VSE ZA ZGODOVINO 5 Darja Mihelič Populistična stigmatizacija imena karantanskega kneza Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo? MIHELIČ Darja, red. prof. dr., znanstvena svetnica v pokoju, Murnikova ulica 18, SI-1000 Ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 930.1:172 172:930.1 POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA KARANTANSKEGA KNEZA Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo? Prispevek izpostavlja vprašanje prilagajanja zgodovin- skih dognanj aktualnim razmeram in projiciranja sodob- nih pojmovanj v daljno preteklost, ter etičnega vrednotenja preteklih dogodkov s sodobnimi merili. Predstavi nastanek fiktivne srhljivke o krvavih dogodkih v zvezi s pokristja- njevanjem vzhodnoalpskega prostora v 8. stoletju, ki je bila navdih za Prešernov Krst pri Savici. Problematizira uporabo imen konkretnih historičnih oseb za oznako (ne- gativnih) aktualnih pojavov, ki jo v svoji knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava in v medijih vpeljuje filozof, akademik Tine Hribar. Ključne besede: pokristjanjevanje, Karantanija, Kon- verzija, historiografija o Karantaniji, Krst pri Savici, Valj- hun, pieteta do zgodovinskih osebnosti MIHELIČ Darja, Prof. Dr., Scientific Advisor, retired, Murnikova ulica 18, SI-1000 Ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 930.1:172 172:930.1 POPULIST STIGMATIZATION OF THE NAME OF THE DUKE OF CARANTANIA Waltuncism – a New Synonym for Collaboration? The paper highlights the issue of adapting histori- cal knowledge to the current conditions and projecting modern concepts into the distant past, and of evaluating past events ethically with modern criteria. It presents the origins of a fictional horror story about the bloody events related to the Christianization of the Eastern Alpine area in the 8th century, which was the inspiration for the poem “The Baptism at the Savica” by the poet France Prešeren. The article problematizes the use of the names of concrete historical figures to designate (negative) current phenom- ena, introduced by the philosopher and academician Tine Hribar in his book Slovene Schisms and Slovene Reconcili­ ation and in the media. Keywords: Christianization, Carantania, Conversio, historiography of Carantania, Baptism at the Savica, Wal- tunc, reverence for historical figures 6 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Za uvod Dosledne in vestne strokovne interpretacije do- godkov in procesov ter predstavitve zgodovinskih oseb, ki temeljijo na zgodovinskih virih, se zdijo nezgodovinarjem neredko nesprejemljive in ne- zanimive. Še več, če opisi niso v skladu z aktualno družbeno »klimo«, pogosto dvomijo vanje in jih želijo spremeniti po svojih željah in zamislih. Ne sprejemajo dejstva, da dognanja zgodovinarjev temeljijo na konkretnih historičnih podatkih in dokazih, ki jih je potrebno interpretirati ob dosle- dnem upoštevanju strokovnih pravil in pristopov. Odklanjajo pojasnila, da zgodovinskih spoznanj ni mogoče prilagajati in spreminjati v skladu z osebnim prepričanjem in aktualnimi razmerami. Raje kot lapidarnim dognanjem zgodovinarjev pri- sluhnejo »sočnejšim«, lastnemu prepričanju, tezi ali interesu bližjim razlagam znanih oseb, ki so se uveljavile na drugih, pogosto umetniških področjih in ne stremijo niti niso zavezane k verodostojnim razlagam preteklosti. Zgodovinske téme so pogosto predmet navdiha literarnih ustvarjalcev,1 takó pisateljev kot pesnikov in dramatikov. Ti svojo zgodbo bodisi umeščajo v zgodovinsko okolje ali dogajanje, bodisi to doga- janje domišljijsko poustvarjajo. V obeh primerih izbirajo zgodovinske trenutke, ki so se močneje zasidrali v ljudskem spominu ali pa so imeli odlo- čilne posledice za prihodnost. Literarno ustvarjanje usmerja licentia poetica, ki umetnikom dovoljuje, da zgodovinska dejstva, ki jih jemljejo za vsebino ali kuliso svojih stvaritev, prikažejo po svoje, ne oziraje se na strokovne izsledke in spoznanja zgo- dovinarjev. Tovrstna literarna dela na eni strani hvalevredno spodbujajo zanimanje za zgodovino, na drugi pa, žal, pripomorejo k razširjanju nestro- kovnih, namišljenih razlag in predstav o preteklosti, ki niso v skladu s spoznanji zgodovinske stroke. Z znanstvenega stališča – zlasti kadar se izražajo na agresiven način – take interpretacije niso zažele- ne, čeprav pogosto bolj kot realistična zgodovinska dejstva privlačijo laično publiko. Primerov zgodo- vinsko neustreznih in nesprejemljivih tolmačenj 1 Manj pa likovnih in glasbenih. Venetski konj kot darilni izdelek oblikovalca Oskarja Kogoja (Foto: BB) VSE ZA ZGODOVINO 7 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE slovenske zgodovine je bilo v bližnji preteklosti kar nekaj: npr. teza o av- tohtonosti Slovencev in njihovem ve- netskem poreklu,2 ki je našla literar- ni izraz v prevodih napisa na vaški situli3 Mateja Bora, likovnega pa v očarljivem venetskem konju Oskarja Kogoja. V ta kontekst sodi potiskanje pojava slovenskega naroda (!) skupaj s »tisočletnimi sanjami o slovenski državi« v sivo davnino, kot tudi ana- hronistično pripisovanje slovenskih (!) združitvenih stremljenj celjskim grofom, v katerih izumrtju nostalgič- ni patrioti vidijo izgubo potencialnih slovenskih vladarjev. Ne nazadnje je fikcija tudi panter, ki naj bi bil v 9. stoletju – daleč pred pojavom grbov v srednji Evropi – emblem »slovenske« kneževine Karantanije. Pobude, motive in kuliso za svoje stvaritve je v zgodovini večkrat našel tudi sijajni slovenski pesnik France Prešeren. Bil je slovenski rodoljub, privržen slovanstvu in zagovornik prvinskih elementov tistega, kar naj bi bilo lastno slovenskim prednikom. V njihovem nekdanjem poganstvu je videl vrednoto in v njem našel pesniški navdih. V Krstu pri Savici4 je posegel po zgodovinskem motivu pokristjanjevanja vzhodnoalpskih Slovanov – Karantancev v drugi polovici 8. stoletja in v prvem delu pesnitve, Uvodu, s silovito pesniško močjo opisal krvavo nasilje, s kate- rim naj bi oblast pod poveljstvom »koroškega vojvoda« Valjhuna vsi- ljevala upornemu ljudstvu novo vero. Obliž za katoliško javnost je bil drugi del pesnitve, Krst, v katerem se pro- tagonist Črtomir odpove veri predni- kov in postane krščanski duhovnik. 2 Bor, Šavli in Tomažič, Veneti. 3 http://www.vace.si/kastelic_situla_si.htm. 4 Poezije, 169–192. Začetek Prešernovega Uvoda v Krst pri Savici v izdaji Poezij, 1847 (wikimedia.org) 8 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Oba dela pesnitve burita duha, vzburjata domi- šljijo, ob razumni razlagi pa poglabljata poznavanje zgodovine in spodbujata zanimanje zanjo. Čeprav njunega vsebinskega sporočila ne gre jemati za zgodovinsko resnico, more objektivni zgodovinar v njiju najti podatke, ki imajo podlago v izvirnih zapisih, medtem ko nezgodovinarja lahko zavedeta v napačna sklepanja, tolmačenja in neprimerno obsojanje dogajanja in njegovih nosilcev. Aktualna prilagojena tolmačenja zgodnje slovenske zgodovine: edinost, sreča, sprava V novejšem času se v javnosti širi vznemirljiva reinterpretacija zgodnjesrednjeveške zgodovine pro- stora med Alpami in Jadranom. V oddaji Studio city sta 15. novembra 2021 zakonca Spomenka in Tine Hribar predstavljala svojo novo knjigo Slovenski raz­ koli in slovenska sprava. Ugledni filozof, akademik Hribar se je – izhajajoč iz verza Prešernove Zdravlji­ ce »Edinost, sreča, sprava, k nam nazaj se vrnejo«, – spraševal o tem, kdaj smo srečni živeli v edinosti in kdaj je prišlo med nami do razkola. Ob »krvavi evangelizaciji in okupaciji« (gentilne kneževine) Ka- rantanije v 8. stoletju s strani Bavarcev in »oborože- nih salzburških misijonarjev«, naj bi prišlo do »me- sarskega klanja«, ki ga omenja Prešeren v Krstu pri Savici, in do »krvavega razkola v ljudstvu«. Pri tem naj bi bil prvi »kolaborant« Valjhun, ki naj bi podprl brutalno evangelizacijo. – Isto vprašanje in odgovor nanj najdemo tudi v novi knjigi zakoncev Hribar: 5 Po Prešernu naj bi prišlo do prvega velikega razkola med Slovenci in iz njega izhajajočih sporov »pred več kot tisoč leti, na začetku nasilnega pokristjanjevanja slovanskih plemen oz. slovenskega ljudstva, pred- hodnika Slovencev. Tedaj sta ogenj in meč utirala pot križu. Šele ko so ob podpori izdajalca Valjhuna zmagali oboroženi duhovniki s križem v eni in z mečem v drugi roki, ko je bil Črtomir kot branilec lastne vere in običajev premagan fizično in zlomljen psihično, se mu je približal doslej v ozadju delujoči in Bogomilo brez meča spreobračajoči duhovnik z leporečjem o Ljubezni.« Če Hribar, avtor tega dela besedila, tu še interpretira Prešerna, pa – izhajajoč iz Nove zaveze in Evangelija po Mateju – stopi iz nje- gove sence in izraža lastno mnenje, ko ugotavlja, da je dvojnost in razdvojenost (Ljubezen – Sovraštvo, 5 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 13. mir – meč) v krščanstvu tista, ki je povzročila prvi veliki razkol med Slovenci, izvirajoč iz »valjhunske kolaboracije z okupatorjem, ozemeljskim osvajal- cem in izganjalcem prvotne vere«. Osmo stoletje naj bi se ponovilo »v času Trubarjeve protestantske reformacije in katoliške protireformacije in v 20. sto- letju v času fašistične oz. nacistične okupacije, naro- dnoosvobodilnega boja, prežetega s komunistično revolucijo in klero-katoliško kontrarevolucijo, oprto na valjhunsko kolaboracijo z vsakokratnim okupa- torjem. General Rupnik je Valjhun 20. stoletja.«6 Kasneje7 knjiga vnovič razčlenjuje zgodovinski spomin Slovencev skozi Prešernovo pesnitev Krst pri Savici in istoimeno dramo Dominika Smoleta. Tokrat išče Prešernovo edinost in spravo globlje v preteklosti: morda smo bili srečni in smo žive- li v edinosti pred odločitvijo za selitev v območje današnje Evrope. V novem, na novo osvojenem življenjskem prostoru, ki ni bil prazen, so vzniknili novi spopadi z Rimljani, Bavarci, Avari (Obri), Ogri (Madžari). Tam smo oblikovali Karantanijo in iz nje kot Karantanci vdirali na Bavarsko in drugam, dokler nas niso Bavarci pod Karlom Velikim in njegovim sinom premagali in pokorili. Sledil je konflikt med osvajalci in uvajalci nove vere, krščan- stva, ter branilci predkrščanske, stare vere Slovanov. Dokler je bilo pokristjanjevanje miroljubno zgolj pod znamenjem križa, konflikt ni bil krvav, tak pa je postal, ko je v ospredje stopil meč in se je zaradi krvavega nasilja čedalje več ljudi podredilo zma- govitemu političnemu in religioznemu zavojevalcu ter začelo ne le sodelovati z njim, ampak delovati po njegovih ukazih v imenu njega in njegove vere. Na tej točki naj bi nastopil specifično slovenski (!), znotrajslovenski spor, ki porodi željo po spravi. V nadaljevanju Hribar predstavi Valjhunovo osebo in citira Prešernovo prvo opombo k Uvodu Krsta pri Savici.8 V njej Pesnik ob sklicevanju na Valva- sorjevo Slavo vojvodine Kranjske9 zapiše da je bil Valjhun, pri latinskih piscih imenovan Valhunus ali Valdungus, koroški vojvoda, preganjalec never- nikov. Že njegov oče Kajtimar (Chetimirus) si je prizadeval za širjenje krščanske vere po Koroškem 6 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 14. 7 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 97–124. 8 Poezíje, 192. »Slovenci« so tu (v skladu z Valvasorjem) ozna­ čeni kot »preganjalci« kristjanov in misionarjev. 9 Valvasor, Die Ehre, 2. del, VII. knjiga, 2. poglavje, 383–390. VSE ZA ZGODOVINO 9 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Prešernov rokopis dela Zdravljice, prečrtanega zaradi cenzure, 1844 (sl.wikipedia.org) 10 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 in Kranjskem. Slovenci pa so se držali stare vere in preganjali kristjane, zlasti misijonarje. Hribar graja imaginarnega irskega duhovnika, ki nastopi v drugem delu pesnitve (Krst), češ da je veliko go- voril, in pridigal o ljubezni, namesto da bi Valjhuna »označil za hudodelca, za to, kar je v resnici (!) bil: zločinec«.10 Del besedila iz knjige je Tine Hribar objavil tudi 27. novembra 2021 v Sobotni prilogi Dela pod naslovom Vprašanje valjhunstva. Opisana izvajanja s stališča zgodovinske stro- ke niso primerna. V njih gre za interpretacijo, ki zavajajoče meša zgodovinska dognanja in literar- no fikcijo (Prešernov imaginarij) ter preteklost in sedanjost, krščanstvo zgodnjega srednjega veka in rimokatoliško Cerkev. Dogajanja izpred dvanajstih stoletij ne moremo ocenjevati s sodobnimi etičnimi merili in ga označevati s sodobnimi pojmi (okupa- cija, kolaboracija, narod, razkol, sprava). Ni ustre- zno poenostavljeno projicirati v preteklost aktual- nih pojavov (razkol) in jim na osnovi povzemanja literarne fabule opredeljevati realne vzporednice v preteklosti. Opis dogajanja v nesporno vrhunski umetniški stvaritvi, kot je Prešernov Krst pri Savici, ne ustreza dognanjem zgodovinarjev; ni ga mogo- če obravnavati kot primarni zgodovinski vir in se nanj v tem smislu sklicevati. Predvsem pa nobena domišljijska literarna stvaritev – ob drugačnih do- gnanjih zgodovinske stroke – ne sme biti izrabljena za krivično stigmatizacijo resnične historične osebe in zlorabo njenega imena za oznako negativnega pojava kolaboracije in izdajstva. V nadaljevanju bomo preverili nekatere trditve po izsledkih zgodovinarjev in skušali pojasniti pra- izvor nekaterih popularnih fiktivnih predstav, ki zadevajo zgodnjo zgodovino slovanskih prednikov Slovencev. K zgodovinski faktografiji in primarnim virom Pomudimo se najprej prav na kratko pri (mo- rebitni) sreči in (ne)edinosti Slovanov pred odloči- 10 Še večji, vsaj po količini zločinov, naj bi bil Karel Veliki, »množični morilec, človek, ki je vrsto narodov podjarmil s pokoli,« ki pa ga je katoliški Rim razglasil za svetnika, danes pa ga častijo kor enega največjih Evropejcev in predhodnika sodobne Evrope (Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 102). tvijo za selitev na območje sodobne Evrope. Gotski duhovnik Jordanes, škof v Crotonu v južni Italiji, je sredi 6. stoletja napisal deli o gotski in rimski zgodovini.11 Omenja venetska ljudstva, med kate- rimi je bilo največ Slovanov in Antov. Geografsko jih umešča za Karpate.12 Slovane in Ante, njih vero, družbeno ureditev, način življenja, vojaško taktiko, vojskovanje v bizantinski službi in njihove vdore čez Donavo je opisal bizantinski zgodovinar 6. sto- letja Prokopij iz Caesareje, avtor »Zgodovine vojn« in »Tajne zgodovine«.13 Psevdomavrikij (njegov spis Strategikon – strateški napotki za vojskovanje – so pripisovali bizantinskemu cesarju Mavrikiju, iz prve polovice 6. stoletja)14 pa je zapisal navodila, kako se je treba vojskovati s Slovani in Anti. Za čas 533–545 poroča Prokopij, da so bili Slo- vani in Anti eno ljudstvo, med njimi pa je prišlo do vojske (!), v kateri so bili Anti poraženi.15 Psev- domavrikij16 pa je za slovanska in antska ljudstva zapisal, da so nezvesta in nestanovitna glede dogo- vorov ter popustljiva bolj zaradi strahu kakor zaradi darov. Živela naj bi v brezvladju. Pri njih naj bi bilo mnogo kraljev, ki so bili med seboj nesložni (!). Ker je vladala med njimi razlika v mnenju, se ali niso zedinili, če pa so se, so drugi sklepe kratko in malo prekršili, ker so vsi drug o drugemu sovražno misli- li in nihče ni hotel odnehati glede na sklep drugega. Prostor med Alpami in Jadranom, ki so ga v drugi polovici 6. stoletja (nemiroljubno) osvojili in zasedli (izraz »okupirali« je za tisti čas nepri- meren) tuji – poganski slovanski prišleki,17 ni bil prazen, ampak so tam živeli romanizirani in ro- manski staroselci. Tam so bila krščanska škofijska središča Poetovio, Celeia, Emona, Virunum, Te- urnia, Aguntum, podrejena oglejskemu patriar- hatu.18 Pod pritiskom novih ljudstev so opustela, staroselsko prebivalstvo pa se je zateklo v hribovite, 11 Iordanis Romana et Getica. 12 Iordanis Romana et Getica, 62–63. Kos, F. Gradivo I, št. 52. 13 Procopii Historiarum; Procopios, Pod Justinijanovim že­ zlom. 14 Das Strategikon. 15 Procopii Historiarum, liber III. c. XIV, 173; Kos, F., Gradivo I, št. 32, št. 33. 16 Das Strategikon, knjiga IX, poglavje 4. 17 Grafenauer, ob tisočštiristoletnici; Lotter, Bratož in Castri­ tius, Premiki ljudstev; Žužek, Naselitev Slovanov. 18 Bratož, Bischofssitze und Kirchenorganisation. VSE ZA ZGODOVINO 11 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE težko dostopne kraje in si tam postavilo bogoslužne objekte.19 Del slovanskih plemen se je ustalil v Vzhodnih Alpah, kjer se v devetdesetih letih 6. stoletja ome- nja dežela Slovanov (Sclaborum provincia), kamor je vdrl Tasilo, ki ga je frankovski vladar 593 po- stavil za glavarja Bavarske.20 Alpski Slovani so se pod vodstvom Sama povezali z drugimi Slovani na severu in se v dvajsetih letih 7. stoletja otresli nadležnega sožitja z nadrejenimi Avari ali Obri. Znotraj Samove plemenske zveze s sedežem na Če- škem, ki je po Samovi smrti (658) razpadla, so se oblikovale samostojne manjše teritorialne enote plemen. Okrog 630 se v Vzhodnih Alpah omenja slovanska marca Vinedorum z voditeljem Valukom (Walluc dux Winedorum).21 Bila je jedro kasnejše, pretežno slovanske plemensko-teritorialne tvorbe Karantanije,22 ki se omenja za šestdeseta leta 7. sto- letja: Langobardski prestolonaslednik se je zatekel k Slovanom (ad Slavorum gentem) v Karnunt, ki ga napačno imenujejo Karantanum (Carnuntum, quod corrupte vocitant Carantanum).23 Prebivalstvo Karantanije etnično in jezikovno sicer ni bilo ho- mogeno, vendar pa je v očeh sodobnikov pri Karan- tancih prevladoval slovanski pečat. Podobno velja tudi za drugo slovansko plemensko enoto Karniolo, domovino Slovanov (Carniola, Sclavorum patria), ki se v 8. stoletju omenja južno od Karavank v zgor- njem Posavju.24 Poglavitni izvirni zapis, ki poroča o zgodnje- srednjeveški zgodovini Karantanije, in tudi o dogodkih, ki so jih nekatere kasnejše historio- grafske interpretacije spremenile v srhljivko, je latinska »Knjižica o spreobrnitvi Bavarcev in Ka- rantancev« (Libellus de conversione Bagoariorum et Carantanorum,25 v nadaljevanju: »Konverzija«) 19 Ciglenečki, Frühchristliche Kirchen. 20 Pauli Historia Langobardorum, 146. Pavel Diakon, Zgodo­ vina Langobardov, 148, 149, 184. 21 Fredegarii et aliorum Chronica, 157. 22 Grafenauer, Karantanija; Kahl, Der Staat der Karantanen. 23 Pauli Historia Langobardorum, 194; Pavel Diakon, Zgodo­ vina Langobardov, 216, 217. 24 Pauli Historia Langobardorum, 236, 237; Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, 278, 279; Štih, Plemenske in dr­ žavne tvorbe; Štih, Carniola, patria Sclavorum; Štih, Kranj­ ska (Carniola). 25 Objave: Kos, M., Conversio; Wolfram, Conversio, 1979; Wolfram, Conversio, 2012; Lošek, Die Conversio. izpod peresa salzburškega duhovnika iz okoli 870.26 Ta zapis je postal temelj preučevanja in poznava- nja zgodnjesrednjeveške preteklosti prostora med Alpami in Jadranom. V četrtem in petem poglavju suhoparno omenja, da so Karantance hudo ogro- žali Huni,27 zato je njihov (poganski) knez Boruth (slovensko Borut) obvestil Bavarce, da prihaja na- denj hunska vojska, in jih prosil, naj mu pridejo na pomoč. Prihiteli so, izgnali Hune, okrepili Karan- tance ter njih in njihovo območje potisnili v kra- ljevsko odvisnost. S seboj so odpeljali talce-poróke (obsides),28 med njimi Borutovega sina Cacatiusa (slovensko Gorazd), za katerega je Borut prosil, naj ga krščansko vzgojijo in iz njega naredijo kristjana. Tako se je tudi zgodilo. Enako je želel za Cheitmarja (slovensko Hotimir), sina svojega brata. Po Borutovi smrti so na ukaz Frankov Bavarci vrnili njegovega sina Gorazda, že kristjana, Slovanom, ki so zanj prosili, in ti so ga naredili za kneza (illi eum ducem fecerunt). Ko je po treh letih umrl, je na enak način na prošnjo ljudstva, z dovoljenjem frankovskega kralja Pipina29 zavladal Hotimir, ki je bil tudi že kristjan. Ljudstvo ga je sprejelo in mu dalo knežjo oblast (populi ducatum illi dederunt). Hotimir je s seboj pripeljal duhovnega spremljevalca, nečaka svojega botra iz Salzburga. V božji pokornosti se je priklonil salzburškemu samostanu in obljubil, da bo služil temu sedežu. Tako je vsako leto opravljal svojo služnost in od tam prejemal nauk in krščan- ske dolžnosti. Čez nekaj let je zaprosil salzburškega škofa Virgilija, naj obišče njegove rojake, da bi jih učvrstil v veri. Virgilij tega ni mogel storiti, ampak je poslal v deželo namestnika (sua vice) škofa Mo- desta in več duhovnikov. Modestu je dal dovoljenje, da blagoslavlja cerkve in posveča duhovnike po ka- nonskih določilih, vendar naj si ne prilašča ničesar, kar bi bilo v nasprotju z določili svetih očetov. V Karantaniji so posvetili več cerkva. Po Modestovi smrti je Hotimir vnovič povabil Virgilija, naj pride k njemu. Ta pa je odklonil, ker je pri Karantancih prav tedaj vzniknila vstaja, ki ji rečemo »carmula« (orta seditione, quod carmula dicimus), pač pa je poslal tja duhovnika Latinusa. Kmalu pa je prišlo do nove vstaje in Latinus je odšel. Ko je bila vstaja pomirjena (sedata), je Virgilij poslal v Karantanijo 26 Spis zagovarja interese salzburške škofije. 27 Gre za Avare. 28 Niermeyer, Mediae latinitatis, 731–732. 29 Vladal od 751 do 768. 12 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 drugega za drugim dva nova duhovnika. Po Ho- timirjevi smrti pa je prišlo do (tretje, op. a.) vstaje in več let tam ni bilo duhovnikov, dokler ni knez Valtunk (Waltunc) prosil Virgilija, naj mu jih pošlje, kar se je tudi zgodilo. Spis torej omenja prehod Karantanije v bavar- sko-frankovsko klientelno odvisnost (pred 745): Borut je bil zaradi avarske vojske, ki je prihajala nadenj, primoran (!) prositi za pomoč Bavarce. Z njimi se je verjetno pogodil in sklenil dogovor, saj mu niso pomagali pro bono. Pogoj, ki ga je očitno prostovoljno (!) sprejel, je bil, da sprejme klientelno odvisnost od Bavarcev,30 za katero bi jamčili talci, med njimi oba prestolonaslednika, Gorazd in Ho- timir, Borutova sin in nečak. Borut naj bi zanju (v skladu z dogovorom?) prosil, naj ju vzgojijo kot kristjana. 31 Pod temi pogoji so Bavarci na oblasti v Karantaniji pustili domačo knežjo dinastijo: Boru- tu je (748) sledil njegov sin Gorazd, temu pa (751) njegov bratranec Hotimir, sin Borutovega brata. Ba- varsko-frankovska oblast se je na klientelnih terito- rijih utrjevala s širjenjem krščanstva in uveljavljala ureditev po lastnem vzoru. Gorazda in Hotimirja, ki so ju kot talca-pôroka odvedli na Bavarsko, so v salzburškem samostanu Herrenchiemsee na otoku Auua na zgornjebavarskem jezeru Chiemsee, kr- ščansko (pre)vzgojili. Za Gorazda vemo le, da se je – že kristjan – vrnil na prošnjo ljudstva, ki ga je postavilo za kneza. Po treh letih je umrl. Frankov- ski kralj Pipin je tedaj dovolil, da se ljudstvu, ki je zanj prosilo, vrne kristjan Hotimir. Tudi njemu je knežjo oblast izročilo ljudstvo. V tem času se je začel in dosegel poln razmah krščanski misijon, verjetno pa je prišlo tudi do uvajanja upravnih in družbenih sprememb po bavarsko-frankovskem vzoru. Po smrti pokrajinskega škofa Modesta (763), ki ga je Hotimirju na prošnjo poslal salzburški škof Virgilij, je prišlo (763 in 765) do dveh vstaj (seditio) – poizkusov zamenjave oblasti (carmula).32 Obe je – nedvomno s silo – zatrl knez Hotimir sam. Do tretje, največje vstaje pa je prišlo po njegovi smrti (769). Zaradi negotovih razmer v deželi več let ni 30 Ni šlo za nikakršno zasedbo ali »okupacijo«. 31 V to navedbo zapisa, ki je delo salzburškega duhovnika, smemo dvomiti; verjetno pa je Borut na krščansko prevzgojo prestolonaslednikov pristal. 32 Beseda carmula po Niermeyer, Mediae latinitatis, 145 in po Lex Baiwariorum (II. Leges Baiuwariorum, 282) pomeni vstajo proti legitimni oblasti. bilo duhovnikov, dokler ni novi knez Valtunk za- prosil zanje salzburškega škofa, ki mu je poslal več duhovnikov in klerikov. Kaj je vstaje izzvalo in kdo so bili njihovi pobu- dniki in nosilci, v zapisu ni navedeno. Nedvomno je šlo za skupino uglednih ljudi, staro družbeno elito, nenaklonjeno novostim v obliki nove vere ter družbenih in gospodarskih sprememb, ki bi jo oropale dotedanjih privilegijev. Hotimir, ki ni imel znanih potomcev, ob razplamtevanju vstaj ni bil več najmlajši, morda so bile vstaje odraz boja za njegovo nasledstvo, za oblast. V prvih dveh vsta- jah je nasprotnike ugnal Hotimir brez tuje pomoči, tretjo po njegovi smrti pa je zatrl bavarski vojvoda Tasilo (III.). Annales Iuvavenses Maximi (za njimi pa še drugi viri) k letu 772 poročajo, da je Tasi- lo premagal Karantance.33 Šele čez nekaj let (!) se omenja novi knez, enigmatični Valtunk, ki ni bil neposredni potomec Borutove družinske linije, saj bi »Konverzija« to omenila. Očitno je užival pod- poro bavarske strani in nastopil z njeno pomočjo, nikjer pa ni izkazano, da bi bil udeležen pri pred- hodnih vstajah in nasilju v zvezi z njimi. V deželo so se vrnili misijonarji in zavladal je mir.34 »Razkol v ljudstvu« pa ni bil usoden: Karantanci so se čez štiri desetletja skupaj s Karniolci složno pridružili uporu Ljudevita Posavskega (819–823) proti fran- kovski oblasti.35 O »krvavi evangelizaciji in okupaciji« Karanta- nije s strani Bavarcev in »oboroženih salzburških misijonarjev« viri ne poročajo, še manj o tem, da naj bi prvi »kolaborant«, »hudodelec« in »zločinec« Valjhun (Valtunk) podpiral »brutalno« evangeliza- cijo. Ta je doživela razmah za časa Hotimirja; on je tudi utišal prva dva poizkusa zamenjave oblasti. Dejstvo je, da je tudi Valtunk krščanstvo spodbujal in zaprosil Salzburg, da pošlje v deželo misijonar- je. Pokristjanjenje je bilo kateremukoli ljudstvu v srednjeevropskem okolju v tedanjem razmerju moči in interesov slej ko prej usojeno, res pa se je v 8. stoletju širilo v Vzhodne Alpe z neslovanskega (severo)zahoda. 33 Annales ex annalibus Iuvavensibus, 732–733; Kos, F., Gra­ divo I, št. 244. 34 Obširneje o tem: Štih in Simoniti, Na stičišču, 35–38. 35 Annales Regni Francorum, 150–161. VSE ZA ZGODOVINO 13 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Nova vera se je v Karantaniji uveljavljala »od zgoraj navzdol.«36 Najprej so jo sprejele vrhnje plasti družbe in jo prenesle na svoje podanike. Glede tega je v stroki malo problematizirano sedmo poglavje »Konverzije«, ki omenja duhovnika Inga, ki je bil sodobnik Virgilijevega naslednika, salzburškega škofa Arna, in je bil dejaven v poldrugem desetle- tju konec 8. stoletja.37 Ljudstvu je bil drag in ljub zaradi svoje modrosti. Vse ljudstvo ga je brez besed ubogalo. Verujoče hlapce (servus) je povabil k sebi za mizo, njihove neverne gospodarje pa je posedel zunaj kot pse; prednje je postavil kruh, meso in črnikaste vrče z vinom, hlapcem pa je ukazal naz- draviti v pozlačenih kupah. Ko so ga vprašali, zakaj jim to počne, je odgovoril, da niso vredni, da bi se z neumitimi telesi družili s tistimi, ki so prerojeni ob svetem studencu (krščeni). Ko se je to zgodi- lo, so se dali poučiti v sveti veri in se kot za stavo trumoma hiteli krstiti. – Ob domiselnem načinu (nenasilnega) pritegovanja k novi veri, je zanimivo zlasti dejstvo, da so bili hlapci, torej preprosti ljudje, po tem opisu krščeni pred njihovimi gospodarji. Tolmačenje vstaj v historiografiji – rojstvo srhljvke Čeprav »Konverzija« tega izrecno ne trdi, je v historiografiji prevladalo mnenje, da je šlo pri vstajah v Karantaniji za množične upore proti kr- ščanstvu. Take razlage temeljijo med drugim na dejstvu, da je bil Tasilo goreč in bojevit podpornik misijonarske dejavnosti. Leta 769 je opatu cerkve sv. Petra v kraju Scharnitz na severnem Tirolskem podaril kraj Innichen blizu karantanske meje, da bi tam ustanovil samostan in neverni slovanski rod pripeljal na pot resnice.38 Sočasen vir, pismo nekega Klementa, naslovljeno na bavarskega vojvoda Tasila ter na bavarske škofe in plemenitaše omenja, da se Tasilo vojskuje s pogani in ajdi, ki ne verujejo v Boga, ampak molijo malike.39 Zgodovinska dela 15. do 18. stoletja,40 ki po- ročajo o vstajah v Karantaniji, so pisana v tedanji latinščini, nemščini in italijanščini. Sistematika 36 Štih, Ko je cerkev. 37 Wolfram, Conversio 2012, 151–157. 38 Zahn, Codex, št. 2; Kos, 1902, št. 239. 39 Epistolae Karolini aevi, 496–497; Kos, F., Gradivo I, št. 245. 40 Mihelič, Vstaja; Mihelič, Die Christianisierung; Mihelič, Mit. razporejanja snovi v njih je nelogična. Mnogi pisci nizajo dogodke brez časovne opredelitve, neredko v neurejenem zaporedju, pogosto podvojeno, a ne enako. Posegajo po virih ali predhodnih avtorjih in dobesedno povzemajo njihovo besedilo. Ne moti jih, če se različne navedbe ne ujemajo med seboj ali z njihovo lastno razlago. Suhoparne dogodke pogosto popestrijo z bajkami, izmišljotinami, tudi z zavestno potvorjenimi vložki. Večkrat samovoljno izpopolnjujejo vrzeli v genealogijah. V teh delih mrgoli nedorečenosti in netočnosti. Poglejmo si ključne prekretnice v razlagi zapisa »Konverzija« v zgodovinopisju 15. do 18. stoletja, ki so gradile srhljivo zgodbo o uporih, v kateri je Prešeren našel pesniški navdih. Poznavanje in znanstveno-kritična interpretacija »Konverzije« – najstarejši ohranjeni deli spisa datirajo iz 11., ka- snejše inačice pa so iz 12., 13. in 14. stoletja – sta se le postopno prebijala v ospredje, medtem ko so zgo- dnji historiografi njeno pripoved poznali le bežno. Iacobus Vnrestus v delu Chronicon Carint hia­ cvm,41 ki je nastajala v zadnjem desetletju 15. stole- tja, poroča: »V takem času je umrl krščanski knez Cotmarus (Hotimir) in tedaj so deželo Karantanijo napadli Huni, imenovani Ogri.42 Zato so duhovniki zbežali iz dežele in nekaj let tu ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni nastopil vlade v deželi nov knez Malchmut,43 ki je bil tudi kristjan.« Sv. Virgilij mu je na prošnjo poslal duhovne učitelje, kar je bil vnovični začetek vere. Ioannes Aventinus je bil prvi avtor, ki je sredi 16. stoletja vzrok karantanskih vstaj razložil z naspro- tovanjem krščanstvu, kar so povzemali tudi ka- snejši pisci. V delu Annalium Boiorum libri septem omenja, da je po Modestovi smrti »koroški« knez Hotimir (Chitomar) povabil Virgilija, naj pride v deželo. Ta je tja poslal dva duhovnika; sam ni prišel zaradi vstaje in nemirov pri Slovanih. Slovanski prvaki so se upirali Hotimirju, ker je zavrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga. Pri 41 Vnrestus, Chronicon Carinthiacvm, 481–482. 42 Panonijo so v drugi polovici 8. stoletja obvladovali Obri ali Avari, ki s karantanskimi upori niso imeli nič skupnega. Huni so ogrožali te kraje od zadnje četrtine 4. do srede 5. stoletja, Ogri od iztekajočega se 9. stoletja do 955. 43 Gre za Valtunka; v tedanjem črkopisu je njegovo ime Uu­ althunc možno razbrati kot Malchmut. 14 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 pokoritvi upornikov mu je pomagal knez Tasilo. Po Hotimirjevi smrti so slovanski prvaki odvrgli »jarem krščanske vere« in izgnali duhovnike. Ba- varski kraljevič Tasilo je napadel koroško deželo in postavil Slovanom za kneza Valtunka (Valdungus, Baldungus). Tému je Virgilij poslal duhovnike, da bi slovanskemu ljudstvu razkrili skrivnosti krščan- stva in iztrebili krivoverstvo.44 Aventina v italijan- ščini povzema Mavro Orbini Ravseo v delu Il Regno de gli Slavi (1601).45 Mathias Flacius Illyricus je bil prvi, ki je (1562) objavil »Konverzijo«.46 Vira vsebinsko ne razlaga, vstaje pa imenuje carinula. Marx Welser v svoji Bayrische Geschicht (1605) omenja, da je vojvoda Hotimir (Ketmar) večkrat prosil Virgilija, naj pride v deželo, ta pa je zaradi vojnih razmer (Kriegßslaeuff ) tja poslal ustrezne ljudi, ki so v deželi širili krščanstvo. Ko pa je po Hotimirjevi smrti v deželi spet prišlo do vojne, je bila duhovščina pregnana in dežela je bila nekaj let brez božje službe, dokler ni na prošnjo Valtunka (Waltunck) Virgilij poslal misijonarje, ki so izkore- ninili brezbožnost (Abgoetterey) in učvrstili pravo vero. Virgilij naj bi sam obiskal in prepotoval deže- lo do ogrske meje, kjer se izliva Drava v Donavo.47 Z bujno domišljijo nemire srhljivo opisuje Chro­ nica des Loeblichen Ertzhertzogthumbs Khaerndten Michaela Gotharda Christalnicka, ki jo je 1612 – mestoma skrajšano in dopolnjeno – pod svojim imenom objavil Hieronymus Megiser. Poglejmo nekaj odlomkov:48 Minili sta dve leti, odkar je Koroška prevzela krščansko vero, ko so se mnogi deželani zlasti v Podravju okrog Beljaka odvrni- li od vojvode Hotimirja (Chitomarus). Pogani so sovražili krščansko vero. Grdo so ravnali s kri- stjani, »nobeno nečastno dejanje jim ni bilo odveč, oskrunjali so žene in device, povzročili neizrekljivo veliko gorja, bili so brezumni in so prelili mnogo krščanske krvi.« Kristjani so poslali k Hotimirju poslanstvo in s pomočjo furlanskega vojvode Petra Muniches­a naj bi porazil poganske nasprotnike. 44 Aventinus, Annalium Boiorum, 304. 45 Orbini, Il regno, 37–38. 46 Flacius Illyricus, Catalogus. 47 Welser, Bayrische Geschicht, 324–325. 48 Megiser, Annales Carinthiae, 433–436, 448–458 Avtor poroča, da se je plemstvo večkrat zoper- stavilo bavarskemu dvoru in od njega postavljene- mu knezu Hotimirju, ki se je dal krstiti. Deželni gospodje in knezi niso hoteli sprejeti vere, ampak so obdržali vero pradedov. Slovanski gospodje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Slovenski marki49 so bili večinoma neverni in so pregnali du- hovnike in kristjane na Bavarsko; vdrli so tudi na Laško in preganjali krščanstvo. »Slovani so trgali ženskam dojenčke od prsi, jih nalagali na kup, zra- ven pa stare in šibke otroke, jih prižigali in sežigali, žene in dekleta so privezovali na drevesa, jim re- zali trebuhe in jim vlekli ven čreva in drobovje ter streljali nanje s puščicami; mnogo ljudi so pobili, polovili in odpeljali.« Bavarski vojvoda Tasilo je s tremi vojskami vdrl na Koroško in v Slovensko marko, na treh krajih premagal sovražnike, osvojil deželo in polovil slovanske gospode. Na Koroškem in v Slovenski marki je postavil za kneza Valtun- ka (Valdungus). V času nemirov ni bilo v deželah nobenega duhovnika več, zato se je knez Valtunk obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje misijonarje, kar je ta tudi storil. Pobožni knez Valtunk je v drugem letu vladanja skušal rojake in plemstvo podučiti v krščanski veri. Pomagali so mu koroški Slovani, ki so že odvrgli poganstvo. Nasprotoval jim je del plemstva, zlasti pet gospodov Drochus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus in Henricus. Kolovodja je bil Hermannus Aurelius, ki je organiziral knezove nasprotnike. V deželi je nastal razkol. Valtunk se je oborožil z 12 000 oboroženimi hlapci. Od kraja Julia, »ki jo ima Aventin za Beljak,« je krenil proti Sisku. Spotoma je število njegovih mož naraslo na 18 000. Blizu Siska je porazil Avrelija in njegovih 4 000 mož: 600 jih je pobil, 400 pa ujel. Pri Metliki je opravil še z Drochom. Z ujetmi izdajalci se je vrnil v Beljak. Naslednjega dne jih je dal »pripeljati na trg, jim – začenši z Drochom – odsekati roke, zatem vse druge ude kot ušesa, nosove, izmaličiti gležnje, polomiti goleni in jih skupaj s trupom vreči v mlake in jarke in to po starem nemškem redu in zakonih.« Zaradi krutih kazni se drugi nasprotniki krščanstva niso več upirali knezom. – Kot vir za ta izmišljeni (!) 49 Omenjanje dežel in Slovenske marke za čas druge polovice 8. stoletja je anahronizem; dežele se začnejo v tem prostoru oblikovati od 13. stoletja dalje. VSE ZA ZGODOVINO 15 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE opis navaja avtor Ammonia Salassa, neobstoječega (!) avtorja50 doma iz Celovca. Martinus Bauzer v rokopisnem delu Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium (1657–1663) dogodke v zvezi s pokristjanjenjem Korošcev v latinščini skrajšano, a zvesto prireja po Christal- nick–Megiserjevem opisu. 51 Andreas Brunner je avtor Annales virtutis et fortunae Boiorum I–III (1626–1637, ponatis 1710). Jedrnato navaja, da je Hotimir (Chetimarus) pova- bil salzburškega škofa Virgilija, naj obišče deželo, ta pa ni mogel priti, ampak je poslal tja druge du- hovnike. Po Hotimirjevi smrti so se obnovile vojne, varuhi svetosti pa so bili izgnani. Ko so bili nemiri zatrti in je zavladal Valtunk (Valtuncus), je Virgilij poslal v deželo duhovnike, nato pa naj bi jo obiskal tudi sam.52 Johannes Vervaux v prvem delu svojih Boicae gentis annales (1662) povzema izročilo, da je Hoti- mir (Chetimarus) večkrat povabil Virgilija in Ca­ rantanos, da bi jih pridobil za krščanstvo. Vojni nemiri (bellorum turbae), ki so se porajali drug za drugim, so Virgiliju onemogočili odhod iz Salz- burga, zato je poslal v deželo krepostne može, ki so jo v kratkem času podučili v krščanski veri. Ko je Hotimir umrl, je zrasla predrznost sovražnikov, vera Karantancev pa je upadla. Prišlo je do grozovi- te vojne, duhovniki so bili pregnani, verske navade pa za več let prekinjene do nastopa kneza Valtunka (Vatinius). Virgilij mu je v deželo pošiljal duhov- nike, ki naj bi jim nato sledil tudi sam in deloval do »hunskih« (gre za avarske) mejà, kjer se izliva Drava v Donavo.53 Nova izdaja Vervauxovega dela je 1710 izšla pod avtorstvom Joannesa Adlzreitterja a Tetenweisa (Annalium Boicae gentis partes III).54 Joannes Ludovicus Schönleben v delu Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus Carnioliae An­ nales sacroprophani (1681) omenja, da se je za časa Hotimirja krščanstvo med ljudstvom zelo razširilo, vendar je plemstvo na skrivaj sovražilo kneza in se 50 Doblinger, Hieronymus Megisers Leben. 51 Bauzer, Historia rerum, liber III, odstavki 59, 61, 62, 63. 52 Brunner, Annales virtutis I, 698–703. 53 Vervaux, Boicae gentis, 178–179. 54 Adlzreitter, Annalium Boicae gentis, o nemirih stolpci 173–174. oklepalo svojega prepričanja. Za čas po Hotimir- jevi smrti pisec navaja podatke iz Vita S. Virgilii (inačica »Konverzije« iz 12. stoletja) in poročilo o tretji vstaji, ki je povzročila, da nekaj let v deželi ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni Valtunk (Val­ dungus) vnovič zaprosil zanje salzburškega škofa Virgilija. Schönleben meni, da je pri vstaji morda šlo za upor plemstva proti duhovnikom, ki so pri- digali vero, ali za upor proti oblasti frankovskih vladarjev – če bi jo odvrgli, bi mogli odpraviti tudi krščanstvo. Schönleben tudi pove, da »Megiser« (gre za Christalnick–Megiserja) vstajo po »svojem Ammoniu Salassu« označuje kot upor plemstva proti Hotimirju, ker je širil krščansko vero. Meni, da ni gotovo, ali je po smrti Hotimirja takoj sledil sin – če je to bil (!) – Valtunk. Verjetneje je tedaj plemstvo poskušalo odvreči bavarski jarem in ni hotelo sprejeti nobenega ponujenega kneza. Če pa je sprejelo za kneza mladoletnega Valtunka, je to- liko drzneje nastopilo proti verskim naukom. V tem času so bili duhovniki izgnani, dokler ni bil Valtunk zrelejši. Tasilo, bavarski vojvoda, je krenil v Karantanijo in pokoril Korošce in Kranjce. Nato je Valtunk – morda ob podpori bavarskih vojvod – vnovič prosil Virgilija za misijonarje.55 Johann Weichard Valvasor pri pisanju zgodo- vinskih delov Die Ehre des Herzogthums Krain (1689) opisa karantanskih uporov ni povzel po treznem sodobniku Schönlebnu, ampak po izmi- šljeni, srhljivo-privlačni Christalnick–Megiserjevi zgodbi. Okoli 760 sta vojvoda Hotimir (Chetima­ rus) in njegovo spreobrnjeno ljudstvo po duhovni- ku Latinu prosila škofa Virgilija, naj pride k njim. Pomembne zadeve so Virgiliju to preprečile, pač pa je dal Latinu dva duhovna spremljevalca. Ko je Hotimir umrl, je prevzel krmilo vlade njegov sin Valtunk (Valdungus, Walchunus, Vatinius). Plem- stvo je hotelo odvreči bavarski jarem. Ni maralo biti več podrejeno krščanskim knezom. Deželni odličniki so se še vedno oklepali nevere prednikov. Preganjali so kristjane skupaj z duhovščino in, ko so se jim pridružili še gospodje na Štajerskem in v Slovenski Marki, vpadli na Laško. Sledi opis morije otrok in žena, ki je verno povzet po Christalnick– Megiserju. Bavarski vojvoda Tasilo je okrog božiča krenil s tremi vojskami na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Na treh krajih je napadel sovra- 55 Schönleben, Carniolia, pars III, 378–384. 16 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 žnike in se polastil dežele. Ujel je množico Slovanov, rešil mnogo ujetih kristjanov in vnovič postavil na prestol pregnanega mladega vojvoda Valtunka. Ta se je obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje duhovnike, in bil uslišan. Kristusovi poslanci so sčasoma spreobrnili mnogo ljudi, imenitniki pa so se le pretvarjali za kristjane. Valtunk je v drugem in tretjem letu vla- danja skušal spreobrniti deželne gospode in plemi- če. Prišlo je do strašnega upora proti njemu in spre- obrnjenim Slovanom. Valtunku se je postavil po robu del plemstva, zlasti pa pet gospodov uglednega porekla. Kolovodja je bil Hermannus Aurelius, ki je pobil mnogo kristjanov. V deželi je prišlo do raz- kola. Valtunk je krenil z vojsko od Julije, ki jo ima Aventin za Beljak, proti Sisku z 12 000 oboroženci; spotoma je število njegovih spremljevalcev naraslo na 18 000. Blizu Siska so se spopadli s 4000 možmi Hermana Avrelija. 600 Avrelijevih mož je padlo, Avrelij pa je bil ujet skupaj s 400 možmi. Drochus se je utaboril pri Metliki. Valtunk je opravil tudi z njim. Poražene ujetnike je pripeljal v Julijo, kjer so jim sodili pred vojnim sodiščem (Kriegs=Recht) in jih na trgu kruto kaznovali. Opis kaznovanja s sekanjem in maličenjem udov je – kot tudi pred- hodno besedilo – z manjšimi dopolnili povzet po Christalnick–Megiserju. Takó strašno so ravnali zato, da se nasprotniki krščanstva ne bi več drznili upirati. Ko je fizično nadvladal pogane, je Valtunk zaprosil Virgilija za nove pridigarje in učitelje. Škof Virgilij naj bi tudi osebno obiskal deželo.56 Gottfried Philipp(us) Span(n)agel(us) v roko- pisnem delu Carinthia vetus et media omenja le tretji upor Karantancev po Hotimirjevi (Chetima­ rus) smrti, zaradi katerega v deželi več let ni bilo duhovnikov, dokler ni Valtunk (Waltunc) vnovič prosil Virgilija zanje. Dogodke umešča okoli 642 (!). Sklicuje se na Vita Virgilii.57 56 Valvasor, Die Ehre, 2. del, VII. knjiga, 2. poglavje, 386–390. 57 Span(n)agel(us), Carinthia vetus, 24–25. Preganjanje kristjanov, upodobitev v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (Valvasor, Die Ehre, 2. del, VII. knjiga, 386) VSE ZA ZGODOVINO 17 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Joannes Christophorus de Jordan v svojem De originibus Slavicis opus chronologico­geographico­ historicum (1745) omenja oba upora (carinulâ) pod Hotimirjem (Chetamarus) in tretjega po njegovi smrti.58 Aquilinus Julius Caesar v Staat­ und Kirchenge­ schichte des Herzogthum Steyermarks (1768–1788) prek Valvasorja povzema in prireja Christalnick– Megiserjevo tradicijo o uporih. Pod Hotimirjem (Chetumar) je med Slovane prodrla krščanska vera. Salzburški škof Virgilij je mednje poslal ško- fa Modesta z duhovniki. Po Hotimirrjevi smrti so frankovski kralji imenovali za vojvoda njegovega sina Valtunka (Waldung). Vlado je nastopil tri leta kasneje zaradi nemirov, ki so se med Slovani začeli že pod Hotimirjem. Upor naj bi se najbolj razširil okrog Maribora, Celja in v Slovenski marki. Ho- timir in furlanski vojvoda sta branila krščanske podložnike. V spopadu je bilo 6 000 Slovanov po- bitih, 900 ujetih. Novi izbruh nemirov po Valtun- kovem nastopu vlade je zadušil Tasilo. V deželo so se vrnili duhovniki. Vnovič je prišlo do nemirov; uporni plemiči Deoder, Drochus, Samo Aurelius iz Slovenj gradca in drugih krajev so bili poraženi pri Beljaku.59 Marcus Hansizius je v delu Analecta seu Collec­ tanea pro historia Carinthiae concinnanda (1782; 1793) pri opisu uporov dokaj stvaren.60 V zvezi z njimi navaja anonimnega avtorja »Konverzije«: Ko je umrl škof Modest, je knez Hotimir (Chet­ tumarus) prosil Virgilija, naj ga obišče. Ta pa tega ni storil, ker je prišlo v deželi do vstaje, pač pa je poslal Hotimirju duhovnika Latina. Ne dolgo za tem je prišlo do druge vstaje in Latin je odšel od tam. Hansiz opozarja, da to, kar je anonimni pisec »Konverzije« povedal tako skopo, »Megiser« (gre za Christalnick–Megiserja) dopolnjuje z obsežnim opisom, kjer pripoveduje o prizorih divjega klanja (lanionae atrocissimae). Omeni tudi, da »Megiser« poroča o Hotimirjevih bitkah in zmagah s podrob- nimi podatki, kot da bi jih sam videl. V ponazori- tev povzame Christalnick–Megiserjev opis upora: Karantansko plemstvo, ki je imelo posest pri Be- ljaku, se je oklepalo malikov. V jezi na kneza in v 58 Jordan, De originibus, I, pars IV, 250. 59 Caesar, Staat­ und Kirchengeschichte, I, 261–264. 60 Hansizius, Analecta, II, 244–250, 253–254. sovraštvu do krščanske vere je okoli 757 zgrabilo za orožje. Z divjaštvom in pohoto je vznemirjalo vse: device, žene, na nezaslišane načine je morilo otroke. Hansiz pove, da je po tej pripovedi knez s pomočjo furlanskega kneza Petra Munichesa zmagoslavno utrdil vero. S kancem posmehljivosti opozori, da je »Megiser« pripoved povzel »po svojem Ammo- niu«, dodaja pa, da je opis dobro izmišljen in da bi se moglo izkazati, da so se dogodki odvijali tako. Hotimir je okoli 768 umrl. Nazori velikega dela preprostega ljudstva še niso podredili ukoreninjene surovosti svetemu zakonu. Širitelji božje besede so bili izgnani, dostop jim je bil nekaj let preprečen. Ko so Franki postavili za kneza Valtunka (Waltin­ chus, Waltcuno), ga je ljudstvo zavrnilo z orožjem; odvrglo je frankovsko klientelo in se na vse kriplje trudilo za kraljevsko svobodo (libertas regia). Sledil je (772) poseg Tasila v Karantanijo, ki jo je podredil in vnovič postavil na oblast Valtunka. Spet se je okrepila vera. Hansiz omenja, da je »Megiser« to na svoj način obsežneje opisal z zaupanjem »svojemu Ammoniju«. Divjaštvo razbijaškega ljudstva naj bi bilo tolikšno, da so sežigali otroke, ki so jih zložili na kupe, ženam, privezanim na drevesa izrezova- li drob, druge pobili tako, da so jih ciljali s kopji. Tasilo naj bi s tremi vojskami pokoril uporneže in vnovič postavil za kneza Valtunka. Kakorkoli že – meni Hansiz – izid je znan, način pa ne: Valtunk je bil postavljen nazaj z orožjem, odtlej pa je vera vnovič dvignila glavo. Brez senzacionalizma omenja vse tri karantan- ske upore tudi Anton Linhart v delu Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen (Ländern der) suedlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791). Ne posveča jim posebne pozornosti, v opombah pa citira odlomke iz »Konverzije«: Tedaj je bil Virgilij salzburški škof. Sam ni nikoli prišel v Karanta- nijo, čeprav ga je Hotimir (Ketumar) še tako silil. V deželo pa je poslal goreče misijonarje, ki naj bi posvetili duhovnike in cerkve. Slovani so se temu trdovratno upirali. Trikrat so celo izbruhnili upori (Empörungen). Ko je Hotimir umrl – to je bilo 769 – so morali ti spreobračalci poganov povsem zapu- stiti deželo in nekaj let, dokler ni vojvoda Valtunk (Valdung) prejel od Bavarcev nove podpore, ni bilo v Karantaniji nobenega duhovnika.61 61 Linhart, Versuch, II, 160–162. 18 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Geneza razlage vstaj v navedenih historiografskih delih, Prešernov navdih Opisi vstaj proti legitimni oblasti v Karantaniji v drugi polovici 8. stoletja, ki jih omenja »Konverzija«, so v zgodovinopisju od 15. do 18. stoletja doživljali raznovrstne razlage. Jakob Unrest uporov ne ome- nja; poroča, da so v deželo vdrli »Huni«, pred ka- terimi se je duhovščina umaknila. Johannes Aven- tinus je bil med obravnavanimi zgodovinarji prvi, ki je karantanskim vstajam pripisal verski značaj: slovanski prvaki naj bi se uprli knezu Hotimirju, ker je zavrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga. Mauro Orbini v opisu dogodkov v italijanščini povzema Aventina. V kasnejši historiografiji se je uveljavila razlaga dogodkov na dva načina. Bavarski zgodovinarji Marcus Welser, Andreas Brunner in Johannes Ver- vaux oz. Johannes Adelzreitter a Tetenweis stvarno in skladno s »Konverzijo« omenjajo, da je Hotimir večkrat vabil Virgilija, naj obišče Karantanijo, ta pa zaradi vojnih nemirov ni prišel, ampak je v deželo poslal druge duhovnike. Po Hotimirjevi smrti je prišlo do nove vojne; duhovščina je bila pregnana, dokler ni zavladal knez Valtunk, ki mu je Virgilij spet poslal misijonarje. Sočasno s to razlago pa se je v zgodovinopisju uveljavil še domišljijski, srhljiv opis dogodkov, po katerem naj bi se najprej poganski Slovani nečlove- ško znašali nad kristjani; porazila naj bi jih najprej bavarski vojvoda Tasilo in nato Valtunk. Slednji naj bi dal ujete upornike na trgu v Beljaku nekrščan- sko kruto kaznovati. Ta opis si je izmislil Michael Gothard Christalnick, pod svojim imenom pa ga je objavil Hieronymus Megiser. Povzeli so ga Martin Bavčer, Janez Vajkard Valvazor in Aquilinus Julius Caesar. Christalnick–Megiserjevo delo postavlja žarišče upora na Koroško v okolico Beljaka, pogan- stva pa naj bi se oklepali tudi slovanski gospodje na Kranjskem, Štajerskem in v Slovenski marki. Bavčer postavlja dogodke na Koroško in Kranjsko, Val- vazor na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Po Caesarju naj bi bilo središče upora na Štajerskem okrog Maribora in Celja ter v Slovenski marki. Nekaj sodobnikov se je senzacionalistični Chri- stalnick–Megiserjevi inačici opisa dogodkov znalo izogniti. Janez Ludvik Schönleben in Marko Hanžič poznata Christalnick–Megiserjevo delo, vendar sta do njega zdravo kritična in dvomita v zanesljivost pisca Ammonia Salassa, ki ga omenjeno delo navaja kot vir podatkov. Nobeden od njiju ne pripisuje vstajam izključno verskih razlogov. Več zgodovinarjev tem dogodkom ne posveča posebne pozornosti in nadaljuje skòpo tradicijo poročanja bavarskih zgodovinopiscev. Gottfrie- dus Philippus Spannagelus omenja le (tretjo) vstajo Karantancev po Hotimirjevi smrti, zaradi katere so duhovniki do nastopa Valtunka odšli. Joannes Christophorus de Jordan pozna dva upora pod Hotimirjem in enega po njegovi smrti, jih pa ne komentira. Skòpa je tudi pripoved Antona Linharta, ki pa vstajam pripisuje verski značaj: Slovani so se trdovratno upirali krščanstvu. Vstaja po Hotimir- jevi smrti je imela za posledico odhod misionarjev iz dežele in njihovo večletno odsotnost, dokler ni Valtunk dobil nove podpore z Bavarske. Prešeren je zgodovinsko kuliso Krsta pri Savici povzel po Valvazorju (in posredno po Christalnick- Megiserju). Razgledan, kot je bil, je pesnik iz Val- vazorjeve »Slave Vojvodine Kranjske«, ki je sodila v historiografski vrh njegovega časa, povzel tradicijo izmišljene srhljivke o krvavem boju za krščansko vero na Kranjskem in Koroškem, ki naj bi ga vodil »koroški vojvoda« Valjhun (Valtunk). V pesnitvi si- cer izpostavlja krutost ravnanja kristjanov s pogani, medtem ko je pri Christalnick-Megiserjevi pripove- di in njenih posnemovalcih zlasti nazorno – kruto prikazano ravnanje poganov s kristjani. Spopadi Valtunka z uporniki so opisani z manj domišljije, čeprav se omenja veliko število bojevnikov, padlih in ujetih. Pač pa je srhljiva kazen za ujete upornike, pri kateri so kristjani uporabili stare germanske kaznovalne metode s krvavim pohabljanjem. Pre- šernovo poznavanje zgodovine moramo vrednotiti s stališča historiografskih spoznanj njegovega časa. Sledil je trendom sočasnega zgodovinopisja in raz- polagal z bogatim zgodovinskim znanjem. Nazaj h »valjhunstvu« Ko sem kot otrok pred mnogimi desetletji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije prvič videla človeško okostje, sem razmišljala, kdo je bil tisti – nekoč – človek, katerega ostanek je pred menoj. VSE ZA ZGODOVINO 19 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Bi mu bilo prav, če bi vedel, da si stoletja kasneje obiskovalci muzeja ogledujejo in komentirajo nje- govo okostje? Podobno vprašanje sem si zastavila v zrelejših letih ob ogledovanju fotografij Tutan- kamonove mumije v časopisju in drugih objavah, zlasti pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v arheološkem muzeju v Bolzanu pred razgaljenim, poškodovanim telesom »ledenega moža« Ötzija. Na filmu, ki je bil ob »eksponatu« na ogled, so bile prikazane raznovrstne raziskave, ki so jih opravili na njem. Dilema, ali je poseganje v fizično inti- mo – čeprav mrtvega, časovno daljnega – človeka etično, me je sprva mučila predvsem v zvezi z ar- heološkimi izkopavanji; kot zgodovinarka pa sem ugotovila, da so etično vprašljive tudi moje lastne raziskave, pri katerih ob razbiranju arhivskih roko- pisov nepooblaščeno brskam in razkrivam zasebno življenje ljudi, ki so živeli pred stoletji. Pomisleke sem pregnala z odločitvijo, da bom pri svojih raz- iskavah in odkritjih do konkretnih oseb spoštljiva in da jih bom v skladu s poslanstvom zgodovinarke predstavila realistično in nepristransko v njihovem času in prostoru, brez vrednostnih sodb. Vedènje, medosebna razmerja in tudi način izvajanja oblasti v preteklosti more zgodovinar presojati le v kon- tekstu načel, uveljavljenih v preučevanem času in prostoru. Vsiljevanje in projiciranje vrednostnih meril in prepričanj, lastnih raziskovalčevemu času in okolju, v presojanje dogajanja v drugem času in prostoru je nezgodovinsko in nesprejemljivo. Neka- tera ljudstva so v preteklosti žrtvovala ljudi, druga so poznala kanibalizem, suženjstvo, prakticirala so srhljive telesne kazni. Antropolog, zgodovinar in etnolog bodo tovrstne pojave zaznali in jih vključili v objektivno predstavitev običajev časa in okolja brez negativnih konotacij. V drugi polovici 8. stoletja se je za časa vlade kneza Hotimirja (751–769), ki so ga na Bavarskem vzgojili v kristjana, v Karantaniji začel in dosegel poln razmah krščanski misijon, verjetno pa je pri- šlo tudi do uvajanja upravnih in družbenih spre- memb po bavarsko-frankovskem vzoru. To je še za Hotimirjevega življenja sprožilo dve vstaji stare družbene elite, nenaklonjene novostim, proti legi- timni oblásti. Hotimir je uspel vstaji zadušiti. Po njegovi smrti je prišlo še do tretjega upora, ki ga je 772 zatrl bavarski vojvoda Tasilo in – več let po Hotimirjevi smrti – pomagal na oblast Valtunku. Ta ni bil potomec prejšnje dinastije in tudi v zvezi z vstajami in njihovim zatrtjem ga opisi ne omenjajo. V deželo so se vrnili misijonarji in zavladal je mir. V nadaljnjih desetletjih so bile razprtije pozabljene in Karantanci in Karniolci so se čez nekaj desetle- tij složno pridružili uporu Ljudevita Posavskega (819–823) proti frankovski oblasti. Tine Hribar ta dejstva pozna62 in vendar vztraja pri oznaki Valjhuna (Valtunka) za »kolaboranta«, ki naj bi podprl »brutalno« evangelizacijo, za »hu- dodelca« in »zločinca«, čeprav ni dokazljivo, da bi bil Valtunk vpleten v konflikte, kjer sta se tradici- onalna in nova struja karantanskih velikašev spo- padli za Oblast. Misijonarsko dejavnost je goreče podpiral njegov predhodnik Hotimir. V kolikšni meri je šlo tu za prepričanje in v kolikšni morda za pragmatizem, ne bomo nikoli izvedeli. Pokristja- njenje vzhodnoalpskega prostora pa je bilo v danih razmerah le vprašanje časa. Karantanski knezi so to dejstvo sprejeli, zaradi česar pa nikogar od njih ne smemo ožigosati z vidika moralnih vrednot na- šega (!) časa, saj gre (tudi) v tem primeru »za prelom s posvečenostjo mrtvih, človekovim dostojanstvom in zlatim pravilom etičnosti«.63 Dejstvo je, da knjiga Slovenski razkoli in sloven­ ska sprava pojma Valjhun in valjhunstvo uvaja kot sopomenki za sodelavca okupatorja in kolaboracijo. Ni sprejemljivo, da je karantanski knez Valtunk po poltrinajstih stoletjih ožigosan; neumestna izpeljanka valjhunstvo se bo pojavila v slovarjih sopomenk in tujk, morda se bo celó potegovala za besedo leta. Duh je ušel iz steklenice, linč historične osebe je uspel. Viri in literatura II. Leges Baiuwariorum. V: MGH. Legvm III. Hannoverae: Hahn, 1863. Adlzreitter a Tetenweis, Joannes: Annalium Boicae gentis partes III, Quibus Historia a prima Bojorum origine usque ad A. MDCLI, quo Maximilianus Elector Bavariae decessit, continetur. Francofurti ad Moenum: Impensis Jo. Friderici Gleditsch, & filii, 1710. 62 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 114–116. 63 Vzeto iz konteksta: Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in spra­ va, 16. 20 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Annales ex annalibus Iuvavensibus antiquis excerpti (ed. Harry Bresslau) MGH Scriptorum, tomi XXX. partis II. fasc. I. Lipsiae: Karoli W. Hiersemann, 1926. Annales Regni Francorum inde ab a. 741. usque ad a. 829. qui dicuntur Annales Laurissenses maiores et Einhardi. Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumentis Germaniae historicis separatim editi. Hannoverae: Hahn, 1895. Auentinus, Iohannes: Annalium Boiorum libri septem. Ingolstadii: Weißenhorn, 1554. Bauzer, Martinus: Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium, 1657–1663 (rkp.) (Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice, Ms. 56). Bor, Matej, Šavli, Jožko in Tomažič, Ivan: Veneti naši davni predniki. Ljubljana [i. e.] Spod. Škofije: Delo; Wien: Editiones Veneti; Maribor: Večer, 1989. Bratož, Rajko: Bischofssitze und Kirchenorganisation in Slowenien. V: Neue Ergebnisse zum frühen Kirchenbau im Alpenraum: Akten des Internationalen Kolloquiums Klagenfurt 6.­7. Dezember 2013 (ur. Strobel, Karl in Dolenz, Heimo). [Wien]: Österreichische Gesellschaft für Archäologie; Graz: Unipress, 2016 (Römisches Österreich, 39), str. 173–196. Brunner, Andreas: Annales virtutis et fortunae Boiorum. I. Monachii: Hertsroy et Leysser, 1626; II. ibidem, 1629; III. ibidem, 1637. Brunner, Andreas: Annalium Boicorum, a Primis rerum Boicarum initiis ad Annum MCCCXI Partes III. Francofurti ad Moenum: Impensis Jo. Friderici Gleditsch, et filii, 1710. Caesar, Aquilinus Julius: Staat­ und Kirchengeschichte des Herzogthum Steyermarks I–VII. Graz: Weingand & Ferstl, 1768–1788. Christalnick, Michael Gothard, glej Megiser, Hieronymus. Ciglenečki, Slavko, Frühchristliche Kirchen und Kleriker Gebäude in Slowenien. V: Neue Ergebnisse zum frühen Kirchenbau im Alpenraum: Akten des Internationalen Kolloquiums Klagenfurt 6.­7. Dezember 2013. (ur. Strobel, Karl in Dolenz, Heimo). [Wien]: Österreichische Gesellschaft für Archäologie; Graz: Unipress, 2016 (Römisches Österreich, 39), str. 197–211. Das Strategikon des Maurikios, Corpus fontium historiae byzantinae, XVII (ur. George T. Dennis, prev. Ernst Gamillscheg). Wien: Verlag der Österreichischen akademie der Wissenschaften, 1981. Doblinger, Max: Hieronymus Megisers Leben und Werke, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 26. Innsbruck: Verlag der Wagner’schen Buchhandlung, 1909, str. 460–61. Epistolae Karolini aevi, tomus II (ed. Ernestus Dümmler). V: MGH. Epistolarum tomus IV. Karolini aevi II. Berolini: apud Weidmannos, 1895, str. 496–497. Flacius Illyricus, Mathias: Catalogus testium ueritatis, qui ante nostram aetatem Pontifici Romano, eiúsque erroribus reclamarunt: iam denuo longe quam antea, & emendatior & auctior editus. Argentinae, 1562. Fredegarii et aliorum Chronica. Vitae sanctorum. MGH. Scriptores rerum Merovingicarum II. Hannoverae: Hahn, 1888. Grafenauer, Bogo: Ob tisočštiristoletnici slovanske naselitve na današnje slovensko narodnostno ozemlje, 1. Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah, zgornjem Posavju in ob zgornjem Jadranu. V: Pavel Diakon (Paulus Diaconus), Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum), Maribor: Založba Obzorja, 1988, 321–422. Grafenauer, Bogo: Karantanija. Izbrane razprave in članki. Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Hansizius, Marcus: Analecta seu Collectanea pro historia Carinthiae concinnanda I. Clagenfurti: M. Kleinmayer, 1782. Hansizius, Marcus: Analecta seu Collectanea pro historia Carinthiae concinnanda I, II. Norimbergae: Steinius, 1793. Hribar, Spomenka in Hribar, Tine: Slovenski razkoli in slovenska sprava. Mengeš: Ciceron, 2021. Hribar, Tine: Vprašanje valjhunstva Delo, 27. novembra 2021, str. 14–18. http://www.vace.si/kastelic_situla_si.htm. https://sl.wikipedia.org/wiki/Zdravljica#/ media/Slika: Pre%C4%8Drtana_kitica_ Zdravljice.jpg. VSE ZA ZGODOVINO 21 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Iordanis Romana et Getica (ur. Theodor Mommsen), MGH, Auctores antiquissimi, 5, 1. Berolini: Apvd Weidmannos, 1882 (anastatični ponatis: München, 1982). Jordan, Joannes Christophorus de ~: De originibus Slavicis opus chronologico­ geographico­historicum. Vindobonae: Gregorius Kurtzböck & Joan. Jacobus Jahn, 1745. Kahl, Hans-Dietrich: Der Staat der Karantanen. Fakten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum. (7.–9. Jh.). V: Bratož, R. (ur.): Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze. Dopolnilni zvezek. = Slowenien und die Nachbarlander zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfange der slowenischen Ethnogenese. Erganzungsband. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2002 (Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede, 20; Situla, 39). Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, prva knjiga. (l. 501–800). Ljubljana: Leonova družba, 1902. Kos, Milko: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11. Ljubljana: Znanstveno društvo, 1936. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen suedlichen Slaven Oesterreichs I. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1788. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen Ländern der suedlichen Slaven Oesterreichs II. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1791. Lošek, Fritz: Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg. MGH. Studien und Texte 15. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1997. Lotter, Friedrich ter Bratož, Rajko in Castritius, Helmut: Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375­600): Ljubljana: Sophia, 2005. Megiser, Hieronymus: Annales Carinthiae, das ist, Chronica des Loeblichen Ertzhertzogthumbs Khaerndten. Leipzig: Lamberg, 1612. MGH. Leges nationum Germanicarum 5, 2. Hannoverae: Hahn, 1926. Mihelič, Darja: Vstaja imenovana ‘carmula’. (Karantanija, druga polovica 8. stoletja). V: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Rajšp, Vincenc et al.), str. 197–214. Ljubljana: Založba ZRC, 2001. Mihelič, Darja: Mit o uporu, imenovanem »carmula«. Karantanija, druga polovica 8. stoletja. V: Upor, nasilje in preživetje. Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka (ur. Bianco, Furio in Panjek, Aleksander). Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015 (Presojanja – zgodovinopisne razprave, 3), str. 29–47. Niermeyer, Jan Frederik: Mediae latinitatis lexicon minus. Leiden–New York–Köln: E. J. Brill, 1997. Orbini Ravseo, Mauro: II Regno de gli Slavi, hoggi corrottamente detti Schiavoni. Pesaro: Girolamo Concordia, 1601. Pauli Historia Langobardorum. Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumentis Germaniae historicis recusi. Hannoverae, Hahn, 1878. Pavel Diakon (Paulus Diaconus). Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum). Maribor, Obzorja, 1988. Poezije Dóktorja Francéta Prešérna. V Ljubljani: Jóžef Bláznik, 1947. Procopii Caesariensis Historiarum tempori sui. De bello Gothico libri quatuor cum exceptis ex Agathiae Historia Hugone Grotio interprete. Monachii: Georgius Franzius 1854. Procopios Caesariensis, Pod Justinijanovim žezlom (prev. Gantar, Kajetan), Ljubljana: Cankarjeva založba,1961. Schönleben, Joannes Ludovicus: Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophani. Labaci: Joann. Babtistae Mayr, 1691. Span(n)agel(us), Gottfried Philipp(us): Carinthia vetus et media (rkp.) (Österreichische Nationalbibliothek, Handschriftenabteilung, Cod. 8436). 22 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Štih, Peter: Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995 (Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede, 17), str. 21–45. Štih, Peter: Carniola, patria Sclavorum, Österreichische Östhefte, Zeistchrift für Mittel­, Ost­ und Südosteuropaforschung 37, 1995, str.845–861. Štih, Peter: Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede; Trst: Mladika, 1996 (Dela. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede, 45), str. 13–26. Štih, Peter: Ko je cerkev začela govoriti slovansko, Zgodovinski časopis 69, 2015, št. 1–2, str. 8–40. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Krain I–IV. Laybach– Nuernberg, 1689. Vervaux, Johannes: Boicae gentis annalium pars I. Monachii: Ioannes Guilielmus Schell, 1662. Vnrestus, Iacob: Chronicon Carinthiacvm. V: Hahnius, Simon Fridericus: Collectio monvmentorvm vetervm et recentivm ineditorvm I. Brvnsvigae: Meyer, 1724, 479– 536. Welser, Marcus: Bayrische Geschicht / in fuenff Buecher getheilt / darinn begriffen / was sich mit den Bayrn von ihrem ersten Anfang biß zu zeiten Kayser Carls deß Grossen / verlauffem hatt. Augspurg: Mang, 1605. Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Wien–Köln– Graz: Böhlau, 1979. Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Carantanorum: das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Klagenfurt: Auslief[e] rung Hermagoras, 2012 (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Opera / Academia scientarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia; 38; Zbirka Zgodovinskega časopisa, 44). Zahn, Josef von [Hrsg.]: Codex diplomaticus Austriaco­Frisingensis: Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich, Band 1. Wien: Hof- und Staatsdruckerei 1870. (= Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts- Quellen. 2. Abtheilung, Diplomataria et acta. 35. I). Žužek, Aleš: Naselitev Slovanov v vzhodnoalpski prostor. Zgodovinski časopis, 61, 2007, št. 3–4, str. 261–287. Zusammenfassung DIE POPULISTISCHE STIGMATISIERUNG DES NAMENS EINES KARANTANISCHEN FÜRSTEN Valjhunstvo [Waltunchismus] – ein neues Synonym für Kollaboration? Der brillante slowenische Dichter France Pre- šeren fand die Motive für seine Gedichte oft in der Geschichte. Er war ein dem Slawentum zugetaner slowenischer Patriot und Verfechter der Urelemen- te dessen, was angeblich den slowenischen Vorfah- ren eigen war. Im Werk Krst pri Savici [Taufe bei der Savica] griff er das historische Motiv der Chris- tianisierung der Ostalpenslawen – der Karantaner in der zweiten Hälfte des 8. Jahrhunderts auf und beschrieb mit wuchtiger dichterischer Kraft die blutige Gewalt, mit der die Obrigkeit unter Füh- rung des „karantanischen Herzogs“ Valjhun (des karantanischen Fürsten Waltunc) den widerstän- digen „Slowenen“ den neuen Glauben aufgezwängt VSE ZA ZGODOVINO 23 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE habe. Der Dichter informierte sich über die Ereig- nisse im Werk Die Ehre des Herzogthums Krain (1689) von Johann Weichard Valvasor. Allerdings übernahm dieses Werk, das zur Spitze der dama- ligen Historiografie zählte, die Beschreibung der Ereignisse in Karantanien nach einer verfälschten, schaudererregenden Beschreibung, die sich Micha- el Gothard Christalnick ausgedacht hatte und die in den Annales Carinthiae von Hieronymus Megi- ser unter dessen Namen publiziert wurde: Zuerst hätten sich die heidnischen Slawen gegenüber den Christen in unmenschlicher Weise verhalten; sie seien vom christlichen bairischen Herzog Tassilo und dann vom karantanischen Fürsten Waltunc besiegt worden. Letzterer habe die gefangenen Auf- ständischen auf dem Marktplatz in Villach in un- christlich brutaler Weise bestraft. Die zentrale historische Niederschrift, die über die Bekehrung der Baiern und Karantaner zum christlichen Glauben berichtet (Libellus de con­ versione Bagoariorum et Carantanorum), erwähnt, dass Karantanien vor der Mitte des 8. Jahrhunderts die Vasallenabhängigkeit von Baiern annehmen musste. Die Nachkommen des heidnischen Fürsten Boruth, der Sohn Cacatius und der Neffe Cheitmar, wurden in Baiern christlich erzogen. Zur Zeit von Cheitmars Herrschaft (751–769) begann die christ- liche Mission in Karantanien und erreichte ihren vollen Aufschwung, wahrscheinlich kam es auch zur Einführung von verwaltungsmäßigen und ge- sellschaftlichen Änderungen nach bairisch-fränki- schem Vorbild. Dies führte noch zu Cheitmars Leb- zeit zu zwei Aufständen der alten, den Neuerungen abgeneigten gesellschaftlichen Elite gegen die legi- time Herrschaft. Cheitmar gelang die Niederschla- gung der Aufstände. Nach seinem Tod kam es noch zu einem dritten Aufstand, den der bairische Her- zog Tassilo im Jahr 772 niederschlug und verhalf – mehrere Jahre nach Cheitmars Tod – Waltunc an die Macht, der kein Nachfolger der früheren Dy- nastie war und auch an den Aufständen und deren gewaltsamer Niederschlagung nicht beteiligt gewe- sen war. Die Missionare kehrten ins Land zurück und es herrschte wieder Frieden. In den folgenden Jahrzehnten waren die Zwistigkeiten vergessen und die Karantaner und Karnioler schlossen sich nach mehreren Jahrzehnten einträchtig dem Aufstand des Liudewitus von Pannonia (819–823) gegen die fränkische Herrschaft an. Neuerdings verbreitet sich in der Öffentlichkeit eine besorgniserregende Neuinterpretation der frühmittelalterlichen Geschichte des Raumes zwi- schen den Alpen und der Adria. Der angesehene Philosoph, Tine Hribar, Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste, erwähnt im Buch Slovenski razkoli in slovenska sprava [Die slowenischen Spaltungen und die slowenische Ver- söhnung] (Mitautorin Spomenka Hribar) und in den Medien in Verbindung mit einer Interpretation von Prešerens Krst pri Savici die „blutige Evangeli- sierung und Okkupation“ (des Stammesfürsten- tums) Karantanien im 8. Jahrhundert durch die Baiern und „bewaffnete Salzburger Missionare“, was zu einer „blutigen Spaltung unter dem Volk“ geführt habe. Obwohl er die wissenschaftlichen Erkenntnisse der Historiker über die christliche Mission und die Aufstände gegen die legitime Herr- schaft kennt, an denen Waltunc (Valjhun) nicht be- teiligt war, erklärt er ihn zu einem „Kollaborateur“ (mit dem Okkupanten), der die „brutale“ Evangeli- sierung unterstützt habe, zu einem „Übeltäter“ und „Verbrecher“. Historische Personen sollten keinesfalls unter dem Gesichtspunkt aktueller ethischer Werte stigmatisiert werden. Es ist inakzeptabel, dass der karantanische Fürst Waltunc nach zwölfeinhalb Jahrhunderten in der geschilderten Art und Weise stigmatisiert wird und die Begriffe Valjhun und valj hunstvo [Waltunchismus] zu Synonymen für Kollaborateure und Mitarbeiter der Besatzer wer- den. Schlagwörter: Christianisierung, Karantanien, Conversio, Historiografie zu Karantanien, Krst pri Savici [Taufe bei der Savica], Waltunc, Pietät gegen- über historischen Persönlichkeiten