna oz. proračuna občine ali pokrajine, ki je spomenik razglasila«. Člen jasno opredeljuje sankcioniranje »nedovoljenega posega investitorja« in tudi postopek sankcioniranja. Toda za javne funkcionarje, Jankovića s popolno oblastjo v mestnem svetu Ljubljane, pa tudi za zavod za varstvo kulturne dedi čine in ministrstvo za kulturo so te določbe očitno mrtva črka na papirju. Kolizej ni nikakr na izjema v tak nem vandalskem odnosu javnih funkcionarjev do kulturne dedi čine. Mladina poroča o prizadevanju za uničenje velikega dela nekoč največjega renesančnega parka v tem delu Evrope ob gradu v Slovenski Bistrici. Podobno kot Janković v Ljubljani tam vodi postopek za uničenje podpredsednica SLS Irena Majcen. »Ker lahko posege v dr avne spomenike dovoli le vlada, se je občina obrnila na kulturno ministrstvo, to pa je moralo pridobiti soglasje stroke. Imenovani sta bili dve strokovni komisiji, ki so ju sestavljali predstavniki območnih enot ZVKDS in ministrstva, obe pa sta se posegu v park uprli (...). Postopek pa s tem ni končan. Ministrstvo je kljub negativnemu mnenju dveh strokovnih komisij pridobilo nasprotno mnenje arhitekta Jerneja Hudoklina. Temu je nato pritrdil e sam direktor ZVKDS dr. Robert Peskar. Ta je nazadnje tudi podpisal dokument, v katerem se strinja z zmanj anjem spomeni ko zavarovanega območja, in na podlagi te listine je vlada dr avni spomenik dejansko tudi zmanj ala.«12 Vanja Pirc e opozarja, da direktor ZVKDS Peskar tokrat ni prvič pri el navzkri z drugimi predstavniki spomeni ke stroke. Ko se je stroka upirala te njam Jan eve oblasti po povečanju igri ča za golf na območju kulturnega spomenika Kobilarna Lipica, je Peskar v diametralnem nasprotju s strokovnimi priporočili konservatorke novogori kega ZVKDS, strokovnega sveta zavoda Kobilarna Lipica in z mnenji ir ih strokovnih krogov pri gal zeleno luč za poseg v zavarovano območje. Za Vanjo Pirc, ki v svojem članku protestira proti temu, je njegovo početje »presenetljivo«, v kontekstu tajkunskih privatizacij in koruptnih javnih funkcionarjev pa je to rutinski postopek suspenza varstva kulturne dedi čine in javnega interesa v korporativno korist. Tudi postopke o Kolizeju bo usklajeval dr. Robert Peskar, ki ni neobčutljiv za Anderličeve ambicije in aktivnosti. Vendar pa navsezadnje ne bo odločil o tem on, temveč njegovi predstojniki. Javni funkcionarji ob asistenci korumpiranih medijskih akterjev ustvarjajo ozračje, ki hromi celoten mehanizem varstva kulturne dedi čine, tako da so esej tudi druge določbe mrtve črke na papirju. Sem spadajo določbe 56. člena zakona, ki v drugi alineji določa »dol nost lastnika oz. posestnika, da mora pomanjkljivosti ali kodo na spomeniku nemudoma sporočiti pristojni organizaciji «. Jo e Anderlič je torej po zakonu dol an ovaditi sam sebe zaradi preprečevanja dostopa javnosti do Kolizeja, preusmerjanja kapnice v stavbo, zazidavanja vhodnih vrat v stavbo in ter zanemarjanja popravila strehe in pu čanja odprtih oken na stavbi. O vsem tem je kulturno in pekcijo obvestil Karel Lipič v imenu Zveze ekolo kih gibanj. Ustrezne institucije, ki bi morale samoiniciativno bdeti nad kulturno dedi čino, to počnejo skrajno brezvoljno, očitno pod vtisom prizadevanj javnih funkcionarjev, da naj vendar ugodijo tajkunu, ne pa da naivno varujejo arhitekturno oz. kulturno de- di čino in ovirajo gospodarski razvoj. Glede na dvoumne določbe o obveznosti omogočanja dostopa javnosti do kulturnega spomenika, kjer ni natančneje opredeljeno, kako mora lastnik omogočiti ta dostop, se v 58. členu zakona popolnoma nepričakovano pojavi določba o označevanju nepremičnih spomenikov, ki je vključena na tem mestu in tam, kjer je govor o obveznosti omogočanja dostopa javnosti. Gre za obveznost iz mednarodnega prava in mednarodnih pogodb, ki jo je bilo treba vtakniti nekam v zakon, hkrati pa je z ločitvijo te določbe od opredelitve obveznosti omogočanja dostopa javnosti zakonodajalec očitno elel to določbo čim bolj razvodeneti in narediti brezpredmetno: »Z namenom izbolj anja dostopa javnosti se nepremični spomeniki označijo. Označevanje se opravi, kadar to ni v nasprotju s koristmi varstva in drugimi javnimi koristmi.« Kolizej ni označen za omogočanje dostopa javnosti, zato Anderlič kr i tudi 58. člen ZVKD, saj ne omogoča izbolj anega oz. sploh nikakr nega dostopa javnosti. Zavodu za varstvo kulturne dedi čine daje zakon celo pahljačo konkretnih in jasnih instrumentov za takoj ne ukrepanje proti Anderliču, tako da nereagiranje zavoda in oblasti prav tako pomeni kr itev ZVKD. Anderlič kr i tudi 59. člen ZVKD, ki določa, da »mora lastnik oz. posestnik zagotoviti upravljanje spomenika v skladu z aktom o razglasitvi neposredno ali tako, da ga poveri upravljavcu«. Zagotovljeno je zgolj propadanje stavbe in zato je Anderlič opravil potrebne ukrepe, ki so v nasprotju z zakonom, ukrepe, ki bi jih moral storiti, pa je v celoti opustil. 60. člen podrobno določa, da načrt upravljanja določi strate ke in izvedbene usmeritve za celovito ohranjanje spomenika in njegovega varstva. Načrt pripravi upravljalec oz. lastnik, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o razglasitvi spomenika. Načrt bi moral vsebovati: pregled kulturnih vrednot Kolizeja, vizijo njegovega varstva in razvoja, strate ke in izvedbene cilje upravljanja, kazalnike in način spremljanja izvajanja varstva, roke veljavnosti načrta, način njegovega dopolnjevanja in spremljanja. Kar zadeva Kolizej, je vse to mrtva črka na papirju, medtem ko stavba propada in čaka, kdaj se bo javnost iztrgala iz svoje ohromelosti in negibnosti ter uveljavila pravno dravo tudi za Kolizej. Withalm je ustvaril eminentno javno umetnino, javni prostor in – ker ga z dana njimi tehničnimi, dru benimi in finančnimi zmonostmi ni mogoče ponovno ustvariti – nenadomestljivo kulturno dobrino, zdaj pa smo e enkrat odvisni od njegove kreativnosti v upanju, da bo njegova stavba vzdr ala vandalski napad tajkuna in njegovih privr encev. Bž In kakor je zakon o varstvu kulturne dedi čine napisan v enem delu v skladu z interesom tajkunov, ki kupujejo kulturne spomenike, zato da bi jih poru ili in dobili poceni gradbeno jamo na dobičkanosni lokaciji, zlasti v 31. členu, ki je sramota za sedanjo dru bo in dr avo ter njun civilizacijski nivo, zakon v tistem delu, ki ga koruptivni javni uradniki popolnoma spregledajo, določa instrumente, potrebne prav za re itev Kolizeja ter drugih arhitekturnih in kulturnih spomenikov, ki jim tajkuni in korumpirani javni uslu benci namenjajo enako usodo kot Kolizeju. Re itev za Kolizej je razlastitev njegovega lastnika, ki je določena v 63. členu: »Razlastitev je dopustna, če so spomenik ali njegove zavarovane vrednote ogro ene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oz. če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z aktom o razglasitvi. Poseg v lastninsko pravico mora biti sorazmeren javni koristi, zaradi katere pride do razlastitve.« V primeru Kolizeja je razlastitev smiselna in potrebna, saj njegov lastnik ogro a spomenik s skrajno gro njo njegovega uničenja, gre pa za največji in najpomembnej i arhitekturni spomenik Ljubljane s konca prve polovice 19. stoletja. Ker je javna korist, da se Kolizej ohrani in revitalizira v prvotni lepoti in najbli je prvotni funkciji javnega mesta, ker gre za edini spomenik te vrste na svetu in ker si lastnik prizadeva za njegovo uničenje, je razlastitev potrebna in utemeljena. Isti člen določa tudi postopek razlastitve, ki jo za spomenike dr avnega pomena predlaga vlada, za spomenike lokalnega pomena pa pristojni organ pokrajine ali občine, ki je spomenik razglasila. Gre za ureditev razlastitve in omejitve lastninske pravice pri urejanju prostora, kot se dnevno dogaja pri gradnji cest in druge infrastrukture. Razlastitev Kolizeja torej ni nikakr en novum, saj tak ni postopki v mnogo primerih potekajo in se zaključujejo vsak dan. Res je, da so v glavnem namenjeni majhnim in nemočnim lastnikom, za katere se javni uradniki ne zavzemajo in jih ne čitijo, kot to počnejo v primeru tajkunov in tudi Kolizeja. Vendar je to vpra anje pravne dr ave: če se določene zakonske določbe uporablja samo proti slabotnim in nemočnim, proti tajkunom pa ne, potem je to flagranten primer bankrota pravne dr ave. Kaj je pravna dr ava, je za geslom pravne prakse 19. stoletja ponovil Ernst Bloch: pojem pravne dr ave za revne in bogate.13 lo je za to, da se liberalizem izpolnjuje s ceno te besedne povezave; deloma je bila postavljena nasproti policijski dr avi, deloma proti staremu redu privilegijev in stanov. Bloch je imel pred očmi liberalizem s konca 19. in začetka 20. stoletja, ne pa neoliberalizma oz. tajkunske ideologije s konca 20. in začetka 21. stoletja. V svojem zgodnjem obdobju je bil kapitalizem zainteresiran za formalno in zgolj formalno enakost vseh pred dr avnim zakonom in lo mu je za uveljavitev za vse veljavne splo nosti pravnega reguliranja. Zato je bila generalnost zakona prvotno dejansko revolucionarna, me čansko progresivna zahteva, v celoti human prodor, poudarja Bloch, nazadnje e pri Rousseauju, in kot taka od samega začetka bistvena določba klasičnega naravnega prava. »Vendar pa je v nadaljevanju, s tem ko se je pravna enakost dvignila nad nezlomljivo neenakost lastnine, slu ila v bur oazni pravni dr avi zgolj k temu, da je skrivala privilegije njenega vladajočega razreda za abstraktnim polo- vičarstvom (...). Predvsem pa je v kapitalistični notranji politiki formalizem generalne pravne enakosti slu il in slu i temu, da je dolgo pred odkritjem socialnega tr nega gospodarstva, in e vedno poleg njega, zakril dr avo kot poslovodstvo vladajoče manj ine.«14 Tak no poslovodstvo slu i danes tajkunski manj ini, da lahko lomasti po ljudeh in javnem interesu ter uničuje kulturne spomenike in dedi čino, ne da bi zakoni veljali zanjo enako kot za dru beno večino. Ko gre za Kolizej, Anderlič ne izigrava obveznosti iz tega ali onega člena ZVKD, temveč celotno pahljačo obveznosti, ki jih ima lastnik kulturnega spomenika. Hkrati pa dr ava ne na lokalni ne nacionalni ravni ne reagira na njegove kr itve in ne uporabi instrumentov razlastitve za za čito spomenika. Te instrumente iz dneva v dan rutinsko uporablja proti ne tetim lastnikom zemlji č in stavb, ki ovirajo gradnjo infrastrukture – cest, daljnovodov, vodovodov, plinovodov, eleznic itd., in jih razla ča z minimalnimi od kodninami, kot da bi bila neustavljiva in pravična izvr evalka naravnih zakonov in usode. ZVKD neenako obravnavo različnih subjektov dviga celo na eksplicitno raven in v 106. členu določa mo nost pogodbe z velikim lastnikom, tj. s fizično ali pravno osebo, ki je lastnik velikega tevila nepremičnin ali premičnih spomenikov, na primer cerkev ali druga verska skupnost, zavod s področja izobra evanja ali gospodarska dru ba. Tajkuni, ki kupujejo arhitekturne spomenike, da bi jih poru ili in pri li do dobičkanosnih gradbenih jam na atraktivnih lokacijah, tu seveda niso navedeni, saj jih dr ava v obzorju svojega pravnega formalizma sploh ne opazi, tako kot se dela, da ne opazi njihovega devastirajočega delovanja. Toda prav oni so tak ni veliki lastniki dedi čine in razlog za vpeljavo takega pojma v zakon. esej Zakon določa tudi in pekcijski nadzor nad izvajanjem določb o varstvu kulturne dedi čine. Varstvo opravlja in pektor, pristojen za dedi čino, ki ima pooblastila, da pregleduje nepremično in premično kulturno dedi čino, knjige in listine v zvezi s prometom z njimi, posegi v dedi čino in v spomenike ter z ukrepi za njihovo varstvo in za izdajanje odločb. 112. člen določa in pekcijske zavezance, ki so definirani glede na posege v kulturno dedi či- no, pri vzdr evanju in opustitvi vzdr evanja: lastnik oz. posestnik in oseba, ki izvaja vzdr evanje, ter pri kodljivih ravnanjih povzročitelj kode. Določbe zakona se torej konkretno in neposredno nana ajo na uničevanja kulturne dedi čine, tudi na Kolizej in grad krljevo. 117. člen ZVKD pa in pekciji za kulturno dedi čino konkretno nalaga ukrepe, ki jih je dol na sprejeti v primeru kodljivega ravnanja s kulturno dedi čino. Tako določa, da lahko in pektor, če ugotovi, da zaradi nepravilnega vzdr evanja, ravnanja ali rabe nepremičnega spomenika oz. nacionalnega bogastva ali zaradi opustitve dol nega vzdr evanja ali ravnanja obstaja nevarnost njegovega po kodovanja, tako ravnanje ali rabo prepove in odredi potrebne ukrepe za zagotovitev varstva. (N) ž Zveza ekolo kih gibanj Slovenije (ZEG) je 2. julija 2008 podala prijavo kode na zavarovanem spomeniku Kolizej in poziv k nujnemu ukrepanju Aleksandru Vidmarju pri In pektoratu za kulturo in medije. Njena ekolo ka patrulja je 1. julija 2008 opravila ogled Kolizeja na Gosposvetski cesti v Ljubljani in ugotovila, da je lastnik stavbe Jo e Anderlič soodgovoren, da je neznana oseba na tirih odtočnih ceveh de evnice s strehe sistematično odstranila dele odtočnih cevi in jih preusmerila tako, da od začetka julija tega leta večina de evnice teče pod temelje oz. v hi o. Opozorila je, da to pomeni zavestno o kodovanje, ogro anje ter uničevanje zavarovanega kulturnega spomenika. Lastnik, ki si javno prizadeva, da bi dosegel poru enje, s tem zavestno povzroča kodo na spomeniku, da bi pospe il poru enje. Hkrati je odprta in razbita vrsta oken, tako da de pada v stavbo in ta pospe eno propada. ZEG je na osnovi zaporednih ogledov ugotovila, da lastnik vedno bolj ne enirano povzroča kodo na spomeni ko zavarovani stavbi, saj je vsak teden več razbitih ali odprtih oken in prekinjenih odtočnih cevi za de evnico. Zato je predlagala in pektoratu, da opravi nujni ogled stavbe Kolizej in izda odločbo, ki bo lastniku nalo ila: -ponovno vzpostavitev delovanja odtočnih cevi za de evnico; -zavarovanje odprtih oken in strehe, da ne bo nastajala koda na spomeniku in da bodo stro ki njegove obnove čim manj i; -dostop javnosti do kulturnega spomenika, ker bo edino tako vzpostavljen ustrezen nadzor nad prizadevanjem, da bi bil propad stavbe čim bolj pospe en. ZEG je opozorila, da je pravica javnosti do dostopa do kulturnega spomenika ena bistvenih pravic, ki bo v tem primeru onemogočila uničevanje stavbe.15 Glavni in pektor mag. Aleksander Vidmar je ZEG obvestil, da je njegov in pektorat pristojen za nadzor nad spo tovanjem določil Zakona o varstvu kulturne dedi čine (ZVKD-1, Ur. l. RS, t. 16/08), da pa je o tej zadevi vsebinsko odločil e drugi dr avni organ na podlagi predpisa, katerega nadzor je v njegovi pristojnosti. Izvedbo nujnih vzdr evalnih del je lastniku Kolizeja e odredil gradbeni in pektor In pektorata RS za okolje in prostor z odločbo t. 356-02-693/2005, izdano na podlagi določil Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. l. RS t. 110/02). Rok za izvedbo navedenih del je skladno s sklepom o podalj anju roka, iste tevilke, z dne 12. 4. 2007, potekel 30. 6. 2008. Glede dostopa javnosti do kulturnega spomenika Kolizej je in pektor pojasnil, da 54. člen ZVKD res določa, da morajo biti spomeniki v sorazmerju z mo nostmi lastnika oz. posestnika dostopni javnosti, vendar pa ta določba nima ustreznega nadaljevanja med in pekcijskimi ukrepi oz. kazenskimi določbami tega zakona, zato omogočanja dostopa javnosti do spomenika ni mogoče lastniku odrediti z in pekcijskim ukrepom – odločbo. Celo obratno, in pektor je opozoril, da je Kolizej z odločbo gradbenega in pektorja opredeljen kot nevarna gradnja po določilih ZGO-1, kar po njegovem pomeni, da Kolizej ogro a premo enje, zdravje in ivljenje ljudi, promet in sosednje objekte oziroma njegovo okolico. Zato je mag. Aleksander Vidmar sklenil, da je v tem primeru v javnem interesu, da se dostop do objekta celo prepreči.16 Ker Anderlič tri leta ni uresničil odločbe o nujnih vzdr evalnih delih na spomeniku Kolizej, saj je pretekel e skrajni rok za njeno uresničitev, bi opozorjeni in pektor moral ukrepati v skladu z drugim odstavkom 117. člena, ki v primeru, da je zaradi nepravilnega vzdr evanja, ravnanja, rabe ali opustitve dol nega vzdr evanja ali ravnanja lastnika ali posestnika oz. osebe, ki izvaja vzdr evanje, ogro eno nacionalno bogastvo, predvideva, da in pektor z odločbo začasno odvzame posest in nepremičnino prepusti v hrambo dr avnemu ali poobla čenemu muzeju do izpolnitve pogojev za vrnitev. In pektor s svojim obvestilom dokumentira neukrepanje in neizvr evanje dol nosti, ki mu jih nalaga zakon. Namesto tega cinično opozarja, da je v javnem interesu, da javnost do spomenika Kolizej zaradi njegovega slabega stanja nima dostopa. To slabo stanje pa je posledica kodljivega ravnanja lastnika in neposredovanja in pektorata oz. ministrstva za kulturo. Stali če in pektorata je torej, da zakona o varstvu kulturne dedi čine v odnosu do ogro anja Kolizeja ni treba upo tevati. To je spodbijanje pravne dr ave. In pektor Aleksander Vidmar vidi in navaja samo razloge, ki govorijo v prid propadu Kolizeja, svojih dol nosti za njegovo zavarovanje pa ne. V celoti ignorira svojo funkcijo za čite kulturnih spomenikov in posredovanja, kadar so ogro eni. Drugi odstavek tega člena določa mo no stopnjevanje in pekcijskega ukrepanja. Če je zaradi nepravilnega vzdr evanja, ravnanja, rabe ali opustitve dol nega vzdr evanja ali ravnanja lastnika ali posestnika oz. osebe, ki izvaja vzdr evanje, ogro eno nacionalno bogastvo, lahko in pektor z odločbo začasno odvzame posest in nepremičnino prepusti v hrambo dr avnemu ali poobla čenemu muzeju do izpolnitve pogojev za vrnitev. Pogoji so izpolnjeni, ko sta zagotovljena ravnanje in raba nacionalnega bogastva v skladu z zakonom. Kolizej in grad krljevo v vseh točkah izpolnjujeta pogoje za začasni odvzem in razlastitev. Zakon ima tudi kazenske določbe, ki so neposredno uporabne za kodljivo ravnanje s Kolizejem. Z globo od 400 do 4.000 evrov se kaznuje za prekr ek pravna oseba ali samostojni podjetnik, ki ne sporoči pomanjkljivosti ali kode na spomeniku v skladu z drugim odstavkom 56. člena zakona. Ker gre pri Kolizeju za situacijo, ko lastnik sam povzroča nastajanje kode na kulturnem spomeniku, ta določba izrecno velja zanj. e vi ja kazen za prekr ek (od 2.000 do 40.000 evrov) je določena v 127. členu za pravno osebo, samostojnega obrtnika in posameznika, ki s spomenikom ne ravna v skladu s 36. členom zakona, po katerem je lastnik spomenika dol an z njim ravnati tako, da se zagotavlja čim večja ohranitev njegovih kulturnih vrednot za prihodnost. Nadaljnji prekr ek, ki je storjen v zvezi s Kolizejem, je opredeljen v 128. členu, po katerem se z globo 400 do 4.000 evrov kaznuje izvajalec javne slu be, če ne objavi vstopnine in odpiralnega časa v skladu s estim odstavkom 87. člena tega zakona. Ker je Kolizej za čiten kulturni spomenik, prav tako pa grad krljevo, je njun lastnik dol an urediti vstop za javnost ter določiti vstopnino in odpiralni čas. Lastnik Kolizeja se tudi ne more sklicevati na okoli čino, da je v aktu o razglasitvi nepremičnega spomenika, ki je začel veljati pred uveljavitvijo spremembe zakona, varstveni re im določen na način, iz katerega se ne da razbrati njegovega obsega. Potem velja splo ni varstveni re im po 134. členu: pri posameznih kulturnih spomenikih se varujejo vse zunanje značilnosti, kot so gabariti, zasnova pročelij, tlorisni razporedi, značilni naravni in umetni materiali, ter konstrukcijske značilnosti, ustrezna namembnost, značilna pojavnost v prostoru, arheolo ke plasti in razmerja spomenika in posebno njegovo vplivno območje. V primeru Kolizeja to pomeni, da ga ni mogoče obzidati z drugo stavbo, saj je njegova kulturnohistorična vrednost povezana z vsemi elementi, ki jih na teva zakon, tudi z njegovim vplivnim območjem, ki je enak s parcelo, na kateri stoji. esej Zakon o varstvu kulturne dedi čine, z izjemo 31. in 78. člena,17 celovito in primerno varuje kulturno dedi čino v Sloveniji. Predvideva razlastitev lastnikov spomenikov, če le-teh ni mogoče ohraniti in re iti na drug način, kar nedvomno velja za Kolizej. Pravni instrumenti za re itev in revitalizacijo Kolizeja obstajajo, vpra anje je, zakaj jih dr ava ne uveljavi. In kolikor jih ne uveljavi ter dopu ča tajkunom, da ru ijo kulturno dedi čino in arhitekturne spomenike, kakr en je Kolizej, popu ča tudi pri samem uveljavljanju pravne dr ave. Nevestni in koruptni javni funkcionarji, ki se udinjajo tajkunom in jim pomagajo pri ru enju in izigravanju pravne dr ave, so ključni (in večji kot tajkuni) problem sedanje slovenske dru be in najbolj odgovorni za ogro enost Kolizeja, ki je le simptom za vandalski napad na kulturno dedi čino, na dedi čino, ki jo bo sedanja generacija predala kasnej im generacijam, in s tem za obubo anje – socialno, kulturno in zgodovinsko – s katerim se bodo soočale tudi poznej e generacije. Uničevanje Kolizeja in njegovo slabo stanje, veliko slab e kot v času socializma po vojni in sploh kdaj koli prej, je torej tudi simptom koruptivnosti dana nje dru be in neuveljavljenosti zakona o kulturni dedi čini ter drugih zakonov. Zakon ni mrtva črka na papirju, četudi je skoraj samo to, je pa travmatično in neznosno dejstvo za tajkune in koruptne javne funkcionarje. Zato sta javna osve čenost o zakonu(-ih) ter javna razprava o diskrepanci med zakoni in stvarnim dru benim stanjem bistvena za uveljavitev kulture in socialnosti tudi na področju kulturne dedi čine. Fatalistično gledanje na razkorak med zakonom in resničnostjo, če , saj se tajkunski interesi neustavljivo uveljavljajo in poteptajo vsakr no nasprotovanje, je prav tako člove ko, socialno in kulturno uničujoče kot zmagoslavni vandalski krik tajkunskega adepta, ki je opazil, da je tisto jutro padel umi. Opombe: 1 Manager, t. 4, april 2008, str. 35. 2 Matja Gantar, »Tema: Koliko je mogoče pri nas obogateti po nepo teni poti«, Manager, t. 4, april 2008, str. 124. 3 G. W. F. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, Werke, 7, Frankfurt na Majni, 1970, str. 509. 4 Alex Goldfarb, Marina Litvinenko, Disidentova smrt, Zastrupitev Aleksandra Litvinenka in vrnitev KGB, Ljubljana, 2008, str. 70. 5 Ljubljanski upan Zoran Janković, ki je uvr čen na 64. mesto lestvice najbogatej ih Slovencev revije Manager v letu 2008, izstopa po svoji servilnosti. V zvezi s Kolizejem je izjavil, »da se je Anderlič odločil za prodajo Kolizeja, ker mu je bilo dovolj pregovarjanja in za čitnikov kulturnih objektov«. To sočutje do Anderličeve pravice, da podre za čiteni kulturni spomenik, spominja na Crnkovičevo sočutje z Gantarjem ob poru enju umija. Sicer pa sta oba zelo hladna in neprizadeta ob stiskah drugih ljudi, kar je Janković demonstriral ob odstranitvi vrtičkov ob alah, Crnkovič pa to demonstrira praktično v vsakem svojem novinarskem izdelku. V resnici je Anderlič izvedel fiktivno ponudbo prodaje Kolizeja, da je izpolnil enega od zakonskih pogojev, da ga lahko v nadaljevanju poru i. Kljub temu mu je uspelo zbuditi sočutje pri upanu. Po Jankovićevi oceni je Kolizej izziv dr avi. Če dr ava res hoče za čititi kulturni zgodovinski objekt, ima mo nost, da ga v 30 dneh kupi in ga obnovi po standardih, ki jih zahteva, je dejal upan. Prepričan je, da tudi nova statična analiza ne bo pokazala nič novega, zato pričakuje, da bo lahko MOL na podlagi poročila zavoda umaknila za čito Kolizeja. To po upanovih besedah pomeni, da bo Anderlič lahko realiziral projekt Novi Kolizej, ki poleg koncertne dvorane predvideva tudi gradnjo stanovanj. STA, Ljubljana, 25. 5. 2008. 6 Cankarjev dom, tihova dvorana, 8. 12. 2004. 7 »Kolizej ne ogro a CD«, Delo, 30. 10. 2004. 8 Marko Crnkovič, »Čému je slu il umi?«, Dnevnik, 25. april 2006. 9 Colin Crouch, Post-Democracy, Cambridge, 2004, str. 88. 10 Kerstin Odendahl, Kulturgüterschutz, Entwicklung, Struktur und Dogmatik eines ebenenübergrei fenden Normensystems, Tübingen, 2005, str. 336. 11 Kerstin Odendahl, Kulturgüterschutz, str. 424. 12 Vanja Pirc, »Politika pred stroko«, Mladina, t. 23, 6. 6. 2008, str. 14. 13 Ernst Bloch, Naturrecht und menschliche Würde, Franfurt na Majni, 1961, str. 157. 14 Ernst Bloch, prav tam, str. 158. 15 Zveza ekolo kih gibanj Slovenije – ZEG, Prijava In pektoratu za kulturo in medije, 2. 7. 2008. 16 Mag. Aleksander Vidmar, In pektorat Republike Slovenije za kulturo in medije, 17. 7. 2008. 17 »Posebna specialiteta novega ZVKD-1 so pooblastila ministra v 31. in 78. členu, na podlagi katerih lahko kadar oli mimo javne slu be odloči o odstranitvi (= uničenju) spomenika ali dedi čine oziroma izda dovoljenje za poseg v varovani prostor.« Dragan Matič, »Simonitijeva nova oblačila. Kaj je mandat sedanje oblasti prinesel kulturni dedi čini?«, Mladina, t. 32, 2008, str. 29.